Človek mrtvaških lobanj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Človek mrtvaških lobanj.
Kronika raztrganih duš.

Leo Sila
Izdano: Delavska politika št. 23–104, 1928, letnik 3 in 2–, 1929, letnik 4
Viri: dLib 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 32, 33, 34, 35/36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 66, 67, 68, 69, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 10, 10, 10, 10, 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pisateljev uvod.[uredi]

Vsakdo, ki živi v današnji meščanski družbi, čuti njeno dekadenco; propadanje tistega razreda, ki je za časa francoske revolucije vodil množice v boju zoper srednjeveški fevdalizem. Buržuazija je danes v defenzivi. Braniti se mora pred novo, vstajajočo, vseopaljujočo silo proletarijata, ki kljub zatiranju s strani kapitalizma nosi v sebi zdravje in bodočnost vsega človeštva.

Tudi v takozvani slovenski-jugoslovanski družbi se kažejo znaki splošno propadajočega zna­čaja. SHS-država je za našo rodoljubno avstrijsko-slovensko politiko izbruhnila ravno tako nenado­ma, kakor je Avstrija propadla. Vojna, nacionali­zem, klerikalizem, liberalizem — vse to je v svo­jem idejnem propadanju globoko zaseglo v vse plasti našega naroda. In nihče še danes ne sluti, kako globoko tli v duši preprostega človeka tih odpor, ki čaka prave besede in dejanja.

Posledice teh razmer sem skušal pokazati v pričujočem romanu na mladini. Na tisti mladini, o kateri govore in pišejo narodni gospodje, da je bodočnost naroda, ker skušajo vzgojiti v njej svojega vernega hlapca. Marsikaj zanimivega, važnega, se skriva v mladini, ki je rastla med vojno in po prevratu. Vojna je dahnila vanjo s svojo krvavo, rabeljsko dušo, da ji je bila mladost oskrunjena in ubita. Otroci so doživljali nerazumljive dogodke, ki pa so ostali v spominu. V nekem podzavestnem življenju žive dalje in marsikogar so že poslali v smrt. Vseobči nesmisel, laž, hinavstvo, koristolovstvo in kolikor je vseh tistih oboževanih čednosti našega javnega in privatnega življenja, ubijajo in tirajo v samomor marsikaterega čustvenega človeka.

Vse naše kulturno-politično življenje je ena sama velika gnojnica, v kateri se kopljejo, psujejo »narodovi predstvaniki«. Nič zato. Da bi se le kmalu utopili in do onemolosti načofali te gnojnice, ki je produkt njihovega delovanja. Borijo se pravzaprav že na življenje in smrt. Nobena reformacija jim ne pomaga trajno ničesar. Vsaka reformacija je deformacija, samo trenutna defenziva že majajočih se temeljev. Priti mora nekaj novega, povsem novega, kar je zdravo, čisto in življenja zmožno, življenja vredno. In prihaja. Iz nižin, iz zatiranih množic fabrik in rudnikov prihaja ...

V slovenski literaturi zadnjih let je navada, da se o vsakdanjih pojavih življenja ne piše in to radi tega, ker je baje umetnost nekaj vzvišenega, nadživljenskega. Zato pa tudi prevladuje v njej nadzemsko smrdeče mrtvilo ... Meni je za življenje, za tisto vsakdanje življenje, ki se v resnici živi in ki je danes táko, da ga je treba razgaliti, razkrinkati.

Če je o čem težko pisati, je to o mladem člo­veku, o bitju, ki je v stalnem, velikokrat si nasprotujočem gibanju. Sam sem živel tako življenje, sam bil član takega kluba, kakor je v romanu klub »Človek mrtvaških lobanj«. Marsikaj se bo zdelo neverjetno, nepristno, toda zgodilo se je. In se še dogaja. Zakaj, življenjska resničnost me je vodila pri pisanju tega dela. Povdarjam to radi tega, ker se veliko poglavij suče tudi okrog ljubavnega, spolnega življenja mladih ljudi. Zakaj v letih, ko prehaja otrok v fanta ali dekle, se izvrši v njem toliko duševnih procesov, toliko zločinov s strani oficijelne vzgoje. Za vse to – obtožujem ...

Vidite, takrat bodo zapiski kakor so
Vaši, potrebni in bodo marsikomur služili
kot material, samo da so odkritosrčni, naj
si bodo sicer še tako kaotični in slučajni.
V njih se bodo ohranile vsaj nekatere resnične
poteze, iz katerih se bo lahko spoznalo,
kaj vse se je skrivalo v srcu marsikaterega
mladega človeka iz tiste kaotične dobe. Resnično,
nikakor nepotrebno sporočilo, zakaj, iz mladih
ljudi vzrastejo generacije. Dostojevski.

»To kroniko sem spisoval samo radi tega, da bi bila pomnik vsega tistega, kar se je dogajalo med nami. Kako smo čutili, kako iskali, kako trpeli. In kadar smo sovražili, smo sovražili iz vse duše, ki se je ranjena, ker ni našla tiste ljubezni in tistega odziva v ljudeh, ki bi ga rada, začela upirati. Zaradi ljubezni, ki je bila v nas, smo sovražili. Vem, da gledajo vsi veliki gospodje, očaki in pismouki, z omalovaževanjem na mladega človeka, kakor smo bili mi. Nihče od tistih se ni zavedal in se ne zaveda še danes, kako tenkočutna je notranjost v teh letih. Kako zabrni duša ob najmanjšem dotikljaju, kako globoko zakrvavi srce ob vsakem sunku. Dovolj je bilo vzroka za to, zakaj sunki so bili težki, noži ostri in globokorezni, ljudje pa kakor brez vsake ljubezni do svojega bližnjega. Ljubezen pa je nekaj najvišjega in najlepšega in kadar je ni najti mlademu človeku, mu je smrt blizu. In ravno zato, da bi vsi videli, spoznali nekoč, kam je šlo naše in njih življenje, kam je šla naša mladost, sem pisal z gnevom in s krvjo mladega človeka te bežne zapiske. Protest, vseupirajoč odpor je v njih, ker je bil v nas vseh.

Nič ne vem, kam bo šla moja pot. Vi vsi, Sonja, Binica, Tine, Januš in kolikor vas je bilo in vas še je, oprostite za trdo besedo, ki sem jo postavljal v zapiske. Samo zato, da bi vaša trpeča mladost mogočno in trdo odsevala v njih v vsej svoji moči in nemoči, v vsem trpljenju in ponižanju. Sprostil bi se rad tega, kar se je zgodilo, ker hočem živeti, hočem nadaljevati pot, ki smo si jo zastavili. Ne vem, kako vodi, kako pelje. Verujem pa, da pelje v odrešenje. To vero nosim od prvega dne. Neusahljiv vir mi je bila v težkih dneh. Da bi mi bila še v bodočnosti ...

Pozdravljeni Binica in Sonja!

Pozdravljeni vi vsi!

Iz naše trpeče mladosti naj vzklije roža vsečlovečanske ljubezni!«

Iz zapiskov Leva Vuka, kronista kluba »Člo­vek mrtvaških lobanj.«

Prvo poglavje.[uredi]

1. Pijanec.[uredi]

Sredi avgusta ...

Iz vinorodnih in gozdnih hribov piše veter. Vsa dolina je v gibanju njegovega piha in klopotci spremljajo s svojo živo pesmijo šušljanje listja in gibanje dreves.

Cesta se praši. Že dolgo ni deževalo. In ta ve­ter je kakor glasnik bližajoče se hude ure in njen sovražnik. Zakaj, če razžene zbirajoče se meglene oblake, zemlja, žejna, zevajoča zemlja spet ne bo dobila vode, da si ohladi strašno žejo. Ajda bi jo potrebovala. Kakor lačni otrok je izsesala vso živo vodo iz nje. Sedaj se že pari. Zemlja poka, zeva. Tako je v dolini in travniki ne poganjajo trave. Premalo je rose, preveč lačnih kravjih gobcev, ki pulijo, režejo, kosijo kakor kosci ob senu in otavi.

Le tam iz hribov se sliši pesem klopotcev, kot klic bojazni, svarilo, zakaj jagode otekajo in trta je žlahtno nežna kot mlado dekle. Vzbrstela je v plod, noseča oteka in dež je sovražnik njene žlahtnosti. Dež jo kisa, dež jo stari, ji krade sladkost ... Kaj bodo rekli vsi tisti, ki jim vino sladka, lajša življenje? Kaj bodo rekli, če bo nov kis med kisi življenja ...

In veter piše. Prijazno piše. Oblaki se vozijo kot dirkači na gumijastih vozičkih. Tiho, samozavestno. Tak veter hladi razgrete duše in delavci na polju ga ljubijo, ker odnaša, pot in odmerja žejo, skromnejšo od razkošno pekočega solnca.

Popoldan je že in solnce ne vrši več borbe. Udalo se je in počasi se umika. Visoko je še sicer, mogočno se odraža v pramenih skozi hiteče oblake, toda čuti se, da je iz zenita že par ur ...

Na vrtu pred visoko, skoraj graščinsko zidano vilo stoji mladi človek. Veter se poigrava z nje­govimi plavimi dolgimi lasmi. Razklal jih je sredi čela in večkrat mu jih vrže na oči. Takrat stegne roko, strese z glavo in jih uravna. Večkrat. Zakaj veter je poreden kot so poredni starci in otroci ter zaljubljeni fantje.

Toda on ne misli na veter, ne na klopotca. Na ničesar, kar je okrog njega. Oči so se zagledale preko poljane, preko hribov v daljo in z njimi so šle njegove misli.

Sinoči je prišel pijan domov. Kakor kakemu staremu pijancu so se mu opletale noge, ko se je že v temi plazil preko vrta tesno ob zidu v vilo. Mati, ki je v kuhinji že pospravljala večerjo, ga niti videla ni, kako je oklevajoče in težko smuknil po hodniku v svojo sobo. Šele ko je nerodno zaloputnil vrata, se je domislila, da je mogoče on, in dekla Verona, ki se je vračala iz hleva, ji je potrdila. Videla ga je preko plotu, ko je vstopal na verando.

Takoj se je vrgel v posteljo. Razmetal je obleko po tleh in se zavil v odejo. Hotel je zaspati, toda glava je bila vroča, za spanec pretežka in vest se je tudi oglašala.

Nato je vstopila mati.

Strogo, osorno se je ozrla po sobi.

»Kaj mi delaš, Leo ...?«

Stroge, ostre so bile njene besede in njen obraz, sicer dober in drag vsakomur, najbolj pa njemu, Leonu, se je spačil v prikriti jezi, ki se je skrivala v njenih prsih. In njene besede so bile kakor žerjavica na razbolelo dušo, o kateri mati ni vedela ničesar.

»Kaj mi delaš, Leo ...?«

Nič ga ni moglo bolj zadeti kakor take besede. Mislil je, da je starčevsko gubančil čelo, gledal mimo matere, toda odgovora ni mogel najti in zato ga ni dal.

Mati pa je čakala, strogo čakala.

In ker kakor v zakrknjenosti ni zinil ne besedice, je planila k postelji in tolkla, tolkla, koder je priletelo. Po glavi, prsih, koderkoli ...

Leo pa je molčal. Ni govoril. Ni kričal, le včasih je globoko zaječal kakor ranjenec, ki prosi sovražnika. »Saj sem že ranjen dovolj, nikar ... Toda če hočeš, branil se bom ...«

In se ni branil, dokler ni težko priletelo preko prs po želodcu. Takrat ga je pognalo kvišku in izbruhal je. Po postelji, po sebi, tudi na tla je priletelo. Mati je za trenutek postala, kakor da jo je premagalo sočutje. Ko pa je videla pomazano lepo odejo, se je vjezila vnovič in nova kopa besedi in udarcev je padla po njem.

»Falot ničvredni! Samo nevoljo imamo s teboj. Ravnokar je nadučitelj pravil, da ne bo nikoli nič prida iz tebe. Ubogal ne bi rad, vse po svoji volji bi rad storil. In včasih sploh ne veš, če bi pozdravljal ljudi ali ne. Alii sem zato toliko pretrpela zate, da postaneš lump, pijanec? Kaj bi bilo, če bi bil sedaj ata doma? Do krvavega bi te pretepel. In jaz bi te ne branila. Zaslužiš si. Ali smo te pijanstva učili? Ali si videl kdaj mene ali njega pijanega? Nemarjak nemarni! Gorje ti, ko se vrne iz Ljubljane in mu povem ...«

Toda vse te besede karanja in grožnje so šle mimo njega. Ni jih mogel sprejeti, zakaj, vse je bilo v njem razvneto, raztrgano in razbolelo, izmučeno. In ko je mati uvidela njegovo trdovratno molčeč­nost, je odšla, polna groženj in težkih slutenj zanj.

Danes zjutraj jo je prosil odpuščenja. Prijazno ji je želel dobro jutro, toda niti odgovorila mu ni. Ne na pozdrav, ne na oproščenje in tudi na prošnjo, da očetu naj ničesar ne pove, ni odgovorila. Kakor da ga ni videla, ne slišala. Pri obedu so molčali. Vsi. Samo mlajša brata sta ga tu pa tam očitajoče pogledala. Tujec med tujci se je znašel radi sinočnjega dogodka v svoji rodbini.

»Pijanec!«

To je bila psovka,, ki so jo kričale vse stene, vsi pogledi srečajočih, vsa usta, ki so se obračala nanj z molčečo, prezirljivo besedo. Dekli sta se spogledovali in si pomežikovali, ko je zjutraj prišel po kavo v kuhinjo. Hlapec Matjaž se je svobodno smejal na njegov račun, da se je slišalo od hleva do hiše.

»Mh! Dekline!« se mu je nasmehnil, ko sta se srečala. Ni mogel drugače, kakor se smejati mlademu pobitnemu človeku, ki je sredi tedna nosil in preživljal velikega mačka pijanstva in sramote. Matjaž je vedel več, kakor vsi v hiši. Povedala mu je Lojzka. Ona mu pove vse in cigarete mu daje. Zastonj, če jo lepo prosi. Kaj zato, če se govori po vasi, da je njihova trgovina na pol že na bobnu in da upniki čakajo samo še iz usmiljenja do starega, sivega očeta trgovca, ki so ga postarali in izžulili njegovi otroci. Deset. Celih deset jih je spravil v svojo nesrečo na svet. Lojzka je bila najmlajša in rada se je ozirala po fantih in lepo se je oblačila. Kakor starejši bratje, ki so razen enega, pobožnega, vsi radi pili in se veselili. Kdo bi tožaril o ne­sreči, o nevolji domače hiše, če je mladost v srcu in v duši in so dekleta lepa, mlada in strastna, da jim drhte grudi v objemih in ustnice v poljubih ...

Leo je bil nesrečen. Radi lepega dekleta je bil nesrečen, ki ga je zavrnilo, ki se je celo norčevalo iz njegove ljubezni in zaljubljenosti. Nesrečen je bil še bolj radi tega, ker ni mogel povedati, nikomur razodeti, zakaj je tako nesrečen, zakaj se je napil do brezupnosti, da je divje poljubljal Lojzko v vinogradu. Poljubljal dekle, ki ga ni ljubil in ga tudi ni mogel ljubiti ... Samo v pijanosti se je hotel utešiti, izživeti tisto bol, ki mu jo je prizadejala lepa, ošabna Binica, gostilničarja Sršena hčerka iz sosednje, obmejne župnije.

2. Povest o lepi Binici.[uredi]

Že zgodaj se je začel Leo ozirati po dekletih. V ljudski šoli, na vasi, pri pastirjih, po navadi starejših fantih šestega razreda, se je naučil marsikaj in veliko spoznanj mu je dala pastirska šola. Veliko več o okolici in življenju kakor šola, v katero je sicer rad zahajal in se pridno učil. Pastirji na vasi so ljudje zase. Kakor da so republikanci napram vaščanom, možem, gospodarjem, ki so jih večkrat prišli nadzorovat. Seve, da ni bilo vedno vse v redu v pastirskem narodu. Velikokrat so bile popašene sosednje njive in ukradena koruza se je kaj prijetno pekla in zavživala. Tudi sporekli so se med seboj, se tožili svojim gospodarjem in obrekovali drug drugega. Kadar so si pa bili dobri, so bili kot en mož, ribarili so, pekli ribe in koruzo, se pogovarjali o svojih gospodarjih, igrali, plezali, veveričkali ... Oh, koliko je vseh tistih pastirskih iger! In ženili so se. Danes je bil ženin ta, jutri oni. Danes nevesta Ančka, jutri pa Micika. Tudi vojake so se šli in Turke, ki so plenili kristjane in lepa dekleta, da jih odpeljejo v sultanov harem. Vsaj tako so vedeli pripovedovati starejši pastirji.

Leo je bil vedno med prvimi. Tudi stepel se je radi prvenstva in kadar so se ženili, je bil ženin in je tudi uredil ceremonijo, kakor v cerkvi. Ko je nekoč prišel v babičino gostilno muzikant s harmoniko in je v šali zahteval pet krajcarjev od radovednih in na muziko čakajočih otrok, je Leo smuknil v kuhinjo in ukradel materi petico. In nato so plesali. Leo z mlado Miciko, hčerko gostilničarja najemnika, s katero sta bila istih let. Veselo, zabavno je bilo. Skakali so in oponašali starejše pri plesu, dokler ni prišel oče po Leona. Ko je vstopil ostrega pogleda, je težka vest pognala Leona skozi vrata na cesto. Še je slišal klic grožnje, toda oče ni šel za njim. Leo pa je bežal, tja med njive in čakal mraka. Nato se je splazil proti domu ter se skril v izabelili brajdi. Sredi poletja je bilo in trtino listje je dobro varovalo njegovo skrivališče. Ugajalo mu je, četudi je bil ves vročičnat od strahu. Toda Leo se je delal kljub nastopajoči noči in na bližnji palmi skovikajočemu čuku pogumnega. Sam pravzaprav ni vedel, zakaj čepi tako tesno prikovan med trto in zemljo in ne gre domov ...

Zaspal je.

Po trudapolnem iskanju so ga končno našli. Ko se je vzdramil ob govorjenju iskajočih iz vročičnih sanj o lepem plesu, je v strahu zaklical: »Babica! Babica! Babica!« In ko se je iz teme oglasil njen skrbni, dobri glas, se je udal svoji usodi, verujoč v dobroto in ljubezen babice, ki ga bo gotovo zaščitila pred očetovo palico. In ga tudi je. Četudi ga je okarala kakor mama, vendar njena beseda ni bolela kakor očetova šiba, njegov molk in tudi pogled. Ko je bil prvo leto v mestu, kamor so ga poslali radi učenja nemščine v peti razred nemške ljudske šole, se je srečal s sošolko, begunko iz Primorja. Bila sta edina Slovenca v razredu in to je bil prvi povod, da se ji je Leo približal. In Rika mu je ugajala. Celo sladkor je včasih dobil od nje. On pa ji je včasih pomagal pri nemščini, ki njej v začetku ni šla nič kaj gladko.

Nekoč ga je izzval slok, kratkohlačni sošolec, nahujskan od drugih. Leo je ravno sedel v odmoru v klopi zraven Rike in se pogovarjal z njo. Tisti štajersko uniformirani kratkohlačnik pa se je obregnil, češ, Rika ti ugaja ... »Gospod in gospa« še je dejal po načinu, kakor je običaj pri medsebojnem zbadanju otrok. Leonu je stopila kri v lice, in ko je videl vso zardelo Riko, je stopil iz klopi proti gobezdavcu in puranu. Postavil se je tik njega. Ostali so hujskali in pričakovali v nestrpnosti petelinjega boja.

»Kaj hočeš?« je vprašal Leo, ostali pa so se v krohotu zasmejali. Nič ni čakal, kar sunil je izzivalca, da se je opotekel nazaj.

»Kaj boš ti, svinja slovenska ...« 

Tako se je revanžiral oni.

»In ti švabska baraba ...«

Takrat sta se spoprijela, da branita čast svoje nacionalnosti. Leo je prišel iz vasi, naravnost iz kraljestva pastirjev, kjer se človek nauči marsikaterih pastirskih bojnih in pretepaških umetnosti. Kratkohlačnik je bil tepen. Toda Leo je pred grožnjo ostalih moral zbežati. Skril se je v stranišče. Ko je pozvonilo, je vstopil v razred tik za učiteljem. Še niso sedli, že je dvignil pretepeni kratkohlačnik roko, »Gospod učitelj, prosim ...« in je povedal, da ga je Leo imenoval švabsko barabo, da se je uprl temu in da je bil od Leona povrhu tega še tepen. Leo se ni mogel zagovarjati. Jezik še ni bil tako gladek in vešč, da bi povedal vse. Sicer pa mu niti ni bilo za to in veliko bi tudi ne pomagalo. Nemški učitelj se je razvnel ob njegovi psovki, izrečeni nemškemu kratkohlačniku. Zato mu je krepko pomeril hlače. Pograbil ga je za suknjo, ga vrgel na klop, kakor je bil dolg in širok in ga obdelaval s trstiko v smeh celega razreda. Le Rika ni vedela ne kako ne kaj ... Potem ga je bilo sram in ni se ji več približal. Tudi ni bil več tako priden. Podivjal je v mestu in za dobro vzgojeno Riko, hčerko slovenskega učitelja-begunca, ki se je tepel na fronti z Lahi, je bil preprostaški ...

V gimnaziji ni bilo nič boljše. Leo ni spregledal nobene lepe sošolke in vsi so vedeli za to. Drzen je bil in že v prvih skupnih šolskih dnevih se jim je približal. V začetku je imel vedno uspeh kot mali junak, potem pa so ga izpodrinili starejši. O, koliko štorij, povsem nedolžnih, se zgodi za srednješolskimi klopmi, četudi jih velikokrat, če ne vedno, krivično obsodijo! Ako bi gospodje profesorji vedeli za Leona in tovariše, bi sklicali konferenco in jih izključili. To je pedagogika profesorjev in izkušenih mož. Saj tako se je tudi velikokrat zgodilo. Zato pa so se študenje urili v zvitosti, hinavščini in Leo je bil spreten.

Res je, da ni mogel prikrivati žive krvi svojega telesa, toda vse to je bilo tako otroško nedolžno in velikokrat potencirano samo radi dolgočasja, ki je velikokrat domovalo pri marsikateri uri tega ali onega profesorja. Koliko pesmic in verzificiranih pisem so napisali! Gorje pa, če je katera prišla v roke razredniku ali kakemu napetemu profesorju! Čustvo do deklet in spoznanje, da je sošolka povsem drugačno bitje, se je razvijalo od razreda do razreda. In že v tretjem so si razdeljevali punce. Nekateri starejši so celo znali pripovedke iz zakotne ulice, kjer so se shajale prostitutke. Časi so bili nemirni in otroci so doživljali veliko stvari zgodaj in nihče ni imel časa niti smisla, da bi se prijateljsko pogovoril z njimi.

Po prevratu so prišli novi učenci, novi sošolci in sošolka Marja. Lepa, črna, temno poltna, ogorela od južnega solnca in v kratkem belem krilu. In Leo je sanjaril o njej in mnogo sošolcev. Toda Leo je bil eden izmed najmlajših in tudi denarja ni imel za bonbone, ki jih je Marija, hčerka sodnega svetnika, kaj rada zobala. Zato je moral v ozadje. V peti šoli je napisal pesem z akrostihonom o Marji in o sošolcu Tonetu, dvakratnemu repetentu, spretnemu goljufu pri šolskih na­logah in veščem v raznih znanostih življenja, ulice ... Zato je dobil v odmoru klofuto. Še isti dan, ko je pesem izšla v razrednem listu.

Dekle je prvič poljubil v četrti šoli, ko je imel 14 let. Z nekaterimi tovariši so se skupno po večerih potikali po parku. Eden izmed njih, sin višjega finančnega uradnika, je na skrivaj tržil z zaplenjenim tobakom. Z dekleti so se spoznali pri sokolskih telovadnih nastopih, v parku, na promenadi ... Tako se je zgodilo, da so jih hodili čakat po telovadbi, ali pa, da so se dogovorjeno sešli v gozdu izven mesta. Na eni izmed takih ekskurzij si je Leo priboril nežno bledo Mirko. Ko so zvečer posedali v mraku parka, sta se poljubila. Pol ure po tistih prvih poljubih sta šla po gozdni aleji parka roko v roki. Ostali so, razdeljeni po bližini, sledili. Bili so cel klub, ki je imel ljubimce in ljubimke, tobakove tihotapce ter stražarje, ki so morali prežati, če se ne bliža njihovemu ljubimkanju kaka nevarna zver. Kak profesor ali oče tega ali onega, te ali one ... In tako dalje. Hodili so spretno precej časa. Tisti večer po prvih poljubih pa je Leo prisolil klofuto enemu svojih sošolcev, ki je moral vršiti ljubezensko stražo. Tudi on se je potegoval za Mirko, katero pa je usoda naklonila Leonu. Hotel se je maščevati. Stopil je iz zasede k njima in izzivalno čestital.

To je bilo skrajno žaljivo. Leo je spustil roko svoje izvoljenke in mu prisolil krepko klofuto.

Kmalu na to se je vse razbilo. Oče fanta, ki je tržil s tobakom in je bil tudi v ljubimkanju četi poglavar, jih je iztaknil. Leo in Mirka po tem nista govorila nikoli več. Kakor da ju je postalo nenadoma sram tistih prepovedanih poljubov ... Tri leta nato je umrla Mirka na jetiki.

Hrepenenje Leonovo, ki mu nihče ni mogel dati ne besedice nasveta, utehe ali česarkoli, je rastlo vedno bolj. Motilo ga je velikokrat pri učenju. Včasih se je zavedal svoje sentimentalnosti in petošolske sanjavosti. Zjezil se je, ker je hotel biti tudi v resnosti junak, ker je hotel postati mož. Saj je čital Cankarja, Dostojevskega, Tolstoja in je tudi sam koval pesmi in povesti ...

V peti šoli na počitnicah se je pokazal kot spreten tekmec in razdiratelj ljubezni. Igrali so na vasi Meškovo »Mater«. Iz vseh koncev so se zbrali študentje raznih šol, kakor je to že navada na deželi. Za dijaško podporno društvo so hoteli priigrati nekaj denarja. Leo je bil najmlajši. Imel pa je že eno leto dramatičnega tečaja za seboj, ki ga je na skrivaj, kljub šolski prepovedi, obiskal. Zato je bil pri dveh vajah celo režiser, dokler se nista sprla »ciganka Silva in župnik«, oba študenta v civilu in zaljubljen parček, ki se je ravno med vajami razhajal. Ko je prevzel režijo »župnik«, fant igralke Silve, je opazil, da Silva koketira z Leonom. Delala je to namenoma, ker je poznala ljubosumnost svojega fanta, ki je imel že 18 let in je dovršil drugi letnik učiteljišča.

Leo je pri tej zakolisni aferi triumfiral, ker je tako hotela Silva. Župnik pa se je jezil in na dan veselice, ko sta Leo in igralka Silva ves večer posedala skupaj in si zaljubljeno pogledovala v oči, se je napil do onemoglosti ... Nato so se razšli in Leo je kmalu moral spoznati, da je bilo vse skupaj le trenutna igra Silve, ki se je hotela osvoboditi ljubosumnega tretjeletničarja. Baje je imela v mislih novega fanta, nekega kadeta vojne realke.

Leo je bil precej razočaran. Toda to ni preprečilo, da bi se ne zagledal v lepo Hrvatico Božo, ki je za časa njegove šeste šole prišla iz Hrvatske. Oče je bil državni uradnik, ki ga je režim prestavil v to mesto. Tako je prišla dolgokita in črnolasa Boža na gimnazijo in vzbudila pozornost celo sedmošolcev in osmošolcev. Veliko kartic je dobivala in pesmice so se kar na debelo kovale o črnih, dolgih kitah tretješolke.

Tudi Leo je zašel v gibanje. Dolgo časa je prikrival. Ljubosumnost in zaljubljenost drugih pa je odkrila tudi njega, ki je moral med vsemi doživeti največjo blamažo kot dokument slepe zaljubljenosti.

Če tudi je bilo pravzaprav prepovedano, je Boža rada hodila na promenado ob 6. uri zvečer, ko se je ves mladi svet zbiral v Gosposki ulici. Mesto še takrat ni bilo razsvetljeno z elektriko. Samo zeleno blede plinske svetiljke so bile priče promenade, ki je ravno radi te bežno sentimentalne svetlobe imela velik svoj čar za mlade ljudi. Leo je bil že od tretje šole sem kratkoviden. Pokvaril si je oči v prvi in drugi šoli, ko so se v pomanjkanju petroleja učili ob slabih karbidnih svetiljkah.

Nekoč je hodil že celo uro po promenadi. Korak za korakom je stopal v gotovi, nedolgi razdalji za Božo in njeno prijateljico. Vsaj tako si je mislil on. Seve, da so ga opazili, toda kljub temu da je bil on šestošolec, oni dve pa tretješolki, pri­bližati se ni upal. Pri tej štafeti ga sreča prijatelj Franček, realčan in rojak istih let.

»Kaj pa postopaš za tema dvema?«

Ker sta bila znanca, prijatelja in rojaka, pa mu je Leo povedal. In ko je Franček vse izvedel, je stopil korak naprej, pogledal dekleti in vrnivši se k Leonu se je zasmejal: »Hudiča, kaj pa delaš? Saj to ni Boža! Za božjo voljo! Ali si slep? Saj to je šivilja iz naše ulice. Poznam jo. Šiva v bližini, kjer stanujem ...«

Leo je prebledel.

»Kako?«

»Res! Res!« In Franček se je smejal.

»Mislil sem po črni kiti, ki jo ima Boža ... Saj jo ima tale tudi.« 

»Ali misliš, da ima samo Boža črno kito? Da jih druga dekleta nimajo?«

Tisti večer je šel streznjen spat. Štiri mesece pozneje je prvič videl Binico.

Velikokrat v življenju se zgodi, da se srečajo ljudje že večkrat prej, predno se spoznajo. Leo in Binica sta se vozila večkrat v istem vlaku domov na počitnice in v mesto v šolo. Seveda vsak zase, vsak v svoji družbi. Takrat se je študentarija pe­ljala na velike počitnice. Razposajeni, kakor vedno so se veselili svojih uspehov in povratka. Niti oni niso bili žalostni, ki jim je bilo spričevalo opomin za učenje ali pa celo usoda izgubljenega leta.

Na takih potih je toliko prešernega študentovskega veselja, četudi se mnogokrat kak filisterski potnik pritoži nad razgrajanjem »slabo vzgoje­ne« mladine, ki ne more sedeti tako dolgočasno pribito kot on in dremati. Zgodbe o ogoljufanih, prevaranih profesorjih, razredne povesti o zaljubljenih sošolcih, o prepovedanih cigaretah, o pijanih profesorjih in njih ženah, vse polno je romantične vsebine tega pogovarjanja.

Leo je sedel v kotu pri oknu. Skupaj z bratom sta potovala. Bil je nekam zamišljen, kar sicer pred ljudmi ni bila njegova navada. Zadnje čase je bil večkrat tak, četudi tega niso drugi opazili. Kar pograbilo ga je, pa je bil po celo uro malobeseden in nekam mrkogled.

Vlak je vozil svojo počasno, prav dolgočasno vožnjo. Študentje in študentke so preživljali vožnjo kot po navadi. Leonu nasproti na drugi klopi je sedela lepa Binica. Mlado, plavolaso dekle, rdečih lic in sveže vzbrstelih grudi kakor dvoje živih, zorečih jabolk. Žarela je od mladostnega brstenja in mlade lepote, katere se je dobro zavedala. Med tovarišicami je imela prvo besedo, saj je bila med najstarejšimi. — Kakor da je bil vlak tisti, ki je vedno bolj predel v Leonu mrežo novega hrepenenja. Vse tisto nejasno, kar se je že celih pet let javljalo v njem, je začenjalo dobivati res­nejše, ostrejše oblike. Ob ropotanju vlaka je Leo veliko mislil in Binico je premislil do dna. Detinska igrača in pastirska porednost preko petošolstva se je vedno bolj rojevala v hrepenenje po neki nežni duši, ki bi mu bila vse. Res. Imel je dobro mater. Toda mati je samo mati. V takem prvem mladostnem hrepenenju odpove njena beseda, je veliko premalo, zakaj tak mlad človek ima tisočero misli, tisočero čustev, s katerimi mnogokrat ne ve,­ kod ne kam. Kakor človek, ki je našel zaklad, a ne ve, kako bi ga razdejal, kako razsipal ...

Tako je bilo Leonu. In povrh tega: njegovo življenje se je cepilo, dvojilo se je, zakaj ne samo svojega čustva, tudi telo, mlado kri je čutil vedno bolj in tudi z njim ni vedel ne kod ne kam. In včasih se je zgabil za trenutek samemu sebi. Skušal je pozabiti, skušal si je prikriti porajajočo se telesnost. Čudno se mu je zdelo velikokrat, da je pozabil nanjo ob črni Mariji, bledi Mirki, razposajeni in kovani Silvi, vseh tistih, v katerih je iskal upodobitve svojega hrepenenja ...

Zadnje čase po tistem dogodku z Božo mu je bilo včasih strašno. Mučil se je s tem večnim razočaranjem in sedaj na vlaku, kakor da je oklenil svojo mlado dušo v novo molitev, se je udal tistim ognježarnim očem, tistim ustnicam in valovečim grudim mladega dekleta. Binica je bila skrbno lepo oblečena. Ozka, kratka obleka se je tesno prilegala mlademu telesu in zlasti prsi so se močno odražale. Še star dedec, ki je zašel med to študentovsko razgrajajočo druhal, se je oziral po njej. Leo ga je opazil mimogrede, kako je nekam žalostno pogledal skozi okno, kjer so leteli brzojavni drogovi, polja, gozdovi, hribčki ... Morda se je spominjal svoje mladosti in lepih deklet, ki jih je nekoč ljubil ... Ko je vlak privozil na postajo, kjer je morala izstopiti, je Leo vstal. Vedel je, da je tisti kovček tam zgoraj na polici njen in da ni ravno lehak. Binica je stopila na klop. Prosila je tovarišico, da ji pomaga. V tistem trenutku je že stal na klopi Leo.

»Dovolite, gospodična!« 

Binica ni rekla ničesar. Leo je kovček dvignil in ji zaukazal izstopiti.

»Dal vam ga bom skozi okno!« 

In ko se je zahvalila z bežno besedo in z žarnim pogledom, zamahnila vsem z roko v pozdrav, kakor da je že star znanec vseh, tudi Leonov, je bil ves srečen. Saj je ujel pozdrav, ki je bil namenjen vsem, zase. Samo sebi ga je pripisal, ker je tako želel. In tudi on je zamahnil z roko, ko se je ob ogalu postaje Binica še enkrat ozrla. Nato žvižg sprevodnika, tromba, vlakovodje in vlak je odsopihal. Leo je ostal pri odprtem oknu. Ob vhodu vlaka si je hladil razgreto lice. Mračilo se je. Solnca ni bilo nikjer več. In vlak je bežal kakor pošastna senca v noč, v temno noč, ki je zabrisala vse mimohiteče njive, gozdove, hribe, v njih predmetnosti ... Zvezde ni bilo še nobene. Lokomotiva je sopihala in vlekla za seboj dolgo žarečo perjanico isker ...

V vlaku se je šum pomiril. Veliko jih je že izstopilo, ostali so bili izmučeni. Nekateri so se ob bližajoči se končni postaji zamislili v svoje do­move. Na matere, očete, bratce, sestre so že mislili, ki jih bodo nocoj sprejeli ... Leo ni mislil ničesar. Gledal je v noč in sredi teme, tam iz gozdov, iz hribov se mu je svetilo dvoje žarnih oči. Več. Videl je cel obraz, svetel kot zvezda.

Veliko besedi, veliko boja je bilo. Leo je hotel na sokolsko veselico v Brezje. Oče pa ni hotel privoliti na noben način, četudi se je Leo trdovratno in samozavestno skliceval na vse načine, da je telovadec, da je Sokol, da je sedmošolec, da ni več otrok itd. Seve, vsega tega ni govoril očetu. Le materi, da bi prosila in posredovala zanj. In ker je bil slučajno na vasi na počitnicah tudi mlad profesor, Sokol, ki je nameraval na veselico, je končno v njegovem spremstvu oče dovolil.

»Zakaj vraga ima tako silo na to prokleto veselico?« je godrnjal oče.

»Pusti ga, naj gre. Saj prideta skupaj s profesorjem domov,« je mirila mati. V Brezje je bilo celi dve uri hoda. In v Brezju je bila — Binica. Tega ni vedel nihče razen Leona.

Na tihem je nesel seboj 10 umetniških kartic. Že doma, sinoči, ob petrolejki, jih je napisal. Vseh 10 na Binico. In popoldne, po telovadnem nastopu, ko se je v prvem mraku razvila prosta zabava s šaljivo pošto, so romale k Binici. Kartica za kartico. Beseda se je nizala k besedi, čustvo k čustvu, da naniza Leonovo 17−letno hrepenenje ...

Lepa Binica pa je imela vse polno kavalirjev. Tudi mladi profesor je plesal z rajo. In pogranični komisar, učitelj, finančni preglednik, uradnik hranilnice, ki je bil Leonov znanec iz gimnazije, le da je bil 2 leti starejši. Izključili so ga iz šole radi nerednosti, pa si je poiskal službo pri hranilnici. Vse to se je vrtelo okoli Binice. Plesalo, jo objemalo okoli pasu, stiskalo njene mlade grudi k sebi, da je zažarelo v njenih očeh. In velikokrat se je vsa upehana, težko sopeča vračala k mizi. Tam jo je čakala kartica. Najprej ena, nato druga, tretja ... »Ojoj, celih deset! Kdo pa je tako radodaren?« Gospod profesor, ki je bil mlad, sicer že zakonski mož, je bil poreden in je Binici povedal.

»A tako ...«

Z Leonom sta se bežno pozdravila. Njene oči, njene misli so bile vse drugod.

»A tako ...«

Zabolele so ga njene besede in radi profesorjeve izdaje se je čutil osramočenega. Hud je bil nanj in v goreči, prikrivajoči jezi je sedel pri mizi. Binica pa je povedala svojim kavalirjem. Vsi so brali njegove kartice. In so se smejali.

»Zakaj pa ne plešete, gospod Vuk?«

Tako žaljivo se je obrnil nanj finančni preglednik, lep, mlad in korajžen fant, podjeten pri lepih dekletih.

»Ne znam ...« je užaljeno odgovoril Leo.

»O, to se bo pa treba naučiti! Brez plesa ni življenja in ni deklet ...« Nato sta se zasukala z Binico. Leo je med plesom izginil na veliki vrt, ki je bil pravzaprav skromen park Brezja, obmejnega trga.

Ni vedel, kako dolgo je hodil in posedal ob obrežju reke, ki je šumela tik ob parku. Vzdramil se je iz svojih misli, ko je začul tihe, počasne korake. Iz gostilne sem je prihajala godba, od reke šumenje valov, tam po prodcu so odmevale stopinje. Stopil je za veliki hrast. Med drevjem je bila tema in nihče ga ni mogel videti. Ko je šlo dvoje tesno objetih ljudi mimo hrasta, mu je zastala sapa. Dvoje žarečih oči, rdeče ustnice, sočne kot prve črešnje in jabolčne grudi ...

Binica in komisar. (Epolete so se zasvetile ob pramenih mesca, ki so se prikradli skozi drevje na njuno pot.)

Binici je bilo 16 let.

Deset dni potem se je Leo napil v trgovčevem vinogradu. Povabila ga je Lojzka. Cela družba mladih ljudi se je zbrala v vinogradu. In Leo, ki do takrat ni pil, se je napil. Hotel se je napiti pozabljenega. Ko se je v smeh in zabavo ves truden in vinjen zrušil na trati ob zidanici, se je prikradla v vinjeno glavo senca dveh tesno se oklepajočih teles.

»Binica!«

Družba se je smejala. Lojzka pa je konmentirala. Mogoče iz jeze, ker jo je ves čas pri mizi poljubljal, strastno poljubljal na usta, lica, grudi, vrat, da se je smejala in zabavala vsa družba. In tu na trati je izpovedal svojo bol, svoje hrepenenje. Lojzka je bila razočarana ...

3. Hlapec Matjaž.[uredi]

Vrata v hlev so bila na stežaj odprta. Konji so vedno nadihali močne vročine. Zato jim je bil ponoči in po dnevi sveži zrak potreben. Na polici ob postelji je brlela skromna petrolejka. Konji so prežvekovali. Njih globoko dihanje je bila živa sapa tega prostora.

Matjaž je napol ležal napol sedel na postelji. Na vzglavnik je položil kos deske, na katero je razprostrl papir in kuverto. Iz žepa je potegnil kratek tintni svinčnik, ga namočil v ustih, da si je pomazal jezik, in začel pisariti po rjavem papirju, v katerem je bilo prej pismo zavito.

Tedaj je vstopil v hlev Leo. Pozdravila sta se. Matjaž se je muzal in odložil svoje pisanje. Pravzaprav je vse skupaj skril pod desko. Leo je napravil par korakov gor, dol. Nato se je vstavil pred smehljajočim Matjažem.

»Zakaj se smeješ?«

»He! Zato, ker je veselo ...«

Molk. Leo se je zagledal v tri konje in poslušal njih prežvekovanje.

»Včeraj ste ga pa vlivali!«

Dobrodušni obraz 25−letnega hlapca se je vedno bolj izgubljal v smeh. Tudi Leo se je nasmehnil.

»Smo ga. Da. Zato pa je danes precejšen maček!«

»Hihi! Lojzka mi je pravila. Tudi ona ga je imela pod kapom. Ali si jo res tako divje poljubljal? ... Hihi! Pravila je ... Kaj pa Binica?«

»Katera Binica?« Leo je skušal govoriti povsem hladno, mrtvo.

»Hihi! Tista ... Tam iz Brezja. O, saj jo dobro poznaš. Ali ne? Saj si jo klical v pijanosti.«

»Ne vem.« Leo se je natančno spominjal vsega. Niti besedica se ni izgubila iz spomina. Vedel je vse, kar je počenjal in govoril. Zato se je hudoval nad Lojzko, ki je znesla vse na veliki zvon.

»Nikar ne taji. Saj ni nič hudega. Vem. Ženske so vrag. Če se zagledaš v takega-le hudička, pa ti je tako kakor konju, ki sem ga vpregel v voz. He, düjo! Sedaj pa le! Tako se nam godi z ženskami. Hihi! Gospa so se kregali ...«

»Ali jim je kdo povedal?«

»Še sinoči so se srečali z Lojzko, ko je nesla na pošto. Ošteli so jo. Lojzka pa se je smejala. Imela še ga je v glavi.«

Leona je najbolj bolelo to, da so se na njegov račun posmehovali in zabavali. Povedal je Matjažu, da to ni lepo. Najprej vabiti človeka v gorice, nato pa se norčevati iz njega in razlagati, kaj vse je počenjal, ne, to ni lepo.

»Ženska je hudič, Leo. Nikoli ji ničesar ne zaupaj!«

Leo je sedel na posteljo k hlapcu. Že tri leta je služil pri hiši. Dobra sta si bila in marsikaj sta si že povedala. Oče sicer ni bil vedno zadovoljen z Matjažem, ker se mu je zdel prepočasen in prepovršen. Včasih je samo bežno počesal konje, da si bil ves prašen, če si se jih dotaknil. Takrat je bil kregan. Toda Matjaž je bil vajen. Pri levem ušesu noter, pri desnem ven. Ali pa narobe. Kadar pa so se peljali s kočijo na veselico, ali v mesto, ali v trg, kadar se je bilo treba tudi hlapcu postaviti, oj, takrat je konje skrbno počesal, namazal kopita, osnažil škornje in opremo, da se je vse svetilo ... Marsikaterega gospodarja je že izkusil in imel je še kljub temu veliko upanja.

Oče je bil izgubljen kmečki človek, brat mnogih bratov in sester, ki je moral v svet po kruh. Hlapec je bil, rudar, delavec v tovarni, viničaril je in spal pri deklah. Pri eni je spočel Matjaža. Nato jo je pustil. Sčasoma se je zapil in neko zimo so ga našli zmrznjenega doli ob potoku. Na žganjekuhi se je preveč navlekel. Pot je bila spolzka, noge težke. Opotekel se je, obležal v cestnem jarku in umrl. Za Matjaža se nikoli ni brigal. Kljub temu se ga je Matjaž spominjal z veselo, šaljivo besedo. »Hej, to ti je bil kajon, tak ... kot je njegov sin!« Zakaj tisti veseli del življenja je podedoval po očetu. Žalosten ni bil skoraj nikoli. Samo jezen. Takrat je preklel vse hudiče in bogove.

V cerkev ni hodil. Samo na trg pred cerkev ali pa v trgovino, kjer je bila Lojzka. Po sobotah zvečer je včasih celo uro daleč šel vasovat. Mnogo nedelj je prišel zjutraj domov, ko so šli ljudje k rani maši. In če ga je gospodinja zalotila pri tem jutranjem povratku in se pošalila, češ, ali gre k rani maši, da je tako zgodaj vstal, je smehljajoč se odgovoril: »O, ne, gospa! Jaz sem že opravil mašo. In tudi pri obhajilu sem že bil!«

»Ti, cigan ti, ciganski!« je rekla, on pa se je zadovoljno smejal, kakor človek po dobro opravljenem delu. Od desetega leta naprej je bil pri tujih ljudeh. Sprva kot pastirček, nato pastir v velikih travnikih, končno hlapec. Tudi po bolnici se je klatil. V nogah je imel prehlad. Nakopal si ga je kot otrok in velikokrat mu je teklo. Tega ga je bilo najbolj sram. Redko kdaj je hodil bos, četudi bi moral noge večkrat zračiti. Kopat se ni šel nikoli v druščini. Vedno sam in še to redkokdaj. Bil je vajen hleva. Zato se je za silo osnažil samo v nedeljo, če je šel na trg pred cerkev ali pa je smuknil na skrivaj s kakim dekletom v gostilno. V mestu si je kupil parfuma, s katerim je skušal pregnati konjske duhove iz svoje obleke in skušal prijetno dišati v ženski družbi. Tega se je privadil v bolnici.

Navihan je bil, da mu ni bilo para. Rad je v šali spletkaril, hujskal med fanti. Kadar pa je bilo že prevroče, je popihal. Nekoč je moral bežati celo uro, kar je bilo za njegove bolne noge rekord. V sosednji vasi so ga hoteli premikastiti, ker je bil tekmec pri nekem dekletu.

»Bežal sem, da nisem čutil nog ...« je kaj rad sam pripovedoval. Skrivnosti je težko prenašal. Kar je imel v mislih, je povedal. Le kadar se je v delu pregrešil, pozabil na kak opravek, ki mu ga je gospodar naročil, se je znal zvijati na vse pretege. Izgovarjal se je na vse mogoče načine. Lagal je, da je bil včasih še pol ure potem rdeč in v skrbeh, da njegove laži ne razkrinkajo. Prisegal je pri svoji »grešni« duši, pri bogu, pri hudiču itd., da je položil vajeti v tisti kot, kjer jih sedaj ni bilo. Nič zato, če jih je gospodar izstaknil še v vprežni opremi. Matjaž je še vnaprej trdil svoje, samo da je situaciji primerno zaobrnil. Tako ga je velikokrat spravil v smeh, kakor je bil sicer gospodar strog in hud človek. Toda kaj je hotel. Spoznal ga je tekom časa. Ko je v bolnici ozdravel, mu je bolniški zdravnik ponudil mesto strežaja. Matjaž je sprejel. Služba ni bila težka. Pri operacijah se je izkazal za kaj praktičnega in zdravniku se je prikupil. Prve štiri tedne po ozdravljenju je bil reden. Nato se je vžgala živa kri, ki ni mogla prenašati natančno odmerjenih ur službe in prostega časa. Tudi po ženski ga je žejalo in vino mu je zadišalo. Kar čez visoko zidano ograjo je splezal. Navadno zvečer po večerji, ko ni bilo več inšpekcije.

Najbolj hudo mu je bilo po nedeljah. Jezil se je nad bolniki, ki so ga ovirali, da ni mogel takoj po obedu pobrisati. Neko nedeljo, ravno opoldne, je eden izmed bolnikov izdihnil. Veliko dela in pre­glavic je bilo ž njim. Matjaž je že komaj čakal, da se spravi na oni svet.

Kakor hitro pa je bil mrlič v bolniški sobi, ga je moral s tovarišem spraviti v mrtvašnico. Tisti dan pa je bil sam. Tovariš je imel dopust.

Matjaž je z dekletom, ki ga je kmalu na svojih nočnih pohodih izstaknil, imel sestanek. Kmalu po obedu. V mrtvašnico je bilo precej daleč. Zlasti pa tisto nedeljo. Na koncu v kotu bolniškega parka je bila. Predaleč za Matjaža, kateremu se je mudilo k dekletu. Zato ni imel časa veliko se ukvarjati z mrtvim človekom. Naložil ga je in spravil v drvarnici.


