Človek toliko velja, kar plača

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Človek toliko velja, kar plača
Janez Mencinger
Spisano: Preskeniral Matjaž Rebolj iz Slovenskega glasnika 1861, popravljal Marko Limbek.
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/clovek_toliko.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.[uredi]

„Kaj neki dacar za Rezo postopa? Saj žena nima ne vina, ne žganja; pa vendar sem ga tri jutra zaporedoma vidila stopiti čez prag njene hiše. Kaj neki to pomenja?“ — Tako upraša mati Krucmanica svojega moža, ki težek voz sena na hlev pripelje.

„Vsaj se o tem že otroci na paši pogovarjajo“, odgovori oče Krucman: „Reza se zopet moži. Meni je to pač vse eno. Pa kaj poreče Matevž, pohiševavec“?

„Od hiše bo moral“, odgovori skerbna ženica. „Nerad bo šel v tako hudih časih. Pred se je ustil fant, da bo podedoval vse tetino premoženje; zdaj bo pa moral vse zapustiti. Smili se mi sirota, ker je tako moder in pameten, pa tako nesrečen“.

„Ako prav premislim“, pristavi Krucman, „bi tudi meni ne smela prav po volji biti Rezina možitev. Nisem ti še spomnil, pa večkrat sem že mislil, kako dobro bi bilo, da bi našo Mico v vasi omožila, da bi vsaj eno hčer vedno imela pred sebó. In ravno Matevž bi bil s svojo pridnostjo in poštenostjo prav dober mož za najino hčer“.

„To bi bilo tudi Mici prav všeč, kakor so mi včeraj razodeli botra, ki so prišli iz Ljubljane.

„Glej, Anica, kako nerodno bi tedaj bilo, ako bi se Reza omožila zoper vse naše pričakovanje. Dobro bi bilo malo podirati. Stopil bom k Rezi, ter ji rekel kako pametno besedo“.

„Pusti jo, pusti Anže“, ga posvari ženica, ti si prenaroden za take reči, ti govoriš vse preterdo. Jaz bolje vem z ženskami kramljati“.

„Kaj bi to“, pravi Krucman. „V govorjenju ga ni čez-me v celi soseski. Ti pa le tiho bodi, in ne mešaj se v moške rečí“. — Teh besedí mož ni rekel v nevolji, ampak v zavednosti svoje prednosti, in ko mu je žena molčé poterdila resnico njegovih besedí, je veselega obraza in hitreje metal dušeče senó z visocega voza.

Malo stopinj imamo od Krucmanovega hleva skozi kratko vas do Rezine hiše, ktera nam prijazno naproti bliščí izmed mladega sadja. Pobeljeno zidovje, barvane duri in čedno pometeni prag nam prikuijo hišo že od deleč. Visoke snažne okna nam razkazujejo notrajno snažnost in belobo, in nas vabijo sesti za belo mizo javorjevo, pri kteri sedita Reza in mlad mož v čedni suknji. Ta mož je edini gospod cele vasí, ako je gospod le ta, kdor suknjo nosi; on opravlja lahko službo, da kerčmarjem vino meri in dac pobira; veliko časa mu še ostaja za prav gosposko lenobo in postopanje. Pa nekaj mu je manjkalo, kar je potrebno pravemu gospodu, ako hoče zraven postopanja tudi kaj veljati: tista neodvisnost, ki jo daje premoženje. To je dacar tudi sam previdil, in po ljubezni sladkih potih je poskusil ob enem priti k skerbni ženici in precej lepemu premoženju. Bil je sicer kakih pet let mlajši kakor nevesta; bil je v primeri tudi bolj čednega obraza; pa kar so storili že mnogi, je hotel tudi on; žertvovati mladost in lepoto za bogastvo starše neveste. O dacarjevem značaju nimam veliko povedati. Opravke je imel le s kerčmarji v okolici, pa vse tako kratke, da v njih ni mogel druzega pokazati, kakor natančnost v soštevanju daca in včasi tudi tisto neprijaznost, ki je združena z dacarijo. Z druzimi ljudmí se je pečal le v potrebi. K veselicam, ki so na kmetih redke, je malokdaj zahajal, veselje bolj razdirat kakor množit, ker on ni znal kmetu govoriti, tudi ne za vino dajati. Čmernega obraza je sedel v kotu, zaničljivo je gledal na rajanje neomikancov, in kedar mu je kdo napil, je odpil skoraj z nevoljo. Ljudje niso od njega vedili ne slabih ne dobrih lastnosti, štel se je pa vsakdo srečnega, ako ni imel opravka ž njim.

Temu in tacemu možu se je vnela v oserčju želja po zakonu in premoženju. Obiskoval je Rezo, lepe besede ji govoril, ni bil varčen z vabljivimi obljubami, in govorjenje njegovo ni padlo na pusto zemljo; pa padlo je med ternje. Kakor rada bi se Reza omožila, pa nekaj vendar njene vesti ne pusti mirovati. Večkrat je odgovarjala dacarju na njegove lepe besede: „Dobra je vaša služba in za naju prav pripravna; dopada mi tudi vse vaše obnašanje. Čislam, ljubim vas; ali v zakon vzeti vas ne smem. Kaj bi ljudjé govorili, kako bi mi zabavljali, ako bi Matevža, ki je toliko časa pri meni bil, ki me je spoštoval kakor mater, od hiše odgnala! Edini zaderžek najnega zakona je Matevž in dobro ime v soseski.

Na take besede je dacar v navadi Rezo tolažil z dokazovanjem, da je sreča in zadovoljno življenje več vredno kakor ime v soseski, in da teta ni dolžna Matevžu nobene podpore; pa Reza je ostala stanovitna. Ali danes je dacar izgovoril novo besedo:„Ako je med nama Matevž edini zaderžek“, je djal, „se lahko naredí, da vam bodo ljudje celó prav dajali, ako se zopet omožite. Le malo časa potrebujeva za to“.

„Ako morete to storiti po pošteni poti“, pravi Reza, „se zakona ne bom več branila“.

„Iz serca bom vesel; to pa, kar sem izmislil, morete le vi storiti, da obernete občno zadovoljnost na svojo stran. To bo takole: Zvedil sem pred kratkim, da je Matevž necemu dekletu v Ljubljani zakon obljubil, kedar mu le nekaj hiše prepustite. Pokličite k sebi te dni enega ali dva moža; izročite Matevžu v pričo teh mož kos svojega premoženja, toda s pogojem, da se ne sme ženiti, dokler bote živeli. Matevža poznam, da je nagle jeze, tudi termast je precej; in vem, da bo rajši vse vaše premoženje pustil, šel iz vaše hiše in soséske, kakor bi obljubil tako terdo reč ravno zdaj, ko ima serce tako navezano na tisto Ljubljančanko. To se bo hitro raztrosilo med ljudi, ki bodo Matevža neumnega in nehvaležnega imenovali; vi se pa čez nekoliko časa, kakor iz jeze na Matevževo termo, z mano poročite in ljudje bodo djali: Prav je storila, prav“.

„Vaš nasvet je zvijačen. Pa kaj, če Matevž obljubi, da se ne bo ženil, pri meni ostane in vzame polovico premoženja, ki mu ga vpričo mož ponudim, kaj nama bo potlej storiti?“

„Ljuba moja! svojo srečo zastavim, da tega ne storí, in rad se zavežem, da nikdar več ne pridem do vas, ako spodletí, kar sem svetoval“.

„Bojim se skušnje. Saj je Matevž vendar toliko pameten, da mu je bliže serca moje premoženje, kakor bodi si ktera nevesta“.

„O, Matevž ni tako pameten. Vse premoženje dá za svojega dekleta. Le storite, kar vas prosim, saj bo le mene zadela vsa nesreča, ako spodletí moj nasvet“.

„Poskusila bom tedaj. Vi se bote kesali, ako je Matevž drugačen, kakor mislite, in močno huda bom na vas“.

„Nadjam se, da me bo le sreča zadela, ne pa vaša jeza“.

Pri teh besedah je dacar pritisnil za kljuko vesel in z Rezo zadovoljen, in šel je čez vert za hišami proti svojemu stanovanju,

Reza je pa stopila na Krucmanov hlev, ko je Krucman ravno seno zložil in kola otresel. Prav prijazno je Krucmanico ogovorila, moža je pa povabila, naj drevi k nji pride, ako utegne, in naj pripelje tudi župana, da se bo nekaj važnega sklenilo.

Mož je z veseljem obljubil, sédel na kola in odderdral v travnik nazaj. Reza in Krucmanica ste pa na hlevu obsedele in osnovale dolg ženski pogovor.

II.[uredi]

Davno so že otemnele vse okna po vasi. Po hišah je umolknilo govorjenje in ropot; vsem ljudem je spanec zatisnil trudne očí. Le psi so zalajali na dvorih, in zapeli so živinski zvonci, ko je nekdo, s težko krošnjo opertan, odperl škripajočo leso, ki polje zapira pred vasjo in živino. Stopal je mož počasi in varno po produ, ki ga je nanesel hudournik v ravno prestani povodnji na pot, in šel je proti Rezini hiši v drugem koncu vasí, kjer je edina luč svetila v tamno oblačno noč.

Tam sedijo za mizo Reza, Krucman in župan v pogovoru, ki so ga že pozno v noč skoraj po sili vlekli naprej. Zaspala bi bila že moža, ako bi vina ne imela pred sebó; pa tudi vino ju ni ubranilo včasi vprašati, koliko je ura. Bilo je že čez deset, ko je dolgo pričakovani pohiševavec krošnjo v hišo prinesel.

„Kaj se ti je pa primerilo, da te moramo tako dolgo čakati?“ ga vpraša ženica, mu skoči nasproti, ter mu pomaga krošnjo sneti.

Matevž odgovori precej veselega obraza: „Dobra kupčija in druge rečí, ki jih bom razložil o svojem času, so me zaderževale. Zdaj pa veliko govoriti ne vtegnem, ker sem lačen, žejen in truden. Ali ste mi prihranili kaj večerje, ljuba teta?“

Komaj je izgovoril te besede, je stal pred njim na snažnem okrožku okusen kos telečje pečenke; in ko Matevž pervi grižljej v usta vtakne, z začudenjem teto upraša, čigav god da je danes, da mu tako nenavadno strežejo. Na mesto odgovora mu teta nalije kozarec vina, in pokaže pomenljivo na moža, ki sta mu zdaj: Bog žegnaj! djala.

