Človek ne jezi se

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Človek, ne jezi se
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V jasni pomladni noči je sedela črna mačka na strehi. Obračala je smrček proti zvezdnatemu nebu in prepevala, kot mačke to počno, kadar jih popade spomladanski nemir. Iz jablanove krošnje na sosednjem vrtu ji je odpeval velik tigrast maček – tudi sam je bil poln pomladnega nemira in zdaj je o tem prepeval zategnjeno mačjo pesem.

»Ojeeej, nimam miruuuu,« je zavijal in črna mačka je na ves glas odpevala:

»Jaz tudi neeee ...«

Minila je ura, minili sta dve uri. V hiši gospe Jazbečeve se je odprlo okno.

»Mrcine mačje, boste že enkrat tiho!« je zarentačila Jazbečka in zlila skozi okno vrč vode.

Mačji par je bil tako zaverovan, da sploh ni ničesar opazil, ničesar slišal. Jazbečka se je še bolj razjezila in vrgla skozi okno prazno konzervo v smer, od koder je prihajalo mijavkanje in zavijanje.

»Nemiir, muči me nemir,« je javkal maček. Gospodinja Jazbečka je siknila:

»Šššššt!«

Zdaj pa je maček kar zavreščal:

»Nemiiiir, pomladni mačji nemiiir!«

Tudi mačka je kar zakričala:

»Pomlaaad, nemiiir!«

Gospodinja je pobesnela. Zgrabila je blazino in jo treščila dol. Sledila je odeja! Krožniki! Namizni prt! Vaza!

»Nemiiir, noriiim!« je tulil maček. Jazbečka je bila iz jeze tako vsa iz sebe, da je vrgla skozi okno še žimnico in nazadnje televizor! Pa ni nič pomagalo, mačje muzike ni hotelo biti konec.

»Uh, da bi vsi mački na svetu crknili,« je sopihala gospodinja Jazbečka in se končno sprijaznila s tem, da s spanjem ne bo nič. Zato se je oblekla, se počesala, obula čevlje in se odpravila na sprehod, samo da ne bi več slišala mačjega vreščanja.

Odklenila je vhodna vrata in prisluhnila. Vse je bilo tiho. Sivi maček in črna mačka sta čepela pod jasminom in se potihem pogovarjala.

»Ali hočeš, da ti naredim pet mladih muckov?« je vprašal maček.

»Pet bo preveč,« je menila mačka, »narediva rajši tri.«

»Štiri. Tigraste.«

»Tri bo dovolj. Pa ne tigrastih, take sva naredila že jeseni. Naj bodo taki kot jaz, črni!«

Gospodinja Jazbečka se ni mogla načuditi, odkod taka tišina. Spet se je razjezila, češ da mačke počno to nalašč, samo da bi jo jezile. Trdno je sklenila, da se bo odslej maščevala vsaki mački, ob vsaki priložnosti. Potem je pobrala žimnico, odejo in blazino in jih nesla noter. Na novo si je postlala posteljo, se znova preoblekla v spalno srajco in legla.

Že je skoraj zadremala, pa je z vrta nenadoma spet zavreščalo:

»Neee! Tigrasti naj bodo, po meni!«

Gospodinja Jazbečka je bila hipoma spet budna. Obupano je segla po knjigi na nočni omarici, da bi brala. Naslov knjige pa je bil: »O življenju mačk.« Jazbečka je srdito treščila knjigo po tleh. Potem se je zazrla v strop in je bila vsa živčna.

Mačji par se je nemoteno prepiral naprej.

»Pa nič,« je strogo rekla črna mačka, »mladičke mi lahko naredi tudi kak drug maček, če ti ni prav. Adijo!«

»Ne bodi taka,« je potožil maček in se podrgnil ob ograjo, »saj veš, da so moji mucki najlepši in najmočnejši.«

»In zmeraj tigrasti, kakšen dolgčas! Zmeraj tigrasti, seveda, ker jih je najlaže narediti. Jaz pa hočem tokrat črne. Grem h kakemu črnemu mačku, ti si pa poišči kakšno tigrasto. Adijo!«

Maček je zapredel:

»Samo še tokrat, no! Naredil bom črne.«

»Prav,« je privolila mačka, »ampak samo enega.«

»Samo enega? Enega se vendar ne splača!«

»Enega. In to črnega. Čakaj, ne čisto črnega. Lahko ima bele tačke. Ja, bele tačke naj ima. Na repu pa belo piko, razumeš?«

»Še kakšne želje?« je vprašal maček.

»Ne. Torej ne pozabi: črn, bele tačke, bela pika na repu.«

Nebo se je bleščalo od zvezd, veter je odnašal vonj jasminovih popkov po vsem vrtu, pod jasminom pa sta sivi maček in črna mačka naredila mačjega mladička.

Pomladni nemir je zdaj čisto popustil, maček in mačka sta zaspano predla. Naenkrat se je maček zdrznil:

»Ti, pozabil sem, zmotil sem se – no, nič zato. Pa na smrčku.«

»Kaj na smrčku?« je zazehala mačka.

