Črkolada

Črkolada Eva Škofič Maurer

Spisano:	Jana Ravnikar
Viri:	Škofič Maurer, Eva (2000). Črkolada. Ljubljana: Karantanija. (COBISS).
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Črkovni balet fantazije

Pravljice Eve Škofič – Maurer so v slovenskem pripovedništvu za otroke privlačna novost. To so pripovedi o črkah oziroma o abecedi in sodijo v zvrst moderne pravljice. Vendar ne gre zgolj za pravljičarijo samih črk. Pripovedi so namreč večplastne. Prestopajo z ravni fantazijske fabule na raven medvrstičnega sociološkega in psihološkega poantiranja, nazadne pa po zanimivih zapletih izrišejo posamično črko preko simbolnega pomena v konkretni pisni znak. Simbolika riše izvirne pomene znamenj, imenovanih črke abecede. Tako na primer B zaživi v pravljici kot črkovna podoba kapljic ljubezni in se izriše iz oblačka dveh rožnatih src, D kot uhelj skodelice, ki se ji je odkrhnil ročaj, G pa se je po nič manj dramatičnih prpetljajih razvil iz gugalnika …, kar vse se namnoži v petindvajset kratkih domišljijskih zgodb z zelo na gosto posejanimi miselnimi obrati, in prav to pritegne bralca v čarno bajalni ris domišljije.

Pravljice o črkah niso kake cenene štorije za prvošolce. To je balet fantazije s slikovitimi piruetami, ki se končno umiri v znaku posamične črke kot umirjen izples, kot ustavljeni gib, kot potešenost v dinamiki pripovednega ritma.

Didaktični pripomoček? Da, v umetniški izvedbi učiteljskega poklica. Sicer pa bralni užitek za vsakogar, čeravno avtorica namenja pravljice predvsem najmajšim bralcem.

Berta Golob

V pravljičnem svetu črk

Črke, čarobna znamenja na papirju! Od nekdaj so z magično močjo privlačile pesnike in pisatelje, pa tudi vrače in učenjake. Tudi v zgodovini slovenskega jezika imamo vrsto imenitnih poetičnih abecedarij, ki niso le pripomoček za opismenjevanje, ampak avtorske vizije »globinske narave zapisane govorice.« Eva Škofič - Maurer jo je s svojimi kratkimi črkovnimi pravljicami obogatila in dopolnila.

V tej knjigi kratkih zgodb je pomembno, da pravljični svetovi vznikajo iz najrazličnejših asociativnih zvez. Ne gre le za »optično« izzivalnost posameznih črk, ampak tudi za njihovo zvočno in mistično razsežnost, ki v pisateljičini domišljiji gradi presenetljive metaforične in metonimijske svetove.

Mlada pisateljica je v svoji knjigi zelo pozorna na izkušnje malih bralk in bralcev (oziroma, natančneje, bodočih bralk in bralcev). Povedati hočem sledeče: fantaziji pušča svobodno pot, vendar sledi otroškemu vsakdanu. Sooča se z malimi problemi družinskega življenja in domačega okolja, ki so v otroških očeh še kako veliki. Poučevati – da, vendar brez morale in prisile. Poučevati – da, vendar na zabaven način, ki otrokom govori predvsem in zmeraj o skrivnosti njihove (osebne) svobode.

Eva Škofič – Maurer nam v pravljični črkariji izpisuje organogram jezika. Njene pravljice nas spominjajo na lutkovno »animacijo«. Pod prsti domišljije, tako dokazuje pisateljica, material oživi in nas spomni na dejstvo, da smo le prisluškovalci jezika in da je jezik most do sveta.

Črkovne pralvjice Eve Škofič – Maurer bodo razveselile otroke in starše, vzgojiteljice in učiteljice. V njihove roke prihajajo v pravem času, v trenutku, ko se niža starostni prag vstopa v osnovno šolo, s tem pa tudi čas opismenjevanja.

Milan Dekleva

Pravljica o črki A

Tale A je bil že kot otrok bolj cmerave narave, ko pa je postal velik, je bil sploh kar naprej žalosten, ni vedel, ne kam bi se dal, ne kaj bi sam s sabo. Samo sanjaril je in se kisal. Nekega dne pa je prišel mimo še en A, ki je bil prav takšen kot on, vse dni čemeren. Hitro sta postala prijatelja in začela skupaj tuliti: » Aaa, aaaa,« in to tako na glas, da je od samega tuljenja eden počil in se spremenil v h. In potem ni mogel nič drugega kot spuščati zrak, takole: hhhh, hhhhh. Drugi a ga je objel in zavzdihnila sta, tako da bi se še kamnu zasmilila: »Aahhh, aaaahhh. No, sosedje so si pa le malce oddahnili, tiše je bilo. A ne za dolgo. Od neznano kod se je pritepel še en A. Ravno tako čemeren kot prejšnja dva. Takoj so se spoprijateljili, se postavili drug zraven drugega in vsakega, ki je prišel mimo, nadrli: »Aha! Aha! Aha!« Ko da bi se razvedelo, kje živijo čemerni A-ji, sta se tej skupinici pridružila še dva počena a-ja – ve se, zakaj sta počila, od tuljenja seveda. In to, kar so potem skupaj počenjali, je bilo nepopisno grozno. Enkrat so stokali, drugič tulili, vzdihovali, pa spet zmerjali. In tale pravljica bi se prav lahko končala enako kislo, kot se je začela, če ne bi prišel iz dežele glasbe mali notni a, dobrovoljen tako, da ni več zdržal v resni notni lestvici. Na skrivaj jo je popihal. Hodil je po svetu in si veselo prepeval, in vsak, ki ga je zaslišal, je zapel in zaplesal z njim. In tako se je lepega dne notni a prikazal tudi v mestu, kjer so živeli naši znanci. Ti so ravno hoteli zavpiti aha!, zatuliti aaaaa in vzdihniti ah. A mali notni a je vesel, da je srečal sorodnike, zgrabil najbližji počeni a, torej h, zapel in se zavrtel z njim, in kar naenkrat je iz njiju nastal ha. Zdaj sta že skupaj plesala in pripravila še druge, da so se zavrteli z njima. Potem so se odločili, da bodo še eno zapeli. Postavili so se v vrste kot za zborček, h in a in h in a in h in a, toda ko so se spogledali, so se začeli tako smejati, da kar niso mogli prenehati. Saj tudi ni čudno, iz njih je nastal hahaha – smeh.

Pravljica o črki B

Ooooh, ljubezen.

Ste že bili kdaj zaljubljeni? Imate koga zelo zelo radi? Seveda imate. Mamo in očeta. Babico in dedka. In svojega najboljšega prijatelja. Radi imate svojega mucka in kužka pa svojo rožo. Radi imate toliko stvari, da je najboljše, če jih naprej naštevate kar sami. Ampak, ali ste že bili kdaj zaljubljeni? To je takrat, ko te kar nosi od sreče, ko se zdi, da letaš nekje nad oblaki. Saj poznate ta občutek, mar ne?

Pa veste, kako se zaljubite? Nad svetom plava Ljubezen kot velik rdeče žareč oblak. Iz tega oblaka dežujejo majhni, lahki, za nas nevidni srčki. Imajo prosojna krilca, s katerimi si pomagajo, da se laže privrtinčijo do nas.

Ko tak srček pristane na tvoji glavi, mu najprej odpadejo prosojna krilca, potem pa se začne tanjšati in te objemati, dokler nisi nazadnje v nevidnem rožnatem oblačku. Ta je tisti, ki te nosi malce nad zemljo. Skozenj je vse videti rožnato. Kadar pomisliš na tisto ali tistega, ti ušesa zagorijo, lička dobijo rožnat nadih, oči pa se ti zalesketajo kot jezerca, polna sonca. Takrat si zaljubljen.

Tudi srček, o katerem vam bom zdajle povedala, je bil ena od kapljic ljubezni. Pristal pa je na Kori. Že njeno ime se mu je zdelo privlačno, saj ga je spominjalo na cuore, to po italijansko pomeni srce. Oblekel jo je v rožnat oblaček in lička so ji pordela, oči zažarele in pri hoji je začela rahlo poplesavati. Skratka, zaljubila se je v Tomaža, ki je bil iz istega razreda. A Kora se je prestrašila. Če bom zaljubljena, si je mislila, se ne bom več mogla učiti in bom začela dobivati slabe ocene. Nočem biti zaljubljena! Srčni oblaček je začutil, kako ga njen strah cefra, trga in se ga vsekakor hoče znebiti. Kaj naj naredi? Kako naj pomiri Koro?

Ničesar se ni mogel domisliti in kar nenadoma je naredilo »rsssssk«. Padel je s Kore, na polovico preklan. Začel se je manjšati in krčiti in na koncu je na tleh obležal majhen zlomljen srček.

Kaj pa zdaj? Srčku niso hotela več zrasti krilca, torej se ne more znova dvigniti k mami Ljubezni. Kaj naj naredi? Poskusil se je premakniti. »Auu,« je zatulila manjša polovička, ki se je pri padcu poškodovala. Zato jo je večja posadila štuporamo. Pa je šel srček. Dolgo je hodil in iskal pot domov. Mala polovička se je celila in na koncu zarastla, tako kot je bila – štuporamo – z večjo polovičko.

Nekdo na poti je tako zraščenemu srčku povedal, da ga spominja na črko B. In zato se je odpravil v svet črk, besed in knjig. Tam so srček zaljubljenih, zdaj črko B, z veseljem sprejeli medse. On pa je bil srečen, da je končno našel dom.

Pravljica o črki C

Podkev, o kateri vam bom povedala zgodbo, se je rodila sredi gorske vasice. Pravzaprav se ni rodila, temveč jo je naredil kovač Miha.

Na začetku je bila navaden kos železa, ki je ležal v zaboju med drugimi kosi železa. Nekega dne pa ga je Miha prijel s kleščami in ga položil v ogenj. Vročina je bila tako prijetna, čisto mehak je postajal in, kar zardel je od užitka. Tedaj pa so ga klešče spet dvignile in položile na tnalo. Miha je začel tolči po njem s kladivom in ga zvijati. No, to pa ni bilo preveč prijetno. A kmalu si je lahko spet odpočil v ognju. Vendar ne za dolgo. Ko je zažarel, ga je Miha spet položil na tnalo in udarjal po njem, da so iskre kar letele. Spet je šel v ogenj in pod kladivo, pa v ogenj in pod kladivo, sem in tja, toliko časa, dokler ni postal lepo polkrožen in je žarel kot lunin krajec. Tedaj pa ga je Miha naenkrat potopil v ledeno mrzlo vodo. »Tssssss,« je zacvrčalo, in v trenutku se je ohladil. Podkev je bila narejena.

Začutila je neverjetno moč, saj je bila prekaljena. Že naslednji dan so z njo obuli sprednjo nogo Šimeljna, belega konja. Dobro mu je rabila in ga varovala pred poškodbami.

Nekega dne pa je začutila podobno, kot začutimo mi, kadar se nam maje zob. Eden od žebljev, s katerimi se je držala konjskega kopita, je popustil in jo mahnil po svoje. Kmalu za njim so mu sledila še drugi in tretji. In na koncu se je za kopito držala z enim samim žebljem. Šimelj je začel šepati, saj je bilo neudobno hoditi z napol sezuto podkvijo. Naslednjega dne pa je odskočil še zadnji žebelj, in skupaj z njim je odsočila tudi podkev.

Znašla se je sama sredi ceste. Spredaj nič in zadaj nič. Tako jo je našla ženica. Odnesla jo je domov in pritrdila na vrata, za srečo.

Kako drugačen je bil pogled takole od zgoraj. Prej je podkev videla le približujoča se tla, kadar je konj hodil, ali slamo, kadar je počival v hlevu. Zdaj pa je videla travo, sonce, ljudi, oh, koliko stvari se je dogajalo. Toliko, da jo je začelo kar razganjati od radovednosti, kaj vse bi še lahko videla in kolikšen je svet v resnici. Z žebljem, ki jo je pritrjeval na vrata, se je dogovorila, da jo spusti, in odpravila se je na pot. Prepotovala je svet po dolgem in počez, imela je dovolj časa, saj je življenje prekaljenih dolgo, veliko vzdržijo in se ničesar ne bojijo.

Vendar se je svet spreminjal – čedalje manj je bilo miru in čedalje več čudnih škatel, ki so zamenjale prijazne konje. Podkvi to ni bilo všeč. V eni od knjig je poiskala vhod v svet črk in vstopila. Črke so jo sprejele za svojo in postala je črka C. Kadar jih je česa strah, jo obiščejo. V primerjavi s tem, kaj vse je preživela podkev, se jim njihovi strahovi zazdijo majhni.

