Človek obrača, Bog obrne
| Človek obrača, Bog obrne. Povest iz kmetskega življenja. Vipavec |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
[uredi]Bilo je že pozno v jeseni leta 1847. Solnce je zašlo, mrzla burja je brila čez goli Kolk in divjala po vipavski dolini. – Ljudje so se stlačili in zgnjetli na ognjišča in si greli zmrzle ude ob plapolajočem ognju; za kratek čas so žorili turščico, vmes si pripovedovali pravljice in dogodke iz davnih dnij. Če se še ni posušil sod v hramu, priromala je tudi majolika v družbo, krožila iz rok v roke; pesen se je vrstila za pesnijo, šala za šalo, dokler ni opomnila skrbna mati brezskrbne družine, da je čas zmoliti rožni venec.
Tako nekako je potekal jesenski večer Grivčanom, prebivalcem male vasice, ki stoji na rebri strmega Kolka. V vsaki hiši so se razlegali glasovi nedolžnega veselja, samo največji dom je bil videti zapuščen in mrtev. Kako tudi ne, saj je imel samo dva stanovalca, in še ta dva sta bila vse prej nego vesela. Ni jima kratil prijazen pogovor dolzega večera, molče sta strmela pred–se, vsak zatopljen v svoje misli: Miha Petelin, sključen in nadušljiv starec, je vpiral svoje lisičje oči v žrjavico in premišljeval, koliko mu je dolžen ta sosed, koliko oni; veselje mu je zaigralo na vpalem licu, ko je v mislih preračunil, za koliko se mu bo povečal zakopani zaklad. Ponosen je bil sam pri sebi nanj, saj si ga je sam pridobil, zakaj oče mu je zapustil zemljišče srednje mere, kar je bilo denarja, izplačal ga je sestri za doto. Mihi ni dišalo težavno poljsko delo, rajši je dajal polje v najem, sam pa je kupčeval, kar mu je prinašalo več dobička, zlasti ker ni bil prerahle vesti. Kupoval je živino in poljske pridelke samo tedaj, kadar so bili kmetje v najhujši stiski za denar; prodajal, kadar so bili v največji zadregi, kakor spomladi za seno in seme. Posojeval je tudi denar, seveda samo na oderuške, obresti. Tako se je množil srebrni kup od leta do leta, tudi število dolžnikov je neprestano raslo, skoro vsi grivški gospodarji so mu bili dolžni; temu je kaj posodil, oni mu ni mogel plačati najemnine. Miha se ni oženil, žena se mu je zdela potrata. Ni mu bilo mar da ga sovraži cela soseska, sreče je iskal samo v denarju. Da bi si mogel kdaj napolniti oni skriti sodček s šmarnimi tolarji do vrha, pa bi bil zadovoljen! Take in jednake misli in želje so rojile skopuhu neprenehoma po glavi.
Poleg njega je sedel krepek mladenič, nečak njegov, Ivan po imenu. Tudi on je molčé premišljeval, toda ne o tolarjih in peticah, duh mu je plaval drugje. Spominjal se je onih zlatih časov, ko je poslušal ljubo mamico, ki mu je znala toliko lepega povedati v podobi mičnih pravljic in povestij. Bili so zanj blaženi časi, žal, da so minuli hitro, kakor prijetne sanje. Oče, premožen lesni trgovec, se je v gozdu ponesrečil, tudi mater mu je kmalu za tem pobrala neusmiljena smrt. Ivan, komaj dvanajst let star, je prišel v roke materinemu bratu, Mihi Petelinu. Čudno, da ni sirota podivjal pri svojem varuhu, ki je samo na to gledal, da mu je deček delal od zore do mraka, zakaj Miha je bil preskop, da bi si najel posla, ko je dobil Ivana v svoje kremplje. Deček je trpel voljno, vse je molčé prenašal, kar mu je naložil sitni starec, dasi ni čul iz stričevih ust nič druzega, kakor godrnjanje in preklinjanje. Vendar se Iran ni pokvaril, zlati nauki, ki mu jih je vcepila mati v srce, niso pali na nerodovitna tla, marveč krepko so pognali, iz dobrega in poslušnega dečka je vzrastel vrl in pameten mladenič, da mu ga ni bilo para po vasi. K temu je mnogo pripomogla tudi sosedova družina, kamor je zahajal o nedeljskih popoldnevih. Človek je že tak, zlasti v mladosti, ko mu je srce polno, ko vse vre in kipi v njem, da mora imeti koga, s komur deli svoje veselje, kogar povpraša za svet, kómur zaupa svoje skrivnosti, komur potoži svoje križe in težave. Kobalovi so bili dobri ljudje, radi so ga imeli kot svojega, on se je čutil med njimi domačega, kadar je le utegnil, stopil je k njim »v vas,« ko je bilo doma vendar tako pusto! Čez jeden mesec se mu izpolni srčna želja, o božičih, za svoj god, postane polnoleten in prost. Takoj se loči od strica in prične gospodariti na posestvu, ki sta mu jo zapustila roditelja. Sam morda? Kaj še! Naslikal si je že v duhu prijetno življenje, ki ga bo imel s Kobalovo Metko, najlepšo in najpridnejšo deklico daleč na okoli. Vprašal je sicer le ni nikdar, ali ga bo hotela, vendar je bil trdno prepričan, da mu ne odreče svoje roke, kakor nje roditelji ne.
V te misli zatopljen je popolnoma pozabil na ogenj, ki je skoro ugasnil. Starca strese mraz, vzdrami se iz sanj in zarenči: »Vrag te! Neti, zaspanec, in skuhaj večerjo!«
»Kaj hočete, stric, močnik ali polento,« vpraša Ivan mirno in položi nekaj polen na žrjavico.
»Kaj močnik, kaj polenta!« huduje se Miha. – »Fante, kaj ne veš, kako draga je zdaj moka? Koliko petičic se bo še dobilo za turščico! Kuhaj krompir v oblicah, deni dvajset bolj drobnih krompirjev in deset oblic. Ni več! Kam staviš toliko drv? Kaj jih ni škoda!« pravi starec kašljaje in odvzame že goreča polena z ognja.
Ivan ne odvrne nič in stori, kar mu je velel stric, potem pa vpraša: »Stric, koliko premoženja imam po roditeljih?«
Miha se strese in preplaši. »Kaj čenčaš?« dé osorno.
»Rad bi vedel, kaj in koliko sta mi zapustila oče in mati!«
»Kaj te briga!«
»Kaj me briga? Za svojo last vendar lahko povprašam, kadar hočem, zlasti zdaj, ko dopolnim postavna leta. Če mi ne poveste vi, pojdem pa v sodnijo vprašat!« odvrne Ivan odločno.
