Drugo jutro sem bil že na vse zgodaj jako slabe volje. To
ni bilo seveda prav nič čudnega. Oblaki, težki kakor svinec, so
viseli komaj par metrov nad dolino; iz njih je po malem rosilo
in za izpremembo se je včasih tudi kaj debelejšega usulo. Turisti
so se vlačili okrog župnišča kakor megle po dolini in premišljevali,
kaj bi storili. Kurat je bil revež. Vsak ga je vprašal, kakšno bo
vreme, pa ne le enkrat, ampak še po večkrat. Ni čudno, da se je
gospod slednjič tega naveličal in nam ušel v cerkev. No, naj bi
mene tako trapili! Vihar, ciklon, dež, sneg, točo, sodro, babjo
kašo in še kaj hujšega bi jim napovedal. Nekaj turistov je nazadnje
odšlo po dolini navzdol, nekaj pa nazaj v — posteljo.
Jaz sem se odločil vkljub grdemu vremenu, da grem črez
Ramoljoch v Vent. Württemberžan pa ni kazal posebno velikega
veselja za to pot. Najraje bi jo bil pobrisal nazaj v jaslice. Skoraj
sem si obrabil jezik, predno sem ga prepričal, da bo še najlepše
vreme, ker piha sever. Dobro, da mož ni vedel, kje je sever.
Oprtal si je svojo lahko torbico in stopal žalosten za menoj
kakor koštrun za mesarjem v klavnico. Ko sem stopal po strmi
stezi proti Köpflu, mi je bil nahrbtnik precej odveč in premišljeval
sem, kako bi se vsaj haveloka iznebil. Tu pogledam tovariša.
Oblečen je bil v površno suknjico, ki je bila res prelahka, zakaj
kmalu je začel zares precej mrzel sever briti. Omenim mu s
skrbnim obrazom, da je njegova suknjiča pač pretenka za tako
vreme, in ponudil sem mu milostno svoj havelok, ki je pa bil
precej težak. Neštevilni žepi so bili namreč natlačeni z raznimi
stvarmi, katere sem rabil večkrat med potjo. Vtaknil jih nisem v
nahrbtnik, da sem jih imel pri rokah. Württemberžan je hvaležno
sprejel havelok. Tako je bilo obema prav: njemu, da je prišel do
gorke obleke, meni pa, da sem se iznebil bremena. Ker je pa
bila pot vedno bolj strma, mu je sčasoma le postalo toplo in ponujal mi ga je nazaj. Toda hitro sem mu dokazal, da se utegne
prehladiti, ker je ves poten in ker brije mrzel veter.
Čim više sva prišla, tem bolj je sever razpihaval meglo in
že je tu in tam pokukalo solnce skozi raztrgane oblake. Ko sva
prišla črez kratko snežišče, oblili so naju naenkrat solnčni žarki,
in nad nama se je razpenjalo modro nebo; le pozamezne meglice
so se še lovile okrog ledenih vrhov. Pod nama se je pa zibala
megla, podobna razburjenemu morju. Včasih jo je sever pretrgal,
toda le za hip, in skoraj navpično pod seboj sva zagledala temne
razpoke Gurgelskega ledenika. Še precej visoko in na jako strmi
steni Köpfle (3080 m) naju je pa vabila gostilna Ramolhaus.
Milo in hrepeneče se je ozrl moj tovariš gori in globoko je vzdihnil,
ko je videl, da ga čaka še precej gorka pot, Ponujal mi je zopet
havelok, toda jaz sem se delal, kakor da bi ga ne slišal. Hitel
sem hvaliti lepoto vrhov, ki so moleli iz meglenega morja, in
mu našteval njih imena. Kolikor jih nisem vedel, sem si jih v
sili kar sproti izmišljeval. Tako sem ga zmotil, da mi ni vsilil
haveloka. Zdihoval in sopel je za menoj kakor kovaški meh.
Kakih 50 m pod hišo mu je pa zmanjkalo popolnoma moči. Sedel
je na ploščat kamen in me prosil, naj pustim, da se nekoliko
odpočije. Toda jaz sem mu razodel, da je mrzel kamen le za
togotne ljudi, ker jim njegova mrzlota jezo „ven potegne", ne pa
za potne. Prijel sem ga pod pazduho in vlekel dalje. Revež se je
vdal v svojo usodo, in tako sva srečno prišla na Köpfle še malo
preje nego v treh urah iz Gurgla, odkoder se navadno računa
tri in pol ure.
Tu stoji precej prostorna zasebna gostilna, ki je po leti skoraj
vedno prenapolnjena. Württemberžan se je šel v zakajeno in s
turisti natlačeno sobo krepčat. jaz sem pa raje ostal pred hišo
in ogledoval Gurgelski ledenik, ki se je že popolnoma iznebil
sitne megle.