»Belo piko bo imel namesto na repu ...«

»Na smrčku? O, to je še lepše. Kako bo lep!«

Zdanilo se je. Maček in mačka sta si rekla po mačje adijo in se razšla. Spala sta ves dan in v spanju predla od ugodja.

Naslednje dni je postajala črna mačka bolj in bolj lačna. Požrla je vse, kar ji je prišlo v kremplje, celo kamenje je oblizovala. Jasminov grm se je razcvetel, se razdišal in se osul. Ko so na vrtu zacvetele jagode, je mačka začela postajati vse bolj utrujena in lena. Poležavala je na soncu in predla. Vedela je, da se bo mucek rodil čez kakšen teden – imela je torej še dovolj časa, da se pripravi, da poišče primeren, skrit kotiček za gnezdo in ležišče.

Ležala je na vrtni klopi in razmišljala, kakšen bo mačji mladič.

»Zanima me, ali bo res imel belo piko ...« je pomislila, pa jo je naenkrat nekaj zabolelo.

»Ti, muc, ne bodi nestrpen,« je rekla, »kar počakaj še kakšen teden, ni še čas.«

Ampak vse je kazalo, da se hoče mladiček roditi zdajle, ta hip.

»Ni govora,« se je razjezila mačka, »vse ob svojem času! Prezgodaj je še, slišiš?«

Muc je bil vse bolj nemiren.

»Ampak saj še nisem utegnila ničesar pripraviti,« je zagodrnjala mačka, »in razen tega ...«

Razen tega je bil mucek že zunaj. In imel je črn kožušček in bele tačke, na smrčku pa je imel čisto zares majceno belo piko. Mačka je rekla:

»Naj ti bo, ker si ravno ti. Zdaj pa zamijavkaj, da bom slišala, kakšen glas imaš.«

»Miiiv.«

»Za začetek bi šlo,« je zadovoljno rekla mačka in ga obliznila od glave do repa in od repa do glave.

»Miiiv!!!«

»Seveda, lačen si,« se je spomnila mačka, »kar izvoli!«

Mucek je bil seveda še slep in je s smrčkom iskal po klopi.

»Ne tam, tukaj,« je rekla mačka.

Mačka je bila sedaj mama mačka in muc je med njenim kožuhom našel rožnate kroglice, v katerih je bilo mleko, mačje mleko pa je za mačje mladiče najbolj zdrava hrana. Mucek se je napil, da je bil okrogel kot žoga. Zdaj ga je mama mačka prijela z zobmi za kožušček na vratu in ga odnesla na podstrešje. Naredila mu je ležišče na zastavi, ki je zložena na polici čakala na državni praznik. Blago je bilo mehko in prijetno, muc je pri priči zadremal in čisto na drobno predel. V spanju je zacmevkal in naredil na zastavo majceno lužico.

Mama mačka ga je takoj prebudila.

»Kar takoj si zapomni prvo življenjsko pravilo,« je rekla.

Muc je bil siten, mama pa ni popustila.

»Prvo pravilo: Kjer spiš, ne lulaj. Slišiš?«

Muc je zapihal.

»Torej, zapomni si,« je nadaljevala mačka, »to je prvo pravilo. Drugo pa se glasi: Kjer si lulal, tam ne spi. Zato greva takoj zdajle drugam. No, kaj sem rekla?«

»Drugam,« je zacmevkal muc.

Mama ga je odnesla v strešni žleb.

»No, si si zapomnil drugo pravilo?«

Mucek je malo pomislil in zamrmral:

»Kjer si lulal, tam spi.«

»Ne, narobe, ravno nasprotno!«

»Aja,« se je spomnil muc, »kjer nisi lulal, tam ne spi.«

Mama mačka je vzdihnila. Vzgoja je naporna reč. Muc je že dremal. Mama ga je gledala. Kako bi se mogla jeziti nanj, ko je bil vendar tako ljubek s svojo belo piko na smrčku?

Zdaj je mačka zaslišala korake po stopnicah in se naježila. Na podstrešje je prihajala huda gospodinja Jazbečka. Spomnila se je bila, da bo jutri praznik, vzela je s police zastavo in jo izobesila skozi podstrešno okno. Mračilo se je že, zato ni opazila malega rumenega madeža, ki ga je bil tam napravil muc.

Drugo jutro so visele zastave po vseh hišah. Sosedje so seveda takoj opazili gospodinjino zastavo z rumenim madežem in so govorili: »Ali imamo novo zastavo ali pa so pri tej hiši tako nemarni, da lulajo na zastave?«

To je bilo smeha! Gospodinje namreč nihče ni posebno maral, ker tudi ona nikogar ni marala.

Govorica je prišla nazadnje tudi gospodinji Jazbečki na uho. Brž je tekla gledat zastavo. Res, rumen madež je bil na njej – kako je bilo to zanikrno videti!

»Mačke! Gotovo so vsega krive mačke!« je zatulila gospodinja Jazbečka, zgrabila je metlo in odvihrala na podstrešje. Na podstrešnem oknu se je igral majhen, puhast črn muc z belimi tačkami. Jazbečka je zavpila: »Aha, te že imam!« In je zamahnila z metlo.