Miha se zmede. Ta krotki in ubogljivi fant govori tako oblastno o svoji dedščini, katere se je skopuh že davno v mislih polastil, meneč, da mu ostane Ivan vedno ponižen hlapec pri hiši. A zdaj odšteti mu toliko stotakov in mu prepustiti hišo in polje! Zona spreleti skopuha po vseh kosteh, sapa mu poide, in krehaje vpraša: »I, zakaj bi pa rad zvedel tako naglo?«
»Imeti čem še pred pustom premoženje v rokah, da se oženim.«
To je bila strela s jasnega za Miho. Da se mu je začel podirati strop na glavo, ne bi se bil tako prestrašil. Oženiti se misli Ivan! Starcu se pri ti misli zvrti v glavi, vendar se kmalu domisli stari lisjak, da s silo nič ne opravi, zato reče prijazno: »Dobro, dobro! Toda tako važne zadeve sklepaš za mojim hrbtom, brez mojega dovoljenja?«
»Dozdaj še nisem nič storil, mislim samo.«
»Kaj pa mislilš, Ivanče?« poizveduje Miha.
»Pred pustom se oženim!« pravi Ivan, misleč si, hiteti ja treba, da mi kdo ne odpelje Metke. »Menim, da bi bilo pri sosedu Kobalu najbolje.«
»Prav, prav, bomo že napravili, Ivan!« pravi Miha in umolkne, da ne bi izdal nasprotujočih mislij. Ivan se je veselil v svoji priprostosti, da je stric pripravljen podpirati njega namere. Žal mu je bilo, zelo žal, da ga je poprej tako ostro sodil, zdaj šele je spoznal, da ima pod hrastovo grčo vsaj zanj dobro srce. Tako v mladi glavi, drugače v stari. Miha je premišljeval in premišljeval, snoval črne naklepe in načrte, kako bi mogel Ivana dobro opehariti, da bi mu le ne bilo treba prav nič dati.
Med tem se je skuhala borna večerja, katero sta povžila molčé. Ivan je pomolil pred jedjo in po jedi, Miha pa nič. Ivan se je odpravil v hlev živino opravljat, starec pa si je poiskal čudno stvar, ki je bila pred več nego tridesetimi leti suknja francoskega vojaka. V te raztrgane cape je zavil kosti svojega telesa, polhovko si je potegnil čez ušesa in jo zavil v krčmo.
Kaj, v krčmo? Miha in krčma, kako naj se to vjema? Miha res ni še nikoli plačal za merico vina, ne sebi, še manj pa komu druzemu, vendar je bil stalen gost pri Pipanu. Tu so se shajali lahkomiselni in zapravljivi kmetje, ki so prodali svoj pridelek kmalu po trgatvi, a pozneje pili pri krčmarju za drage denarce. Bili so z večine Mihovi dolžniki, dasi neradi, vendar so pitali lakomneža, ker so se ga bali, da bi jim še bolj stopal za vrat, če bi mu ne dajali piti, ali izostali iz krčme.
Od mraza ves trd je prikašljal in prisopihal Miha k Pipanu, nadejajoč se dobre večerje in obilne pijače na stroške tujih mošenj. Nekaj kmetov je že sedelo na ognjiski klopi, pridno so vlekli iz stolpičastih pipic, a še pridneje iz majolike. Vsi so utihnili, ko je vstopil Miha, samo Matevž iz Polževega malina se ni dal oplašiti. Čemu neki, saj je bil premožen in neodvisen posestnik, ki se ni bal nikogar. Bil je varčen, minulo je leto za letom, da ni potrošil krajcarja po nepotrebnem, toda nocoj ni vedel od veselja, kaj bi počel, ko se mu je doma družina pomnožila. Mahnil jo je tudi on k Pipanu in plačeval vrč za vrčem. Ker ni bil pijače navajen; zlezlo mu je vino kmalu v glavo. V tacih slučajih je človek gostobeseden, nadležen in siten. To je izkusil Miha; ni se še dobro skobacal na ognjišče in utešil nadležljivi kašelj, kar ga začne zbadati Matevž: »O, Miha, kaj se postavlja svet na glavo, da prideš tudi ti v krčmo?«
»Jaz že prihajam,« odgovori starec, »a tebe ni nikoli videti tu pri Pipanu. Daj mi vrč, daj, da si privežem dušo!«
»Rad, rad, ljubček moj, če daš tudi kaj za vino, drugače, pa pij sam!«
Starec ga pogleda debelo.
»Ali te ne bi bilo sram, da jaz plačujem za tacega bogatina!« draži ga Matevž.
»Kdo je bogatin kdo!« huduje se Miha. »Teh par krvavo prisluženih petic ne more nikdo videti, vse mi jih zavida in oponaša? Jaz bogatin? O, da bi res bil!«
»Ne bodi tako otročji, Miha, saj vemo pri čem da smo. Povej rajši, ali piješ z nami ali ne?«
»Nimam denarja pri sebi,« izgovarja se starec.
Matevža je grozno zveselilo, da je spravil skopuha v zadrego; vedoč, da vsem zgaja, nadaljuje z zbadanjem; »Ne vém sicer, kako je s tabo in tvojo dušo, Mihče moj, toda toliko vere imaš še pri botru Jožetu, da ti dá par bokalov na kredo.«
Miha bi najrajši vstal in Matevža lopnil, a premaga se, srdite pogleda po kmetih, ki se mu smejijo v pest, in pravi z zobmi škripaje: »Kaj te briga, ali pijem ali ne pijem! Danes se mi ne ljubi!«
»Ha, ha,« krohota se nagajivi Matevž, »Zdaj se ti ne ljubi več piti, ko bi moral plačati, ti bogatin ti!«
Kdo vé, kaj bi še počel hudomušni Matevž, da se ni potegnil krčmar Jože za Miho, ker se ni hotel zameriti oblastemu starcu. »Ne bodi siten, Matevž!« pravi, da bi spravil razgovor na drug predmet. »Če vidiš, da te zapušča pamet, molči in pusti ljudi v miru! Kako je kaj s kupčijo, Miha, kako?«
»Slabo, slabo,« odgovori Miha. »Ta burja mi napravlja hudo sapo, nikamor ne morem, ne peš, ne z vozom.«
»Vreme je res slabo, še zdravega ubije ta burja, da ni za nobeno rabo. Tebi pa še bolj škodi, ko si slaboten. Postrežbe ti manjka, Miha, postrežbe. Pripravi si gospodinjo k hiši!«
»E, Jože, Jože, ne bodi tako prismojen!« loti se Matevž znova. »Katera pa bi bila tako neumna, da bi šla k Petelinovim, – kjer bi še neslanega močnika stradala!«
Kmetje se komaj zdržujejo smeha, Mihi plane po koncu, toda hud kašelj ga prime in vrže nazaj na klop. Ko ga nekoliko pojenja, tolaži ga krčmar in pravi: »Nikar se ne jezi Miha, saj vidiš, da ne ve, kaj govori v vinjenosti. Ti bi letos poiskal Ivanu nevesto, lahko bodeta izbirala med najboljšimi dekleti cele doline. Kako prijetno bi bilo za–lé, Miha!«
»Fant se ne bo ženil,« odvrne Miha nevoljno.