Vendar jih podkev, zdaj črka C, nikoli ne podcenjuje. Ve, kako hudo je, če te je strah. Črke pa so vsakič, ko strah premagajo, močnejše.

Je tudi vas kaj strah? Najboljše, da si poiščete svojo podkev, in kadar vas bo zgrabil strah, mu jo pomolite pod nos. Boste videli, kako jo bo pocvirnal.

Pravljica o črki Č

Nekoč je bilo kraljestvo. Kraljestvo črk. V njem je vladal kralj. Kralj črk. Ime mu je bilo Č, saj je tudi bil črka č, le da je namesto navadne strešice nosil krono. A črke so bile z njim zelo nezadovoljne. Kadar je sedel na prestolu in vladal, je govoril same neumnosti. Kako pameten, dober in razumen je v resnici, so vedeli le njegovi služabniki – tisti, ki so mu stregli pri kosilu ali kadar je šel spat – torej takrat, ko ni vladal. Ker so se črke zbale za kraljestvo, so sklicale svet najpametnejših črk, da bi ugotovil, kaj je vendar narobe s kraljem. Svet je zasedal zelo dolgo, a mu ni uspelo. Tako bi morale črke še naprej trpeti zaradi neumnih kraljvevih odločitev, če ne bi bilo na gradu tudi nočnega čuvaja. Ta pa je imel nadvse rad uganke, s katerimi je čas malce pognal – saj ste verjetno že ugotovili, da teče čas ponoči počasneje kot podnevi. Nekoč je v eni sami noči ugotovil, kako se reši rubikova kocka. To je tista kocka, ki jo moraš s premikanjem sestaviti, tako da so enake barve zbrane skupaj. Čuvaj se je malo, zares malo za šalo, lotil še kraljeve uganke. Vzela mu je kar nekaj noči. Tuhtal je in tuhtal in nekega jutra izjavil: »Najverjetneje je nekaj narobe s krono.« Zato je prosil, če si jo lahko ogleda. Ni si je le ogledal, tudi na glavo si jo je lahko posadil, česar ni smel dotlej nihče razen kralja. In takoj je začel govoriti neumnosti. Zdaj so morali poskusiti še drugi. In z vsemi se je zgodilo enako. »Mislim,« je rekel čuvaj, »da srednji kronski rog pritiska ravno tja, kjer je točka za neumnost pri črkah.«  Ko je kralj znova sedel na prestol, si krone ni nadel, in kmalu so vsi srečni spoznali, da je imel čuvaj prav. Ampak brez krone kralj ni bil več kralj. In kraljestvo črk se je preimenovalo v deželo črk. Nočni čuvaj pa je nekdanjemu kralju podaril svojo staro čepico, da ne bi hodil razoglav. Postala sta velika prijatelja in črke k njima redno hodijo po nasvete, in zmeraj dobijo razumen odgovor. Krono pa so podarili zabaviščnemu parku. Tam si jo črke nadenejo da pritisne na njihovo točko za neumnost, kadar želijo povedati kaj posebno prismojenega. Kaj pa vi, ali veste, kje je vaša točka za neumnost?

Pravljica o črki D

Bila je lepa bela skodelica z rdečimi pikami, Katjina najljubša skodelica. Vsako jutro, preden se je Katja odpravila v vrtec, je iz nje izpila vroč kakav. Da si ne bi opekla rok, jo je previdno prijela za ročaj. Skodelica pa ni bila samo za pitje kakava. Katja ji je pravila "moja pripovedovalna skodelica". Za ročaj pa je trdila, da je v resnici uhelj skodelice. Včasih, ko se je počutila samo in mame še ni bilo iz službe, njena varuhinja pa je gledala televizijo, se je s skodelico stisnila v kak kot in ji v uhelj pripovedovala, kaj vse je doživela tisti dan. Včasih pa ji je pripovedovala dolge izmišljene zgodbe. Vedno, ko je popila kakav, je Katja skodelico sama pomila, jo obrisala in postavila nazaj na polico v omari. Da bi dosegla polico, je morala stopiti na pručko. Tisto jutro pa je bila že pozna in pručke v kuhinji ni bilo, zato je stopila na prste, se močno stegnila in skušala doseči polico. Skoraj bi ji že uspelo, ko je v kuhinjo nenadoma stopila mama. Katja se je zdrznila, in skodelica ji je zdrsnila iz rok. Vendar se k sreči Katjina najljubša skodelica ni razbila, le ročaj se je odkrušil in odletel pod kavč. Ko se je Katja popoldne vrnila iz vrtca, je videla, da skodelici manjka uhelj – povsod ga je iskala, a ga ni našla, saj je mama medtem pometla in ga po nesreči vrgla med smeti. Tako je beli ročaj z eno celo in eno polovično rdečo piko ostal sam. Zvečer je prišel mimo njega maček. Bil je zelo slabe volje, in ko je zagledal ročaj, ga je z vso močjo brcnil. »Au, je zacingljal ročaj, zakaj si me udaril?«  »Ker sem jezen,« je zamijavkal maček. »Zakaj si jezen?« ga je vprašal ročaj. Maček ga je že hotel nahruliti, naj skrbi zase, a si je premislil in ročaju potožil, da je njegova soproga odšla na drugo dvorišče in ga noče več poznati. Uhelj ga je pozorno poslušal. Zato mu je maček povedal vse o najlepši mački na dvorišču, pa vse o sebi, o tem, koliko miši je ujel in kaj zna. In ko je maček odmijavkal čisto čisto vse in si majčkeno še izmisil, mu je odleglo, legel je zraven ročaja in zapredel. Naslednji dan pa je maček povedal vsem prijateljem o ročaju, ki zna poslušati tako, da ti odleže. In kmalu je ročaj vse dni in noči poslušal mačja pripovedovanja. Naš maček pa ga je nosil naokrog še v druge kraje in mesta. Ko pa sta prišla v deželo črk, je uhelj-ročaj tam tudi ostal. Začutil je, da sodi tja, in postal črka D. Z njo se začenjata besedi dom in dobro. Črko D pogosto obiskujejo, saj se pri njej vsak počuti dobro in domače, ona pa posluša vse zgodbe, resnične in izmišljene, enako pozorno. In včasih iz teh zgodb nastanejo knjige.

Pravljica o črki E

Vsako jutro in vsak večer, pa še nekajkrat čez dan, ureja glavnik vaše lase. Ker jih je veliko, se nenehno prepirajo, kje bo kateri stal. Glavnik miri lase, zavozlane v pretep, in če ne gre drugače, jih tudi pocuka. A laski so neubogljivi in sčasoma se glavniku zamajejo zobčki.

Sarin rožnati glavnik je zobčke že izgubljal. Ker pa ga je imela Sara zelo rada, se ni hotela ločiti od njega.Vsako jutro je šla v šolo slabše počesana – to je opazila tudi mama in lepi rožnati glavnik vrgla v smeti.

Vsega v solzah so ga našle mravlje in ga povabile v njihovo mravljišče. Kaj bo pa delal? Bil je lepe barve, lahko bi bil preprosto za okras, a mravlje so delaven narod in nimajo časa za take neumnosti. Tedaj pa so se domislile – pestoval bo njihove ličinke, ki bi se na vlažni zemlji prehladile. Tako jim ličink ne bo več treba zmeraj znova nositi na sonce. In bodo imele še več časa za delo. Glavnik je torej postal pestunja. Vlaga pa je škodila tudi njemu. Izgubil je še nekaj zob in ličinke so kar zdrknile med njimi na zemljo. Mravlje so se tako razhudile, da so mu rekle, naj se pri priči pobere.

Za nobeno rabo nisem, je obupoval glavnik. In takšnega ga je je našel krt, ki so ga od nenehnega kopanja bolele tačke. Rožnati glavnik mu je bil takoj pripravljen pomagati. Kmalu so se krtu tačke pozdravile, glavnik pa je izgubili vse zobe razen štirih. Krt je odšel svojo pot. Glavnik pa je obležal med travo ob potoku in si želel, da bi kar umrl.

Zjutraj so se trave umile z roso in se pogledale v potok, da bi videle, katera je lepša. Nagajivi potoček je vzvalovil in ena je bila videti smešneje od druge. Začele so se glasno prerekati. To je prebudilo glavnik iz otožnosti. No, ja, si je mislil, če sem znal pomiriti lase, bom menda lahko tudi travo.

Pohvalil je eno, se priklonil drugi, pobožal tretjo, in trava se mu je pustila počesati. Tako urejena ni bila še nikoli. Poprosila je rožnati glavnik, naj ostane in jo vsako jutro počeše. Seveda je ostal. Vendar je trava iz dneva v dan postajala višja in zgodilo se je neogibno: glavniku je odpadel še en zob. Tega ne prenesem več, kar ubil se bom, si je rekel in se vrgel v potok.

A ta ni dovolil, da bi glavnik utonil, previdno ga je dvignil na valove in ponesel s sabo. Včasih se je na njem odpočil kak metulj, ki je precenil svoje moči, drugič spet mu je delala družbo ribica. Nežno zibanje valov je glavnik pomirjalo in voda je počasi odplaknila njegov obup in žalost.

Nekega dne je potok zavil tudi skozi svet črk, besed in knjig. Začudene črke so v vodi opazile glavnik, vendar so mislile, da je to črka E. Ta pa vendar ne zna plavati – moramo jo rešiti, preden utone! Poklicale so vse črke, ki so bile v bližini. S skupnimi močni so prestregle E in ga potegnile iz vode.

Rožnati glavnik živi zdaj kot črka E v svetu črk, besed in knjig. Ne obupuje več tako hitro in se ne sprašuje, čemu je potreben na svetu. Črke se sicer ne prepirajo pogosto, odkar pa pri njih živi rožnati E, nekdanji glavnik, pa še toliko manj. Saj veste, on zna namreč zgladiti vsak prepir.

Pravljica o črki F

V tovarni sta se med mnogimi drugimi rodili tudi sestrici smetišnica in ščetka. Bili sta enake barve, a to je bila tudi vsa podobnost med njima. Smetišnica je bila zelo zaprta vase, ščetka pa zvedava in zmeraj v središču dogajanja.

Ob sredah so ščetke in smetišnice, lepo zložene v kartonaste škatle, razvažali po trgovinah. Naši dve sta prišli v veleblagovnico sredi mesta. Smetišnica se je samo še bolj potuhnila sama vase, ščetka pa se je tu počutila kot riba v vodi. Najraje se je družila z dragimi srebrnimi posodami, v katerih se je lahko ogledovala kot v ogledalu, s plastiko pa ni hotela imeti opraviti. Vsake toliko časa je katera od njenih prijateljic odšla v nakupovalni košarici kakšne fine gospe. Ščetka se je nestrpno ozirala, kdaj bo tudi njo vzela kakšna gospa, in prav to se ji je kmalu zgodilo. Uh, kako zadovoljno je gledala iz nakupovalnega vozička. No, ja, seveda je gospa vzela tudi njeno mirno sestrico smetišnico, pa kaj.

Ko ju je doma gospa zložila iz vrečke, je ščetka najprej zagledala ogromna bleščeča okna, oblečena v bogate čipkaste zavese. Joj, najraje bi bila tam na okenski polici. Čez dan bi opazovala, kaj se dogaja zunaj, ponoči pa bi se lahko gledala v zatemnjenem steklu. A gospa je ščetko in smetišnico zaprla v najbolj črno in najbolj smrdečo luknjo. O groza, je vzkliknila ščetka, kaj se vendar dogaja! Smetišnica pa je le mirno zadremala, nikoli ji ni bilo posebno mar, kje je. Ščetka je vso noč prejokala, naslednje jutro pa so jo pograbile vlažne roke in z njenimi krasnimi lasmi, z njenimi bleščeče črnimi ščetinami pometle nekaj umazanega in mastnega v sestro smetišnico. Ves dan so pometali z njo, saj je bila sobota, dan, ko imajo gospodinje generalno čiščenje. In to grozno ravnanje se je iz dneva v dan nadaljevalo, in njene lepe ščetine so postajale čedalje bolj mastne, prašne in umazane. Od prejšnje fine dame ščetke ni ostalo skoraj nič. Obupana ščetka je neke noči splezala iz kota za smeti do okna. Pogledala se je v temno steklo in skoraj bi jo kap. Tako ne bo šlo več, se je odločila. Poprosila je škarje, da ji odstrižejo najmastnejše lase. Zjutraj jo je gospodinja našla na okenski polici. Ko jo je dvignila, so ji odstrižene ščetine odpadle. "Oh, tale ščetka se je pa hitro izrabila," je rekel glas, roke so jo prijele in ponesle v njen kot, a ne k sestrici smetišnici, temveč naravnost v koš s smetmi. Sestrica ji je skozi steno koša zašepetala, da po dežju zmeraj posije sonce in da ji želi vso srečo. Naslednji dan so smeti vrgli na smetišče, ščetka se je pobrala, se podrgnila ob železno ograjo, da si stepe prah iz las, in odšla. Zaslišala je jokanje in zagledala cvetlico, ki je bila čisto objokana. Ta ji je med hlipanjem povedala, da je nikoli ne obišče noben metulj, ker nima dovolj živih barv. No, pri tem se pa že da pomagati, ji je zatrdila ščetka in jo tako umetelno naličila, da je imela roža kmalu cele trume oboževalcev. Tako je ščetka našla svoj poklic. Postala je modna svetovalka in frizerka: česala je ptičke in jim svetovala, kako naj si tisto leto pobarvajo perje, gladila kamnom njihove pleše, da so se bleščali lepše kot po dežju. Postala je slavna.