V tem hipu je za njo nekaj zavreščalo in zapihalo. Črna mačka je bila v enem skoku na Jazbečkinem vratu in ji zapičila ostre kremplje v meso. Jazbečka je spustila metlo in zavpila od strahu. Mama mačka je čisto podivjala, praskala je, grizla in pihala, dlaka se ji je nasršila, da je bila videti dvakrat večja kot sicer. Jazbečka je bila vsa iz sebe od strahu in je komaj pobegnila po stopnicah.

Mama mačka se je vrnila k mladiču.

»Nič se ne boj, je že dobro,« ga je tolažila in mu nežno gladila svilnati kožušček. Muc je zadremal.

Lepi, topli dnevi so minevali, muc je rasel in spregledal z jasnimi zelenimi očmi in je bil tako lep, kakor mlad muc sploh more biti. Gospodinja Jazbečka pa je kuhala jezo in razmišljala, kako bi se maščevala. In nekega dne je opazila, da se črna mačka odpravlja na lov.

Gospodinja Jazbečka si je pomela roke in stekla na podstrešje. Muc se je igral v sončni lisi na tleh in lovil lastni rep. Gospodinja ga je zgrabila in ga surovo stisnila, da muc še mijavkniti ni mogel. Poskusil se je braniti s kremplji, pa so bili še premajhni in premalo ostri. Jazbečka ga je zavila v predpasnik in tekla z njim k reki. Nagnila se je čez ograjo mostu in čof! vrgla ubogega mucka v vodo. Potem se je škodoželjno zahehetala in se vrnila domov.

Muc je vreščal, kolikor je mogel, in se otepal s šapicami, voda pa ga je odnašala in začel se je že utapljati.

Medtem je mama mačka čakala pri mišji luknji pet hiš od doma. Naenkrat je zaslišala slabotno, obupano mijavkanje sem od reke.

Mačka je imela izredno oster sluh, takoj je spoznala glas svojega mladička. Bliskovito se je pognala v dir proti reki in zagledala, kako voda odnaša majhno črno stvarco, ki je zdaj potonila, zdaj se spet pokazala na površju.

Mačke nimajo rade vode, ampak mama mačka na to niti pomislila ni, planila je v reko in kolikor je mogla hitro plavala proti mucku. Že ga je dosegla, ga zgrabila za kožo na vratu in ga z zadnjimi močmi privlekla na breg. Tu sta oba čisto onemogla obležala. Mucek je bil že napol utopljen in je komajda še dihal.

Jazbečkin sosed pa je videl, kaj se je zgodilo, ker je ravno takrat ribaril v reki. Videl je gospodinjo Jazbečko, ki je vrgla v reko mačjega mladička, in je tekel domov in vse povedal. Kmalu so za dogodek zvedeli vsi sosedje. Zdaj ni hudobne Jazbečke nihče več pozdravil. Kdor je šel mimo njene hiše, je zavpil:

»Nemarna babnica, surovina, ubijalka!«

»Njo bi bilo treba vreči v reko!«

»Sram naj jo bo! Sramota za našo vas!«

Tako so jo zmerjali po ves dan. Gospodinja Jazbečka se ni več upala prikazati iz hiše in je samo škripala z zobmi. Končno se je odločila, da se preseli daleč stran, kjer je nihče ne bi poznal. Pred hišo se je ustavil kamion, gospodinja je znosila nanj svojo kramo in se odpeljala, sosedje pa so vpili za njo:

»Kar izgini! Ne prikaži se več med nas!«

Ko se je hrup polegel, je po cesti utrujeno prišla črna mačka, za njo pa še zmeraj prestrašeni muc. Ljudje so ji tekli naproti, ji ponujali mleka in koščke mesa, mačka pa se je odslej bala vseh. Zgrabila je mladička in plašno stekla z njim med vrtove. V prazno hišo se je vselila družina s tremi deklicami. Punčke so slišale za neprijetni dogodek z mačjim mladičkom in so vsak dan postavile na hišni prag skodelico svežega mleka.

Nekaj dni je ostalo mleko nedotaknjeno. Potem pa so nekega jutra zagledale skozi okno lepo črno mačko in mladega mucka z belimi šapicami, ki sta čepela pri posodici z mlekom in pila:

»Mljas-mljis, mljas-mljis.«

In postali so dobri prijatelji. Muc je dobil prelepo ime Mijalko, rasel je in postajal zmeraj lepši. In nekega dne je bil odrasel maček.

Spet je bila pomlad. Mijalko je sedel na strehi in pel:

»Nemiiir, pomladni nemiiir!«

Dekleta v hiši so se prebudile in si rekle:

»Mačke se ženijo, s spanjem ne bo nič. Pa se igrajmo ›človek, ne jezi se‹.«

Igrale so se »človek, ne jezi se« in se niso prav nič jezile. Spodaj pod jasminovim grmom pa je muc Mijalko vprašal snežno belo mačico:

»Ali hočeš, da ti naredim pet mladih muckov?«