»I, če se ne mara oženiti fant, daj se pa ti!» pravi gostobesedni krčmar pol resno, pol šaljivo. »Šest križev, to še ni taka starost! Koliko jih je, ki se še kasneje oženijo! Gospodarstvo je neobhodno potrebno gospodinje!«
Matevž se zakrohoče na ves glas. »Vidim, da si popolnoma ob pamet, Jože! Miha, ki se bolj trese za krajcar, kakor berač za petico, ta naj se ženi? Najzadnja dekla bi se pomišljala!«
Zdaj je bilo Mihi preveč. – Razburjen skoči z ognjišča in zagrozi Matevžu s hripavim glasom: »Čakaj, strela, prideva še skup! Tega ti ne pozabim nikdar! Nalašč se oženim in izberem najlepšo, da bodete vedeli, kdo je Miha Petelin!«
Sapa mu poide, moža zgrabi kašelj. Ko se malo oddahne, potegne raztrgani plašč in odide. Ko zaloputne vrata za sabo, ni bilo smejanju ne konca ne kraja, vsi so bili veseli, da so se znebili nadležne pijavke.
II.
[uredi]Ni še Ivan opravil vsega, kar privihra stric domov. Tako razjarjenega še ni videl z lepa, grozne kletvine so se vsipale iz starčevih ust. Ivan je poslušal nekaj časa, a ko se ni hotel stric pomiriti, prižgal je leščerbo in odšel v svojo sobico. Tam je pokleknil pred Marijino podobo, opravil večerno molitev in se vlegel. Kmalu ga je zazibal spanec v prijetne sanje; pravičnik ima mirne noči, ne pa krivičnik.
Miha je še dolgo preklinjal, a naposled se mu je ohladila jeza in je začel premišljevati, kar mu je svetoval krčmar. Sprva se mu je zdela misel neumna, a ni se je mogel ubraniti, saj se mu je v zadnjih letih večkrat sama od sebe vsiljevala. Res, žena stane – tako je modroval Miha – a tudi kaj prinese, dela pri hiši. Há, prijetno bi bilo, če bi se sukala okoli Mihe in mu stregla, želje brala iz očij. Misel mu je ugajala bolj in bolj, kar zdravega se je čutil in pozabil vso naduho! Po dolgem premišljevanju je dozorel v njem trden sklep, da se oženi, navlašč, da zaveže vsem zavistnikom zlobne jezike!
Katero pa naj vzame? Miha se ni dolgo pomišljal, Kobalova Metka se mu je zdela kar zanj ustvarjena. Če njo dobi, dve muhi na jeden mah! Sebe zadovolji in Ivana ukroti! Ali ga bo Metka hotela? Miha si je bil tega popolnoma svest, oče njen se mu ne bo ustavljal, ker je njegov dolžnik, dekle se ga ne bo branila, saj ima Miha več tolarčkov, kakor vsi Grivčani skupaj.
Dolgo je Miha premišljeval in čepel na ognjišču, dokler ga ni začel tresti mraz, da je moral misliti na posteljo. Poprej je še dobro pretipal, če so vsa vrata zaklenjena, stopil v izbo, zamašil zamreženo okence, odmaknil nekaj desk na tleh, da se je pokazala prst, brskal nekaj časa po nji in odmašil sodček, ki je bil zakopan. Posvetil je vanj in zablesketalo se je v njem samo srebro. Ta pogled jo bil Mihi nadzemska slast; Oko se mu je iskrilo, ves život je trepetal od radosti, usta so mu šepetala: »O, tolarčki, moji ljubi tolarčki! O da bi vas bilo še jedenkrat toliko!« Ko se je navžil in nasrebal rajskih čutov in nagledal krivičnega denarja, je varno in previdno zagrebel sodček in potem zložil deske nazaj. Vlegel se je v posteljo, dolgo se mu ni dalo zaspati.
Drugo jutro jo je mahnil Miha h Kobalovim, da si prej ko prej odpravi nadležno skrb z ram in zasnubi Metko. Ustrašil se ga je Kobal, ko ga je zagledal. »Oh, ob četrt pršiča bom!« je vzdihnil in se pomaknil s praga v hišo. Kmalu za njim je prištorkljal tudi Miha in poželjivo ogledoval krače in drugo prašičje meso, ki je še viselo v sinjaku.
»Lepega prašička si zaklal, Kobal,« pravi starec in sede za ogenj.
»Ni mu bilo kaj reči,« odvrne Kobal. »Škoda, da nimamo toliko piče, lahko bi se bil redil najmanj do sv. Vincencija.«
»E kaj, bo pa toliko več vrgel oni, ki ti še kruli po hlevu.«
»Bog daj, saj sem tako v stiskah, da se kar lupim od skrbij, žena bolna,ti, grof, davkarija ...«
»Mene ne štej, jaz te ne bom tirjal za obresti.«
Jurij ga pogleda neverjetno. »Kaj praviš?« vpraša v nekem sladkem dvomu.
»Letos ti ne bo treba dati obrestij, če storiš kar želim.«
»Reci, reci, kaj hočeš!« sili Jurij oveseljen.
»Gospodinje mi je treba, da mi svojo punico!«
»Rad, rad,« hiti Kobal ves blažen. »Tudi Metka se ne bo branila, prav rada ga vidi, tvojega Ivana.«
»Kaj Ivan, kaj Ivan!« zagrmi Miha. »Ivan je še premlečen za ženitev, meni daj punico, meni, jaz potrebujem gospodinje v hiši!«
»Kaj – ti, ti, Miha!« jeclja Jurij prepaden.
»Jaz, jaz, Miha Petelin, jo zahtevam,« poudarja Miha. »Če ne – saj veš, Kobal, da zapleševa tako, da se ti bo zvrtelo! Stori, ali punico ali boben!«
Ubozemu Kobalu je pala pipica iz ust, revež ni vedel, kaj bi dejal. Nazadnje se vendar nekoliko zbere in pravi malodušno: »Rekel bom Metki, če bi hotela, ali siliti, siliti svojega otroka v težavni zakonski stan, mi ne da ne srce ne vest.«
»Ne čenčaj vendar, saj sva moža,« zareži Petelin osorno. »Daj mi hčer, če ne zapoje boben! Stori tedaj, da se ne boš kesal, ko bo prepozno. Kaj meniš, da bi jaz ne mogel izbrati druge, bogate neveste? Usmilil sem se tebe, ne povračuj dobrote s hudim! Kje je danes Metka, da je ni videti?«
»Najbrže je v izbi,« odgovori Kobal, Miha pa odide v izbo rakoč: »Treba se bo priporočiti za koline.«
Metka je tako hitela, sekati meso za klobase, da ni zapazila starca, ki je vstopil za njenim hrbtom.
Toda zagnal ga je hud kašelj in Metka se je obrnila prestrašena.
»Vi, tukaj? Kaj pa hočete?«
»O nič, nič, Metka,« sladka se Miha. »Malo pogledat sem te prišel.«
»Mene ni treba gledat hoditi, saj nisem komedijašica,« odgovori Metka, nekaj nevoljna na Miho, ker ji je vzel cunje, ki jih je obesila na Mihov vrtni plot.
Miha ni bil posebno zgovoren, zlasti v pogovoru z ženskami je bil neroden in neukreten, zato ni vedel, kako bi začel, kaj bi dejal, da bi prišel na to, kar je mislil povedati. Premišlja in premišlja, nič pametnega, ni prikladnega mu ne pade na um, naposled se vendar osrči in pravi: »Ali me imaš kaj rada, Metka?«
Zavzeta ga pogleda deklica, ne vedé, kaj hoče in misli starec. »Saj se moramo vsi ljubiti med seboj, zakaj bi vas ne imela rada, dasi ste mi pobrali cunje,« pravi smejé se.
