Pojdi na vsebino

Črez Ramoljoch v Vent

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Črez Ramoljoch v Vent.
Ivan Macher
Izdano: Planinski vestnik Julij 1902, leto 8, št. 7, str. 116-118

dLib 7,

Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Drugo jutro sem bil že na vse zgodaj jako slabe volje. To ni bilo seveda prav nič čudnega. Oblaki, težki kakor svinec, so viseli komaj par metrov nad dolino; iz njih je po malem rosilo in za izpremembo se je včasih tudi kaj debelejšega usulo. Turisti so se vlačili okrog župnišča kakor megle po dolini in premišljevali, kaj bi storili. Kurat je bil revež. Vsak ga je vprašal, kakšno bo vreme, pa ne le enkrat, ampak še po večkrat. Ni čudno, da se je gospod slednjič tega naveličal in nam ušel v cerkev. No, naj bi mene tako trapili! Vihar, ciklon, dež, sneg, točo, sodro, babjo kašo in še kaj hujšega bi jim napovedal. Nekaj turistov je nazadnje odšlo po dolini navzdol, nekaj pa nazaj v — posteljo. Jaz sem se odločil vkljub grdemu vremenu, da grem črez Ramoljoch v Vent. Württemberžan pa ni kazal posebno velikega veselja za to pot. Najraje bi jo bil pobrisal nazaj v jaslice. Skoraj sem si obrabil jezik, predno sem ga prepričal, da bo še najlepše vreme, ker piha sever. Dobro, da mož ni vedel, kje je sever. Oprtal si je svojo lahko torbico in stopal žalosten za menoj kakor koštrun za mesarjem v klavnico. Ko sem stopal po strmi stezi proti Köpflu, mi je bil nahrbtnik precej odveč in premišljeval sem, kako bi se vsaj haveloka iznebil. Tu pogledam tovariša. Oblečen je bil v površno suknjico, ki je bila res prelahka, zakaj kmalu je začel zares precej mrzel sever briti. Omenim mu s skrbnim obrazom, da je njegova suknjiča pač pretenka za tako vreme, in ponudil sem mu milostno svoj havelok, ki je pa bil precej težak. Neštevilni žepi so bili namreč natlačeni z raznimi stvarmi, katere sem rabil večkrat med potjo. Vtaknil jih nisem v nahrbtnik, da sem jih imel pri rokah. Württemberžan je hvaležno sprejel havelok. Tako je bilo obema prav: njemu, da je prišel do gorke obleke, meni pa, da sem se iznebil bremena. Ker je pa bila pot vedno bolj strma, mu je sčasoma le postalo toplo in ponujal mi ga je nazaj. Toda hitro sem mu dokazal, da se utegne prehladiti, ker je ves poten in ker brije mrzel veter. Čim više sva prišla, tem bolj je sever razpihaval meglo in že je tu in tam pokukalo solnce skozi raztrgane oblake. Ko sva prišla črez kratko snežišče, oblili so naju naenkrat solnčni žarki, in nad nama se je razpenjalo modro nebo; le pozamezne meglice so se še lovile okrog ledenih vrhov. Pod nama se je pa zibala megla, podobna razburjenemu morju. Včasih jo je sever pretrgal, toda le za hip, in skoraj navpično pod seboj sva zagledala temne razpoke Gurgelskega ledenika. Še precej visoko in na jako strmi steni Köpfle (3080 m) naju je pa vabila gostilna Ramolhaus. Milo in hrepeneče se je ozrl moj tovariš gori in globoko je vzdihnil, ko je videl, da ga čaka še precej gorka pot, Ponujal mi je zopet havelok, toda jaz sem se delal, kakor da bi ga ne slišal. Hitel sem hvaliti lepoto vrhov, ki so moleli iz meglenega morja, in mu našteval njih imena. Kolikor jih nisem vedel, sem si jih v sili kar sproti izmišljeval. Tako sem ga zmotil, da mi ni vsilil haveloka. Zdihoval in sopel je za menoj kakor kovaški meh. Kakih 50 m pod hišo mu je pa zmanjkalo popolnoma moči. Sedel je na ploščat kamen in me prosil, naj pustim, da se nekoliko odpočije. Toda jaz sem mu razodel, da je mrzel kamen le za togotne ljudi, ker jim njegova mrzlota jezo „ven potegne", ne pa za potne. Prijel sem ga pod pazduho in vlekel dalje. Revež se je vdal v svojo usodo, in tako sva srečno prišla na Köpfle še malo preje nego v treh urah iz Gurgla, odkoder se navadno računa tri in pol ure. Tu stoji precej prostorna zasebna gostilna, ki je po leti skoraj vedno prenapolnjena. Württemberžan se je šel v zakajeno in s turisti natlačeno sobo krepčat. jaz sem pa raje ostal pred hišo in ogledoval Gurgelski ledenik, ki se je že