Človeka nikdar!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vinski duhovi Človeka nikár!
Poezije 1
Simon Gregorčič
Izgubljeni raj
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V delavnico sem tvojo zrl
ki bitij si rodil brez boja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje, prenavljánje,
iz bitja v bitje presnavljánje,
a smrti nisem uzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko izmed dragih mu kater
duha okove v grob polóži,
češ: rodni brat mu je umrl!
In - smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjánje sem stvari,
a smrti nisem uzrl!...
Začetnik moj, ki si me ustvaril,
duhá si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl-
zakaj, veš ti!-
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženó peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot-
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice!...
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš-
za káko? Jaz ne vem,
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgôji ti cvetico,
podari logu pevko-ptico,
katerokoli ustvari stvar;
kedór bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti-
človeka - ustvariti nikar!