»Bom že zvečer crknjenega hudiča spravil v­ kamro ... Sedaj ni časa.« Tako si je rekel in ga pustil med drvami. Vrnil se je sredi noči. Utru­jen, pijan vina in sladkostrastnih trenutkov, ki jih je preživel z dekletom na gostilničarjevem gumnu. Na mrliča je pozabil. Dekle, ki so drugi dan zjutraj morale po drva, so zagnale divji krik. Kljub temu mu niso povedale ničesar, ko je prišel na zajtrk. Iz maščevanja, ker se je vedno norčeval iz njih in ker nobene ni maral. Niti po zajtrku se ni spomnil na mrliča.

Ob osmih je prišel zdravnik. Bil je že v mrtvašnici.

»Kje pa leži štev. 72, ki je včeraj umrla?«

Tedaj se je Matjaž spomnil. Tedaj se je zdramil iz sanj veselo prečute noči. Ni vedel, ali se naj smeje ali opravičuje.

»Gospod doktor ... v drvarnici je ...«

Doktor je bil ves iz sebe. Komaj se je seve zadržal, da ni butnil v smeh. Vendar ni pomagalo ničesar. Matjaž je moral na pot. Odpustili so ga. In kadar je pripovedoval zgodbo o mrliču v drvarnici, jo je vedno končal z dobrodušnim vzdihom: »Enega hudiča sem spravil v drvarnico, drugega pa na svet. Ves sem bil neumen. Nič nisem pazil. Deklina je zanosila.

Hej, fantje!

Jaz imam že sina ...«

Tako je govoril, kadar je bil pijan in v druščini, ki jo je ljubil in ki ji je lahko zaupal take skrivnosti. Sicer je skrbno skrival svoj greh. Z Leonom sta si bila dobra. Leonu je zaupal. Marsikaj mu je povedal. Tako kakor je mislil. Zlasti je rad govoril o dekletih, naravnost in brez olepšanja. S kmečko fantovsko besedo, katere Leo v zadnjem času ni mogel prenašati. Prerobata, preprostaška, pretrda mu je bila. Zakaj v njem je živelo še tisoč sanj ...

Povedal mu je zgodbico o Binici. Tudi o svojih sanjah je govoril. Zaletel se je v pripovedovanje. Ni mogel več prekiniti, ko je začel. Naletel je na Matjaža in mu je povedal. Tako tujega se je čutil, tako zapuščenega, onemoglega ob velikem razočaranju, ki mu ga je pripravila noč zadnje veselice. Matjaž ga je verno poslušal. In če bi mu pogledal v polsvitu slabo razsvetljenega hleva Leo v oči, bi videl v njih lahen nasmešek. Smehljaj sočutja izkušenega človeka, kakoršnega se je Matjaž smatral. Vsaj pri ženskah. In ko je Leo končal, je začel on:

»Nikar se ne gnjavi. Babe so babe. Vsaka išče samo eno. Vi, gospodje, se tako razpasete v svojih sanjah, da včasih sploh ne veste več, da je fant — fant, dekle — dekle. Toliko se učite, velikokrat pa niti ne veste, zakaj je bog ustvaril dvoje sorte ljudi. Tistega, kar popi pravijo, bi vi vendar ne smeli verjeti. Študirate po mestih, pa ste taki kot popje. Mi tega nimamo. Dokler si mlad, si mlad. Nikar ne glej deklet, kakor nedeljski lovec zajca. Saj dekleta ne gledajo in ne mislijo tako. Oj, kaj vse mislijo! Ti še tega ne veš. In pogovarjajo se ravno tako mastno, ravno tako debelo, kot mi. Samo, kadar smo v družbi, ob belem dnevu, se drže kot lilije bele. Kadar pa sta sama in je noč pa kaj mehkega v bližini, hej, hej, takrat pa zacvetejo ... Samo tega čakajo. Kakor mi. Vsi smo krvavi pod kožo. Zakaj se jeziš nad tisto deklino? Saj jih je vse polno na svetu. Poslušaj! Povedal ti bom dogodek, ki sem ga res doživel. Ni izmišljena zgodba.

Pred letom je bilo. V soboto zvečer. Šla sva s Kolarjevim hlapcem na lov. Na fantovski lov. Precej slabo je bilo. Meni ni hotela odpreti tista, ki sem jo iskal. Slišal sem pozneje, da je bil nekdo drugi pri njej. V hudomušnosti sem naščuval tovariša, da sva šla skupno k njegovi deklini. Tema je bila kot v krtovi deželi. Ob vsaki kamen sva se spodtaknila. In veter je pihal. Splaziva se pod njeno okno.

On jo začne klicati, jaz pa se skrijem. Dekle pove takoj, kje je ključ hišnih vrat. Po dogovoru sem sezul čevlje in se splazil jaz v hišo. Moral sem tiho, da ne zbudim gospodarja. Ker sicer bi bilo po meni in po dekli. Zato niti govorila nisva. Kar legla sva. Že dolgo ni bil pri njej. Čakala ga je ... Čez teden smo se sešli v gostilni. Vsi trije. Pa ji reče on: »Kdo pa je bil prejšnjo soboto pri tebi?« Osorno, jezno. Samo na videz.

»Kaj boš vprašal?« pravi ona in se nesramežljivo nasmehne. »Ti!«

»Jaz?« ...

Nisem vzdržal več smeha. Pri moji duši, pri moji krščanski duši, ali veš, da do takrat ni vedela, da sem jaz spal pri njej in ne njen fant? Smejali smo se vsi trije. Sprva se je sicer nekam zvijala in je skušala biti čemerna. Toda to je bilo potvorjeno, igrano. Žensko je treba poznati. Všeč pa ji je končno vendar le bilo, da je izmenjala ...

Malo je postal. Leo ga je poslušal mirno. Brez vsakega izraza. Niti nasmehnil se ni, niti izpregovoril.

»Take so pač ženske! Čakajo, da prideš. In vi gospodje ste tako čudni, da jih na vse načine povzdigujete, tisoč besedi izpojete. Kakor otrokom. Kako ste nerodni, študirani ljudje! Včasih vam zmešajo knjige vso pamet. Vsaka ženska na tihem misli: Pridi, pridi! Vzemi me! Uživaj me, da te bom uživala tudi jaz ... Tako mislim vsaj jaz, ker tako me je izučilo življenje.«

»Da ni ničesar drugega? ...«

Leonov glas je drhtel.

»Ničesar. In dokler si mlad, je to dovolj. Veliko! Hej, Leo ... saj jih je dosti. Saj ni samo ena na svetu!«

Matjaž je zažvižgal veselo poskočnico. Konj je zakašljal. Leo je stopil na prag, med vrata. Hotel je že oditi. Matjaž pa ga je zadržal.

»Leo ... nekaj bi te prosil!«

Leo se je obrnil.

»Če bi mi napisal lepo pismo ... ti to znaš. Tako, da bi se rimalo. Imel sem par prepisov iz tiste knjige, kjer so taki dopisi, pa sem jo zgubil. Eni deklini bom pisal. Pa bi rad, veš tako, da bi bilo ... lepo. Ampak po naše, preprosto, da bo izgledalo kot moje ...«

Leo se je nasmehnil.

»Ali ni časa še jutri?«

»Pojutrišnjem je že sobota. In v nedeljo bi rad poplesal ž njo.«

»Saj je še jutri čas. Če jutri oddaš na pošto, v soboto dobi in v nedeljo lahko pride. Danes nisem razpoložen. Jutri zjutraj sestavim in ti prinesem.«

»Leo, ni treba nikomur nič praviti. Smejali bi se!«

»Nikomur! Lahko noč!«

Matjaž si je zmanil roke, ko je Leo izginil izpred vrat. Veselil se je, da mu bo pomagal iz zadrege. Zakaj, Leo bo sestavil lepo pismo in dekle bo kar zijalo, ko ga bo sprejelo. Ta misel, to veselje je bila Matjaževa večerna molitev. Stegnil se je na pol oblečen na posteljo. Jutri bo treba zgodaj vstati. Ne izplača se, da bi se človek slačil. Nekaj minut spanja se prihrani pri tem ... Lahko noč!

4. Noč.[uredi]

V sobi je bilo vse mirno. Brat je spal široko razodet. Dihal je komaj glasno. Leo je oprezno priprl vrata, da ni vzbudil ropota. Ne vzdramil bi ga rad. Godrnjal bi. Skozi okno je padala mesečina ravno na njegovo posteljo, ki je stala ob oknu. Stopil je k oknu, se naslonil nanj in prisluhnil utripanju noči. Vse je bilo tako skrivnostno tiho. Le iz daljave, tam iz tistih od noči temnih trtnih hribov, je tajnostno klopotalo. Daleč naokoli je odmevalo kot zvon. V raznih glasovih. Mlado naglo, težko in staro. Klopotci so peli svojo pesem, pesem sredi noči kot zaljubljeni vagabundi, ki so se nekoč klatili s kitarami po svetu. In vmes tu pa tam kot težak akord — lajanje psov. Daljno, klicajoče, zategnjeno ...

Pod Leonom se je razprostirala dolina travnikov in njiv. Tam doli proti gozdnatim hribom se je ob vitkih telesih jelš, svojih prijateljic in čuvajev, vil potok. Iznad hiš, ki so počivale v tihem spanju, so se dvigale visoko vzravnane palme. Če je zapihal veter, je zašušljalo in tu pa tam se je oglasil za trenutek vzdramljen ptič. Tam daleč nekje, kdo ve, v kateri vasi, se je oglasila ponočna pesem. Fantje, ki so stopili po delu še po vasi, da se javijo dekletom, da pojeze malo stroge in zaspane očete in matere. Veselo, na dolgo, kakor da je brez konca. Nekaj tajinstvenega, skoraj žalostnega, je v tem zategnjenem petju kmečkih fantov.

Tam klopotci, tu šušljanje vitkih palm, žuborenje vode na mlinu, psi, dolina vklenjena, objeta od temnih gozdov in listja polnih trt, ki skrivajo svoje grozdje, kakor sramežljiva mlada dekleta svoje oči in vzbrstele grudi ... Vse to je ena sama pesem teh krajev, tiha, zamišljena, sanjava, opojna kot vino, ki se rodi v teh hribih ...

Mlad človek je slonel ob oknu. Globoko sklonjen je skril glavo v roke in se zjokal. Težko, sunkoma, trgajoče je jokal. Kakor da zadržuje solze, ki so lile same iz mladih, razočaranih očes.

»Samo to ...«

To je bila strašna beseda vseh besed. In zato jo je moral izjokati. Izplakniti vse tiste sanje, ki so se mu tako strašno zrušile, da se je čutil najnesrečnejšega človeka na svetu. Ničesar drugega. Zato je jokal. Zato se je čutil zapuščenega, prevaranega, nesrečnega. Skozi okno na vrt bi se najraje zagnal. Ob ustem kamnu tam doli bi si razbil glavo. Vendar ...

»Zakaj? Matjaž, ki pravzaprav nima ničesar dobrega na svetu, ki mora po 16 ur na dan delati ... in vendar živi. Živi. Četudi pravi, da je samo to, da ni tistih sanj, tistih lepih sanj nikjer na svetu, da je vse izrodek mladostne domišljije ...«

Solze so se posušile. Upor, tisti vseupor, ki ga premore samo mlad človek in ki sledi pri zdravi, krepki mladosti vsakemu, še tako težkemu razočaranju, se je vzbudil v njem.

»Tukaj, jaz, na oni strani pa magari ves svet ...« To je bil ponos mladega človeka, ki ga je v hipu ob mesečni noči in klopotcih postalo sram vseh tistih sanj, sram vseh tistih nemočnih solza. Sedemnajst let. To so že leta. To ni več detinstvo, da bi se človek za vsako malenkost cmeril, zgrabil mamo za krilo. »In če tudi je samo to, naj bo. Živel bom. Užival.« To je bil sklep, ko je legel v posteljo in ni mogel zaspati. Samo sklep je še bil, zakaj ni mogoče iztrgati sanj in misli, kakor pobereš na cesti kamen in ga vržeš v jarek. Njegov sklep je bil sklep upora, sklep mladega človeka, ki je skušal nastopiti neko novo pot, pot mladostnega junaštva. Najbolj se je bal tega, da bi se pokazal klavrnega, nemogočnega, odvisnega od takega-le dekleta. Saj jih je veliko na svetu, je dejal Matjaž. In Matjaž je že skusil marsikaj. On že ve. Tudi od drugih je slišal. Sošolec Toni ni nikoli govoril drugače. Še hujše. In Toni je bil repetent. Dvakratni.

Kljub temu ni mogel spati. Mlada kri, ki je vedno bolj vrela v njem, mu ni dala spati. Kri, ki jo je skušal zatreti s sanjami o Binici in vseh tistih dekletih, ki so se mu v dalji zdele tako lepe, skrivnostne kakor modre cvetke romantikov, ali pa tiste grajske gospodične, o katerih so peli srednjeveški pevci vagabundi. Mladostna romantika ... Kri pa je klicala življenje vedno bližje in v temi so se vmešavala v njegove sanje vitka telesa istih deklet, ki so se mu zdele tako dobre, čiste, nedolžne, opojne. Toda ali niso opojna samo njih telesa? Zakaj izginejo sanje, ko se jih dotakneš, ko začuti tvoja roka mladostno telo živega dekleta? Zakaj je šla Binica s komisarjem ponoči po parku? Samo zato ... je dejal Matjaž. »In naj bo — samo za to!« To je bila najpogumnejša misel od prejšnjega večera, ko se je ves pijan, bolan in tepen od lastne matere zvijal po postelji.

V peti šoli je bil takrat. Stanoval je s štirimi drugimi študenti pri nemški rodbini penzijoniranega višjega državnega uradnika. Spal je v bivši kopalnici, ki so jo prenaredili za sobico. Pozimi je bilo precej mraz v njej in večkrat je zgodaj legel v posteljo, da ogreje premrzle noge. Rodbina je štedila z vsako paro. Jedli so sicer precej dobro, a malo. Leo si je pomagal z denarjem, ki ga je mimogrede zaslužil pri instrukciji. Kakor so bili premožni doma, ni dal oče nikoli več denarja v njegove roke, kot je bilo za zvezke in šolske potrebščine nujno potrebno. In zato je moral voditi in vedno predložiti točen račun izdatkov. Tako je bil oče, dober avstrijski uradnik, natančen.

V isti sobi je preživljal svoje sanje in svoje prve pesmi. Ko je tisti dan po klofuti radi akrostihona na Marjo in Tonija ob prvem mraku legel oblečen na posteljo, je vstopila dekla Liza. Okrog 30 let je imela. Močnega telesa, prs, da so se zibale, kadar se je obračala, in v licih ji je kri kar cvetela. Poročena, a ločena žena, ki je pripovedovala o svojem pijanem možu, kadar je bila dobre volje. Študentje in tudi gospodinja so jo imeli za nekoliko slaboumno. Nekega dne je pokazala Leonu nočno srajco gospodinje. Bila je krvava. Liza se je smejala začudenemu Leonu.

»Poglejte, kri, kri ... Gospa se stara. Zato je tako jezična. Zato tako krvavi. Uh, in jaz moram to prati. Fej!« Nejevoljno je vrgla v škaf. Njene oči pa so vprašujoče bulile v mladega Leona.

»Neumna je. Res ...« Večkrat, kadar mu je prinesla obed in ga je pobožala po ramenih, je tako mislil. In sedaj, ko je vstopila v mraku v njegovo sobo, se je znova tega spomnil.

»Joj, kako sem se ustrašila!« Sklonila se je nad posteljo, da jo odgrne, pa je v temi začutila Leona. Nasmehnil se je. »Zakaj se niste javili?« Še vedno je slonela nad njegovimi prsi, da je začutil mehkobo njenih visečih grudi. Njene, sicer tako neumno in nevedno gledajoče oči, so se svetile v svetlobi, ki se je prikradla iz ulice.

»Zakaj ne govorite? Povejte kaj!« Sklonila se je čisto do njegovega obraza. Leo je začutil, kako mu je zaplala kri. Ko se je dotaknila njegovih ramen z roko, je občutil strašno željo zgrabiti jo, stisniti jo k sebi in z vsem telesom občutiti njene mehke, valoveče grudi, njena krvavocveteča lica. Neumna Liza ga je poščegetala in začela sta se ruvati. Obraza sta se dotaknila in začutila vročičnost lic. Par trenutkov. Leo se je utrudil ...

»Liza, mirujte ...« Čemu bi se človek tako neumno in otročje igral z deklo? S človekom, ki pravzaprav niti prave pameti nima. Tako so vsaj do sedaj vsi mislili. (Ali niso tega mislili zato, ker je bila Liza samo dekla in je bila že pri 30 letih zapuščena žena? Saj mož ni živel ne zanjo, ne z njo ...).

Tisto noč je sanjal, kako je preživel trenutke sladostrastja z deklo Lizo.

Lani je stanovanje premenil. Preselil se je k rodbini železničarja, ki je redil mlado ženo, otroka in svojo sestro. Zato pa sta ga obe komandirali. Celih 12 let je bil starejši od 22-letne žene, ki je bila lepa in je tudi kaj mnogo izdala za lepe ob­leke. (Zato so večkrat bolj slabo jedli. Vsi. Mož in študentje. Stanovali so trije pri njej. Leo, brat in njegov sošolec.) Leo je imel svoj kabinet — zopet preurejeno kopalnico. Le da je bila bolj zračna od prejšnje, na novo pobarvana, z novo posteljo in z električno lučjo. Veselil se je te udobnosti. Sestra gospodarjeva se je učila kuhati pri ženi. Bila pa je tudi za služkinjo. Z ženo sta se prav dobro razumeli. Zlasti, kadar je bilo treba voditi vojsko zoper moža. Živa je bila in 16 let je imela. Močna kot tista dekla Liza, a zvita in pametna. Z gospo sta čitali moderne romane. Celo Tolstoja, in Cankarja, ki pa se jima je zdel zelo dolgočasen. Roza, kakor so jo klicali, je imela svoje sanje, svoja hrepenenja. Hotela je postati vsaj gledališka igralka, če ne filmska. Zato je vstopila v dramatično šolo, ki jo je otvoril režiser Narodnega gledališča. Zato, da vzgoji kader idealnih ljudi in nekaj dobrih statistov, ki bi pri njegovih predstavah zastonj štatirali. Roza ni odjenjala, kakor se je režiser mudil z njo in so se ji ostali gojenci posmehovali. Včasih na skrivaj, včasih v obraz. Pretežka je bila, preneokretna in tako nedolžno je javkala na poskusnem odru, kadar je deklamirala. Zato pa je bila tem bolj živa in klepetava v odmorih, na ulici, v družbi. Povsod drugje. In Leonu je kar vpričo vseh povedala, da ga ima rada, da ji je zelo všeč. Večkrat se je celo šaljivo potožila, da Leo noče ničesar slišati o tem. Njenih besedi ni vzel resno. (Ravno takrat je imel Božo v mislih.)

Po vajah, ki so velikokrat trajale do polnoči, sta se skupaj vračala domov. Leo je imel kot deklamator precejšen uspeh. Zlasti pri dekletih, ki so se ozirale za njim in se pomenkovale o njegovih očeh, ki tako nedolžno, tako prepričevalno spremljajo deklamacijo. Kaj zato, če jim je večkrat deklamiral Prešernovo »Dekletom« ... Vari, vari, da priletna samka se ne boš jokala ... Režiser je imel veselje z njim. Po eni izmed takih vaj, ko sta se pozno vrnila domov, je skuhala čaja. (Gospodinja je večkrat zvečer, kadar je Leo dolgo sedel pri knjigah, storila isto. Prinesla mu je čaja, da se malo pokrepča in ogreje. Zakaj v sobi ni bilo peči in Leo je večkrat ves zavit v pelerino sedel pred knjigo ali pri pisanju.)

Leo je bil utrujen. Navadno ni mogel po vajah takoj zaspati. Zato je še prelistal kako knjigo ali pa zabeležil bežne dnevne vtise v svoj dnevnik. Za Rozo se tisti večer sploh zmenil ni. Zato je bil presenečen, ko je povsem tiho odprla vrata in postavila predenj skodelico čaja.

»Vzemi, da se malo ogreješ. In tako kislo, mračno se ti tudi ni treba držati.« Koketno, zapeljivo. Tikala sta se že od začetka poznanstva v dramatični šoli. Vsi gojenci so se pobratili med seboj in Leo je prejel od Roze močan poljub.

»Hvala!« Zahvalo je izrekel mimogrede. »Ali­ boš še študiral nocoj?« Roza je sedla na postejo. »Ne bom. Samo malo brskam. Nekam lažje za­spim.« Srkal je čaj. »Ali pišeš dnevnik?« ... »Ne. Zakaj vprašaš?« ... »Kar tako.« Roza je sedela tik ob koncu postelje, ki se je dotikala njegove mize. Ko je nagnil za poslednji požirek, je začutil dotik njene noge. Spogledala sta se. Leo se je pom­nil dekle Lize, tistih strašnih sanj, ki so ga potem tolikokrat obletavale. Vedno bolj se je zavedal ognja, ki stalno tli v njem in ki včasih izbruhne v strašno poželjenje po ženskem telesu.

Vstal je. Sedel zraven Roze na posteljo. Roza mu je podstavila nogo. Zapletla sta se. Sprva v šali, igraje sta se oklenila. Nato sta se zavalila na posteljo. Kakor da je za trenutek izgubil zavest, jo je stisnil v strastni objem, prižel se k njenemu telesu ... Ona se je stisnila k njemu. Že ji je hotel strgati obleko iz tistih vzbrstelih grudi, ko je zaškripala postelja. Močno. Škripanje ga je vzdramilo iz poltene omotice. Odrinil jo je od sebe ... »Ti si hudič!« Šele sedaj je opazil, da ga je ugriznila v roko. »Pojdi!« — Kakor v pijanosti je pobrala skodelico in izginila. Leo se je izgubil v vročično poltne sanje. Strašno je trpel. Toda pomoči ni bilo od nikoder. Iskal jo je v Boži, ki ji je pisal bežno kartico in je nikdar ni poznal. Nikdar ni­ spregovoril besedice z njo, četudi mu je bilo hre­penenje po njej uteha, skromna uteha v vročici vedno bolj se pojavljajoče telesnosti.

Gospodinja je bila lepa. Roza je bila močno dekle, preveč močno. Lepa gospodinja, ki ni hotela roditi več otrok, je kar glasno dala razumeti, kako se ji studi plešasti mož, bivši feldvebel iz fronte, kjer sta se spoznala. Primorka je. Natakarica je bila v hotelu, kjer se je nastanila vojaška pisarna. Tako sta se spoznala. Staršev ni imela več, samo par krajcarjev dote. Zato se je oklenila takrat prijaznega feldvebla Kovača. Lepo se je oblačil, lepo friziral, železničar je bil, poduradnik ... No, se bo že dalo živeti z njim. V zakonu ... kakor da je splesnil. Plešo je dobil, siten je bil, ko se je vračal iz službe. Vozil se je zelo veliko, da je bilo ženi dolgčas. Seveda ne ravno radi njega. Sprva že. Toda, ko je tako opustel, ji je bilo prav, da ga ni videla. Njegova plača je za potrebo cele familije bila premajhna. Zato je vzela študente. Nekaj se študentom že da pritrgati ali pristradati, če ne drugače. In zgodilo se je, da so njeni trije študentje morali dva meseca skoraj neprenehoma žvekati za zajtrk in večerjo koruzne žgance z napol črno kavo. Zato, da si je lepa gospa lahko kupila rumene čevlje. Bog pomagaj! Moževa plača je bila pač premajhna ... In gospa gospodinja je bila poleg mladosti še zelo izobražena. Saj je bila natakarica v velikem hotelu, kamor so zahajali oficirji in feldvebli. Govorilo se je sicer v hiši, da se je mož v prvem letu zakona večkrat napil. V pijanosti je izpraševal ljudi, če njegov otrok res ni njegov otrok, temveč sin njegovega kompanikomandanta. Problem, ki mu ga nihče ni mogel razrešiti. Mogoče niti žena ne ... So stvari na svetu, ki so večni problem.

Sicer je bila prijazna. Z Leonom se je rada pogovarjala. O življenju, o dekletih, o gledališču, o literaturi. Kolikokrat v mrzlih zimskih večerih, ko ni bilo moža doma in je Rozo z otrokom nagnala spat, je sedela v kuhinji na dolgo stegnjena na štedilniku in brala vsemogoče romane ... Tolstoja, Zolaja, kogarkoli na koncu konca. Na poslednja jo je opozoril Leo, ki je študiral lepo literaturo in skušal pregnati kolportažne romane iz njenih rok. Kupovala si jih je včasih na skrivaj. Leo si je izposojeval knjige. Sam si je za pritrgan in pri inštrukciji prislužen krajcar kupoval lepe knjige. Dal jih je brat tudi gospodinji. Zato mu je po večerih večkrat skuhala čaja. In sta se pogovarjala pri tistem čaju o Ani Karenini, o Katjuši iz Vstajenja, o Milanu in Mileni ... Res. Leo je včasih šel zadovoljen spat. Lepo se je dalo pogovarjati z njo. In čaj je bil tudi dobrodošel.

Nekega popoldne, ko se je vrnil iz šole, jo je zalotil v svoji sobi. Knjige na mizi so bile pospravljene. Navadno tega ni storila. »Malo sem Vam morala pospraviti. Tak nered imate.«

»Hvala, gospa!« Nekam pritajeno se je smehljala. »Zakaj se pa smejete?« Oblila ga je rdečica. Med knjigami je zagledal svoj dnevnik. Pogledal ji je v oči. »Pa vendar niste ...« V dnevniku so bila njegova hrepenenja. Marja, Mirka, Silva, Boža ...

»Ali je Boža lepa?« Počasi, skrivnostno, izzivajoče in obtožujoče je vprašala lepa gospodinja. Leo je vzkipel. Samolastno posegati v njegove sanje, v njegova hrepenenja, čitati njegov dnevnik.

Ne. To je skrajna nesramnost. Nezaslišano. »Gospa! To je nesramno. To je indiskretno. Niti mojih pisem, niti dnevnika nima nihče pravice pregledovati ... Gospa, tega bi ne bil mislil od Vas.« Bolestno, razočarano. In gospa se je smejala mlademu človeku, ki je vzkipel ob njeni radovednosti. To ga je razvnelo še bolj. »Kaj si sploh mislite, kdo ste. Še moja mati mi ne pregleduje pisem niti dnevnikov, pa se drznete vi. Nesramnost.« Sedaj je že kričal.

»Ne kričite vendar, ste še premladi, da bi kričali name.«

»Mlad sem ali tje. Take stvari ne dovolim. Povedal bom gospodu. Vašemu možu bom povedal, da bo vedel za vašo radovednost.«

»Se ne bojim ne vas ne svojega moža. Kako si drznete tako kričati nad menoj. Kdo pa ste vi? Gimnazijček. Ali mislite, da sem vaša kravja dekla, ker tako kričite. Se vidi, da nimate vzgoje.«

»Samo moja rodna mati ima pravico pregledovati moje zapiske ... in ne vi,« je onemoglo vzkliknil Leo. »Mati takega falota bi niti ne hotela biti.« Zaloputnila je vrata za seboj in šla. Leo­ se je ves razburjen sesedel na posteljo. Cela dva dni ni spregovorila z njim. Tudi odzdravljala mu ni. To ga je bolelo. Začel si je očitati. In vmes je padla tista usodepolna promenada. Ko je namesto za Božo, postopal za tisto šiviljo ... Tretji večer, ko je zopet posedala v kuhinji, čitala in si kuhala čaj, je ponižno potrkal in jo prosil odpu­ščanja. Tako je kapituliral. Ni mu dalo prej miru. Posedal je v svoji sobi, slišal, da je v kuhinji. Mogoče je ropotala nalašč. Da ga prikliče, privabi. In šel je. »Oprostite, gospa, da sem bil tako surov ... Težko mi je sedaj. Lahko bi se pogovorila ... Oprostite.« Tako je kapituliral. Zakaj? Sam ni vedel. Ali radi njenih lepih oči, radi tistih pogovorov, radi čaja ... Težko mu je bilo in je kapituliral. Prijazno smehljajoč mu je odpustila, ponudila čaj. Dolgo v noč sta se pogovarjala. Znosil je vse z verzi popisane papirje, ki jih je gospdinja na skrivaj že prebrala, in jih vrgel v peč. Ob žerjavici so se počasi užigali, zvijali, vzplamteli v plamen, ki je v naglici vpepelil vse. Gledala sta zadnje utripanje uničujočega ognja. »Poglejte, gospa, kako moder je plamen. Tam tisti, zadnji ... ki umira ... Ali veste, pri nas pravijo, da je modra barva ... barva hrepenenja.« »Otrok!« je pošepnila. Pogledal ji je v oči. V tiste žive oči, ki so še ravno tako žejale po življenju, kakor so njegove komaj začele ...

Imela je modre oči.

Zgodilo se sicer ni nikdar nič. Leo se je bal. Prestrahopeten je bil. Strah ga je bilo končnega trenutka. Tudi sram ga je bilo. Ona pa je čakala, čakala, dočakala ga ni nikoli ... Jezila se je zato včasih. Samo lep, svilen, moder robček mu je kupila v spomin. Možu in njemu. Da bi mož ne godrnjal ali pa kaj mislil. Leo je nosil robček v prsnem žepu. Še vedno. Modra barva je barva hrepenenja.

Sredi noči, ko so ti spomini naglo kot film leteli skozi trudno glavo, je bila edina njegova misel: »Zakaj nisem tega, kar vem danes, vedel takrat? Lepa je bila. Mlada. Mož bi ne vedel. Meni bi bilo prikrajšanih tisoč trpečih trenutkov, prikrajšanih mnogo razočaranj radi tistih sanj ... Konec. Samo to je vse,« je dejal Matjaž. »Naj bo. Nič več sanj, nič strahu. Samo enkrat živiš. Glej, da ti ne bo žal veselega trenutka, žal utehe, ki si jo pustil iti mimo sebe ...«

Kakor da je prespal razočarane sanje, se je zbudil drugi dan svež in bister. Pozno. Solnce je stalo že visoko in sijalo v sobo. Bratova postelja je bila prazna. Iz ceste se je slišalo ropotanje voza in težki koraki konjev. Hlapec Matjaž. Skočil je s postelje, se umil v mrzli vodi in nato sedel k mizi. Čez pol ure je imel hlapec Matjaž lepo spisano pismo.

»Ej, ti ga veš, Leo! Ti ga pihneš.«

»Ali sem dobro napisal?«

»Uj, dobro! Hvala!«

In Matjaž je ves zadovoljen zbežal v hlev ter skril Leonov rokopis pod vzglavnik. Opoldne, ko je imel uro počitka, je zopet privlekel kos deske, jo položil na posteljo in začel pisati: »Draga Micika ...« Kakor mu je Leo napisal. Preprosto, a rimano. Oj, rimano! To mu je ugajalo. Kar celo pesem je napisal. Leo zna. Leo je dober človek. Pameten. Iz njega še bo nekaj. Tako je med pisanjem modroval. Zvečer je dal pismo na pošto. V nedeljo je plesal z Miciko. Hej, juhu! Veselo je živeti, na totem sveti! ...

Drugo poglavje.[uredi]

1. Klub.[uredi]

Cesta. Široka, lepa cesta. Na vsaki strani visoke hiše. Ob križišču dvoje mogočnih z velikimi okni. Vsaka ima svoj vrt. Kostanji, breze, lipe. Vse je ograjeno z visokim plotom. Pri eni z železnim, pri drugi z zidanim. Le vmes na eni strani malo mešanega plotu, da lahko vidiš obsežnost vrta. Pravzaprav samo veliki travnik. Le tu pa tam kako drevo. Na notranji strani ob zidu, pot, okrogla večna pot. (Nikogar ni na tej poti. Pa bodo prišli. Že jutri.) Kakor dvoje vojašnic stojita hiša z visokimi plotovi. Ali pa kakor jetnišnici. Pri oni z velikim vrtom so pritlična okna zamrežena. Kakor v ječah. Gosto. In siva je, kakor so navadno strahotno vse sodnije in jetnišnice. Druga pa je rjava. Ni še ravno prestara. V najboljših letih. Troje velikih vrat vodi v njeno okrilje. Velikih s steklenimi okni, zamreženimi z železnimi ornamenti. Samo srednja vrata so odprta. Trenutek za trenutkom izgine kak mlad človek, študent, skozi nje v notranjščino. Najprej avla z močnimi stebri in črnimi oglasnimi deskami. Pozor! Nove naredbe ministrstva prosvete. Odloki ravnateljstva. Nov disciplinarni red. Vsako leto nov, drugačen. Lani je bilo kajenje študentom dovoljeno. Letos so ga zabranili. Študentje pa so mladi ljudje in imajo upanje, kakor pristaši te ali one danes zapostavljene stranke. Drugo leto, mogoče že med letom, pride nov prosvetni minister in kajenje bo spet dovoljeno. Karcer so tudi odpravili. Včasih vendar napravi ta ali oni minister kaj pametnega. Tako so menili študentje, ko je bil karcer odpravljen. Zdel se jim, da je zastarel, reakcijonaren in avstrijski. Pod Avstrijo so ga imeli. Zato je bila že davno dolžnost Jugoslavije, da je sramotno odredbo o karcerju odpravila. Na predlog izkušenih pedagogov (visoko spoštovane pleše, učeni ščipalniki, kopica neprebranih pedagoških knjig itd.) pa je bil karcer letos ponovno kanoniziran. Študentje kritizirajo, zmerjajo direktorja in profesorje. Avstrofili, reakcijonarji, črnožolta in SHS pedagogika sta se združili. Živela Avstrija! Živela Eshaezija! — O, tudi študentje so politiki!

Na pročelju, velikem, kakor na oprsju kakega širokoplečatega generala kolajne ali na pedagoški suknji Franc Jožefov križec za civilne zasluge, se bleste črne velike črke: Drž. gimnazija. Dež jih je že po štirih letih obstoja SHS precej izpral. Ravnatelj se pritožuje, da je kredita malo. Treba je štediti. Zato še vedno napis v slabi, od dežja zmočeni, raztekli barvi. In zakaj za njimi starši kakor s pajčolanom slabo zakrito ... K. k. Staatsgymnasium. Niti ni treba preveč napenjati oči. Razločno, slabo prebarvano. K. k. Staatsgymnasium. Da. Avstrija je imela več kredita za barvo. Napis je močne barve. Še vedno. Preteklost se blešči iz našega zavoda. (Tudi v njem, v profesorjih je je še zelo veliko.) V kapeli, tam v drugem nadstropju, kjer se vsako nedeljo zbirajo pri šolski službi božji ter poslušajo pridige suhega profesorja Klinca in majhnega, debelega dr. Kramarja. Tudi tam, v tisti kapeli, v kateri prebiva bog sam, še ni vse v redu. Na stropu v vsakem kotu živo blešči lep, ornamentalno dovršen avstrijski orel v grbom. Rdeče-belo-rdeče ... Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land ... Nekoč je bilo že v časopisu. Lani, ko je Leo povedal železničarju, pri katerem je stanoval. Železničar je bil naroden in je dal v časopis notico o avstrijskih orlih v kapeli jugoslovanske državne gimnazije. Sramota, trikrat sramota ... Pa se ni nič spremenilo. Štiri leta po SHS že gnezde, naj še gnezde naprej. Ravnatelj nima kredita za spelavanje avstrijskih roparskih ptic. Sedaj se nihče več ne briga zanje. Že mora biti tako, če se oblast ne zmeni zanje. Naj gnezdijo in valijo bogu, ljudem in Jugoslaviji na čast. Mogoče bodo še kaj zvalili ... Študent mora na koncu konca molčati, držati jezik za zobmi, brigati se za šolske knjige in ne za avstrijske orle. Premlad je še, da bi kritiziral pota gospodov. Povedali so sicer navdušenemu narodnjaku profesorju veronauka, rdečeličnemu dr. Kramerju, ki se je strašno jokal na prižnici ob smrti slavnega cesarja Franca Jožefa in ob smrti I. jugoslovanskega kralja Petra Osvoboditelja.

»Bo že. Težko je priti do njih. Umetniško delo so. Kreditov ni. Sicer pa to ni važno. Važno je, da je človek Jugoslovan v svojem srcu in ne v gumbnici. Tako vam pravim. Delo je težko. Ko boste prišli v življenje, boste videli, da ne gre vse tako gladko in naglo, kakor si predstavljate sedaj ...« Tako je govoril. Nehvaležni študentje pa so se mu posmehovali. Prekratka se jim je zdela doba med prvim jokom in drugim. Danes navdušen habsburško-avstrijski Slovenec, jutri navdušen Jugoslovan. Pa še pravi, da ne gre vse tako naglo, kakor si mladi študentje predstavljajo. Zanj je bilo vse to prenaglo, zato je bil vedno navdušen. Prej, sedaj, v bodoče!

V sobi sedmega razreda so se zbrali. Deset jih je bilo. Cel klub. Predsedstvo je vodil Marko, dolg, zamišljen kmečki fant s sanjavimi očmi. Dve leti je bil urednik »Utrinkov«. Danes je odložil. Nima več časa. Učiti se mora, študirati, ker tisoče problemov je še treba pred maturo razrešiti. Ni povedal, da se ne mara več prekljati s sitnimi klubaši in sotrudniki. Nehvaležen posel — biti urednik. Lani se je razvila opozicija proti njemu. Na čelu Stane, mlad, živ fant s kodrasto grivo, ki mu izzivalno pada preko sence. Nekaj novega je treba začeti. Danes ni več časa za Gregorčičeve popevke. Niti Župančič ni več modern. (Urednik je zamrmral. Ni se strinjal s Stanetom. Vedno, kadar mu ni kaj ugajalo, je zamrmral, zabrundal in Stane mu je dal priimek »medved Brundo«.)

Leo sedi na klopi, posluša, gleda Staneta, ki živo maha v roko in razlaga svoj načrt. Oči se mu svetijo. Poleg Marka je najstarejši. Letos gre na nabor. In v socijalistični reviji je ravnokar priobčil pesmico »Prelom«.

Zrušimo gradove,
razklenimo okove ...
Hej, bum-bum,
krogle dum-dum ...

Govori in govori. Vsi ga poslušajo. Njegovi in urednikovi pristaši. Leo je z njim. Marko je že kapituliral. Odstopil je. Ostali so povečini kot ovce. Tako vsaj misli Stanko. Zato govori, rije s svojimi mislimi po glavah teh mladih, nadebudnih literatov in borcev. »Treba je, da spremenimo naslov lista. Treba je, da se točno organiziramo v klub. Sicer ni mogoče delati. Pokazati je treba, da hočemo resno delati, da se ne igračkamo, da nismo več sentimentalni petošolci. Boriti se moramo. Dve leti smo sanjarili o nebesnih utrinkih in se izgubljali v mesečne višine. Gnilobe okrog sebe pa nismo videli. Na zemljo stopimo, na zemlji bodimo, v življenje glejmo. Vse smrdi okrog nas. Vse je gnilo. Povsod. Po celi dolini šentflorijanski. Cankarjevo delo moramo nadaljevati. S tem ga bomo počastili najbolj. Proslave in slavospeve prepustimo onemoglim starcem. Ali ne čutite, ali ne vidite, kako mrtvo mrliško je vse okrog nas? Ali ne čutite, ali ne vohate smradu tisočerih mrličev, ki gnijo po celi dolini šentflorijanski? Vsaka lepa beseda, vse lepo, kar smo zadnji dve leti pisali, sanjarili, ali se ni izgubilo kot samoten akord sredi puščave ... Brez odmeva ... Zato je treba druge besede, biča je treba in ostrega peresa. Kdor danes še misli, da je človek, kdor danes še veruje v človeka, je obdan s samimi mrliči. Za tisto lepo misel, za tisto lepo dejanje, po katerem smo hrepeneli, ni bilo odziva nikjer. V posmeh smo. Nikjer ni odziva. Ne pri tistih velikih gospodih, ne v cerkvah, kjer brezbožni ubijajo in še vedno križajo Kristusa, ne v šolah, kjer nam vtepajo dolgočasni profesorji zaprašene učenosti. Nikjer. Po cesti hodijo mrliči in ti, ki obujaš v sebi človeka, se šetaš po pokopališču živih mrličev. Nič naj te ne bo strah za to, ker si sam. Veruj in v tebi se vzbudi moč. Ponos mora biti v tvojem srcu, zato ker si sam; vseupor, ki žari v tebi in je nov človek, bo pokopal vse mrliče. Novo življenje je na pohodu. Ne smemo biti med poslednjimi ...

Predlagam, da prekrstimo list v ime »Človek mrtvaških lobanj«. Maksim naj napravi naslovno sliko. Imam idejo. Vse polno obrazov, v resnici mrtvaške lobanje, portreti slovenskih velemož, velikih mrličev, med njimi maske profesorjev, direktorjev, poslancev, ministrov ... Velikanska grmada mrtvaških lobanj. In sredi teh mrličev, živih mrličev, ki hodijo v življenju okrog in ki jih je treba odstraniti, pokopati, uničiti, iz te mračne, mrliške slike žari v kotu zgoraj bled, odločen mlad obraz, z nazaj počesanimi lasmi, ki mu jih preganja veter tega ozračja. Pogled oster, vseprodirajoč, odločen, gleda nekam daleč, v bodočnost ... Tako približno. Maksim naj nariše.« Tako je končal. Papir, na katerem je imel napisan svoj govor, svoj protest, je med govorjenjem zmečkal.

Prvi je izpregovoril Mirko, učiteljišnik, bivši sošolec Stanetov. (Grščina in matematika sta ga po peti šoli pregnala na učiteljišče. Mogoče, da je bil kriv tudi profesor matematike.) Mirko je bil rahločuten. V peti šoli, ko so se zedinili, da začnejo izdajati list, je kršil glasilo: »Utrinki ... Iskrice, ki padajo sredi noči iz zvezd. Trenutki duše, ki se utrnejo in zasvetijo kot svetel utrinek samotnemu popotniku na pot ...« Tako je govoril pred letom in pol. Tih, nežen je bil kakor dekle. Tako je dejal Stane. »Ne vem, fantje, zakaj bi ne ostali pri starem imenu.« Nekam bolestno je govoril Mirko in skušal braniti staro ime. Stane je takoj posegel vmes. »Ah, vrag po starem. Ali ti ni nerodno, če moraš še tretje leto nositi obleko, ki si jo nosil že dve leti? Še srajco premenjaš vsak teden.«

Mirko je bil rahločuten. Ni se rad prerekal. Raje je odstopil od svojega. Ostali niso veliko govorili. Staneta so določili za urednika. Že v peti šoli je pisal lepe pesmice v prozi. Zaljubljene. Vsi so vedeli, da se že iz tretje gimnazije pozna in ljubimka z Mileno. Eno leto za njim je. Sicer to nič ne škoduje. Rada se imata, velikokrat se skregata, ampak Stane kljub temu napiše veliko pesmi nanjo. Tudi mnogo pisem ji piše. Spravi pismo v latinsko ali grško slovnico, pa poprosi Mirkota, da nese Mileni. Tudi Leo je že prenašal. Največkrat pa Mirko, ki je bil v tretji šoli, ko sta bila skupaj s Stanetom še v semenišču, tudi zaljubljen v Mileno. Franček pravi, da je še vedno. V »Utrinkih« se je včasih podpisal s psevdonimom — Milenin. Dobra duša je, pa je nosil pisma za drugega. Mogoče samo zato, da se sreča z Mileno, da jo vidi večkrat iz oči v oči. Tako lepe oči ima Milena, je večkrat dejal Leonu. In je nosil pisma. Celo tolažil ju je, kadar sta se skregala. »Oh, ti angelj sprave ...« se je večkrat ponorčeval razposajeni Stane. Mirko se je zadovoljno nasmehnil. Skušal je biti srečen in zadovoljen. Četudi je Milena ljubila Staneta in sta se celo zadnjič zvečer v parku poljubila v njegovi navzočnosti.

Leo je bil upravnik lista. Znal je delati in tudi finančni talent je imel. Znal je štediti. Tega ga je naučila očetova, velikokrat sicer pretirana točnost. Zato je dobil nalog, da reši vse formalnosti z ravnateljstvom. Nikdo ni rad hodil na taka pota. Toda nekdo je moral. Drugi so se branili, zato je moral Leo. Sotrudnik ni bil kdovekaj prida. Niso bili zadovoljni z njim. Vedno so mu očitali slabo slovenščino in pomanjkanje posluha za lepo besedo, za besedno muziko. Cankar je bil duševna hrana vseh, četudi je mladi profesor Janko pripomnil, da dvomi, če ga povsem razumejo. Leo je pisal črtice, kjer po njegovem mnenju ni bilo mogoče uporabljati takega muzikalnega ritma, kakor ga je zahteval urednik Marko ali kakršnega je pisal Stane. Najraje bi videli, da bi Leo sploh ne pisal, da bi bil samo upravnik in tiskar. »Edino, kar zna najboljše od nas vseh, to je praktično delati, voditi upravo in tiska zelo dobro.« Tako so menili vsi do sedaj. In niso mu delali krivice. Pri pisanju je bil njegov pogled povsem drugačen. Jasen in preprost. Vsaj tiste črtice, bežne skice, ki so bile najboljše, so tako govorile. Velikokrat je sicer skušal ubesediti svoje sanje, pa ni šlo. Za sanje, za hrepenenje je treba lepih besedi. Kakor muzika morajo teči verzi o lepem dekletu ali o srčni boli. V peti šoli se je spozabil tako daleč, da je nesel uredniku Marku pesem iz svojih hrepenenj. Sicer je bila objavljena v »Utrinkih«. Toda tudi profesor Janko, literarni mentor teh mladih literatov, sam pesnik, je dejal, da je Iztok boljši v prozi. V pesmi je trd, okoren. Iztok pa je bil Leo. Od takrat se ni več spravljal na pesmi.

Takoj drugi dan po sestanku je bil klub že prijavljen. Ravnatelj je kakor po navadi hladno sprejel Leona in njegovo sporočilo. Zabeležil si je ime in glasilo kluba. »Tiskali bomo list v litografični tiskarni. »Človek mrtvaških lobanj«, glasilo literarnega krožka ...«

»Človek mrtvaških lobanj? Kako ime pa je to? Kdo si je to izmislil? Ali ste nočne ptice, ki hočete strašiti ljudi?« Ravnatelj, ki je med pogovorom krepko sesal cigaro, spuščal gost dim proti stropu, se je pomilovalno nasmehnil. V Leonovem obrazu se ni premaknila niti žilica. Odločno je stal pred ravnateljem in čakal nadaljnih besedi. »Ali vas je navdahnil tisti zmešani Človek z bombami iz Ljubljane — Anton Podbevšek?« Leo ni odgovoril. Ni se mu zdelo vredno odgovoriti na taka vprašanja. »Dobro. Klub vzamem na znanje. Ampak neumnosti, nobenih neumnosti ne uganjajte. Te prepustite Podbevšku.« Tako jih je očetovsko posvaril. Leo se je poklonil in šel. Drugi dan je sprejel pisan odlok z ravnateljevim podpisom. Tako je bil klub črno na belem zakonito priznan od šolske oblasti.

Na hodniku ga je čakal Stane.

»No? Kako je bilo?«

»Vse v redu. Malo je sicer mrmral. Saj ga poznaš. Ime mu ni hotelo v glavo ... Ampak ... na mizici poleg pisalne mize še ima vedno sliko Franca Jožefa in Elizabete ... Bog mu prizanesi.« Nato je pozvonilo in izginila sta v razred. Med uro mu je poslal Stane preko klopi listek. Grščino so imeli pa je bilo precej dolgčas. Na listku je bilo zapisano: »Leo! Premalo dela boš imel sedaj. Lani si moral kalegrafično prepisovati naše rokopise in jih sam tiskati. Letos tega ne bo več. Tudi v tem smo se modernizirali. V kamenotiskarno poromamo. Premalo bo dela zate.

Veš kaj? Kroniko piši! Kroniko kluba »Človek mrtvaških lobanj«. Vse popiši. Z navadno, realistično besedo, kakor znaš. Vse, kar se bo zgodilo med nami, spravi v kroniko. Kolikokrat se je Mirko zaljubil, kolikokrat se bova midva z Mileno skregala, kolikokrat te bo katera gospodinja zapeljevala, koliko dvojk so slavni člani kluba tekom leta prejeli ... in tako dalje. Leo pa je doma premišljeval in se odločil. Povedal ni nikomur. Na tihem in pisal kroniko kluba »Človek mrtvaških lobanj«.