V deželi črk, besed in knjig so se pripravljali na poroko. Črke so izvedele za frizerko in modno svetovalko, nekdanjo ščetko. Poprosile so jo, naj jim pomaga. Lahko mi verjamete, da je bila ta poroka zares nekaj posebnega.

Naša ščetka pa je ostala v deželi črk, besed in knjig in tam odprla svoj lepotni salon. Postala je črka F, ki ji je s svojo pričesko najbolj podobna. In črke, besede in knjige so, odkar je pri njih, urejene po zadnji modi.

Pravljica o črki G

Dobri G je postal že tako domač v svetu črk, besed in knjig, da se zdi, ko da bi bil tam od nekdaj in si izmišljeval stavke, v katerih se vse besede začnejo na G. Na primer: glasno glodam glavnike, grejem gromozanske gramofone, gojim globoke godlje ... in še in še. Otroške črke ga imajo rade, saj je tako smešen, ko si izmišljuje, kakšne so: ti si genialna, reče eni črki, ti globokočutna, gostobesedna, grenka, ganljiva, godrnjava ... in še in še. In ves čas se zraven guga. Vendar G ni bil vedno tak, tudi ni bil vedno črka. Rodil se je v gozdu kot drevo. Potem so drevo posekali in iz njega naredili čisto poseben gugalnik. Za darilo ga je dobila starka. Na njem je vse dneve pletla in se gugala. Zraven si je vedno mrmrala kakšno pesmico. Gugalnik pa se je premikal čisto počasi in uspaval starko. Lepo sta se imela. In bil je tak blažen mir. Ampak nekega zimskega dne, ko sta bila zaradi snega tako rekoč odrezana od sosedov, so na vrata pobutali roparji. Ko so se prepričali, da starka živi sama, so zahtevali, naj jim takoj izroči vse dragocenosti, kar jih ima, in denar. Starka se je tako prestrašila, da se ni mogla niti premakniti, kaj šele vstati z gugalnika, le z roko je pokazala, kje naj iščejo. Našli so dva poročna prstana, zlato verižico s križcem in nekaj denarja. Bili so razočarani in ko so odhajali je zadnji jezno zamahnil proti njej s palico. Gugalnik je hitro ukrepal in se sam od sebe močno zagugal. Namesto da bi palica udarila po glavi uboge starke, je zlomila njegov držaj za roke. Ropar pa se ni niti obrnil, da bi videl, kaj je naredil, le zaklel je in odšel za svojimi pajdaši. Ko se je starka zbudila iz nezavesti in zagledala zlomljeno naslonjalo, je takoj razumela, da jo je gugalnik rešil smrti. Po tistem se je preselila v mesto k sinu in njegovi družini, in čeprav je bilo v stanovanju malo prostora, je moral gugalnik z njo. Tam sta se gugala, in starka je vse dni pletla jopice in nogavice, kape in rokavice, za vnuke, sina in njegovo ženo. Nekega dne pa je, kot navadno, po kosilu malce zadremala, a se ni več zbudila. Gugalnik jo je še zadnjič v svlovo nežno zagugal. Po tistem so ga spravili na prašno podstrešje in tam je ostal več let. Sam ni bil, a družbo je imel dokaj čudno: miši, ki so si malce pobrusile zobčke ob njem, kakšno mačko, ki je na njem preskusila kremplje, lesni črvi so si izvrtali v njem luknjice. Nekega dne, ko so pospravljali podstrešje, so našli tudi gugalnik, a ko so se ga dotaknili, je razpadel. Kar je ostalo, so položili ob cesto, da bi ponoči pobral smetarski tovornjak. Ampak to se ni zgodilo. Še pravi čas ga je dobra gozdna vila nežno prenesla v svet črk, besed in knjig. Gugalnik si je to nedvomno zaslužil, saj je s svojim pogumnim dejanjem pomagal starki. In od takrat je tam škripajoča in gugajoča se črka G, ki zabava in malce tudi poučuje črke – otroke.

Pravljica o črki H

Prav pri gozdu je stala stara hiša in ob njej lepo negovan vrt, ki ga je bolj za šalo kakor zares obdajal razmajan lesen plot. Hišo so prodali in novi lastniki so želeli imeti vse po svoje. Zato so hišo porušili in izruli leseni plot. Postavili so novo hišo, in ko je bila končana, so odpadke zmetali na kup in zakurili velik kres. Visoko se je dvigal dim in saje so se razletele po poljih. Iskrica je padla tudi na naš plot. Zdaj si pa ti na vrsti, se mu je zarežala in ugriznila vanj. Suhi les je v trenutku vzplamenel. Da ne bi povzročili požara, so novi lastniki goreče kole in deske zbrcali do ognja. Škoda, so rekli, les je bil še dober. A skrbelo jih ni, saj so imeli dovolj denarja.

Le nekaj desk je še ležalo na tleh, v rosni travi. V večernem mraku jih ni nihče opazil. Ko je nova hiša zaspala, so se dvignile in odškripale do pogorišča. V zadnjih vzdihljajih ognja so zaslišale besede plota: "Naj to ne bo zaman, ve ste vse, kar je ostalo od mene, ve ste zdaj plot."

Še pred svitom je bil plot daleč. Napol se je plazil, napol krevljal pod visokimi drevesi, nenadooma pa ga je zaustavilo prestrašeno čivkanje v travi: »Čiv, čiv, čiv! "Pazi, da me ne pohodiš!«  »Dobro jutro,« je rekel plot. »Kaj pa ti tu?«  »Sprehajat sem se šel,« je važno odgovorila puhasta kepica. »Aja,« se je nasmehnil plot. »Ampak ptiči se po navadi ne sprehajajo, temveč letajo.«  »Ja, saj…« se je začelo tisto puhasto cmihati. »Saj imaš prav, padel sem iz gnezda in zdaj ne morem nazaj.« 

Plot se je malce popraskal po levi strani in malce še po desni in se domislil. Ptičku je rekel, naj spleza na njegovo desko. Potem se je dvignil. A še ni bil dovolj visok. Zato se je postavil z dveh desk na eno in se iztegnil, kolikor je mogel – komaj komaj mu je uspelo doseči gnezdo. Ptiček je srečen skočil vanj. Plot mu je še zabičal, naj se ne sprehaja, dokler se ne nauči letati, potem pa cepnil po tleh, kolikor je bil dolg in širok. Saj ni znal stati na eni deski.

Čez čas se je dvignil, otresel s sebe iglice in listje in se odpravil naprej. Kmalu je ugotovil, kako se lahko najbolje premika. Po človeško. Najprej je sicer lovil ravnotežje, sčasoma pa je šlo že prav imenitno.

In tako je v sončnem dopoldnevu prišel do prve hiše v naselju. Prek njenega praga se je ravno takrat prekopicnil otročiček. Očitno se je tudi on odpravil na sprehod. Pogumno je zakobacal proti cesti. Po cesti pa so švigali avtomobili. Plot se je, ne da bi pomišljal, vrgel na tla pred otroka. Otrok se je začuden ustavil pred oviro, in ko je videl, da ne more naprej, jezno zajokal. K sreči je tedaj pritekla njegova mama, ga objela in se olajšano nasmehnila plotu. Čudno, je pomislila, ne spominjam se, da bi bil ta les tu.

Za pogumna dejanja našega plota se je hitro razvedelo in od vsepovsod so ga začeli klicali na pomoč. Če je le mogel, je pomagal. Tako je prišel pomagat tudi v svet črk, besed in knjig in pri njih našel svoj dom, pravzaprav vrt. Tam zdaj stoji v mehki zemlji, obdajajo ga venčki cvetlic in ni nevarnosti, da bi ga sežgali. Ob posebnih priložnostih pa stoji črka H na častnem mestu v besedi heroj.

Pravljica o črki I

Mitja je vsako leto komaj čakal poletja. Takrat se je vsa družina odpravila na morje. Potem so napihnili njegov gumijasti čoln in odveslal je raziskovat podvodne jame. Včasih pa so s prijatelji tekmovali, kdo bo najhitrejši. Ko bo velik, bo Mitja gotovo raziskovalec morskih globin ali pa veslač tekmovalec.

Letošnje poletje na morju pa se ni začelo prav obetavno. Ko se je vrnil s svoje prve odprave, je tako nesrečno zagnal veslo na obalo, da se je ob udarcu ob kamne zlomilo. To ga je tako zjezilo, da je zalučal za njim še drugo veslo. K sreči je drugo veslo ostalo celo. Ampak to je še vedno pomenilo, da bo poletje moral preveslati z enim samim veslom.

Polomljeno veslo je pustil kar na plaži. Tisto noč pa je prav na tej plaži prespal potujoči žongler. Ko se je zbudil, je zagledal ostanke vesla. Hmmm – si je misli, tole bom pa lahko lahko uporabil pri svoji novi točki! Odtrgal je zlomljeno belo plastiko, in že je imel gladko leseno palico. Veselo povižgavajoč je stopil do bližnje trgovine in kupil blesteč papir. Z njim je ovil leseno palico, in bila je pripravljena za nastop. Zvečer je ob baklah z njo prvič nastopil – lesketala se je, kot bi bila iz pravljične snovi.

Njegovo točko je videl tudi direktor cirkusa in ga povabil, naj nastopi pri njem. Po tistem pa so povabila kar deževala. Z blestečo žonglersko palico, nekdnjim veslom, sta nastopala v vseh velikih cirkusih in najmanj petkrat prepotovala ves svet. Takšno razgibano življenje je bilo za nekdanje veslo na moč zanimivo. Veliko bolj kot veslanje po morju. Sicer pa se je palica vode malce bala, ker je bila iz lesa in bi jo voda sčasoma lahko uničila. V cirkusu se ni imela česa bati – uživala je pod živobarvnimi lučmi ob navdušenem ploskanju gledalcev. A žongler se je postaral. Bil je preutrujen, da bi še potoval naokoli v cirkuških prikolicah in nastopal. S prihranki si je kupil hišico na vasi in ob njej velik vrt. Ker je imel spretne roke, so rože in zelenjava pridno rasli in krasno uspevali. Tisto leto se je odločil posaditi tudi fižol. Ko pa je fižol rasel in je bil že čas, da zapiči fižolovke, je ugotovil, da ima eno premalo. No, ja, za tole bo pa prav prišla tudi moja žonglerska palica.

Palica, ki je samevala v mračnem kotu, prepredena s pajčevinami, se je najprej razveselila spremembe; ko pa je ugotovila, da bo morala stati v zemlji, enkrat vlažni, enkrat suhi, pod dežjem, vetrom in pekočim soncem, in vse to samo zato, da bo po njej plezala nekakšna zelenjava, se je resno razhudila.

Ponoči je stresla s sebe fižolovo ovijalko in se izkopala iz zemlje. No, pa zbogom, je še pokimala proti hiši, kjer je spal stari žongler, in se odpravila. Natančno je vedela, kam hoče. Zjutraj je že čakala, naslonjena pred vrati knjižnice, in ko so jih odprli, se je splazila noter in v eni od knjig poiskala vhod v svet črk.

Knjigam je pripovedovala o svojem življenju in te so iz njenih pripovedi sestavile novo knjigo. Imenovala se je: Dogodivščine čudovite cirkusantske palice (Po pripovedih nekdanjega vesla). Palica je ostala pri njih, včasih jim zapleše in se zavrti kot prej, ko je še nastopala v cirkusu. Kadar je malce otožna, pa se skrije v svojo knjigo in pobrska po spominih.