»Kakšne cunje, Metka? Ti se motiš, ti me dolžiš po krivem! Veter jih je vzel, ne jaz. Kaj bodo meni cunje!«
»Ni se ne izgovarjajte, vzeli ste jih, jaz dobro vem, da jih imate, Ivan mi je povedal, ki jih je videl pri vas,« pravi brezskrbna deklica.
»Ta vražji fant me črni povsodi« huduje se Miha. »To je hvaležnost za vse skrbi, Bog ga potiplji!«
»Kaj se jezite na Ivana? On vas vedno zagovarja, če le more.«
»Pustiva to!« pravi starec nevoljen. »Ali mi bolš dala kaj kolin?«
»Saj vam je dal oče že celo kračo in zabele!«
»To je druga stvar, daj mi ti par klobas, ki jih boš danes napravila!«
»Če mi bo oče dovolil, drugače pa ne!«
»Oče bo gotovo dovolil, kdaj čem priti ponje?«
»Kadar hočete, pod noč bodo gotove.«
»Dobro, Metka, dobro, zvečer pridem, pa ti še kaj lepega povem,« pravi Miha in odide.
III.
[uredi]Veselo je žvižgal Ivan na vaškem studencu, kamor je prignal napojit kravo in junico. Sreča mu je odsevala z jasnega obraza, zakaj videl je zjutraj, da je stric odšel k sosedovim, kjer je brezdvomno poizvedoval, ali bi mu dali hčer ali ne. Vrnil se še ni domov, najbrže je šel iskat snubačev k sorodnikom, da se opravi in izvrši ta velevažna zadeva po stari častitljivi navadi. »O, da bi bile kmalu pri kraju te ceremonije!« misli si fant. »Potem se mi prične novo življenje, ko pride Metka v hišo. Glej ga, volka!« pravi Ivan, zadovoljno se smejoč, ko se ozre po poti.
Res, volk je prihajal brzih korakov, bil je v prijazni podobi Kobalove Metke, ki je hitela po vode. Ko zagleda Ivana, se ustavi prestrašena in si hiti brisati solzne oči.
»No, no, kaj se me bojiš, Metka, da me gledaš tako osuplo,« nagovori jo Ivan.
Dekle ne odgovori, samo s predpasnikom si zakrije obraz, da je ne bi videl objokane on, a ko postavi škaf pod curek, zapazi lvan nje solzne oči.
»Metka, kaj je, da jočeš?« vpraša jo sočutno.
»A nič, nič.«
»Nič? Metka, povej mi, dva lažje nosita gorje,« prigovarja ji Ivan prijazno.
»Pojdi za kravama, da ti ne uideti,« izogiblje se Metka.
»Nikamor ne pojdeti, jaz pa ne grem, dokler mi ne poveš, kaj se ti je pripetilo hudega,« pravi Ivan odločno.
Deklica ga tožno pogleda in dé: »Kaj tebi mar, če veš moje bolečine ali ne!«
»Kaj meni mar! Metka, ali me hočeš žaliti? Reci, če je mogoče, jaz ti pomorem!«
Nekaj časa se še izgovarja, nazadnje mu vendar razodene ihteč svojo bol. »Tvoj stric – tvoj stric je rekel – je rekel mojemu očetu, da ga – zarubi, če, če – –«
»No, kaj če ...«
»Če ga ne vzamem jaz – jaz za – za moža.«
Ivan osupne, a ko malo pomisli, pravi ji glasno se smejoč: »Beži, beži, Metka! Stric se je pošalil z očetom, prišel je za–me snubit, ne za–se. Kaj me res ne maraš, Metka?«
»Oh, ni tako, ne,« odkima deklica pobita. »Tudi jaz sem tako mislila, a oče je dejal, da Miha zahteva odločno mene za svojo ženo, sicer nas zarubi.«
»O Bog!« vzdihne mladenič in ostrmi.
»Pojdi, Ivan, pojdi, da naju kdo ne vidi!« priganja ga Metka, plašno se oziraja po poti.
Ivan si potegne roko čez čelo in jo vpraša s tresočim glasom: »Metka, ali bi hotela biti moja žena?«
»Oh, Ivan!« šepne mu v odgovor, solze veselja ji napolnijo oči.
»Podaj mi torej roko,« pravi mladenič vesel. »Naj naju vidi celi svet, od danes si ti moja nevesta. Če nama Bog da srečo in zdravje, po sv. Treh kraljih bo poroka, naj reče in počne stric, kar hoče! O božičih postanem polnoletem in neodvisen od strica, ki mi je bolj zopern, kakor sam nevem kdo. Če se mi bo vstavljal, poiščem si pravice! Ne boj se torej, ljuba Metka! Upajva, da se bo vse gladko izteklo!«
»Upajva in moliva!« de Metka in pristavi: »Še nekaj te motam vprašati. Kaj naj rečem tvojemu stricu, če me kaj vpraša? Danes pride po klobase in mi bo nekaj lepega povedal, kakor mi je obljubil.«
»Bodi prijazna, ne reci mu nič, a za odgovor na vsa vprašanja mu natlači dve črevesi z repo in mu jih daj namesto klobas, da izve nenasitljivi starec, pri čem da je. Za zdaj pa z Bogom, Metka!« pravi Ivan, pomaga ji polni škaf na glavo in steče za kravama, katerima se je malo ljubilo skakati po mrzli burji in sta šli rajši domov v gorki hlev.
Zaman je pričakoval Ivan svojega strica, da bi mu povedal, kar mu je težilo srce, cel božji dan ni bilo starca domov. Hodil je od dolžnika do dolžnika, tirjal in pobiral obresti, tu so mu morali napravili kaj dobrega v kožici, tam se je navlekel domače kapljice. Vesel je bil, mošnja polna in trebuh poln, še celo glava mu je bila polna vinskih duhov. Vesel je bil torej Miha, zakaj bi pa tudi ne bil, saj je bil na poti k svoji nevesti, ženin in veselje, to se podá drugo drugemu!
Metka je bila sama v kuhinji in cvrla zabelo, oče je opravljal živino. Zelo se je spremenila deklica tekom minulega dné, izginila je z nje rudečega lica otroška veselost, ki jo je še zjutraj navdajala. Huda skrb jo je morila, kaj bo in kaj bo, toda tolažila jo je tudi notranja zavest, da ni sama ničesar zakrivila in da bo ljubi Bog že kako preložil to skrb.
Ni se še vrnil oče iz hleva, ko vstopi Miha.
»O Metka, ljuba moja Metka, ali si mi pripravila klobase?« pozdravi jo, ko se je nakašljal.
»Prišli ste prepozno, obesili smo jih že v dimnik,« izgovarja se Metka.
»A, to pa ni lepo, prav res ni lepo, Metka, da ne držiš dane besede!« kara jo starec.
»Saj vam nisem nič obljubila, rekla sem vam, da dobite dve klobasi, če oče to ukaže, oče pa ni nič rekel!«
»E, koliko veš ugovarjati! Oče gotovo ne bo hud, daj mi jih torej, daj!«
»Pustite, naj se nekoliko posušé, potem bodo okusnejše,« prigovarja mu deklica, nekoliko boječ se razdražiti skopuha, zakaj pripravila je dve klobasi iz repe, kakor ji je svetoval Ivan.