Stara navada je bila, da so izdajali petošolci svoj list. V peti šoli se začne predavati poetika, ki v marsikaterem mladem človeku vzbudi misel, da tudi sam zaokroži kako čustvo v stih. Dobri profesorji poetike so marsikaj lahko vzbudili in vzgojili. Po vrhu tega je peta šola znamenita radi takozvanih okroglih let. (Profesor matematike, s katerim je tudi Stane imel precej posla, jih je navad­no zmerjal, da so v telečjih letih.) Z njo so v zvezi prvi ljubezenski vzdihi in izpadi. Vse to se navadno združuje v stihe. Na eni strani poetika, na drugi strani prva erotika, ki je za te mlade ljudi nekaka prva zavestnejša življenjska poetika, vsevir mladih romantičnih dušic. Vojna je tradicijo pretrgala. Tudi pod Avstrijo ni bilo vedno živahno, kakor vlada tudi sedaj precejšnje mrtvilo. Različni so profesorji, različni ravnatelji. Pod Avstrijo so bili mnogi, ki niso radi videli, če so se slovenski študentje preveč pečali z literaturo. Zakaj, gimnazija je bila v svojih višjih razredih samo nemška. Podučevali so večinoma nemški profesorji, ki so mnogokrat zavestno in javno preganjali literarna gibanja, ki so bila obenem žarišče narodne zavesti mladih študentov. Zato so študenti delali na skrivaj. Sestanke so imeli v parku ali pa na stanovanju, kjer jih je bilo več skupaj. Tako so se skrivali pred profesorji ni ravnateljstvom. Takoj po vojni, v prvih dneh, pa je postalo semenišče glavno zatočišče mladih stremečih sil. Nobene razlike še ni bilo med njimi. Sčasoma pa so se pod vplivom političnega življenja začele diferenciacije. Študentje so se začeli grupirati v Sokole in Orle, v liberalce in klerikalce. »Utrinki« so bili prvi literarni pokret na gimnaziji po vojni. Semeniščani so sicer že imeli svoje običajne »Vaje«, pri katerih pa so sodelovali izključno le katoliški študentje in navadno samo semeniščani. Po Mirkovi zaslugi so postali »Utrinki« nekak nadstrankarski list, ki se mora čutiti vzvišenega nad liberalnimi in klerikalnimi preklarijami v razredu. Tako so se morali braniti na obe strani.

Početnik vsega pa je bil pravzaprav Leo. Peta šola mu je precej ohladila veselje do telovadbe. Preveč športa in premalo ideje je našel v njej. Kot četrtošolec je bil sicer zelo navdušen in dober telovadec, tako, da so ga celo izvolili za načelnika nižjega dijaškega oddelka pri Sokolu.

Telovadbe radi literature ni prekinil. To se je zgodilo šele v šesti. Povod je dala odstavitev glavnega načelnika mladega, advokata dr. Serneca, ki je z vso dušo podpiral mlade telovadce, žrtvoval marsikak krajcer zanje in jim kot prijateljem tako daleč zaupal, da je dijaški oddelek imel svoj, od dijakov izvoljen odbor in načelnika. Tako je postal Leo načelnik za nižješolce. Mladina je imela veselje. Po osemdeset jih je bilo v telovadnici. Sokol je bil hrepenenje teh mladih duš. Še iz detinstva je bdela v njih tajnost rdeče srajce, o kateri se je toliko govorilo in pisalo pod Avstrijo. Leonov stric, vaški zdravnik, je bil tudi Sokol. Doma so hranili njegov kroj, ki so ga med vojno moli popolnoma razjedli. Samo čepica se je ohranila nepoškodovana. Ko so po njegovi nagli smrti pospravljali v njegovih sobah, našli so sokolsko čepico in pas, je Leo naročil, da jo morajo shraniti. »Mama, ko bom velik, bom jo nosil,« je dejal mali študent Leo. Kot nekaj junaškega si je predstavljal trenutek, ko bo oblekel rdečo srajco in dal na glavo čepico s sokolskim peresom.

Profesor Janko, ki je tisto leto prvič nastopil svojo službo, je že v prvih svojih predavanjih vzbudil zanimanje pri svojih učencih. Potrudil se je. Mlad je bil, četudi je radi vojne pozno končal svoje študije. Kot vojak na fronti, na Tirolskem, se je poročil s preprosto Tirolko. Sam je pisal pesmi. To je vzbudilo še večje zanimanje med nadebudnimi petošolci. Marsikdo se je skušal v pesnikovanju. Profesor se je tega hitro zavedal ter po svojih močeh podpiral njih stremljenja. Kot začetnik je delal skrajno oprezno in pazljivo, ker so mu gledali precej na prste. Ravnatelj ga je prihajal nadzorovat. Petošolski literati so to opazili in obsojali. Glorija preganjanih pesnikov iz literarne zgodovine je obkrožila po petošolski domišljiji tudi njega. Fantje so ga ljubili in v pogovorih so ga branili.

Zlasti Leo, ki je kot eden najmanjših, a vedno precej glasnih sedel v prvi klopi, ga je zvesto poslušal. Pri prvih njegovih urah je sedel kakor prikovan. Ko pa se je pozneje vsled profesorjeve popustljivosti razvila velikokrat prava anarhija medurnih pogovorov, tudi on ni bil več izjema.

Na vse strani je trosil svoje zanimanje. Nekateri sošolci so ga napadali. Češ, povsod hoče imeti svoj nos zraven. Eden izmed tistih dolginov, ki so taborili v zadnjih klopeh, ga je v peti prav ujezil. Ker se ni mogel maščevati s pestjo, se je na papirju. Napisal je poemo o sošolcu dolginu, junaku, ki hodi in korači po razredu kot vitez Vsemoč, kadar pa stoji pri tabli in ga profesor matematike sprašuje, zleze v klaverno figuro preplašenega, pretepenega psička. Takrat ga ni videti nikjer. S Stanetom, ki je bil vedno za vsak originalen, kljubujoč korak, sta izdala poskusno številko »Cvetja«. V naglici. Vinjeto je narisal Leo sam. Tudi prispevke je prepisal v list. Stanetu tako delo ni nikdar šlo. Bil je širokopotezen in preširokogruden za podrobno delo. Listič, pisan komaj na dveh polah s prispevki Leona, Staneta in Mirkota, je vzbudil precejšen šum v razredu. Marko, dolgi, zamišljeni Marko, ki je taboril med očaki v zadnji klopi, je takrat prvič zabrundal. (Tako so govorili, kadar so se spomnili na začetek.) V naslednji uri je napisal epigram na pesnike »Cvetja«. Zadnja klop, kjer so sedeli on, Franček, Maksim, sami semeniščani, se je postavila v opozicijo. Pisali so že v semeniške »Vaje« in Marko je črkoslovil Dostojevskega v originalu.

Stane se je samo zaničljivo obregnil, ko je izvedel za njegov epigram. Mirko, nežna dušica, ki se nikoli ni hotel prerekati, saj se je v prerekanju popolnoma izživel v matematiki in grščini, je postal posrednik. Uredništvo naj prevzame Marko, piše naj Franček, ker ima najlepšo in najbolj čitljivo pisavo, Leo pa naj skrbi za kritje izdatkov. List se naj imenuje »Utrinki« ... Tako so se sporazumeli, tako se je začelo. Leo je s klobukom v roki po razredu pobiral denarne prispevke za kritje stroškov ustanovljenega lista. Prva številka je imela mnogobarvno vinjeto, ki jo je napravil suhi semeniščan Maksim. Vse je šlo gladko. Celo sestanek so imeli s profesorjem Jankom. Postal je njih oficijelni mentor in kritik.

Revolucija pa je nastala med njimi, ko je prišel v mestno gledališče »Človek z bombami«, Anton Podbevšek iz Ljubljane. Semeniščani, ki so imeli svojo knjižnico z revijami, so ga poznali iz »Dom in sveta«. Edini Leo ni vedel skoraj nič o njem. Po delih ga ni poznal, dokler ni prišel v Narodno gledališče. Završeno je. Kako bi tudi ne, če pride »Človek z bombami ...« Bombastičen naslov je vzbudil zmešnjavo med gimnazijci. Vsak si je metaforo razlagal po svoje. In so šli v gledališče tisti večer. Semeniščani so si izprosili izrecno dovoljenje, ki pa je bilo omejeno na sedmo- in osmošolce. Franček in Stane sta se iztihotapila. Marko in Januš sta ostala doma. Prva dva sta svojo drznost, ki se je odkrila, poplačala z izključitvijo iz semenišča. Fantje so bili navdušeni. Ploskali so. Poleg mladine ni bilo razen par dolgočasnih profesorjev in kritikov nikogar v gledališču. Dijaki so zasedli prazne parterske sedeže. »Človek z bombami« je brez bomb, v liričnem, skoraj jetičnem glasu, recitiral ob spremljevanju klavirja svoje električne žoge, kače, dimabesne čarovnike, motorje, traverze ... in tako dalje. Študentje niso veliko razumeli. Skoraj prav nič, četudi so si prebrali razne komentarje, ki so izšli v dnevnem časopisju. Vendar — literati so bili navdušeni. Nejasnost nakopičenih besedi, v katerih bi se naj skrivalo nekaj novega, drzne primere in nastop sam, ki je bil v zgodovini slovenske literature nov in za študente originalen, jim je bil všeč. Imponiral je. Pet petošolcev se je v tistem navdušenju nagulilo par krajših stvari na pamet. To so bili risar Maksim, Franček, Mirko, ki je tudi zašel v bojevitost, Marko in Stane, ki je ves žarel od navdušenja in revolucijonarnosti. (Prvi se je ohladil urednik Marko.)

Drugi dan po recitacijskem večeru so naprosili profesorja Janka, da jim pove svoje mnenje in razloži svoje misli. Janko je priznal talent »Človeka z bombami«, vendar je menil, da se odraža in izraža v delih še tako nejasno, individualistično, da je v glavnem nerazumljiv.

Pesnik, kakor vsak človek, ki hoče ljudem nekaj povedati, se mora izražati tako, da ga bodo ljudje razumeli. Omenil je nekatere zelo posrečene metafore, slabo slovenščino, ob naslovih pa se je spotaknil, češ, da so taki, kakor krava pred kočijo. Precej hud prš na živo razpoloženje »Utrinčarjev«, ki so se izkazali kot borci in zagovorniki bombastičnega »Človeka z bombami«. Takrat so prvič priljubljenega profesorja Janka kritizirali z ostro besedo. Celo napadali so ga. Sklenili so zaroto. Naučili so se krajših pesmi »Človeka z bombami« in čez teden so jih v slovenski uri demonstrativno deklamirali.

Profesor Janko jim je deklamacije priporočal. To pot so njegovo priporočilo izrabili v demonstracijo. Ko je še zapisoval v razrednico imena odsotnih učencev in se pogovarjal s Tonijem, ki se je prišel spet radi nepripravljenosti opravičit, je že stal Mirko sredi odra ob tabli. Profesor položi razrednico v miznico, Toni odide v klop, Mirko pa meni nič tebi nič začne: »Anton Podbevšek — Človek z bombami: Traverze.« In deklamira. Profesor gleda, gleda, kri mu stopa v lice, a ne reče ničesar. Ko Mirko konča in stopa v svojo klop, že sledi Maksim. Tedaj profesor spregovori: »Kaj pa hočete?«

»Deklamiral bom »Električno žogo« ... Profesor, ves rdeč, nervozen, da se mu je desnica tresla, vprašuje, zakaj, kako. (Spoznal je demonstracijo.) In sedaj se izkaže blamaža »revolucionarjev«. Stanetu, ki je demonstracijo organiziral, so naročili, da že v odmoru javi deklamacije profesorju. Računajoč na to, da je Stane storil svojo dolžnost, je takoj ob vstopu profesorja šel na oder in začel deklamirati. Stane svojega poslanstva ni izvršil. Cel razred se je smejal ponesrečenemu nastopu, ker so ob tem odkritju bili vsi revolucionarji v zadregi. Stanetu je Maksim celo uro predbacival strahopetnost, izdajstvo. Stane pa se je smejal. Kljub temu so vsak svoje izdeklamirali in na podlagi deklamacij je profesor Janko ponovno konstatiral svoje že izrečeno mnenje kot upravičeno. Ve­čina »Utrinjačev« ga je pomilovalno zasmehovala. »Ker sam ne more ustvariti ničesar novega, kuje verze po Zupančičevih vzorih, zato tako govori. Nemoč se skriva za njegovimi napadi.«

Edini, ki se s tem ni strinjal, je bil Leo. Niti ene same pesmi »Človeka z bombami« ni mogel zapopasti, če tudi jih je bral po recitaciji in se mučil s premišljevanjem o njih. Naj je obračal tako ali tako ... povsod se mu je zdelo, da stoje na glavi. Zato so se sporekli. Leo ni dal nadaljevanja v predzadnji številki započete črtice. Radi konflikta je ostala fragment. Ostalim je bilo celo ljubše. Bi ne bilo niti prostora zanjo. Stane je priobčil pet dimabesnih pesmi. Naslovno stran je naslikal v vsebarvnih varijacijah bledi Maksim po vzorih nastopajočih mladih slovenskih slikarjev. Tako se je revolucionarno končal prvi letnik »Utrinkov«.

Preko počitnic se je vihar polegel. Ob koncu leta so sklenili, da morajo drugi letnik na vsak način razmnoževati. Tako so se pobotali med seboj. Leona so smatrali kot pripravnega upravnika in tiskarja. »Bo vsaj manj pisal ...« je na skrivaj omenil Stane. Leo je zgrabil stvar v svoje roke, kupil za prihranjen denar papir in potrebne kemikalije ter začel s tiskanjem »Utrinkov«. Opalopraf so dobili na razpolago v bogoslovju. Bogoslovci so na isti način razmnoževali svoje glasilo. Štirinajst dni vsak drugi mesec popoldne je Leo prebil v vlažni, stari sobi bivše jezuitske gimnazije in tiskal. Največkrat sam. V začetku so bili za tiskanje navdušeni vsi. Ker pa je bilo zvezano z njim precej ne ravno lahkega rokodelskega dela, so sčasoma popustili. Leonove pritožbe niso pomagale nič. Hočeš, nočeš – moral je končno delati sam, če nikogar ni bilo pomagat. Za kratek čas je večkrat pritekel k njemu dobri Mirko, ki res ni imel veliko časa, ker se je v glavnem zdrževal z instrukcijami, ki so mu dale veliko posla. Pomagal mu je zlagati in sušiti natiskane liste. Leo se je tiskanja navadil tako, da pozneje ni pustil nikogar več blizu.

Pri delu se je precej umazal in utrudil. V tistih dneh ni študiral skoraj nič. Latinske in grške preparacije, matematične domače naloge, vse to je v šoli prepisoval pri sosedu Karlu. Ko je prvič prišel v črnem plašču in z umazanimi, počrnelimi rokami domov, se ga je lepa gospodinja ustrašila. Ne vede se je z roko dotaknil obraza in tako zapustil na licu črno pego.

»Za božjo voljo! Kaki pa ste?«

»Umazan sem, gospa, umazan ... Se bom že umil.«

»Kaj ste vendar delali?«

»Tiskam. Naš list tiskam. (To je povedal s povdarkom.) Imamo svoj literarni krožek in list izdajamo. Pesmi, povesti in listke priobčujemo v njem. Jaz pa tiskam. V šestdesetih izvodih. Vam bom že pokazal ... Zaljubljene pesmi so tudi v listu ...«

»O, to ste pesniki!« Tako se je nasmehnila lepa gospa.

Pisali so vsi pod pravim imenom. Nekaj izzivalnega, samozavestnega je bilo v tem. V prvem letu so se še skrivali pod raznimi romantičnimi psevdonimi. S profesorjem Jankom so se pomirili. Po vsaki izišli številki so imeli sestanek, na katerem je povedal svojo kritiko in nasvete. Bil je zelo oprezen, sam nežen, je težko spravil iz sebe trdo kritiko. Sodil je precej milo, premalo trdo, kakor je zahteval Leo. Tudi Marko in Stane sta bila za ostro kritiko. Tako so se shajali v popoldnevih mladi literati, ki so bili masi študentov kolegov v posmeh in profesor matematike se je večkrat obregnil obnje, češ, naj se bavijo raje z enačbami in geometrijo. Največ dela je imel Leo. Bil je povrh vsega še kolporter »Utrinkov«. Stare platnice »Slovana« je uporabljal za kolportersko mapo, švigal iz nadstropja v nadstropje in ponujal. Sčasoma je pridobil 50 stalnih naročnikov. Včasih je ostal malenkosten prebitek. Na račun prvega je kupil pečene kostanje, ki so jih skupno z Maksimom in Stanetom snedli sredi glavnega trga. Uživali so jih kot prvi honorar.

Ravnatelju so poklonili vsako številko. Pri tretji je podaril svojevoljno 10.— Din. »Fantje, stari je dal 10.— Din,« je primahal z bankovcem v roki Leo v razred. Ko sta šla po šoli s Stanetom iz šole domov, ga je prosil za posojilo. »Leo, posodi mi! Tobak moram kupiti. Sicer ne morem delati ničesar. Ne morem se učiti in tudi pisati ne morem brez tobaka. Cigareta mi daje inspiracijo ...« Leo mu je dal v posojilo. V večno posojilo. Stane je redko, redko, skoraj nikdar, vračal posojeni denar. Leo je vedel za to, saj je imel izkušenj z njim. Kljub temu mu je dal. Naj kadi in piše, naj v pesmih Mileno obožuje, naj poziva na upor ...

Leto je poteklo brez posebnega dogodka v klubu samem. Le profesor Klinc, katehet nižjih razredov in dveh višjih, se je v semenišču obregnil ob Stanetovo zaljubljeno pesem, »Še sanjati bi ne smel kaj takega, ne da piše. Pokvarjena mladina.« Prefekt je bil v semenišču, dolg, suh, strog prefekt. Nekateri so ga nazivali za avstrijskega fedvebla, radi načina, kako je zapovedoval in kako je postopal s semeniščani ... Vojni kurat je bil. Na fronti je marsikaj videl, marsikaj doživel, marsikaj izkusil in živce je imel precej pokvarjene. Komandiranja se je naučil pri oficirjih ... Tako so govoričili semeniščani. Krivice mu niso delali. Ako si ga pogledal v dolgi črni suknji, v vojaških golenicah, težkih vojnih čevljih in sivih jahalnih hlačah, ki jih je prinesel iz vojne, nisi mogel dobiti drugega vtisa. Pripovedovali so celo, da je nižješolce klofutal. Občutno in večkrat. V peti šoli se je spozabil celo nad Maksimom. Zvečer po večerji, ker se je baje pri mizi med molitvijo smejal. Maksim pa se mu je uprl.

»Koga boste vi klofutali? Poiščite si kakega capina na cesti, ne mene ...« Maksim je ponosna, kmečka žilavka. Težko trpi ponižanje. Spoprijela sta se. Klinc ga je sunil in klofutnil, da se je opotekel po tleh. Maksim je krilil z vsemi štirimi okrog sebe. Profesor Klinc je napadel s težko okovanimi vojaškimi čevlji ... Feldvebel-pedagogika. Pravili pa so, da tudi prefekt ni izšel brez vsega iz dvoboja.

Na sklepnem sestanku je predlagal Leo, da dado tretji letnik tiskat v kamenotiskarno. Tiska naj se sto izvodov. Pri agitaciji bodo morali pomagati vsi. Letošnje delo je zahtevalo od njega preveč truda in časa. Ves izčrpan je bil na koncu leta od dela, učenja in sanjarjenja. Bled, suh, zamišljen. Profesor Janko ga je posvaril radi zdravja. »Gospod profesor, taka kopriva ne pozebe!« Samozavesten je bil. »Pazite na zdravje!« Poleg tega dela je imel Leo za seboj leto svojih duševnih in telesnih bojev, o katerih razen Staneta nihče ni veliko vedel. Stanetu je včasih samo namignil. Lepa gospodinja, sestra njenega moža, lepa tretješolka Boža ... vse to mu je bledilo mlado lice.

Kljub zgodbi z Binico se je vrnil iz počitnic zdrav, vesel. Prinesel je novih sil in »Utrinki« so kot prerojeni v »Človeka mrtvaških lobanj« romali v kamenotiskarno.

2. Pahljača.[uredi]

Ples — to je bilo hrepenenje marsikaterega sedmošolca. Leo je v počitnicah na veselici krvavo občutil svojo nemoč pred Binico in njenimi kavalirji, ker ni znal plesati. Kako so se vsi sukali z njo! Kako jo je prijetno stiskal pri valčku gospod pogranični komisar. Binica, mlada, živa Binica, se je udajala opoju plesa. Kakor pijana se je vračala pod roko svojega plesalca k mizi. Leo je sklenil živeti, Leo je sklenil uživati, Leo je sklenil plesati. Vstopil je v plesno šolo. Ne samo on. Več njegovih sošolcev. Po disciplinarnem redu sedmošolcem ni bilo dovoljeno. Toda v trenutkih, ko človeku govorita duša in telo, je top zoper vsako prepoved, s katero skušajo učeni podagogi uničiti mladostno kri ali jo vsaj zavirati. Upornik je. Kaj mu je za predpostavljenega, kaj za tiste dolgočasne, jezične profesorje in paragrafske ravnatelje.

Plesati in povrh tega plesati kljub prepovedi — to daje posebni čar. Niso šli sicer v oficijelno plesno šolo, ki jo je vodil po mestu znani plesni učitelj. Tam je bilo treba črne obleke in šolnina je bila večja. V skromno plesno šolo, ki so jo otvorili privatni nameščenci, so se zatekli mladi študentje. Obleka promenadna, plesalke šivilje, trgovske učenke, skromne nameščenke, dve ali tri težke študentke iz dežele, ki niso mogle v oficijelno plesno šolo. (Sicer bi rade, zelo rade šle. Večina sošolk je bilo tam. Lepi, črnooblečeni gospodje so bili tam, prinašali so bonbončke, nageljčke, imeli so lakaste čeveljčke, da se je pri plesu kar plavalo skozi dvorano. O, kako so vse sanjale! Tudi Binica je bila tam. Lepa, pomladanska Binica, v svileni obleki, ki je jasno odražavala kipeče grudi. Njen glavni kavalir je bil podporučnik-artilerist. Joj, kako so mu zvenele ostroge. Še v sanjah je slišala njih zvok.)

Tu pa je bilo vse bolj preprosto, skromno, skoraj siromašno. Bonbončki in nageljčki so bili redka prikazen. Študentje, ki so se zatekli v skromno dvorano pivovarniške gostilne, so se hitro vživeli in konkurirali med seboj. Pri šiviljah, trgovskih učenkah, pri vseh teh bednih, preprostih dekletih, je veljal študent kot senzacija. Saj so večkrat slišale, celo brale, kaki kujoni so zviti študentje. Ta ali ona je že imela kako storijo s študentom za seboj. In za mlado šiviljo je bilo imenitno, če je lahko dejala tovarišici: »Moj kavalir pa je študent!« Zakaj, po večini so imele pomočnike, učence ali pa mlade, denarja prazne poduradnike. Leo je bil sprva nervozno boječ. »Bojim se, da ji ne pohodim s svojimi čevlji nežnih nožic ...« je govoril in kazal na svoje čevlje, dobro, za ples malo pretežko delo vaškega čevljarja. »Kaj bi to! Saj nima vsaka kurjih očes! In če jih tudi ima! Saj dekleta tudi stopicajo po tvojih nogah. Na noge ne mislijo preveč. Ne na svoje ne na tvoje. K sebi jo stisni, zavrti jo in šlo bo. Boš že videl. Pravim, da bo šlo gladko. Za noge se nikar ne brigaj!« je modroval Martin, njegov sošolec, doma nekje iz Posavja. Kmet po duši in telesu, ki pa se je na vsak način hotel pogospoditi. Okoren, trd je bil kot hrast. Toda vse to mu ni bilo mar. Zdaj je pograbil to — zdaj ono plesalko. »Če plačam, se tudi moram naučiti,« je zagodrnjal velikokrat napol sam zase, ko se je napotil po novo plesalko. Tudi Leonova plašnost je kmalu minila. Vedno bolj se je udajal plesu in včasih je kakor v nekem sugestivnem opoju zbijal šale vsevprek. Učitelj ga je večkrat opomnil. Leo pa je bil prisotnega duha in je s hitrim odgovorom ali pa s šaljivim poklonom svoji sosedi takoj zabrisal resni njegov opomin.

Iz vseh plesalk so se sčasoma znašle tri najboljše. Vse tri šivilje. Lepa je bila po Leonovem mnenju samo ena. Plavolaska, nedolžnega obrazka, skromna punčka, ki jo je spremljala stalno njena mati. Pozneje se je izkazalo, da sta prišli iskat primernega ženina. Okrog nje so se zlasti sukali študentje. Nekateri gospodje so se radi tega večkrat jezili, zlasti, ko se je Leo opogumil in jih izzival. Študentje so se včasih med seboj dogovorili. »Nocoj plešejo z Malči samo študentje!« Takrat je bilo ostalim plesalcem težko. Če se je kdo drznil prevzeti jo študentu, je takoj prihitel drugi in mu jo odvzel. Poklon! Prijazen nasmeh. Prosim! Gospodična ni smela odkloniti, sicer bi se študentje maščevali.

Leo se je prikupil materi. »Ti, to je zelo slabo. Z materami ni dobro zobati skupaj ovsa! Imajo skrivne namene.« To je bila Martinova modrost. Mogoče samo iz nevoščljivosti, ker je imel razposajeni sedmošolec Leo tak uspeh. »Ah kaj! Mati sem, mati tje! Hčerka dobro pleše, za silo je celo lepa in gospodje uradniki se jeze, če plešem z njo. To me zabava!« Kmalu je postal Leo junak plesne šole, iznajdljivi kavalir plavolase Malči.

V prvih plesnih urah, ko so se začeli sukati v polki in valčku, je Malči prinesla pahljačo. Mnogokrat je bilo zelo vroče, zlasti, če je dobila kakega težkega plesalca Martinove sorte. In elegantno je nositi pahljačo. Bila je iz tenkih, lesenih ploščic, z originalno oljnato risbo. Na nji sta bili zapisani dve čudni, prečudni besedi, ki jih nihče ni razumel, nihče ni mogel razrešiti. Vsi njeni plesalci, sploh vsa plesna šola je kmalu vedela za skrivnostno pahljačo. Uganke razrešiti niso mogli. Marsikdo, ki se ji je skušal približati, je tuhtal in v spominu ponavljal dve nerazumljivi besedi. Dekle se je ob zanimanju vseh zelo zabavalo in gospa mama je bila zelo ponosna. (Hčerka je po Leonovi razrešitvi izdala, da je pahljača mamina last, davni dar mladega kavalirja. Družinski spominek.) Čim bolj­ so skušali razrešiti uganko, tem bolj je postajala pahljača tajinstvena. Dekle jih je spravilo na napačno sled. Vprašalo je, katerega jezika sta besedi in kaj pomenita. Študentje so poklicali na pomoč vse jezike, ki so se jih kdaj učili. Eden izmed njih je zatrdil, da sta besedi madžarskega izvora. Uganka je ostala nerešena, počasi je skrivnost pahljače postala nezanimiva.

Nekega večera, takoj v začetku plesa, stopi k dekletu Leo. »Dovolite gospodična! Pokažite mi za trenutek vašo pahljačo!« Mati in hči sta se pomilovalno nasmehnili. »Ali hočete poskusiti še enkrat svojo srečo?« Leo ni odgovoril ničesar. Pograbil je ponujeno pahljačo, jo odprl in gledal.

Popolnoma mirno, da so nekateri okrog stoječi postali nervozni. Iz vrst neštudentov so se slišale zbadljive pripombe. Leo je gledal. Počasi, kakor da globoko premišljuje. Molk, ki je čakal na odgovor, mu je ugajal. Užival je pričakovanje okrog stoječih. Zato ga je podaljšal z igro. Čez nekaj časa se prav preprosto nasmehne. »Izvolite, gospodična! Vračam vam pahljačo, uganka je razrešena, skrivnost odkrita. Besedi je treba brati nazaj! In dobite ime ...« Mati je tlesknila z rokami. Ime mladega kavalirja iz njene mladosti je bilo odkrito. Bravo! Dekle je veselo zardelo. »Ali je pahljača darilo vašega skrivnega oboževalca?« Malči je odkimala in postrani pogledala na mater. Sedaj so hoteli brati vsi. Vsakdo je hotel poznati ime onega, ki se je narobe podpisal med slikarijo. Leo jih je razpršil z novo senzacijo. »Gospoda! Ni samo zanimiva pahljača, zanimivo je še bolj, kako sem razrešil uganko.« Radosten, ponosen, da ima tak uspeh, se je obrnil k navzočim in začel pripo­vedovati.

»Nekaj čudnega je v tej pahljači. To je gospodična povedala že sama. Speljala nas je sicer na napačno sled. S tem je razrešitev otežkočila. In gospoda, rečem Vam, sinoči sem o pahljači sanjal! Da, sanjal sem! (Martin se je v šoli norčeval iz njega, češ, kako se je trudil in pehal, koliko misli je žrtvoval pahljači šivilje! Hm, šivilje! Ali se splača ...). O vseh vas sem sanjal. O plesni šoli. In o vas, gospodične. Ponovno nam je gospodična Malči ponudila pahljačo v razrešitev. Ni šlo in ni šlo. Pleševa valček. Lep valček! (Poslušalci so se zasmejali, Malči je zardela.) No ... in ko sva po valčku prominirala po dvorani in si je gospodična s pahljačo hladila razgreto lice (nekdo izmed študentov je hudomušno zakašljal), švigne mimogrede moj pogled ... nanjo. (Med poslu­šalci: Aha!) Namreč na pahljačo! (Smeh!) Tako mimogrede. »Dovolite, gospodična,« pravim in jo prosim za pahljačo. Gospodična se poredno nasmehne z vprašanjem, če je mogoče tudi meni tako vroče, da se hočem hladiti s pahljačo ... Vroče mi je res bilo, vendar od nenadne misli, ki mi je šinila v glavo. »Kaj, če bi bral besedo narobe?« Čudna, nenadna misel sredi sanj. Še danes ne razumem, kako nam ni prišlo to na misel. Marsikdo se podpiše na tak način, zlasti pa ob taki priliki kot je zadeva s pahljačo. Človek se rad skriva. Gledam, berem in skoraj ne verjamem. Čital sem prav razločno neko ime. Kolikor se spominjam, je bilo v sanjah drugo kot je na resnični pahljači. Ideja pa je ostala in, gospoda, moje sanje so se uresničile.« Leo je triumfiral ves večer in uspel tako daleč, da je gospa mama, mati dekleta z zagonetno pahljačo, pripomnila: »Brihten gospodič!« Izgovorila je namenoma glasno, da bi slišal tudi Leo, ki je stal v neposredni bližini. Zardel je.

V naslednjih plesnih urah mu je vendar postalo malo prevroče v tej druščini. Čutil je, kako se veže nanjo. Dekle ga je večkrat po plesu vprašalo, če jo bo lahko spremljal do doma. Stanovala je v predmestju. Precej daleč. Niti eno niti drugo mu ni bilo všeč. Mati je kmalu zadevo premislila in opustila vsako upanje na 17-letnega gimnazijca. Kaj bi pravzaprav z njim? Hčerki je sicer ugajal. Tudi njej. Toda to je premalo realno. Treba je ženina in ne kavalirja.

Leo se je ohladil. Vezati se ni hotel. Sicer o dekletu ni imel nikoli posebnih misli ali čustev. Hotel je paradirati pred njo in pred drugimi. To je bilo vse. Da bi se zaljubil vanjo ... ne! Misel se mu je zdela neumna. (Včasih se je še vzbudil spomin na Binico, črnolaso, črnooko ... Malči je Malči. Šivilja, plavolaska, sinjeoka ... Ni iz njegovih sanj! Sicer sanje — proklete sanje!) Lahko, da bi se sčasoma spremenilo, da bi se vsled konkurence drugih, vsled rivalstva mladega železniškega uradnika, ki se je trudil za Malči, končno tudi Leo zagledal v njo ... To se ni zgodilo. Ob koncu meseca je izjavil, na zadnji plesni vaji po dveh mesecih, da se ne vrne več. Navajal je več vzrokov. Ponovno ravnateljevo odredbo, ki prepoveduje sedmošolcem vsako posečanje plesnih šol, veliko učenja, splošna zaposlenost. Izrecno dovoljenje za plesno šolo imajo samo osmošolci. Sedmošolci-plesalci so se posvetovali in so sklenili z večino, da ostanejo. »Kaj pa naj napravi stari? Izključil nas vseh radi tega ne bo. Tako nesramen tudi ni, da bi prišel naravnost v plesno šolo inspicirat.« Stari — je bil namreč ravnatelj. Običajen naziv študentov.

Ostalim sedmošolcem se je zdelo čudno, da je Leo vztrajal pri svojem izstopu. Vsa pregovarjanja, vse zbadljive pripombe, očitki, da je strahopeten, niso pomagali ničesar. Njegova odločna volja je bila plesno šolo zapustiti. Pravega vzroka ni povedal nikomur, čutili so to in so se posmehovali. On, kakor da ni slišal. Zmanjkalo ga je. Preko Božiča nihče ni več mislil nanj. Malči je pozabila. Železniški uradnik si je oddahnil. Po praznikih je slišal Leo, da se pridno ženi pri Malči. Sošolec Martin ga je hotel zbosti s to mislijo. Dražil ga je. »Ali nisi nič ljubosumen?« Leo se je pomilovalno nasmehnil. »Zakaj? Ali se splača?« »O, se že splača! Ko bi vedel, kake šale zdaj zbijamo. Kar žal ti je lahko!« Martin je silil vanj. Radoveden je bil, izvedeti je hotel, kaj se je z njim zgodilo. Ni mogel verjeti, da bi Leo izstopil iz poslušnosti in strahopetnosti pred ravnateljevo odredbo. »Nekaj drugega tiči za tem ...« je mislil. Leo je ostal trdovraten. Opazil pa je Martin, da ni bil več tako razposajen. Včasih se v odmorih niti ganil ni iz klopi. Prinašal je druge knjige v šolo, največkrat Tolstoja in Dostojevskega. Globoko zamišljen jih je prebiral. Pri veronauku, grščini in latinščini. V urah, kadar je bilo najbolj dolgočasno in se je lahko skril za svojega prednika. To je trajalo celo leto. Počasi je prebiral, kakor da tehta vsako besedo. Kljub temu je še včasih vzkipelo v njem, da se je živo udeleževal pogovorov, prerekanj v razredu. Včasih je zbijal še šale. Kot prej. Kljub temu so tekom leta opazili, da ni bil več prejšnji. Pokazala se je neka sprememba. Sčasoma so jo izgubili izpred oči in proti koncu leta se jim je zdelo že povsem naravno, če je bil zamišljen, ali zatopljen v kako knjigo.

Kaj se je zgodilo? ...

3. Januš.[uredi]

Okrog polnoči. Skozi okno se je prikradel mesec in posvetil na posteljo, na kateri se je premetaval mlad človek. Visoko je odet, da komaj opaziš oči, ki lukajo izpod odeje. Trudne, nepospane oči. V sobi je 12 postelj. Nekdo prav glasno smrči. Sredi sobe, ravno nad Januševo posteljo, bdi Krist na križu. Večno bdi nad dvanajstero mladimi dušami, ki so našle zavetja v sobi sive hiše. Nasproti gimnazije stoji. Knezoškofijsko semenišče. Kakor jetnišnica stoji sredi noči. Visoka, pusta, mrtva, nesvobodna. Zgoraj v drugem nadstropju, tam za tistim oknom, stanuje njen prefekt-profesor Klinc.

Januš ni mogel spati. Sanjal je težke sanje. Podoba Marije iz semeniške kapele se mu je živa prikazala. Lepa podoba. Mlado, živooko dekle, z razpuščenimi lasmi, globoko odprtih prs, da je v sanjah jasno razločil bele grudi. Občutil je po njih vsak njen dih. Smehljala se mu je, včasih se je zavila v prozoren pajčolan. Takrat se je zgodilo najhujše. Stopila je iz podobe, vitka, v samem pajčolanu. Sanje so odgrnile še pajčolan. Kri mu je zaplala po vsem telesu. Roke so se stegnile, telo je v pričakovanju plamenelo. Kakor hrepenenje je splaval k njej, hotel jo je objeti, močno stisniti, prikleniti telo k telesu. Nato ... nekaj nejasnega, težkega je sledilo. Kakor duh se je izvila iz njegovega toplega objema. Ni je bilo več. In Januš se je ves vročičnat zbudil, se razbolelo premetaval po postelji.

»Moj bog! Strašne sanje! ... Oče naš, kateri si v nebesih ...«

Tako je bilo v začetku. Nato vedno hujše. Molitev se je spreminjala v kletev. Pokoja ni mogel najti. Zjutraj je vstajal nenaspan, nespočit, težkoutrujen od svojih sanj. Ni mogel več vzdržati.

Skoraj vsako noč se je ponavljalo. Vedno bolj zapleteno, vedno bolj goreče. Ni vedel ne kod ne kam. Pa se je napotil k prefektu dr. Klincu. Kakor prostak k feldveblu se je napotil. Boječe je potrkal na vrata. Osoren, neprijazen glas mu je velel vstopiti. Sredi sobe je obstal. Pozdravil je in pomislil. Ni vedel, kako bi začel. Čutil je, kako se trese po vsem telesu. Pobegnil bi najraje v zad­njem trenutku.

»No ... kaj?« »Gospod profesor ...«

Ni mu velel sesti. Kar stoje je pripovedoval. Močan, kmečki fant, vzgojen v tesnih zidovih, je z drhtečim glasom izpovedoval svoje sanje o lepi­ Mariji, ki se mu je prikazovala v sanjah. Lepa, mlada, naga. Tudi o sošolkah je sanjal, O Mariji o Pepci, o debeli Franji. Kakor zločinec pred hudim sodnikom je stal tam. Izpovedal se je z muko, kako ga preganjajo s svojimi telesi podnevi in ponoči. Ko je končal, je bil ves poten, truden. Vzravnal je glavo, pogledal v srepe, volčjeostre oči profesorjeve. Molk. Profesor ga je premeril od pete do glave, gledal ostro mladega grešnika, ki mu je izpovedal svoje poltene sanje. Januša je bilo strah tistih mrtvih, brezsrčnih, kamenih oči, v katerih ni videl nobenega sočutja, nobene milosti. Mučil ga je molk širokih ust, ki so se močno zaprle, da je čutil, kako trdno se stikajo zobje.

»Oprostite ... gospod profesor ... oprostite.« Prefekt je vstal. Tako mu je prekinil odgovor. Stopil je dva koraka v kot in se obrnil.

»Nečistnik!« Januš se je ozrl proti vratom. »Kake knjige pa bereš?«

»Knjige? Nobenih. Samo šolske in cerkvene. Molim.«

»Potem pa zahajaš v slabo družbo, kjer imate nečiste pogovore, nečiste misli ...«

»Gospod profesor, ne ...«

»Molči! Molči! Poznam take fantičke. Dobro poznam. Nečistnik. Vsak drugi dan moraš odslej k spovedi. Premalo moliš. Na boga misliš premalo. Vsak večer pred spanjem zmoli del rožnega venca. S pobožnostjo in z vso prisotnostjo duha zmoli. Bomo ti že izgnali hudičeve misli in sanje. Svinje se pasejo v tebi. Moli!« Tako mu je nalagal pokoro. Vsak drugi dan, ko je prišel k spovedi, več. Težka je bila pokora za Januša, ki je bil mlad in mu je kri zaplala ob vsaki misli na lepo dekle. Podvojeno se je mučil od takrat. Radi nedokončanih molitev se je mučil in radi profesorja, ki mu ni dal nobene lepe besede, nobene pomoči, kakor ukaze, trde ukaze. Moliti! Nečistnik ... Te modrosti ni razumel. Saj je poznal verske zakone, poznal razlage o grehu. Saj nečistnik, grešnik je tisti, ki po lastni, svobodni volji, hote in radevoljno greši. On pa ni tak. Prišlo je sámo kakor pošast iz noči. Odkod? Zakaj? To je bilo zanj vprašanje vseh vprašanj, za katerega ni našel odgovora. In zato se je zgodilo, da je trpel vedno bolj in da se je pri zadnji spovedi zlagal. Izmučen, izbičan od naloženih pokor in nečistih sanj, je povedal prefektu, da nima več poltenih misli ne sanj. Da se je rešil vsaj njega. Ko mu je prefekt dajal odvezo, je modro pripomnil: »Ali nisem dejal, da si premalo molil, premalo mislil na boga, premalo mislil na mater, ki te je določila za najsvetejši poklic na svetu. Nisi mi hotel verjeti, sedaj verjameš!«

Tisti dan je bil v šoli vesel, razposajen, razigran. Toni, razredni mentor za vse stvari, ki jih profesorji niso predavali, je prinesel v šolo album samih nagih deklet. To so se gnetli sedmošolci okrog njega! Še Marja se je spogledovala, da so ji fantje pomežikavali. Tudi Januš je gledal.

»Hej, Januš. Ti pa ne smeš tega gledati. To je pohujšljivo. Smrtni greh. Kaj pa misliš? Nage babe! Ali se ne boš hitro pokrižal! Če pogledaš samo eno izmed teh slik, ti bo dal Klinc cel roženkranc moliti. Njega bi zadela kap, če bi take slike gledal.« Smejali so se dovtipnemu Toniju. Po šoli ga je Januš prosil za album. Ali pa za kako drugo tako knjigo. Toni je bil s takimi rečmi postrežljiv. Saj je bil dvakratni repetent, hodil je že v družbo visokošolcev in carinikov, ki so bili med mladino tega mesta najbolj razvpiti. Kot najboljši kavalirji, plesalci in ljubimci. Toni se je naučil marsikaj. Sicer je že vedel prej veliko. Zelo zgodaj je okusil sad spoznanja. Kot begunec iz Trsta je prišel sem. Dva brata sta mu padla v boju. Zadnji celo na Koroškem, ko so šli legijonarji v boj za slovenski Korotan. Mati je bila vdova po nadučitelju, ki je umrl na jetiki. Toni je bil zdrav. Vrgel se je po materi, trdi kraševki, ki je potrpežljivo prenašala bremena in nezgode življenja. Tonijeva sestra je bila učiteljica. Lani se je poročila.

Poroka je bila nujna, začutila se je mater. Obdolžila je svojega kolego, s katerim sta bila na isti šoli. Sicer so govorili, da je bil tudi gimnazij­ski učitelj telovadbe vmes. Kdo bi sodil? Takrat Tonija skoraj nikdar ni bilo k telovadbi. Imel je takorekoč rodbinsko zvezo z učiteljem telovadbe in sošolci iz takta in kolegijalnosti niso javljali njegove odsotnosti.

Kadar je bil dobre volje, je pripovedoval lepe štorije iz Trsta, kamor so zbežali najprej. Teto so imeli tam. V težkih dneh ni bilo časa veliko paziti na Tonija. Vsak je moral skrbeti zase. Nekega dne se je znašel v javni hiši in izgubil nedolžnost. Tudi on je imel takrat sanje in nečiste misli. Povedal jih je enemu izmed svojih starejših tovarišev. Ta ga je napotil v tisto hišo. Od takrat ni bilo več skrivnosti ne težkih sanj zanj. To se je zgodilo v petnajstem letu njegovega življenja ...

Čez dva dni mu je Januš vrnil knjigo. Toni se je norčeval. »Nisi mogel spati, kajne?« Toni je po svojih skušnjah postal dober psiholog. Takoj je opazil Janušove trudne oči in črne kolobarje okrog njih. Januš je prebledel.

»Kako to veš?«

»O, jaz vem marsikaj!«

V velikem odmoru je stopil k njemu. Šla sta na hodnik. Januš mu je vse povedal. Prav fantovsko, odkritosrčno mu je povedal, zakaj Toni ni bil prefekt. Bil je sicer repetent, razvpit, nereden študent, ki je lagal profesorjem in jih goljufal, kolikor je mogel. Med študenti pa je bil tovariš in kljub vsem njegovim muham so ga imeil po večini radi. Odličnjakom, zlasti onim, ki so vsled svojega neprestanega guljenja in mnogokrat neodkritosrčnega spoštovanja pred profesorji tvorili kasto zase, ni bil všeč. Januš mu je govoril podrobno in jasno. »Ne morem spati. Nekaj groznega je v tem. V jezi sem vzel včeraj od tebe tisti album. Zato, da izživim te proklete misli in sanje, da se mi napasejo in izmučijo oči in možgani ... Nič. Še vedno.«

Toni se je zamislil. Spomnil se je svojih mračnih noči, težkih sanj, trenutkov samooskrunjevanja, iz katerega ga je rešila edino javna hiša. Sicer bi bil danes že kreten. Za trenutek je šla mimo njega njegova mladost, ki je tavala iz kota v kot in se ustavljala po večini samo pri ženskah. Nesrečen je bil v resnici. Toda njegova duša je bila že tako okrnjena, tako kameno preizkušena, da v svojem enaindvajsetem letu ni maral več tožariti in se baviti s tako sentimentalnimi rečmi. Tako je mislil on in vsi iz njegove družbe so mu tako govorili, če je pri krokanji v predmestni krčmi postal žalosten in tih ...

»Prinesem ti drugo knjigo. Znanstveno. Vem, čutim s teboj, koliko groze je v tem. In zdi se mi, čim starejši si, tem huje je. Najstrašnejše pa je to, da dvomim v uspeh knjige. Mogoče ti bo knjiga že prepozna.« In mu je res prinesel. Z vso strastjo rešitve iskajočega človeka, ki je že zapadal samooskrunjevanju, se je vrgel Januš na berivo. Vse zastonj. Ko je povedal Toniju, ga je napotil v zakotno ulico. »Idi in okusi sad spoznanja ...« Vesel je bil in ni se mu hotelo resnih misli. Zato se je pošalil. »Saj je vseeno!« je še pristavil, ker mu je postalo že nerodno in neumno, da ga Januš toliko izprašuje in nadleguje. »Vsak človek si določa usodo sam. Lahko se dogovoriva. Popeljem te tje. Mislim, da je to najzanesljivejše sredstvo. Najboljše zdravilo. Človeku ubije vse romantične predstave in sanje.«

Januš je bil Leonov sosed. Skupaj sta sedela, skupaj gledala Tonijeve knjige. Povedal mu je, da namerava v zakotno ulico. Leo ni pomislil veliko, kar naravnost je bleknil: »Še jaz pojdem.« Določili so dan in uro. To je bilo važno. Posebno za Januša, ki je bil semeniščan in ni mogel ob vsaki uri in vsak dan popihati iz sive jetnišnice.

Doma je bil iz Prekmurja. Tam iz tistih prostranih polj, pisanih gozdov in belih, širokih cest. Premožna kmetija je bil njegov beli dom in mati njegova, edina gospodarica po možu, ki je kot honvedski huzar poginil v prvih praskah na avstrijsko-ruski meji začetkom 1915. leta. Lepo sliko so hranili o njem, v paradni huzarski uniformi, v svetlikujočih se škornjih in zvenečih ostrogah. Tudi čako, lepo huzarsko čako, je imel. O, kolikokrat je mladi Januš s hrepenenjem zrl na sliko! Sedaj je bila v kotu na omarici. Mati jo je vsak teden obrisala prahu. Samo tako so se ga še spominjali. Ker je bilo v hiši sedmero otrok, za katero je tudi premožna kmetija premajhna, so dali Januša v šole. Župnik je posredoval, mati je obljubila nekaj za popravo cerkve in Januš je 1915. leta, kmalu potem, ko je sodnija uredila dedščino otrok po mrtvem huzarju, romal naravnost v semenišče v Budimpešto. Pet let je bil tam med samimi Madžari.

Prekmurščine, svojega maternega jezika, ni pozabil nikoli. Mati mu je stalno pošiljala »Prekmurske novine«, glasilo vernih, bogu in cerkvi udanih katoliških prekmurskih Slovencev, ki je izhajalo v prekmurščini. Počitnice so bile vedno kratke. Domov je prišel samo v velikih počitnicah. O Božiču in Veliki noči je ostal v Budimpešti.