Črke jo poznajo kot črko I. Vesele so, da se je preselila k njim, saj je nenavadna in zanimiva, včasih pa tudi muhasta. Ampak takšne pač so slavne osebe, oprostite, palice, oprostite, črke. Črka I je pri njih srečna. Nečesa pa jim ni nikoli povedala: tega, da bi skoraj končala kot fižolovka.

Pravljica o črki J

V družini j-jev se je rodil mali j. Kako ponosna sta bila oče J in mama J! Leta so minevala in sinko j je rastel in rastel in prerastel mamo J in prerastel očeta J in prerastel drevo na dvorišču in prerastel hišo – in zrastel desetkrat večji, kot je velika največja črka v deželi črk. In dežela črk je postala zanj premajhna. Jokala je mama J, oče J se je usekoval v robec – sinko velikan pa je pogumno in brez solza odšel od doma in iz svojega sveta v svet ljudi. In se znašel na odpadu. To niti ni tako čudno, saj je odpadov v svetu ljudi čedalje več. Prislonil se je ob star kavč, da bi si odpočil. Nenadoma je zagledal, kako je nekaj plahutalo proti njemu – in mu naslednji trenutek skočilo na glavo, da ni nič videl. To je bil ostanek dežnika. Krilce brez ročaja. Hitro ga je prepričalo, da se združita, in iz njiju je nastal lep dežnik. Ko so naslednjič prišli ljudje odlagat smeti, ga je neki mož opazil in ga vzel. Doma ga je samo malce očistil. Veste, ni prijetno, kadar je nekdo tvoj gospodar, še posebno, če tega nisi vajen – in novi lastnik je počel z dežnikom, kar je hotel. Odprl ga je, če je močno deževalo ali ko je najhuje pripekalo, včasih pa je ročaj tako vrtel v rokah, da je našemu J-ju postajalo slabo, četudi ni imel želodca. J-ju je presedalo, da je nekdo z njim počel, kar se mu je zljubilo, zato se je poslovil od drugega dela dežnika in odšel. Ker je krilce ostalo samo, ni moglo več rabiti za dežnik, zato je sedlo na morje in odplavalo raziskovat druge dežele. Ko je J korakal skozi gozd, ga je za nogo zgrabila neka roka. "Oho," je rekel glas, "kako prav mi bo prišla palica," in ga začel z glavo tolči ob zemljo. Kako naj se vendar rešim, je mrzlično premišljeval J, dokler ni od bolečine omedlel. Zbudil se je, še vedno stoječ na glavi, v neki temni predsobi. Skušal se je potihoma spraviti stran, a ko se je premaknil, ga je hudo zabolelo in padel je na hrbet. »Kdo je?« se je zaslišalo iz sosednje sobe. In potem: «Ah, samo palica je padla po tleh!« Ko so se vrata v sosednjo sobo spet zaprla, se je J splazil skozi priprta vežna vrata ven. Oh, kaj naj naredim, je otožno premišljeval. Za svoj svet sem prevelik, tu pa me vsi samo izrabljajo in mučijo. Nenadoma pa je ob svoji nogi zagledal malega j – bratca. »Živijo,« se je razveselil, »Kaj pa ti tu – si me prišel obiskat?«  »Ne,« mu je odvrnil bratec. »Pote so me poslali. Naš svet je napadla velika bela radirka in zdaj briše vse črke in besede po vrsti. Vse smo že poskušali, da bi jo ustavili, vendar nič ne pomaga, pa smo se spomnili nate.«  »Takoj pojdiva,« je odločno rekel veliki J. Ko sta prišla v svet črk, je J zgrabil velikanko za vrat, jo zavrtel okrog sebe in odvrgel daleč v vesolje, od koder se je verjetno priklatila. Zagotovo se ji nikoli več ne bo zahotelo vrniti, da bi radirala male črke. J pa je ostal doma in varoval svojo deželo. Ker pa nevarnosti ni bilo več, je postal nekakšen živi tobogan. Črke so se vzpenjale nanj in dih jim je zastajal od globine, ko so se spuščale po njem. V deželi črk se za vsako črko najde prostor. Le pri nas je malce drugače.

Pravljica o črki K

Pred dom za ostarele so postavili novo klopco. Čisto preprosto, leseno in brez naslanjala. Ampak starčki so je bili zelo veseli, saj se je tako prijetno greti na popoldanskem soncu.

Kaj kmalu po Heleninem prihodu v dom je k njej na sončno klopco prisedel Ivan in začel pogovor. Izvedel je, da je vse življenje živela in delala na kmetih, težko se ji bo privaditi na ta dom sredi mesta. Obljubil ji je pomoč. Čedalje pogosteje sta skupaj sedela na klopci in se pogovarjala, a nikoli praznih rok – Helena je po navadi kaj pletla, Ivan pa rezljal, za vnuke. Klopca ju je vedno z zanimanjem poslušala. Njuni pogovori so bili tako drugačni od pogovorov drugih starčkov, ki so vedno znova prežvekovali isto, zazrti v preteklost.

Ta dva pa sta si izmišljevala prihodnost. V svojih sanjarjenjih sta si naredila hišico na deželi, z velikanskim vrtom za rože, ki jih je Helena oboževala. Ko sta tako nekaj časa srečno živela v njuni hišici, ju je zgrabila želja po pustolovstvu. V mislih sta potovala v daljne dežele. Ogledala sta si Niagarske slapove; prepešačila pusto La Mancho, rdečo zemljo v Španiji; se potopila v kristalno čista morja; se spustila s strmin zasneženega Kavkaza. Da bi si laže predstavljala, kam vse potujeta, sta si v knjižnici izposodila atlas sveta. In klopca je bila na vseh potovanjih z njima.

Nekoč pa je Ivan prišel ponoči in vrezal spodaj v klopco, tako da si lahko zatipal samo s prsti, črki »H+I«, objeti s srčkom. Naslednji dan je Heleno na klopci čakal šopek poljskih cvetlic. Ivan jo je prijel za roko in popeljal njene prste do vrezanega srca. Helena je zardela in ostala čisto tiho. Odtlej sta na klopci sedela blizu, blizu – še naprej sta stikala glavi v pogovoru, skrivaj pa so se njuni prepleteni prsti pogovarjali o ljubezni.

Prišla je zima in bilo je premrzlo, da bi starčki sedeli zunaj. Klopca je samevala pod naleti snega. Mraz jo je grizel in vlaga se je zajedala vanjo. Ko pa je spomladi posijalo malce toplejše sonce, sta jo prva obiskala Ivan in Helena. Sedla sta nanjo in poiskala s prsti njun znak. Še je bil tam. A klopca ju ni mogla več zdržati, zima ji je pobrala vso moč in nogi sta ji zlezli skupaj. Na njej ni bilo mogoče več varno sedeti in kmalu so jo zamenjali z novo.

Ko je ponoči ravnodušno čakala, da jo odpelje smetarski tovornjak, se je zgodilo nekaj čudnega. Zazdelo se ji je, ko da nekdo seda nanjo in boža skriti srček, naslednji trenutek pa, ko da bi poletela v levi kot neba, tja, kjer se najlepše zlivata sinja in rožnata. Ko se je zjutraj zbudila, je mislila, da so bile vse skupaj le sanje, ampak kako se je potem znašla v deželi črk, besed in knjig?

Klopca zdaj živi v svetu črk – postala je črka K, saj ji je, ko stoji, najbolj podobna. Ob posebnih večerih pripoveduje o izmišljenih Heleninih in Ivanovih dogodivščinah. Črke pa jo napeto poslušajo in spoštljivo božajo vrezano srce. Pa vi, znate sesti na rep domišljije in poleteti na neverjetna potovanja?

Pravljica o črki L

Ni lahko biti urni kazalec. Ko si mlad, se moraš brzdati – da ne prehitevaš, in ko ostariš, paziti, da ne zadremaš in zaostaneš. In vedno, ampak res vedno, moraš biti točen. Ob pravem času na pravem kraju. Včasih te grdo gledajo, po navadi zgodaj zjutraj, ko se odpravljajo v službo ali šolo, drugič spet žalostno, saj »nekdo«, ki je srčno pomemben, zamuja na zmenek. In to sploh še ni vse: najtežje je ves čas teči in se nikoli ustaviti. Športniki vadijo cele mesece, da pretečejo maraton – a to je le približno pet ur teka. Urna kazalca pa tečeta iz ure v uro, iz leta v leto, in v primerjavi s tem je maraton mačji kašelj.

Tadva urna kazalca se nista prav nič pritoževala nad svojim delom. Pridno sta tekla, preštevajoč minute in ure. Nekega dne pa je nekaj zaškrtalo in kazalca sta se ustavila. Niti za dlako se nista mogla več premakniti. Kakšna ura pa je ura s stoječimi kazalci? Nikakršna, takšne nihče ne potrebuje. A kazalca se nista bila pripravljena kar tako sprijazniti s svojo nesrečo. Prosila sta ljudi, naj ju odnesejo k zdravniku – urarju. Ta je mali kazalec prijel z desnico in velikega z levico in ju začel na vso moč vleči narazen. Tako je bolelo, da sta kazalca kar cvilila. Vendar nista dovolila, da bi urar prenehal. In za kanček sta se le premaknila. Urar ju je naoljil in poskusil znova, a ni šlo. Nikoli več ne bosta tekla.

Ker sta bila ta bratca dotlej neločljiva, tudi v nesreči nista hotela narazen. Poslovila sta se od ure in odšla s trebuhom za kruhom. Včasih sta kaj podprla, drugič potegnila, tretjič so nanju kaj obesili, a vse le za kratek čas. In to jima je bilo kar prav, saj jima ta opravila niso prinašala veselja. Delala sta zato, da nista ostala lačna.

Nekega dne sta prispela v deželo črk, besed in knjig. Namenila sta se v čajnico, da bi se okrepčala in hkrati poizvedela, ali bi ju kje potrebovali. Toda čajnica je bila zaprta. »Kdaj pa odprejo?«  sta vprašala mimoidočo črko. »Kako mislite – kdaj?« je ta vrnila vprašanje. »Ob kateri uri?« sta bila vztrajna bratca kazalca. »O čem pa govorita?« je vprašala črka. Ker sta mislila, da ni čisto pri pravi, sta se raje vljudno poslovila in isto vprašala drugo črko. Tudi ta jima ni znala odgovoriti. Šele ko sta spraševala tretjo, se jima je posvetilo, da črke očitno ne poznajo merjenja časa. In ker ga ne poznajo, odpirajo čajnico, kadar se jim zazdi.

Mogoče bi jim pa najino znanje koristilo, sta rekla urna kazalca in se odpravila naravnost k Č-ju, kralju črk. Razložila sta mu vse o preštevanju časa, da zna večji kazalec preštevati minute in manjši ure. Ko je kralj doumel, o čem govorita, je bil navdušen, saj tudi njemu ni ustrezalo, da se nikoli ni mogel dogovoriti z ženo, kdaj bosta čas preživela skupaj in kdaj bo on vladal.

Urna kazalca sta tako postala glavna časomera v deželi črk, besed in knjig. Po njunih navodilih so izdelali kopico različnih ur za črke. Ker pa je črkam časovno znanje ne le v korist, temveč tudi v veselje, nikamor ne zamujajo. Zato tudi bratcev kazalcev nihče ne gleda ogorčeno ali žalostno. Pa boste rekli, saj se vendar zelo razlikujeta od njih, morata biti kar malce osamljena. Ne – ustavila sta se namreč tako, da vedno kažeta tretjo uro, zato so ju preimenovali v črko L. S črko L pa se začenja tudi beseda ljubezen, in ta je nekdanja urna kazalca kaj kmalu obiskala. Po tistem pa je odšla k nam in zdajle je najverjetneje že čisto blizu vašega doma.