In ko je kozarec na dušek izpil, je izgovorila teta bolj slovesno: „Nocoj, Matevž, imamo važno opravilo. Jaz bom delala testament, in ta dva moža sta priče.“

„Kaj pa vam pride na misel, ljuba teta? Ali mislite precej jutri umreti, da delate zadnje sporočilo? Saj ste še terdni in zdravi; in pred bi človek mislil, da se hočete možiti, kakor pa umirati.“

„Taka pohvala se je teti pred malo časom zdela prav prijetna, ali danes jo je zbodla v serce, da ni kaj vedla odgovoriti. Dolgo je pogledovale Matevža, ki je tako zlastno pečenko obiral; nekako milo se ji stori pri sercu. Nasprotne ljubezni ste se bojevala v njenih persih; zdaj je hotla moževa prositi, naj se domú verneta, ker bo testament odložila; zdaj se je spomnila dacarjevih obljub in tistih besedi: da ona Matevžu ničesar ni dolžna. Pa premagovala je ljubezen tetina do Matevža, in že je Reza premišljevala, kako bi se možema izgovorila, ko reče oče Krucman malo nejevoljen: „Če mislimo kaj skleniti, začnimo se koj pomenkovati. Kaj bi čakali Matevža, da se navečerja; posluša že zdaj lahko, mi pa ne smemo časa tratiti in spanja kratiti, če je ravno jutri nedelja.“

„Pametna je ta, pristavi župan. Meni se tudi toži.“

Reza hitro s stola vstane, ide po drugi bokal vina, in med potjo reče sama pri sebi: Naj bo tedaj; saj moža sama hočeta, da govorim; jaz ne bom kriva. Ko bokal postavi na mizo, možema kozarce nalije, potolaži njuno nevoljo in zaspanost, in tako spregovori obernjena proti Matevžu: „Ker oče Krucman želijo, da bi precej v red spravili, kar smo namenili, bom razodela, kar mislim. Matevž, le dobro pazi na moje besede: Vedno si se skazal prav pametnega, zaslužil si vso mojo ljubezen, in vreden si tudi mojega premoženja. Tedaj ti hočem izročiti koj zdaj petnajststo goldinarjev; prepustila ti bom polovico hiše, da si s tem denarjem večo kupčijo osnuješ in odpreš štacuno v moji hiši, da ti ne bo treba hoditi v mrazu in hudem vremenu po daljnih vaséh po nevarnih potih. Ali si zadovoljen?“

„Res, teta, to je lep dar, in velika dobrota zame; ponudili ste mi, kar sem vas hotel ravno jutri prositi, Bog vas živi, ljuba teta! Terčimo na tetino zdravje.“

Terčili so možje in kozarce izpraznili, Reza pa nadaljuje: To premoženje ti pa izročim le s pogodbo, ktera je lahko spolniti sprevidnemu človeku. Ti si bil vedno tolikanj pameten, da smem upati, da boš spolnil pogodbo. Ako pa ne obljubiš po nji se ravnati, ne dobiš od mene nobenega pripomočka več“.

„Malokdaj ste me tako pohvalili“, odgovori Matevž, „mislim pa, da ostanem tak, kakoršen sem bil dozdaj“. —

„Že prav“, nadaljuje teta: „Obljubi tedaj, ako hočeš sprejeti obljubljeno premoženje, da se ne boš nikdar in nikjer ženil, dokler bom jaz živela“.

„Ljuba teta! kaj pa ste izgovorili?“ Matevž počasi izgovori in teto pogleda, ves poparjen, „Tega ne morem obljubiti“.

„Premisli in voli: petnajst sto in štacuno v moji hiši; ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. Volitev ni težka pametnemu človeku.“

„Kaj bi premišljeval“, Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrat na živih tergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočéh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi; nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sem žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem domá, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila dostojna pomočnica? Nikoli ne. Dobiti bom moral nevesto, ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, ktero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more biti prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? Čemú se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z menó veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristilo. Bolj ko mislim, terša se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. Odjenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje, ki mi ga ponujate.“

Teta ga pa zaverne: „Matevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem stareja od tebe, skusila sem zakon in nisem neusmiljena, ako te s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —

Dalj bi bila teta govorila in Matevža svarila, ker zdelo se ji je, da se ne bo dal pregovoriti; njeno svarjenje in prigovarjanje bi jo pa pri ljudeh veliko bolj očistilo: ko ji Matevž seže v besedo, rekoč: „Zakaj ste se pa vi omožili?“ Teta je bila kaj hitro pripravljena odgovoriti: „Omožila sem se bila, in dobro sem storila, akoravno sem celo starega moža vzela. Ako bi se ne bila omožila, bi ti še vedno derva sekal in žuljave roke nosil. In toliko koristen je bil moj zakon, da imaš lahko štacuno in premoženja, da lahko in brez velicega truda živiš, ako se ne ženiš. Dokler si zdrav in terden, si iz štacune denar nabiraš, jaz ti bom pa stregla, kakor mati, in bolje kakor vsaka žena. Po moji smerti boš pa imel toliko premoženja, da bos mogel brez skerbi in terpljenja v nar boljši življavi starost prebiti do mirne smerti, in zakon ti še v mislih ne bo. Ako se pa oženiš, si naložiš tudi skerb za vse žive dni, in še mirno umirati te ne bodo pustile skerbi za prihodnjo srečo otrok.“

Oče župan se na to oglasi: „Res je presneto neumno, če se človek oženi. Pet otrok imam, vsi se trudijo in potijo od zore do mraka, vendar se mi zdi, da gre kmetija rakovo pot. Kaj imam pa tudi skerbi in težav! Pervega sina so mi v vojake vzeli, in zdaj je drugi na versti, in noč in dan, premišljujem, kako bi ga rešil. Svetujem ti, Matevž, iz lastne skušnje: Stori, kakor teta želijo, in dobro se ti bo godilo.“

Krucman ni mogel dalj molčati: „Ne morem poterditi, je djal županu, skozi in skozi vaših besedi. Nekterim se ve da ne kaže, da bi se ženili; sploh je pa zakonski stan vsaj po mojih mislih boljši od samskega. Pri meni lahko vidite, koliko sem zboljšal svojo hišo, kar sem oženjen. Kako ženó imam pa tudi, kako zna vse v prid obračati: take ne dobite v celi soseski; in otroci — pozna se jim, da so moji. Kar jih doma ne dela, si drugod zlahkoma služijo dober kruh. Kar me je pred koštalo, da sem jih dal nekoliko v šolo, mi je že vse povernjeno. Saj ste morebiti brali, oče župan, pismo, ki mi ga je Juri poslal iz Hrovaškega, in s pismom je poslal tudi vederček lastnega vina. Juri — ta je prav po meni. In Lenka, kako berhka in pametna dekle je bila; že tri leta se ni nobena tako dobro omožila kakor ona, kako dobrega moža ima pa tudi! Jaz sem v zakonu prav srečen, in srečni so tudi mnogi drugi. Veste se pa spomniti, oče župan, kako nejevoljni so bili moji ranjki, da sem si izbral to ženo, s ktero sem zdaj tako srečen. Ne bili bi je pustili v hišo, in tudi kmetije bi mi ne bili izročili, ako bi ne bila ravno sila zavoljo vojaščine. Ako je človek pameten, kakor sva jaz in Matevž, in tudi vi, oče župan, nikoli ne dobi nerodne žene; saj vé, ktero si izbira, ker izbira si jo po pameti. Naj ti tedaj kaj svetovam, Reza, po svoji pameti; mojega svetú še nihče ni zavergel: Nar bolje storiš, ako daš Matevžu, kakor si obljubila, petnajst sto in štacuno; v njegovo ženitev se pa kar ne mešaj ne. Naj Matevž nevesto pripelje, kedar hoče, jaz sem porok, da si bo dobro izbral; ti boš ž njo veselje imela, in kedar boš stara, boš imela vsaj kaj pestovati.“

Reza pa soseda takole zaverne: „Ne vem, zakaj še stari mladini potuho dajete. Kar je zate prav, ni za Matevža. Nikar me tudi ti ne draži. Matevžu pa povem, da ne dobi krajcarja več, če se oženi.“

Sosed Krucman je imel nekaj na jeziku, pa prehiti ga Matevž rekoč: „Ljuba teta, ako se ne daste omečiti, naj bo; ako vi nočete jenjati, jaz ne morem. Lahko bi vam obljubil, kar bi spolniti ne mislil, pa tega me niso učili rajnki oče. Zahvalim vam za pervo in zadnjo dobroto, ki sem jo vžival iz vaših rok. Če me pa od zdaj več nočete podpirati, pojdem iz hiše, ki mi je bila drugi dom. Kar imam denarja pri vas ohranjenega, mi bote izročili, potem pa vzamem slovo od vas. Dobro ime in pridne roke mi bodo skusile drugod najti dom, ki morebiti ne bo toliko prijeten, kakor ta; pa gospodar bom ondi, in mogel se bom vsaj ženiti, kedar mi bo prav.“

„Le termast in svojeglaven bodi, moj ljubi striček! Bova vidila, kdo pred odjenja in spozna svojo slepoto. Pojdi pa, kamor hočeš; pa le pazi, da pota nazaj ne zgrešiš, kedar se ti bo jela vtepati tvoja prevzetnost.“

„Teta, jaz nisem ne termast ne prevzeten; mislim in govorim, kakor mi je Bog pamet ustvaril. Rad bi govoril drugači in vam ustregel, pa ne morem.“

Na to pravi sosed Krucman: „Tudi jaz vam pravim, da Matevž ni termast, on je pameten, in poterdim njegove besede. Ako te huda teta več noče pri sebi imeti, pa k nam pridi, raji nocoj kakor jutri. Ravno zate bo soba in postelj, ktero je Juri imel, preden je šel na Hrovaško. Teta bo pa že enkrat spoznala svojo krivico“.

Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcom vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. Molčé je zerl pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila.“

Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo Krucmanovo, in možje so stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama ... „Več še je hotel govoriti, in solze so mu stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete. „Kaj se boš prepiral s termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo sosedo. Matevž vesel bodi! Pamet in pogum veljá. Človek mora prestati tudi nadloge, da se mu moštvo okrepča. Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, pa povsod so pošteni ljudjé, ki čislajo umnega čverstega moža.“

III.[uredi]

Prihodnji dan je bila nedelja. Pred deseto mašo in tudi po maši se nič druzega ni pripovedovalo in presojevalo, kakor sinočna dogodba v Rezini hiši. Starejim možem se je Matevževo ravnanje zdelo nespodobno; nekterim mlajšim se je Matevž zdel neumen, ker dekle bolj ljubi kot denar; dekleta so ga pa večidel hvalile.“

Reze ni bilo pri deseti maši. Matevž je pa stal med tovarši enačih let, kakor njih pervec in poglavar, na videz veselega obraza. Tovarši, ki so ga poprej toliko v časti imeli, so ga malo ogovarjali; nekako milovaje so ga gledali; in tudi med njimi ni tekla govorica, ker vsacemu je v mislih bilo le to, kar se je z Matevžem godilo; vpričo njega si pa upali niso o tej reči govoriti. Bilo je vsem tesno pri sercu, nar bolj pa Matevžu, ki ni govoril in tudi ni pazil na njih govorjenje, kakor se tudi ni oziral na dekleta memogredoče, ki so ga radovedno pogledovale, ali se je kaj spremenil od sinoči. Obernjene je pa imel Matevž oči na očeta Krucmana, ki je pod lipo pred pokopališčnimi vratmi imel okoli sebe zbrano kerdelo mož, ki so poslušali njegove nasvete in sodbe. Vsako nedeljo je mož imel pod lipo posvetno pridigo za sosesko, in prav radi so ga poslušali, ker imel je Krucman pervo besedo v vseh rečeh. Ni bil sicer župan, pa župan ni mogel nič skleniti, dokler ni Krucman pristopil na njegovo stran. Tudi v premoženji so ga prekosili nekteri kmetje; vendar niso imeli veče veljave, kakor stari skušeni mož. Da je Krucman zadolženo hišo, ki jo je prejel od očeta v hudih letih, spravil na dober stan, da je imel terdno, delavno družino in vedno srečo pri opravilih, ker je vse storil o pravem času, in da so se besede, ki jih je izustil v bolj važnih zadevah, večidel vselej poterdile: to vse je pripomoglo možu k veliki časti in dobremu imenu v soseski; njegovega sveta so vsi iskali, in nič ni bilo v soseski narejenega in sklenjenega, kar bi ne bil poprej Krucman poterdil; in čeravno mož ni bil prost nekakega napuha, ki se je razodeval v noši in govorjenji, je bil vendar obče čislan in dopadlo je ljudem, da se možki Krucman tudi možko vede.

Ko se je družba okoli Krucmana nekoliko razkropila, pristopi Matevž v krog poslušavcov. Ko ga Krucman ugleda, reče se nekaj besedi možem za slovo, zapusti jih z Matevžem, in preden je Matevž usta odperl, spregovori Krucman: „Kakor ti berem na obrazu, bi me rad za svet prašal. Ako je beseda važna, pa stopiva h kerčrnarju na kak bokal. Vino da človeku dobre pametne misli, če ga zmerno piješ; pri vinu se vse bolj vjemajo misli in besede, in hitreje človek prevdari, kaj bi bilo dobro in prav. Vso pamet nam pa zmeša, če ga preveč pijemo. Tebe že poznam in hvalim te, ker se ogiblješ pijancov in tovaršem daješ dober izgled“.

Pri teh besedah stopila čez prag vaške kerčme, in jo zavijeta berž po stopnjicah v zgornjico. Ko sedeta za mizo, reče Matevž: „Nar prej vas zahvalim, da ste me sinoči tako ljubeznjivo zagovarjali; prosim vas, da bi še enkrat s teto govorili in jej omečili serce, če je mogoče, potem bi vas pa prašal, kaj mislite, zakaj so teta sinoči delati hotli zadnje sporočilo? Krucman je skozi okno gledal, kot bi Matevža ne poslušal. Ko je pe izgovoril, pravi Krucman! „Ako hočeš zvediti uzrok sporočila, poglej skozi okno“. Matevž je moža kaj čudno pogledal; vender ozre se skozi okno. Pogled je bil nagel, pa tako je Matevža omamil, da ves zmeden in bled čične nazaj na stal. Kerčmi nasproti je stala hiša njegove tete, in vidil je Matevž skozi odperto okno, kako je dacar zraven tete sedel za pogernjeno mizo in razrezoval pečeno piško.

„Zdaj pa vse vem“, je djal Matevž, „teta se može in zvijačo so si izmislili, da so me tako gerdo iz hiše spodili. Vse je zgubljeno!“ Prime se za čelo in jeza mu stopi v obraz.

„Kaj se boš jezil, čemu žaloval“, pristavi Krucman kozarec nalivaje, teti možitva ni ubraniti, in tebi ni pomagati. Danes pij, zanaprej se pa trudi in trudi, kakor si se do zdaj; voljno prenašaj terpljenje, nabiraj denar, potem si hišo kupi in nekaj zemlje, pa dobodi pametno gospodinjo. Varuj se nepoštenih potov in neumnosti. Nar bolj nespametno bi pa bilo, ako v tacih revnih okoljščinah, v kakoršnih si zdaj, na ženitev misliš, in kteremu koli dekletu bele gradove obetaš, ko še stergane bajte nimaš“.

„To vem tudi sam“, pravi Matevž malo razdražen po terdih Krucmanovih besedah. „Bi pa li mogli teto kaj pregovoriti? Včeraj sem bil nagel; ako pa vi kaj pripomorete, bodo teta nekaj odjenjali, nekaj pa jaz; in teta se omožijo, jaz pa ostanem pri hiši. Pa kdo bi bil mislil, da se hočejo teta zopet možiti, in ravno dacarja jemati. Ta dacar ni kaj pošten človek, kakor sem slišal na Dolenskem“.

„Vendar teti dopade“, Krucman odgovori. „Ženske imajo svojo vero o možeh. Skusim pa zavoljo tebe, ker te čislam, teto pripeljati nazaj na pravo pot. Skusil bom, pa opravil nič ne bom. Teti ni bilo nič bolj po godil, kakor tvoj nagli terdni sklep.“ Sinoči si se ti jezno deržal, in teta je bila prijazna. Ko v drugo prideš do tete, se bo pa ona delala tako jezna, da te še izgovoriti ne bo pustila. Povej mi pa po pravici ime svoje neveste, ki si jo sinoči tako hvalil?“

Matevž zarudi in nekako boječe izgovori: „Kaj bi tajil! Vaša Mica je“.

„Prehitel si se bil. Zdaj previdiš, kako nespametno si ravnal, da si hodil za dekletom, preden si bil gotov tetinega premoženja. Saj previdiš, da ti je ne morem dati v kakor zdaj stoji tvoje premoženje. Ako si pa dekletu s priliznjenim govorjenjem glavo zmešal, da bo zaničevala druzega ženina, da bo v vednem spominu nate z zakonom nezadovoljna, v kterega bo morebiti kmalu stopila, da bo tožila in žalovala: si ti kriv in naredii si jo močno nesrečno, in ta nesreča se ne da kmalu popraviti“.

„Preveč me grajate“, odgovori Matevž. „Z Mico sem govoril po pameti, nisem se ji prilizoval. Pa sam ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka“.

„Kakor svet stoji“, odgovori Krucman, „se lahko previdi, da ti in Mica ne bota mogla delati zakona. Tedaj če se hočeš spametovati, pusti mi hčer na miru. Jaz jo bom domu vzel, ako količkaj iz mesta izvem, da si ž njo govoril. Toliko si pameten, da te ni treba dvakrat svariti. Ako pa prideš do dostojnega premoženja, ako mi pokažeš le dvanajst sto svojega denarja, dal ti jo bom z velikim veseljem“.

„Tedaj mi vsaj privolite, da slovo vzamem od Mice“.

„Tega ni potreba“, Krucman odgovori, „bilo bi tudi škodljivo. Pri priložnosti bom sam dekleta podučil, saj sem njen oče, in bolje znam ž njo govoriti, kot vsakdo drugi. Pa brez zamere; te besede so očetovsko svarilo skušega moža; ako se ravnaš po mojem nauku, veliko žalostnih skušenj si prihraniš. Pa vse upanje tudi ni preč, morebiti se teta da pregovoriti, in potem bomo že vidili, kaj bo“.

Žalosten je gledal Matevž v kozarec, in odgovoriti kaj ni vedil. Krucman pa mu je povedal še marsiktero ostro ali krotko, kakor je misel naletela.

Ko ob dveh zvonovi vabijo k popoldanji službi božji, ustaneta moža. v Krucman jo zavije proti cerkvi. Matevž se poslovi: „Šel bom po opravilih, morebiti precej daleč, varujte mi blago in denar; jutri morebiti nazaj pridem“. Tako je djal Matevž, in naglo je korakal proti veliki cesti.

Med tem ko sta so Krucman in Matevž tako pogovarjala, sta se teta in dacar kaj dobro gostila s pečenkami in vinom. Kako dobre volje je bil dacar, da mu zdaj noben zaderžek ne brani v zakon jemati bogate neveste! Samo veselje se je tudi Rezi bralo na obrazu. Pa po nesreči je vidila Matevža v tistem trenutku, ko je iz kercmarjeve zgornjice pogledal v njeno sobo. Vidila je, kako je osupnil in obledel, in ta pogled je vzel tudi njej ves mir in vso slast. Več ji ni beseda gladko tekla, in dacar je kmalu spoznal, da se je Reza v nekaj zamislila, kar ni v zvezi ž njegovo ljubeznijo. Praša jo po uzroku, zakaj se je tako zamislila, in Reza mu odgovori, da se ne more ločiti od ljubega strička, da ne more misliti, kako bi revež med ptujimi kruha stradal, njegova teta bi pa v obilnosti vseh reči brez skerbi živela. Ne bom vživala miru in pokoja, je djala, dokler Matevž zopet ne prebiva v moji hiši: pozabiti ne morem, da sem mu teta. Ako se jaz omožim, zakaj bi se on ne smel oženiti. Hiša ima prostor za vse, in tudi toliko denarja mu bom izročila, da bo dobro nevesto dobil, in srečno živel zraven mene.