Ko so Madžari 1920. leta končno obupali nad Prekmurjem, so Januša odpustili, ker je »slavski« človek. Njegova domovina ni več slavna Madžarska, ampak kraljevina SHS. Januš, kakor vsi njegovi tovariši, niso veliko razumeli o politiki. Iz­ vedeli so samo, da stara Avstrija propada, da je bil cesar Karel pijanec, da se je odpovedal prestolu, da so Srbi s svojimi četami zasedli velik del bivše Avstrije, in da spada Januš sedaj pod srbsko državo. Vse stvari so bile za njegovo mlado glavo, katero so preparirali do takrat semeniški prefekti in duhovniki-profesorji, pretnje. Zato ni vedel kam, v kako novo državo pravzaprav gre. Domači župnik je bil precej navdušen madžarofil. Zato je vračajočega se Januša sprejel z odprtimi rokami. Mislil je, da najde v njem prekmurskega madžaronskega iredentista. Pa se je razočaral. Januš ni veliko razumel, kljub temu, da se mu je zdelo prej lepše. Velika Budimpešta, široka Donava, pestre ulice ... Sicer pa je zavžil te lepote zelo malo. Skrbno so bili zaprti v zavodu in so hodili na izprehode samo v veliki park, ki se je razprostiral, dobro ograjen, okrog zavoda. Bral je sedaj nove »Novine«, ki so simpatično pisale o novi državi Jugoslaviji, o Slovencih, o bratih Hrvatih in bratih Srbih, ki so »slavski« narod osvobodili izpod avstrijskega in madžarskega jarma. (Prej so pisale drugače.) Slišal je celo, da se neki slovenski profesor bogoslovja precej poteguje za Prekmurje in da ga brani v Parizu pred lakotnimi zastopniki Horthyjeve Madžarske. Pet let v madžarskem institutu, to se pravi, pet let zaprtega življenja, za katerega so skrbeli vsi merodajni gospodje, da ga dobro preparirajo za teologijo in za vdanost staroslavni Madžarski. Prevrat pa je prinesel poseben veter s seboj. Zanimiv, zgodovinski veter. Marsikomur, ki je prej sanjal o Franc Jožefovih križcih za javne zasluge, o naglih napredovanjih, o hofratskih naslovih, je odpihal stare želje, misli in stremljenja. Treba se je bilo vživeti v novo, sleči stare suknje in obleči druge. Vse je prinesel veter s seboj. Prinesel je trobojne kroje, jugoslovanstvo, kroje, ki so jih ljudje hitro oblekli in tako postali iz starih, zvestih, navdušenih črnožoltih Avstrijcev ... modri in navdušeni modro-belo-rdeči Jugoslovani. Ta proces se je zgodil pri večini. Mladini pa je segel globlje. Vzgajali so jo prej za dobre Avstrijce, naenkrat so prišli z jugoslovansko deklaracijo, v kateri so zahtevali avtonomijo za Srbe, Hrvate in Slovence pod mogočnim in slavnim žezlom Habsburžanov. Črno-žolta jugoslovanska deklaracija, črno-žolto hlapčevstvo. Študentje so postali pogumnejši, zavednejši in so deklaracijo podpisovali. Čas je podil dogodke. S filmsko naglico so se vrstili. Danes so zahtevali jugoslovanski poslanci avtonomijo pod Avstrijo, jutri se je cesar Karel odpovedal prestolu in gospodje poslanci, predstavniki in voditelji narodovi, niso vedeli, kam in kaj pravzaprav naj ukrenejo. Spontano so se začeli ustanavljati narodni sveti. Začasno. Bo že čas ali pa bog (v njem je usoda človekova in narodova) sam prinesel, kar bo potrebno za bodočnost. Nato je prišla srbska vojska, vojaške komisije antante in nekje v Beogradu so proglasili osvobojenje Srbov, Hrvatov in Slovencev izpod Avstrije, proglasili kraljevino SHS.

Narodovi predstavniki so bili navdušeni. Zato je moral biti tudi narod navdušen. Uporne glasove so zadušili, prekričali, kljub temu da je bil trenutek vmes, ko je ljudstvo mislilo na republiko. Preveč je bilo razočarano od črno-žolte cesarske Avstrije ... Poslanci se od takrat naprej vozijo v Beograd in nazaj in pravijo ljudje še danes, da na tej dolgi poti izgubijo ali prespijo vse ljudstvu potrebne zahteve.

Prekmurje so hoteli Madžari zase. Celo boljševiki so za časa Bele Kuna tudi v Prekmurju ustanavljali sovjete. Srbska vojska, ki je bila proslavljena v svetovni vojni, pa je vkorakala tudi v Prekmurje in ga osvobodila ... Preteklo je nekaj krvi, no ... in Prekmurci so postali Jugoslovani. Veter je prinesel vse v svojem pihu ... Januš ni ostal Madžaron, navdušil se je za Jugoslavijo, ker so se tudi »Novine« navdušile ... Eden izmed voditeljev prekmurskega ljudstva, upokojeni župnik, je interveniral zanj in Januš je bil sprejet v slovensko knezoškofijsko semenišče. Govoril je slabo slovenščino in v šoli mu ni šlo gladko. Matematika in slovenščina sta mu delali preglavice. Vsebinsko ga je pri slovenskih nalogah profesor Janko hvalil, le jezik – oh, jezik je bil tako dolgo prekmurski.

Januš se je včasih ob nalogi, katere naslov mu je ugajal, z veseljem zagnal in takrat je prav gotovo končal v prekmurščini. Počasi pa je veter prepihal tudi njegov jezik in proti koncu šeste šole je že pesnil v slovenščini. Celo v »Novine« je poslal kako »slavsko« pisano pesem. O Mariji in Jožefu redniku, o bogu, o vseh tistih rečeh, ki so prekmurskemu ljudstvu zelo svete, je pesnil. Zato literarni krožek Utrinčarjev z njimi ni bil zadovoljen. Kdo pa bo pel še danes kakor Valentin Vodnik ... Da so ga spravili v slovensko semenišče in da je prepihnil veter madžarstvo iz njega, so porabili celo leto. Doma je postopal. Delati se mu ni ljubilo. Spogledoval se je za vaškimi dekleti. Soseda Lujza, močna, krepko mišična, rdečelična, v ljudski šoli je bila njegova sošolka, mu je padla v oči. Pozabljal je, da so ga mati odločili za »gospoda«.

V semenišču je bilo veliko novega zanj. Hodil je k orlovski telovadbi, skušal je sodelovati pri »Vajah« in dramatičnih nastopih Marijine kongregacije. Dobro se je počutil v novem svetu. Tudi s profesorjem in prefektom Klincem se je dobro razumel, dokler ni prišlo tisto ... V počitnicah so ga poslali v Brno na vseorlovski izlet. Nekaj denarja je dal župnik, nekaj »Orel«, nekaj pa mati, četudi so starejši bratje godrnjali ... Januš ni poslušal in je šel. Lepo je bilo. Toliko ljudstva, toliko pobratinstva s Čehi in Slovaki. Srce mu je tolklo od veselja, ko so jih obsipale češke »Orlice« s cvetjem.

»Joj, kako živa so češka dekleta ...« V dneh svojega bežnega bivanja na Češkem se je spoznal z Ružičko, lepo deklino in Orlico iz moravsikih dobrav. Zvečer, ko sta bila na sprehodu, ko sta se ukradla iz množice, ga je vodila v bližnji gaj izven telovadišča. Janušu je vriskalo srce od veselja in prostosti. V gaju sta se poljubila. Drugi dan so odpotovali.

»Nazdar, Ružička!« 

»Nazdar, Januš!«

Pomahala sta si z rokami in vlak ju je ločil. Vso pot je bil spokojno zamišljen, vesel sam zase, dokler niso izstopili v Jugoslaviji. Znani ljudje, znani kraji so ga vzbudili iz zaljubljene megle, ki mu jo je pripravila Češka. V počitnicah je pisal Ružički. V odgovor je sprejel bežno kartico. »Nazdar! ...... Ružička.« To je bilo vse, kar je napisala. Tisočkrat premalo za Januša. Hodil je po gozdovih in sanjaril o njej, ki je tako skopa in daljna. Začel je premišljevati o dekletih. O Lujzi, o Ružički, o vseh ženskah. Po večerih je hodil v čitalnico, govoril fantom in dekletom, ki jih je novodošli kaplan organiziral v »Orla«. Marsikaj se je reklo v druščini. Dekleta in fantje so ga imeli radi. Dobro so ga razumeli, kar jim je povedal. Gospod kaplan pa je bil prišlec in je govoril preveč po slovensko. Preko tistih lepih noči, polnih sanj po Ružički, preko fantovskih razposajenih večerov, so se začele njegove misli vedno bolj izgubljati v težke, poltene sanje ... In čakal je pomoči, dobre besede, koristnega nasveta. Dobro besedo je našel samo pri Toniju ...

Tistega dne mu večerja ni dišala. Komaj je čakal, da odmolijo. S Karlom, bolehavim sosedom svojim, s katerim sta sedela i v šoli i v semenišču pri delavni mizi skupaj, se je dogovoril radi vrnitve. Kam pravzaprav gre, mu ni povedal. V gledališče, mogoče v kino. Karl je bil dober človek in dober matematik. Leo, Januš, Toni in še marsikateri drugi so prepisovali pri njem matematične domače naloge. Leo in Januš celo šolske. Karl je hitro računil in nato je pomagal. Bolehav in dober fant je bil. Zato tudi to pot ni odrekel pomoči. Sicer je Januš povedal še štirim drugim, ki so ležali v isti sobi. Trebalo je vsestranske pomoči ob vrnitvi. Dve posteljni rjuhi so morali zvezati. Nato so jih pritrdili pri oknu in spustili dol. Po njih so se ponočnjaki vračali v semenišče. Zgodilo se je sicer že večkrat, da je budni prefekt zalotil tega ali onega. Navadno je sledila izključitev. Janušu je bilo vseeno Po večerji jo je pobrisal.

Splazil se je na vrt. Ob kegljalnici se je pritihotapil do zidu in ga preplezal. Po stranskih ulicah, z visoko zavihanim ovratnikom je hitel na dogovorjeno mesto sestanka. Ob začetku zakotne ulice, ki je vodila navzdol, je brlela plinska svetilka. Na pol zimski veter je bril skozi ozko, na ravno ulico, ki so jo sestavljale stisnjene, stare hiše z malimi zakrižamimi okni.

Ob osmi uri je prišel Toni.

»Servus! Kje je Leo?«

»Ni ga!«

»Čakala ga ne bova.«

Izginila sta iz svetilkine svetlobe navzdol po ulici. Vedno bolj v temo. Ob reki spodaj, ki je močno šumela, sta preko napol podrtega praga izginila v hišo. Nad vratmi je gorela rdeča luč. Pod njo je bilo zapisano: Kavarna in gostilna pri Jezuitih. Ko sta odprla vrata, jima je puhnila v lice sopara napol pijanih gostov. Med njimi sta bila dva osmošolca. Pozdravili so se in eden je dejal Janušu: »Ho, Mertik, ti si pa korajžen fant!« »Kaj misliš, da Prekmurci niso korajžni fantje ...« Povedal je sicer veselo, vendar mu je bilo tako tesno pri srcu, da je čutil njegove težke utripe. Mimogrede se je spomnil Leona.

»Kje je le Leo?«

»Bo že prišel. Saj dobro ve, kje smo. Mimi! Liter novega! Plačal bo novi gost.« Pokazal je na Januša. Od sosedne mize se je glasilo razposajeno petje. Delavci, postreščki, izgubljeni in zapiti uradniki, nesrečni literati, vojaki, vsi oni, ki jim je bilo tesno v človeški družbi, tesno v malem dolgočasnem provincialnem mestu, so zahajali sem ...

»Kaj nam pa morejo, morejo, morejo ...«

Študentje so zapeli Himno zakotne ulice. Zunaj pa je pihal močan veter in škripal s slabo zaprtimi okni. »Sneg bo kmalu!« je mislil policaj, ko je visoko zavit korakal skozi zakotno ulico.

Konj.[uredi]

Gospod profesor Novak je sedel v svoji sobi. Pri veliki, s knjigami težko obloženi mizi je sedel. Na miznem povišku je stal kip grškega filozofa Platona, velikega idealista, kakor je imel navado govoriti gospod profesor v šoli. Stara, že precej obrabljena knjiga je ležala odprta pred njim, Platonova država. Gospod profesor jo je stalno prebiral, kakor vse stare klasične filozofe. Platonovo knjigo pa še zaradi tega, ker se je zanimal za politiko. Seve, koliko je to državnemu uradniku in profesorju dovoljeno. Zanimal se je za politiko takorekoč samo privatno. V grške filozofe je bil zaljubljen. S Sokratom je strašno pital osmošolce. Proti petdesetim je že šel in plešast je bil. Doma v družini je bilo dolgočasno. Žena je bila živa in se je šminkala. Hčerki sta posnemali mater. Najmlajši sinček Tonček je letos vstopil v gimnazijo. Mati je nasprotovala, ker je sovražila staromodno klasično in humanistično izobrazbo, ki je tako hitro splešila in splesnila njenega moža. Odkar nista več spala skupaj (zakaj gospod profesor se je hotel popolnoma posvetiti znanosti in pedagogiki (privatno tudi politiki) in se je preselil s posteljo vred v kabinet), je postajal neznosen. Neredno in pozno je prihajal na obed. Po večerih je šel v družbo kolegov in naprednih politikov tega mesta. Krokarska družba. Bil je sicer soliden, kar profesorju in pedagogu tudi gre. Krokal je zelo redko z njimi na svoj račun. Žena in troje otrok, zlasti pa dve hčerki, katerih ena je šla v 18., druga v 16. leto, so potrebovali precej denarja. Novak ni bil človek iz tega sveta. Žena je vsakega prvega razdelila njegovo plačo. Kakor Sokrat od Ksantipe se je dal gospod profesor Novak omalovaževati od svoje žene. (To je bila historična pridobitev od grških filozofov.) Imel je častitljivo brado. (Joj, koliko prerekanja je bilo, ko si je dal rasti svojo modroslovno brado!) In filozof je tudi bil. Kregala pa sta se z ženo večkrat. Tudi vpričo otrok. Tistega dne, ko je sklenil, da si pusti brado rasti in je ta sklep razkril tudi ženi, s katero sta se radi tega zelo prerekala, se je užaljen zaprl v svoj kabinet. Ko se je stemnilo in je bil čas večerje, je lahno potrkalo na vrata. Ni se javil. Nato je poklical nežen glasek: »Papa!« Spoznal je glas sinčka Tončka. Odprl je in ga poklical v sobo.

»Papa! K večerji!« In ko sta bila med vrati: »Ti, papa, zakaj pa pravi mama, da se ti je zmešalo? Ali se ti je res zmešalo? Toliko ljudi nosi brade. Ali so vsi tisti zmešani?« Profesor je obstal in ni vedel odgovoriti. Tonček ga je vprašal ponovno. »Ah, kaj! Mama je neumna!« in sta šla k večerji. Molčali so. Hčerki sta držali z materjo. Mlademu Tončku se je molčeče obnašanje svojih starišev zdelo čudno, tako čudno, da je drugi dan popoldne na igrišču povedal svojemu tovarišu, da se papanu meša in da je mama neumna. Vprašal ga je, kako je pri njih doma. In tovariš mu je povedal, da se mama večkrat joče, oče pa kriči nad njo. Drugega ne ve povedati ...

Študentje so vedeli za njegove privatne razmere. Saj take reči ne ostanejo nikomur prikrite, najmanj pa študentu, ki je navihan in ima baš za profesorske intimnosti dober nos.

V malem mestu se izve vse. Kako spiš, kaj ješ, kako se oblačiš, kaj se pogovarjaš z ženo ... in tako dalje.

Gospod profesor je predaval grščino, latinščino in propedeutiko. Kakor je bil doma popustljiv, nereden za svojo družino, tako je bil kakor ravnilo v šoli. Kadar je prišel visoko vzravnan v razred, so morali stati učenci strumno, kakor grški hopliti. Zakaj kljub temu da se je gospod profesor oblačil precej staromodno, je ljubil špartansko vzgojo. (Med vojno je bil K. u. K. Hauptmann i. d. R.) Tudi soldatom je razlagal teorijo špartanske vzgoje. Posmehovali so se mu in nekoč se je v jezi nad njimi zarekel in zaklel: »Verfluchte, dreckige Hopliten!« Od tistega dne so ga vojaki klicali: »Der dreckige Hoplit!« Doma jo je hotel celo prakticirati. Dokler sta bili dekleti še otroka, je šlo. Ko pa sta prišli (zelo zgodaj) v tisto dobo, ko začne vsako dekle čutiti, da postaja ženska, je njegova špartanska vzgoja odpovedala. Sicer sta hodili obe k sokolski telovadbi, toda sčasoma sta se zdolgočasili. Telovadba — to ni šport za profesorske hčerke. Iz svojih vzgojnih rok ju je izpustil predlanskim, ko je starejša Tini radi matematike in grščine morala izstopiti iz šestega razreda gimnazije. To je bil polom humanistične vzgoje v hiši profesorja Novaka. Mati je poslala dekle na učiteljišče. Njej je bilo končno vseeno. Samo, da se dobi ženina, in na učiteljišču se povrh tega pride prej do kruha, prej v življenje. Nerodno bi ji bilo in težko plačljivo, če bi hčerko morala dati na univerzo. Premalo denarja bi ostalo zanjo. Bolj prikrajševati kakor sedaj ni marala pod nobenim pogojem. Sicer je upala, da se hčerka zaroči še pred maturo. Upala je, da se vendar pojavi kak ženin. Moj bog! Profesorske hčerke tudi niso kar tako! Človek ne sme samo gledati na denar, ampak tudi na inteligentno poreklo. Zato je hodila z njima v teater, na plese (takrat je bilo strašno šundra, zakaj gospod oče je moral zastopati disciplinarni red. Včasih je zaleglo, največkrat pa ne) ... Sploh je bila precej družabna in hčerkini kavalirji so ji laskali, češ, da je še zelo mladostna.

Gospod profesor se zato ni več brigal. Brskal je po Sokratu, Aristotelu, Platonu, po vseh tistih knjigah, v katerih je bilo toliko lepega, da je lahko pozabljal na sebe, na svojo ženo in na vse dnevne neprilike. Tako daleč se je izgubljal iz sfere rednosti, da je prišel nekoč brez kravate v šolo, drugič je imel veliko rdečo, da so mu rekli študentje »socialdemokrat«, tretjič zopet je prikorakal v turistovsko športnih, staromodnih dokolenkah ... Kravate so bile njegova špecijaliteta. Vsak dan je imel drugo, kadar ni slučajno pozabil na njo in je prišel brez nje ... V šoli je velikokrat modro govoril, citirajoč latinski stavek: »Variatio delectat!« Razlika mika! In študentje so mu dali priimek »Variatio delectat«. Vedno, kadar so ga zagledali, so dejali: »Variatio-delectat gre!«

Oj, študentje so poredni, kajne? ...

Zunaj je pozvonilo. Tini, Areta in mama so v spalnici prekrojale lanske obleke v novo modni kroj. Tini, ki je bila radovedna in je mislila, da je prišel njen častilec, visokošolec Mežan, je zbežala odpirat. Ni se malo začudila, ko je stal pred njo bled, koščen, bivši njen sošolec Maksim Kopriva.

»Dober dan. Ali je gospod profesor doma?«

»Bom pogledala!«

Pustila je vrata napol odprta in zbežala v kabinet.

»Papa, sedmošolec Kopriva bi rad nekaj teboj.«

»Z menoj? Naj vstopi!«

Gospod profesor je bil zgovoren mož. Kaj rad se je pogovarjal tudi privatno o svojih grških filozofih in odkritjih svojega znanstvenega raziskovanja. Maksim je vstopil. V roki je držal klobuk. Videlo se mu je, da ga mrazi. Zunaj je bilo jesensko vreme in tudi v njegovem stanovanju ni bilo tako prijetno toplo kot pri filozofu gospodu profesorju.

Gospod profesor mu je velel sesti.

»Ravnokar prebiram Platona. Zadnjič sem vam ga v predavanju omenil. O, to so lepe, globoke, pregloboke misli v njegovih delih! Pomislite, kako idealno si predstavlja državo, kako velikansko vlogo pripisuje filozofom ...« Maksim ga je poslušal z zgrbančenim čelom. Dobro je vedel, da si Platon države brez sužnjev ni mogel predstavljati, toda kdo se bo prerekal s profesorjem, ki je učen in moder, študent kakor Maksim pa reven in lačen ... Komaj je prišel do besede.

»Gospod profesor, kako je z instrukcijo? To sem prišel vprašat. V stiski sem že.«

»A tako. Bom takoj pogledal.«

Gospod profesor je vedel, da nima v notesu ničesar zaznamovanega, vendar izgleda bolj uradno in tudi bolj postrežljivo, če se človek malo potrudi in pogleda v svojo zapisnico. Ko jo je prelistal, je dejal: »Zaenkrat ni še nič. Pač pa takoj, ko bo prva konferenca zaključena. Takoj po novem letu bi lahko prišli na vrsto. Veste, cela vrsta študentov me pride prosit zaradi instrukcij. Vi niste prvi ne zadnji, ne edini. Človeku je kar nerodno, ker ne ve, kako bi delil.«

Maksim je bil bled, drzen.

»Obljubili ste mi, gospod profesor.«

Gospod profesor je čutil ost Maksimovih besed. »Da, obljubil sem. Obljubiti je lahko, izpolniti pa je druga stvar. Saj sem vam takoj, ko ste se javili pri meni, dal instrukcijo. Na, kako ste zadovoljni?«

»Zadovoljen, gospod profesor. Hvala. Le žal, da imam samo tri ure na teden in to mi je premalo. Ne morem izhajati. Dijaško podporno društvo mi je sicer naklonilo celih šest dni obed, toda kam naj grem sedmi dan in kako naj plačam zajtrk, večerjo in stanovanje s tistimi par krajcarji. Površnika nimam. Znamenja so, da bo zima huda ...

Molk. Dolg, za Maksima neprijeten molk. Nato je gospod profesor spet spregovoril. S čisto drugim glasom je spregovoril kot prej in nekam zaupno mu je pogledal v oči.

»Poslušajte me, Kopriva! Vi ste izstopili iz semenišča. Zato ste izstopali, kakor ste rekli, ker se ne strinjate s tisto moralo in filozofijo klerikalne in katoliške gospode. Dejali ste zadnjič, da ne marate milostnega kruha, ki ga vam dajejo cerkveni gospodje, od župnika, ki vas je spravil v šole, do škofa, ki vas je sprejel v semenišče. Ne morete se sprijazniti s staromodnimi nazori klerikalizma. Klerikalizem! Nisem proti veri, tudi proti cerkvi nisem. Obe sta potrebni za naše ljudstvo. Svobodomiselnost ni za navadnega človeka. Ampak duhovniki se naj brigajo za cerkev in vero in ne za politiko. Klerikalizem pa je izrodek, ki oskrunja vero in cerkev ... Saj vemo, kako je ...«

Gospod profesor se je namuznil, Maksim je mirno poslušal dalje.

Kdo pa naj danes še veruje v papeževo nezmotljivost in brezmadežno spočetje Marijino ... To je samo za kmeta ... Oprostite, govorim privatno. Kot človek, ki se bavi s filozofijo. V šoli tega ne sme povedati. (Samo namignem lahko.) Tam lahko samo pripovedujem, kaj so rekli Sokrat, Aristotel, Platom, Fichte, Nietzsche ... in tako dalje. Ti in oni. Kako mislim jaz, tega ne smem povedati. Vi ne veste, kako mučno, težko je človeku včasih. Pomislite, Sokratov govor! Koliko lepih, da, božanskih misli je v njem! Vsi naši juristi bi ga morali znati na pamet. On, človek-filozof, s prezirom do države, do državne justice, je prostovoljno šel v smrt. Zato, da spoštuje zakon! O, kaka ironija! Zato, da spoštuje zakon? Zato, da pokaže prezir do njega in do vseh tistih, ki so tako mali, tako pritlikavi nasproti njemu, velikemu mislecu ... Revolucionar je bil. Človek mora biti včasih revolucionar ...

In vi ste napravili uporen korak, ki je lahko usodepoln za vas, zakaj zavedati se morate, kje, na kakšnem svetu in med kakšnimi ljudmi živite. Kruh — to je nekaj ogabnega, vsakdanjega. Želodec je nesramna, živalska stvar. Zasužnjuje vas, ne pusti vam do besede, ko bi najraje govorili, do lepega čustva, do lepe ideje ... Pač. Kdor je močan, lahko premaguje. Kako daleč pa zmaguje, v tem ravno pokaže svojo moč ... Vi ste odločen fant. Poznam vas. In talentirani ste, kolikor lahko človek presodi v teh letih ...«

»Gospod profesor ...«

Maksim je bil nesramen. Takega so ga napravile prilike zadnjega časa. Vstal je, kakor da noče več poslušati profesorjevih čenč. Ta pa ga je zgrabil za roko in znova posadil na stol.

Vi se danes niti ne zavedate, kaj zahteva bodočnost od vas. Glejte! Klerikalci drže naš narod v okovih. V njih močvari se vzgublja svobodna misel. Kaj so delali z nami pod Avstrijo! Dr. Šušteršič ... In sedaj? Ali je kaj bolje. Treba je organizirati napredno misel. To trobim že več let. Vse napredne elemente je treba organizirati in mladino je treba vzgajati v naprednem, svobodnem duhu. Hej, potem bodo v par letih klerikalci fuč ... Govorim privatno. Poslušajte! Prijatelja imam, dobrega prijatelja, ki vam bo gotovo pomagal. Odvetnika in rodoljuba dr. Mahkota. Saj ga poznate. Kdo bi ga tudi ne. Slaven mož. Med vojno je bil preganjan od avstrijske oblasti. Narodni mučenik. Res. veliko je izkusil. Klerikalci ga sicer napadajo, da je na račun vsega tega sedaj bogat in akcionar.

Sama obrekovanja ... Žena mu je umrla, ko je bil v ječi. Težko ga je zadela usoda. Toda kljub temu. Vzdržal je. Ostal je močan, mož jeklene volje. In to je še danes. Kako kavsa naše klerikalce! Ha-ha ... Pojdite k njemu v pisarno. Ne. Boljše je, da napišete pismo. In mu pišite, da sem vas jaz napotil k njemu, da ste izstopili iz semenišča, iz »Orla«, iz vseh klerikalnih organizacij in da boste sedaj vstopili k »Sokolu«, k napredni, dijaški organizaciji ... Tako mu pišite in gotovo Vam bo naklonil kako podporo, ki vam bo vsaj za nekaj časa v pomoč. Do takrat pa dobim kako instrukcijo za vas. Mogoče ne bo niti treba. Ako se prikupite gospodu doktorju ...«

Gospod profesor je vstal. Tudi Maksim se je dvignil. Ves bled je bil in gledal je z visoko odprtimi očmi.

»Dolgo sva se pogovarjala. Sedaj moram spet na delo. Človek mora biti idealist, kakor so bili vsi veliki možje ...« Gospod profesor si je popravil ščipalnik, pogladil brado, sedel k mizi.

»Z bogom, Kopriva!«

Nekaj se je zgodilo. To je čutil Maksim. Kakor da ne more verjeti, kakor da sanja, je težkih, počasnih korakov odšel iz kabineta. Slabo je priprl vrata, da so se odprla in se je gospod profesor zjezil radi tega. Ko je stopal po stopnicah navzdol, ni vedel, ali je doživel tragedijo ali komedijo ... Vse se suče ... Čuden profesor in filozof in privatna politika. Na ulici si je zavil ovratnik do ušes. S pospešenim korakom se je odpravil domov.

Lačen je bil, strašno lačen ...

Njegov oče je bil kočar na Pohorju. Kot drvar in tesar si je služil kruh. Tik pred svetovno vojno, ko je bilo Maksimu dvanajst let, pa se je ponesrečil. Vsled neopreznosti drugih delavcev je padla velika smreka nanj in ga pokopala pod seboj. Mati je od žalosti in jetike umrla leto dni pozneje. Tako je bil Maksim zgodnja sirota. Starejši brat Martin, ki je imel takrat osemnajst let, je prevzel domačijo. Župan je bil varuh obema, ker še nista bila polnoletna. Martin se je hitro poročil. V hiši je bilo treba gospodinje. Maksim je hodil k županu za pastirja in še domačo kravo je pasel. V šolo je imel celo uro hoda. Rad bi hodil. Z gospodom župnikom sta se dobro razumela. Njegov katehet je bil in lepe knjige mu je posojal. Povesti s slikami, da je včasih na paši tudi sam kaj »namalal«. Pokazal je župniku. Župnik ga je bil vesel, ker je bil tako žilav in trd fant. »Ti ne boš umrl! Ti boš velik!« mu je govoril smehljaje župnik, katerega življenje se je sukalo okrog jutranje maše preko vsakodnevnih malogospodarskih opravkov do večera in spanja.

Mati je porodila petero otrok. Trije so hitro po rojstvu umrli. Glad, revščina, jetika. Ostala sta samo najstarejši Martin in najmlajši Maks. Gospod župnik je bil dober človek in nekega dne je poklical Maksima k sebi.

»Ali bi šel v mesto v šole?«

(Pisal mu je prijatelj-kanonik iz mesta. Če ima koga, naj pošlje. Duhovnikov primanjkuje. Liberalizem se širi. Treba se je pripraviti. Vedno moraš biti zasiguran za bodočnost ...) Maksimu so se zabliskale oči. Še nikoli ni bil v mestu. V tistem lepem, daljnem mestu, ki ga je gledal s planine, kadar je pasel krave in kozice ... Tam doli globoko v dolini leži. Dolga, široka reka se kot neskončna kača vije skozi mesto, ki se ob jasnih večerih sveti kot sama čudežna skrivnost sredi doline. O, kolikokrat je Maksim sedel na štoru in zamišljen zrl v dolino ... Kolikokrat je pozabil na čredo ... Kaj neki vse more biti tam doli? Tukaj je tako pusto, dolgočasno. Vsi dnevi so kakor en dan. Tam doli pa mora biti vse drugače. Vsak dan kot nedelja. Vlaki vozijo, brzovlaki, joj, celih 80 km na uro. Saj jim je pravil učitelj v šoli. In avtomobili ... Nikoli še ni videl nobenega. Samo na papirju. In lepe, velike cerkve z visokimi stolpi so tudi tam. »Naša je stara, zelo stara in nič lepih svetnikov nima. Tako grdi obrazi. Bog oče je tak, kakor da bi ga iz gline zgnetel sam hudič ...« Maksim je bil nedeljski ministrant in si je vse dobro ogledal. Boga očeta in vse svetnike. Tudi debele mašne bukve, ki jih je pri maši bral gospod župnik, je prebrskal in skušal posnemati župnikovo petje. Glo-oria-a in e-xel-sis De-o-o! Seve, to je delal takrat, kadar sta bila z županovim Tončkom sama v zakristiji ...

In sedaj? Gospod župnik ga je vprašal, če hoče v mesto?

»Da, gospod župnik! V mestu mora biti lepo.« In mu je hvaležno proseče poljubil roko. Gospod župnik je napisal prošnjo; v jesen ga je spremil v mesto in pastir Maksl je postal gimnazijec Maks.

Stanoval je pri stari ženici, skupaj z dvema sošolcema. Na obed so hodili v dijaško kuhinjo, ki jo je oskrbovalo Dijaško podporno društvo, katerega član je bil tudi gospod župnik. Vstajali so zgodaj. Pozimi so hodili vsak dan z gospodinjo k večernicam. Maksim je v začetku bolehal na domotožju. Kakor da se mu je stožilo po pastirski prostosti, po šumečih pohorskih gozdih ... Ko pa se je spomnil mračnega, bednega doma, brata in njegove žene, ki sta se pehala za vsakdanji kruh, je bil zadovoljen in vesel ... Učil se je pridno. Med prvimi je bil. Posebnih dramatičnih trenutkov ob gospodinjini ozkosrčnosti in vsakodnevni enoličnosti molitev, stari gospodinji, dobremu župniku in gospodu kanoniku, ni mogel doživeti.

Samo ob prevratu je malo zdivjal. Takrat so zadihali vsi. Starikava gospodinja, bogaboječa tercijalska častilka črnožoltega škofa, ki je bil svoje čase dvorni kaplan Habsburžanov, je imela obilo posla in jeze z njimi. »Ali ste čisto znoreli?« jih je vprašala, jezna in užaljena, ko so razposajeno zapeli »Hej Slovani! Naša reč slovanska živo kli­je ... črna zemlja naj pogrezne vsakega nemčurja ...« Tako so jo izzivali. Na tihem so podpisovali majsko deklaracijo. Val narodnega navdušenja jih je potegnil seboj. Semenišče se je kmalu po prevratu otvorilo. Med vojno je bila nastanjena v njem rezervna bolnica. Še dolgo potem je smrdelo v sobah po zdravilih. Maksim je prišel v tiste sive zidove, za tisti visoki plot. Začelo se je novo življenje. Imeli so literarni, dramatični, pevski in telovadni krožek. Še zunanji, celo liberalni študentje so zahajali na sestanke v semenišče. V prvin dneh po prevratu je bilo žarišče probujene mladine. Gospodje, ki so gospodarili v njem, so kaj spretno dovajali študente v svoj dom, kar se jim je pozneje precej obrestovalo. Marsikdo, ki je bil ob prevratu samo navdušen, a zaprtih oči, je obtičal tam. Diferenciacija pa se je začela hitro. Navdušenje je padlo. Ti si Sokol, ta Orel. To sta bili najglavnejši razliki. Ti si brezverec, oni katolik. Dnevno časopisje, klerikalna in napredne stranke so posegale med študente. Diferenciacija se je začela.

Maksim, ki so ga vzgajali gospodje, je bil ves njihov. Udan in vnet katoliški študent. Vse drugo je z nastopom politične diferenciacije začel sovražiti. Ker tak je bil ukaz. Z župnikom sta se velikokrat pogovarjala o politiki in Maksim mu je pokorno prikimaval. Svojega razuma še ni imel veliko. Preko pluto svoje vzgoje ni mogel videti ... Vnaprej mu je bilo določeno, da postane duhovnik, da bo gospod ... In ni se branil.

Človek pa nikoli ne ve, kaj pride jutri, kaj pojutrišnjem. Z gotovostjo dela načrte, z gotovostjo zida v bodočnost, pa pride veter življenja, zapiše nenadoma iz nepričakovane strani in konec, propast, obup je posledica razbitih načrtov. Maksim je bil zdrava, kmečka duša. Župnikova vzgoja ga­ je napravila vernega in v resnico, v človeka, v bo­ga, v pravico verujočega. (Besed ni sprejemal kot besede — kot resnico, potrjeno z življenjem. Bile pa so samo besede ...) Kakor so mu pač govorili ljudje, ki so imeli z njegovimi možgani opravka. Lepo so govorili in Maksimu se je zdelo povsem razumljivo, kadar so ga pitali z napadi na Sokolaše, brezverce, katerim so zapadli mnogi njegovi sošolci. Izgubljeni! ...

Z Leonom sta se velikokrat sporekla. Leo je bil strasten nasprotnik kot Maksim. Veliki boj politike, naše male pritlikave, gnojniške politike, se je ravno tako odigraval in se odigrava še vedno v naših šolah. Eksponentov je dovolj. Od vseh strani preže rodoljubni politiki, ki imajo s šolo zveze, direktne ali indirektne po profesorjih, po prosvetnih in tudi drugih ministrih. Eni kot drugi ustanavljajo organizacije, ker potrebujejo naraščaja, kadra, ki bi njihovo delo podpiral in nadaljeval. Ta politika je povzročila, da sta se Leo in Maksim dolgo časa gledala kot pes in mačka. Nikoli si nista storila nič žalega, nobenega osebnega vzroka nista imela za medsebojno sovraštvo. Sovražila sta se, prezirala, ker so ju tako učili, tako vzgajali. In če bi prilika nanesla, črnila, tožila bi drug drugega, samo, da bi si škodovala. Razredna kolegijalnost je umirala radi tega. Delala pa sta to s čistim srcem, z vero, da delata prav in da morata tako delati. Srce se je udalo lepim mislim in lepim besedam, ki so jih govorili gospodje na svojih predavanjih, dijaških sestankih. Povsod, kjer so prišli z mladino v stik. Eni kot drugi. Razlike ni nobene. Razlika je samo v spretnosti in prefriganosti. Ti so poveličevali vero in cerkev, vse druge pa, ki niso bili njihovi, so zmerjali, natolcevali z brezverci in brezbožneži.

Naprednjaki zopet so izganjali klerikalnega zmaja iz mladih ljudi in jih pozivali v borbo za svobodno, napredno misel. Otroške duše, ki so jih matere vzgojile v pobožni molitvi do boga, do nečesa, kar je nad nami vsemi, pravično in dobro, so tako pri mnogih zašle v labirinte nasprotij, iz katerih mnogokrat niso našle izhodišča, odgovora za velika vprašanja, ki so se tekom časa v njih pojavila.

Duša rastočega otroka ni glina ali pest mokre prsti, ki jo lahko gneteš, oblikuješ, kakor jo hočeš; ji daš podobo, kakor si si jo sam zamislil. Da. Tako se misli. Tako se dela. Tako se prakticira, ker vsi vzgojitelji, vsi oni, ki imajo opravka z otroki, pozabljajo, da je bodočnost otrok, da bodo oni, vzgojitelji, umrli, otrok pa bo ostal pri življenju. Da se svet razvija kot neskončni brzojavni trak, ki prinaša vedno nove brzojavke. Brez začetka, brez konca ...

In pozabljajo vsi tisti vzgojitelji od mater, očetov preko učiteljev in profesorjev do vseh dobrotnikov mladine, ki se toliko pečajo z njo, da nosijo otrokovi možgani tudi samostojno kal v sebi. Lahko delajo svoje odtise v nje, toda življenje, ki ga ne tvorijo samo profesorji in starokopitni očetje, matere ali učitelji, vzbudi tisto samostojno kal v otroku in gorje, če se razraste in trči ob odtise, ob plotove, ki so jih ogradili okrog otroka in preko katerih bi nikoli ne smel pogledati, kaj še le skočiti ali pa plot podreti. Res je, da je malo takih, ki te plotove poderejo. Kakor Kajn z večnim znamenjem jih zadene očitek, strašen očitek: »Ne­hvaležna mladina!«

Maksim je začel najprej samo škiliti preko plotu. Včasih se mu je zablisnilo, da na drugi strani vendar ni vse tako črno, kot so mu pravili in da tudi na njegovi strani ni vse tako svetlo, kot je sprva mislil. Moral je misliti, ker njegovi možgani so bili aparat, s katerim so operirali drugi. Vedno bolj se je javljalo v njem vprašanje, zakaj mora živeti za temi sivimi zidovi, zakaj mora zvečer ob devetih spat, zjutraj ob petih iz postelje, nato v semeniško kapelo, vsak mesec k spovedi. Ostuden mehanizem.

»Pomolim se k bogu, kadar čutim v sebi hotenje, lepo misel, lepo molitev in ne, kadar je ura devet ali pet ali kadar pozvoni.«

To je povedal spovedniku, povedal je dr. Klincu in tudi župniku je povedal. Spovednik se je jezil, Klinc ga je karal, le župnik, ki je bil že napol kmečki človek, ki je večkrat sam spustil ali pozabil na večerno ali opoldansko predpisano molitev, ga je skušal pomiriti z lepo, mirno besedo. Odgnati mu je hotel take misli.

»Ne splača se premišljevati o tem.«

Zanj so bila taka vprašanja tako malo pomembna, nevažna. Imel je dovolj skrbi z občinskim svetom, ki so ga skušali liberalci dobiti v svoje roke, in breja krava v hlevu ga je skrbela, da bi znova ne zmetala. In tako dalje. Za tako filozofične misli, kakor jih je menda sam hudič vsejal v Maksimovo glavo, ni imel ne časa ne razuma. Razjezil se je celo, ko je Maksim omenil nekaj slabega o dveh klerikalnih odbornikih ... Ne izdiraj pezdirja iz svojega očesa, iz drugega ga vleci ... – To je vladajoča morala današnje družbe, ki jo je vedno bolj spoznaval. Njemu pa je trgalo dušo, ker je moral jesti kruh, ki so mu ga milostno delili. Kakor Mefisto Faustu lepo življenje, ko mu je prodal dušo. Za ceno duše ga hranijo, za ceno njegovega življenja se brigajo zanj, da bi ga zgnetli, lahko oblikovali po svoje ...

Ko se je letos v počitnicah klatil po svobodnih gozdovih in poležaval v mraku, se mu je vse tako strašno zastudilo. Ni pomislil na dolgo in široko, nič se ni okleval. Povedal je župniku. Hudo sta se sprla. Nikoli ni govoril župnik tako ostro z njim in očital mu je celo dekleta. Mlado učiteljico na vasi mu je očital, slabo družbo. Mogoče, da mu je bilo v naslednjem trenutku celo žal; zakaj, ko je ponudil roko odhajajočemu Maksimu, je dejal: »Razgrel sem se malo! Pridi še!«

Maksim pa ni prišel več. Povedal mu je, da se ne vrne več v semenišče, da ne čuti v sebi duhovniškega poklica. Od takrat se je klatil po gozdu. Celo gobe je nabiral in jih sušil doma. Celo vrečo jih je prinesel v mesto in jih prodajal branjevkam na Glavnem trgu. Smejale so se mu, ko jih je prinesel ponujat, ker je precej navijal s ceno. Hotel jih je dobro prodati. Stanovanje bo treba plačati, za večerjo bo treba skrbeti in tudi knjige bo treba kupiti. Za vsako najmanjšo stvar je treba denarja. Prerezal je s preteklostjo, prelomil s krušnimi očeti, ker je občutil milost kruha, ki so mu ga dajali za ceno njegove duše ...

O, ko bi ljudje vedeli, koliko takih nesrečnih otrok tava v življenju! Koliko študentovskih življenj izkrvavi v borbi s takimi kupčijami! Nihče jih noče uslišati, samo tržijo z njimi, kakor je tržil Judež s Kristovim življenjem. Le ena, velika razlika je še. Judež je prodal Krista, spoznal svoj zločin in se je obesil. Ti pa kupčujejo, živé in vladajo ... in zločini nad mladino so jim največje čednosti.

Maksim je začel spoznavati vse to in se je uprl. Kakor slaba jed mu je zaostalo v grlu. Hotel je svobodno zadihati. Dvajseto leto je končal. Velika starost zanj, ki je bil sedmošolec. Pod nosom so mu že poganjali prvi brki. Vsak teden se je moral briti. Preozki so bili plotovi, preozke špranje, kamor so skušali vkleniti njegovo dušo.

Toda — kam sedaj?

Zato ni vprašal. Zato se ni zmenil, ko je prelomil. Samo ven, ven iz teh okov, ven iz laži in milosti!

Niti sedaj ni pomislil, ko je iskal instrukcije in živel v Plinarski ulici pri stari, ščrblavi ženici, ki je bila gluha in starostno skrivnostna, kakor da ji je sto let ... Trdno voljo je prinesel iz pohorskih gozdov. Iz tistih dolgih, ponosnih in plečastih smrek, ki se mogočno vzpenjajo proti nebu in kljubujejo vetrovom in sneženim plazovom, je vsesal vseupor vase in z dolgo, veliko in močno pastirsko roko se je skušal boriti za pravico svojega življenja, za svobodo svoje duše ... Ni bil sanjač. Zato je nabral gob, zato je šel mirno in brez sentimentalnosti stanovat k starki. Računal je na instrukcije, s katerimi si je hotel pomagati in utrditi svojo borbo. Eno je že imel. Drugo mu je obljubil gospod profesor. Z dvema bi lahko izhajal, skromno životaril. Šest dni obeda v dijaški kuhinji, v nedeljo kaj malega v ceni gostilni, večerjo mu lahko kuha starka za par krajcarjev, zajtrka pa ni treba ... Tak je bil njegov načrt. Bo že šlo. Saj je vajen. Nikoli, že od zgodnje mladosti sem, se mu ni godilo posebno dobro. Velikokrat so živeli doma ob črnem kruhu in vodeni juhi ...

Samo, da bo duša svobodna, da ne bo milosti in tistih nenaravno dobrodušnih, ostudnih, pogledov trebušnih in rdečeličnih gospodov.

In gospod profesor Novak, ki je v šoli idealno predaval o grških filozofih, privatno pa se bavil tudi s politiko? ...

Maksim je čutil, zavedal se je, da se je nekaj zgodilo. Novo spoznanje stopa predenj, nova borba ...

Tako prazne so bile ulice, ko se je vračal od profesorja. V mestu ni bilo veliko prometa. Ob oglu velike ulice je zagledal gručo ljudi. Stopil je bliže. Na tleh je ležal mlad konj, ves krvav, v zadnjih dihih. Široko odprte oči so zevale v radovedno gručo, ki se je zbrala okrog njega.

Maksim je vprašal, kaj se je zgodilo.

In povedali so mu. Zdivjal je. Ušel je hlapcu, dirjal z vozičkom, polomil branovlek in dirjal, dirjal ... Kot oslepel od teka se je zaletel v nasproti vozeči fijakerski voz ter se globoko nabodel na oje. Naravnost v prsa, globoko do drobovja. Pa ni obležal takoj. Skočil je nazaj, se oprostil krvavega oja in tekel naprej. S svojo krvjo je močil prašno cesto in zapuščal krvavo sled. V najhujšem teku so začele moči naglo odpovedovati. Spodtaknil se je, vzpel na zadnje noge, padel in obležal. Potegnili so ga s ceste, da bi ne oviral prometa.

Sedaj je umiral. Glavo je spokojno položil na prednjo nogo. Tudi iz ust se je cedila kri. Nenadoma se je stresel, da je brizgnila kri na okrog stoječe, nato pa je obležal nepremično, mrtvo. Ničesar živega ni bilo več v njem. Samo visoko odprte oči so vedno še bolestno zrle okrog.

Maksim ni vzdržal njih pogleda. Tudi ljudi ni mogel razumeti, ki so zbijali šale okrog nesrečnega konja, ki mu je bila vprega pretesna in robota prehuda, da je zbesnel sredi ulice in se kakor slepec zagnal v negotovost, zagnal v oje, se nabodel nanj in izkrvavel ...

»Ima dušo kot človek ...«

Tako je mislil edini Maksim, ko se je vračal domov. Po krvavi sledi je šel in skozi tisto kri je videl sebi nasproti dirjajočega, mladega konja z globoko rano v prsih ... Mimo visokega zidovja in dimnikov ga je vodila pot v njegovo ulico, ki je bila redko s hišami posejana. In še te so bile stare, revne, kot so bili revni ljudje, ki so prebivali v njih. Daleč nekje je zavriskala lokomotiva. Zdelo se je, da sliši med vriskom in ropotom ceste hrzanje umirajočega konja ...

Dan se je nagibal v noč.

Tretje poglavje.[uredi]

1. Svetilka na križišču.[uredi]

»Vsak večer hočeš ven. Predvčerajšnjim si bila v gledališču. Sinoči si bila pri Tilki in nocoj hočeš zopet ven. Kaj te briga Ljudski oder! Kadar kje začnejo kako neumnost, si koj zraven, potem pa te mine veselje. K Orlicam si hodila telovadit, pri Marijini družbi si bila. Danes pa, kakor da se norčuješ iz vsega tega. Gospod dr. Klinc me vedno vprašaje, kaj je s teboj. Hodiš in hodiš okrog, da te ves dan ni doma. Komaj začneš kako stvar, že te mine veselje. Zaobljubiš se tu, zaobljubiš se tam, na koncu pa ne greš. In potem prihajajo razni gospodje (to je izgovorila z zaničljivim povdarkom) sem in vprašujejo. Tega se človek enkrat naveliča.«

Tako se je kregala mala, sloka ženica nad Sonjo, mlado študentko IV. letnika učiteljišča, ki ji je bilo pretesno v štirih stenah velike sobe. Soba je bila res velika. Troje postelj in zofa, večja miza, omari, Sonjino stojalo za note, razna druga ropotija, vse je našlo v njej prostora. Po stenah so visele svete podobe. Nad posteljo pa je bila že precej zmedlela slika očeta Franca Froma, ki je bil še avstrijski soldat 87. infanterijskega regimenta. Običajna slika v že prikrojeni obliki uniforme, barvana, tudi telo je že risano vnaprej, samo glavo odrežeš fotografiji in jo prilepiš brezglavemu soldatu. Tako nastane soldaški portret.

Četvero duš je prebivalo v tej sobi. Oče Franc, žena mu Mica, Sonja, hči iz prvega zakona in sin Fric. Bila jim je obednica, spalnica in kuhinja. Vse. Proletarci. V te štiri stene je bilo že pet let vklenjeno njih življenje, ki je potekalo brez posebnih, velikih dogodkov enakomerno, dolgočasno. Sonja je občutila to dolgočasno životarenje in praznoto okolice najbolj. Mučila se je. Oče je bil železniški delavec, ki se je vsak dan vračal pozno, utrujen in lačen, z dela. Tih je bil, malobeseden in se ni rad prerekal z ženo Mico, ki je bila zgovorna, kakor so zgovorne vse stare, pobožne ženice, ki prepogostokrat hodijo v cerkev k pridigam, mašam, molitvam ali pa tudi dremat in kimat. Taka je pač navada in nihče ne more odpomoči temu. Niti častiti gospodje duhovniki sami, zlasti, če so že v starejših letih, ko znajo tudi sami že ceniti toplo posteljo. V cerkev pa se mora hoditi. To je sveta krščanska dolžnost, da si pri daritvi božji navzoč. Buden ali speč, to je končno vseeno. Samo, da si navzoč ...

Franc je bil dober oče. Ni bil pivec, kakor so bili mnogi njegovi tovariši. Vsako paro je hranil za družino. Gorjé tudi, če bi tega ne storil. Mica je bila huda Mica. Ne samo za Sonjo in Frica, tudi zanj, za moža svojega. In če ji kaj ni napravil po volji, ga je oštevala kot otroka. Franc pa se ni veliko zmenil za njeno jezičnost. V kot je sedel in mimogrede izgovoril: »Nikar tako ne kriči!« Nato ni rekel več besedice, najsi je ona klepetala in godrnjala še celo uro. Otroka je ljubil oba. Zelo. Zato ju je zagovarjal še pred Mico.