»Ne, ne, Metka, jaz bi jih rad nocoj! Daj mi jih, glej, tisti dve, ki ste zunaj kljuk,« pravi starec s prstom kažoč na drog klobas, visečih v dimniku. Metka namreč je nalašč obesila oni dve repni klobasi izven kljuk, na katerih je slonel drog, druge klobase so visele med kljukama.
»Če jih hočete imeti po vsi sili, vzemite si jih, pa samo dve!«
Miha res stopi na ognjišče, sname oni dve klobasi in jih vtakne v žep.
»Že prav, Metka moja! Vidim, da me imaš res rada. Ti dve sti za one štiri! Kako lepo dišiti, ha! Obesila si jih nalašč, da bi me malko podražila, ti golobičica ti!« pravi lakomnež zadovoljno se smejoč in poboža deklico po lici.
»Pustite me v miru!« zakriči Metka in ga krcne po roki.
»Glej, glej, kako je huda! Bo že boljše, ko se me boš malo bolj privadila!« smeji se starec in odide.
Danes se je čutil zadovoljnega, uveril se je, da ga ima Metka res rada, sicer bi mu gotovo ne napravila tolikih klobas! Ker pa je bil dobre volje, ni se spravil domov, ampak v krčmo, da bi se pobahal kot srečni ženin in tako opral včerajšnjo sramoto.
Jože Pipan se tudi nocoj ni mogel pritožiti, da mu je dolg čas. Zbralo se je še več pivcev za ognjiščem, nekaj jih je prisšlo, ker so menili, da ne bo več Mihe, nekaj pa iz zvedavosti, zakaj razširila se je novica tudi po Grivčah, da so začeli fante loviti, da bi jih vtaknili v vojaško suknjo in jih poslali nad uporne Lahe. Nič kaj veseli niso bili njih pogovori, skoro vsakdo je imel sina ali ljubega sorodnika, za katerega se je bal; zakaj v onih časih je malo kdo pripel zdrav od vojakov, če je sploh prišel, kogar so vjeli, poganjali so ga iz kraja v kraj, iz vojske v vojsko, dokler ni poginil Bog vé kje v tujini. Razume se, da možakom ni kaj tekla govorica ob tacih mislih, razdrli so sicer marsikatero učeno in bistoumno, zakaj so pač ljudje tako neumni, da se koljejo med seboj, ko bi vendar lahko v miru živeli; marsikatero pametno so vganili, toda pravega veselja, zabavnih in šaljivih pomenkov le ni bilo. Ta težki oblak, ki je tlačil in moril celo družbo, se je razpršil, ko je prišel Miha. Vsi do se začudili, da je na starčevem obrazu nocoj odsevala nenavadna veselost in zadovoljnost, še bolj so se zavzeli, ko jih je proti svoji navadi ogovoril.
»Kaj pa je novega, kaj, možje?«
»I, pravijo, da bo spet vojska z Lahom,« odgovori mu Tone s Trate. »Bil sem danes v Trgu in slišal, da nam bodo lovili fante, kakor še nikoli, Bog jih ne vdari, teh biričev!«
»Kaj to, če nam lové fante!« meni trdosrčni Miha. »A ti Mažari in Lahi se bodo začeli preganjati gor in dol po cesti, vse nam bodo pojedli, pobrali in pokradli, kar se bo le dalo. To, to me boli!«
»Dobro je, da smo pri cesarski cesti, a v vojski smo pa reveži, vedno so ti vojaki nad glavo, zdaj je treba priprege, zdaj stanovanja in hrane, a za vse ne dobimo včasih niti hvale. Božja oblast, ali je to pravica!« huduje se Jože Ivanov. Mož vendar ni pozabil v svojem modrovanju, da mu ne bi škodilo, če se prikupi Mihi, da bi lažje dobil kaj denarja na posodo, zato prime majolko in jo ponudi oderuhu rekoč: »Ná, Miha, pij, če te je volja.«
»Če ni drugače, pa bom, nó,« odgovori Miha in krepko potegne iz posode, potem si obriše mokre ščetine pod nosom in pravi: »Dobro vince! Mislil sem poprej nekaj večerjati, no pa taka kapljica se prileže tudi na prazen želodec. Kje pa imaš gospodinjo, Pipan?«
»V izbi krpa,« odgovori krčmar. »Ali bi rad kaj za pod zobe, Miha? Dobre klobase imam, polno masti sem dal nasekati vanje. Ali naj ti speče eno?«
»Ne, ne, danes imam sam klobaso s sabo, samo pripravi naj mi jo. Koliko pa zahtevaš za zabelo?« povprapa Miha in izvleče iz žepa klobaso.
»Ker si ti, spekel ti jo bom zastonj,« pravi krčmar in pokliče Marijano v hišo, da pokaže svojo umetnost na Mihovi klobasi.
»Glej, glej, kako je velika!« čudijo se nekateri, ko se je cvrla v ponvi.
»Dobra mora biti,« menijo drugi. »Vsa je belkasta, veliko masti je v nji!«
»Kje si jo pa dobil, Miha?« poizveduje radovedni Jože. »Pri nas ne delajo tacih.«
»Pri nas, pri nas, v naši vasi! Nevesta mi jo je dala,« pohvali se in pobaha Miha.
»A–a,« zavzamejo se kmetje drug za drugim.
»Pri Kobalovih sem klal včeraj, drugje že dolgo ne,« meni Jakuž, ki je opravljal službo vaškega klavca.
»Glej ga, glej ga, včeraj ni hotel nič slišati o ženitvi, danes pa že prinese klobas od neveste," hiti Pipan. »Čudno se mi je zdelo, da bi ti, Miha, ki imaš vender kaj več v glavi, ne uvidel, da vama je treba žene v hiši. Nista napačno izvolila, punica je pridna in dobi celo posestvo. Ivan in Metka bodeta lep par, kakršnega že dolgo ni bilo videti!«
Miho popade jeza. »Kaj Ivan, ki se mu še cedi mleko iz ust! Past naj gré, pa ne ženit se!« kriči starec. »Jaz in Metka, midva se bodeva vzela!«
Vsi osupnejo in začno drug druzega pogledovati, novica ni jim hotela v glavo. Trhli in skopi starec, ki je z jedno nogo že v grobu, naj vzame mlado dekle!
»To ni nič čudnega,« prične krčmar, da bi pretrgal neprijetni molk in olepšal Mihovo početje. »Prav si storil, prav! Dovolj si se že trudil na svetu, zdaj si pa le privošči kako veselo in lepo urico! Ali si že govoril z dekletom? Dandanes mislijo take vrtoglavke drugače, kakor si želé njih roditelji. Kobal je bil seveda zadovoljen, kaj pa pravi dekle?!«
»Kaj pravi, kaj pravi! Kdo pa vpraša po tem! – Saj vidiš, da mi je pripravila dve najboljši in največji klobasi. Ali ni to več praznega govorjenja?«
»Danes bo dal Miha za par bokalov na vse to veselje, da dobi tako dekle!« oglasi se večnožejni mešetar Soht.