Dacar je ni mogel odverniti od tega namena; in ko je Reza zvečer h Krucmanu šla, je ondi z drugimi besedami razodela ravno to misel. „Kaznovati moram Matevža, je rekla, ker je bil tako terdovrateh in prevzeten. Nekaj tednov se ne sme pred me pokazati. Pa kedar bo bolj ponižen, mu odpustim, vzamem ga spet v hišo ter mu pokažem, kako znam dobra biti, ako je on ponižen. Več mu bom darovala kakor je kdaj pričakoval. Zdaj pa mora nekaj časa mojo jezo občutiti“.

Razveselila bi bila s temi besedami Matevža, pa daleč proč je bil, in v obupni žalosti je stopal po ulicah vesele Ljubljane.

IV.[uredi]

Noč je potekala in že je merzla megla pihala po dolini. Danica, oznanivka dneva in terdega dela, je priplavala na nebo in spanec je že popuščal pridne gospodinje, in živina v hlevih se je oglašala: ko zvona milotužni glas razširi strah in grozo po vasi. Stari Krucman plane iz postelji, plaho pogleda skozi okno v žarečo noč, in groza, plamen šviga skozi bližno Rezino streho. Strah mu ude prešine, pa še bolj ga strašna misel zbode v serce, da je Matevž zažgal tetino hišo. Mož verže obleko nase, skoči v zgornico, da bi morebiti Matevža dobil v spavnici. Poterka na duri, bile so zaklenjene. Zažene se z močjo vanje, da se je ključavnica vdala. Postelja je bila postlana, kakor snoči, sledu po Matevžu pa nikjer. Vsi Krucmanovi so bili po koncu in hite pomagat.

Ko pride Krucman k ognji, je plamen na več krajih prederl leseno streho, in veža, ki ni bila vsa zidana, je bila v nar hujem ognji in vsa zatvorjena, ker strop je vanjo padel, in duri do Rezine sobe zagradi. Pokal je že tudi strop nad sobo, in valil se je ven vroč zadušljiv dim. Na enkrat se soba razsvetli, kos stropa je vanje padel in vidila se je Reza pri oknu, na pol oblečena. Na pomoč je klicala skozi okno, ki je bilo zatvorjeno z debelim železnim omrežjem. Krucman in nar močneji mož iz vaši sta se vperla v železni drog, pa železo se je le zakrivilo in ni se premaknilo iz debelega kamnitega okvirja. Prišel je kovač in zidar, da so silama izvalili okno in železo. Segel je Krucman skozi podertijo po Rezo. Rešil jo je. Omamljena je bila od puha in dima, vdaril jo je bil goreči tram in hudo ranil, tlela je že tudi obleka na njej. Zapustil jo je vid in zavednost, in dalj časa so jo močili, da je v drugo sopsti začela. Krucman jo je ženskam izročil, sam je pa možem ukazoval, kako naj pohištvo podirajo, in ogenj kropijo, in kje naj gasijo, da se ogenj ne razširi; posebno ženske je dobro ozmirjal, ki so brez reda tu in tam vodo razlijale, in vedno žalostno kričale.

Dve ženske ste Rezo obvezovale, ena jo je z vodo močila. Dacar, ki je bil med pervimi pri ognji, je skušal z Rezo govoriti, pa Reza ni mogla ust odpreti, ne ganiti udov, le težko je sopla in zdihovala. Okoli stoječi so z glavo kimali, brez upa, da bo še kdaj vstala. Dacar jim je dokazoval, da opekline niso nevarne, pa bil je tudi sam nasprotne misli. Uganjeval je s kmeti, kako bi se bil ogenj vnel, in poterdil je njih besede, ko so Matevža na sumu imeli. Ko je pa zvedel, da Krucman nocoj Matevža ni dobil v postelji, ko je duri spavnice razbil, in ko je vidil, da so vsi Krucmanovi pri ognji, Matevž pa deleč proč, se je podal dacar žalosten in obupan, da je bogata nevesta, vsa njegova sreča in upanje, tako na smert ranjena, od pogorišča proč, in nihče ni vidil, kdaj in kam. Ko je Krucman s pomagači ogenj toliko ustavil, da ni bilo nevarnosti za sosednjo kerčmo in njegov hlev, je stopil k možem, ki so stali okoli revne Reze. Jezno jih je nagovoril: „Ali nič ne veste pomagati, zijala! Na mrazu in rosi revo pustite ležati, in gledate jo. Nesite jo naglo v mojo hišo v zgornjico na posteljo! Eden naj pa teče v terg po zdravnika. Da vam nič na misel ne pride! Že pred uro bi bili Rezo imeli v posteljo spraviti.“ Posvaril je Krucman tudi svojo ženo, da je prišla ogenj gledat in ni hiše varovala.

Prijeli so Rezo štirje možje, in jo odneso v tisto posteljo, v kteri je prednjo noč spal ubežni Matevž. Ko so jo prinesli na prag Krucmanove hiše, so čuli ropot v zgornjici, in težek pad na vert, kakor da bi bil kdo skozi okno poskočil. Mislili so, da je to spomin, da bo nekdo umerl v zgornici. Nihče ni mislil, da bi človek bil, ki je skočil iz sobe. Ko pa v sobo pridejo, in vidijo Matevževo blago razberskano, omaro odperto in njeno ključavnico razbito, se je vsim zdelo, da so imeli tata v hiši, ali pa je Matevž nazaj prišel, nekaj dražjega blaga odnesel, in tudi shranjeni denar iz omare pobral, potem pa hitro pete odnesel, da bi ga ljudje ne zgrabili, ker je tetino hišo zažgal. Tako so mislili. Kmalo je prišel Krucman z zdravnikom, kteri je Rezi rane prevezal, in ji nekoliko olajšal hude bolečine; pripomogel ji je k zavednosti, in tudi govoriti je mogla revna Reza, ki je zdaj okusila, kako bogastvo ne reši človeka, da bi ne potreboval pomoči dobrih ljudi, in ne spal v ptuji postelji. Pa povem naj zdaj tudi kaj iz poprejšnega življenja Matevževe tete.

Bila je nar mlajša hči revnega očeta, ki je drevaril vse žive dni. Dote ni imela večr kakor petdeset goldinarjev, pa bila je nar lepše dekle cele soseske; zato jo je v zakon vzel kmet iz bližnjega sela, ki je bil zelo premožen, toda imel je sive lase. Srečen bi bil njen zakon, pa bil je brez otrok in kratek. Čez tri leta je kmet umerl, in zapustil je mladi vdovi polovico premoženja. Za ta denar, ki ga je bilo precej, je Reza kupila prijazno hišo z vertom in travniki na Kalu, ostanek je ljudem posodila, in živela je od obresti brez skerbi s pohiševavcom Matevžem, sinom stareje sestre, kterega je na novi dom vzela, in pri kupčii zakladala. V lepem miru sta tri leta živela, in Rezi ni bila možitev več v čisli, dokler ni dacar odtegnil njeno serce od Matevža, in zdražbo prinesel v mirno hišo. Nesrečni požar ji je na vzel ljubo zdravje; druge škode ni naredil, ker Matevževo blago je bilo včeraj preneseno h Krucmanu, in hiša je bila zavarovana, denar pa posojen poštenim dolžnikom. Da se bo tudi zdravje ob kratkem vernilo, je zdravnik upal, ako se teta le varuje prehlajenja in dušne ganitve.

Ko je zdravnik zdravila zapisal in odšel, so obsuli vaščani Rezino posteljo, vpraševali so jo o bolečinah, in množili so njeno terpljenje, ko so strička Matevža obdolževali, da je zažgal njeno hišo. Tudi dacar, ki je kmalo za zdravnikom Rezo obiskal, in se dolgo od nje ni mogel ločiti, je Matevža obdolževal, da je Reza nazadnje v veliki žalosti sama verjela, kar so ji na uho trobili neumni ali pa hudobni ljudje. Nikogar ni bilo, da bi Rezo spomnil Matevževih dobrih lastnosti in njegove vedne ljubezni do tete. Celo Krucman se ni zanj potegnil, ali rekel je: „Mogoče je, da je on zažgal; rajši pa vidim, da ni. Ko bomo gotovo vedili, potlej govorimo, pred pa nikar ne sodimo.“ —

Proti poldnu pride Matevž iz popotovanja, nevede kaj se je zgodilo. Obledel in prestrašil se je, ko najde teto v ptuji hiši vso obezano in zdihajočo, in zdravnika zraven nje; pa bolj se še prestraši, ko mu teta jezno nasproti zakriči: „Proč od mene nehvaležnež, beži požigavec, da te ne zasači roka pravice.“ Zdravnik je Rezo prosil, naj molči, naj se ne gane, pa nič ni opravil. Stopil je k Matevžu, in mu ukazal iti iz sobe, da se teta potolaži.

„Ako moram iti, pa pojdem, odgovori Matevž, le dovolite mi, da vzamem krošnjo in denar. Segel je v omaro, kjer je pred sinočnim shranil tistih tri sto goldinarjev. Ni jih več.

Merzel pot je stopil Matevžu v obraz. „Teta, jaz vas zapustim, je djal; od vas zaveržen in zaničevan, od hudobnežev okraden in nar huje pregrehe obdolžen. Naj tedaj bežim od praga do praga brez ljubezni pri vas, brez časti pri ljudeh. Z Bogom! Nič več me ne bote vidili!“

Zadel si je krošnjo in šel je iz vasi. Z nikomur ni govoril in nihče ni zvedel, kam so ga nesle nagle stopinje.