Mica je bila druga njegova žena in je bila samo mati Frica. Sonjo je spočel s prvo ženo, ki je bila mlada, živa delavka iz tobačne tovarne. Spoznala sta se na poti, na cesti, ko sta hodila na delo in z dela. In sta se vzela, ker sta se vzljubila sredi vsakodnevnega dela. Nekoč zvečer, ko sta prišla zopet skupaj, in sta si bila že precej blizu, jo je objel z velikimi, žuljavimi svojimi rokami in ji dejal: »Zofija, imaš črne oči kot hudiček in lase kot ciganka. Zacoprala si me ...« Tisti večer sta se sprehajala do noči. Od tovarne ven, na polje sta se napotila proti gozdu, ki se je razprostiral do vznožja hribov. Ljubila sta se, zakaj celi dan je bilo delo, hudo delo in Zofija je kašljala od tobačnega prahu in dima, ki ji je v tovarni sedal na pljuča. V gozd sta šla in nista vedela, kaj bi si vse še povedala, zakaj trenutek, ki je bil kratek in edin prost dela, skrbi, je prinesel toliko misli, toliko čustev, da nista mogla najti pravih besedi. Ko sta zašla v mehko postlani gozd in je skozi vejevje kukal prvi mesec, jo je Franc tesno stisnil k sebi, da je čutil težki hrepeneči dih njenih mladih prsi. Nato jo je položil v mehki mah, da je povesila oči in glavo do njegovih prs. Ni se upirala, oklenila se ga je z vsem svojim telesom, z vso svojo ljubeznijo se mu je udala.

Tako je bila Sonja spočeta sredi gozda, ponoči, v ljubezni spočeta in v ljubezni rojena. Le, da je mati, mlada mati Zofija, preveč vsesala vase tovarno in njen prah ... Tri mesece po Sonjinem rojstvu je bil Franc vdovec, nesrečen, mlad vdovec, ki ni vedel, kaj naj počne, kako se naj uteši, kje naj najde mater, dobro mater svojemu otroku. Tiste dni po pogrebu se je celo napil, da so ga ljudje obsojali, češ, za otroka bi naj raje skrbel in ne mislil na vino.

Kar je, je. Zofije ni več, otrok pa je tu. Treba bo skrbeti zanj. Še večkrat nato se je napil zaradi tega. Celo delo je zanemarjal, da bi ga skoraj odpustili.

Leto dni po njeni smrti se je poročil z Mico, ki je bila celo leto starejša od njega. Tudi ona je bila delavka v tobačni tovarni, žilava, suha in trdega življenja kot mačka. Z Zofijo sta si bili prijateljici. Stregla ji je na smrtni postelji in po njeni smrti je oskrbovala nebogljeno dete. Ohranila ga je pri življenju, kakor je bilo šibko in je grozilo, da bo vsak čas šlo za materjo. Tako ji je postala druga mati. Oče se je moral hitro strezniti težke boli in pijače, ker ni bilo časa misliti na smrt matere. Delo od jutra do večera in kadar se je zvečer utrujen vračal domov, je posedal ob mični zibelki, ki jo je bil sam napravil že pred otrokovim rojstvom. Vse tisto tiho, težko hrepenenje je bilo v tej zibelki, ki mu je prirastla k srcu kakor otrok. Lepo jo je pobarval, lepo izrezljal, di se je bleda mati Zofija porogljivo smejala otročjemu Francu, ko jo je delal do pozne noči ...

Mico je poročil, ker je bilo treba gospodinje in matere. Ni je poročil iz ljubezni. Ker je bila prva, ki mu je prišla po ženini smrti na pot, jo je vzel. Dolgo let nista živela kot mož in žena in ljudje so jo celo obrekovali, češ, da se ozira po drugih. Franc se ni brigal za babje čenče, saj je vedel, da mu je samo poročena in ne ljubljena žena. Ob vrtenju strojev in vsakdanjem delu pa splahnejo mladostne misli, tudi tista hrepenenja, ki so ga združila z Zofijo, zamrejo, ugasnejo in človek stoji pred praznim, pustim življenjem. Ustraši se ga prvi trenutek, kakor vsega novega. Nato mu postane vsakdanje, razumljivo, navadi se ga in nič več ne misli nanj ... In tako sta se počasi znašla z jezično, gostobesedno Mico in rodila sta Frica.

Otroka sta si bila kot prava brat in sestra. Le na zunaj se je poznala razlika. Sonja je bila črnooka in črnolasa kot mati. Kadar sta se sprla s Fricem, ji je vedno zabrusil v obraz: »Ti črni, ciganski hudič!« Sonja, ki se je v šoli prekrstila iz Zofije v Sonjo, se je počasi navadila tega. Tudi sošolci so jo imeli za ciganko in mogoče je bilo res, da sta ji noč spočetja in gozd vdahnila svojo gozdno, nemirno, živo, cestno, dušo ... Saj je bila res otrok tistih romanj, skrivnostnih poti lepe matere in očeta, ki sta se zatekla pred ljudmi v gozd, kjer sta jo spočela. Lansko leto, ko sta se vračala z očetom ob Vseh svetih z njenega groba, ji je povedal vse. S težkim, zvenečim glasom ji je govoril o rajni materi, o mladi Zofiji, da sta bila oba solzna v očeh ...

»Franc, k večerji! Gospodični Sonji se mudi!« Tako je poklicala Mica svojega moža skozi okno k večerji; glasno, da je slišala Sonja njeno zbadljivko. Franc je pometal stopnice in tlak pred hišo. Bila sta hišnika in velikokrat, skoraj vsak dan, je Franc mesto žene opravil pometanje. Ni se zmenil za Micino jezičnost, s katero je hotela vplivati nanj, da bi tudi on okregal Sonjo, ki sili vsak večer ven ...

»Kam greš, Sonja?«

Ustavil jo je, ko je posegla po plašču.

»Oče, k Tilki in potem na sestanek v Bavarsko ulico. Snuje se Ljudski oder. Rada bi ...« Sredi stavka je morala končati. Prekinila jo je mačeha. Tedaj pa se je Franc obrnil v Mici rekoč: »Pusti jo, naj gre. Dolgčas ji je doma.«

»Seveda, da ji tam besedičijo in klobasarijo lepe besede tisti mladi frkolinčki ...« Sonja, ki je že oblekla plašč, se je ob teh besedah obrnila kot ranjena do srca. Ponosna je bila. Bolel jo je mačehin očitek.

»Kdo? Kako si rekla?« Nekaj žaljivega užaljenega je bilo v njenih besedah. »Mirujta!« je spregovoril oče hladno, trdo. »Pojdi in glej nase!« To ji je dal za popotnico. In Sonja je šla. Med potjo si je naglo popravljala klobuk in plašč, ki se ji je zapletel med noge. Na ulici je trdno zapela zajčji kožušček, da bi mrzli zrak ne pripihal vratu do grudi.

Kašljala je.

Hiša, kjer so stanovali, je stala ob križišču dveh ulic. Ogelna, štirinadstropna, visoka hiša. Preko ceste, na drugi strani, na oglu nasprotne hiše je gorela plinska svetilka. Megla se je že delala, ko je Sonja stopila na ulico, tako, da ni mogla razločiti ničesar jasnega. Svetloba plinske svetilke se je skrivno zeleno razlivala skozi meglo po najbližji okolici. Ko je prehodila cesto in je bila že tik pod svetilko, je zagledala nekaj črnega, neko bližajočo se senco. »Nekdo prihaja!« In še bolj se je zavila v plašč.

V nervozni naglici, s katero se je odpravljala z doma, ni slišala že prej samotno odmevajočih korakov in tudi sedaj je skrila svoj obraz pod širok klobuk in kožušček.

Ravno pod svetilko sta se srečala. Mimohoden pogled njenih oči je izpod klobuka švignil na mimoidočega. Spogledala sta se. V tistem trenutku sta že šla drug mimo drugega.

»Dober večer, gospod Vuk!« Porogljivo, veselo, zakaj, vedela je, da je oni ni spoznal. Vse to se je zgodilo med potoma. Niti ustavila se nista. Šele, ko sta šla drug mimo drugega in sta bila že štiri korake narazen, sta obstala in se obrnila.

»Gospodična Sonja?«

Nobenega odgovora. Samo porogljiv pritajen smeh je prihajal iz megle in zajčjega kožuščka. Stopil je k njej. »Zdelo se mi je nekaj takega. Dober večer! Oprostite, saj veste, da sem kratkoviden ...«

»Pa pravijo, da niste vedno ... Včasih baje dobro vidite, če gre kako mlado in lepo dekle.«

»O gospodična, ali me boste tako ...« Ni vedel, kako bi rekel. Sonja se je še vedno smehljala.

»Kam pa greste vi? Sami in ponoči?« Zadnjo besedo je izpregovoril s povdarkom. Hotel se je revanžirati.

»O, nič hudega, gospod Vuk ... haha! K Tilki grem. Nato pa na sestanek Ljudskega odra, ki ga snuje gospod Kovač. Saj ga menda poznate?« »Ali ni to tisti železniški uradnik, ki je do sedaj vodil dramatični odsek Orla?« — »Tisti, tisti! Pa so se nekaj skregali z gospodi in sedaj se hočejo osamosvojiti.«

»Zakaj so se skregali?«

»Halbejevo »Mladost« smo hoteli igrati. Pa je predsednik, profesor Klinc, prepovedal ...«

»Kaj? Naš katehet?«

»Da!«

»No, ta pa res povsod vtika svoj nos! Saj ga dobro poznam. Ravno on ima pravico.«

»Niikar se ne norčujte iz svojega profesorja. To ni lepo!« Šalila se je. »Kam pa greste vi?« 

»V gledališče sem se napotil!«

»V gledališče? Kako? Zdaj ob tej uri? Kdo pa vam verjame?«

»O, prav gotovo! Sedaj pridem ravno pravočasno! Prvi odmor bo in utihotapim se. Saj veste, to je študentovska navada ...«

»To se pravi — goljufati ... Pojdite raje z nama. Ali vam Tilka ni sporočila ničesar?« 

»Ničesar.«

»Dejali so zadnjič, da bodo povabili tudi vas.« 

»O, kaka čast!«

Nekdo se je bližal. Utihnila sta. »No, kaj pa vidva sredi ulice? Jaz pa čakam nate doma, ti pa se pogovarjaš s fanti kar sredi ulice ... Lepa reč!« — »O, prosim, prosim ... ni tako nevarno. Saj naju svetilka nadzoruje.« — »Pojdimo. Pozno je že. Osem je že odbilo.« »Osem je že odbilo? Kdaj?« — Aha, še na uro sta pozabila!« — »Pojdimo! Ti pa greš z nama!« — »A, tako, kar na komando ...«

Tilka je bila majna, debela, rdečelična punca. Samozavestna in podjetna. Junija je napravila maturo na učiteljišču in sedaj je čakala vsak dan na nastavitev. Z Leonom sta se poznala že dve leti. Uvedel jo je v dramatično šolo. Deklamirala ni kdo ve kaj. Vsaj Leo jo je tako ocenil. Toda ona je to preslišala. Rada, prerada je debatirala. O vsem mogočem. O ženski emancipaciji, o Cankarju in Dostojevskem, o moških, o plesu ... bila je ali vsaj hotela biti en miniaturo — sufražetka. Leo ji je očital, da je preveč teoretična. V dramatični šoli sta se nekoč tako sprla, da ji je pred vsemi zabrusil naravnost v obraz: »Goska neumna!« Zardela je sicer, toda skušala je kljub smehu navzočih vzdržati ravnotežje. »Oh, takle zelenec!« Res. Leo je bil komaj šestošolec, ona pa se je pripravljala na maturo. Vendar ni zamerila. In to ji je Leo najbolj zameril. Zakaj, včasih je bila tako neznosna, da bi najraje prekinil vsako znanstvo z njo. Pa se ni dalo. Pozabila je, pa če ji je zinil prejšnji dan še tako robato. »Ima pač dober želodec, da vse tako lahko premelje,« je dejal Lovrenc Kuhar, po poklicu mizarski pomočnik, v dramatični šoli pa eden izmed največ obetajočih učencev ...

Namenil sem se sicer v gledališče, pa naj bo. Človek rad gre z dvema. To ni kar tako ...

»O, nikar si ničesar ne domišljujte!« Sonja mu je kar segla v besedo. »V gledališče je hotel. Goljufati je hotel. In jaz sem ga odvrnila od tega. Še hvaležen bi mi moral biti, da sem preprečila nov greh, ki bi ga sicer prav gotovo storil ...«

»Gotovo, gotovo ...«

Če bi bil dan, bi dekleti videli, kako je zardel in kako mu je zaplala kri v obraz. Zakaj, napotil se je bil v zakotno ulico ... Sonja mu je ob tisti svetilki na križišču dveh ulic stopila na pot ...

Komaj dva dni sta se poznala s Sonjo. To se pravi: Tako sta se spoznala, kot se velikokrat zgodi med študenti. Predvčerajšnjim so bili v gledališču. Tilka, Maksim, Leo in tudi Sonja je bila tam. Leo se je pogovarjal v odmoru s Tilko, ki pa je govorila vsevprek. Kritizirala je nositeljico glavne vloge in se priduševala, da bi jo gotovo ona rešila boljše. Leo je dvomil. Pogledal je mimogrede na Maksima in Sonjo, ki sta se tiho naslanjala na leseno steno lože.

»Kaj pa vidva tako molčita in zreta nemo predse?«

»Nimava kaj govoriti,« je malomarno odgovoril Maksim. »O, gospodična, kaj tako skrivnostno kukate izpod svojega klobuka? Zakaj me tako merite z očmi?« — »Ali vam je mogoče nerodno, ali vas moti?« Sonja se je nasmehnila. »Nikakor. Počaščen se čutim ...« Leonu je tekla beseda gladko. Družbe je bil vajen in kadar so bila dekleta v bližini, je zašel v zanos. Kakor da mu je bilo nerodno. Njih navzočnost ga je vznemirjala. Veliko je govoril in zbijal šale. Včasih posrečeno, mnogokrat pa mu je tudi zmanjkalo in povedal je kaj tako zavitega, da niso mogli razumeti. Če se niso smejali, mu je bilo nerodno. V zadregi je bil.

»Oprostite, gospodična, kako knjigo pa imate?«

»Ali ste tako radovedni?«

»Sem.« Dala mu jo je. Maeterlinck: O notranji lepoti. »Ali vi to berete?«

»Da. Zakaj se tako čudite?« — »Tako ... sicer se ne čudim.« Lagal je. Prelistal je knjigo in prosil, da mu jo posodi. Obljubila je, kakor hitro jo prebere. Po gledališču so šli skupaj domov. Maksim in Leo sta se sukala okrog Sonje. Vendar Leo ni hotel biti vsiljiv. »Oprostite, gospodična, nisem kavalir. S kmetov sem in precej robatega se me drži,« se je namenoma opravičeval, ko je opazil, da ne gre na pravi strani.

Sonja ga je na videz poznala že dve leti.

Govorila sicer nikoli ni z njim. Prvič ga je videla, ko je nastopil kot učenec dramatične šole in je deklamiral Cicibana. Majhen je bil, najmanjši petošolec, kakor otrok in tisti Ciciban se mu je tako prilegel, da je dobil v dramatični šoli priimek Ciciban-cicifuj. V šesti šoli in preko počitnic pa se je stegnil. Bolj fantovski je postal in nič več ga niso imeli za Cicibana. Ni mu več pristojalo, zakaj Ciciban se je začel spogledovati za dekleti ...

In deklamiral je še druge stvari. Nič več Cicibana, tisto Prešernovo »Dekletom« se je naučil, da jih je podražil v dramatični šoli, za katero je imel več veselja kakor za gimnazijo. Dolgočasno je bilo v šoli, zlasti pri grščini, latinščini in matematiki ... Profesor Kaves, dobra duša, star človek izza avstrijskih časov, dober Jugoslovan, tih sicer, kakor se profesorju spodobi, je včasih med uro napol dremal. Bog mu odpusti ta greh, saj so mu ga študentje tudi. Tudi on se ni mogel več poživljati ob Homerju, Ovidu ali Horacu. Samo včasih, kadar se je dobro prespal doma, se je zaletel in poiskal kak zanimiv odlomek, ki so ga študentje radi prevajali. Nekoč se je tako zmotil, tako se je zaletel, da je pri Odiseji dal celo prevesti verze, kjer pesnik povsem enostavno pripoveduje, kako sta Apolon in ena izmed Grkinj legla v posteljo in se zmešala. Ves rdeč, ker se je Leo smejal (ravno on je bil namreč na vrsti), je dostavil: »E—e, to se pravi, da sta se spolno združila.« Po razredu je šel tih, smehljajoč šepet ...

Ko sta spremila še Tilko domov, je vprašal Maksima: »Kdo je ta Sonja?«

»Železniškega delavca hčerka je. Dekle, da še nisem srečal enakega. Čisto kot sneg. Zaprto za moške, četudi precej silijo vanjo. V počitnicah, ko sem pobegnil z doma, smo v Trbovljah igrali Halbejevo »Mladost«. Igrala je kot v resnici ...« Maksim je govoril sunkoma, pretrgano. Leo pa je prespal njegove besede; v šoli se je že dogovoril z Janušem im Tonijem za zakotno ulioo ... Pozabil je na Sonjo. Drugi dan zvečer je bil v plesni šoli in preplesal je tiste mimohodne misli, ki jih je mislil prejšnji večer po gledališču in pred spanjem. Hlapec Matjaž, Binica in vse tisto, kar si je v počitnicah zaobljubil, je živo zaživelo v njem. Tudi plesna šola mu je to utrdila. Čutil je, kako so se dekleta tesno privijala pri plesu k njemu. Nekaj prijetnega je bilo v tem, nekaj toplega ...

To je mislil mimogrede, ko so stopali po slabo razsvetljenih ulicah v Bavarsko ulico, kjer je bil star Rokodelski dom z majhnim oderčkom. Preko pomazanega, neprijetno dišečega dvorišča so morali po zveriženih stopnicah v prvo nadstropje.

Iz dvorane se je čul krik. Vadili so igro. Ko so vstopili in jih je zagledal režiser, tisti železniški uradnik, je takoj skočil z odra. »Dober večer. Lepo, da ste prišli. Sicer malo pozno!«

»Ampak vendar!« je pristavila Tilka. »Pripeljali smo celo enega gospoda s seboj. Gospod Vuk — gospod Kovač. Kratko ju je predstavila. »Me veseli.« Kovač je bil absolvent gimnazije. Med vojno je bil poročnik in v Jugoslaviji se je kot podporučnik boril na koroški fronti. Doma so ga namenili za bogoslovje, toda vojna ga je pokvarila. Ko je slekel vojaško suknjo, je sicer vstopil v bogoslovje, po pol letu pa je popihal. Ni vzdržal. Da lahko živi, je vstopil k železnici. Na tihem je imel gledališke ambicije. Upal je, da postane še igralec. Lažje, kratkočasneje bi se dalo živeti ... S profesorjem Klincem se je skregal in skušal je ustanoviti svoboden ljudski oder, kjer bi bila prosta pot za njegove načrte. Bil je sicer odločen pristaš SLS, vendar kot bivši oficir se ni pustil kar tako komandirati. Zato se je sprl z gospodom dr. Klincem, ki je bil konservativen, starokopiten predsednik Orla, da ni dovolil uprizoriti Halbejeve »Mladosti«, kjer pisatelj nič kaj laskavo ne pokaže vaškega kaplana. Čutil je ost proti sebi. Take drame so proti duhovščini, proti javni morali in pohujšujejo ljudi ...

Dvorana ni bila velika. Strop stisnjen, pod pokvarjen, stene zmedle. V levem kotu poleg omare, kjer so bile spravljene knjige in note, je visela podoba dr. J. Ev. Kreka. Na desni, ravno njemu nasproti, je visel Anton Martin Slomšek. To je bila vsa dekoracija. V oglu, samoten in zaprašen je visel Kristus na križu. Videlo se je, da je dvorana že precej zapuščena in stara. Na odru so vadili neko ljudsko igro, s katero so hoteli zadnjič nastopiti pod okriljem Orla. Hvalila je božjo previdnost, cerkveno gospodo in bogaboječnost.

Režiser je takoj povedal, da so sestanek preložili, ker ni bilo pravočasno javljeno vsem tistim, ki pridejo pri ustanovitvi novega društva v poštev. »Nič ne de. Pa postanemo malo pri vaji,« je dejala Tilka. Vuku je razložil, da bo novo društvo strogo nepolitično, ki se bo pečalo samo z dramatično umetnostjo. Vsakdo, ki bo imel veselje, požrtvovalnost, brez razlike političnega prepričanja, bo lahko sodeloval.

»Upate v uspeh?« 

»Upam. Verujem.«

Kovač je govoril kratko, samozavestno. Imel je veliko političnega, diplomatičnega daru, kakor se je izkazalo pozneje, ko je moral opraviti veliko intervencij radi novega društva pri raznih merodajnih mestih.

V sobi se ni kurilo. Vsi so bili v površnikih. Za kurivo ni bilo denarja. Onim, ki so vadili na odru, ni bilo mraz, ker so se morali naglo gibati. Sicer jih je Kovač tiral nazaj. Vmes, ko sta se pogovarjala z Leonom, je tudi nadzoroval oder. Leo je večino udejstvujočih se poznal. Po večini so bili iz dramatične šole, kj se je lani zaključila. Dala jim je precej. Nastopali so sigurno in samozavestno. Ko je Kovač odšel na oder, ker je igranje obtičalo, je stopil Leo k Sonji. Sedla je v prvo vrsto, odpela kožušček in plašč, da se je zasvetila živordeča bluza.

»O, gospodična, vi pa ste vsa rdeča ...« Tako je prisedel.

»Ali vam ugaja?«

»Nisem rekel radi tega in sploh ne delam poklonov. Ženskam najmanj ...«

»Ali hočete biti zbadljivi?«

»Ne. Govorim resnico. Ženskam ni mogoče ustreči. Preveč zahtevajo od človeka. Kavalirstva, to se pravi ... lepih, lažnjivih besedi ...« Leo sam ni vedel, zakaj tako govori. Kar tako mu je prišlo iz ust. »Mislim, da so jih moški napravili take. Sami ste krivi, če smo se navadile vašega krasnoslovljenja ...« — »Našega? Gospodična, vi govorite v drugi osebi?« »Da! Haha!« Leo je bil v zadregi. »Oprostite, gospodična, ne vem, kako bi odgovoril. Tako čuden pogovor vodiva. Ali bi ne govorila mogoče naravnost in odkritosrčno, brez zavijanja ...« Pri zadnjih besedah, kakor da mu je zastala sapa. Hušknil je mimo njega spomin na Binico. Tudi zakotna ulica se je za trenutek oglasila. Takrat so se srečale njune oči.

»Gospodična ... vi imate črne oči kot ... ciganka! Žareče ... žive ...«

»Pravijo!« Malomarno. In se je smejala.

»Oprostite, zakaj se smejete? Ali sem tako smešen?«

»Nikakor. Ampak ... nekam nerodni ste. Haha ...« Leo je zardel kot kuhan rak. Sonja se je glasno zasmejala.

»Prosim, v dvorani miiir!« Kovač je postal pozoren. Leo in Sonja sta bila preglasna. Moral ju je opomniti. »Ali slišite? Še gospod režiser vas je slišal.« Kovačev ukor mu je pomagal iz zadrege. »Stopiva k oknu. Od tam naju ne bo slišal.« Sonja se je strinjala. Stopila je k oknu, kjer je stala oma­ra. Stisnila se je k njej. V dvorani je bilo temno. Luč je gorela samo na odru. Tu, skozi okno, pa je padala ulična svetloba v dvorano. Malo, bežno, kakor tanek pajčolan. Sonja je skrila svoje oči pod široke krajnike svojega klobuka.

»To ste ženske!«

»Kake?«

»Poredne!« Leo se je naslonil na omaro, tik ob Sonji, ob oknu, da ji je lahko gledal v oči. »Ali imate izkušnje?« »Bridke ...« Molk. Tisti, nerodni molk, ki nastane velikokrat pri pogovoru dveh, ko sta v glavnem vse vsakdanje stvari že premlela. O vremenu, o obleki, o šoli ... in tako dalje. Leo ni vedel, kaj bi še dejal. V zadregi je bil pred tistimi očmi, iz katerih so švigali dekliško samozavestni pogledi, prihajal porogljivi, veseli smeh, ki je bil živa priča živosti tega dekleta. Vedel je, da nekaj mora govoriti. Že zato, da prežene molk. Čutil pa je, da ne more govoriti tako, kakor je lahko govoril v plesni šoli. Običajno, vsakdanje. Kakor da so mu gledale njene oči v dušo, si ni upal govoriti kakih izmišljenih, v takih položajih zelo uporabljivih stvari. Njeni pogledi so ga tirali v odkritosrčnost, silili, da je govoril iz sebe. Zato je začel tam, kjer je bilo osredotočenih največ njegovih misli. Pozneje se je velikokrat spominjal tega, ker ni mogel prav spoznati, kako je mogel sploh začeti tak pogovor. Kakor da se je pozneje sramoval svoje odkritosrčnosti ...

»V resnici, jaz ne razumem deklet. Toliko hrepenenj, toliko čustev vzbudilo v človeku. Kakor hitro pa se jim razodeneš, ali jim daš vedeti na ta ali oni način, kar zanje čutiš, se mi zdi, da ne znajo ceniti. Kakor da ne znajo prisluhniti utripanju drugega srca. Vidite, gospodična, dejal sem vam prej, napol v šali, napol resno, da nisem kavalir. Kako sovražim tisto priklanjanje, tisto hinavščino! Četudi sem jo zadnje čase velikokrat gojil in zakrivil sam. V plesno šolo hodim. Res je, človek se mora učiti manir. Sicer ni spodoben, kakor pravijo. Toda te manire so nekaj tako ostudnega, neznosnega. Pri ženskah pa so tako priljubljene, da jih je mogoče dobiti samo na tak način. Kdor lepše govori, lepše, spretnejše laže, ta je junak. Ta triumfira pri ženskah ...« 

»Ali mislite, da triumfira pri vseh?« Sonjino vprašanje je bilo izzivalno.

»Mogoče ste mislili, da merim tudi na vas. Pravijo, kadar človek ošteva ali obrekuje, so navzoči izvzeti. Tudi to je manira. Mogoče ... Pri nas pravijo, če stopiš psu na rep ... da zacvili.« Težko je porodil zadnje besede. Ko jih je že povedal, mu je bilo žal. Ni vedel naprej. Zavedal se je, da je povedal nekaj trdega, žaljivega.

»Morali ste doživeti nekaj posebnega.« Tako je Sonja s tiho, premišljeno besedo pretrgala molk.

»Veliko sem doživel. Sedemnajst let imam, v osemnajsto grem in ženske sovražim. Nekaj nenaravnega je v tem. Marsikdo mi je že to povedal. Očitali so mi celo, da sem preveč prebiral Tolstoja in Strindberga. Res. Tudi Strindberga sem že bral. Vem, da bi se nekateri moji profesorji zgražali nad tem, če bi vedeli. Toda vse to je tesno v zvezi z mojim življenjem, z dogodki, ki sem jih doživel. Za odraslega človeka so ti dogodki malopomembni, ničevi, za mladega človeka, ki nosi v sebi pretanko, še neokrnjeno dušo, pa so ravno tako močni in združeni s posledicami, kakor se to dogaja pri starejših ljudeh. Mislim, da ne delam ženskam krivice in verujem Tolstoju in Strindbergu. Kajne, nekaj nezaslišanega je v tem. Glejte, poslušajte! Zagledal sem se v mlado lepo dekle. Zaljubil sem se vanjo in sem ji to pisal na karticah. Na veselici smo bili. Kar deset razglednic sem porabil za to. Mogoče, da so bile nerodne in otročje napisane besede. Toda napisal sem jih tako, kakor sem mogel, kakor sem čutil. Ona pa je šla roko v roki s pograničnim komisarjem v gaj ... Sredi noči je šla in se je tam z njim poljubovala. Zato, ker ji je lepo dvoril, lepo govoril in jo je pri plesu tesno stiskal k sebi ...« 

»Kje ste bili vi?«

»Jaz? Res. Mogoče sem igral klavernega, sentimentalnega študenta. Sedel sem pri mizi. Gledal sem, kako so se drugi zabavali z njo. Plesati še nisem znal. Pač pa sem se nato napil v vinogradu. O, in prokleto sem jo poplaknil iz sebe. Človek lahko postane cinik. Imamo hlapca, Matjaž mu je ime, on ni cinik. Toda govoril je resnico, ko je dejal, da so ženske samo radi zabave na svetu, radi uživanja. Izživljajo se v nas in mi ž njimi. Ko sem to slišal — Ali mogoče, da sem samo danes, ne vem — sem postal cinik.«

Starostno modre Leonove besede Sonji niso hotele v glavo. Spet se je zasmejala.

»Oh, za božjo voljo! Kam pa pridemo.«

»Tako je gospodična! Vprašajte Strindberga.«

»O, saj ga poznam, gotovo toliko, da lahko sodim. Pa ne vem, če je tako. Vi moški odvračate vso krivdo na nas.«

»Nikakor. Vem, da so moški veliko krivi. Toda jaz si umijem roke. Kaj se mi je zgodilo v peti šoli. Na počitnicah. Igrali smo Meškovo »Mater«. Silvo je igrala vaša sošolka Milica. Ne maram je obrekovati. Povedal bom samo čisto resnico. Kakor se je zgodilo. Njen fant, ki je letos postal učitelj, saj ga poznate, je igral župnika. Pravili so, da sta navzkriž. Radi nekega oficirja ali kadeta. Nisem se zanimal. On je bil režiser. Ona pa mu je kljubovala. Začela je z menoj koketirati. Reči moram, bila mi je simpatična. In tako se je začelo, dokler se nisva na veselici pobratila. Nato par nejasnih, hrepenečih kartic, ki so mi prinesle celo odgovor ... nekaj tistih pogledov, ki jih ženske spuščate moškim, da jih nalimate nase ... No, in mislil sem, da bo šlo. Že ves čas iščem človeka, s katerim bi se rad pogovoril, odkritosrčno, iz obraza v obraz, iz oči v oči, iz duše v dušo ... Zakaj vem, koliko vprašanj je v meni, koliko trenutkov, ki mi minevajo prazni in pusti. Temu pravimo hrepenenje ...«

Segla mu je v besedo.

»Lepše je hrepenenje od doseženega cilja ...« Nekaj pikrega, žalostnega je bilo v njenih besedah.

»Mogoče. Tako pravijo in pišejo pesniki. Toda jaz velikokrat nisem verjel v to. In tudi sedaj ...« Malomarno je zamahnil z roko.

»Sedaj sem se že sprijaznil in ne hrepenim več. Hodim v plesno šolo, se učim tistih manir in zapeljeval bom dekleta, kot delajo to drugi. Če je tako, pa naj bo tako.« Nato sta umolknila. Sonja ni odgovorila ničesar. Leo pa je v mislih tirjal odgovor, hotel je slišati besedo, vsaj besedico od človeka, kateremu je govoril iz duše.

»Zakaj molčite?« Pomislila je.

»Zdi se mi, da niste govorili resnice.« Leo se je zazrl na ulico, kjer je ugaševala plinska svetilka. Veter je pihal in sence hiš so se premetavale, mešale kot velike pošasti. Od stene do stene. Tudi s polkami je ropotalo. »Sneg bo kmalu ...« Hotel je zakriti njene in svoje besede. Sonja se je pritajeno nasmehnila. Pazil je na vsak njen gib, na vsak pogled, ki ga je skrivala, je pazil. Zakaj? »Vi se smejete. Zunaj pa je mraz!« Skušal je napeljati pogovor drugam. Neprijetno mu je postalo, da je toliko govoril, toliko pripovedoval, kakor da bruha iz sebe. Njen pogled ga je premotil. Tudi tiste njene samozavestne, odkritosrčne zbadljivke, povsem drugače izrečene, kakor pri mali, debeli Tilki, ki je bila zanj še vedno napihnjena gos, so ga pripravile do tega, da je govoril, kakor še pravzaprav ni govoril nikomur. Niti Matjažu. Njemu je povedal naravnost, v jezi. Njej je govoril s tihim hrepenenjem ...

»Kaj pa vidva tukaj — tako na samem?« Tilka, ki je do sedaj stikala za odrom in se pogovarjala z igralkami, je stopila k njima. »O, gospod Vuk me dobro zabava ...«

»Pa vendar ne. Saj on je an-ti-fe-mi-nist! Haha!« Zlogovala je besedo, ki so mu jo prisodi1a dekleta že v dramatični šoli. Tudi tam se je postavljal s tem, da bere Strindberga in da ne veruje nobeni ženski nič. Ena izmed gojenk je nekoč rek1a, da mu bo napravila antifeministično kokardo s črkama AF, tako da bo vsako dekle vedelo, koga se mora varovati. Mladostne šale ...

Mislim, da bo ravno nasprotno. Gospodična Sonja se bo sedaj pritožila, zakaj si jo pustila pri takem pustežu kot sem jaz.« To je bila vedno priljubljena gesta pri njem. Zapostavljati sebe, imenovati se pusteža, neotesanca itd. Nekaj užaljenega je bilo v tem.

Vaja je končala. Odpravili so se domov. Na cesti niso govorili veliko. Leonu je bilo žal, da se je tako daleč spozabil. Stopal je sprva molče ob strani in pri hišnih vratih se je hladno, mrtvo poslovil od Sonje. Tako je bilo namreč v resnici, kljub temu da je proti domu postal zgovornejši. Nekaj bolestnega je bilo v njem. Za trenutek je mislil na zakotno ulico ... Takrat, ko so šli čez glavni trg. »Tam so še. Gotovo. Lahko grem.« Pa ni šel. Hotel je popraviti, zabrisati sled svoje notranjosti. Zato se je šalil, zbadal malo Tilko, ki mu je krepko odgovarjala. Ko je vstopil doma v svojo sobo, se je zjezil. »Zakaj nisem šel? ...« Brat je spa1 in težko sopel. Leo se ni zmenil zanj. Slekel se je hitro in se zaril v posteljo. Ni mu šlo v glavo, kako je mogel govoriti take sentimentalnosti. Spoznal je, da še ni trden v svoji novi veri, ki jo je sklenil v tisti noči po pogovoru z Matjažem.

Jezil se je zaradi Sonjinih oči, ki so se tako žarile in se mu tako vsesale v misli, da jih je videl še sedaj v temi. Ni mogel zaspati. Spomnil se je Januša in Tonija. Norčevala se bosta iz njega. Češ, figamož, strahopeten je bil, ker ni prišel. In mislil je, da ga je polomil s tem, kakor pravijo študentje. Ponoči je imel poltne sanje iz zakotne ulice. Toda nekaj čudnega. Sanjalo se mu je, da je prišla tudi Sonja tje ... Zakaj, kako, tega se drugi dan ni več spominjal. Niti vedeti ni hotel, zakaj ves prejšnji večer se je smatral kot življensko izgubljen. Če bi ne šel v Bavarsko ulico, bi vstal danes s povsem drugačnim življenjskim razpoloženjem, kot sedaj. Toliko je dal na zakotno ulico ...

Slabe volje in nepripravljen se je napotil v šolo.

Četrto poglavje.[uredi]

BOG.[uredi]

Maksim je oprezno odprl vrata in vstopil v precej prostorno sobo, v kateri so bili stoli za čakajoče in pisalna miza, za katero je sedel starejši, plešast človek.

»Dober dan. Česa želite?«

»Z gospodom doktorjem bi rad govoril.« 

»Nujno z njim?«

»Da.«

»Počakajte. Sedite.«

Maksim je sedel. V roki je držal zavitek in v zavitku prošnjo na dr. Mahkoto, kakor mu je svetoval profesor Novak. Zdolgočasen se je oziral po stenah in gledal razne podobe, ki jih je skrbna roka obesila tje, da bi čakajoči lahko pasli svoje oči in lažje čakali. Mislil pravzaprav ni veliko. Čutilo se je, da je nemiren in obraz je bil bled kot stena. Kljub nemiru pa je sevala iz visokega čela odločnost, trdovratnost.

Po polurnem čakanju so se v sosednji sobi odprla vrata. Slišal je smeh. Razkošno oblečena dama, ki ji je gospod doktor poljubil roko, je končala svojo avdijenco.

»Gospa profesor Novakova.«

In Maksim je vstal ter spodobno pozdravil.

»Vidite, je že tukaj.« Pokazala je s prstom nanj tako važno, kot da sta se z g. doktorjem ves čas pogovarjala samo o njem.

Odvetnik ga je povabil v svojo sobo, ga posadil na stol in začel: »Vi ste Kopriva, kaj ne?«

»Da.«

»Gospa in gospod profesor Novak sta mi že nekaj sporočila. Oba se zelo zavzemata za Vas.« 

»Nimam veliko časa. Moja pisarna, politika, saj veste. Torej na kratko. Naš namen je, ponovno postaviti na trdne noge tukajšnjo napredno srednješolsko organizacijo, ker nam bodo sicer klerikalci vso boljšo mladino odpeljali. Gospod profesor Novak, ki nam namerava pri tem delu pomagati z vsemi močmi, je povedal vašo zgodbo, ki ste jo imeli s klerikalci in je tudi povedal, da hočete vstopiti in delati v naših organizacijah.«

»Tega ravno nisem ...« Ni mogel vmes. Advokat je govoril naprej:

»Težka naloga čaka nas vse. Tudi Vas. Zlasti Vi, ki imate zmožnosti, izrabite jih. Tam na gimnaziji imate nek čuden literaren klub. Kako se že imenuje. »Mrtvaške lobanje ...« a da, »Človek mrtvaških lobanj«. Profesor Novak je dejal, da ste pod vplivom klerikalcev.«

»O, to pa ne drži ... Mi smo sami zase ...«

»Toda to je vseeno. Skrbite, da bo prišla zadeva v naše roke. Če se organizacija postavi na noge, bomo list dali v tiskarni tiskat ... Saj lahko pišete, kar hočete. O, koliko smo pisali mi, ko smo bili v vaših letih! Potem pa mine. Pride vsakdanjost in konec je vse romantike ... Toliko sem Vam hotel povedati le za uvod. Danes nimam veliko časa. Še ta teden bomo imeli sestanek. Saj poznate Vuka in Vidmarja? Ta dva tudi prideta. Takrat se pogovorimo natančno. Vas bomo predlagali v odbor. Že vidim, Vi ste menda odločen človek. Sicer ste pa že odrasel. Koliko let imate? Dvajset! Da, takih ljudi nam je treba. Vse ostalo kar Vam je potrebno, ukrenemo takoj za Vas. Obljubljeno Vam je vse. Glejte samo, da boste še Vi naše nade izpolnili ...«

Gospod je končal, Maksim je bled mečkal med prsti svojo prošnjo.

»Saj res. Prošnjo ste prinesli. Kar dajte mi jo.« Na tihem si je mislil prav po advokatsko: »Vedno je dobro, če ima človek kaj pisanega v rokah.«

»Tako, sedaj pa moram na delo. Tukaj vzemite za prvo silo 50 dinarjev in potem na svidenje.« Maksim se je obotavljal. Prošnje ni imel več. Prošnja je že ležala na mizi.

»Vzemite vendar. To je samo mimogrede. Pojdite in si kupite dobro večerjo, saj izgledate, kot da ste prišli iz groba ...«

»Tako ...« Bolni nasmeh.

»Ali bi še kaj radi?«

Maksim je že vzel denar. Pri tem vprašanju se je vzravnal, kakor da se pripravlja na nekaj težkega, odločilnega. Gospod odvetnik mu je gledal v oči.

»Ali ste vi tudi trgovec?« Trdo, brezobrazno, ostro. Odvetnik je zardel.

»Kako ste rekli?«

»Ali niste razumeli?«

Tedaj je v odvetniku vzkipelo.

»Marš! Marš! Ven.« Spoznal je, kaj hoče Maksim s temi besedami. Maksim je pobral svoj klobuk in je ob osupnosti gospoda odvetnika odkorakal. Ta je ostal ves nervozen.

»Kaka predrznost! Kaka manira! No, lepo se bom zahvalil Novaku.« Premetaval je nervozno papirje po pisalni mizi, denar ki ga je pustil Maksim na robu se je razletel po tleh — nehote je zgrabil za Maksimovo prošnjo in jo razgrnil pred seboj. Bere, bere in ne more verjeti.

»Jaz nisem tisti več, ki sem bil ... obljubljam, da ne bom nikoli več tisti, ker nočem biti — hočem biti to, kar do sedaj nisem mogel biti, zato, da bom lahko dalje še sprejemal miloščino ... In tako dalje. Skoraj v verzificirani obliki je bilo napisano za g. odvetnika nekaj nezaslišanega, strašnega. Zmečkal je papir, vrgel ga v koš in nevoljen zapustil pisarno. Na cesti je pogledal na uro.

»Hudiča, saj je že pet minut čez. Tak smrkolin pa me še zamudi.« Odhitel je proti parku na rendezvous z gospo profesor Novakovo ...

Brivnica je bila natlačeno polna. Kadili so, da je pod stropom plaval gost oblak dima. In pogovarjali so se kot vedno. Malokdo višje stoječih je vedel zanjo, če tudi je bila sredi mesta. Študentje so jo dobro poznali, ker so te ostrigli v njej za cel dinar. Zato pa ni bilo dobro pometeno, lahko si kadil in če ni bilo drugače, si tudi mimo lahko pljunil.

Mojster je bil že star, plešast možakar z veliko golšo, ki mu je visela preko širokega, trdega ovratnika. Pomočnik, star že čez trideset let je bil majhen in puhlast, učenec Hans — stisnjeno, svoji starosti nedoraslo proletarsko dete z visokim čelom in dolgimi lasmi. Brivnica je bila zatočišče vseh malodenarnih ljudi. Včasih je zašel vanjo tudi kak skop državni uradnik ali zapit, na denarju skrokan intelektualec. Dr. Kramar, ki je v bližini stanoval, je bil »abonent«, kakor so rekli. Vsi ti prebivalci in gostje so se pogovarjali vse mogoče stvari. Niso prizanesli ne novi, ne stari vladi, nekateri so skušali celo hvaliti Avstrijo. Mali, phlasti pomočnik je kaj rad pripovedoval svoje dogodovščine kot sanitetni vojak iz svetovne vojne. Zlasti se je postavljal, kako je žgal z razbeljenim železom sifilitično bolnega Črnogorca. Vedno in vedno je hvalil njegovo trdovratnost, ko ga je neusmiljeno peklo in je kljub temu kričal: »Pali, brate, pali!«

Danes so se pogovarjali o veri, o bogu, o cerkvi. Zakaj danes je bil gost brivnice upokojeni avstrijski major. Gospod major! Signum laudis itd. Vse polno odlikovanj hrani iz svoje aktivne službe, še več pa veselih, razvratnih dogodivščin. Sedaj je v penzijonu. Avstrije ni več. Kljub temu dobiva skromno pokojnino, je pobožen in hodi v cerkev. Žene in otrok nima in za silo živi. Človek mora biti potrpežljiv, vdan v božjo voljo in svojo usodo. Sedaj na stara leta je spoznal boga. Prej ga ni potreboval. Po zvezdah, po tej neskončni skrivnosti vseh skrivnosti, je prišel preko svojih mladostnih in oficirskih prešernostih, brezbožnostih in razvratnih, do boga, vsegamogočnega, vsedobrega, vsemilostnega ...

In danes zopet pripoveduje o svojih zvezdah kako se v njih zrcali veličastnost božja in prisotnost ter bivanje resnično resničnega boga. Pri tem kara samega sebe, biča se z besedami, ne štedi s pokoro svojih mladostnih grehov. V majhni sobici živi. Sam si kuha in pospravlja. Vsak dan hodi k obhajilu, moli, zvečer pa gleda zvezde. Tako vedno in vedno kot beraška lajna navira pogovore o preteklosti, o sedanjosti in o bodočnosti, ki jo bo preživljal na onem svetu najprej v vicah, nato v blaženih nebesih ... Zakaj že v naprej ve, da bo moral nekaj časa v vice, a samo nekaj časa, potem pa pride za gotovo v nebeški raj. Vsak trezen, pameten človek mora priti do vere v boga, priznati mora njegovo bivanje, če ni slep, če ni gluh ... Tako razlaga in polna brivnica ga posluša. Nekateri vdano in poslušno, drugi si pomežikujejo, ako omeni kaj iz svojega oficirstva.

Med pogovorom je vstopil Leo. Pozdravil je glasno, pretirano, kakor je bil običaj v brivnici. Sedel je na ravnokar izpraznjeni zaboj za premog in z zanimanjem prisluhnil pogovoru. Še nikoli ni slišal kaj takega. Vsakdo je povedal svoje misli, kako veruje, kako hodi v cerkev, nekateri so se seveda tudi pošalili. Mojster je razlagal brezbožnost učenčevo, ki tako nesramno gleda vsak dan mašniku pod plašč. Bil je ministrant.

»Taka svinja si! Tega si nisem mislil.«

Ubogi učenček, o katerem so v mojstrovi odsotnosti govorili, da je njegov nezakonski sin, ki ga je spočel s svojo služkinjo, je bil v takih trenutkih čisto iz sebe. Kar solze so se mu vlivale po licu iz jeze in žalosti. Mojster ni bil poročen nikoli, ker ga radi goljše nobena ni marala. Sedaj pa nemara on nobene. Tako je povedal sam ...

V drugem kotu, Leonu nasproti, je sedel raztrgan, umazan in dolgo zaraščen človek. Nihče ga ni poznal, nihče ni vedel, odkod je prišel. Povedal je samo, da se klati po svetu in da nima nič denarja. Če bi ga hoteli ostriči zastonj ... Tudi to se je večkrat zgodilo v tej prenapolnjeni brivnici. Samo čakati je moral dolgo, ker denarni ljudje imajo pač povsod prednost. Je že tako na svetu. Dolgo je že čakal in očividno je bilo, da mu vsi ti razgovori presedajo. Leonu se je zdelo, da mora biti lačen, žejen in utrujen. Ustnice so mu bile spokane in otečene, oči so lokavo spogledovale izpod dolgih obrvi. Tudi njega so vprašali, kaj misli o bogu. Po dolgem premisleku se je namrdnil in prezirno zavil spodnjo ustnico: »Neumnost! Bog? Osli! Bog — to sem jaz sam! Da!« Po prsih se je udaril in vsi so se spogledali. Po težkem glasu bednega človeka so spoznali, da se ne šali, da govori tako kot misli. Nastal je prepir med njim in majorjem, ki ga je skušal podučiti. Potepuh pa se je obregnil.

»Kaj boste sedaj na stara leta trobili o bogu in pobožnosti. Bolje bi storili takrat, ko ste se vlačugali z mladimi dekleti in popivali z oficirji. Takrat bi pomislili ... Sedaj lahko govorite tako, ker ste star in onemogel, za nič ... Sedaj, haha, sedaj ...« Gospod major se je seveda strašno razburil. Tudi mojster se je razburil. Takih gostov se ne sme žaliti. Gospod je vendar major ... Marš ven! Marš! Tje se povrni, od koder si prišel ...«

In potepuh je šel s ponosno glavo, neobrit in neostrižen ven, na cesto, odkoder je prišel. Zaloputnil je z vratmi, v brivnici pa je ostavil tišino in rdeče razjarjenega mojstra. Major se je hitro spokojil. Kakor da mu je že odpustil, je spokojno zopet ponudil svojo brado nervoznemu mojstru. Vsi so pričakovali nekaj ostrega, trdega iz njegovih ust. Šepavi mizar, ki so ga imenovali gospod pisatelj in ki je sedel poleg Leona, je komaj čakal, da bi zinil še kaj. Prvi je začel mojster. Preklinjal je na dolgo in široko, kar se je dalo. Majorju gotovo ni bilo prijetno, zato je posegel vmes.

»Rečem vam, nihče ni tako slep, kakor oni, ki noče videti in nihče tako gluh, kakor oni, ki noče slišati.«

Vsi so glasno pritrdili, major pa je odšel dostojanstveno visoko vzravnan. Učenec mu je moral odpreti vrata. Pokazal je s svojim odhodom, da je povedal nekaj posebno važnega z zadnjimi besedami. Zato je tako važno odšel. Njegove besede pa so močno zazvenele samo v Leonu. Nikoli ni še slišal takega pogovora, sam še nikoli ni premišljeval o bogu. Kadar je molil, je molil mehanično kot so ga naučili. Brez posebnega premišljevanja, brez posebnega doživetja. Molil je, ker so pač molili tudi drugi ljudje. Kakor da se vzbuja do sedaj nekaj podzavestnega v zavestnost, so mu ostale majorjeve besede in ves pogovor iz umazane brivnice ...