Pravljica o črki M

Marjeta je dobila enko. In to je bila edina enka, edini cvek v vsej redovalnici. Kako hudo je dobiti tako oceno, ve vsak, ki je to okusil. Kaj boš rekel staršem, sošolci te bodo zafrkavali, pa toliko truda boš moral vložiti, da ga popraviš - znati boš moral dosti več kot odličnjak, saj zanj vsi mislijo, da zna - ti pa moraš to šele dokazati. "Oh, ta presneti cvek, presneti, presneti cvek - le zakaj mora biti v redovalnici!?" je hipala Marjeta. Marjetin cvek očitno ni bil čisto navaden, saj je začutil, kako zelo ga Marjeta sovraži. In veste, tudi ocene so navsezadnje le ocene in jim ni vseeno, kaj si mislite o njih. "Oh, ko bi se lahko kam skril ali ušel," si je zaželel - tako močno, tako močno, tako močno, da se je premaknil in naenkrat sredi noči spolzel iz redovalnice. Malce ga je sicer pekla vest, da morda njegovo izginjotenje za Marjetko ne bo vzgojno. Potem pa se je spomnil, da se je že začela pridno učiti. Torej ni razloga, da bi ostal, saj je njegovo poslanstvo tako rekoč že opravljeno. In cvek se je odpravil v svet. Gotovo veste, kako lepo je zmagati. A za to, da dosežeš prvo mesto, je potrebno veliko vaj, priprav, pridnosti in odpovedovanja. Enki s stopničke za prvaka se je zazdelo, da so vsi tekmovalci zaslužili, da bi stali na njej, saj so se trudili po svojih močeh (tekmovanja so se ji zdela krivična). Bilo ji je zelo hudo, ko je videla, kako potrti so so bili tekmovalci, ki niso dosegli prvega mesta. Iz dneva v dan ji je postajalo bolj nevzdržno na njeni stopnički in nekega dne je presenečena spolzela z nje in odšla v svet.

In v tem velikem svetu sta se enka s stopničke za prvake in cvek iz redovalnice srečala. Tako podobna sta si bila, da sta sprva pomislila, da se gledata v ogledalo, le po barvi sta bila različna. Potem pa sta se predstavila in povedala drug drugemu, kaj sta doživela. Odločila sta se, da bosta skupaj odšla iz sveta ljudi, kjer je veliko nesrečnih prav zaradi njiju. Prijela sta se za roke, prestopila mejo in prišla v svet črk. Še vedno držeč za roke, saj sta se malo bala v neznanem okolju, sta nadaljevala po začeti poti. A nihče se ni obregnil obnju. Pravzaprav ju nihče ni niti prav opazil. Le kdo bi se čudil črki M v svetu črk? Onadva pa sta se imela iz dneva v dan raje in se sploh nista več ločila. Poročila sta se in postala eno.

Od takrat živita in delata v svetu črk. Črka M - sestavljena iz cveka in enke, ki nista prenesla krivičnosti in sovraštva, je v svatu črk, besed in knjig postala ena najbolj cenjenih črk zaradi svoje modrosti.

Pravljica o črki N

N je najbolj nagajiva in najbolj potepuška črka v svetu črk, besed in knjig. Veste, kaj je nekoč naredila?! Ne da bi komur koli kar koli rekla, je odšla iz sveta sanj. In sanje so se spremenile v saje. Povsod so se ljudem, živalim, rastlinam in predmetom namesto lepih sanj začele sanjati umazane saje. Zjutraj so se zbujali utrujeni in slabe volje. Zvečer so se bali zaspati. Celo podnevi so prenehali sanjariti, saj so tudi sanjarili samo sajah.

Brez sanj so iz dneva v dan postajali zlovoljnejši in nekega jutra se niti pogovarjali niso več, temveč so se samo še vsajali. Od takrat tudi pravijo, da se na nekoga vsajaš, kadar se jeziš, razburjaš.

Črka N pa se je še kar potepala. In prej živobarvne sanje, zdaj črne saje, so tuhtale in tuhtale, kako bi rešile sebe in vse, ki sanjajo, saj je prihodnost brez sanj – sajasta. Zato so poletele na vse konce, da bi se posvetovale z zastopniki različnih svetov.

Otroška sajica je odletela v svet pravljic k dobrim vilam, saj je upala, da ji bodo izpolnile željo, da bi postala spet sanja. Vendar v vilinski vasi ni bilo nikogar doma, zato se je razočarana spustila na prag ene od hišic in zajokala. Tedaj pa je domov priletela najmanjša vila in skoraj pristala na njej. Sajica je od strahu zakričala in se skrila za vogal hišice. Vila pa ravno tako, saj se ni nič manj prestrašila. Ko sta nekaj časa kukali izza vogalov, sta se začeli smejati in igrati ku-ku.

Na lepem pa se je sajica spomnila, zakaj je prišla, in žalostna sedla nazaj na prag. Vila pa zraven nje, vendar ne preblizu, da si ne bi umazala oblekice. Ko pa je sajica povedala, kaj se dogaja v nekdanji deželi sanj, se je vili tako zasmilila, da jo je stisnila k sebi in prav vseeno ji je bilo ali se umaže.

Skupaj sta sedeli na pragu in čakali na starejše vile, vmes pa se pogovarjali, kaj bi lahko naredili. Vila še ni poznala črk in zato je sajico poprosila, naj ji pove, kakšna je videti črka N. Sajica je predlagala, da odlomita tri paličice, pa ji bo pokazala. Vila pa je raje hitro stekla v hišico in prinesla tri čarobne palice.

»Kako lepe so,« se je začudila sajica, in vprašala, kaj pomenijo znaki, ki so narisani na njih. »Tale s srčkom,« je rekla vila, »je palica za čaranje ljubezni in vsega, kar ta porodi, tale z lunico je za čaranje domišljije in tale z zvezdo za čaranje poguma in volje, ki ti pomaga k uspehu.«  »Joj,« je rekla sajica, »tudi sanje so sestavljene iz podobnih reči.« Spretno je zložila črko N iz čarobnih palic. Ko si jo je vila ogledala, jih je hotela spet razstaviti, a niso hotele več narazen, bile so kot zraščene. In naenkrat sta vila in sajica vzkliknili v en glas: »Kaj pa, če bi te čarobne palice nadomeščale črko N?« Hitro sta skupaj odleteli v svet saj – nekdanjih sanj.

In veste, nikomur se zamisel ni zdela otročja, čeprav sta se je spomnili najmlajša vila in najmanjša sanja. Hitro so postavili črko iz čarobnih palic na mesto potepuške črke N in saje so postale spet sanje. Od takrat pogosto sanjamo res čarobno.

Pravljica o črki O

Nekje med zvezdami se vrti planet, kjer živijo samo krogi. Od tam prihaja množica krogov, ki jih lahko vidite, če se samo ozrete okoli sebe: gumbi, ure, prstani – krogi so povsod in vsem potrebni.

Ko se v družini krogov rodi krogec, takoj vedo, kaj bo, ko bo velik. Kako? Po barvi. Če so krogi srebrni, bodo kolesa, če so črni, bodo ničle pri računanju, če so zelo majhni z veliko zobmi, se bodo združili v urni mehanizem, in če so sijoče bledi, bodo ovili polno luno. Takoj ko se krogec rodi in vidijo, kakšne barve je, ga pošljejo v šolo. Tam se potem uči hitro in samo najpomembnejše, drugo tako izve v službi, ki ga že čaka na enem od svetov. In potem dela vse življenje tisto, kar ima rad. V svet krogov se vrne šele, ko se postara, to je takrat, ko dobi rahlo vrtoglavico.

V svetu krogov je vse teklo po ustaljenih krožnicah, dokler se ni nekega dne zgodilo nekaj na moč nenavadnega. Materi krogici, ki je prej delala v matematičnem zvezku, in očetu krogu, ki je delal v gospodinjstvu, kot krožnik, se je rodil krogec, ki ni bil enobarven, kot vsak normalen krog, temveč pisan. »Kaj pa zdaj?« sta se vprašala prva starša v zgodovini krogov, ki sta si belila glavo zaradi svojega otroka. »Kje bo pa delal?«  Potem pa sta zadevo prepustila svetu krogov, sestavljenem iz petih olimpijskih krogov. Olimpijski krogi so krožili in krožili, da bi si vprašanje ogledali z vseh strani in zaokrožili s tem, da mavrični krog ne bo imel vnaprej določenega poklica, temveč da se lahko sam odloči, kaj bo delal. In krogec je hodil skoraj v vse šole v svetu krogov po malem in vse mu je bilo všeč – vsi njegovi vrstniki so delali v raznih svetovih, on pa se je še kar odločal. Nihče več ga ni jemal resno, saj so mislili, da je preprosto len. Zato se je krogec nekega dne odkotalil iz sveta krogov, da bi sebi in drugim dokazal nasprotno.

Najprej se je zaposlil kot volan pri šolskem avtobusu. Saj je bilo lepo. Otroci so prosili šoferja, ali ga smejo pobožati, ker je bil tako čudovitih barv. A njegove barve so sčasoma od dolgočasja začele bledeti, saj so kar naprej vozili po istih poteh. Poslovil se je od šoferja in našel novo službo v cirkusu kot obroč – gledalci so točki s čudovitim mavričnim obročem navdušeno ploskali, a tudi delo pod žarometi mu je presedlo, ker mu ni bilo treba uporabljati domišljije. Zamenjal je še veliko služb in prepotoval več svetov – a prave službe ni in ni našel.

Nekega dne se je o svojih težavah pogovarjal s krogcem, ki je delal kot obroček na golobovi nogi. In ta mu je rekel, naj se odpravi v svet črk, besed in knjig – h knjigam; v njih je spravljeno vse znanje in gotovo mu bodo znale svetovati. Res je odšel h knjigam in jih poprosil za pomoč. Te so se prelistale in rekle: »Ti hočeš delati vse in biti vse – to pa je mogoče le v besedah, zato pojdi v deželo besed, ki se sestavljajo v pravljice, in postani črka O.« 

Zdaj mavrična črka o skače iz ene besede v drugo in spreminja svoj pomen; lahko nastopa v vseh besedah, ki imajo črko O, teh pa je neznansko veliko. Oblak, sonce, kolo, rojstni dan, neroda, zvonček … le kolikokrat je nastopil samo v tej pravljici?

Mavrični krog je našel svoj pravi poklic in z ljubeznijo ga bo opravljal dotlej, dokler se mu ne bo začelo rahlo vrteti v glavi in bo čas, da se vrne v svet krogov. Nihče mu ne bo mogel očitati, da je bil len. On pa bo znal vsem povedati, kako dolga je včasih pot do tistega, kar imaš res rad, in da jo je vredno prehoditi.

Pravljica o črki P

P je zelooo pomembna črka. Ker vodi nešteto besed. P-ji so zelo ponosni na to, da znajo mirno stati na eni nogi, in to takoj, ko pridejo na svet. Prav nič jim ni treba vaditi. Prepričani so, da so plemenitega rodu, in da so bili njihovi predniki zagotovo plemiči. Nekoč so šli v deželo knjig iskat svojo zgodovino. Nič pametnega niso našli, a njim se zdi dovolj močan dokaz že to, da se beseda plemstvo začne na P, in od takrat se med sabo pogovarjajo samo še z naslavljanjem, na primer: »O, dober dan, plemič P,lepo vreme, kajne plemkinja P,« druge črke pa skrivaj imenujejo podložnike. A ker s tem nikomur ne škodijo in ker so res dobri vodniki besed na P, so »podložniki« tiho in le včasih zbijejo kakšno šalo na račun samozagledanih P-jev. Vsak ima pač svoje muhe, si mislijo.

Nekega dne pa se je v dolini P-jev zgodilo nekaj nezaslišanega. Na svet je prišel čisto drugačen P. Saj je imel vse na mestu: ogromen nos in nogico. A namesto da bi se postavil nanjo, se je začel plaziti. Dvignili so ga, da bi mu pokazali, kako se stoji. On pa se je zagugal in prekopicnil na nos. Dajmo mu nekaj časa, so si mislili P-ji.

Tako se je mali p plazil naokrog in bil kar malce osamljen, saj se ni mogel igrati z vrstniki, ki so vsi strumno poskakovali po svoji nogi. Sicer pa ga njihove igre niso zanimale, saj so se kar naprej igrali, da so polkovniki in so drug drugemu ukazovali.

Ko pa se je nekega večera priplazil domov, je bil nehote priča pogovoru med njegovimi starši in polkovnikom. Polkovnik je rekel, da si ne morejo več privoščiti takšne sramote v njihovi dolini in če se mali p ne bo hitro naučil stati na svoji nogi, bo moral skupaj s starši vred oditi. Ostarela P-ja sta se razjokala in rekla, da to ni pravično. Mali pa je šele zdaj razumel, kaj pomeni biti drugačen. Odločil se je, da o odšel. Poslovil se je od staršev in rekel, naj ju ne skrbi zanj. Zagotovo se bo naučil stati na svoji nogi, in takrat se bo vrnil.

Tako se je plazil skozi dežele črk, da bi našel pomoč pri drugih črkah, a nobeni od njih se ni zdelo pomembno, da znaš stati na eni nogi. Spoznal je tudi, da se pomembnosti p-jev povsod dobrodušno smejijo.