V.[uredi]

Drugi dan popoldne se je Krucmanova Mica iz Ljubljane domu vernila. Nihče je ni domu klical, in zavzel se je oče, ko je stopila čez domači prag. — „Kaj pa je tebe treba domu,“ jo nagovori. Prineseš morebiti tudi ktero nesrečo?“ - Hči mu odgovori: „Nesreče ne nosim, temuč prišla sem nesreče lajšat. Matevž mi je vse povedal, kar se je teti prigodilo, in rekel je, da teta žele, da bi jim stregla v tej bolezni. Zato sem službo zapustila, in se nagloma domu vernila.“

„Želela te Reza ni“, odgovori Krucman, „prav je pa vendar da si prišla. Kje je pa Matevž? Ali so ga že zaperli?“

„Čemu bi ga zaperali,“ Mica odgovori, kot bi se ji zamerilo tako vprašanje? „Saj ni ničesar kriv. Zvedila sem, da je bil tisto noč, ko je hiša gorela, v Ljubljani. V žalosti zavoljo tolike nesreče je pa šel na Laško med papeževe vojake. Morebiti ga ne bo vec nazaj.“

„Ti je povedal, da je tudi okraden?“

„Tega ni pravil. Saj to je majhna nesreča proti uni, da je prišel ob tetino ljubezen, ob čast in dobro ime pri ljudeh, da ga zdaj vsi čertijo in zaničujejo. Sama sem jokala, ko je Matevž pripovedoval svojo nesrečo. Kako dober človek je in kako nesrečen!“

„Tedaj verjameš, da je Matevž okraden?“ Krucman resnobno upraša.

„Zakaj bi ne verjela? Kdo bi mogel lagati v taki nesreči! Bore Matevž pa tudi nikoli lagal ni.“

„Mica, Mica ti si ostepljena. Vsi ljudje govore, da je Matevž Rezino hišo zažgal, akoravno ti terdiš, da je bil takrat v Ljubljani; vsi ljudje terdijo, da je svoj denar odnesel, samo da bi nas prevaril. Kar pa vsi ljudje govore, je rado resnično. Čemu jo je pa tudi pobegnil v ptujo deželo, ako se ni bal ječe bi vislic.“

„Tega se mu treba ni bati,“ odgovori Mica. „Ako bi Matevž bil tukaj, terdno bi vas prepričal, da je nedolžen. Pa Bog ve, kdaj bo mogel skazati svojo nedolžnost?“

Krucman je postal nejevoljen in zažugal je hčeri, da nikdar več nima govoriti o njem. Prijel jo je za roko, in peljal v Rezino sabo. Močno se je Reza razveselila nove strežnice. Pa potrebovala je tudi v svojih bolečinah človeka, ki bi vtegnil vedno zraven nje biti, ki bolje in krotkeje streči zna, kakor dekla, ki nikdar ni stopila iz domače vasi; potrebna je bila kuharica, ki se je v mestu učila pripravljati bolniku priležnih jedi.

Radovljno je Mica prevzela postrežbo bolne Reze. Prevezovala jo je, pripravljala nove obkladke. Tolažila je njeno terpljenje, da jej je pripovedovala ali prebirala kaj iz svetih bukev. Iz serca rada je storila vse, kar je Reza želela; kolikor je Rezi terpljenje zlajšala, in kar ji je dobrega storila, zdelo se ji je, da pomaga tudi ljubemu Matevžu, ki ga ni mogla izbrisati iz serca, ki ga je vedno vidila v bojih in nevarnostih, in ga tolikrat nazaj želela k postelji revne Reze, da bi ju zopet sprijaznila, da bi teto omečila, in pripravljala Matevžu nazaj tisto srečo, ki jo je vžival pred kratkim časom. Opomnila je včasi Rezo nesrečnega strička, pa ta spomin je bil Rezi, kakor bi ji na novo rane tergala. Dokazovala je Mica, da Matevž nikakor ne more biti tako hudoben. Reza jo zaverne: „Togota žene človeka v nar huje hudabije, Matevž je bil razserden, in ni se mogel krotiti.“ Djala je Mica, da bo Matevž nazaj prišel, in se čisto opravičil. „Kedar nazaj pride, odgovori Reza, mi ne bo smel pred oči.“ Koliko serčne žalosti je Mici prizadelo, da Rezi ni mogla iz misel izbiti hude sumbe, jokala je pri Rezini postelji, pa solze so bile zastonj, in niso mogle umiti Matevževega imena. Sedla je Reza v postelji, v glasni tožbi je ponavljala dobrote, ki jih je Matevžu skazala; hvalila je njegove poprejšne djanja, njegovo lepo obnašanje; ko je pa prišla do tiste nesrečne noči, ktera ji je vzela hišo in zdravje, je roke sklenila, in med solzami je ihtila: O večni Bog, zakaj si mi v hišo poslal tacega gada, in ž njim tolikanj nesreče in sramote! — Vsa nekdajna materna ljubezen se je Rezi spremenila v žalost in zaničevanje; Matevž je pa izbrisan iz njenega serca, kakor zaveržen hudobnež. Matevža zaničuje tudi cela soseska, ki ga je maloprej tako čislala. Govorili so nekteri, da je Matevž na Laškem; nekteri so mislili, da se po domači deželi okoli potika, in marsikdo, ki je kdaj pohiševavca razžalil, se je bal, da bi se tudi njemu hiša v pepel ne pogreznila. Nekteri so pa kmalo govorico raznesli po vasi, da so pohiševavca na Laškem ubili, in da zdaj straši na Rezinem pogorišču. Vse to se je govorilo in močno verjelo. Ena sama duša je bila v celi vasi, ki je proti Matevžu ohranila poprejšne misli in nepremakljivo ljubezen. Mica sama je imela pred Rezo dobro ime za Matevža, drugi vsi so ga tožili. Tudi stari Krucman, ki pri sercu morebiti ni verjel, da bi Matevž bil hudobnež, je govoril od njega le z zaničljivo besedo, in zakaj? Zasledil je mož, kako nenavadno ljubezen skazuje Reza njegovi hčeri, postrežljivi Mici; vedil je, da Reza nima sorodnikov razun Matevža, in ne misli več na zakon z dacarjem; tedaj je mož upal, da bi Mica vtegnila Rezo podedovati, ako se teti vterdi sovraštvo do Matevža. In Krucman ga je tedaj pomagal vterjevati. Reza ni mislila, dokler so jo pekle rane in bolečine, na zakon. Dacar jo je večkrat obiskoval, tolažil jo je z besedami, in opominjal jo obljub in sklepov, pred strašnim požarom storjenih; pa Reza je ostala merzla, kakor bi bila vse pozabila. Le Micina postrežljivost je bila Rezi v ustih in na sercu in obljubila je pridnemu dekletu, da jo hoče vzeti kot hčer, da ji bo dala hišo in dom; pa Mica jo je prosila: naj to vse pusti Matevžu, ki je tega bolj vreden; ako pa noče Matevžu dati vsega, naj izroči premoženje obema nerazdeljeno. Pa Reza od Matevžu ni hotla več slišati: Mica je pa mogla biti vedno zraven nje, bila je tudi rada, in njeni poterpežljivosti je imela Reza zahvaliti, da je mogla tretjo nedeljo že zapustiti kraj bolečin, in se v cerkvi zahvaliti za rešitev življenja in vernitev zdravja.

Ko človek po dolgi bolezni zopet na noge stopi vesel in terden, vse pozabi, kar je v bolezni prestal, in pozabi rad tudi misli in sklepov v bolezni storjenih. Bolna Reza je bila skoraj nejevoljna, kedar je je prišel dacar tolažit; komaj se je pa ozdravila, se je že ponovilo staro nagnjenje; po pervi maši, pri kteri je ozdravljena molila, jo dacar pelje v kerčmo, v svojo cerkev, kjer bo pri kozarcu vina praznoval ozdravljenje svoje neveste.

Napravil je dacar v kerčmi veselo gostovanje, pri kterem je Rezi serce poskakovalo, da je zopet prišla med zdrave ljudi. Ponovila je vse prejšnje namene in zlate upe. Zopet je dacarju dala roko, in ukazala mu je, naj precej zidarje naprosi, da bodo prihodnji dan začeli novo hišo zidati lepšo in prostornišo, kakor je bila poprejšna, in sklenjene je bilo, da pervo opravilo v novi hiši mora biti ženitvanje. Dacar je pa za vino dajal, pil ga je vsakdo, ki je zraven prišel. Na večer je prišel tudi godec, in spreobernila se je kerčmarjeva zgornica v plesišče. Odmevala je od strun nevbranih glasov in od ceptanja še bolj nevbranih nog, da so ušesa bolele poslušavea, komur plesu ni bilo mar.

Veselice naših Gorencov; pri kterih je ples poglavitna reč, bi potrebovale mnoge poprave. Gorenec je počasen in resnoben, on ne poželjuje veselic, in se jih tudi malokdaj vdeležuje; ples in zgrajanje se mu zdi prenoro; tedaj on pleše le takrat, kedar ima v glavi že malo preveč vinskega cveta. Kako divji in sirov je tedaj ples? Plesavec napenja vse moči, da pleše, dokler godcu roka ne omaga, in bolj se vtrudi pri plesu ene nedelje, kakor pri delu celega tedna. Varovati zdravje je zadnja skerb; bokal za bokalom se izliva v razgrete telesa. Ker so tudi glave razgrete in dražljive, se vname rad prepir, in ples se večidel s tem konča, da se razbije nekaj stolov, in včasi tudi klera čepina. Godec gre žalosten iz plesišča, med tem ko kerčmar razdrobljene steklenice šteje. Kaj tacega se, hvala Bogu, ne zgodi vselaj, vendar prevečkrat, in kdor ima z ljudstvom kaj opraviti, bi imel tudi skerbeti, da se zabave in veselice, delavnemu človeku tako potrebne, ne zanemarijo v sirovosti, ampak povzdignejo na tisto stopnjo omike, ki jo ima sploh naše ljudstvo pred drugimi narodi. Ne vem, kako je to, da je narod opustil in pozabil toliko starih, lepih in narodnih zabavnih šeg, in je zanje prevzel od Nemcov to sirovo zgrajanje; in da Gorenci nimajo nobenega narodnega znamenja vec kakor jezik in kozolce.

Pa vernimo se od neprijetnega premišljevanja k dacarjevi Rezi. Glejmo jo, kako burno se verti med plesavci. Vec let že ni plesala; pa pozabila ni te umetnosti; ni bila še popolnoma zdrava in terdna, pa se vendar ni bala sukati, da ji je pot stopil na čelo. Do polnoči je terpelo rajanje in zgrajanje; do polnoči je Reza ostala v veseli družbi. Zapustila bi bila sicer rada že pred zagatno plesišče, ker jo je jelo nekaj mraziti, tudi glava jo je bolela, pa ljubemu dacarju ni hotla veselja kratiti. Komaj se je pa vernila h Krucmanu in stopila v sobo, v ktero so jo pred tremi tedni prinesli omamljeno in opečeno, se terpljenje bolj ponovi, mraz jo je tresel, tergalo jo je po vseh udih in rane, na pol zaceljene, so jo na novo pekle, in otekati so začele.