Štirideset let sem star. Napisal sem že več dram in povesti. Poročam v nemški delavski časopis. Oče in mati sta bila Slovenca. V mestnih šolah sem se izgubil. Ponemčili so me. Zato pišem nemško. Slovenščino samo lomim. Pisati ne morem. Izučil sem se mizarstva. Sicer sem poskusil marsikaj. Bil sem že pri fotografu za risarja. Dobro roko imam. Lani sem pekel v slaščičarni, sedaj popravljam kulise. Gledališče in kino me zanimata. Ravnokar sem začel pisati novo dramo »Žrtve«. Popisujem žrtve velikega delavskega štrajka. Rad bi, da bi jo kje uprizorili. Opozoril sem že tukajšnjega glavnega režiserja. Obljubil mi je, da mi jo prevede, če bo imel čas ...«

Leo je poslušal šepavca z zanimanjem. Nikoli bi si ne mislil, da tiči v tej ubogi pari taka glava s takimi mislimi. V žepu je imel brošurico o Tolstoju ...

»Če bi našel koga drugega, bi bilo prav. Bojim se, da režiser ne bo imel časa ...«

Leonu se je hotelo samote. Zato se je poslovil. Šepavec mu je dejal: »Na svidenje!«

Že cel teden je preteklo od tiste noči, ko sta se Toni in Januš brez njega napotila v zakotno ulico. Januš je sedaj vesel, živ in razposajen. Pravi, da bo še šel, da mu prija in da je sedaj zdrav. Rešil se je vseh tistih sanj, iz katerih se sedaj norčuje in posmehuje.

Leo ne more tega. Vsak dan sreča Sonjo. Včasih celo večkrat. Pozdravita se in si pogledata v oči. Nekaj daljnega, globoko zakopanega je potopljeno v njenih. Leo misli, Leo hrepeni ... Vsa odločnost, vsi sklepi iz počitnic se podirajo v njem kot ladje ob orkanih ... Kam to pelje? se vprašuje vsak večer, ko sloni ob oknu in gleda iz tretjega nadstropja po ulici navzgor. Tam brli plinska svetilka in tam čez cesto — tam je Sonja ...

V parku sta se srečala. Maksim je prišel iz gozdne aleje, Leo se je šetal ob ribniku.

»Kaj pa ti tukaj?« ga je nekam veselo nagovoril Maksim. In Leo mu je povedal.

»Ali si ti že kedaj mislil na boga? Mislim tako, da si podvomil o njem.«

»Za boga svetega, s kakimi mislimi se vendar ukvarjaš! Neumnost! Tudi jaz sem se že mučil zaradi tega. Povprašal sem dr. Kramerja in dr. Klinca. Toda to so profesorji. Ničesar ne vedo povedati kot samo: bog je in gotova stvar. Dvomiti se ne sme. Kdor misli drugače, je idiot, antikrist, nepošten in vsega vraga ti obesijo na vrat. Jaz ne verujem ničesar več. Zakaj si pogledal tako na debelo? Kratkomalo: ne verujem več v nič. V nobenega profesorja, v nobenega boga in v nobenega človeka ...«

Postala sta sredi pota.

»Kaj se je zgodilo s teboj?«

»Nič posebnega. Neumen sem bil kot noč, sedaj pa se mi je vendar zjasnilo. Izgubil sem vero v mladost, ki so mi jo vodili duhovniki, zaveroval sem za nekaj časa v naprednjaštvo, v svobodnost duha in v vse tiste stvari, ki sem jih prej poznal samo od daleč. Zato sem veroval v nje. Tega si ne odpustim. Iz ene močvare se stopal v drugo. Profesor Novak pa je bil moj vodnik. On se samo privatno zanima za politiko. Samo privatno te pošlje k odvetniku dr. Mahkoti po ponižni dar, da jim prodaš dušo in glavo, kot si jo prodajal prej drugim. In danes sem se sprostil. Ti ne poznaš tega občutka, e, Ti si tudi med njimi. Saj res! Ti in Vidmar skrbita, da bi »Človek mrtvaških lobanj« prišel pod kuratelo gospoda profesorja Novaka, to se pravi — pod naprednjake. Haha! za kako stvar se žrtvuješ. Imaš bodočnost! Sicer pa Ti nisi lačen, Ti imaš denar ...«

Leo ga je prekinil.

»Kaj vendar govoriš? Jaz nisem z nikomur govoril o klubu.«

»Potem pa še bodo govorili s teboj. Glej, da se boš boljše odrezal, kot sem se jaz. Ali veš, kaj sem skuhal v zadnjih dneh v svoji glavi in danes izvršil? Profesor Novak mi je po dr. Mahkoti ponudil izdatno pomoč, če hitro skočim v vse napredne organizacije. Jaz pa sem počasen, kmečki človek, ki se mu ne mudi tako in sem danes vprašal dr. Mahkoto, če je poleg advokature še — trgovec. Vrgel me je na cesto in je šel na rendez-vous. Ti, nekaj kolosalnega je v tem. Po različnih potih sva šla in kljub temu sva se z daleka srečala tam zadaj, za Kalvarijo. Šel sem, da si ohladim glavo in sem si jo tudi. Gospod odvetnik in slavni rodoljub je poljubljal med gostim grmovjem ženo našega dičnega profesorja Novaka. Nisem ju motil. Šel sem naprej in srečal sem tebe, ki misliš na boga. Jaz pa ti povem, da je bil oni razcapani potepuh najpametnejši človek med vami.«

Prišla sta na veliko ulico. Leo je v daljavi zagledal potepenca.

»Poglej ga, tam gre!«

Maksim se je ves vesel nasmehnil.

Čike pobira in je svoboden. Vse vas je ugnal. Iz vas vseh se je norčeval.«

»Ves razburjen si. S teboj nekaj ni vredu,« je skušal pomirjevalno vplivati nanj Leo. Pa se ni dalo. Ostra, globokorezna, sarkastična je bila vsaka njegova beseda.

»Kaj naj bi bilo z menoj? Dobre volje sem. Sprostil sem se vsega, kar me je dušilo in Mahkoti sem dal pod nos. Ali veš, kdo me je inspiriral. Včeraj popoldne sem bral v časopisu o nekem četrtošolcu iz Sarajeva. Skregal se je s profesorjem in doma. Uglednih staršev sin je bil, pa je napravil neko nedolžno lumparijo, ki so mu jo strašno zamerili in ga skušali na vse načine sramotiti. Saj veš, kako je včasih pri nas. In fant je vstal, rekel svojim kolegom: »Še pet minut! Nič več ne čakam!«

Kdor še kaj hoče, naj sedaj.« In čez pet minut si je pognal kroglo v glavo, da je bil profesor bled kot kreda ... To sem si samo predstavljal. Tega ni bilo v časopisju. Mislim pa, da rdeč in dobre volje ni bil, če je bil pijanec ... to, to je preračunanost, samozavest! To je junaštvo! Kaj takega ne zmore vsakdo! ...

»Maksim govoriva o čem drugem, ne o takih rečeh.«

»O čem, drugem ... pa recimo, o ... o Sonji. To ti bo ljubše, kaj ne? ... Leo je zardel. »O, saj vem, da stikaš zanjo. Bog ti daj srečo. Jaz je nisem imel. Še na odru, ko smo igrali skupaj, je nisem smel poljubiti. Ne bo mi hudo, če dobi tebe. Ti si bolj spreten v ženskih zadevah ...«

»Maksim, kako vendar, v kakem tonu govoriš? Nedavno si govoril še z neko tiho skrbjo o Sonji, danes pa bruhaš take ...« Dospela sta do Maksimovega doma. Stara, podirajoča se hiša, na dvorišču kup kričavih, umazanih otrok. Tla po temnem hodniku so bila udrta, da je moral Maksim Leona voditi. Nizka vrata so zaškripala. Prišla sta v kuhinjo, v temno, zakajeno luknjo. V kotu je tlelo. Nekdo je kašljal.

»Moja gospodinja. Stara, dobra ženska. Marsikaj je izkusila. Gluha je in ničesar ne sliši. Večerjo imam pri njej. Koruzne žgance z vodo skuhane. Ostalo si zamisliva. Sprva se mi je protivilo. Ko pa sem videl, kako hlastno jih zavživa ona, sem se navadil še jaz. Hiša je bila nekoč njena. Mož je vse zapravil. Par krajcarjev podpore dobiva od mestne občine. Socialisti so ji poskrbeli.« 

Stopila sta dalje, v drug, nekoliko svetlejši, ostro po vlagi dišeč prostor.

»In tu je najina spalnica!« Ob vlažni steni sta stali dve postelji. Na stenah zaprašene svete podobe, ob oknu stara miza, na kateri so ležale razmetane Maksimove knjige. Stara, okamenela skorjica kruha je ležala tam ... Sedla sta. Leo je privlekel iz žepa kos črnega kruha. Hotel mu je dobro. Maksim se je branil, kot da mu je pod častjo. Vendar je videl Leo, da se je že nekoliko pomiril. Razdelila sta si kruh. Zunaj je ugašal dan. Zadnja svetloba je padala že v itak temno sobo. Okno je bilo popackano s kurjaki. Gospodinja je kure tako navadila in Maksim jih ni preganjal.

»Vidiš Leo, to je moje domovanje, odkar sem upornik. Pa ne bom dolgo. Povrnem se tje, od koder sem šel. Nazaj med častite gospode. Milostni so eni kot drugi. Gospode vsaj že poznam. Skesal se bom, povrnil se bom, če tudi bom imel konflikt s prof. Novakom ... Sicer pa pustiva to.«

Dolgo časa sta molčala. Maksim molka ni mogel trpeti.

»Res je, ves raztrgan sem. Zato sem prej tako govoril celo o Sonji. Hud sem bil, ko sem izvedel, da laziš za njo. Dekle je, da ga še nisem srečal ... O, ti ne veš, kaj vse mora nositi v svoji notranjosti! Ni mi govorila veliko, toda občutil sem, kadar sem se pogovarjal z njo. Vem, da ji nisem ravno simpatičen — to se pravi, dala mi je vedeti, da naj ne kujem nobenih upanj. Kljub temu je ne sovražim. Lepa je. Po duši in telesu ...«

Tako sta sanjarila ...

Ves izmučen se je vrnil Leo domov. V njem je bdela groza Maksimovega domovanja, groza njegovih besedi in misli, ki so se skrivale za njegovim visokim čelom.

Počasi so se zbirali k seji, ki jo je že pred dvemi dnevi sklical odstopivši predsednik dr. Mahkota. Prezaposlen je. Treba je drugega človeka, ki bo skrbel za vzgojo in organizacijo liberalnega dijaštva. Ker so bili gospodje edini odborniki in edini člani tega odseka, so si določevali funkcije sami. Študenti niso imeli nobenega vpliva ne pravice voliti jih.

Dr. Mahkota je prišel zadnji. Nihče mu ni tega zameril, samo mlajši dr. Sernec je nekaj mrmral o točnosti in komodnosti starejših gospodov. To pa radi tega, ker je bil v opoziciji. Podpredsednik prof. Novak je po običajni formuli otvoril sejo. Ugotovili so najprej navzoče člane. Red mora biti. Dr. Mahkota, prof. Novak, prof. Kavčič, ravnatelj učiteljišča Kotnik in dr. Sernec. To so bili varuhi in oskrbniki napredne mladine. Najprej je prosil za besedo dr. Mahkota in razložil vzroke svojega odstopa. Prezaposlenost v pisarni, v mestnem svetu in v stranki.

»Kljub temu, da ga je te dni kolega prof. Novak precej polomil, kljub temu predlagam njega za svojega namestnika. (Kolega Novak si si je pobožno gladil svojo brado. Sicer ni vedel, kam to meri.) Mladina mora biti naša skrb. Organizacija naprednih študentov se mora reorganizirati, sicer bo razpadla.

Gospodje, jaz vam to toplo polagam na srce. Vzgojiti si moramo vsaj kader dobrih odbornikov naše študentovske organizacije in to fante, ki bodo dosledno sledili našim smernicam. Pri izbiri moramo biti oprezni ...«

»In še bolj pri načinu, gospod doktor. Mlad človek je občutljiv. Zahteva avtonomije. Ne trpi birokratičnih kontrolorjev,« je vskočil dr. Sernec, da nakaže svojo opozicijo.

»Prosim, nimaš besede. Danes se mi je pripetil kolosalen slučaj. Gospod profesor Novak mi je priporočil mladega, siromašnega študenta, ki je izstopil iz vseh klerikalnih organizacij in iskal stika zaradi materijelne kot duhovne pomoči. Tako vsaj je povedal gospod prof. Novak. Danes popoldne imel sem ravno veliko posla (spomnil se je na ljubimkanje z ženo gospoda profesorja Novaka; zardel ni pri tem spominu) pride prav ponižno k meni in mi izroči zavitek s prošnjo. Ko mu dajem smernice, ponudim takoj 50 dinarjev podpore, pa mi za­ brusi v obraz s tako nesramno hladnostjo: »Ali ste vi tudi trgovec?« Razburil sem se in ga pognal skozi vrata. Gospodje, takih ljudi ne potrebujemo. To je anarhizem, ne — to je komunizem. (Sedaj pa je zardel.) Na take ljudi treba paziti. Lahko nam degenerirajo vso mladino. Zato vas opozarjam, opozarjamo vas, da dobro pazite koga in kaj.

Drugi je dobil besedo dr. Sernec, ki je imel slabo izkušnjo z dosedanjo metodo tega odbora.

»Gospodje, vi vsi veste, kaj se je zgodilo v sokolski telovadnici z dnem, ko smo dijakom odvzeli avtonomni odbor.«

»Že spet staro lajno navija!« Mahkota se je namrdnil.

»Ki pa jo je treba pred vami stalno ponavljati. Mlad človek, kot so študentje teh let, mrzi plešasto krivoglednost. Mi mu moramo priti nasproti. Mi se mu moramo približati, ker le tako se bo oklenil nas. Glejte! Ali ni bila neumnost, usodepolna napaka, da smo prepovedali ime »Organizacija svobodomiselnih študentov« ... Ali se nismo mi ves čas, vso svojo mladost do danes sklicevali, da smo svobodomisleci? Mladina to ve. Ista mladina, ki smo ji sedaj prepovedali, da se tako svobodno nazivlja. Ali res ne moremo tega razumeti? Rekli ste takrat: svobodomiselnost vodi v anarhizem in komunizem, jaz pa pravim, prepoved in nesvobodnost, občutek, da jim omejujemo svobodo, vse to jih bo prej pripeljalo do tega in jih tako odvrnilo od nas ...« Vnela se je huda debata. Dr. Mahkota in dr. Sernec sta si bila stalno v laseh. Tudi drugje. Čutilo se je rivalstvo. Dr. Sernec ga je hotel izpodriniti, pa je imel zaenkrat še premočno pozicijo. Zato se je sprejel predlog dr. Mahkote, da mora biti predsednik tega odbora obenem nekak častni in pokroviteljski predsednik (študentje so rekli feldvebel) Društva naprednih študentov, ki bo smel prisostvovati vsaki seji. Dr. Sernec je odločno kritiziral ta predlog in prof. Novak je zaupal dr. Mahkoti, da snuje nekako ilegalno srednješolsko Orjuno. Sicer ne ve prav, vendar nekaj že mora biti. Med študenti šumi.

Ko so rešili probleme mladine, so začeli s krokarijo. Pili so ga vsi radi. Zoper vino nobeden ni vodil opozicije, saj so bili vsi člani krokarskega kluba »Klopotec«, ki so ga po vzoru ljubljanskih krokarskih klubov ustanovili tudi v tem mestu. Ravnatelj učiteljišča, gospod Kotnik, ga je prenesel največ. Sredi vinskega ozračja jim je zacvetela mastna in globoko tipajoča kvanta. Drekali so, kolikor se je dalo in natakarica je doživela več polzečih, stiskajočih prijemov na vseh mogočih mestih svojega telesa. Navidez se je sicer protivila, toda v tem je bilo nekaj zapeljivega, romantično očarujočega za plešastega debelotrebušnega Kotnika, bradatega Novaka in osivelega Mahkoto. Natakarica je pri njihovih prijemih izzivalno cvilila. Vedela je, da bo napitnina večja ...

Tudi nocoj se je končalo po običajnem programu. Imeli so svojo rezervirano sobico, kjer so lahko ostali preko policijske ure. Pri krokarskih večerih »Klopotca«, pri katerih so seveda sodelovale tudi častitljive dame, so se vršile pod mizo razne nožne idilice, ki so okrog polnoči prešle v mistično ročno posegavanje. Včasih je kdo iz hudomušnosti ugasnil luč ... In tako dalje.

Nocoj se je zgodil še majhen intermezzo. Po polnoči se je pritihotapil v kuhinjo vinjeni sedmošolec Toni. Iz krokarske sobe gospodov je prihajala pesem »Daj, da te malo požgečkam ...«

»Četrt vina na puf, punčka!« je zaklical Toni natakarici, ki je zasopla pritekla v kuhinjo.

»Kaj pa ti tukaj delaš?« 

»Daj mi četrt na upanje!« 

»Policijska ura je že.«

»Kaj, policijska ura! One svinje pa lahko pijejo!«

»Za božjo voljo! Tiho, da te ne slišijo, V šoli ti ne bo vseeno.« Dala mu je takoj, samo da ga pomiri. Strašno slabe volje je bil. »Te proklete svinje, tam notri ga pa žro, jutri bo pa Novak spet ves skrokan, da se mu bo zevalo celo uro in kravato bo imel na popku. Sicer bom pa jaz pri njegovi uri spal. Ohf ... ampak ta prokleta punčara! Da je šla s podporučnikom. No, mislim, da ji ne bo prizanašal. Ni zastonj pri artileriji. Veš, Malči, v plesni šoli sem bil, pa me ena ni hotela. Lepa je, hudič, da je leka, sicer takih stegen nima kot ti (Malči ga je udarila po roki), ampak punčka sladka kot med. In ime ima, da bi ga kušnil. Binica! ...«

»Sedaj moraš od tod. Oni bodo vsak čas šli.« Vrata sobe so se že odpirala. »Beži!« Porinila ga je na dvorišče. Gosta mesečina ga je razsvetljevala.

»Oj, ta prokleta luna ...« Klecajočih korakov se je napotil proti domu.

Komaj je bil odigran zadnji valček, sta že izginila.

»Pojdiva še v park! Za slovo!« ji je šepnil podporučnik v uho in jo stisnil krepko k sebi, ko sta prišla v prvo senco dreves. Binica se ni branila. Udajala se je opoju njegovih objemov. V njej je vse gorelo od plesa. Grudi so ji pozibavale kot dvoje ladjic na razburkanem ... Joj, kako lep je bil njem podporučnik! Vse so jo zavidele. Vse so bile vesele, če je zaplesal enkrat tudi s katero izmed njih. Ostroge so mu zvenele, da so jih slišale še v sanjah kot zvonenje skrivnostnih zvoncev. In tako lepo je znal govoriti! Lakaste škornje ima ... Oj, srečna Binica! Ona ima pa res srečo! Svoji sostanovalki je naročila, da naj pusti ključ na oknu. Mogoče se vrne nekoliko kasneje. Gardedame nista imeli. Sprva ju je sicer spremljala gospodinja, penzijonirana vdova po nadučitelju. Toda kdo bo vedno hodil z dekleti. To je tako neumno! Hotela je biti moderna.

Preko parka je stanoval podporučnik. Kar naenkrat sta se znašla pred njegovim stanovanjem. Poljubljal jo je, njene oči pa so bile rosne. Gospod podporučnik se je namreč poslavljal. Pojutršnjem mora od tod. Prestavili so ga v Srbijo. Pisal bo. Veliko bo pisal, svoji zlati Binici. Vse bo tako, kot si želi lepa Binica. In nikoli ne bo pozabil na njo. Umrla bi sicer od žalosti in hrepenenja ... Tako sta si govorila in se nista mogla posloviti. Vmes je že odprl hišna vrata, tudi ključ je prestavil že v notranjo stran.

»Binica, popravi se. Taka ne smeš domov. Kaj bo sicer mislila Karla! Pridi k meni. Lahko se počešeš.« Dekle mu je zaupno pogledalo v oči. In podporučnik bi drugič dejal, da je komaj čakala tega povabila, če tudi mlada Binica ni vedela več, kaj se pravzaprav z njo godi. Kot vinjena od svoje ljubezni se je opotekla kraj njega, ko jo je potegnil s seboj v temo hodnika in jo poljubil. Tako sočni so bili njegovi poljubi! Predala bi se jim kot sanjam, da bi nikoli več ne zbudila iz njih ... Ničesar ni videla, ko sta vstopila v sobo. Samo pramen mesečine je padal na belo odkrito posteljo. Mislila je, zakaj pravzaprav je prišla v to sobo, domisliti se ni mogla. Nenadoma je čutila objem njegovih rok, ki so ji rahljale obleko. Hotela se je protiviti. Toda on jo je vmes poljubljal, objemal je s silno strastjo. Tako nekaj nepremagljivega je čutila v tej strasti ... Kot da se predaje sanjam, je zaprla oči in podporučnik je snel zadnjo obleko z mladega, pomladansko dišečega telesa ...

Zunaj je odbilo eno po polnoči.

Drugi dan Maksima ni bilo v šoli. Leo in Toni pa sta bila nepospana. Nemirne in nejasne misli so vršele v Leonovi glavi. Vedno in vedno se je spominjal besedi raztrganega človeka, pobožnega majorja in razvnetega Maksima. Domov grede je srečal Sonjo. Prijazno mu je odzdravila. Približati se ni upal. Zato ni bil niti dovolj razpoložen. Popoldne se je napotil v Plinarsko ulico. Maksima še od jutra ni bilo domov. Starka je dejala, da je dolgo bedel in pisal. Ko je zjutraj vstala, ga ni bilo več. Strašna misel je šinila skozi Leona. Nekaj se je zgodilo. Nervozno je pobrskal po razmetani mizi. Razni rokopisi in skice za naslovno sliko »Človek mrtvaških lobanj«. Več karikatur na profesorje. Premetal je vse. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Bežno je pregledaval in med rokopisi je našel par manjših, sveže popisanih lističev. Začel je brati.

Jaz grem, da se ne vrnem nikoli več. Nima smisla živeti.

Človek mrtvaških lobanj je spoznal vsestransko gnusobo življenja. Star sem dvajset let. Iščem svojo mladost, svoja hrepenenja. Ne morem jih najti v tej gnilobi ... Človek mrtvaških lobanj naj se sprosti. Mora se sprostiti. Pljuniti je treba vsem tem nagnitim lobanjam v otopele oči. Nima smisla delati zanje in rovariti po njih. Jaz se sprostim. Moram se oprostiti. Oni četrtošolec je bil najpogumnejši človek na svetu. Pet minut ... in konec vseh koncev. Bog je samo fiksna ideja onemoglih starcev. Capin iz brivnice, ki pobira čike, je junak. Nesmisel uničiš, da ideš preko nje, da jo prezreš, da je ne upoštevaš. Živiš večno, če življenje uničiš. Smrt — to je najdaljši trenutek življenja, je pralepota, ker je osvobojenje. Zlobna misel me tlači. Hotel bi, da bi profesor Novak bral te zapiske, ki so plod življenja zadnjih dni. Vem, mladih ljudi. Staro lajno bo navrl ... Tepec!

Sanjal sem. Ves čas sem sanjal. Daleč, predaleč so šle moje sanje. Niti Sonja jih ni mogla razumeti. Šla je mimo njih kot gre veter skozi drevje. Veje zašumijo, veter odleti. Tistega piha ne bo nikoli več nazaj. Pozdravljena, Sonja!

Judež je izdal Kristusa, da se je lahko izpolnilo, kar je zapisano. Ali se ni Judež bolj žrtvoval kot Kristus? Vedel je za Kristovo misijo, vedel je, da bo ves svet, cela stoletja, vse človeštvo proklinjalo njegovo izdajo ... Brez njega bi ne bilo Krista. Kateri je večji? Kateri je trpel bolj? Jaz sem za Judeža, zakaj žrtvoval se je težje kot Krist ... Krista so trpinčili drugi, drugi so ga poslali na Golgoto, Judež je šel sam ... To mi je prišlo na misel zaradi tega, ker gospod prof. Novak ne more razumeti, zakaj so baje v sovjetski Rusiji postavili Judežev spomenik. (Če je verjeti demagogijam našega časopisja.)

Pred mesecem sem vprašal spovednika, če on veruje v Boga. Razburil se je in mi ni dal odveze. Mogoče se je zbral resnice ...

Ne verujem v nikogar več. Človek lahko veruje samo v samega sebe. Samo sebi je lahko zvest in odkritosrčen. Zato sem tako sam. V tem je drznost. Vsaka drznost je junaštvo, če tudi padeš ... Samo da padeš v boju.

Včasih se zgodi v življenju nekaj posebnega. (Sicer se ne zgodi nikoli nič posebnega. Vse je nujno. Vse gre po položenih tračnicah.) Nekaj malenkostnega se zgodi včasih in vendar se ubijajo zaradi tega ljudje. Tako neumno se mi zdi, če se spomnim, da sem samo za trenutek zaveroval v tiste malike, ki jih pridiga prof. Novak. Naprednost! Napredne stranke. Klerikalizem. Humbug vsevprek. Vse je kupčija. Bog, cerkev, šola, narod. Vse. Zato sem vprašal dr. Mahkoto, če je trgovec ...

Joj, kako se bo naš župnik jezil! Strašno se bo jezil. Nehvaležna mladina. Revež je sicer dober človek, a neumen kot krava. Z dr. Kramarjem bi si lahko podala roke. On je namreč veliki Slovan, ki se je jokal za Franca Jožefa in za Jugoslovanskega kralja.

Mogoče da ne bom napravil nikoli tega, kar nameravam. Človek je slab, bi dejal dr. Klinc, ki je bil vojni kurat in je tam doli nekje na fronti spočel otroka. To sta mi povedala zadnjič dva delavca, ki sta bila pri njegovem regimentu. Sicer pa je to vseeno. Na pot grem. Mogoče bom dosleden in močan.

Izmučen sem. Ne morem več pisati. Spat grem, da si odpočijem in se svež odpravim v svoje jutro. Mraz bo.

Dolgo nisem mogel zaspati. Malo sem se pomiril. Kupili me niso. Ne, niso me. In me tudi ne bodo. Jaz sem odločen. Naj bo kakorkoli.

Starka že spi ...

Jaz grem ...

Zadnji besedi sta bili napisani trdo, ostro in veliko. Kot da se je izlil vanje ves napor izmučenih, a odločnih misli. Leo je trepetal. Pograbil je papirje, bežal k Stanetu nato k Frančeku in Mirkotu. Zvečer je vedela že cela šola, da je Maksim izginil. Tudi policijo so avizirali. Zaplenila je vse rokopise ... Čez teden dni so ga potegnili v neki vasi iz reke. Ribe so ga že oskubile.

Leo je šel na pogreb. Skromen venec so mu kupili. Pokopali so ga brez vseh časti. Zakaj umrl je kot samomorilec. V časopisu je bila notica, da nihče ne ve, zakaj je šel v smrt. Bil pa je ves čas otožen, zamišljen in človek sam zase. Naj v miru počiva!

Pri prvi uri veronauka je govoril profesor dr. Klinc o brezvercih. Kako daleč lahko zabrede človek, je dokaz — Kopriva. Zato molite, bodite poslušni bogu in svojim predstojnikom! Vse drugo je greh. Premladi ste še ...

To je bilo ob sedmini.

Leo je spreklel vse. Izstopil je iz napredne organizacije in zapustil plesno šolo. Prvi udarec mu je prizadejala Sonja. Ob Maksimovi smrti — kakor da se je vse zrušilo v njem ...

Otroška tragedija.[uredi]

(Iz Leonovega dnevnika.)

Na božičnih počitnicah sem. Že dolgo nisem pisal kronike. Zato moram sedaj dopolniti. Marsikaj se je zgodilo od Maksimove smrti sem. Sicer se ljudje izven kluba niso spremenili prav nič. Zdi se mi, da so vedno hujši. Mogoče tudi, da vidim sedaj boljše in ostrejše.

Dr. Sernec, naš nekdanji predsednik dijaškega sokolskega oddelka se je baje precej sprl z dr. Mahkoto. Zato je osnoval Orjuno. To pomeni: Organizacija jugoslovanskih nacijonalistov. Jaz pravzaprav sam ne vem, kaj hočejo. Klerikalci jih napadajo, ker so baje privesek demokratske stranke in zasledujejo iste cilje kot italijanski fašisti. Reči pa moram, da dr. Sernec na tajnem sestanku študentov ni govoril ničesar takega. Spominjal se je vseh tistih, ki so padli že pod Avstrijo v boju za svobodno jugoslovansko državo, ki pa jo skušajo nekateri naši politiki popolnoma korumpirati. Vsi člani Orjune so bratje in sestre. Kot pri Sokolu in Orlu. Nobene razlike ne sme biti med njimi. Vsi, delavci, kmetje, uradniki, trgovci, intelektualci — vsi smo sinovi enega naroda ... Tako in še več je govoril. Stane, ki se hitro navduši za vsako stvar, pri kateri je le kaj krika in vika, je takoj pristopil. Od tistega časa si nisva več prav dobra. Zmerja me za klerikalca, ker sodelujem pri Ljudskem odru. Sicer pa je on te dni tudi vstopil. Spreminja se kot temperatura. Pravijo, da je čelnik srednje šolske Orjune. Dejal sem mu zadnjič, da je feldvebel. Zato dva dni ni govoril z menoj. Tudi v klubu smo imeli zaradi njega spor. Franček in Mirko sta ga napadla. Na koncu smo se zedinili. Klub je samo literaren, vsak ima svobodo za svoj privatni politični nazor. Mislim pa, da to ni prav. Povedal sem. Stane je odložil uredništvo. Sedaj je urednik Mirko.

Izdali smo drugo številko »Človeka mrtvaških lobanj« v Maksimov spomin. Tudi njegovo skico smo uporabili kot naslovno sliko. Izmed mrtvaških lobanj, ki se kopičijo okrog človeka — je ena nalikovala na obraz profesorja Novaka, druga na dr. Klinca. Študentje so to opazili. Pri profesorjih ni bilo nobenih posledic. Stane je napisal besen uvod, ki ga pa razen nas popolnoma ni razumel nihče. Zmerjajo ga za Podbevškarja in blazneža. Zato je napisal pesem z naslovom »Mi, ki smo blazni ...« in jo posvetil Maksimovemu spominu.

Tudi jaz ne razumem Staneta. Ves divji je. Prej smo mislili, da postane komunist, sedaj pa je šel med orjunaše.

Ljudski oder smo vendar ustanovili. V pravilih je določilo, da mora biti strogo nepolitična organizacija. Zato nimamo nikjer nobene zaslombe. O podpori ni govora. Vsi se nas ogibljejo, vsi nas gledajo postrani kot kake divjake. Zbrala pa se je sama mladina. Mizarski in pekovski pomočniki, študenti, uradniki — iz vseh vetrov so se priglasili. Okrog 30 nas je že. Vsi smo navdušeni, ker delamo za nekaj svojega. Preselili smo se v Narodni dom. Plačevati moramo sicer najemnino, toda za to smo svobodni. Vsak rad prispeva. Januarja bo otvoritev. Kovač režira »Revčka Andrejčka«. Jaz pripravljam Schönherrjevo »Otroško tragedijo«. Starejšega brata igra Kovač, mlajšega jaz, sestrico Sonja. Igra je zelo lepa. Tako lepo pokaže, koliko morajo trpeti otroci v razdrtih zakonih.

Že tri pisma sem napisal Sonji, a oddal nisem nobenega. Z nobenim nisem zadovoljen. Ves vesel se pripravim k pisanju, ko pa napišem in preberem, pa mi pismo ni več všeč. Strašno se mučim. Povedal bi rad, kaj vse čutim zanjo ... Zdi se mi, da ve, a čaka na mojo besedo.

Zadnjič smo imeli zvečer vajo. Vprašujejo me včasih, kam se tako zamislim. Zato navadno pobegnem v kak kot, da me pustijo pri miru. Tako rad sem sam. Potem mirno lahko mislim na Sonjo. Ker nisem imel na odru nobenega opravka, sem stopil na balkon. Noč je bila že zunaj in snežilo je. Zamislil sem se ... Na mrtvega Maksima sem mislil, na Sonjo, na sebe, na nas vse, ki se tako izgubljeno potekamo po teh ulicah in zidovih in iščemo nečesa, kar je tako daljno, težko dosegljivo ... Zjezil sem se, da sem tako malodušen, da niti Sonji ne upam razkriti svojih čustev. V tistem trenutku slišim, da nekdo diše zadaj za menoj. Naglo se okrenem. Sonja. Spogledava se. Nekaj trenutkov molka.

»Kaj delate tukaj?«

Že sem mislil, da bom izpregovoril, da bom izpovedal vse. Pa ni šlo.

»Tako lepo sneži ... Gledam.«

In molčala sva, dokler naju niso poklicali na oder. Zdi se mi, da že nekaj šepečejo ...

»Otroška tragedija« hitro napreduje. Samo Sonja je včasih nekam zbegana. Pri zadnji vaji, ki je bila že s šepetalcem, me je morala po pisateljevem predpisu pobožati po čelu. Roka ji je drhtela. Kakor da se me boji. To me je spravilo v odločnost. Ko sem jo po vaji spremljal in sva bila sama, sem ji korajžno povedal, da sem bil ves čas bolan in da sem sedaj ozdravel. Meril sem svojo strahopetnost in sentimentalnost. Hotel sem že z besedo na dan, pa me je prekinila, ker ni razumela prispodobe.

»Kako? Bolni ste bili?«

»Hudo bolan. Sedaj sem se sprostil.«

Ostro mi je pogledala v oči. Nekaj očitajočega sem bral v njih.

»Lahko noč,« je rekla in mi dala roko. Bila je mrzla kod led. Ko sem se znašel sam sredi noči, sem spoznal, da sem radi nejasnosti svojih besedi napravil neumnost. Ranil sem jo. Čutil sem, da ji je bilo težko. Mislila je, da sem imenoval svoja čustva do nje — bolezen, ki sem jo sedaj zatrl ... Tako mislim vsaj jaz. Zakaj bi sicer odšla tako prizadeta.

Nocoj je božični večer. Sam sedim v svoji sobi, sredi svojega doma. Kot tujec med tujci. Moje misli so povsem druge kot mojega očeta in matere. Oče je trd, mati premehka. Sedaj že spijo. Prej so sedeli (brat in sestra) v jedilni sobi. Tudi jaz sem bil nekaj časa med njimi. Vedno bolj pusto in dolgočasno med ljudmi. Vedno bolj ljubim samoto. Takrat se pogovarjam sam s seboj in s svojimi hrepenenji. Nihče me ne more motiti, nihče slišati. Nekaj opojnega je samota. Predaš se čustvom kot jadrnica vetru ...

Zunaj je temna noč. Iz hribov kipe lučke. Ljudje gredo k polnočnici. Kristovo rojstvo. Meni pa je nocoj vse tako daljno, da bi najraje umrl, ko bi ne mislil na Sonjo. Vem. Tudi ona gre sedaj k polnočnici. Molila bo tam, mogoče bo tudi pela, mogoče se bo sredi tihe skrivnosti spomnila name ... Sonja!

Pri nas pa je nocoj tako mrtvo kot na pogrebni dan. Vojna nam je uničila vso lepoto božičnih večerov. Oče je bil pri vojakih in zdelo se nam je greh biti na Božični večer vesel. O, prej smo imeli vedno tako velika drevesa! Nato vedno manjša, letos nimamo nobenega več. Zadnja leta sem vse to oskrboval jaz. Letos nisem in tako smo ostali brez njega. Bil je večer, kot so drugi večeri. Le da je bil zame žalostnejši in grenkejši. Nekaj detinsko lepega je v božičnem drevesu.

Jaz sem žalosten ...

To pa mi je pisal Mirko.

Dragi! Sredi noči, ko naletava sneg, Ti pišem. Tesno mi je pri srcu, zato Ti pišem. Rad bi se nocoj pogovoril s kako dušo, pa nimam nikogar. Sam ne vem, zakaj pišem ravno Tebi. Pišem zato, ker moram pisati. Toliko je v meni, da prekipeva, da sili na plan. Ali boš razumel? Mogoče se mi boš ob prvem srečanju nasmehnil v obraz, me pomilovalno pogledal in dejal: »Oh, Ti norček, Ti!« Toda meni je vseeno. Zato Ti pišem.

Zakaj smo mladi ljudje včasih tako nesrečni?

Zakaj se je Maksim ubil? Ali misliš, da samo radi tistega ubogega koščka kruha, ki so mu ga ponujali za ceno njegove duše? Da ... Tudi zaradi tega. Nekaj strašnega je imeti dušo. Toda poleg tega je v človeku še tisoč boli. Sam, čisto sam je bil na svetu. Nocoj ga čutim, nocoj nanj mislim. Prijateljev ni imel, samo tovariši so bili.

Ali si nismo vsi mi sploh samo tovariši? Tudi jaz ne verujem v prijateljstvo. Prijateljstva ni. Samo ljubezen je med zdravim fantom in dekletom — ljubezen, to je prijateljstvo, edino prijateljstvo, ker je kot ena duša in eno telo ... Za vse človečansko ljubezen pa danes ni časa, ni dobe. Danes Ti tako ljubezen ubijajo, kjer le morejo. Ljudje se kopljejo in sežigajo v poltenih strasteh, na duše pa pozabljajo. In ko se napijo drug drugega, ko se izživijo, se zasovražijo kot gladni volkovi med seboj. Razočarani so. Sicer pa je nujno, da se v tem času razočarata fant in dekle. Čutim, da je to skrunitev njene mladosti, skrunitev samega sebe. Mlado, zdravo, sveže bitje politi z gnojnico ... To je nekaj odvratnega, nadvse odvratnega. Danes pa je tako: Če ne poležeš vsake punce, nisi fant. O, kako odvratno je vse to življenje!

Ali veš kaj počenja Stane? Popolnoma se je spremenil. Z Milko se je zopet skregal. Za koliko časa, ne vem. To je poglavje zase. Kadar sta skupaj in sta si dobra, se pogovarjata, kako bodeta živela, kako bodeta imela otroke. In zidata nekam v nedoglednost. Sedaj se je vrgel na Orjuno. Tudi meni je zamisel všeč. Izgleda, da bo nekaj odločnega, če se bo prenaglo razkrojila. Stanetu je seve všeč, ker bo lahko nosil samokres in bo moral sklicevati ilegalne sestanke. Za enkrat je namreč še srednješolcem prepovedano. On ti je kot trepetlika v vetru. Otrok čustva. Danes tukaj, jutri tam. Samo, da je nekaj življenja, da ni puščobe. Zato so tako besne in razvratne njegove pesmi. Strasten je v svojem duševnem življenju. Vse bi preživel v vihri, vse podrl in požgal, kar mu ni všeč. Tista zadnja pesem, ki jo je posvetil Maksimu, je res dobra. Tako močno je povedal, kaj vse se godi z nami. Samo čustvo ga je. Za kakšna popolnoma miselna razmišljanja ni. Zadnjič sem ga vprašal, če veruje v boga. Odgovoril je, da ne. Zakaj ne? Ne čutim ga, ne doživljam ga, ne potrebujem ga, moj bog — je moje dekle, je moje vse ... Kaj hočeš s takim človekom?

Zadnjič sem že mislil, da se bo klub razbil. Stane je strasten v napadih med nami. Franček in Januš sta tudi malo preveč klerikalno napadala. Vsak skuša svoje cilje doseči čimprej. Stane je teorist, ona dva sta pa polna predsodkov radi Orjune. Bomo videli, če bo praksa taka, kot je teorija. Kako, da Ti nisi vstopil? Zdi se mi, da se zadnje čase nekam spreminjaš! Poprej si bil tako navdušen sokolaš, sedaj pa Te ni videti nikjer več. Nekam skrivaš se. Zakaj si zapustil plesno šolo? Slišal sem, da ste se dobro zabavali. Zlasti Ti. Vedno si bil razposajen med dekleti. (Sicer vem, da še nisi sedaj nič boljši zaradi tega, če si včasih v šoli nekam zamišljen.) Ali si se mogoče — zaljubil? Franček mi je nekaj pravil. Za Sonjo baje stikaš ... Ti, to je nevarna žerjavica! Pazi, da se ne opečeš. Marsikdo se namreč že je. Sonja ni kar tako. O, Sonja, to ti je dekle ... Sicer pa nikar ne misli, da sem vanjo zaljubljen. Vi vsi ste namreč taki: Komaj začnem kako dekle hvaliti, že pravite, da sem zaljubljen vanjo. Neumnost!

Pri nas doma je neznosno. Mačeha me ne more prenašati. Res je, da sem včasih malo preveč občutljiv. Toda to je že od sile, kar mi je napravila včeraj. Očetu sem prinesel prvi dve številki »Človeka mrtvaških lobanj«. Očeta imam rad. Mehka duša je, zato pa ga mačeha komandira. Hotel se je menda postaviti pred njo, pa ji je pokazal moji pesmici. Češ, poglej, moj sin! Ona pa se je namrdnila. »Pomaga naj raje doma, pomaga, ne da cele ure presedi pri mizi in neumnosti čečka.« Veš, tako sem bil jezen, da sem zagnal pero v kot. Seveda, potem je bil kreg. Oče ni vedel, s kom naj potegne. Na koncu je z njo. Vidim, da trpi ...

Nekaj strašnega se je zgodilo včeraj v mojem življenju. Kako naj popišem vse, da bo jasno odsevalo, kar čutim, kar doživljam.

Očetov god je bil. Kakor vsako leto, tako je tudi letos bila na ta dan domača slavnost. Oče ima mnogo bogatih znancev. Zato mu je prišel za god čestitat tudi bogataš Benko. Okrog osemsto oralov zemlje posedujeta z bratom. Z očetom se poznata že dolgo časa. Spoznala sta se kot lovca in od tistega časa poteka njuno prijateljstvo. Večkrat se pripelje z avtomobilom k nam. Sestrin krstni boter je. Med vojno se je poročil z mlado Dunajčanko, ki pa mu noče roditi otrok. Vsaj tako sta si pošepetavala oče in on, ko sta bila sama ...

Zgodilo pa se je to ravno sredi obeda. Mama kot vedno kuha sama. Kmečka ženska je, ki je bila kot dekle v samostanu, da se je naučila kuhati in da je spoznala malo mesto in nemščino. Nato sta se poročila. Menda je bila radi gostov nervozna, pa je ravno pred mlado Benkovo ženo polila malo omake, da je brizgnilo na njeno svileno obleko.

Vem, mami se je zgodila nesreča. Mlada mestna gospa je zavpila kot kako cvileče ščene in nesreča je bila tu. Oče, ki se vedno hoče pokazati posebnega, zato ji je tudi pri prihodu in odhodu poljubil roko, kot to delajo oficirji, se je strašno razjezil. Vsa prepadena je zapustila mati jedilnico in se zatekla v kuhinjo. Ko je oče opral z bencinom prozorno obleko milostljive, je šel v kuhinjo, kjer je prav grdo ozmerjal mater. Vsi smo slišali v sobo. Za deklo jo je imel. Pozneje sem videl, da je jokala. Oči so ji bile rdeče. Da se zavaruje pred kako nadaljno blamažo, je oče prosil gostilničarko Vrzelovo, vdovo po orožniškem stražmojstru, ki je umrl tik pred preobratom, za pomoč. Tudi ona je bila na obedu. Pobožna babnica je, mlajša od moje matere. Otrok ni imela nikoli. Zna se dobrikati kot sladkor, vendar mi je strašno zoprna. Ne morem je videti od tistega časa sem, ko je bila mama težko bolna in nam je kuhala ona. Vsak večer smo morali glasno odmoliti večerno molitev in sestra je kot najmlajša morala velo klečati v postelji. To je bilo že pred štirimi leti ...

Mamo je to užalilo. Sama si je pozneje povedala. Oštevala jo je kot žandarsko kuharico, ki nima v njeni kuhinji ničesar opraviti. (Sedaj vodi malo gostilno. Oče po večerji zahaja večkrat tja ...)

Slavnost godu pa je povečal še drug dogodek. Pred letom je namreč denunciral očeta bivši oficir, sedaj brezposeln pohajkovač Ivan, brat Lojzke, trgovčeve hčerke, ki daje hlapcu Matjažu vedno cigarete. Ker je bil kot študent precej liberalen, naroden človek, ki se je na narodnih veselicah bunil proti Avstriji, je obrekoval očeta kot zakrknjenega avstrofila. Tako daleč je spravil, da je bil oče pol leta suspendiran iz službe. Sedaj se mu je posrečila rehabilitacija. Vpisal se je v demokratsko stranko in z novim letom je nastopil službo. Njemu je bilo to lahko storiti. Denuncijant se je opekel. Res je, da je bil oče ves čas vesten avstrijski uradnik-poštar, toda za politiko se ni veliko brigal, kot večina slovenskih državnih uradnikov. Ni se upal, niti se ni maral. Otopel je v državnem birokratizmu. Zato se z bratom Leonom nista nikoli prav razumela. Leo je bil svoboden človek, zdravnik, ki je rad pil in je bil navdušen Slovan. Zato ga je žandar Vrzel 1914. leta naznanil vojaški oblasti kot politično nezanesljivega človeka. (P. V.) Leta 1916 je umrl na posledicah trebušnega legarja, ki ga je nalezel pri svojih bolnikih. Tudi to sem izvedel danes, da se mu je v zadnjem tednu pred smrtjo omračil um. Dvainštirideset let je bil star. Poročen ni bil. Vedno je živel svoje življenje. Tako dobro se ga spominjam. Rad me je imel. Po cele večere je presedel v svoji sobi in prevajal Odisejo. Še sedaj hranimo njegove zapiske. Moral je biti strašno nesrečen ... Tudi pesmi je pisal. Če tudi mi niso po godu, vendar čutim, da zveni iz njih nekaj težkega, trpkega. Kakor žvižg uklenjenega sokola ...

Takoj po obedu smo zapustili otroci jedilnico. Mamo sem našel na vrtu vso objokano. Hotela je skriti svoje solze pred menoj, pa ni mogla. Bilo mi je strašno.

»Zakaj jočeš mama? Povej!«

Nekaj časa si je skrivala obraz, kot da premišljuje, ali mi sme vse zaupati. Nato mi je govorila ...

»Za deklo me zmerja, ko so gosti v hiši. Zgodila se mi je pač nesreča. Kaj morem jaz za to. Kadar moram delati, sem dobra. Sedaj pa sem dekla. Cel predpoldne in že včeraj sem pripravljala, da bi mu napravila vse po godu. Vsak dan vstanem najmanj ob petih — pa je vse še premalo. Kake so moje roke! Vse žuljaste so od dela. On pa me vedno zmerja. Saj vem. Sedaj, ko sem starejša, ko se mi od dela prerano sivijo lasje, sedaj mu nisem več všeč. Sedaj mu je Vrzelovka bolj všeč. Zato jo vedno tako hvali, kako dobro vodi gostilno in kako dobro kuha ... Pa naj gre k njej, če mene ne mara več. Bo že videl, kako se mu bo godilo. Kaj pa je pravzaprav ona? Uboga žandarska kuharica je bila — prej pa natakarica, ki je imela srečo, da so hodili k njej spat žandarji in da je enega ujela ... Baba ...«

»Mama, ne tako ...«

»Da, v obraz ji bom to povedala. Naj pride še enkrat v mojo hišo. S čigavim denarjem se je postavila vila? Z mojim, z mojo doto, ki sem jo podedovala po očetu. Tvoj oče ob poroki ni imel niti krajcarja. Reven poštni aspirant je bil, ki me je zapeljal, da sem se poročila z njim. Takrat mi je grozil, da se bo ustrelil, če ga ne bom marala. Danes pa sem dekla ...

Zopet so se ji vlile debele solze. Njena izpoved me je dušila, da nisem mogel izpregovoriti ničesar. Pretežko je bilo in prenaglo, kar sem izvedel. Drugi dan mi je pokazala roke in ramena. Poznali so se ji modri odtisi. Oče jo je ponoči tepel ...

Vzkipelo je v meni. Tolažil sem jo z izbruhi groženj, ki so se me polaščale. Obljubljal sem ji, da ustrelim gostilničarko, če še enkrat prestopi prag naše hiše. Njo in sebe. Meni je vseeno. Tega ne prenesem več. Oče je tiran. Sedaj razumem, zakaj črti tudi mene. Jaz sem bil vzrok, da se je moral z njo poročiti. Bržkone se je igračkal z njo, kot se igračkajo mladi fantje z dekleti, pa jih posledično prisilijo do poroke. Vedel sem, da se kregata večkrat, toda šele danes sem spoznal, da se sovražita ... Zakaj vraga se ljudje poročijo, če se pozneje sovražijo? Ne premislijo, da radi tega trpe otroci najbolj. Ne vedo, kam spadajo. Oče in mati se sovražita in oni so, ki nosijo posledice ... Lani sem inštruiral v rodbini bogatega Nemca. Tudi tam je vladal razdor. Gospa zase, gospod zase. Gospa se je baje ljubimkala s prejšnjim inštruktorjem, mladim suplentom Hlebcem, ki mu država premalo plača. Ne more živeti. Gospod ga je nagnal, ko je izvedel za njuno ljubimkanje in je iztaknil mene. Gospa je lepa in prijazna. Hodita vsak svoja pota. Izvedel sem, da si mož že več let vzdržuje kot metreso neko modistko. Nekoč sem ju srečal na vlaku. Peljala sta se iz Avstrije ...