popolnoma iznebil sitne megle. Gurgl-Ferner — imenuje se tudi Veliki Ötzthalski ledenik — je glede velikosti tretji v Vzhodnih Alpah, glede lepote bi ga pa jaz postavil na prvo mesto. Grozeče zijajo po več metrov široke razpoke in ledene stene se blešče v vseli mogočih barvah v solnčnih žarkih. Prekrasen je pa pogled na velikane, ki obrobljajo to ledeno poljano. Mogočno kipi v nebo Schalfkogl (3510 ni), ki je znamenit po krasnem razgledu, za njim združuje Querkogl (3461 ni) Schalfferner z Gurgelskim ledenikom, katerega zaključuje že imenovana Karlesspitze, nad vse ponosno se pa dviguje snežnobela Hohe Wilde (3480 m). Izpod nje vali svoje ledene valove Langthaler Ferner, na katerega desnem bregu stoje orjaški Seelenkogli. Njih greben zakončuje skaloviti Granatenkogel (3307 m). Ko se je slednjič Württemberžan vendarle napasel, navezal sem ga na vrv in ga gnal dalje na sedlo črez Ramolov ledenik. Ta prehod so domačini že davno poznali in rabili. Dandanes se pa skoraj noben turist, ki pride v te kraje, ne more premagati, da ne bi naredil te zares prelepe in popolnoma nedolžne poti. Vodniki navežejo kar po dva ali pa še celo po več turistinj in turistov skupaj in jih ženejo v Vent, ali pa vsaj do konca Spiegel-Fernerja. Sedlo ali pravzaprav ledena škrbina (3194 m) leži med Velikim Ramolkoglom (3551 m) in Zadnjim Spiegelkoglom (3431 m) in je gotovo ena izmed najlepših in najpristopnejših razglednih točk v tirolskih planinah. Vsi večji ledeniki in imenitnejši vrhovi Ötzthalskih planin se pred teboj lesketajo v nepopisni krasoti. Meni je najbolj prijala vitka Wildspitze (3774 m), kraljica Ötzthalskih planin, ki se dviguje v silni strmini iznad zelenega podnožja. Ker mi je pa veter žugal tovariša odpihati — dobro, da sem ga imel otvezenega — zapustil sem svoj vzvišeni sedež in se spustil navzdol na Spiegelgletscher, ki je na nekaterih mestih precej strm. Moj varovanec je imel silno slabo podkovane čevlje, ker je vsak hip pomeril moža v mehak sneg, ki je še pokrival led. Zato sva bila oba zadovoljna, ko sva zapustila ledenik in prišla na strmo stezo, ki vodi črez prode in planine v Vent. Ko sva hitela po njej navzdol, nama je postajalo precej toplo, ker je solnce začelo pripekati. Vendar nama je krajšal pot lep razgled. Vsak čas so se pokazali novi vrhovi in novi ledeniki. Zlasti NiederjochFerner in Marzell-Ferner sta naju s svojim Similaunom (3607 m) ves čas motila, da sva gledala nanj, a ne pod noge. Vsled tega sem jaz parkrat „nerodno" stopil, tovariš se pa še nerodneje prekopicnil in enkrat celo malo povalil po strmem bregu ter si tako prihranil nehote nekaj ovinkov. Brez vsake večje nezgode sva prišla okrog poldneva v dolino. Vas Vent sva zagledala šele, ko sva bila pred njo. Seveda sva jo mahnila urno v znano kuratovo gostilno. Hiša je jako lepa in prostorna. Na sprednji strani je vzidana plošča, ki te spominja na pokojnega luirata Senna, ki si je pridobil največ zaslug za povzdigo hribolastva v planinah svoje župnije. V obeh prostornih obednicah je bilo precej glasno. Zakaj stekli so se hribolazci od vseh štirih vetrov, raznih ver in narodnosti, toda vsi edini v tem, da so lačni in žejni. Kurat je hitro napravil red in mir s tem, da je vsakemu odkazal svoje delo. Kmalu smo vsi utihnili in pridno „delali", g. kurat Thöni je pa hodil ob mizah kakor skrben hišni oče ter pazil, da ni ničesar zmanjkalo. Ko so se nam pa grla nekoliko razmočila, ni bilo pripovedovanja ne konca ne kraja. Jaz se nisem dosti mešal v pogovore, ker je Württemberžan govoril za oba in vsakemu pripovedoval, kdor ga je le hotel poslušati, da sva šla brez vodnika črez „sila razpokane" ledenike. Naveličal sem se ga, ker je vedno eno in isto godel, ter sem šel ogledovat vas. V par minutah sem si ogledal vse hiše, ki bi jih lahko skoraj na prste seštel. Vsa župnija šteje namreč samo petinpetdeset duš. Hiše stoje vse okrog lične cerkvice kakor piščeta okrog kokle, le en gospodar je oddaljen pičle pol ure od vasi. (Dalje prihodnjič.)