Prišel je tudi do vasi D-jev, tam pa je bil cirkus, stopil je v šotor in zagledal vrv. Po njej je stopicala in lovila ravnotežje majhna d-deklica. Očitno se je prikradla iz vasi in izrabila priložnost ter naskrivaj skočila na vrv. Tole bi pa hotel znati. Ne le stati na eni nogi, temveč tudi loviti ravnotežje na vrvi. Takrat pa ga je d-deklica opazila in se tako prestrašila, da je omahnila. V trenutku je bil p na svoji nogi in jo ujel.

»Hvala,« je rekla čez čas in stopila naprej po vrvi, p pa se je bal, da ne bi spet padla, in je ves čas skakljal okoli vrvi, da bi jo ujel, če bi bilo potrebno. In šele ko je stopila z vrvi, je opazil, da stoji na svoji nogi. »Boš tudi ti poskusil?« ga je vprašala d. »Pa bom,« je rekel p. Zdaj mu je mala d ponudila pomoč in se gugala okoli njega, da bi mu pomagala. Nista videla, da je vstopil direktor cirkusa. Mladi par mu je bil všeč in kazalo je, da sta d in p nadarjena, zato ju je povabil, naj ostaneta v cirkusu.

Cirkus je potoval iz kraja v kraj in povsod so ploskali nenavadni točki. Končno so nastopali tudi v dolini P-jev in starša našega p-ja sta prišla na predstavo. Solze sreče so jima tekle, tako ponosna sta bila, in ko so drugi pomembni P-ji videli, kaj zmore mali p, so ga predlagali za predsednika njihove doline. Mali p je predlog sprejel in manj kot v letu spremenil njihovo dolino v velikanski cirkus.

Nič več ni bilo P-plemičev in P-plemkinj. Pomembno je bilo, da si prijazen in prijateljski. Vsi, prav vsi, pa se že kot majhni učijo hoditi po vrvi, zato stojijo tako mirno na vrsticah v vaših zvezkih. Saj stojijo naravnost? Se ne majejo? No, če pa se, jim malce pomagajte, vsak vendar ne more takoj, ko pride na svet, vsega znati. Še nekajkrat jih napišite, pa bodo znali lepo stati, tako kot tale naš p.

Pravljica o črki R

Težko je delo krojaških škarij, če je njihova gospodarica pridna šivilja. In škarje iz te zgodbe so delale za šiviljo, ki je bila zelo pridna. Vse dni in velik del noči so škarjice švigale po mizi v krojaški delavnici in delale in delale in delale: »Rrsk, rrsk, rrsk,« rezale in krojile blago za male in velike, za suhe in debele. Tako utrujene so že bile, pa so morale še kar rezati. Samo trma jih je še držala pokonci in čedalje bolj jezno so si dopovedovale: "Zdržale bomo, zdržale bomo, rssk, rrssk, rrsk!"

Toda nekega večera so se na koncu moči – zlomile. In nehote urezale šiviljo v roko. Joj, kako je jokala, pa ne zaradi bolečine, temveč zato, ker so se ji zlomile najboljše škarje. Škarje pa so kar obležale na mestu in ničesar na svetu jim ni bilo mar.

Šivilja je previdno obrisala z njih solze, da ne bi zarjavele, jih nežno zavila v blago in odnesla k zdravniku za škarje – brusaču. Ta jih je takoj operiral, a odlomljeno uho se ni hotelo več prirasti. Preutrujene škarje nikoli več ne bodo mogle rezati. In ko so škarje to slišale, so si oddahnile. Saj so se rezanja pre-na-žr-le.

Brusač je rekel, da škarje lahko ostanejo kar pri njem. Šivilja se jim je zelo lepo zahvalila za njihovo delo in se s težkim srcem poslovila. Škarje pa so se nastanile v toplem, temnem, ravno prav velikem predalu in počivale, počivale, počivale. Vse noči in dneve so spale.

Nekega jutra pa jih je skozi špranje v predalu požgečkal nagajiv sončni žarek. Spočito so se pretegnile in pokukale ven. Zagledale so brusača, ki je ravno ostril nože. Za njim pa okno, polno sonca. Zaželele so si v svet.

Brusač jim je skrbno naoljil žebljiček, jih nabrusil in zdrgnil, in potem so se tako bleščale, da jih skoraj ni bilo mogoče gledati. Prisrčno so se poslovile od njega in odšle. Vsi so bili prijazni z njimi, ker so se tako lepo bleščale, pa tudi zato ker so se jih malce bali, saj bi jih lahko pičile ali urezale. A škarje na kaj takega niti pomislile niso.

Dolgo dolgo so romale iz kraj v kraj, iz sveta v svet ter veliko videle in spoznale. Ko pa so prišle v svet črk, besed in knjig, so se odločile, da je čas, da se ustalijo in še druge naučijo to, kar znajo. Postale so črka R, saj so ji bile čisto podobne, takole brez enega ušesa.

Čez dan pripovedujejo knjigam, kaj vse so videle, da lahko te preverijo, ali je v njih vse pravilno zapisano. Zvečer jih sanje prinašajo v svet ljudi – pred spanjem vadijo z otroki, ki še ne znajo izgovarjati črke r. Rečejo jim: »Naredite čisto mehek jeziček in z njim takole udarjajte po nebu: rrrr, rrrr.« In nekega jutra otroci staršem zapojejo v pozdrav: »Rrrrrrr, rrrrr.« Škarje pa se zadovoljno ujamejo za rep sanj in se vrnejo v deželo črk.

Pravljica o črki S

Nekoč v neki deželi, v nekem mestecu in na neki ulici je stala hiša. V pritičju je imela steklena vrata in okno, na katerem je z velikimi črkami pisalo: Mesarija pri Jožku. Jožek sicer ni bil nikakršen Jožek, ampak je bil cel Jože – velik, rdeč, debel – edino, kar mu je ostalo od takrat, ko je bil še Jožek, je bilo to, da je bil okoli ust zmeraj masten. V trgovini je imel velikanski hladilnik, v katerem je ležalo meso: pljučka, ledvička in kaj vem, kaj še vse. Na steni za pultom so bile na kavljih obešene salame, krače in podobno. Med kavlji pa je bil eden še prazen. Bil je čisto nov, tega dne navsezgodaj ga je Jože obesil tja.

Kavelj se je pozibaval - gunca gunca sem in tja. Drugi kavlji so ga zavistno opazovali - tudi oni bi se radi takole gugali. Si predstavljate, kaj bi naredil Jožek, če bi se naenkrat vsi kavlji v mesariji začeli gugati in tolči s salamami ob steno?

Ura je kazala pol tretjo in Jožkov pomočnik je prinesel sveže meso. Novi kavelj se je znašel v mesarjevih mastnih rokah in začeli so ga riniti v nekaj rdečega. »Saj se bom zadušil!« je tulil, po kaveljsko seveda, zato so ga razumeli samo kavlji in nihče drug. Ti pa so se mu privoščljivo režali, sami so bili takega početja že vajeni. »Na pomoč, na pomoč!« je tulil kavelj in se na vso moč upiral. Ampak zaman, Jožek ga je s tako silo porinil v meso, da je kavelj na drugi strani pogledal ven in po nesreči močno zbodel mesarja v roko. »Aaaauuuu!« se je zadrl ta in zagnal vse skupaj po tleh.

Medtem ko si je Jožek dal opraviti s svojo roko, se je kavelj hitro izmuznil iz mesarije in pobegnil. Niti ozrl se ni. Malo se je plazil, malo gugal, pa je kar dobro napredoval. Ko se je znočilo, si je našel prenočišče v otroškem peskovniku. Zjutraj ga je zbudila neka roka. Prestrašil se je, da ga je našel Jože. Potem pa ga je pomiril otroški smeh. To je bil Mihec, ki se je vsak dan igral v peskovniku. Nova igrača mu je bila na moč všeč – z njo se je dalo narediti neverjetne podzemeljske predore. Kopanje po mehkem pesku je bilo tudi kavlju nadvse prijetno, skoraj tako zelo, kot je za nas kopanje v morju. Z velikim zanimanjem se je igral z Mihcem. Čas se je obema pretakal prav tako hitro kot pesek, če ga spustiš skozi prste.

Naenkrat pa ju je prekrila senca. Bil je zares velik fant, še posebno, če si ga gledal takole od spodaj navzgor. »S čim se pa igraš Mihec?« je hotel vedeti. Videl je namreč, da ima Mihec nekaj bleščečega v rokah. In na prav to mu je hotel odvzeti. Mihec je izdavil:»Ne dam!«  Saj veste, kako je s tem. Kakor hitro hoče nekdo nekomu nekaj na silo vzeti, so težave tu, in kmalu zatem tudi jok. Veliki fant se je razhudil in zahteval, naj mu Mihec takoj izroči, kar ima. Mihec je trmasto bolščal v tla in rame so se mu začele tresti od zadrževanega joka. Kavelj pa je tuhtal, kaj naj stori, kako naj mu pomaga. Tedaj se je spomnil, kako je mesar zakričal, ko ga je zbodel v roko. Hitro se je pognal iz peska in pičil fanta v nogo. Fant je zavrisnil: »Joj, kača!« in stekel, kar so ga nesle noge, k zdravniku. Tam pa je za namenček dobil še injekcijo – prav mu bodi!

Tako je Mihec dobil dobrega prijatelja v igri in še boljšega čuvaja. A Mihec je rastel in postal tako velik, da je šel v prvi razred. Čedalje manj časa se je igral s kavljem. Zdaj ga je uporabljal večinoma za to, da je nanj obešal šolski nahrbtnik. V šoli se je učil črk in nekoč je kavlju povedal, da je skoraj ravno tak kot črka S. Ponoči se je kavelj od Mihca poslovil, saj ga ta ni več potreboval. Odločil se je, da bo poiskal svet, kjer živijo črke.

Od takrat živi tam kot bleščeča črka S in skrbi za svoje varovance.

Pravljica o črki Š

Nekoč je živela labodka. Najbolj si je želela, da bi jo imeli vsi radi. Mislila je, da ji bo to uspelo, če bo lepa, zato si je skrbno čistila perje, veliko je telovadila in malo jedla. Sčasoma je postala tako lepa, da bi na labodjem lepotnem tekmovanju, če bi ga imeli, gotovo postala miss.

A labodke zaradi lepote niso imeli nič raje, nasprotno, nihče se ni preveč rad pogovarjal z njo ali se igral, saj je venomer mislila le na to, ali se jim zdi lepa. In če je imela občutek, da ji ne namenjajo dovolj pozornosti, se je kar sredi pogovora užaljeno razjokala in odplavala stran.

Nekega dne je prišel k jezeru slikar. Namesto barv, čopičev in platna je imel posebno napravo, ki je na zunaj malce spominjala na fotoaparat. Z njo je lahko ujel lepe trenutke in jih prenesel na svojo sliko. Tam so živeli večno, zato so bile njegove slike zelo iskane.

Zagledal je lepo labodko in vedel, da je našel natanko to, kar je iskal. Vprašal jo je, ali bi se bila pripravljena preseliti na sliko. Ko je izvedela, da se ne bo nikoli postarala in bo vedno ostala tako lepa, je brez pomišljevanja privolila. Slikar je pritisnil na sprožilec in labodka se je preselila na sliko, na kateri je bil zanjo že narisan del jezera, osvetljen s soncem. Na glavi je začutila zlato kronico. Slika se je imenovala "Kraljična labodka" in je bila v knjigi s pravljicami.

Labodka je bila sprva zelo zadovoljna, čez čas pa si je zaželela, da bi raziskala še drugi del jezera in morda s kom poklepetala. A tja ni mogla. Plavala je lahko le do okvira slike – za njim pa ni bilo ničesar. Bila je kot v ječi. V obupu se je začela metati ob okvir tako močno, da bi si lahko zlomila kljun, a to ni bilo mogoče, saj je njena podoba ostajala vedno enaka.