Ali se vsaka ljubezen tako razkroji? ... Po slikah sem videl, da sta se v mladosti ljubila. Sedaj pa, kakor da sta se naveličala drug drugega. Sedaj se je vse razdrlo. Ali ni mogoče temu vzrok, ker sta se ljubila preveč telesno? ... Ali ima Mirko prav?

(Na Sonjo ne upam v tej zvezi niti misliti ... Sonja mi je kot daljni sen ... Ali ga bom dosegel? ... Moram ga.«)

Danes je staro leto. Peljem se zopet v mesto nazaj. Oče je sicer godrnjal, toda jaz moram iti zaradi »Otroške tragedije«. Na sv. Tri kralje nameravamo gostovati v ... Nekam težko mi je bilo, ko sem se poslavljal. Ali je tudi on občutil, da pravzaprav bežim z doma ...

S Sonjo sva se dogovorila, da bom točno ob polnoči, ko bo ura bila dvanajst in bo nastopilo novo leto, pod njenim oknom žvižgal. Karkoli. Kar mi bo prišlo na misel. Mislila je, da tega ne storim, da se samo šalim. Pa bom. Saj samo zato sem odpotoval že danes. Sicer bi lahko še jutri ...

Binica ne spi cele noči. Binica joče in vzdihuje za podporučnikom, od katerega ni nobenega glasu več. Samo dve kratko pisani kartici je pisal. Pa nič naslova ni pripisal. Že troje pisem mu je napisala. Troje težkih hrepenenj svojega srca. V prvem ga poljublja, v drugem je v skrbeh, v tretjem piše obupano ...

Dragi! Kje si, da se me ne spomniš nič več. Tvoja mlada Binica hrepeni po Tebi in trpi, ker ni glasu od nikoder. Ali si pozabil nanjo?

Ne muči je. Njena mlada duša je vse polna ljubezni do Tebe. Samo za Te živi, samo za Te trpi in čaka ... Rada bi spet čutila poljub Tvojih sočnih ustnic, rada bi se predala Tvojemu objemu. Žejna je ljubezni, žejna dobrih ljudi, ki bi jo ljubili, kot ljubi ona nje ...

Pri nas pa je tako žalostno in pusto. Oče je pijanec, mati je bolna in v gostilno zahajajo razni ljudje, ki stegajo roke po meni. Lepe besede govorijo kot Ti, toda jaz jim ne verjamem. Ravno zato pa vedno bolj hrepenim po Tebi, po topli besedi Tvojega srca. Ne zabi svoje Binice ...

Z drhtečo roko je zalepila pismo, s solzami ga je zapečatila. Zadnjo njegovo kartico je pregledala s povečalnim steklom, da bi razrešila ime kraja poštnega pečata. Tje je poslala pismo v gorečem hrepenenju. Teden dni je čakala, danes se je pismo vrnilo. Prečrtano, umazano. Daleč je hodilo in z nerodno roko je bilo napisano: nepoznat — natrag.

Kam nazaj? Binici je v joku in v solzah otrpnilo srce. Nocoj je Silvestrova noč. Oče je vesel in poje. Še mati se je vzdramila in črnolasi pogranični komisar stiska Binico k sebi, kot jo je stiskal takrat, ko ju je zalotil Leo.

»Binica! Nič mi nisi zvesta! Nič. Ali si pozabila tisto noč ob reki, v parku, ko so valovi tako lepo šumeli in je mesec tako skrivnostno sijal? Kdo Ti je izpoljubil Tvoje ustnice, da so Ti tako hladne in mrtve ... Kam hrepeniš ...«

Tako govori pijani komisar in jo gleda z žarečimi očmi.

»Pijva, Binica, novo leto vstaja!« Trčita in Binica pije, pije, pije ... da si ohladi razgreto dušo, da si zaceli raztrgano srce.

Binica nič ne ve, kaj se z njo godi. Binici je vseeno. Mladi nadporučnik Drago. Joj, kako lepe kodre ima — jo je izdal. Pozabil je nanjo in sedaj mogoče poljublja drugo, da jo bo kot njo speljal v svojo sobo ... Oh, strašno! Binica noče nocoj ničesar misliti o tem. Binica hoče pozabiti. Binica hoče ljubiti naprej ... Oče je pijan in ji ponuja komisarja. In Binica pusti, da jo komisar objema, da jo pri plesu stiska k sebi ... Saj je vseeno, samo, da izživi svojo bol, da jo iztisne iz svojega krvavečega srca ...

In ko je bila ura polnoči, so se poljubili. Drug drugemu so voščili srečo. Komisar jo je poljubil strastno — ustnice mu diše po vinu — obrita brada jo draži ... Ko so za trenutek ugasnili luč, se ji je nekaj zasvetilo tam v temi ... Mlad, lep obraz s črnimi kodri ... Nič. Zraven nje stoji komisar in jo prižema k sebi. Pijan je. Tudi njej se vrti v glavi — od boli in vina.

»Hajdi, Binica, z menoj,« ji pošepeče. Binica je razdivjana. Binica ne ve ne kod ne kam in komisar jo odpelje. V njeno sobo jo odpelje, v sobo, ki hrani njena mladostna hrepenenja in njeno razočaranje. Zato se mu uda. Vinjenemu, razdivjanemu človeku se uda in sredi strasti si želi — smrti, konca ... V isti noči, ko je ura odbila dvanajst in je žvižgal mladi Leo pod oknom Sonje.

Tamo daleko,
daleko kraj mora,
tamo je ljubav moja ...

Sonja se je zbudila in je prisluhnila. Zdelo se ji je kot v sanjah ...

Tri dni potem, ko je Binica odpotovala zopet v mesto, je pogranični komisar povedal svojemu tovarišu, da Binica ni več nedolžna, da je strastna kot mlada kobila in da so jo v mestu dobro naučili poljubljati ... Vesel je in potolažen, da že v silvestrovi noči ni bila več nedolžna. Bilo bi mu nerodno sedaj.

... Uboga Binica.

Zima.[uredi]

Že tri mesece je preteklo od noči, ko je bil Januš prvič v zakotni ulici. Oddahnil se je, zakaj sanje in misli so zbežale pred njo in njemu je bilo lažje. Nič več ni videl sanjavih Madon v sanjah, tudi o sošolkah ni več tako premišljeval kot prej. In lažje je delal, lažje molil, zato pa je tudi bolj sovražil tisto, kar mu je govorilo o morali in ogabnosti telesa. Ni mogel razumeti, kako more profesor dr. Klinc, o katerem so krožile razne okrogle vesti, govoriti v spovednici, da noben človek ne sme pogledati svojega nagega telesa ... Nekaj ostudno hinavskega je bilo to zanj, ki je bil sedaj večkrat v zakotni ulici. Toda kljub temu je spoznaval na samem sebi, da zakotna ulica še ni vse, da še mora biti nekaj, kar ni tako prostaško na­vadno. Včasih si je zaželel malo tihe skrivnosti nazaj, toda bilo je samo v trenutkih, ko se je tihotapsko vračal v svoj zamreženi dom. Kot tat se je plazil in kot razbojnik je uhajal in prihajal sredi noči v semenišče.

Zadnjič se je odločil, da ne pojde več. Dovolj je spoznanja, dovolj — razočaranja. Tako neumno se mu je zdelo zdaj, da je radi bežnih, kratkih in nejasnih trenutkov uživanja prej pretrpel cele noči. Kakor da ga je napravila zakotna ulica topega ...

Prišlo pa je drugače. Nenadoma, nepričakovano je prišlo, da se je znašel v novi nesreči, pred novimi usodnimi trenutki svojega življenja. Par dni po zadnjem obisku zakotne ulice je zbolel na njenih posledicah. Zakotna ulica se je maščevala. Januš je stal pred novo Golgoto. Že cel teden je to njegova skrivnost. Zaklel se je, da ne razodene nikomur, saj niti ne more tega razodeti. Sram ga je pred seboj, pred celim svetom. In bolezen, ki bi jo z zdravniško pomočjo lahko ozdravil v enem ali dveh mesecih, stari v njem in mu razkraja misli, razkraja mir, ki ga je užival kratek čas.

V šoli je razposajen, živ kot prej. Govori o ženskah, ves prešeren je. Igra, da bi ne opazili, da se je nekaj zgodilo z njim. V zakotno ulico ne mara več. Tonija se ogiblje. Ko pa je sredi noči sam, zopet moli in preklinja samega sebe, preklinja življenje, ki ga tako težko izkuša.

»Kaj sem zakrivil, o bog, da toliko trpim? Zakaj pošiljaš pretežke izkušnje za mojo mladost? Ali nisem trpel že dovolj? Ali ni bilo dovolj, sem premolil že toliko in toliko k tebi, pa mi je vedno hujše sedaj. Včasih podvomim o tvoji usmiljenosti. Trd si, o bog, pretrd za mojo mladost, ki so jo vklenili v to strašno, mrtvaško kletko ... Daj, bodi milostljiv in ne muči Januša!«

Tako je molil sinoči in spokorno je zaspal v upanju, da bo vse še dobro, da bo vse minulo in Januš bo prerojen iz te težke izkušnje pogumno stopil v življenje ...

Profesor matematike, Pečar, se dolgočasi in izprašuje. Slabe volje je, najraje bi delil same dvojke. Že dva dni je tak, da ni izhajati z njim. Njegova žena se je tako izrazila proti hišnici. Natakarica je bila na Dunaju. Tam sta se spoznala, ko je bil Pečar visokošolec. Smilil se ji je. Ves sestradan se je priklatil v gostilno in prosil za cenen gulaš. Tako sta se spoznala. Podpirala ga je. Zvesta mu je bila ves čas in ko je končal svoje študije, sta se poročila. Samo hčerko imata in skromno živita. Žena je pet let starejša od njega.

Dolgo časa sta živela mirno in skoraj idilično življenje. Odkar pa je izbruhnila ta preklicana Jugoslavija, ni več pravega miru doma. Včasih prinese vse polno časopisov domov in robanti enkrat proti klerikalcem, drugič proti demokratom. Lani je začel pisati članke. Ostro je napadal na vse strani. Socijalist je, pravi žena, ampk ne tisti rdeči, narodni je, jugoslovanski. Proti Nemcem je ravno tak, kot so drugi.

»Sama ne vem, kaj mu je padlo v glavo na stara leta. Lasje mu sive, plešast je že, pa se spušča v to preklicano politiko. In kako jih zmerja s šakali in hijenami!« Hišnica je pobožna ženica in verno posluša. Z gospo profesorjevo sta si dobri. V ečkrat dobi kaj pri njej. Pred dvema dnevoma si je oddahnila. Mož je prišel razburjen domov. Dolgo ga je izpraševala, končno ji je pokazal pismo ministrstva prosvete. Da ni spodobno za profesorja, če se s takimi napadi eksponira po časopisih — je bilo tam zapisano.

»To je svoboda v Jugoslaviji! Zdaj so na vladi ti hudiči, zato pa molči in bodi profesor! Tako je! Vse idealiste hočejo uničiti. Jaz se borim za pošteno stvar, za pravico vsakega človeka našega naroda in ne za tiste bogate kapitalistične pijavke, ki sede na ministrskih stolih in žrejo kot svinje iz korit ...« Ves besen je. Vse bi razgnal. Še danes, četudi je sinoči zmolila žena cel očenaš v čast svete Terezije, svoje svetnice, da bi se pomiril in da bi pustil to neumno politiko. Ona se tako ne razume nanjo. Nobena vlada noče zvišati plače, vsaka bi jo rada znižala.

Pismo mu je izročil ravnatelj. Kako ponižujoče, kako žaljivo! O, to je maščevanje demokratov. O, gorje vam, vi vsi, ki pravite, da ste branilci demokracije, v resnici ste pa njeni oskrunjevalci in zatiralci. Gorje vam, šakali! Tako je končal svoj zadnji pamflet. Doma ga je recitiral, da bi ga občudovala še žena ... Sedaj ... sedaj pa je vsega konec. Tak košček papirja iz ministrstva — pa je vsega konec. Molčati mora, sicer ga vržejo še na cesto. Kdo bo hranil ženo in odraščajočo hčer? Tako se uničujejo idealisti in Jugoslavija bo propadla. Danes zjutraj v parku je v naglici zaklel: Vrag naj vzame vse skupaj. Pa se je hitro in skrbno ozrl, če ga ni kdo slišal. Potem se je nasmehnil samemu sebi. »Saj nisem rekel, samo mislil sem tako. No, misli pa vendar ne morejo cenzurirati.« 

Ravno takrat je opazil Staneta in Mileno. Pred njim sta šla, vsa zaverovana drug v drugega. »Taki zeleni smrkavci! Matematike pa ne zna ne on ne ona ...«

Zato ga je danes poklical k tabli. Stane je takoj vedel zakaj. Že večkrat so se srečali. Do sedaj ni namignil ničesar. Stane je nepripravljen. Domačo nalogo je prepisal.

»Vi, kozel, ali ne znate govoriti ... V parku ... tam pa znate ...« Stane zardi, obrne se proti profesorju. V njem kipi. Nekaj bi rad povedal. Tudi on bi mu rad nekaj zabrusil v obraz. Pečar ga ošteva naprej. Stane pograbi svoj zvezek in se težkih korakov napoti v klop. Ves razred napeto pričakuje, kaj bo. Sredi razreda raztrga Stane ves razjarjen zvezek domačih nalog. Profesor Pečar se zažene za njim.

»Kaj, vi capin, vi, vi, se drznete še izzivati. Marš ven! Marš!« Profesor kriči in Stane molče zapusti razred. V park se napoti, tam si ohladi razgreto glavo.

Misli.

»Profesor je tepec. Neumen je kot noč. Ko bi vedel, da sva se poslavljala z Mileno, vem, ne izzival bi. Toda kljub temu ni bilo treba. Jezen je. Opomin je dobil. Saj vemo vsi. Radi svojih člankov. In sedaj se jezi. Sicer pa, kaj me briga.«

Popoldne je šel k Leonu in mu povedal: »Ti, Leo, ustrelim se!« Leo se je nasmehnil. Poznal je Stanetove izbruhe. Vedno, kadar sta se skregala z Mileno, je tako govoril. Zato je bil Leo miren in ga je vprašal: »Ali imaš že samokres?« 

»Imam ga.« In Stane je potegnil iz žepa browning.

»Kje si ga dobil?«

»Sposodil sem si ga. Saj veš, da sem pri akcijski četi ...«

Leo molči.

»To pot sva se skregala do smrti. Profesor pa mi je dal danes zadnjo iskrico. Milena me ne mara več. Jaz ji bom že pokazal. Z nekim učiteljiščnikom, ki letos maturira, se pajdaši. On ji je bolj všeč. Seveda! Sedaj vem, sedaj ti verjamem, kar si govoril o ženskah. Prokleta baba ...«

»Stane, ne prenagli se! Dosedaj si vedno še tako govoril, kadar sta se skregala.« Toda Stane ni hotel o tem slišati ničesar. Pojutršnjem, ko bo četrta obletnica poznanstva z Mileno, si požene kroglo v glavo. Jutri gre še k fotografu. Leo privoli, da mu posodi denar. Skupaj se bosta fotografirala za slovo ... Leo se je smejal.

»Boš že videl. To pot pa bo. Ali misliš, da je samo Maksim zmožen kaj takega. Meni je enkrat za vselej vseeno.« In drugi dan sta šla k fotografu. Leo še vedno ni verjel, četudi ni bilo Staneta več v šolo.

Danes je petek. Sneži. Leo ne more delati ničesar. Venomer misli na Staneta. Ne verjame, toda kljub temu je nemiren. Točno je povedal, ob kateri uri ima sestanek z Mileno. V parku, v gozdni aleji. Ne da mu miru. Leo se opravi in gre po Frančeka. V naglici mu pove vse. Tudi Franček ne verjame. Toda, kaj pa če se kljub temu zgodi? ... In gresta oba. Hitita. Dan že prehaja v noč. Že od daleč zagledata sredi belega snega dve črni senci. Stane in Milena.

»Ta hudič je vsega zmožen. Še Mileno lahko pufne. Z njim se včasih ni šaliti. Nima razuma.« Tako pravi Franček. Dogovorita se, da mu bosta najprej vzela samokres.

Stane in Milena sta osupnila, ko sta ju zagledala. Leo pokliče Staneta k sebi. Stane pride in oba navalita nanj. Milena zbeži. Leo mu vzame samokres. Stane kolne na vse hudiče, toda kaj hoče. Samokresa nima več. »Sicer pa fanta, prišla sta zastonj ... Z Mileno sva se namreč pobotala.« Kar v obraz se jim smeje. Norca. Vsa v skrbeh sta bila zanj, sedaj se jima pa smeje. Tega mu ne odpustita nikoli. Leo vzame naboje iz samokresa in mu vrne praznega. »Nikoli več ne bova v skrbeh zaradi tebe. Kadar se misliš ustreliti, nikar nam več tega ne pravi. Tu je samokres in če si preskrbiš takoj nove naboje, ne ganeva se več ...« Tako se poslovita Franček in Leo. Stane pa se smeje v bele snežnike, ki padajo vedno gosteje. Vriskati se mu hoče. Hoja, di-hoja, Milena pa je le še vedno moja.

Natakarica Malči pospravlja stole in namizne prte. Pol ene je že. Gosta ni nobenega več. Sladko se bo spalo. Težka je njena služba. Zunaj sneži. Mrzlo je.

Kar naenkrat potrka na zunanja vrata. »Malči!«

Malči se zgane. Za božjo voljo, kdo hodi še ob tej uri tod? Saj to je znan glas. Kdo je? In zopet: »Malči, odpri!« Nekaj prosečega, otožnega je v tem glasu. Malči odpre. Na pragu se pojavi suha, vsa zasnežena postava. Ziblje se.

»Uh, kako sneži ...«

Malči se skloni, zgrozi se. »Gospod profesor Janko? Ali ste to vi?« Ne verjame. Še enkrat mu pogleda v obraz.

»Da, jaz, Malči, jaz. Čudiš se, kaj ne? Jaz, pa pijan ... Pojdiva v sobo, tam je toplo in daj nama vina. Saj vem, da si dobro dekle, prinesi ga. Pila bova oba ...« Smili se ji ta človek, ki ga še nikoli ni videla pijanega. Nekaj ga tare, ker se tako pozno klati okrog. Nedelja je jutri. Saj ne bo zgodaj nikogar v gostilno. V imenu božjem, naj pije, da si ohladi razgreto dušo. Cel liter postavi predenj na mizo in profesor Janko jo posadi zraven sebe na stol. Natoči ji in trčita. »Na Tvoje zdravje, Malči, in na mojo bolest!«

Izpijeta. Malči ga motri. »Kaj je z vami, gospod profesor? Saj ... imate solze v očeh.«

»Kaj, solze imam v očeh? To pa že ni res. Malči. Slabo vidiš. Snežinke so me omočile. Veš, tako močno sneži, da bi človeka zasnežilo ... Saj ni nič, Malči! Nikar ne glej tako skrbno. Tvoje očke so prelepe za skrb. Kaj se je zgodilo? Nič se ni zgodilo.« Profesor Janko je začel piti kot drugi. »Štiri leta skoraj nisem poskusil kapljice. Sedaj bom pil. Mogoče, da potem ne bom več tako sam. Trideset let imam, norec, in še pesmi pišem. Sredi tega gnezda pijanih rodoljubov, ki se ponašajo s svojimi lažmi in nezvestimi ženami ... Oh, kako ogabno je vse to ... Zadnjič sem bil gost »Klopotčarjev«. Saj si videla, Malči, kako je bilo, kako je odvetnik šlatal profesorjevo ženo, kako se je profesor ponašal s svojo filozofijo in s svojo zadnjo dolgočasno razpravo v tukajšnjem časopisu. Boga hvali, Malči, da ne bereš takih neumnosti. Tudi pesmi več ne beri. Hudo ti bo postalo ...«

»Zakaj, gospod profesor? Tako nekaj lepega so pesmi. Kot molitev. Takrat pozabim, da sem natakarica ...«

»Vidiš, to je najslabše. Človek ne sme misliti preko svojih plotov. Moj kolega, dobra duša, Pečar, nikamor ne zahaja, ne moreš ga poznati, se je na stara leta začel brigati za ljudi, za življenje. Tako kot se brigam jaz že celih deset let. Pa je dobil dekret, da je to prepovedano. Ti, Pečar, ostani Pečar in se za drugo ne brigaj. Ženo imaš in otroka — ali ni to dovolj? Za nju skrbi, za nju glej! Tako so mu rekli, pa je zadelo mene bolj kot njega. Kam bi iz tega gnezda. Vsak dan srečaš iste skrokane obraze z isto neumno važnostjo ... Jaz sem pa še tako neumen in pišem pesmi. Med svetovno vojno sem bil vojak. Iz oficirske šole so me kot prostaka nagnali na fronto. Na Tirolsko. Zato, ker sem bil Slovenec, drugačen Slovenec, kot so vsi tile gospodje, ki tako tulijo danes. Pečar je dobro povedal. Šakali so ... Na Dunaju so imeli tajno organizacijo s Čehi. Pripravljali so prevrat. Marsikdo je žrtvoval zdaj svoje življenje. Bunil sem soldate na fronti. Strašno nam je bilo včasih v strelskih jarkih. Hodil sem na vas, pa sem spal večkrat pri perici, ki nam je prala, ko so nas poslali v rezervo. Zanosila je in jaz sem jo poročil. Ne razumeva se. Dolgočasno je pri meni. Dva otroka mi je rodila — jaz pa je ne ljubim nič več. Saj je nisem nikoli. Ne zato, ker je Tirolka, ampak ne razume me ... Štiri leta sem delal tiho in potrpežljivo. Ne vzdržim več. Čutim, kako mi zamirajo vse mladostne sanje. Živimo težko v tej slavni Jugoslaviji, zaradi katere smo bili politično nezanesljivi pod Avstrijo ...

Oh, Malči, Ti tega vsega ne moreš razumeti. Toda eno pa lahko občutiš, da življenje ni takšno, kot si si ga predstavljala in kot si ga želiš. Da so v našem mestu sami pijanci doma in da te prezirajo, obtožujejo, dokler nisi kot oni. Potem je vse dobro. Bodi zver med zvermi, lopov med lopovi in ne govori, da nekje biva resnica, da veš za lepoto, da nosiš hrepenenja v sebi ...«

Dolgo je govoril, s solzami v očeh je govoril, Malči pa ga je poslušala in si ni znala pomagati. Komaj ga je spravila domov.

Danes je razglasil Toni po razredu, da je profesor Janko začel piti. Sprva niso verjeli, ko pa je prišel v razred, sem opazil črno podplute, rdeče oči. Sedaj verjamem. Premišljeval sem. Škoda zanj. Pogovarjali smo se med seboj. Ni čuda, da je začel piti v tem strašnem gnezdu ljudi, ki so popolnoma topi za vse, kar je lepo. Oh, kako jih preziram, kako jih sovražim. Revež, v par letih bo otopel popolnoma tudi on. Nekam sključeno, zamišljeno se potika po hodnikih ... Še vedno se nam smehlja kot prej, vendar čutim trpkost, ki se skriva za tistim smehom. Kako bi tudi uspevalo drevo v taki močvari? S Stanetom smo se sprli. Izstopil je iz kluba. Sedaj je samo še Orjunaš. Orjuna je razočarala. Nekateri pijejo cele noči in razbijajo po noči nemškim trgovcem napise. Policija drži roke križem. Klerikalni časopisi branijo Nemce in stalno napadajo Orjuno, ki je po njih mnenju pribežališče temnih elementov ... Napredna srednješolska organizacija pod pokroviteljstvom gospoda (spoštljivega) profesorja filozofa Novaka baje uspeva dobro. Govori se celo, da bo pri naslednjih občinskih volitvah kandidiral ...

Otvoritev Ljudskega odra je uspela zelo dobro, če tudi ni hotel najprej noben list prinesti notice o tem. »Otroška tragedija« je propadla. Sonja ne mara igrati pred domačo publiko. Pravi, da se mora pripravljati za maturo ... Zadnjič sem ji že nekaj povedal. Niti besedice odgovora mi ne da. Mučim se. Ali je nisem vreden. (Iz kronike.)

Noč. Močno zasenčena petrolejka razsvetljuje škripajočo mizo, za katero sedi Mirko in piše domačo nalogo. Ura bije deset. Globoko si oddahne, zakaj, precej dela leži še pred njim. V sobi je dvoje postelj. S Frančekom stanujeta skupaj pri Mirkovi daljni sorodnici. Pred tremi tedni ji je umrl mož na sušici. V dveh letih se je posušil. Davčni uradnik je bil, pa se je posušil. V strelskih jarkih je nalezel tuberkulozo in sedaj je shiral, zapustil nepreskrbljeno ženo in petletno punčko Eriko. Strašno je trpel. Žena in Mirko sta presedela bdeče zadnje noči pri njem ... Najhušje jima je bilo, ko je govoril, kako rad bi še živel ... Nekaj strašnega je smrt, je pomislil takrat Mirko in še sedaj zro nanj včasih iz teme mrtve, življenja žejne steklene oči.

Ženo kliče za teto. Shujšala je ob moževi bolezni. Tako lepa je bila, Mirko in Franček večkrat gledata njeno fotografijo, ki visi tam na steni.

»Škoda zanjo,« meni Mirko. »Škoda,« pristavi Franček.

Mala Erika pride večkrat k njima. Kadar ima Mirko čas, se igračka z njo ali pa jo uči i-u-e-o-a. Rad jo ima, pa jo uči in lepe povestice ji pripoveduje. Mama nima časa zanjo. Mama mora kuhati in skrbeti, da bo kje kaj zaslužila. Pokojnine ji niso priznali. Prehitro ji je umrl mož ...

Mirko piše. Naenkrat se tiho odpro vrata. Mirko ne sliši. Zatopljen je v svoje delo. Še-le, ko zaškriplje pod, se naglo ozre.

»Za božjo voljo, teta, kaj me strašite?«

Teta se dobrodušno smeje.

»Čaja sem ti prinesla. Vem, da težko delaš in da ti je mraz. Nimam dovolj premoga, da bi vama lahko toplo zakurila.« Res, v sobi ni prijetno. Hladno je. Toda mraza reven študent ne sme čutiti. Premehkužno bi bilo.

»Hvala ti, teta, kako si dobra!«

Mirko ji hvaležno pogleda v svetle oči. Teta si je že precej odpočila od moževe smrti. Boljše je izgledala.

»Ne morem spati. Tako pusto, prazno je pri meni. Strah me je samote. Prej je bil vsaj jetičnik. Morala sem skrbeti in misliti nanj.« Teta sede na posteljo. V nočni obleki je že.

»Pazi, teta, da se ne prehladiš. Tukaj je prehladno za te.«

»Nič hudega. Saj sem še mlada.« In se zasmeje. Mirko vstane, pogleda ji v oči, nato začne hoditi po sobi gor in dol. Teta ga vedno graja, ker ima to grdo navado ... Toda nocoj mu ne reče ničesar.

»Tako mrzla je moja postelja, kot da je umrla z možem. Včasih se mi zazdi, da me čaka strašna usoda ... Kako bom živela! Ali mi bodo dali tobakarno, kot so mi obljubili?«

»Bodo, teta, ne boj se! Tudi jaz molim za tvojo srečo. Veliko si trpela. In hvaležen ti moram biti, saj sem tvoj dolžnik. Ko bi ne bilo tebe, kje bi letos stanoval? Sebi prikrajšaš, da lahko meni odstopiš sobo in posteljo za tistih par krajcerjev, ki mi jih pošilja oče. Saj vem, da ne more več. Dva brata sta doma in polsestrica, mačeha pa je trda.«

»Pusti to, Mirko. Dokler bom mogla, ostaneš pri meni. Ne govoriva o tem. Erika spi tam tako spokojno, meni pa ni moči zaspati. Dve leti je bolehal, oh, dve dolgi leti mi ni nihče ogrel postelje, dve leti se nihče ni stisnil k meni, nihče me ni oklenil v topli objem. Veš, včasih se mi je zastudil s svojim sušečim se telesom ...«

Mirko se je ustavil pred njo.

»Za boga, teta ...«

»Da, Mirko, saj si že fant, ali lahko čutiš mojo samoto, mojo osamljeno bol? Trideset let, oh, kako malo je to in že moram spati sama. Ali nisem več lepa, ali nisem več poželenja vredna ...«

Mirko je stal kot kip pred njo. Prijela ga je za roko in ga potegnila k sebi.

»Sedi k meni, Mirko, ne boj se me. Ne preziraj me. Nocoj sem vsa žejna toplih moških rok. Oh, žejna sladostrastja — Mirko, pridi in mi segrej, oživi mojo mrtvo postelj ...«

Mirko je vstal.

»Teta, spat pojdi in moli. Premočan čaj si izpila pa so ti živci razvneti in razburjeni. Glej, Erika se bo zbudila ...«

»Ne spati, Mirko, ne spati. Jaz ne morem spati.«

Mirko jo je prijel okrog ramen.

»Pojdi, spremim te, ob postelji posedim, da boš lažje zaspala.« Še vedno je upala. Še takrat, ko se je slekla pred njim in se je on obrnil vstran.

»Kako je trdovraten,« je pomislila, ko se je bežno ogrnila z odejo. Ko se ji je približal, ga je objela, poljubila, on pa se ji je izvil šiloma iz rok.

»Saj si zblaznela, teta! Pomisli vendar, tam spi Erika. Lahko noč! Moli!« Tihih korakov je odšel, teta pa je še dolgo v noč jokala, da je bila blazinica vsa mokra od njenih solz.

Ko se je vrnil Franček iz gledališča, sta oba legla spat. Mirko je redno opravljal svojo večerno molitev. Tisto noč je molil za trpečo dušo svoje tete ... Frančeku ni povedal ničesar. Ne bi bilo lepo. Samo v svoj dnevnik je zapisal, nežno, oproščajoče, kot je znal samo on. Kot pregnanec se je čutil vedno bolj. Doma ni bil nič več rad. Včasih se je sicer zjezil na očeta, mačeho je celo sovražil, toda kaj pomaga vse to, je velikokrat pomislil. »Meni je sojeno težko življenje in dobro se moram pripraviti nanj.«

Teden dni potem, ko se je to zgodilo, se je vrnil zvečer kasno domov. Pri Leonu je bil. Veliko sta se pogovarjala. Zarekel se je in mu zaupal tetino trpljenje ... Ko je tiho stopal skozi kuhinjo proti sobi, je videl, da štedilnik še tli. V tistem trenutku je stopila iz njune sobe — teta. Vsa razkuštrana je bila in žareča, da se je Mirko ustrašil.

»Dober večer, Mirko — pravzaprav lahko noč!« Pomahala mu je z roko in se veselo nasmehnila, ko je izginila v svojo spalnico. Ko je vstopil, se je Franček delal, kakor da spi. Prižgal je luč. Roka mu je trepetala. Nato se je ozrl na Frančekovo posteljo ... »Strašno ...«

Franček je gledal v steno. Sram ga je bilo. Par dni potem mu je sredi noči zaupal. »Ta ženska je vzbudila v meni strašen ogenj. Sedaj gorim. Kaj bo z menoj?«

In nista si znala pomagati ... Mirko je bil hladen. Njemu se ni zgodilo nikoli ničesar. Dolgo časa ni mogel Franček razumeti njegove telesne hladnosti, ker je sicer pisal pesmice polne hrepenenja po dekletih ... V nočeh, ko sta si drug drugemu razlagala svoje težkoče in hrepenenja, mu je v obupnem obupu tudi Mirko zaupal svojo skrivnost. Prosil in rotil ga je, naj ne pove nikomur ničesar.

Franček mu je obljubil.

Pri generalni vaji akademije Ljudskega odra je po nastopu napadla Leona taka slabost, da se je ves bled sesedel na stol. Izgledalo je, da se bo onesvestil. Pa so hitro prinesli mrzlo vodo in mu omočili čelo. Sence so bile vročične. Nekdo je celo poiskal Sonjo. Prepadena je stopila k Leonu. »Kaj z vami, Leo?« Prvič ga je tako poklicala in Leo ji je bil tisočkrat hvaležen za to skromno besedo, za skromni trenutek, ko ga je prvič poklicala s krstnim imenom in mu ni rekla gospod.

Nato se je vaja nadaljevala. Ker ni imel Leo več nobenega nastopa, sta odšla na balkon. Tema je bila tam in nihče ju ni mogel motiti. Z vprašujočimi očmi in drhtečo besedo se je obrnila k Leonu, ki je ves utrujen sedel tik nje, da sta si lahko v temi videla v oči. »Kaj je z vami?« Pokašljal je, izpljunil v robec, nato je začel ...

»Danes se mi zdi neverjetno, da sem odlašal tako dolgo. Toda ni bilo mogoče drugače. Človek se velikokrat sramuje najlepšega čustva. Ne upa ga ubesediti, ker je beseda tako trda, tako površna. Prepričan sem že od zadnjič, ko sem vam govoril, da sem bil bolan, da dobro veste, kaj se godi z menoj. Vem, da niste mogli začeti. Kaj vas na koncu konca jaz brigam? Priklatil sem se v vašo bližino in sedaj ne morem več nazaj. Vzbudili ste v meni nekaj, da ne morem najti besede za to. Prelepo in pretežko je še v tem trenutku. Navadne, običajne besede ne morem izreči. Preslabotna je za vse, kar se dogaja v meni. Dolgo časa sem se bal vam priznati, danes, ko leže za menoj noči, prazne spanja, ko sem trpel zaradi tega čustva, danes vam lahko povem. Ali veste, da sem velikokrat mučil samega sebe, da bi se v samomuki očistil, da bi postal vreden stopiti pred vas in vam razodeti? Vi mogoče tega ne boste verjeli. Niti ni treba. Toda danes mi morate odgovoriti. Jaz ne strpim več. Moji živci so izčrpani. Vse se je nakopičilo zadnje čase okrog mene. Sam sem, popolnoma sam in ni mi lahko. Mater imam, ki me ima rada, toda kako mi more pomoči ona, ko še sebi ne more? Same razvaline življenja vidim okrog sebe, svojega lastnega očeta, ki zatira mojo mater, sovražim, a ne vem, kam s tem sovraštvom. Ne vidim izhoda. Čutim, da se vse ruši v meni. In vi ... vi ste mi sredi teh mračnih misli svetla točka — še vedno mi svetite, danes lahko ugasnete. Tudi na to sem se moral pripraviti. Meni je vseeno. Tako ali tako. Kolebanja je bilo dovolj. Danes vam tudi povem, da sem tisti večer bil namenjen v zakotno ulico. Vi ste mi ustavili korak. Mogoče samo za nekaj mesecev, mogoče ... za več ... Nocoj mi odgovorite. Ne strpim več. Pri koncu sem s svojimi živci ... To se vam mogoče zdi otročje in starikavo — toda prej ste lahko videli, koliko moči je še v meni. Sredi nastopa sem vas zagledal na balkonu in vse moči sem moral napeti, da sem deklamacijo končal. Nato ... Sicer, kaj bi to pravil. Odločite se. Jaz sem se odločil. Samo kratko besedico recite in jaz grem takoj. Nikoli več se ne povrnem v vašo bližino. Ne mislite, da grozim. Tudi na smrt ne mislim. Šel bom skozi življenje, kakor bom mogel ...«

Ves čas govora sta mu trepetali roki. Sonja je videla, da govori resnico, toda njen obraz je bil popolnoma brezizrazen. Nobene prave besede ni mogla najti, da bi jo povedala mlademu, trpečemu človeku, ki ji je zaupal svojo bol in svoje hrepenenje ...

»Vi ne odgovorite ničesar? ... To se pravi, da lahko grem?«

Pogledal ji je v oči. Nič. Nato je vstal, vgriznil se v ustnice in že je hotel iti. Tedaj ga je zgrabila za roko. Njena je bila vsa mrzla. Pogledala sta si v oči, kot da si hočeta videti v duše. Nobene besede več nista spregovorila tisti večer. Spokojno sta sedela drug poleg drugega kot dva k drugemu usmerjena živa kipa ...

Dva dni potem jo je čakal pred cerkvijo. Skoraj vsak dan je morala k večernicam. To je zahtevala mačeha. Ustavila sta se. Z velikimi očmi ga je pogledala, kot da mu hoče reči: »Odkod si se vzel.« Ustrašila se ga je. Ni ga pričakovala.

»Ali si se prestrašila?«

Pa je samo rekla: »Ali se niste prenaglili?«

»Sonja dvomi, ne more verjeti. Sliši samo lepe besede, a čustva mojega še ne čuti,« je v naglici pomislil.

»Oprostite! Vi dvomite o meni. Tudi to vzamem nase. Mučil se bom sicer še nadalje, toda radi tega, da vas prepričam, rad ... Vem, da je težko verjeti sredi takih ljudi, kot nas obdajajo in vzgajajo, v odkritosrčno besedo. Toda dokazal vam bom, da mi boste verjeli ... Lahko noč.« Trdih korakov, vzravnane glave je odšel. Nekaj upornega, kljubovalnega je bilo v tem. Sonja je gledala za njim ...

Poln vere v samega sebe je hodil okrog po ulicah. Bilo mu je, da bi prenašal težke tovore, da bi nekaj nadvse težkega opravil, da bi v Sonjinem imenu storil nekaj dobrega. Hotel jo je prepričati, da se ni prenaglil, da čuti za njo, kot še ni za nikogar in kot še nihče ni nikoli čutil za kako dekle. Njen dvom ji je odpustil. Razumel ga je, če tudi mu ga ni utemeljila.

Tema je že bila. Sneg je škripal pod nogami. Nasproti mu je prišel šepavec. Večkrat sta se srečavala in marsikaj sta se pogovarjala. Šepavec mu je večkrat omenil svoje drame.

»Dober večer, gospod Vuk.«

»O, dober večer. Ali vam ni mraz v tem slabem površniku?«

»Haha! Ne sme mi biti. Kam ste namenjeni? Ali vas lahko malo spremljam?«

»Prosim.«

Po kratkem uvodu sta prešla na njegovo dramo »Žrtve«. Odločil se je, da jo predloži »Ljudskemu odru«. Mogoče se kdo najde tam, da jo prevede. Leo ni pomislil na dolgo, kar bruhnil je iz sebe: »Dajte jo meni. Prevedem jo in skušal jo bom spraviti na oder.« Obljubljeno, odločeno in čez tri tedne je že bil prevod koncipiran. Mestoma jo je popravil, tudi kaj izpustil in »Žrtve« so sprejeli v repertoar. Igrali jo bodo na predvečer delavskega praznika 1. maja ... To je bil Leonov načrt.

Tistega večera je bdela Sonja dolgo v noč. Oče, mačeha in brat, vsi so že močno spali, ko je vzela pero in začela pisati pismo. Dolgo, predolgo pismo Leonu.

»V trenutku brezčasja pišem to pismo. Danes, ko sem videla tvoje odločne oči, ki mi vedno toliko govorijo, je vse zastalo v meni. Kako naj ti povem, kako naj ti razložim vse to ... Svojo in tvojo smrtno obsodbo pišem. Povedati bi ti tega ne mogla. Vem, da trpiš zaradi mojih dvomov, zaradi nevere moje. Tako tudi jaz trpim. Ljudje so mi ubili vero v življenje, bog pa mi je dal strašno, življenja žejno, cigansko dušo, nato pa me je vklenil v te štiri vlažne stene, kjer me duši, strašno duši ... Natlačeni smo, da smo napoti drug drugemu. Oče mačehi, jaz njej in sebi ... Včasih se ne razumem. Toliko bi hotela, ko pa spoznam, da sem nesrečna hči delavca, ki komaj preživlja sebe in družino, se spokojim kot mrlič. Čemu hrepeneti, če veš, da ne dosežeš cilja? Čemu iztegati roke, če so ti prekratke ... Vse zastonj. Ven bi hotela, ven iz teh štirih sten, na cesto življenja, v vrvež, v razvrat, da bi izživela svojo trpečo dušo, ki žeja in gladu trpi, ker preveč sanja, preveč hrepeni. To je njeno prokletstvo. Nikoli ji življenje ne bo moglo dati, kolikor zahteva duša, kolikor si želi raztrgano srce ...

Kdo mi je vcepil ta dvom, izprašujejo vsi, ki ga občutijo. Imeti 19 let — pa biti tako neveren in poln dvomov? Nekaj nezaslišanega se zdi to ljudem, ker oni sami ne občutijo vsega tega, kar je že pretrpela mlada Sonja. Tudi ti ne moreš razumeti, ker ni še dolgo, odkar so se ti začele odpirati oči in še sedaj si jih zatiraš s senco svojih hrepenenj.

Povedala ti bom zgodbo, strašno zgodbo o mladi Sonji, ki je prezgodaj občutila življenje.

13 let je imela takrat in vojna se je nagibala že h koncu. Zato je bilo kruha že malo, ljubezni pa nič več. In poslali so mlado Sonjo večkrat na deželo z nahrbtnikom, da je nakupila moke, vsega, kar je mogla dobiti. Dobro in slabo.

Prazna se ni smela vrniti domov, sicer je pela mačehina šiba. Tudi očeta so že poklicali k vojakom. Sami smo bili. Mačeha, brat in jaz. Takrat je zahajal k nam delavec Mrak. Odpustili so ga iz vojske, sedaj je že mrtev; pil je kot živina, k nam pa je hodil na hrano. Nikogar ni imel, zato je hodil k nam in oče ga je prosil, naj mu skrbi za rodbino, kolikor more. Jaz sem se ga vedno bala. Včasih se več dni ni obril, da je bil kosmat in strašen kot pravljični medved iz mojih sanj. Včasih je bil prijazen, da nama je prinesel sladkorja, drugič je bil tih in mrkogled, tretjič je bil pijan. Po nedeljah popoldne naju je mačeha vedno poslala k reki, da sva se tam lahko igrala. Določila je uro, kdaj sva morala priti domov in midva se tudi nikoli nisva prej vrnila. Papirnate ladjice sva spuščala, najdeno steklo sva imela za bisere. Kot se pač otroci že igrajo. Nekoč pa sva pozabila lopatico doma. Kasno sva se spomnila nanjo in žal nama je bilo, zakaj, mama je navadno odšla z doma in vzela ključ s seboj.

»Kaj pa če ravno danes ni šla nikamor?« sva menila in odhitela domov. Vrata niso bila zaklenjena. Stopim v predsobico — saj ni sobica — hodnik s straniščem je — nato naglo odprem vrata v naše stanovanje in ostrmim. V postelji ...[nejasno]......? ... da ne razumem ničesar; mačeha se je je nekaj obregnila, jaz pa sem naglo vzela lopatico in zbežala, bežala, kolikor so me nesle pete ... V štirinajsto leto sem že šla in ob reki, med starejšimi dekleti, sem že izvedela vse. Tako sem dobro razumela, kaj se je zgodilo in takrat sem mislila prvič, da bi skočila v vodo ... Toda zaradi očeta nisem storila tega. Ko je prišel iz vojne, so mu sicer ljudje nekaj namigavali, da je bila razprtija v hiši, toda on ni za kreg. Poleglo se je in pozabilo. Pozabila pa ni Sonja in v spominu ji je kot nekaj strašnega, odvratnega ...

Skupaj z Mrakom sva se peljala na deželo. To se je zgodilo večkrat, ker v mestu ni bilo dobiti vedno moke in kruha. Takrat sva nakupila mnogo in dobro in med potjo do železnice me je peljal v krčmo. Vroče je bilo in vino, naglo izpito, mu je hitro stopilo v glavo. Ponujal je tudi meni, ljubkoval se je z menoj in zelo prijazen je bil. Meni pa se je studil. Vso pot do tistega gozda me je hotel poljubljati kot svojega otroka — jaz pa sem se branila na vso moč. Odnehal je in ko sva stopila v gozd, sem si oddahnila. Nenadoma pa se je sredi gozda ustavil, odložil nahrbtnik (vsega se spominjam do pičice) in rekel: »Odpočijva si malo. Vroče je. Do vlaka je časa še dovolj.« Ubogala sem in odložila tudi jaz.

»Sem sedi! No, sem sedi in se me nikar ne boj!« Jaz pa sem se ga bala že ves čas. Kljub temu sem sedla, ker sem se bala, da ga ne razsrdim sicer še bolj. Najprej me je stisnil k sebi, nato me je pograbil s svojimi koščenimi rokami in zgodilo se je ...

Obležala sem kot mrtva. Vse me je bolelo. Še danes čutim. Grozil mi je, da me ubije, če komu povem. Toda jaz nisem povedala nikomur. Ne samo iz strahu pred njim nisem o tem govorila, zaradi sebe nisem tega storila, ker me je bilo sram in ker je vse to ostalo kot pošastna vizija v meni ... Vlak je bil prenatrpan. Zato sem sedla na zadnjo stopnico. Ni se brigal zame. Mogoče si je celo želel, da me ob kakem ovinku spodnese in razbije ... Pa me ni. (Zakaj me ni?) Življenje se mi studi, vsi ljudje so mi včasih zoprni. V nobeno lepo besedo ne morem verjeti nič ... Vse je ubito v meni, vse umorjeno. Večkrat sem si že hotela vzeti življenje, pa me vedno ustavi neumna misel: »Saj bo minilo ... Saj boš pozabila, saj boš prišla iz teh štirih sten ven, v prostranost, v lepo življenje ...« Tako otročja, neumna sem včasih zaradi hrepenenja, ki me muči in drži pri življenju. Toda to ne bo dolgo. Jaz vem danes, da je vse zastonj, da čakam samo trenutka, ko se enkrat za vselej odločim ... In Ti, Leo, si mi ga sedaj spet odložil, samo podaljšal si pot do njega, preprečiti ga ne boš mogel ... Včasih sicer pozabim za trenutek, toda najmanjša stvar, ki me zadene, me vedno znova pahne v obup nazaj.

Vem, da nocoj pišem smrtno obsodbo najine ljubezni. Toda, Leo, dragi, ljubljeni, saj je ne pišem jaz. Nekaj je, kar je močnejše od mene in Tebe in ono mi narekuje to pismo.

Pravijo, da sem lepa in ošabna. Poznam take moške besede. Več jih je že bilo, ki so hodili nam, ki so me hoteli objemati zato, da bi me potem dobili. Toda jaz ne verjamem slinastim besedam. Sama pohotnost je v njih ...

O, kako mrzim svoje telo ...

Včasih pa me prevzame strašna strast. Opila bi se in hotela izživeti v eni sami noči, v enem samem trenutku.

Pela, plesala, vriskala bi — razgalila bi se pred vsemi ljudmi, toda svoje telo bi dala samo lepemu, mlademu fantu, ki bi me res ljubil. Ne. Takrat bi mu ne dala samo telesa. Takrat bi mu dala s telesom tudi dušo ...

Ali je tak fant na svetu?

Leo, ne bodi žalosten, da Ti Sonja piše take reči. Toda nikogar nima, da bi mu govorila iz oči v oči, iz srca v srce. Tebi govori in ve, da Ti bo raztrgala vse, kar si do sedaj čutil do nje. Toda Sonja ne more drugače. Sonja si želi včasih, da bi bili vsi tako raztrgani, kot je ona, da bi začutili, kako strašna je bolest raztrgane, vklenjene duše.«

Še več je napisala tisto noč. Proti koncu so se začele misli ponavljati, kakor da išče prave besede, prave podobe, ki bi izčrpno ponazorila njeno notranjost. Ko pa je drugi dan pismo prebrala, se je zgrozila in ga skrila globoko med svoje papirje.

Tilka je ob novem letu dobila mesto v Breznu, majhni vasici ob vznožju Pohorja. Dvorazrednica je bila tam in star nadučitelj. Večkrat je pisala Sonji, da mora priti k njej. To pot je dobil tudi Leo kartico od nje. Dragi! Pridita v nedeljo teden k meni. Sonji sem tudi pisala. Majhno veselico priredimo. Mislim, da bo lepo. Cigani bodo igrali. Tilka.

Popoldne je čakal Leo na Sonjo. Že od daleč se mu je smejala. »Ali ste dobili tudi Vi povabilo?« Vsa vesela je bila tega. »Torej v nedeljo teden pojdeva, ali ne?« In pogledala ga je postrani, koketno, vabljivo, da je bilo Leonu kar všeč.

»Danes ste dobre volje. Vendar enkrat. Drži. Jaz pojdem z vami.« »Mami sem že povedala. Rekla je, da sama ne smem. Ako gre še kdo drugi, potem že. In sem povedala, da gre tudi gospod Vuk. Haha! Veste, kaj je rekla! Ne, tega vam pa ne povem. Si boste preveč domišljevali. »S tem pa že lahko greš.« Všeč ste ji, ker ste tako resen. O, ko bi vas prav poznala! ... Jaz bi danes kar vriskala. Ali vi ne? Pomislite: 24 ur iz mesta, ven, v hribe! Kaj se držite tako leseno?«

Leonu je bilo kar nerodno ob razposajeni Sonji. Toda vesel je bil. Iskrica novega upanja se je vžgala v njem.