»Počakaj, da povečerja,« odgovori krčmar namestu Mihe. »Saj je že gotova, Marijana, na krožnik z njo, brž vilice in nož, pa kruha ne pozabi! Ali češ imeti na mizici, Miha, ali položiš kar na koščeno mizo?«
»Le na mizico, kolena se mi preveč tresejo od mraza,« dé Miha.
Kmalu se je kadila klobasa pred njim. Dvakrat, trikrat požre sline in začne moško rezati. Takoj preneha, nož mu pade iz rok, Miha ostrmi. Kmetje pogledajo, kaj naj to pomeni, a ko zapazijo samo čisto repo v črevesju, zaženo krohot, da so kar pokrivače zašklepetale na steni. Miha popade krožnik in ga trešči na tla, potem jo popiha, kakor da ga je odnesla kraška burja.
Precej časa je trajalo, da so se pomirili Pipanovi gostje.
»Prav mu je nepravila punca, prav temu prismojenou!« meni jeden.
»Ubogi Kobal, ki je starcu nekaj dolžan!« pristavi drugi. »Jaz ne bi hotel biti v njegovi koži, Miha ga bo odrl na meh!«
Vgibali in vganili so že marsikaj o tem nenavadnem dogodku, prešli na drug predmet, iz tega spet na drug, a nazadnje, ko so jih začele klicat hoditi skrbne ženice, so bili zopet pri repni klobasi in odhajajoč so bili vsi tega mnenja, da toliko smeha niso še nikoli vžili, kakor ta večer.
Miho je sramota tako poparila in zmedla, da še misliti ni mogel jasno. Ko pride domov, zleze molčé za ogenj, kjer se je grel Ivan. Začudi se mladenič, videč strica tako upalega. Starec misli in misli, nikakor mu ne gré v glavo, da bi Metka nalašč kaj takega storila. Najbrže se je zmotila. Miha potegne tudi drugo klobaso iz žepa in jo prereže. Sama repa se vsuje iž nje. Ivan ga pogleda in pravi: »Zdaj veste, pri čem da ste! – Morda si domišljujete, da bo cel svet tako plesal, kakor mu bodete vi žvižgali? Jaz ne, ona tudi ne! Samo to vam rečem, da mi izročite mojo last takoj po božiču, če ne, poiščem si sam pravice!«
Rekši odide. Miha pa se vglobi v globoko premišljevanje. Še–le Ivanove besede so mu pojasnile vso stvar. Ivan je Metko naučil, kako naj njega, sivolasega starca spravi na led. Krčevita srditost ga popade pri misli, da se mu bo cela dolina smejala. Ali, kaj sramota, Miha ni vtegnil dolgo premišljevati, kako bi se maščeval, druga, silnejša skrb ga je popolnoma prevzela. Še advent, in Ivan izpolni svoja leta! Celo posestvo in toliko denarja mu izročiti! Ne, ne, tega vdarca ne bi prenesel Miha, ki je štel Ivanovo imetje za svojo last. Kaj porečeta v taki stiski? Kmalu si je izdelal brezsrčni skopuh načrt, kako bo odstranil Ivana po tihem.
IV.
[uredi]Ni se še zdanilo, ko je bil Miha na potu v Trg. Bal se je, da ne bi več dobil biričev doma, zato se je odpravil tako zgodaj. Ko pride v grad, so še vsi spali, zakaj kasno so se vrnili domov s ponočnega lova, kjer so nalovili precej fantov po bližnjih vaseh. Čaka in čaka, slednjič pričaka.
»Kaj čes, stara pokveka?« zadere se nad njim Bolač, vodja biričev, znan pri vseh Vipavcih po svoji osornosti in trdosrčnosti.
»Ali bi hotel kaj zaslužiti, á,« vpraša Miha, dobro vedoč, da brez denarja ne opravi veliko.
»Kaj, ti me češ podkupovati?!« zavpije Bolač, da bi Miho prestrašil in še več denarja dobil. »Najbrže si prišel sina odkupovat, ti prekleti kmet! Veš, da te lahko zaprem, ker me napravljaš na protipostavno početje!«
»Nič, nič proti postavam, jaz sem vas prišel samo opozorit, da pri nas vjamete lahko mnogo fantov brez težave; če pa vjamete jednega, ki si ga jaz želim, dam vam povrh še nekaj denarja!«
»A, tako, tako! Od kod pa si?«
»Iz Grivé. Pridite danes pod noč, celo krdelo lahko odvedete, ker se še niso poskrili. Potem jih bodete zaman iskali po Kolku in gozdu.«
»Kje pa dobimo tistega, ki leži tebi na srcu.«
»V moji hiši, pri Petelinu, tiho pojdite po vaški poti in pazite, da vas ljudje ne zapazijo in ne zaženo krika, stopite v največjo hišo, pred katero stoji velika murva, in ptiček je vaš!«
»Koliko pa daš za to, starec?« vpraša Bolač in oči mu zaiskre od veselja. Svojim predstojnikom se prikupi in še denarja zasluži!
»E, veliko ne morem, ker sem siromak,« odvrne Miha. »Dvajsetico lahko vtrpim.«
»Kaj se ti blede, ti stara šema!« razjari se Bolač. »Dvajsetica, ha, ha! V takem mrazu in taki burji naj letamo za ubogo dvajsetico! Dvajsetica za–me in pet tovarišev! Ne gremo!«
»Koliko pa hočete?«
»Meni tri dvajsetice, onim pa po jedno, osem dvajsetic. Nič več, nič manj!«
»U, to je veliko! Ne morem, nimam,« izgovarja se starec.
»Izgubi se mi izpred oči!« zarenči Bolač, dobro vedoč, da odere starca s takim ravnanjem.
»Štiri dam, več nimam!«
»Vèn!« kriči birič.
»Pet?«
»Osem ali nič!«
»E, saj vender ni to zadnja beseda, odjenjajte malo, glejte, koliko sem že jaz pridal.«
»Naj jih bo šest in vdariva!« izvija se Miha.
»Če mi takoj ne odšteješ osem dvajsetic, dal jih boš deset!«
Zdihujé privleče skopuh mošnjo iz žepa in tresočih rok našteje zahtevano vsoto, potem pa še pristavi: »Saj ne bodete pravili okrog, da vas je prišek kdo klicat.. Dajte mi roko, da bodete molčali kakor zid o najini stvari!«
»O, tega pa se nisva zmenila,« pravi Bolač, in neizrečeno veselje se mu razlije po obrazu, češ, še ga bomo tega neumnega kmeta!
»Razume se samo ob sebi, da obdržite vso stvar zase,« vgovarja Miha preplašen.
»Samo ob sebi se razume, da bom vsacemu povedal, da si nam izdal fanta,« pristiska Bolač na Petelina, zakaj spoznal je, da je starčeva namera nepoštena, sicer se ne bi bal, da se stvar razglasi.
»Meni petdvajsetic, onim pa po dve!« nareka birič s satanskim nasmehom.
»Ojoj!« vzdihne Miha in omahne na klop. »Ne morem toliko!«
»Če ne moreš, hajdi!« pravi birič in se dela, kakor bi hotel Miho potisniti skozi vrata.