»Labodka, labodka,« jo je poklical nekdo. Ozrla se je kvišku, od koder se ji je zdelo, da prihaja glas, a tam je bilo le sonce. »Kdo pa si – pokaži se,«  je zaklicala labodka nazaj. »Saj me vidiš – sonce sem,« ji je odgovorilo od nekod. »Ampak s soncem se ni mogoče pogovarjati!«  »Kadar si zelo osamljen, se lahko pogovarjaš z vsem, s soncem, z drevesi, z rožami,« je toplo odvrnilo sonce. »Res je,« so mu pritrdile rože na bregu. »Sonce,« je zastokala labodka, »kaj naj storim, kako naj odidem s te slike, kako naj se rešim te ječe?«  »Kako pa si prišla sem?« jo je vprašalo sonce. »Slikar me je zvabil,« je začela labodka. »Ne, ne,« jo je prekinilo sonce. »Slikar te ne bi mogel spraviti na sliko, če ti tega ne bi dovolila. Česa si si želela?« »Želela sem biti najlepša in se nikoli postarati.«  »Zaradi te želje si ujetnica,« je reklo sonce. »Kaj pa ti, mar ti nisi ujeto?« je vprašala labodka. »Saj si tudi ti na sliki.«  »Ne, samo ti si ujetnica, jaz, rože in jezero smo samo narisani za tvoje ozadje.« 

»Presneti beli puh – napuh!« se je labodka začela jezno cukati za perje. »Prav mar mi je, če sem najlepša!« Pero ji je ostalo v kljunu. »Joj,« je pomislila, »morda se lahko znebim tega perja, te nepotrebne lepote.« Zataknila se je za okvir in začela vleči, vlekla je in vlekla, kolikor je mogla – in z vso močjo priletela na naslednjo stran v knjigi, med črke. Njeno perje pa je ostalo na sliki. Močno se je potolkla in se med solzami zasmejala, saj je bila svobodna. Pomahala je soncu v slovo in skozi stran odšla v svet črk. Na glavi je znova začutila nekaj hladnega. To je bila zlata kronica, vedno jo bo nosila – v spomin na svoje prostovoljno ujetništvo.

Postala je črka Š, ki ji je bila tako brez perja zelo podobna. Zdaj potuje iz kraja v kraj in pripoveduje svojo zgodbo. Da se ne bi še komu zgodilo kaj podobnega. Čisto po tihem pa vam povem, da je zdaj labodka v resnici lepa – ker iz nje žari sreča. Razveseli se vsakega, ki ga spozna – saj nikoli ne pozabi, kako sama je bila. Veselje in srečo nevede prenaša na druge, in zato jo imajo vsi radi.

Pravljica o črki T

Ste se tudi vi že kdaj odločali o čem pomembnem? Nekateri se znajo zelo hitro odločiti, drugi pa tehtajo in tuhtajo in pokličejo na pomoč še mamo in očeta in brata pa teto in prijatelje. Vsak jim svetuje drugače, in nazadnje se jim od nasvetov že kar vrti v glavi. In namesto da bi bila odločitev lažja, je še težja, saj vsak svetuje drugače. Ti ljudje bi se lahko zatekli k tehtnici za odločitve, če bi vedeli, kje jo iskati.

Nekoč – pred davnimi davnimi časi - v neki majhni deželi, je čisto blizu morja stala mogočna hiša. To je bil hram za pomembne odločitve, in v njem je visela tehtnica. Na njej niso tehtali mesa, niti zlata ali jabolk. Ne, ta tehtnica je tehtala odločitve. Od vsepovsod so prihajali k njej ljudje in jo prosili, naj jim pomaga, da bi se odločili prav, kot recimo: s kom naj se poročijo, ali je že čas, da bi imeli otroke, ali naj zamenjajo službo.

Ko se odločaš za kaj pomembnega, moraš najprej temeljito premisliti, kaj je pri tem dobro in kaj slabo. Za vse, kar je dobro, si narišeš plus, in za vse, kar je slabo, minus. Ko imaš narisane vse pluse in vse minuse, začneš preštevati – seštevati in odštevati – oh, to je dosti težje kot matematika. To je življenjska matematika in od izračuna je odvisno, kako boš živel. In kaj če se zmotiš, če se ušteješ?!

Zato pa so ljudje imeli natančno tehtnico za odločitve. Ta je v svojo desno skledico položila vse "za" in v levo vse "proti" in tehtala toliko časa, dokler se skledici nista umirili. Zmeraj je izbrala najboljšo možnost. K njej so hodili celo kralji in predsedniki, da jim je svetovala pri ureditvi njihove države.

A ljudje so se sčasoma razvadili. In namesto da bi tehtnico prosili, naj jim pomaga le pri življenjsko pomembnih odločitvah, so k njej začeli hoditi tudi zaradi malenkosti. Spraševali so jo na primer ali naj prepleskajo hišo v rumeno ali v belo, ali naj se vozijo v službo z avtom ali avtobusom, ali naj za zajtrk jedo kosmiče te ali one znamke. Tehtnica je neprenehoma tehtala, a ker je pritehtala čedalje manj pomembnih odločitev, je tudi njeno delo izgubljalo pomembnost. Videti je bilo, da je tu samo zato, da podpira lenobo.

Nekega dne se je tehtnica ustavila. Za trenutek je obmirovala, naslednji trenutek pa se je začela gugati in ni dolgo tehtala, ko je spoznala, da je tu ne potrebujejo več. Zavrtela je svoji skodelici kot propeler ter odletela.

Dvignila se je zelo visoko, in ko je tako od daleč pogledala na svet in težave, so se ji vse zdele enako majhne in nepomembne. Ko ji je odleglo, se je odločila, da bo pristala. To je tudi storila, a nerodno – na glavi. In ko je nekaj časa tako stala, se je počutila čedalje bolje, že prav odlično, in šlo ji je malce na smeh. Nekaj se ji je začelo približevati in jo obkrožilo. Namesto da bi kot navadno tehtala, kaj naj stori, se je široko nasmehnila. In črke so se ji nasmehnile nazaj in jo povabile na čaj. Saj je pristala v svetu besed, črk in knjig. Pohvalile so njeno zlato barvo in jo vprašale, od kod je doma, in šele ko jim je tehtnica povedala, da je priletela iz drugega sveta in da je pravzaprav tehtnica, so izvedele, da se ne pogovarjajo s črko T. Tehtnici pa je bilo pri nijh prav všeč, in tudi čaj je bil dober, zato je vprašala, ali sme ostati. Tako je postala črka T in zdaj nastopa v besedah, kot so tankočuten, tih, celo trapast in tudi v besedi tehtati, čeprav bi jo zelo rada zapustila.

Pravljica o črki U

Nekoč je živela velika zelena žaba. Zmeraj je bila slabe volje. Taka se je že rodila in nič je ni moglo spremeniti. Njena slaba volja je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal, in je iz dneva v dan rasla. Prerasla je lokvanjev list, na katerem je čemerno čepela. Najprej le za dva centimetra, potem za dva metra, pa za cel kilometer, in kmalu je prekrila močvirje. Slabe volje je postala voda in vsi, ki so v njej živeli, čemerna so bila drevesa in z njimi ves gozd in njegovi prebivalci. Slaba volja se je čedalje bolj širila. Prodirala je v hiše, zajela cela naselja in mesta. Nalezli so se je vsi ljudje, celo otroci. In čisto nazadnje je postala zelo zelo slabe volje zima. Tako slabe volje, da je s težkim mokrim snegom prekrila ves svet. Slabovoljno nebo se je zagrnilo s črnimi oblaki. Ti so bili tako gosti in zaradi slabe volje tako nesramni, da se sonce ni moglo več prebiti skoznje.

Ves mesec se je sonce bojevalo z njimi, se zapletalo vanje in prerivalo – in nazadnje mu je vendarle uspelo izžgati okence, skozi katero je pokukalo na zemljo. A izkazalo se je, da mu je to uspelo samo zato, ker se je spodaj nabralo toliko slabe volje, da je prebila oblake in začela uhajati proti vesolju. Sonce se je je takoj nalezlo in usta so se mu obrnila navzdol. Tedaj pa se je spomnilo na črko U, ki je bila največji klovn in veseljak, kar so jih poznali v svetu črk, besed in knjig.

U je vsakemu je znal izvabiti nasmeh. Slabovoljno sonce se je obrnilo v levi kot neba, tja, kjer se najlepše stikata rožnata in sinja, in zatulilo: »Uuuuuu, uuuuuuu.«  Ni še nehalo tuliti, ko se je že smehljalo, saj se je U soncu prilepil na obraz in igral nasmeh toliko časa, dokler ni pregnal vse slabe volje, potem je odfrlel naprej, soncu pa je ostal nasmeh. Požgečkal je slabovoljne oblake, in že so točili solze smeha, sonce jih je sušilo, kolikor hitro je moglo, in nastala je mavrica. U, tako podoben nasmehu, se je po njej, kot po toboganu, zapeljal niže in spravil v dobro voljo otroke, ljudi, živali, gozd, močvirje, in čisto na koncu je na zelenem lokvanju našel v gosto slabo voljo zavito žabo. O, zanjo si je moral vzeti kar nekaj časa – a ko se je žaba nasmehnila, je njena dobra volja postala še bolj nalezljiva kakor slaba.

Vedno dobrovoljna žaba se seli iz močvirja v močvirje, iz gozda v gozd, in širi dobro voljo. Če vas zgrabi slaba volja, torej hitro stecite v gozd. Domov se boste gotovo vrnili nasmejani. Kaj pa če nimate časa, da bi odšli v gozd, ali če živite sredi mesta? Pokličite U! Takole: »Uuuuuu, uuuuuuu!« Prilepil se vam bo na obraz in nasmešek na njem bo igral toliko časa, dokler ne bo pregnal vse slabe volje. Potem bo odfrlel naprej, vam pa bo ostal nasmeh.

Pravljica o črki V

V vsaki šoli na svetu učijo matematiko in pri matematiki vedno potrebujemo šestilo: za merjenje, nanašanje razdalj, risanje krogov, in še kaj – saj veste. In šestila nimajo po navadi nič proti temu. Jaz pa sem poznala šestilo, ki se mu je merjenje razdalj neskončno upiralo. Kroge pa je delalo tako rado, da bi jih delalo kar naprej, a pri matematiki to ni mogoče.

Po pouku pa, ko so vsi odšli iz šole in je tudi snažilka že počistila razrede, je šestilo previdno odprlo omarico, v kateri je bilo spravljeno skupaj s trikotniki in ravnili, in skočilo na najbližjo klop, na stol, na tla in zaplesalo. Vrtelo se je po vsem razredu, ko da bi slišalo neslišno glasbo, delalo poskoke, prelete čez klopi, plesalo tako lahkotno, da se je zdelo, ko da ga nosi nekaj nevidnega.

Luna je gledala skozi okno, hkrati z njo so kukale zvezde, pozabljeni zvezki so nemo strmeli, slavček je pripeljal svojo ljubico, slavčico, na to bajno predstavo. In šestilo je plesalo vso noč.

Prišlo je jutro, luno je ujel dan, da je kar pobledela, ko je videla, da je vso noč ostala na istem mestu. Zvezki so zašumeli z listi, ko so se polegli nazaj na mesta, kjer so jih pozabili otroci, in z dvorišča se je zaslišal pogovor najzgodnejših učencev. Hišnik je odklenil šolska vrata in šestilo je hitro skočilo nazaj v omaro in zaspalo. A prebudila ga je učiteljica za matematiko, ko so jemali kote. Zaspano šestilo je kar zaškripalo s kredo po tabli, ko je spet moralo delati tiste odsekane gibe pri merjenu (ck, ck) …

Iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto je bilo šestilu pri matematiki čedalje huje, nevzdržno. In njegovim nočnim gledalcem se je zelo smililo. To delo res ni bilo zanj. Najtežje pa je, kadar je videti, ko da bi bil rojen za kako delo, tebi pa je v resnici tuje. Zvezki so spletli svoje misli v željo pomagati šestilu. Vsi so se strinjali, da je pravi umetnik. Luna je predlagala, naj gre šestilo na turnejo, gostovat v različne svetove. S svojo predstavo bi najprej nastopilo na nebu, v odprtem gledališču Mlečna cesta, kjer namesto lestenca visi velika zeleno-modra zemlja. Potem, so rekla ravnila, bo prišlo v svet stvari. Turnejo naj bi končalo v svetu črk, besed in knjig, so dodale knjige.

Ko je tisto jutro šestilo prvič zaslišalo odobravajoče zvoke gledalcev, se je kar prestrašilo. Nikoli dotlej ni opazilo, da bi ga kdo gledal, ko je plesalo. Mislilo je, da vsi spijo. Kako je bilo ganjeno, ko je videlo, koliko prijateljev ima.

Res se je odpravilo na turnejo in nastopalo. Težje je bilo kot plesati v razredu. Dolgo pred nastopom se je šestilo že pripravljajlo in se poskusilo zbrati, odmisliti množico zvezd ali stvari, ki ga gledajo. Prisluhniti glasbi v sebi. Gledalci so bili tiho, saj so vedeli, da ne smejo skaliti potočka tišine, ki vodi šestilo.