Preden še dan napoči, že pošljejo po zdravnika, kteri pa odkritoserčno pove, da ima le malo upanja. Že samo ples in premrazenje je močno škodljivo; ker je pa černi prisad pritegnil k splošni bolezni, je pomagati skoraj nemogoče, in Rezino življenje je bilo v veliki nevarnosti. Poslali so naglo po duhovna, da je Rezo previdil z zadnjim tolažilom. Prišli so možje, da je Reza pričo njih izročila vse premoženje Krucmanovi Mici. Solze so Mici stopile v oči, ko je čula izročivne besede iz Rezinih ust.

„Ali se strička Matevža več ne spominjate?“ vpraša Mica. „Vsaj odpustite mu!“

„Jeze ne bom nosila na um svet; naj mu bo odpuščeno. Povejte mu, da bi ga bila rada objela na smertni postelji.“ Tako je djala Reza, in bralo se ji je odpuščanje na ginjenem obrazu.

„Izgovorite mu tudi kaj premoženja v znamenje odpuščanja,“ pristavi Mica.

„Izgovoriti mu kaj nimam, ker sem tebi vse izročila; izroči mu sama, kolikor hočeš, ako ga ljubiš; in če kdaj stopita pred oltar, naj bo božji blagoslov z vama.“

Opoldne je dacar zidarsko družbo v vas pripeljal. Žalostno so peli Kalski zvonovi med vriskanje veselih zidarjev, ktere je dacar z vinom napojil v bližnem tergu. Niso mislili ne na smert ne na merliča. Dacar je pa stopil k zvonikarju, in čul je kratki odgovor: Vaša nevesta je umerla; v sredo bo pogreb.

Dacar je zidarje pripeljal v vas; pogorelo mesto, na kterem se bo zidala nova hiša, jim je pa odkazal oče Krucman. Naglo so se zidarji dela poprijeli, in hitro je raslo novo zidovje iz tal. Krucman je pa možko okoli zidov postopal in ukazoval je zidarjem, ki mu brez stroškov zidajo čedno hišo, ker družba za zavarovanje je pohištev je škodo že bila cenila in povernila; z dobljenim denarjem je pa Krucmanu mogoče bilo tudi večo hišo od prejšne sozidati. Mož je bil res dobrovoljnega obraza, ko je hvalil svojih otrok srečo in dobro obnašanje; kako rad je ponudil nov mehir tobaka sosedu, ki je prišel ogledovat Krucmanovo zidarijo in tudi hvalit svojega sina, kterega bi morebiti rad Mici zaročil. Moško je govoril Krucman o svoji hčeri, nobenemu je ni ob ljubil, nobenemu odrekel; velikokrat je pa ponovil: „Mica se mora omožiti, kakor se ni nobena mojih hčer. Pridjal jim bom tudi jaz nekaj dote, in tako svatovanje bomo imeli v novi hiši, kakoršnega ne pomni cela soseska.“

Kakor so se možje Krucmanu skušali prikupiti, tako so fantje gledali za Mico; pa kakor je Krucman želel vedno le boljšega ženina, tako Mica ni želela nobenega. Obilna dedšina je ni storila prevzetne, ampak tiho in žalostno; ogibalo se je ljudi in veselic, samotna je doma presedala in premišljevala, kdaj se bo vernil Matevž, po kterem ni bilo ne duha ne sluha. Kolikokrat se ji je sanjalo, da ga vidi v boju, da je ranjen, ubit; koliko solzicam izvirek je bila skeleča misel, da Matevža morebiti že krije černa zemlja Laška. Nar huje serčno terpljenje je negotovost. Srečo in nesrečo prihodnjo si človek vpodobi, kakor more živo; up in strah se ga polastita oba kmalo, in vedno močneja sta, čim dalje človek čaka. Tako visi človek med rajem in prepadom, nepreterpno čakaje, kdaj se bo osoda določila, in dalj ko čaka, bolj mu serce trepeta, in raji bi se v prepad zavalil, kakor dalje čakal negotove prihodnosti.

VI.[uredi]

Dacar še pobira dac pri kerčmarjih, kakor ga je pobiral prejšne dni; le preselil se je v drugi kraj, ker na Kalu mu ni bilo moč dalje ostati. Rezin grob ga je vedno opominjal podertega upanja in pokopane sreče; in morila ga je žalostna resnica, da nova hiša, ktere načert je sam sebi narisal, drugim vstaja iz tal. V drugem kraju, je mož mislil, bode spremenjena okolica in drugi ljudje bodo spremenili tudi njegovo serce, in žalosten spomin se bo odmaknil mirni zadovoljnosti. V novem kraju je žalovanje po pokopani nevesti res kmalu jenjalo, žalost po zgubljenem denarju se pa ni htela posloviti od mehkega serca.

Prišel je dacar neki večer v Ljubljano. Prinesel je sabo precej denarja, da bi ga odštel gospodu, ki ima dac v zajemu. Sedel je v kerčmi pri poliču vina, ko pride v sobo nekaj vojakov v nenavadni, pri naš poprej nepoznani obleki. Slovenci so bili, pa obraze so imeli bolj zagorele, kakor domači in bolj suhe. Brada, ki so jo nosili po laški ali francoski šegi, jih je tako spremenila, da bi nihče v njih Slovencev ne spoznal, ako bi bili na Laškem zgubili tudi domači jezik. Zgubili jezika niso, pa nekoliko se jim je vender spremenil. Z začudenjem je dacar može ogledoval, ko so se zraven njega vsedli; in skoraj boječe se je v pogovor spustil s čverstim fantom, ki mu je prav prijazno napil, in pristavil: „Danes moramo vsi pijani biti od veselja, da smo nazaj priromali v milo domovino iz toliko nevarnost, v kterih je več nismo upali še kdaj viditi.“

„Hvala vreden je pa vaš pogum, odgovori dacar, da ste se podali v hude nevarnosti, ko vam ni bilo treba.“

„Treba nam ni bilo, gospod; pa vsak med nami je rad šel na Laško; vsak je imel svojo željo in hrepenenje. Vsacega je nekaj gnalo iz domovine; in tudi zdaj bi se ne vernil vsak domu, ako bi ne moral.“

„Res hitro ste vojsko končali. Komaj smo zvedili, da so vas prijeli, ste jo že nazaj priderdrali v Ljubljano.“

Vojaku so te besede malo kri razdražile; pa jeze ni hotel pokazati, odgovoril je: „Prijatel, vi se hočete z nami norčevati. Pa čemu to, saj smo že sicer dovolj nesrečni. Edino tolažbo imamo, da smo v domači deželi. Zato se veselimo, in vsak se mora veseliti z nami, tudi vi gospod! Natakarica! prinesi bokal nar boljšega, saj nisem berač prišel iz Laškega.“

Ni se ga branil dacar, ker rad ga je pil, kedar je bilo zastonj. In da je vojak tako prijazen, je dalo vinu še bolji okus in dacarju večo žejo. Sosed vojak mu ni pozabil natakati, mu ga prijazno k pitju priganjati. Kakor ga je pa dacar več dobil v glavico, bolj je postal zgovoren. Vprašal je soseda po pohiševavcu Matevžu. Odgovoriti je hotel neki vojak dacarju nasproti, pa dacarjev sosed ga ostro pogleda, in tako odgovori: „Matevža poznam, bil je na Laškem, dobro se mu je godilo. Pa od njega ne govorimo več,“ in šaljivega pogleda se je ozerl na tovarše. Ko o Matevžu ni smel ziniti nobeden več, so govorili o vojski, in več poslušavcov je prisedlo k mizi. Bokal se je večkrat spraznil, dacarjev sosed je pa skerbel, da kozarci, posebno dacarjev, niso prazni ostajali. Dacarju se je že jezik začel zaletovati, skušal se je spraviti iz vesele družbe, pa sosed ga ni pustil, ker vedno je vanj silil z vinom in bersedo. Vstal je dacar rekoč: „Zahvalim za družbo in vino. Nocoj ne morem več piti, jutri pa moram zgodaj vstati. Lahko noč vam vošim.“

„Ne bo dalo! Tako čverstemu možu bi se vino ustavljavlo! Še en bokal, natakarica!“ odgovori vojak, in s krepko roko potlači dacarja nazaj na stol, in klobuk mu zopet obesi na kljuko. Dacar nevolje ni mogel več deržati. „Ne vem kaj mislite z mano storiti, je djal, da me hočete vpijaniti. Skoraj bojim se vas.“

Na to vojak: „Poštenih ljudi se vam ni treba bati. Menim pa, da tudi nimate posebnega vzroka bati se naše družbe.“

„Plačam vam pijače, kar je hočete, da me le izpustite izza mize.“

„Nočemo vas vsušiti,“ odgovori vojak; „saj se vam bere na obrazu in na oglodani suknji, da niste med terdnimi.“ Vojak je pri teh besedah v žep segel, in s srebrom zarožljal.

„Iz Laškega ste pač več prinesli tiste živali, ki po glavi hodi, kakor grošev,“ Dacar odgovori, in jeza mu je svetila iz oči.

„Recite, kar kočete; zabavljajte, da bote siti. Stavim pa z vami, da imam več denarja, kakor vi, akoravno imam le nekaj bankovcov pri sebi.“

Dacar ga po strani pogleda rekoč: „Niste vredni, da bi z mano stavili, to vam pa povem, da lahko stovine naštejem.“

„Verjamem, pa morebiti niso vaše, kar pa jaz naštejem, je vse moje, prijatel!“

„Kdo pravi, da niso moje? Tule imate moj denar, skazite mi, ako je kogar druzega;“ in verže v jezi in pijanosti debelo listnico na mizo. Ljudje so se osupnjeno gledali. Vojak se pa na smeh derži, in dacarju odgovori: „Ako ste denar vergli na mizo, ga tudi soštejte; ako hočete, pa poprej stavo narediva, šteje naj pa, kdor hoče.“

Ljudje okoli sedeči se hrupno tirjali, naj se stava naredi in denar sošteje, ker želeli in pričakovali so osramotenja derznega vojaka. Pa dacar ni hotel ne šteti ne staviti. Tedaj vzame vojak mošnjo denarjev iz žepa rekoč: Naj velja stava za osem bokalov, jo bom pa sam plačal. Eden naj sošteje moj denar, jaz se bom lotil pa gospodovega.