Gurgl-Ferner — imenuje se tudi Veliki Ötzthalski ledenik
— je glede velikosti tretji v Vzhodnih Alpah, glede lepote bi ga
pa jaz postavil na prvo mesto. Grozeče zijajo po več metrov
široke razpoke in ledene stene se blešče v vseli mogočih barvah
v solnčnih žarkih. Prekrasen je pa pogled na velikane, ki obrobljajo to ledeno poljano. Mogočno kipi v nebo Schalfkogl (3510 ni),
ki je znamenit po krasnem razgledu, za njim združuje Querkogl (3461 ni) Schalfferner z Gurgelskim ledenikom, katerega zaključuje že imenovana Karlesspitze, nad vse ponosno se pa dviguje
snežnobela Hohe Wilde (3480 m). Izpod nje vali svoje ledene
valove Langthaler Ferner, na katerega desnem bregu stoje orjaški
Seelenkogli. Njih greben zakončuje skaloviti Granatenkogel
(3307 m).
Ko se je slednjič Württemberžan vendarle napasel, navezal
sem ga na vrv in ga gnal dalje na sedlo črez Ramolov ledenik.
Ta prehod so domačini že davno poznali in rabili. Dandanes se
pa skoraj noben turist, ki pride v te kraje, ne more premagati,
da ne bi naredil te zares prelepe in popolnoma nedolžne poti.
Vodniki navežejo kar po dva ali pa še celo po več turistinj in
turistov skupaj in jih ženejo v Vent, ali pa vsaj do konca
Spiegel-Fernerja.
Sedlo ali pravzaprav ledena škrbina (3194 m) leži med
Velikim Ramolkoglom (3551 m) in Zadnjim Spiegelkoglom (3431 m)
in je gotovo ena izmed najlepših in najpristopnejših razglednih
točk v tirolskih planinah. Vsi večji ledeniki in imenitnejši vrhovi
Ötzthalskih planin se pred teboj lesketajo v nepopisni krasoti.
Meni je najbolj prijala vitka Wildspitze (3774 m), kraljica Ötzthalskih planin, ki se dviguje v silni strmini iznad zelenega
podnožja.
Ker mi je pa veter žugal tovariša odpihati — dobro, da sem
ga imel otvezenega — zapustil sem svoj vzvišeni sedež in se
spustil navzdol na Spiegelgletscher, ki je na nekaterih mestih
precej strm. Moj varovanec je imel silno slabo podkovane čevlje,
ker je vsak hip pomeril moža v mehak sneg, ki je še pokrival
led. Zato sva bila oba zadovoljna, ko sva zapustila ledenik in
prišla na strmo stezo, ki vodi črez prode in planine v Vent. Ko
sva hitela po njej navzdol, nama je postajalo precej toplo, ker je
solnce začelo pripekati. Vendar nama je krajšal pot lep razgled.
Vsak čas so se pokazali novi vrhovi in novi ledeniki. Zlasti NiederjochFerner in Marzell-Ferner sta naju s svojim Similaunom (3607 m)
ves čas motila, da sva gledala nanj, a ne pod noge. Vsled tega
sem jaz parkrat „nerodno" stopil, tovariš se pa še nerodneje prekopicnil in enkrat celo malo povalil po strmem bregu ter si tako
prihranil nehote nekaj ovinkov. Brez vsake večje nezgode sva
prišla okrog poldneva v dolino. Vas Vent sva zagledala šele, ko
sva bila pred njo.
Seveda sva jo mahnila urno v znano kuratovo gostilno.
Hiša je jako lepa in prostorna. Na sprednji strani je vzidana
plošča, ki te spominja na pokojnega luirata Senna, ki si je pridobil največ zaslug za povzdigo hribolastva v planinah svoje
župnije. V obeh prostornih obednicah je bilo precej glasno. Zakaj
stekli so se hribolazci od vseh štirih vetrov, raznih ver in narodnosti, toda vsi edini v tem, da so lačni in žejni. Kurat je hitro
napravil red in mir s tem, da je vsakemu odkazal svoje delo.
Kmalu smo vsi utihnili in pridno „delali", g. kurat Thöni je pa
hodil ob mizah kakor skrben hišni oče ter pazil, da ni ničesar
zmanjkalo. Ko so se nam pa grla nekoliko razmočila, ni bilo pripovedovanja ne konca ne kraja. Jaz se nisem dosti mešal v
pogovore, ker je Württemberžan govoril za oba in vsakemu
pripovedoval, kdor ga je le hotel poslušati, da sva šla brez vodnika
črez „sila razpokane" ledenike. Naveličal sem se ga, ker je vedno
eno in isto godel, ter sem šel ogledovat vas. V par minutah sem
si ogledal vse hiše, ki bi jih lahko skoraj na prste seštel. Vsa
župnija šteje namreč samo petinpetdeset duš. Hiše stoje vse okrog
lične cerkvice kakor piščeta okrog kokle, le en gospodar je
oddaljen pičle pol ure od vasi. (Dalje prihodnjič.)