Ko pa je prišlo šestilo v deželo črk, besed in knjig, se je zgodilo nekaj smešnega. Šestilo je vedno spalo v omari stoje na glavi, saj si je tako spočilo noge, ki so plesale vso noč, naslonilo jih je v kote omare. Radovedne mlade črkice pa so stikale okrog omare in pokukale tudi vanjo. Kako so se prestrašile, ko so v mraku zagledale velikanski, negibni V. Tekle so k staršem in jim v solzah povedale, da je veliki V požrl šestilo in da bi skoraj požrl tudi njih. Kako so se potem vsi skupaj smejali! Črke, besede in knjige so ponudile šestilu, naj ostane pri njih, saj se v razred ni moglo več vrniti. Iz njihovega sveta zdaj odhaja na gostovanja. Čez dan je speči, negibni V, ponoči pa včasih obišče razred in zapleše samo za svoje prve gledalce, najboljše prijatelje.

Pravljica o črki Z

Manica je praznovala rojstni dan. V soboto zjutraj je očka v dnevno sobo prinesel mizico in z mamico sta jo pogrnili. Lepo sta jo uredili: razpostavili krožničke, kozarčke, vilice, žličke in slamice, in okrasili s cvetjem. Okoli poldne so prišli vsi Maničini prijatelji in se napokali slaščic ter napili raznih sokov. Potem so presiti kar obsedeli. Za igro jim še ni bilo, morali so še malce počakati, da se hrana v želodčkih poleže.

Andrej je v kozarcu imel še malce soka, vanj je porinil slamico in že so privreli mehurčki. Drugi so ga pridno posnemali. Tadej se je spomnil, da bi s slamicami lahko počenjali še marsikaj. Preščipnil je eno in jo stisil med ustnice in nos in nenadoma dobil prav smešne brke. Maja si je s slamicami po kitajsko okrasila pričesko in se važno sprehajala gor in dol. Marjeta si jih je nekaj obesila okoli roke kot zapesntico. Peter pa je rekel: »Moja slamica je letalo,« in jo začel vrteti po zraku. »Moja pa avto,« je rekla Tajda in jo vozila po mizi. Nenadoma je zračni in cestni promet postal zelo gost.

Samo Manica se je trudila in trudila, ogledovala slamico s te in one strani, da bi v njej kaj zagledala, njena slamica je bila že čisto zvita, pa se še vedno ničesar ni mogla domisliti. Zato jo je jezno vrgla skozi okno in rekla: »Ah, iz moje slamice ne bo pa nič, pa saj je vseeno, poglejmo raje, kaj sem dobila za rojstni dan.«

Zvita slamica je obležala na zeleni travi. Videti je bila kot živobarven črv in kmalu jo je pobrala radovedna sraka. Ko je ugotovila, da je to, kar naj bi bilo črv, sicer neužitno, vendar iz trdnega materiala, je slamico uporabila za gradnjo gnezda. Pritrdila jo je čisto na sredino. Sraka je kmalu izlegla jajca in jih vse dni grela. Nekega dne pa je tako močno je deževalo, da je v srakinem gnezecu nastalo pravo malo jezerce. Sraka je poskušala s krili prekriti gnezdo, da ne bi vanj neslo dežja. S kljunčkom je skušala odstraniti vodo, a ni šlo. "Moji otročički se bodo prehladili, če bodo v mrzli vodi," je zajokala. Slamici se je zasmilila, in hotela ji je pomagati. Pomislila je: če so lahko po meni pili vodo, torej jo črpali, prav lahko skozme voda tudi odteka. Premaknila se je, na široko odprla svojo cevko, in že je voda po njej stekla iz gnezda. Sraka se kar ni mogla načuditi, kam je izginila voda. Seveda, saj si ni mogla predstavljati, da ima edina gnezdo z odtokom.

Kmalu so se iz jajc izlegli zdravi golički. Srakice so hitro zrastle in odletele po svoje, mama sraka pa je na drugem drevesu delala novo gnezdo. In ko je hotela iz starega prenesti slamico, je ta raje skočila ven. Ni hotela biti vse življenje samo gradivo za sračja gnezda. Poletela bom, si je mislila, kakor srakice. A ker ni imela kril, bi obležala na tleh, če je ne bi prestregel veter in jo ponesel nad strehami. Dolgo je letela z vetrom, saj je bila zelo lahka. Naučil jo je žvižgati. In včasih sta skupaj kaj veselega zažvižgala. Odložil pa jo je v levem kotu neba. V svetu črk, besed in knjig.

Postala je črka Z, saj jo je življenje tako zvilo, da ji je bila čisto podobna. Črke so bile navdušene nad njo. Ona pa jim je v zahvalo, ker so jo sprejele, uredila vso vodno napeljavo

Pravljica o črki Ž

"Ko bom velik, bom zidar,” je resno izjavil Stanko, ko je učiteljica vpraševala učence, kaj bo kdo po poklicu. “Res?” se je začudila učiteljica,”Zakaj pa?” “Hočem, da imajo vsi ljudje na svetu streho nad glavo, in to ta pravo, ne pa iz kartonaste škatle ali iz šotora, kot sem videl na televiziji,” je odgovoril Miha. “Kdo bi si mislil,” je rekla učiteljica, “takle majhen fant, pa že ve za brezdomce.”

Doma se je Stanko takoj lotil dela. Zgradil bo lepo hišo iz legokock za prijatelja sivega mroža. Najprej stene, potem strop in streho. Ko pa je hišo dvignil, se je vse skupaj sesedlo. Le kaj je naredil narobe, je razmišljal, tedaj pa ga je poklicala mama k večerji. Stanko je zavzdihnil, pobožal mroža in odšel v kuhinjo. Z novo hišico bo treba počakati do jutri. Saj gre po večerji spat.

Kakor hitro je Stanko dobro zaspal, se je zaslišal glasen vzdih, potem pa škripajoče premikanje. Njegova napol izdelana hiša iz legokock se je s težavo postavila na svoji steni – mrož je z zanimanjem privzdignil glavo, naslednji trenutek pa odskočil, kolikor daleč je bilo mogoče – saj je vsa hiša nerodno padla proti njemu. “Bumf,” je naredilo. Zatem pa se je zaslišalo pridušeno jokanje. “Joj, joj, jojmene! Oh, kako je to grozno, oh, kako je to hudo! Joj, joj, joj!” “Kaj pa je tako hudo?” je vprašal mrož v temo. “Poglej me vendar, kakšna sem,” je zajokalo iz kota. “Stanko me bo jutri gotovo razstavil.” “No, veš kaj, kar pomiri se,” je odvrnil mrož. “Tako ali tako bi te Stanko enkrat razstavil, saj vedno nekaj izumlja." “Kaaaaj!” se je zadrlo z drugega konca sobe. “Ampak jaz hočem biti hiša!” “Oh, trapaste kocke,“ je sam pri sebi zavzdihnil mrož. “Prav torej boš hiša. Pomagal ti bom.”

Po parketu je odplaval do raztreščene hiše in začel graditi. Najprej temelje, tole bo strop, hm, steno bova morala imeti pa samo eno. Ampak takole bo na obeh straneh malo, pa bo dobro. “Zdaj pa še močno stisni skupaj kocke,” ji je rekel, “da boš res trdna hiša. Čakaj, še streho ti morava pritrditi nazaj.” “Joj, nič ne vidim! Poveznil si mi jo čez oči,” je zacvilila hiša. “To sploh ni pomembno, če boš hotela kaj videti, si jo boš pač privzdignila. Hiša si, in to prav srčkana.” “Oh, a res?” “Ja, zdaj grem pa spat,“ je zadovoljno zamrmral utrujeni mrož in res v trenutku zaspal.

Čisto čisto nova hišica pa ni mogla spati, tako ponosna je bila sama nase. "Moram se nekomu pokazati," je brundala. "Komu?" Vse Stankove igrače so se odpravile na potep čez noč, do jutra pa ne zmore čakati. Tedaj pa je zagledala razpoko, skozi katero so odšle igrače, in pohitela za njimi. Prišla je v svet črk, besed in knjig. Tam pa so tisti dan imeli maškaradni ples. Zarajala je med črkami in igračami, in vsi so rekli: "Joj, kako domiselna maska, in to samo z nekaj potezami." Hiša pa je ponosno odgovarjala : “Jaz sem hiša.” “Seveda si hiša,” so se smejali.

Opolnoči je glasba utihnila in na oder je prišel sam kralj črk – Č. Čas je bil, da razglasijo kraljico večera, črko, ki se je najbolj domiselno namaskirala. Zadonele so fanfare: “Najboljša maska, in zato kraljica večera je črka Ž, našemljena v hišo,” je povedal kralj in jo povabil na oder. Vsi so zaploskali. Naša hiša je imela usta čisto suha od treme, ko ji je kralj zavezoval prekrasno rdečo pentljo okoli vratu. “Zdaj pa, drage črke in dragi gostje, je čas, da snamemo maske,” je nadaljeval kralj. Prijel je za streho kraljice večera in ji jo obrnil narobe. Pred nami je stala čisto prava črka Ž.

“No ja,” si je rekla, “morda nikoli ne bom postala prava hiša, ampak zakaj bi se silila postati nekaj, kar nisem.” In tako je ostala med črkami kot črka Ž.

Spoznala je, da ima lahko vsak, tak, kot je, svoje mesto pod soncem. Z njo se začenja ena od najpomembnejših besed v svetu črk, besed in knjig - beseda življenje. In črke mislijo, da si to tudi zasluži.

Vsi odrasli so nekoč bili otroci
(toda malokdo se tega spominja)

Svet, v katerem padec pomeni let

LISICA: » Boš videla, zelo je podobna lisici,« so mi rekli, ko naj bi se prvikrat srečala z Evo Škofič – Maurer. Takrat je v predstavi Mojca Pokrajculja igrala lisico, a dokler ni kot igralka zlezla v njeno kožo, niti sama ni vedela, da je tudi lisica del njene narave.

MAČKA: Kljub tej napovedi, se je pred menoj pojavila mačka. Eva je za mene od prvega trenutka utelešenje skrivnostne, lepe mačke, ki pritegne človekovo pozornost najprej z gibom in govorico telesa. Potem se izmenjujeta skoraj vpadljiva muckavost in zadržanost, ter samosvoja potreba po samoti. Eva zna oditi tako, da je v trenutku ni. Takrat je ne iščite, ker se bo po begu sama vrnila: zapredla bo kot mačka in se vam odkritosrčno odprla.

DIVJA RACA: Sama bi hotela biti divja raca. Zato da bi kot one lahko sama prekrižarila, prehodila, preplavala in preletela ves svet. In kar Eva hoče – to se mora zgoditi. Doseči! Doseči na vsak način, to je njen moto že od otroštva. Kako bi drugače pojasnili, da se je kot petnajstletnica odpravila v Moskovsko cirkuško šolo, da postane diplomirana klovnesa in nato še na Akademijo za režijo v Sankt Peterburg.

DELFIN: Zrelost jo je vodila k eni sami želji, da se potopi v vodo, da postane z njo eno. Biti delfin. Spoznati ta pravljični svet vode!

Polna domišljije se je Eva potopila v pravljični svet igre in besed. Svet brez meja. Svet, v katerem je lahko lisica in mačka in divja raca in delfin. Svet, v katerem tudi padec pomeni let. Svet v katerem je mogoče vse; celo črkam vdihniti duh in značaj. Ali z neskončnim veseljem razkrivati klovna, ki ga nosiš v sebi, in … Eva Škofič – Maurer je režiserka, igralka, pisateljica in klovnesa. Eva je ena izmed odraslih, ki niso pozabili, da so nekoč bili otroci. Že davno je naredila znameniti test Antoina de Sant Exuperyja o kači, ki je požrla slona. Niti na kraj pameti ji ne bi padlo, da je na risbi klobuk – ko je v resnici narisana kača, ki je požrla slona. Saj ste brali Malega princa, kajne? Na enak način je Eva zmožna videti črko M kot ljubezensko zvezo cveka in enke, natančneje povedano kot sožitje krivičnosti in sovraštva, iz katerega je nastala modrost.

Eva Škofič-Maurer se pogovarja z otrokom v sebi in iz tega se porajajo njene pisane in igrane stvaritve. Lagala bi, če bi trdila, da počne vse to zaradi vas. Ne, ona jih ustvarja zaradi sebe. Dovoljuje pa, da pokukate v njen pravljični svet. Zato vam pošilja to knjigo.

Žana Kapetanović