Vojak odpre dacarjevo listnico, in začne šteti desetake; pa nekaj jih poklada na poseben kupec. Dacar, ki je nekaj časa znak na stolu slonel, in je od pijanosti glavo komaj po koncu deržal, se naglo poravna in stermo na vojakove kupce gledaje upraša, čemu da bankovce tako loči. Vojak pa kratko odgovori: „Že vem zakaj.“ Kakor serna plane pri teh besedah dacar kviško, sterga listnico vojaku iz rok, in si hoče s silo pot narediti iz za mize. Vojak ga pa krepko prime za vrat in resno mu pogleda v oči z besedami: „Ali me še poznaš? Jaz sem pohiševavec Matevž, kteremu si tristo goldinarjev vkradel.“

Na vso moč se je skušal dacar Matevžu iz rok zmuzniti in je kričal: „Polastite se moža, v glavi se mu meša.“ Vstal je jezen hrup, in poboj, bi se bil vnel, ako bi ne bil kerčmar pristopil in z lepo besedo ljudi potolažil. Dacar je še vedno kričal; pa Matevž ga ni spustil iz rok in djal: „Pojdimo pred gosposko; tam se bo razsodilo, ali resnico govorim, ali sem tolovaj, ali se mi meša v glavi. Našli bomo pravičnega sodnika; in kdor se pravice ne boji, naj gre z menoj.“ Tako je rekel Matevž in vstal je. Dacar pa je še vedno preklinjal vojakovo hudobo in derznost, in kakor je pred silil iz za mize, tako se zdaj ni hotel z mesta premakniti.

Pri gosposki je kerčmar povedal vse, kar se je zgodilo; denarje so djali pod pečat, Matevža in dacarja pa pod ključ do druzega dne.

Drugi dan je pa Matevž takole govoril pred sodnikom: „Svoji teti na Kalu sem hranit dal tristo goldinarjev. Pol leta je temu, kar mi jih je dala nazaj priče dveh mož, ki vtegneta dokazati resnico mojih besedi. Šel sem potem drugam gostovat: drugo noč so pa bili denarji ukradeni, ko me ni bilo doma, ko je ravno hiša moje tete gorela. Da so pa denarji, ki so sinoči bili dacarju vzeti, ravno moji, vam dokažem, ako mi jih le v roke daste. Soznanil sem se nekdaj s starim gospodom, ki je vsak bankovec, preden ga je izdal, s kako čerko zaznamoval tako, da so čerke po versti položenih bankovcov besede dajale. Imel je gospod tudi mnogo besedi in stavkov za dvajset, trideset in več bankovcov. Vzel sem njegove besede, in po njegovem izgledu sem zaznamil trideset bankovcov s stavkom: „Bog ohrani zdravje, srečo, mirno vest.“ Trideset čerk je na vsakem bankovcu ena, majhna, da se komaj vidi, na licu spodaj na desnem voglu. Dolgo je vradnik zaznamovane bankovce pokladal in prekladal, da je prišlo skupaj nekaj besedi, ker porabljeno je bilo nekaj zaznamovanih bankovcov; pa toliko jih je vendar ostalo, da se ni moglo dvomiti nad resnico Matevževih besedi. Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.

Tovarši iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarsi najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarši! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se več ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki štetih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!“

VII.[uredi]

Zadnji žrebelj in smerečico so pribili na streho Mickine hiše. Bila je nova hiša nar lepša v vasi. Imela je nadstropje, visoke okna, dvoje duri, obokano klet in znotrajne sobe in izbe so bile prav pripravno postavljene. Za hišo je bil hlev niži, kakor hiša, in snažen prostoren dvor je bil med njima. Malo tako lepih hiš je na kmetih, ker naši domači zidarji večidel ne znajo več kakor postavljati kamen na kamen, obris za hišo jim večidel daje gospodar sam, in kakoršen je gospodar, taka je potem hiša. Zato je tudi tako malo lepih in vkusno sozidanih hiš viditi. Okna so redko in gosto, velike in majhne vse vprek postavljene, včasi še celo v eni versti ne; na lepoto in ravnomernost se ne gleda. Duri so postavljene, kjer si bodi, celo na voglu hiše sem vidil marsiktere. Ko se pa stopi v poslopje, je homatija še veča, povsod debelo zidovje, polno voglov in neporabljenih kotov, nikjer priličnega prostora. Pozna se, da Slovenci ne zidajo še dolgo; zidarji pa tudi še dolgo ne bodo tako umetni, kakor so postavim tesarji in mizarji. Prav čudno je res, da na tako okornem zidovju sedi tako lepo vezana tesarija in tako terdno ostrešje. S tem pa nisem hotel reči, da so vse kmečke hiše zidane tako okorno; nektere so clo umniše postavljene, kakor marsiktera Ljubljanska.

Vzrok, da je Mickina hiša zala in pripravna, je bil pa edino le ta, da je Krucman, ki je zidarjem pokazoval, kako in kaj naj zidajo, precej lepih hiš vidil; on je pa vse, kar je kje vidil, presojeval; kar je dobrega spoznal, je skusil tudi pri sebi vpeljati, in ni se mu škoda zdelo denarja in truda, ako je veljalo kaj zboljšati. Tudi častilakomnost je moža gnala, da je v vsem hotel biti pervi in vašcanam dajati dober izgled. Kako rad je Krucman sosede vodil po novih sobah, kako se je hvalil, ko jih je ogledoval, saj bile so njegova znajdba; pa tudi mnogo sladkih ur je mož upal v njih preživeti.

Ker je hiša popolnoma dodelana, je danes Krucman župana povabil, naj jo pride pogledat, in jo pohvali pri vinu, kterega bota pila pri novi mizi. Prijazno se pričkaje, sta sedela moža za mizo, kakor tisti večer, ko je ranjca Reza Matevža od hiše odgnala. Pa ni se Reze spomnil ne Krucman ne župan, in nobenega kozarca nista izpila v njen spomin. Mica je vsa zamišljena zraven mož sedela in predla. „Ali ti je všeč moja zidarija?“ jo vpraša zadovoljni oče. Hči klaverno odgovori: „Dopadla bi mi hiša, ako ne bi bila moja.“

Jezno Krucman odgovori: „Kakor bi me v serce zabodlo, me zabolijo tvoje besede. Da moram imeti tako neumno, tako svojeglavno hčer! Kako veselile bi se druge dekleta, ako bi imele kaj takega!“

„Tudi jaz bi se veselila, in če se ne bom kmalu, se ne bom nikoli.“

„Kmalo se boš. Danes se pripelje mesarjev Janez iz Ljubljane hišo in polje ogledovat, in če mi bo fant po volji, imamo čez štiri tedne poroko. To bo veselje!“

„Žalost bo, oče. Serce mi bo pokalo, kedar bom mogla stopiti pred oltar s mesarjem; ako ne odjenjate, ako mi ne daste več odloga, naj se spolni vaša volja; bodite vi zadovoljni in veseli, jaz naj pa žalujem, ker sem navajena.“

„Neumno dekle, koliko križa imam s tebo! Vsa družina, celo vsa vas se ravna po moji volji in pameti. Ti pa delaš, kakor bi moja hči ne bila.“

Na to Mica odgovori: „Ljubi oče! krivo me sodite, ker ljubezni ne poznate druge, kakor do premoženja. Vaše serce se nikdar ni ogrelo za kaj boljšega; vi nikoli niste bili mladi. Dajte mi vaše merzlo serce, in z veseljem bom spolnila vašo željo. Dokler mi pa to serce v persih bije, bom nosila v sebi staro ljubezen in obljubljeno zvestobo; strah in up bota edina občutka, ki se bota v njem verstila. Kako bi mogla verlega Matevža pozabiti! Vedno mi je živo pred očmi, posebno tisto jutro, ko sva slovo jemala; on je šel na Laško, jaz domu. Britko sem jokala, on me je pa tolažil. „Tvoje solze, je djal, se bodo kmalo v smeh spreobernile. Najina težava bo le kratka skušnja. Za vekomaj naju sreča ne more zapustiti, ker ničesar nisva kriva.“ Tako je djal, in obrisala sem si solze. Upam, da tako blagega serca ni kroglica zadela. Prišel bo Matevž nazaj in ž njim veselje. Zame pa ni druge ljubezni in druzega veselja, kakor on. Kako bi mogla v zakon jemati druzega moža; kako bi me pekla vest, kako serce bolelo? In če Matevž pride nazaj, kaj bi mislil o meni? Nar bolj zaničljiva stvar mu bom na celem svetu, mislil bo, da sem ga tudi jaz obrekovala in černila, in mu hinavsko iz rok iztergala namenjeno dedšino. Ko je šel na Laško, ni imenoval svojega, kakor edino moje serce; kaj bi počel, ako najde tudi to drobno serce po izneveri druzemu prodano ... Ako nočete krivi biti nesreče dveh serc, dovolite mi odlog, da zvem, ali Matevž še živi; morebiti je srečen, in tudi bogat, oče! Ako pa reven pride, ne glejte toliko na merzli denar, ampak premislite, da je zadovoljnost in ljubezen v revnem zakonu več vredna kakor vsi miljoni.“

Krucman se za tako govorjenje ni zmenil veliko. To je prazno blebetanje, je djal. „Pa da bo konec prepira in dolgih besedi, ti obljubim, da te bom Matevžu dal, in raji kakor druzemu, da ti voljo spolnim, ako pride nazaj, in toliko denarja prinese, kakor bi jih imel mesarjev Janez; ako ima tudi sto ali dve sto manj, bom skozi perste pogledal. Denar, Mica, denar je perva reč. V nar gorkeji ljubezni zmerzneš brez denarja. Kjer je denar, tam je sreča, kjer ga ni, reva in nadloga. Zdaj mi pa molči o Matevžu, da me ne vjeziš.“

Komaj je Krucman besede izgovoril, stopi v hišo mesarjev Janez iz mesta, Mici namenjeni ženin. Razveselil se je Krucmanu obraz, ko je roko stisnil čverstemu mladenču; posadil ga je zraven sebe in mu pomolil polno kupico, da sta terčila Mici na zdravje. Pogovarjati so se jeli možje o mnogih rečeh, o hudih časih, o dragini, ki kmalu vtegne pritisniti; o negotovem pričakovanji ponovljene huje vojske; in tudi na mnoge gospodarske reči je speljal Krucman namenjennega zeta, da bi natanko spoznal njegovo pamet in zgovornost. Ni mu ravno vse dopadlo, kar je mesarjev sin govoril; pa upal je Krucman, da ga v kratkem izuri in mu odpre pravi pogled v vsako reč, kar zdelo se je možu, da je mladeneč prebrisane glave. Povedal je mladeneč tudi mnogo novic iz mesta, pozdravila je prinesel od Krucmanove Lenke, ki je v mestu omožena; rekel je med drugimi tudi, da je pripeljal v vas nekdajnega papeževega vojaka, kteri ima nekaj znancov v vasi, ki jih hoče med potjo obiskati. Mico so te besede veselo ganile; več ni mogla mirno sedeti; zdaj skozi to, zdaj skozi uno okno je pogledovala; in nit se ji je tergala med persti. Samo Krucman je to zapazil in spoznal, kaj pomeni. Zamislil se je mož, ko sta se župan in mladi mesar pričkala o laških homatijah in o kratkem boju, kteri je sardinskemii kralju prisvojil novo lepo in veliko deželo.