Starec se obotavlja nekaj časa, zdihuje, prosi, roti, a vse zaman, Bolač ne odjenja niti petice. Ko vidi, da vse nič ne pomaga, odšteje Miha še pet goldinarjev in pravi: »Ojoj, odrli ste me do suhega!«
»Saj nisi za drugo, kmet!« odvrne mu birič krohotaje in spravi lahko prisluženi denar.
»Pa pridete gotovo nocoj?« vpraša Miha pri odhodu.
»Gotovo, le pripravi nam kaj pijače, drugače te nabijemo!« zakriči Bolač za njim, sam sebi pa še zamrmra zadovoljno: »Pili bodo moji fantje, pili, a denar je pa ves moj!«
Srce je Mihi krvavelo od žalosti, ko je domov gredé premišljeval, kako nesramno ga je odrl birič. – Oderuh se ni spomnil, kako brezsrčno je postopal s svojimi dolžniki, koliko vnebovpijočih krivic je prizadel vdovam in sirotam, svojih krivičnostij se ni domislil, le na Bolača je klical grom in strelo! Tudi vest se je oglasila v njem, da je izdal svojega jedinega sorodnika v skoro gotovo smrt, toda strast je bila v njem že tako vkoreninjena, da je prevpila notranji svarilni in žugajoči glas. Ni mu bilo žal tega koraka, samo to ga je bolelo, da je bil ob toliko denarja. Tolažil se je s tem, da ne bi mogel drugače Ivana spraviti s pota in da se pač izplača par goldinarjev potrošiti za toliko tisočakov.
Metka je bila tisti dan zelo pobita in potrta. Ko je Kobal zvedel, kaj se je zgodilo, polastila se ga je velika skrb, zakaj, bal se je Mihovega maščevanja. Tudi Ivan ga ni mogel povsem potolažiti, obljubivši mu, da vzame Metko precej po sv. Treh kraljih in ga reši oderuhovih krempljev. Kobal se ni nič protivil zvezi, saj je poznal Ivana kot vrlega mladeniča, a vedel je tudi, da človek obrača, Bog obrne. Izkušeni starec je povedal zaročencema odkritosrčno, da se boji prihodnjosti, zakaj prav lahko se pripeti, da vtaknejo Ivana v vojake, potem je lepi načrt prekrižan in Kobalovi izgubljeni. – Metko je pekla in morila zavest, da se je samo vsled njene lahkomiselnosti vse na slabo obrnilo. Prosila je Ivana, naj se umakne za nekaj tednov v gozd k drvarjem, kjer se mu ni bati biričev. Ivan je vgovarjal, menéč, da ni nevarnosti zanj, in ker bi se težko ločil od Metke in Kobalove prepustil Mrhovi trdosrčnosti in maščevalnosti, nazadnje se je vender vdal prošnjam in solzam svoje neveste in Kobalovem prigovarjanju. Odhod je določil na prihodnji dan.
Metka se vender ni mogla vtešiti in pomiriti, vsak hip se je ozrla skozi okno; če je le kaj zamigalo na poti, že se je zbala biričev. Tako se je zgodilo da je videla tudi Miho, prihajajočega domov. V navadnem stanju gotovo ne bi bila opazila nič posebnega na njem, toda strah vidi v vsakem kotu nevarnost. Opazila je, da je Miha praznično oblečen. To ji je dalo misliti. – Čemu se je praznično oblekel na delavnik? Biti je moral v Trgu, v gradu, za drugam ni treba boljše obleke. Toda kaj je imel opraviti, ko so že vsi davno plačali davke in izročili desetino? Vgibala je in vgibala, zla slutnja se jo je polastila.
Ko se je znočilo, ni ji dalo več srce miru, v veliko ruto se je zavila in izmuznila iz hiše. Hitela je iz vasi proti veliki cesti, stisnila se pod debel hrast in pazno gledala na cesto. Silovita burja je tulila, a deklica je ni čula, zatopila se je v gorečo molitev, zdaj pa zdaj vprla svoj pogled na jasno nebo, posuto z migljajočimi zvezdami. Žarek upa in utehe je šinil v nje nesrečno srce, pomirila se je, kakor se uteši vsakdo, kdor išče tolažbe pri Bogu.
Bila je že pri koncu tretjega dela rožnega venca, kar zapazi tropico moških postav na cesti. Čaka in čaka, da pridejo bližje; ko jih spozna v mesečini po opravi in orožju kot biriče, steče kakor splašena srna v vas.
Miha se je ravno Ivanu dobrikal in lagal, kako da je v graščini že vse poskrbel, da mu izroči njegovo imetje precej po praznikih, kar prileti Metka brez sape v hišo in zakriči: »Beži Ivan, beži, biriči!«
Ivan skoči prestrašen na noge. »Kje so?«
»Teci, teci, takoj bodo tu!«
Miha stopi naglo z ognjišča in krčevito zgrabi Ivana, da ne bi ušel, toda krepki mladenič se mu po dolgem otepanju izvije, a ko mu starec zastavi pot, trešči ga na tla in plane skozi vrata. Toda takoj priteče nazaj, za njim se vsujejo biriči, pohodijo nezavestnega Miho in hité za fantom. Ivan se postavi v kot za ognjišče, prime debelo poleno v roke, a predno se more braniti, zadene ga težka Bolačeva gorjača po glavi, da se zgrudi na tla.
Na Metkino vpitje in razgrajanje bričev pritekó Kobal in drugi sosedje gledat, kaj se godi pri Petelinu. Biriči so odgnali Ivana, dobri sosedje niso dolgo prevdarjali, kako in kaj, rajši so se lotili druge, nujnejše stvari, dela krščanskega usmiljenja. Vzdignili so Miho, pregledali mu globoko rano na glavi, ki jo je starec pobil na ostrem zidnem robu, umili jo ter obvezali, kakor so vedeli in znali ter ga položili na posteljo. Kobal je tekel po gospoda, sosede pa so pospravile po izbi, kakor se spodobi, če pride duhovnik s sv. zakramenti v hišo. Ker se bolnik še ni zavedel, podelili so mu samo zakrament svetega olja. Kobalovi so čuli pri njem celo noč.
Drugi dan se je Miha zavedel, a o gospodu ni hotel slišati ničesar. Tudi žipnikovo prigovarjanje ni omečilo trdovratnega grešnika, umrl je, žalostno je umrl nespokorjen; kakoršno življenje, taka smrt!
Mrzel dan je bil, ko so ga pokopali. Pogrebci in drugi Grivčani so se sešli pri Pipanu, ko niso imeli nič silnega dela, dogodek pa se jim je zdel vreden, da se pogovori o njem.
»Mihe torej ni več; Bog mu daj večno luč,« prične krčmar.
»Ti Jože si in boš Jože, če bi te trikrat postavil na glavo,« jezi se Tine Kolarjev. »Kaj bi se potezal še zdaj za onega oderuha, ko se ti ga ni treba več bati. Vesel bodi, da ne straši in plaši več po Grivčah!
»E, Tine, govoriš kakor neuk otrok!« kara ga Kovačev Matijče. »Kaj mi vemo, kako je zdaj z Miho? Lahko se je v zadnjem trenotku pokesal in Bog mu je odpustil.«
»Najboljše pa bo, da o mrtvih molčimo, če ne moremo kaj dobrega povedati; ne sodimo, da ne bodemo sojeni. Vendar je dobro, da zinemo kako pametno, a ne zato, da bi onega obirali, ampak da se mi kaj poučimo; saj moder človek se uči od druzih, nespametnika izmodri lastna nesreča, če ga še more. Miha se je hotel polastiti Ivanovega imetja, zato je fanta izdal, a zgodilo se mu je, kakor pravi pregovor: Kdor dragim jamo koplje, sam vanjo pade. Bog pusti nekaj časa grešnika, ga opominja, a ko je mera hudobije polna, ga vdari.«
»Kako ti jo pové, kakor bi jo bral iz bukev,« pohvali ga France Tončkov in si natlači pipico. »Kaj pa bo zdaj s hišo? Fanta bode najbrže izpustili.«
»Kaj še, ptiči so zato,« vplete se zopet krčmar v pogovor. »Zdaj ga bodo izpustili, ko vse vré po Laškem in Ogerskem! Mar jim je, če gre kmetski dom po zlu, ker je gospodar vojak! Gospôda nima srca za nas! Pravijo, da so ga gnali v Ljubljano. Tam ga bodo gonili pred kasarno gor in dol, dokler se ne navadi vseh potrebnih neumnostij, potem ga pošljejo v vojsko in čez nekaj časa bomo slišali oklicati biriča, da je bil v boju ubit. Prav smili se mi siromak, ko je tak kakor jagnje!«
»To pa to,« prikima Lipe Štefkov, »tacih fantov malo po dolini! Res, škoda zanj! Zdaj bi lahko začel dobro živeti, kakor si je revež zaslužil. Saj pravim, vsi trpimo na svetu, bogatini in ubožci, Bog že vé, zakaj.«
»Kaj meniš, Jože, kako bodo napravili s premoženjem?« vpraša radovedni France.
»Ne boj se, da bi škrici pozabili vrediti tako, da bo zanje najboljše,« odvrne krčmar. »V tacih zadevah se že pobriga gospoda po pisarnah, ko se nadeja mastnega zaslužka. Oni sodček so že odnesli, dobro, da ga je Miha odkril, sicer bi ležal veke in veke zakopan, potem bo obravnava, in gospodarstvo se izroči temu ali onemu možu, dokler se Ivan ne povrne. Če ga pa ne bo, bo pa križ, ker ni bližnjega sorodstva.«
Še bi bili rešetali različna vprašanja, zakaj da gospôda tako zatira kmeta, bodo–li naši vkrotili Laha ali ne, toda pri fari sv. Jurija je zazvonilo poldan, in razšli so se domov.
V.
[uredi]Nastopila je jesen burnega leta 1848. Zmagenosni so se vračali naši vojaki iz Italije, vkrotili so za nekaj časa laške upornike; veseli so hiteli domov, a ne vživat mir, ker tudi doma jih je čakal hud boj; na Ogerskem se je med tem dvignil nevarnejši sovražnik, ki je žugal zdrobiti staro slavno cesarstvo, Košut se je pestavil na čelo madjarskim odpadnikom in napovedal cesarju vojsko.
Po vipavski cesti je kar mrgolelo vojakov celo leto, spomladi so korakali polk za polkom nad Lahe, zdaj so hiteli brzih nog nazaj proti Ogerskemu. Grivčanov je bilo polno na cesti, kadar so korakali vojaki mimo, nekateri so prihajali iz radovednosti, nekateri pa iz usmiljenja, da so krepčali potrebne z jedjo in pijačo. Med poslednjimi je bila tudi Metka, vselej je prinesla jerbašček sadja in drugih jestvin s seboj in ga razdelila. Upala je, da ugleda tudi Ivana med njimi, zakaj slišala je, da so ga videli spomladi, ko je šel na Laško. A čakala je zaman, toliko tisoč in tisoč se jih je vračalo zdravih in veselih, njega pa le ni bilo. Govorila je tudi z znanci, ki so prihajali iz bojišča, a o Ivanu ni vedel nihče nič gotovega.
Kmalu so odšle nepregledne vrste móž in kónj, topov in vozov, zavladalo je spet navadno, mirno življenje na cesti. Metka pa je bledela bolj in bolj, a tožila ni nikomur, vdala se je v božjo voljo, molčé trpela in goreče molila. Molitev je za nas zemljane res prava sreča; ko nam celi svet ne more dati tolažbe, dobimo v nji srčni mir in vteho.
Zdravo Marijo je zazvonilo. Mlad mož, ki se je ob palici pomikal proti Grivčam, sede na obpotni zid in pobožno zmoli angeljevo češčenje. Po molitvi hvaležno vpre svoj pogled na nebo in globoko vzdihne: »Hvala Ti, ljubi Bog, da si mi dal še priti domov!« Potem pospeši svoje korake, kolikor mu dopušča slabotna noga. Med tem se je zmračilo. Tujec prileze do Petelinove hiše, a ko jo najde zaprto, obrne se proti Kobalovim. Pride na dvorišče in korak se mu nehoté ustavi, srce mu začne hitreje biti ...
Ko tako pomišlja, bi–li vstopil ali ne, pride Metka iz hiše po drv, ugleda Ivana in misli, da je berač, iščoč si prenočišča, dé mu prijazno: »Le stopite v hišo, mož! Ravno prav prihajate, lahko večerjate z nami.«
To je ostrmela Metka, ko je spoznala v hiši Ivana, o katerem je mislila, da ga nikdar več ne vidi v življenju. Nenadno veselje ji je zavezalo jezik, a vendar je Ivan bral na njenem obrazu, da je dobro došel.
Ko se je malo pokrepčal, začel je pripovedovati svoje dogodke, kar je bil vojak. Najprej je potolažil Kobalove, da se ni nič bati zaradi noge, v kratkem mu popolnoma ozdravi in se okrepi, kakor so mu zatrdili vešči zdravniki. Pokazal jim je srebrno svetinjo, ki so mu jo podelili zavoljo njegove pogumnosti. Krogla mu je prebila nogo, a še je ostal na svojem mestu in pomagal svojemu sorojaku, Andreju Čehovinu iz Branice, nabijati topove, dokler se ni sovražnik umaknil. Ranjenca so prenesli v bolnico, kjer je moral dolgo dolgo ležati, ker se ni hotela ranjena kost zaceliti in zarasti. Ko je končal svoje pripovedovanje, povprašal je po domačih razmerah. Vest o stričevi nesrečni smrti ga je hudo zadela, zlasti ker si je domišljal, da jo je sam zakrivil. A Kobal ga je znal pomiriti in potolažiti, vsakdo se smé braniti, kadar pride v tako nevarnost. – Kmalu je Ivan prevzel gospodarstvo. Strijčeve krivice je poravnal s tem, da je nekaterim dolžnikom popolnoma odpustil dolgove, drugim zmanjšal, nekaterim krivičen denar povrnil. Cele Grivče so ga bile vesele, kar se je pokazalo na dan Ivanove poroke z Metko. Grivčani so imeli nekak praznik, gostili so se in radovali sreče poročencev in hvalili Boga, da je vse zlo obrnil in spremenil v dobro.