Nista še pričkanja dognala, in zmagala ni nobena nasprotnih misel, ko Krucman moža povabi, na polje stopiti, da se bo pred mrakom moglo vse obravnati. Ko so možje odšli, je Mica kolovrat popustila, in pred oknom stoje je prepevala napeve priljubljenih pesem. Ni dolgo stala pri oknu, ko vidi papeževega vojaka počasi stopati proti hiši. Večkrat je postal na cesti, kakor bi se ne upal naprej, in kedar je glavo povzdignil in se ozerl proti belemu poslopju, mu je solzica zaigrala v očeh. Kaj ga je Mica spoznala ter skočila skozi vrata, in preden se je vojak spregledal, mu je oklenila nježne roke okoli vrata. Mica ni mogla govoriti, pa nar lepša solzica, solza veselja, je razodela, kaj čuti njeno serce. V hišo ga je peljala, ga za mizo posadila. Ko Matevž vidi nalite kozarce na mizi, z začudenjem vpraša, kaj to pomeni?

„Prodajajo hišo, in moje serce. Ravno prav si prišel, da si boš rešil hišo in mene. Jeli, da se ne bova več ločila?“ pravi Mica.

„Upam, da ne, ako Bog hoče in ti. Kaj pa oče, so zdravi, in še tako terdi?“

„Oče so dobri in omečila jih bova, kmalo bodo prišli s polja. Ali si lačen in truden?“

„Nisem lačen in truden, ampak vesel ne morem povedati kako. Ti si pa tako obledela, kar te nisem vidil, si bila mar bolna?“

„Žalostna sem bila, pa kmalo bom zopet živa in rudeča.“

Zdaj so pa možje v sobo stopili. Krucman ni nar manj osupnil. Stopil je k mizi in roko je podal Matevžu; pa stisnil mu je ni: „Ali si še živ Korobalde?“ ga vpraša.

„Bolj kakor poprej,“ odgovori Matevž.

„Ali si kaj veliko Lahom glave posekal?“ zopet Krucman vpraša.

„Jaz sem bil miroljuben, mesarjenje sem drugim prepustil. Navduševal sem kerdelo z vinom in žganjem, in moč sem jim dajal s pečenko in klobasami; ker bil sem branjavec pri vojakih!“

„Ker imamo ravno čas, povej nam kaj od vojske,“ zopet Krucman veli.

„Vi imate čas, jaz pa ne. Povest svojega vojskovanja bom povedal drugikrat ali pa nikoli, ker drugam bom potoval, ako se zdaj kaj družega ne zmenimo.“

Krucman je dobro vedil, kaj Matevž želi, pa kot je mož bil nejevoljen, vendar ni hotel, da bi Matevževa obveljala. „Mi tebi nimamo veliko povedati,“ je djal, „kar bi bilo besede vredno, saj si že vse v kerčmi zvedil. Od Laškega, od te čudne dežele, od tistih, homatij in bojev boš pa vsaj nekaj povedal.“

„Zdaj imamo mir,“ odgovori Matevž; „Govorimo o druzih rečeh, o novih hišah in možitvah.“

„To je prav,“ pristavi župan, „od ženitev se menimo. Matevžu, vem, je to nar bolj všeč.“

„Tudi jaz sem te misli?“ pravi Krucman, toda menim, da so si Matevževe in moje misli v marsičem navzkriž. Tukaj mesarjev Janez iz mesta je prišel zemljišče ogledovat, in če gre vse po redu, mu precej Mico zaročim.“

Zdaj se Mica oglasi, ki je zraven Matevža sedela: „Rada bom vzela v zakon moža, ki ste mi ga nekdaj hvalili. Večkrat je šel nemo naše hiše, vi ste pa s perstom nanj kazali, rekoč: „Viž Mica, tak mladeneč je zate.“ Veste še, kdo je bil? Jaz sem ga izbrala po vaši volji. Ne vem kako, da ste to pozabili tako hitro, in pripeljete novega ženina v hišo, ko je stari pohvaljeni vernil se čverst in zdrav“. — Krucman je na to z glavo kimal, in beseda se mu je poderla na jeziku. Mesarjev sin iz mesta je pa nekako ošabno spregovoril, da ž njim pogoji zakona niso še določeni, in tudi dota, ki jo Krucman misli pridati, se mu zdi premajhna, ker posestvo ni tako veliko, kakor ga je pričakoval.

Krucman na to odgovori: „Ljubi moj Janez iz mesta! ti pač malo poznaš vrednost zemlje na kmetih. Če hišno posest prav ceniš, in mojo doto prišteješ, boš dobil premoženje, ki ga mestna gospodična ne prinese sinu mesarjevemu. Pogoji, se ve, da niso gotovi, pa v zakon te tudi ne silim. Bog varuj! To ti pa povem, da take neveste, kakor je Mica, ne boš dobil nikjer, če si ravno mesarjev sin iz Ljubljane.“

Mesarjevemu sinu so se te besede zamerile, zarudel je v obraz, in nič ni spregovoril. Matevžu je Krucman pa tole povedal: „Razložil sem ti že enkrat, kaj mislim od tvoje ljubezni do Mice. Djal sem, da mož in žena morata imeti primerno premoženje; in da nikakor ne gre, da bi mož zajedal premoženje svoje žene. Rekel sem ti, da bi ti Mico prav z veseljem pustil, raji kakor drugemu. Pa pomisli, da si reven; ona pa bogata, to ne gre vkup. Ljubezen brez denarjev je nesrečna neumnost. Zdaj ti pa Mice ne morem dati, tudi zavoljo poštenja ne. Od tistega požara sem te ljudje hudo sodijo, in tudi zavoljo tistih tri sto goldinarjev te nimajo preveč v časti.“

Kako čudni so ljudjé,“ odgovori Matevž. Tisto noč, ko so ranjka teta pogoreli, sem bil v Ljubljani celo noč na ženitvanji nekega jermenarja. Povej, Janez, kako sva plesala. Tudi Mica je bila zraven.“

„Da presneto bodi,“ odgovori mesarjev sin, „dosti sem bil slep, da nisem že takrat zapazil, da zame pri Mici ne bo sreče. Le z Matevžem je govorila in plesala, mene se je pa kar ogibala.“

„Zakaj mi tega nisi povedala?“ naglo Krucman Mico vpraša.

„Prisegla sem Matevžu, da bom o tem molčala pred vsemi ljudmi; drugači on ni hotel na ples, ker ste ga bili ravno tisti dan tako hudo svarili, in mu prepovedali z mano govoriti.“

„Zato, Matevž, te prosim odpuščanja,“ pravi Krucman. „Kaj pa je z bankovci? Ljudje pa menijo, da si jih ukradel sam sebi.“

„Bankovce sem včeraj dobil nazaj. Dacar, ki ga dobro poznate, pa v Ljubljani sedi zavoljo tatvine.“

„Ali dacar? Ne bil bi verjel. — Tri sto goldinarjev tedaj imaš, pa to je vse premalo za mojega zeta.“

Zopet se Mica oglasi: „Oče in župan in oba se spomnita, da so teta Reza na smertni postelji blagoslovili najino ljubezen, in mi rekli, ako Matevža ljubim, naj mu premoženja darujem, kar hočem. Ako bi jaz to storila, kako radi bi me potem omožili z Matevžem. Mislim pa, da se bote poprej omečili. Matevž je reven, pa je čverst, priden in srečen; čez vse to ga pa jaz tudi ljubim; in hiša ima dosti premoženja za oba. Saj ne prosim vaše dote, ampak dovolite mi samo to, da s podedovanim premoženjem smem vzeti tudi ženina, kterega so mi ranjka dobrotnica blagoslovili na smertni postelji.

Rad bi povedal, da je Mica pri teh besedah očeta objimekala in božala, pa to na Kranjskem ni v navadi. Proseče je Mica stala pred očetom; oče je pa molče pred se gledal.

„Kaj bi premišljevali, oče!“ Matevž spregovori. „Obljubili ste mi, Mica, ako vam naštejem dvanajst sto svojega denarja. Niste mi tega zastonj rekli. Zapisal sem se v Laško armado, samo zato, da sem mogel v vojski hitreje dobiček delati. Ker sem kupčije bil vajen, in ni bilo druzih barantačev pri naših vojakih, sem srečo imel veliko. Tukaj imate več kakor dvanajst sto cekinov. Izgovoril in položil je dva težka žakeljca pred Krucmana. Krucmanu je pa ogenj šinil v obraz. Veselo je stisnil Matevžu roko, rekoč: „Jaz sem mož beseda, ti si pa moj zet ... Mica, teci po mater v zelnik, naj pridejo Matevža gledat. Danes se ne bo več delalo; ampak Matevža bomo poslušali, in pili v njegovo zdravje. Vsa vas mora vediti, da smo veseli!“