Tisto nedeljo je bil namreč Tilkin god. Že uro prej, kot bi bilo treba, je vstal Leo in postavil svetilko k oknu. Tako je naročila Sonja, da bo vedela, če je vstal in če si ni premislil ...

Od postaje do Tilke je bilo skoraj dve uri hoda. Ob gorskem potoku, ki je moral gnati več žag, je vodila cesta. Srečavala nista nikogar in tudi med seboj se nista pogovarjala veliko. Včasih malopomembnega, vsakdanjega.

Tilka je bila zelo vesela. Peljala ju je v gostilno, kjer so domači fantje pod njenim vodstvom postavili majhen oderček za popoldansko veselico. Leo jo je gledal, kako spretno je vse vodila, kako odločno je zaukazovala. Vsa drugačna se mu je zdela sedaj. Resna in dobra.

Sprva ni bilo veliko ljudi. Še le proti večeru so se nabrali. Leo je sedel poleg Sonje, kateri je obujal svoje mladostne spomine zapit študent — sedaj lesni trgovec. Venomer ji je govoril, da ima črne oči kot hudiček iz pekla. Sonja je bila vsa zasanjana v cigansko muziko. Cigani so jo gledali in zdelo se jim je, da je njihova. Leo ni plesal. Hodil je med ljudmi, pri godcih je posedel in se z njimi pogovarjal. Sonja je rada plesala.

Tako je hitro pretekla noč in morala sta na pot. Leo se je poslovil od ciganov, ki so mu rekli, da bodo šli spet po svetu. Sedaj so celo leto šotorili na Pohorju. Pa ni nič to, je dejal eden. Bomo spet šli! Ko se je Leo poslavljal od njih, je stala Sonja že pri vratih in jih gledala tako mrtvo, žalostno, da jo je Leo vprašal ... »Zdi se mi, da jih ne bom videla več. Tako lepo so igrali.«

Tilka je že klicala. Poslovila se je že od vseh. Tudi od bogatega, mladega trgovca, ki ji je po šaljivi pošti pisal par zaljubljenih kartic. Srečna je bila. Verjela mu je in že začela računati nanj. Sonji je že popoldan zaupala to skrivnost. Pred slovesom ji je pokazala eno izmed kartic. Leo se ni zanimal. Cel večer je bil precej tih in zamišljen. Včasih so se srečali njegovi pogledi s Sonjo ...

Ko sta se vračala proti kolodvoru, je gosto snežilo. Nebo je bilo jasno, zvezdnato. Potok je šumel, sneg je pod nogami škripal in snežinke so pletle novo sneženo odejo. Iz daljave sta zaslišala zvonce. Vedno bližje, vedno bližje, dokler nista zagledala konjev.

»Trgovec se pelje,« je dejala Sonja. Hotela je reči — Tilkin trgovec. Stopila sta na stran. Ko so sani zdrčale mimo, se je na saneh nekdo odkril.

»Živijo hudiček!« je še zaklicalo iz sani. To pa je bil zapiti študent — trgovec. Gledala sta za njimi, kako so izginjali proti ovinku ... In ko jih ni bilo več videti, sta slišala še samo zvonce ... vedno dalje in vedno bolj tiho, skrivnostno ...

Pozabila sta za trenotek, da morata nazaj. Najraje bi ostala v tem občutju sredi padajočih snežink.

»Sonja, ali mi sedaj že verjamete ...«

Kot da sta oba mislila isto, je tudi Sonja vzravnala glavo in mu pogledala v oči. Zvonenje v daljavi je umiralo, potok je šumel živo kot fantovska pesem in snežinke so ju poljubljale. Komaj slišno je dejala:

»Tukaj verjamem.«

Trenutek molka.

»V maju še le mora bati lepo tukaj!«

»Da, v maju.«

In sta se zamislila v lepoto, ki sta jo občutila v sebi, okrog sebe, vse povsod.

Nato sta šla dalje. Do kolodvora nista spregovorila nobene besede več ...

Ves čas je snežilo.

Leo se je ves vrgel na delo. Skromen v svojih zahtevah do Sonje se je zadovoljeval ves čas s tistimi tihimi besedami sredi snežene noči. »Tukaj verjamem.« Jasno mu je bilo, da mora Sonja s svojo strastno, po svobodi hrepenečo dušo, veliko trpeti v okovih starih sten in vseh tistih ljudi, ki se kretajo okrog nje. Nič ni obupaval, če je bila velikokrat hladna in tuja, kakor da bi se ne poznala nikoli. Vedno močnejša volja, kljubovati življenju, se je razvila v njem. In v tem je svojo ljubezen do Sonje zatrjeval, celo Sonjo je pritegnil velikokrat iz njenih mračnih misli in neveselih razpoloženj. Kakor nalašč so mu prišle Petkove »Žrtve« v roko. Z veseljem se je spravil nanje in že pet dni pred predstavo so naznanjali neobičajno rdeči letaki, da se vrši prva uprizoritev na predvečer delavskega praznika. To je bila želja Leonova. Preko Sonje je občutil vedno tesnejšo vez z onimi, ki stoje izven velikega življenja. Izven velike, pijančujoče in politizirajoče gospode. Povsod, kjer je videl trpljenje, je spoznal sorodstvo. Samo čustveno vez je čutil do njih. Z razumom še ni prišel tako daleč, da bi vedel, ali so socijalisti in komunisti res take hudobe, taki vampirji, kot so pisali meščanski časopisi. Sicer se pa za časopisje niti ni več brigal. Politiko je zasovražil. Nekaj ogabnega, vlačugarskega je spoznal v njej.

V tistih dneh pred napovedano predstavo se je zgodilo dvoje. Stane, ki je bil še vedno član Ljudskega odra, saj je bila nadstrankarska organizacija, je deset dni pred predstavo odpovedal svojo vlogo. Ni maral kratkomalo igrati. K sreči se je povrnil v mesto mlad mizarski pomočnik, ki je po treh vajah uspešno vskočil, tako, da je bila zasedba rešena. Zato si Leo Stanetove resnosti niti ni vzel preveč k srcu.

V zaposlenosti izven šole in v razmetanosti svojih čustev, ki so se stekale harmonično le okrog Sonje in še tam ne vedno, se je precej odtujil članom kluba. Vsi so bili vsak zase. Le v trenutkih prevelike duševne napetosti so si odpirali svoje srčne kamrice in zaupali idrug drugemu. Najtrši je bil Leo. O Sonji ni hotel govoriti z nikomur. Sonja mu je bila nedotakljiva svetinja, ki jo ni mogel vbesediti. Franček mu je zato očital celo hinavščino. Kaj skrivaš, saj vemo vsi. Toda Leo je mislil drugače. Res je skrival, toda skrival je samo zato, ker bi sicer postalo vsakdanje, brezpomembno. Umrlo bi. Sicer pa, čemu govoriti o tem, kar čutiš? To je petošolsko in je sentimentalno. Zato je trdovratno molčal, kadar je kdo napeljal pogovor na Sonjo in to v glavnem povsem dosledno do konca.

Mimogrede je opazil, da se je Januševo razpoloženje ponovno menjavalo. Prešernost je izginjala in v šolo je prinašal molitvenik. Celo drobne evangelije je nosil v šolo in bral. Včasih je bil siten, da je zavračal v pogovoru vsakogar. S profesorjem Pečarjem in njegovo matematiko sta se kregala v razredu najbolj dva: Stane in zadnje čase še Januš. Nekaj prisilno razumarskega, sovražnega je videl Januš v tem predmetu, tako, da je v zadnji konferenci padel. Mučil se je včasih pred tablo in nekoč je bleknil prav nerodno: Oprostite, gospod profesor, ne morem! — Boste že morali — in ga je nagnal v klop. Tako se je zgodilo, da je Januš postal popolnoma desinteresiran. Otopel je. Zadnjo slovensko nalogo je napisal na petih straneh in vse, kar je mogel, je spravil pod svobodni naslov: Kaj najraje čitam? Odločil se je za nabožne knjige in priporočal evangelij. Profesor Janko se ni spuščal v globljo analizo, ker zato ni imel niti časa, niti primerne duševne moči. Lani je popravil okrog 3000 nalog. Pristavil je samo: Zanimivo. V tednu pred vprizoritvijo so pisali matematično nalogo. Januš je oddal prazen zvezek. Naslednjo uro je bila grščina. Stari profesor Kaves se ni malo začudil, ko je stopil sredi ure Januš pred kateder in izjavil, da gre domov. Ni mu dobro, pravi, in mogoče, da se sploh ne vrne več ... da izstopi.

Tako je izginil iz razreda. Profesor je izpraševal, toda odgovorili so mu, da je razburjen, ker je slabo pisal matematično nalogo. Tedaj je vstal Leo.

»Gospod profesor, jaz grem za njim.«

»Le pojdite in mi potem sporočite!«

Profesor Kaves, kakor so ga fantje jezili in goljufali, je bil dober človek. Na vseh konferencah jih je kot razrednik zagovarjal. Divji so bili, res, ampak ponosen je bil nanje, ker so bili najboljši razred na gimnaziji. Na ta račun jim je odpuščal marsikaj. Saj niso hudobni, samo prevzetni — jih je branil pred lastno vestjo.

Leo je skočil za Janušem v semenišče. Našel ga je v učilnici. »Kaj hočeš od mene?« se je Januš naglo obrnil k njemu. »Kaj je s teboj, Januš? Ali si se radi matematike tako razburil?« Januš se je zasmejal na glas. Nekaj drugega je — je pomislil Leo. »Povej, kaj ti je. S teboj ni nekaj v redu.« Pristopil je k njegovi delovni mizi. Vse je bilo na njej razmetano. Tudi par nabožnih knjig iz dr. Klinčeve biblioteke je bilo tam. Pripovedovali so semeniščani, da se zadnje čase dobro razumeta in da Januš veliko moli. Klinc ga v molitvi stavlja celo za vzgled. — Leo je zahteval odgovora.

»Ali veš ti, kaj je to greh?«

Janušove oči so se vsesale v Leonov obraz.

»Kako to meniš?«

»Povsem enostavno. Ali je greh ali ni greha? Kajti če je greh, potem mora biti tudi pokora. Bog je vsemogočen. Bog vse vidi, vse ve. Če vse ve, ali ni potem on tisti, ki človeka zapelje v greh? Ali ni določil usode ljudi že vnaprej, če ve vse preteklo, sedanje in prihodnje? Kje je potem hudič? Kaj? ... Kaj me tako gledaš, kot bi me hotel požreti? Haha! To je tako ...«

»Januš, ti preveč bereš in premišljuješ!«

»Ah, kaj preveč! Saj to je čisto enostavno. Če bog vse ve, preteklo, sedanje in prihodnje, potem ... potem ni greha, ni svobodne volje. Veš, potem sta bog in hudič eno. Bog je hudič in hudič je bog. Ali ni to originalna misel? ... Potem jaz nisem kriv prav nič, če sem napravil to in to ... Zakaj bi se moral ravno jaz zato pokoriti, če pa je bog že vnaprej določil, da bom grešil? Potem zame ni greha niti pokore ... Sicer pa pustiva to. Človeka utruja in vidim, da te ne zanima. Ti nisi še o tem premišljeval ... No, kako pa kaj dekleta? Zakaj nisi šel takrat z nama v zakotno ulico? O, tam se doživi marsikaj. Haha. Toni je tič. Da bi ga ti poznal! ... Ali si ti poznal Ružičko? Poglej, prav taka je!« Pokazal je modno karto, ki je predstavljala obraz mladega, lepega dekleta.

»Sicer pa — saj ti nisi bil na Češkem. Ti nisi poznal Ruže. Zadnjič sem jo srečal po noči. Pa je nisem pozdravil. Zato ne, ker mi je pisala samo eno kartico in še na tisti samo eno besedo ... Poglej, poglej, hudič gre!« Šiloma je potegnil Leona k oknu. Iz gimnazije je proti semenišču stopal katehet dr. Klinc. »Ali vidiš tiste satanske poteze, tiste sočno prezirne ustnice? ... Poglej ga, poglej!« S strastjo in vso napetostjo je zrl na cesto. Leo pa ga je prijel za roko in ga obrnil k sebi.

»Januš, poglej mi v oči! Ves čas sva si bila dobra. Govorila sva si, kot si fantje navadno ne govorijo. Poslušaj me! Ti preveč bereš. Preveč si sam.«

»Ne, ne, preveč sem med ljudmi. Jaz pa hočem samote, V samostan pojdem. Med ljudmi ziblaznim ... Da, zblaznim ...« Počasi, raztegnjeno je izpregovoril zadnjo besedo. »V samostan pojdem in tam bom prebiral debele knjige. Tam bom našel resnico, mir, odgovor bom našel ... Zakaj mora človek toliko trpeti ... Nikar me ne glej tako, kot da sem že blazen. Ne. Nisem. Sinoči sem mislil, da sem. Pa nisem. Včasih sem si želel, da bi bil blazen. Potem bi ne vedel ničesar. Bil bi svet zase.«

»Za boga milega, Januš, kaj vendar govoriš!« Nato je umolknil, se zrušil na stol pred mizo in zajokal, da si je Leo grizel ustnice.

»Januš, poslušaj, ti mi nisi povedal vsega. Ne razumem prav, zakaj vse to premišljuješ, kar si govoril. Ali se ti je kaj zgodilo? Povej, zaupaj svojemu prijatelju! Lažje ti bo. Nikomur ne bom povedal ...« Tako ga je začel Leo nagovarjaiti. Januš pa ni spravil drugega iz sebe, kakor jok in raztrgane besede: »Nesrečen sem, trpim za greh, ki ga nisem zakrivil sam. Tisto, kar sem mislil, da me bo rešilo, se je maščevalo. In sedaj trpim ...« 

Nenadoma je pretrgal jok, izbrisal si oči in povsem naravno pogledal v Leona. »Saj igram kmedijo. Oprosti. Bo že minilo. Včasih človeka tako prevzame, da ne ve ne kod ne kam. Od sedaj nikogar nočem okrog sebe. Sam hočem biti. Ah si ti moj prijatelj?« Iz oči v oči ga je vprašal.

»Januš, ti veš ...«

»Potem ne boš povedal nikomur ničesar. Razumeš? Daj roko! Častno besedo daj!«

»Januš, dam. No in sedaj ...« Januš je še čakal. »Nekaj si hotel povedati.«

»Nikoli ne hodi v zakotno ulico! Zakotna ulica se maščuje ...«

Čez dva dni so semeniščani razglasili, da je po noči izginil Januš. Dan na to se je vrnil iz Prekmurja njegov rojak, osmošolec Kristan. Tudi doma ni bilo Januša, je sporočil. Leo je sredi zaposlenosti pri »Žrtvah« šel k ravnatelju in mu izrazil sumnjo, da se je z Janušem gotovo kaj pripetilo. Ravnatelj pa je bil hladen kot kamen.

»Včeraj je bil še pri meni. Zahteval je odpustnico. Pa mu je nisem dal. Fant malo preveč bere. Rekel sem mu, naj gre malo domov in naj se raje briga za matematiko kot za teologijo. Premlad je še za filozofiranje.« Za te besede je Leo smrtno zasovražil ravnatelja. Čutil je, da se spet nekaj dogaja z mladim človekom, da je mogoče Januševo življenje na niti, če tudi ni povsem razumel zakaj. Zato je proklel ravnateljevo doktrinarno hladnost. Bežal je na policijo. Tam so ga poslali k navadnemu policijskemu naredniku v zaduhlo stražnico. Narednik je poležaval na postelji in nič mu ni bil všeč Leonov obisk. Vzel je sicer vse na protokol, toda na koncu je vprašal, kdo bo plačal stroške za poizvedbo ... Leo je onemel.

»Saj so premožni doma.« Drugega odgovora ni našel. Stražnik je zazeval rekoč: »Sicer pa, saj se ne splača. Fant je najbrže šel domov ali pa se kje potika.« Leo je preklinjal domov grede. Dva dni nato so sporočili iz Prekmurja, da je Januš razbil šipe na domači kapelici, da so ga klečečega pred oltarjem prijeli in prepeljali v Zagreb. Zblaznel je in njegova mati joče ... Med zapuščeno drobnarijo so našli Leonov zvezek. Bile so matematične domače naloge, ki jih je posodil Janušu. Zadnje strani so bile popisane v zamazani in težko čitljivi pisavi ... Vsevprek.

Zvečer istega dne, ko se je to zgodilo, je bila generalna vaja za »Žrtve«. Leona je čakalo novo presenečenje.

»Že popoldne sem te iskal. Ne prestraši se nikar! Najnovejša intriga. Ti res nimaš sreče. Dvorano so nam za ponedeljek odpovedali. Dva dni pred predstavo. Pišejo, da je nek občni zbor, ali tečaj sokolskih vaditeljev itd. Saj veš, koliko izgovorov se najde, če se hoče intrigirati.« Tako mu je govoril Kovač. Leo je prebledel. V duhu je zadnje dni večkrat gledal polno dvorano delavcev in delavk, ki bodo posetili »Žrtve«. Kako navdušeno bodo pozdravili svojega tovariša Petka, ki je dramo spisal, igralce in njega kot režiserja. To je bil njegov tihi sen. In Sonjo bo porosil za rdeč nagelj. Sedaj pa to? — Ni mogel verjeti. Toda pod obvestilom je bil podpis: Dr. Sernec.

»Popoldne sem bil pri njem. Odložiti ne morejo. Pravi, da je Sokol prosil prej kot mi.«

»Saj ni res! Saj imamo črno na belem. Nalašč zaradi tega sem si pismeno dal dvorano zasigurati. To je besedolomstvo. Spodaj so. V gostilni. Takoj jih primem.«

Našel pa je hladne obraze. Kakor da ga ne poznajo več. Zabolelo ga je, ker ni čutil osebnega sovraštva do njih, najmanj pa do dr. Serneca. Nocoj pa je bil tako formelen, tako uraden.

»Ni pomoči! V torek lahko igrate.«

»Toda v torek so prireditve na vseh koncih in krajih. Prazno bo.«

»To pa je vaša stvar.« Dr. Sernec se je obrnil zopet k mizi ter s tem pokazal, da ne mara več govoriti z njim. Leo se je strt vračal po ozkih, zavitih stopnicah na oder. Igralci so bili vsi že zbrani. Nič niso govorili. Čakali so nanj. Niti pozdravili se niso glasno. Samo z očmi. Zakaj vsi so vedeli, da se jim godi krivica. Zakaj? Kaj so storili? Na nobeno stranko ne prisegajo. Svobodni ljudje so in samo za gledališče jim je. Tedaj je spregovoril Leo: »Generalko odigramo. Predstava se vrši v sredo. Naj bo kakorkoli. Intrigam zoperstavimo svoje delo in če tudi bo ...«

»Deficit!« je pristavil Kovač. »Magari. Takoj zastor dol, igralci in šepetalka na mesto ...« Pod vplivom Leonove uporne volje so se hitro vživeli v igro. Na balkonu je slonela Sonja in je gledala energičnega Leona. Tako všeč ji je bil. Dala bi mu nagelj, če bi ga imela pri sebi ... Skozi glavo pa ji je šinila misel na maturo. Nič se ne učim in ne morem se učiti. Kaj bo? — Tedaj se je zastor dvignil in generalka se je začela.

Prvi maj je bil v torek. Leo in vsi so bili pripravljeni na najslabše. Kljub temu je bila dvorana do polovice zasedena. Za kritje stroškov mnogo premalo. Vsem pa, ki so bili pri predstavi, so »Žrtve« segle do srca.

Preko žrtev do novih zmag — to je bila misel zadnjega dejanja, ki so ga odigrali igralci z vso dušo ter želi buren aplavz. Ob odprti sceni je nato vse navzoče in pisatelja delavca Petka nagovoril artistični vodja Kovač. »Cenjeno občinstvo! Danes obhajamo z vami, ki ste skromno posetili našo predstavo, veliko slavje. Ljudski oder, ki so ga postavile mlade, požrtvovalne sile, da bi bil žarišče ljudske kulture, predvsem ljudskega gledališča, vam je danes predstavil igro preprostega delavca Petka. (Klici: Živijo Petek!) Ves čas smo se morali boriti z ogromnimi težkočami, zakaj, kdor ne prisega na nobeno zastavo, na nobeno korito, ostane brez hrane. Sami med seboj smo nabirali sredstva, da smo krili velike izdatke in ne vemo, kako bo v bodočnosti. Čutimo pa vsi, da smo si z »Žrtvami« postavili mejnik. S to igro smo najjasnejše izpovedali svoj program. Žal, da ga niso slišali vsi tisti, ki jim je bil namenjen, zakaj, opijajo jih z vinom, z vsemi sredstvi jih opijajo samo, da bi ne imeli treznega in čistega razuma. Mi bi radi igrali »Žrtve« pred polno dvorano, da bi jih sprejeli v svojo notranjost vsi ponižani in razžaljeni, ki se sredi strankarske politike in laži bore za svoje pravice, da bi spoznali, da gre preko žrtev pot do zmage, da ni treba obupavati v zakotnih gostilnah in slediti onim, ki govore, da je vsa borba zastonj. Lahko, da nam zaprejo naše razmere Ljudski oder, tudi lahko, da nas razženejo na vse vetrove, toda ideje ne bodo zatrli nikoli. Zgodilo se je, da smo morali zaradi, ne vem, kakih nasprotij in sovraštva do nas, včeraj predstavo odpovedati. Ni tu mesta, da bi človek govoril o tem. Kljub vsemu temu: ne udamo se, mi hočemo delati. Prijatelju Petku pa želimo, da napiše še več dram. Mi mu bomo stali ob strani, ker mi vsi smo z njim in z vsemi vami eno. Pozdravljeni!«

Leo je izročil Petku skromen venec in ta večer skrbno obriti Petek ga je poljubil.

To je bil zadnji nastop svobodnega Ljudskega odra. Po enem mesecu se je moral preseliti v Barvarsko ulico. Zaznamoval je celih 500.— Din deficita. Upniki so tirjali — nihče ni mogel plačati. Kovač se je v tej zadregi spet pobotal z dr. Klincem in klerikalci so pod ceno, da postane Ljudski oder njihova inštitucija, plačali ves dolg. Tako je utonila mlada, komaj rojena organizacija, ki so jo skušali mladi idealisti ustvariti kljub vsem razmeram, pa so jih razmere požrle.

Lep je bil mesec maj.

Binica je šla skozi zeleneči park in njegova pomladna lepota jo je bolela do dna srca. Že ves popoldne je hodila tako okrog in se ni mogla odločiti. Utrujena od hoje, še bolj utrujena od bolnih misli, se je kot živa senca potikala po aleji. Že cel mesec so bile njene oči neprespane, vzglavje s solzami postlano.

Čutila se je noseča ...

Dolgo časa ni vedela. Dvomila je, ni verjela, da je tak konec sanj in razočaranja. Podporočniku se je udala v hrepenenju, v ljubezni, niti pomislila ni na kaj takega, saj ji je povedal toliko lepih besedi, saj jo je tako poljubljal in ljubil ... Ko je odšel in je pozabil nanjo, se je v bridkem spoznanju, vinjena od silvestrovega vina in od razočaranja udala komisarju. Zato, da bi izživela preteklost, da bi pozabila na vso tisto lepoto, ki jo je podporočnik oskrunil s svojim molkom, s svojo izdajo. Novoletna noč pa je prinesla novo gorje ...

In sedaj?

Včeraj je bila pri zdravniku. Sleči se je morala. Ostuden sram je občutila, ko je šel z roko po njeni koži in tipal. Ni mu povedala. Rekla je samo, da jo nekaj boli. On pa se je nasmehnil.

»Gospodična, je že tako. Nič drugega, samo rodili boste ...« Tako je slišala na glas, kar je večkrat mislila na tihem in ni verjela. Že je v divjem joku hotela pasti predenj na kolena in ga pro­siti, naj jo reši sramote, naj ji prizanese. Pa je rekla samo smrtno bledo: »Ali ni druge pomoči?« Zdravnik je skomignil z rameni. »Druga pomoč je prepovedana.«

Kot živ paragraf je stal pred dekletom, ki si nikoli še ni želelo otroka, ki je bilo polno ljubezni in mladosti — sedaj pa, kam bo šla njena pot? Tega paragraf ni vprašal. Ker paragraf ne vpraša nikoli, paragraf ni kriv nikoli v svoji nezmotljivi neusmiljenosti ... Poslal jo je na pot, ki se ji je zdela rešilna ... Binica je še hotela živeti. Zakaj bi ji zaradi tistega prvega hrepenenja morala usahniti vsa mladost? — Ni se čutila kriva, zato se je iz parka napotila v staro nizko, stisnjeno hišo, kjer je stanovala babica. Pri dekletih je slišala že o njej, da rada pomaga, če le more.

Zunaj je sijalo solnce, cvelo je že vse in maj je bil. Binica pa je vstopila v mračno, neprijazno sobo, zjokala se je pred starko in jo prosila pomoči.

»Kako dolgo že?«

»Peti mesec.«

»Zakaj nisi prišla prej?«

»Nisem vedela, nisem mogla ... Oh, kako strašno je to, gospa.«

Starki se je smililo dekle in sprostila ga je nepoklicanega plodu, ki ji je ogrožal vso bodočnost. Saj je dobro premislila, je dejala. Na komisarja je mislila mnogo. Lahko bi mu povedala, pisala bi mu lahko in zahtevala, da jo poroči. Oče bi z veseljem privolil. Prvi trenutek se ji je zdelo dobro in v redu, ko pa se je spomnila, da ga ne ljubi, se ji je vzbudila odvratnost pred njim. Ne. Nikoli. Raje v smrt, kakor v življenje s človekom, ki ga ne ljubi. Zato se je napotila k babici. Saj bi šla mogoče tudi k zdravniku. Tudi to ji je bilo znano, da so opravljali take posle, toda zaradi nevarnosti pred paragrafom so zahtevali veliko vsoto. Binica ni imela nikoli preveč denarja. Ves ji je hitro skopnel. Oče je rad pil, mati je bolehala. Za pijačo in zdravila se potroši mnogo denarja. Babica jo je sprostila za sto dinarjev. Težka je bila operacija, ker je bila kasna. Toda Binica je pretrpela vse bolečine potrpežljivo, molče, da se je babica čudila.

»Ti pa dosti vzdržiš!«

Izčrpana je ležala nato še vso uro na postelji. V mraku se je utrujena, a spokojna, ker si je rešila življenje pred ljudmi in pred seboj, vračala domov. Svoji sostanovalki ni povedala ničesar. Glava jo je bolela že prej večkrat, zato gospodinja ni povpraševala.

Spala je dolgo.

Že od daleč se je smejala v solncu. Črni lasje so ji odsevali v svetlih pramenih in Leonu se je zdelo, da gore. Razposajena je bila in vesela.

»O, Leo, ali ste slišali? Ali še nič ne veste? Potem vam pa sploh ne povem.«

Leo se je skušal veseliti z njo, če tudi ni vedel zakaj.

»Ali se še spominjate, kje ste rekli, da mora biti v maju lepo?« 

»Spominjam se.«

»No, ali še ne uganete? Vi ste patron. Tilka spet vabi. Ali bova šla? Oprostite, ali boste šli tudi vi? Evo vam pisma.«

Pokazala mu je samo tisto stran, na kateri piše pozdrave za Leona in ga spet vabi. Prejšnjih strani, kjer je Tilka tožila, da jo je trgovec zapustil in se je ob branju spomnila Sonja tistega jutra, ko ji je dala brati kartico šaljive pošte, ni pokazala.

»Pridita, otroka moja. Ko bi vedela, kako je lepo tukaj v maju!«

»Tilka naju ima za otroka. Ali se nič ne upirate?« 

Leo se je samo zadovoljno nasmehnil.

»Greva?«

»Greva.«

Stisnila sta si roke.

»Kam sedaj?«

Leo ji je zastavil korak.

»V šolo moram. Ravnatelj me kliče radi matematike in fizike. Nič se ne učim. To ste krivi vi. Haha! Zakaj ste tako začudeni? Ali se ne čutite krivega, vi, vi ...« Zamahnila je z roko in odhitela.

Leo je gledal za njo. Srečen je bil.

Ravnatelj Kotnik je komodno sedel v mehkem naslonjaču. Njegova pisarna je bila lepo urejena. Knjige pospravljene, papirji v mapah in v kotu je bil divan, mizica in še dva stola. Ura je odbila pet. Stopil je k oknu in pogledal na ulico ... »Že hiti!« – veselo je pomanil roke. »Ena, dve, tri« ... štel je trenutke in potrkalo je.

»Naprej!«

Vstopila je — Sonja.

»Oprostite, malo sem se zakasnila.«

»Nič hudega! Sedite!« Ponudil ji je divan. »Takoj preideva k stvari. Poklical sem vas radi vaše mature. Kaj je vendar z vami? Prej ste navadno dobro odgovarjali, zadnje čase pa kakor ... kakor, da se sploh nič več ne brigate za šolo ...« Sonja mu je gledala kljubovalno v oči. »Ne vem, ali vas fanti tako mešajo, ali kaj vam je. Poklical sem vas, da vas še enkrat izprašam. Ker vas sicer ne morem pripustiti k maturi ...« Sonjo so obhajali mravljinci. Ravnatelj je prisedel. Nič posebnega se ji ni zdelo to. — »Sicer pa ne bo tako hudo.« — V tistem trenotku je bil njegov glas že spremenjen. Prej hladen, sedaj pretirano topel in prijazen. — »Jaz tako vem, da se učite, da znate ...«

»Od kod te besede?« je šinilo skozi njeno glavo. Takrat se ji je približal, stegnil je roko po njenih ramenih in ji pošepnil: »Odvisno je vse samo od vas ...«

Sonja se ni mogla takoj znajti v svojem položaju. Prenaglo je šlo. Šele, ko je začutila, kako leze njegova gladka roka pod njeno krilo, ko je na goli nogi občutila dotikljaj mastne, starikave kože, je planila kvišku in se v hipu iztrgala iz njegovega objema. Kakor da je vajen takih scen, se ji je spet približal, da bi zlomil poslednjo upornost. Ko se mu je roka dotaknila njenih grudi, ga je udarila v obraz. »Kričala bom, kričala,« je siknila vanj. Hotela je pobegniti, toda sama ni vedela, kdaj je zaklenil vrata.

»Odprite!«

Kot hijena je zijala z izbuljenimi očmi v njegov obraz. On pa je škripal z zobmi. »Verflucht! Verflucht!« je tiho zaklel in začel odklepati. »Zapomnite si dobro, kdaj ste udarili ravnatelja!« Sonja ni slišala, ni razumela. Po stopnicah je bežala. Dušilo jo je. Ravnatelj pa se je neutešen sesedel na divan in neprenehoma ponavljal svoj »Verflucht! Verflucht!«

Veliki odmor je bil. Na dvorišču državne gimnazije sta se med vriščem nižje gimnazijcev sprehajala Leo in Franček.

»Kako misliš ti o Januševi blaznosti? Jaz ne morem verjeti.«

»To ni tako lahko odgovoriti. Človek bi moral do potankosti poznati njegovo preteklost. Mene sicer vsi izprašujete, kaj vse sva se pogovarjala takrat, ko sem šel za njim. Toda jaz Vam ne morem povedati ničesar. Nekaj vem, toda ne morem še tega prav oceniti, ker ne vem, če je vzrok ali samo povod. Jasno pa mi je eno: postal je žrtev naše zgrešene vzgoje.«

»Kako to misliš?«

»Nihče mu ni povedal ob pravem času, kdo in kaj je. Samo za dušo skrbe, pravijo, o telesu ne izvemo nikoli ničesar. Odkrito povedano, meni bi se ne godilo nič boljše, da me ni rešil slučaj.«

»Aha! Sonja ...«

»Oprosti, prosim. Tega se ne dotikajva. Ne maram. Bodočnost kljub temu še ni jasna. Ti, že dolgo sem te hotel vprašati ...« Postala sta. Franček je slutil, kaj pride. — »Kako je s teboj in ... s tvojo gospodinjo. Mirko je nekaj ...« 

»Mirko je nesramnež. On seveda lahko go­vori ...«

»Nikar se ne skregajva. Rad bi vedel, koliko je resnice.« Molk. Nato ... »Vse je res!« Spet molk.

»Ali nimaš moči, da bi se je obranil?« Franček se je trpko nasmehnil. »Kako? Ona in moje telo sta močnejša ...«

»Ne razumem. V tem slučaju ne razumem. Saj bi se lahko odselil.«

»Kam? Sicer pa, saj je vseeno!«

»Ni vseeno.«

»Je.«

»Zakaj pa Mirko vzdrži?«

Frančeku je zaplala kri v obraz. »Mirko lahko vzdrži ... Kdor opravlja sam s seboj, ta se lahko vzdržuje, odreka. Ta je lahko asket. Haha!«

»Kako?«

»Preberi si v sv. pismu poglavje o Onanu, mene pa pusti pri miru.« Jezen je odšel. Že tretjič je pozvonilo.

Še vedno je maj ...

V gostilniški sobi sta sedela dva brkata kmeta. Gledala sta skozi odprta vrata v drugo sobo.

»Poglej ju! Ali sta brat in sestra?«

»Ne verjamem. Preveč zaljubljeno se gledata.« 

»Lepo!«

»Pri učiteljici sta na obisku.«

»Mh! Slamnata vdovica je. Oni jo je pustil. Saj veš, koliko je bilo govorice. Kaj pa bo trgovec z učiteljico?«

»Poglej! Črna je kot ciganka, ki je odšla. Če bi jo srečal, bi dejal, da je ciganka. Glava jo menda boli, ker ji on hladi z roko čelo ... Da, mladi, zaljubljeni ljudje!« In sta se smejala vsak k sebi. Svoje mladosti sta se spomnila. — V sosedni sobi sta sedela Leo in Sonja. Kakor da ne vidita ljudi, se nista brigala za nikogar. Sonjo je močno bolela glava. Zato si je Leo hladil roko na mrzli steni in jo nato stisnil k njenemu čelu. Dolgo sta tako sedela. Tilka in drugi so postavljali oder ... Zvečer je bila Sonja zdrava in razposajena. Žal ji je bilo sicer za cigansko godbo, ki je ni bilo več, toda sredi veselih ljudi se je znašla sama vesela. Plesala je, pisala šaljivo pošto na vse strani in tudi s svojimi žarečimi pogledi ni štedila. Nekateri gospodje (trgovca, učitelj, orožniški narednik itd.) so se kar trgali zanjo. Leo je hodil med kmečkimi fanti. Bolj domače se je počutil med njimi. Za Sonjo se ni bal. Bil je miren, kakor mu je srce divje tolklo. Hotel bi zaplesati s Sonjo divji, strastni ples ...

Pa ne tukaj. Nekje, kjer bi ne bilo ljudi, kjer bi bila samo pomlad in cvetje ... Napisal ji je pismo. Toda besede so se mu zdele tako onemogle, da ga je raztrgal in napisal drugo. Pisati sem ti hotel — pa ne bom. Beseda pove premalo. — Istočasno mu je pisala Sonja. In je tudi raztrgala. Drugim je lahko pisala, odgovarjala prešerno na poklone, katere so ji pošiljali, pri Leonu pa ji je beseda zastala. Zato je sklenila, da ne piše. Ko pa je sprejela njegovo pisemce, je odgovorila. Prav imaš! Tudi jaz sem ti pisala, pa sem raztrgala. Drugim bom pisala — tebi ne. Drugim za šalo. — In on ji je odgovoril, da razume. In prišlo je drugo. Leo — nič ti ne bom pisala — nekaj ti dam pa samo, če uganeš kaj. Torej? — Nasmehnil se je preko miz do Sonje. Spogledala sta se in oči so se zasvetile. Zato je odgovoril: Poljub ... Kdaj??? — Sonja se je na glas zasmejala, ko je sprejela njegovo pismo. Njen sosed je poškilil vanj. »Kdo vam piše tako lepo, da se tako sladko smejete?«

[nejasno] gospod, to pa je nekaj takega, kar ni za [nejasno]. Brž je odgovorila Leonu: Nocoj! Nocoj! [nejasno] cigan!!! Grozno se bojim mesta. — [nejasno] Hitro teče ura . . . Sonja.

[nejasno] napisala tri drobna pisma v skrom[nejasno] razkošnem hrepenenju. O polnoči [nejasno] odmor. Leo je stopil k mizi in ji [nejasno] zunaj.« Pokimala mu je z očmi. Iz vročega, razplesanega ozračja je stopil Leo na cesto. Dolina je bila ozka, krog in krog z gozdnatimi hribi obdana in s pašniki. Mesečna sinjina se je razkošno razsipavala po sveži, cvetoči prirodi. Kot Leonovo čustvo ... Ob vrtu je postal. Ni dolgo čakal. Sonja si je ogrnila samo plašč.

»Kod?«

»Tja dol — proti gozdu.«

In sta šla. Molče. Samo udarci njunih korakov in hrušč iz gostilne, samo to je odmevalo po cesti. Sonja in Leo nista slišala niti tega. Po rosni trati sta zavila med smrečje. In kakor da je njuno srce eno, sta se v istem trenutku obrnila drug k drugemu, roke niso bile več roke — in ustnice so se vsesale v dolg, kipeč poljub. Prvi. Dolgo sta čakala nanj, dolgo sta si ga hranila. Ustnice so se vsesale v ustnice in niso hotele popustiti. Kakor da hočeta podaljšati trenutek v večnost. In ko sta bila že utrujena od razkošnosti svojih prekipevajočih čustev, je padla skozi veje svetloba na njune oči.

»Sonja!« 

»Leo!«

Poljub.

»Sedaj bi hotela umreti ...« Oči so se ji zaiskrile od skrivne boli, od skrivne solze.

»Ne, Sonja, sedaj morava živeti!«

Edino ti dve misli v njiju sta šli vsaka v svoj konec. Že večkrat. Toda Leonova je bila ves čas močnejša in v trenutkih je potegnila Sonjo seboj. Po Leonu je Sonja zaverovala v življenje in Leo po Sonji. Le da je Sonja verovala samo v trenutkih, Leo pa je veroval trajno in trdno ... Ko sta šla v zgodnjem jutru ob potoku na kolodvor, sta drug drugemu natrgala spominčic. Leo je svoj šopek zapel Sonji, Sonja je svojega vtaknila v njegovo gumbnico. S poljubi sta si pot kazala ...

»Ali slišite, kako potok vriska?«

»Slišim.«

Sonija ga je vedno še vikala.

»Tako, Sonja, sedaj pa se bova učila tikati. Za vsak naslednji »vi«, ki mi ga rečeš, plačaš kazen ...«

»Kakšno?« 

»Vroč poljub!«

»O ... vi!«

Tako si je sama sodila ...

Leo je skočil samo po knjige domov. Vlak je prišel nekaj minut pred osmo. Zamuditi ni hotel. Prvo uro so imeli matematiko. Med molitvijo je vstopil. Profesor Pečar je bil dobre volje. Leo je prišel, kakor je bil na poti. V gumbnici sveže spominčice ... Med uro Leonu ni bilo poslušati; pri razredni promenadi je prišel profesor tudi do njega.

»No, no, Vuk, ali ste bili na gostij1?«  Razred se je zakrohotal, Leo pa je zardel.

»Vi, dajte tiste rože vstran. Rože ne spadajo v šolo.« Nihče ni vedel, zakaj profesor matematike tako sovraži rože. Pri drugih profesorjih so lahko imeli v gumbnicah, kar so hoteli. Ldmo pri njem ničesar. Tako je moral tudi Leo s svojimi spominčicami pod klop. V odmoru so ga vpraševali, kje je bil. {{{prelom strani}}} »Aha, oči so nepospane! Pri dekletih je poležaval ... Tiha voda, pa hudo dere ...« ga je obdolžil Toni.

»Vzemi, pa molči!« se je veselo nasmehnil Leo. Komaj je pokazal steklenico z vinom, že so planili po njej. Pred odhodom iz gostilne je ostala na mizi. Drug drugemu so jo ponujali. Leo od prvega njunega izleta ni več pil. Zaobljubil se je pred Sonjo. »Ponesem tovarišem ...« je dejal in vtaknil v žep. Sedaj je bila hitro prazna. Toniju so jo iztrgali, da je prišlo malo nanj. Med grščino so mu jo prazno vrnili. Franček jo je zagnal po tleh do njegove klopi, Toni spet nazaj, čudno je ropotalo in smeh je šel med klopmi, da se je celo stari profesor Kaves vzdramil iz Ilijade.

»E—e, kaj pa je, Toni?«

Kadar je bil dobre volje, je klical s krstnimi imeni. Toni je pogledal na kateder.

»E, kaj bi bilo! Zunaj grmi!«

»A tako!«

In profesor se je znova zamislil v Ilijado, po razredu pa je šel skozi vse vrste smeh do konca ure, zakaj, ves čas je pod klopmi grmelo.

Tisti dan je zapisal Leo v kroniko: Ni človeka, ki bi lahko to popisal. Sonja — ej, tisočkrat Sonja ... maj – cvetje – oj, koliko je vsega! Kam bi dal?

Moje duše zaklad,
je za ves svet bogat ...

Na poziv starejšinstva so dijaki-Sokoli naštudirali »Kovačevega študenta«. Blagajna je trpela na suši, ki bi jo naj dijaki s svojo predstavo pregnali. V zadnjem trenutku so prosili Leona, da jim pomaga.

»Sicer nisi več naš, izneveril si se; pravijo celo, da si klerikalec, ampak mi te prosimo kot tovariša. Pridi in malo zrežiraj!« Leo je šel z veseljem. V tistih dneh bi najraje objemal vse ljudi, ves svet. Nobenega sovražnika ni videl. »Klerikalec sicer nisem, pa tudi liberalec ne. Ravno zato grem, da vam pomorem.« Prireditev je dobro uspela in Leona so povabili na krokarijo. »Nocoj ga bomo še pili!« je dejal Toni, ko so stopili v gostilno. Ob dolgi mizi je bilo že zbrano častitljivo starejšinstvo. Na čelu dr. Mahkota, nato dr. Sernec, prof. dr. Novak, ravnatelj Kotnik in še druga taka — sodrga. Tako je namreč mislil Leo. To so bili ljudje, ki jih je ob prvem pogledu vedno znova zasovražil. Študentom, ki po večini niti večerjali niso, so na ukaz dr. Mahkote postavili par litrov na mizo. Ako je kdo imel denar, si je kupil žemljo ali hrenovko. Nato so pili in peti so morali. Omizje sosedne mize jim je ploskalo. (Študentje so namreč morali ostati v mali sobici in samo takrat, kadar so zapeli, so lahko stopili med vrata, da je čestito omizje bolje silšalo.) S petjem so se priborili vedno kak nov liter. O polnoči so bili že v rožah. Leo je hotel pobegniti. Čutil se je tujca v tej družbi. Ne zaradi študentov, temveč zaradi dr. Mahkote, dr. Serneca in dr. Novaka. Vsi so ga dobro poznali še iz njegove sokolske dobe. Zlasti dr. Sernec je dal veliko nanj; sedaj pa se je tako izgubil, veliko bolj izgubil kot kolegi, ki so vinjeni peli in vzklikali nacijonalizmu ... Videl je, kako poškili ta ali oni včasih nanj. Čutil je, da se pogovarjajo o njem.

»No, Leo, ti si se pa čisto izneveril!« Tako ga je nagovoril dr. Sernec, ko je prinesel nov liter mladim pevcem in pivcem.

»Zakaj, gospod doktor?«

»Nekam med klerikalce zahajaš. Sedaj se je vendar izkazalo, da je bil »Ljudski oder« prikrita klerikalna institucija ...«

»O, nič se ni izkazalo. Kdo nas je prisilil do likvidacije? Kdo nam je odpovedal dvorano za »Žrtve« in tako povzročil deficit?«

»Ne vem, ali si tako slep ali zvit, da mi nočeš prav dati.«

Gospod doktor, jaz dobro vidim ...«

Še nekaj besedi in pogovora je bilo konec. Dr. Sernec je čutil strast Leonovih odgovorov. »Reporen fant« je zdrčalo skozi vinjeno glavo. Ob policijski uri se je iznašel pod mizo pijani Stane in klical Leona: »Ali imaš kaj cvenka v žepu? Lačen sem. Ti hudiči so nam obljubili večerjo, dali pa so nam samo pijačo. Nič nisem večerjal.« Leo ga je potegnil izpod mize in naročil hrenovko. Moral je pomagati. Stane ni hotel sam.

»Te proklete svinje debele ...« Leo ga je miril.

»Tiho bodi! Pijan si, da samega sebe ne slišiš.« 

»Veš, tako mi je, da bi vse te hudiče poklal.« 

»Sedaj, ker ga imaš v glavi. Jutri boš pa spet njihov hlapček.«

»Ne bom več. Pri moji duši, da ne bom več. Vse Orjunaše bom nahujskal nanje.«

»Ne bo se ti posrečilo. Gliha vkup štriha.«

Stane se je tiste dni ponovno skregal s prof. Pečarjem. Zagrozil mu je namreč, da ga vrže. Drugi dan je šel k njemu na stanovanje in ga prosil oproščenja. »Gospod profesor, saj me ne boste več videli. V jeseni odjadram v Ljubljano ...« Tako sta se pobotala in zvečer je Stane hvalil, kako dober človek je profesor Pečar ... Večno nasprotje je bil Stane. Njegov oče je bil pijanec in trgovec, ki je nadvse oboževal klerikalce. Skop je bil in versko natančen. V počitnicah je vsako nedeljo vprašal Staneta, kaj so pridigali gospod župnik. Tako se je prepričal, če je bil fant v cerkvi. V mestu se je popolnoma pokvaril, so rekli. Med same brezverce zahaja. Župnik pa je domače tolažil: »Ga bomo že stisnili po maturi, oče, nič se ne bojte in malo manj pijte. Naj se le zdivja sedaj. Jaz nisem bil veliko boljši.« In oče je bil potolažen.

Vse mesto se je razburjalo. Po noči je bil izvršen napad na klerikalno tiskarno. Vse stroje so razbili, je šlo od ust do ust. V razredu je vršelo kot v panju. Stane je branil: »Saj ni res. Samo enega so razbili.«

»Najboljšega seveda!«

Prerekali so se med seboj, zakaj obenem z novico se je razširilo mnenje, da ni tega storil nihče drugi kot Orjuna. Preiskava se je že začela. Zaprli so jih nekaj. Po dveh mesecih, ko se je spet vlada menjala, so jih izpustili, ker ni bilo dovolj dokazov. Stane je bil tiste dni prepaden. Bal se je. Bil je zraven. Tega sicer ni zaupal nikomur, vendar so sumili, da se je vsaj načrta udeležil. Leo ga je izpraševal, toda ničesar ni izvedel.

»Samo eno ti lahko zaupam: Ljudski oder smo razbili mi ... Ali veš, zakaj sem odpovedal vlogo? Haha! Delo tajne organizacije!« In Leonu se je zjasnilo marsikaj. »Prosim te pa, da tega ne trobiš po ulicah!« Kadar mu je zaupal, je vedel, da Leo ne bo izpovedal ...

Popoldne je Leo čakal Sonjo. Ravnatelj Kotnik jih je pet poklical k sebi, da jih izpraša poslednjič, da odloči, če pridejo k maturi. Dolgo je čakal. Sonja se je smejala že od daleč. Obraz je bit razgret.

»No?«

»Padla sem! Haha! Kaj strmiš? Padla sem. Kdor se ne uči, pade ... Saj tako je rekel ravnatelj. Sicer pa se ne pogovarjajva o tem. Kaj lepega mi povej ...«

Toda njun izprehod je bil izgubljen.

Na vlaku.

Leo se pelje domov. V vagonu je vrišč ponehal. Zmračilo se je. Leo stopi k oknu.

»Dovolite?«

»O, prosim.«

Malo nerodno mu je. Binica sedi sama tam in nič ni vesela. Tako utrujena je v očeh. Leo bi rad govoril z njo. Rad bi se opravičil radi svojih lanskih izpadov, ki so šli po vasi od ust do ust. Slišal je, da so ji vse povedali. Kako se je napil, kako je robantil zoper njo. In tako dalje ... Pozdravila sta se že ob prvi postaji.

»Slabo izgledate, gospodična.«

»Bolna sem ...«

Ali se ni zasvetila solza v njenih očeh? Binici je težko. Leo začne pogovor. Naslonita se na odprto okno. Veter kruštra Biničine lase.

»Zdi se mi, da vam je težko.«

»Kako to veste?«

»V vaših očeh vidim ... Opravičiti se moram pred vami ... radi lanskega leta.« 

»Bolna sem. Razočarana.«

»Poslušajte, kako šumi les. Lepi so naši kraji.« 

»Ničesar ne morem občutiti ...«

»Kaj vas je tako hudega zadelo?« Binica misli nekaj časa, misli, a ne pove pravega: »Še v slabo voljo vas spravim. Govoriva kaj drugega ...« Leonu je bilo mučno. Pogovor jima ni tekel. Žal mu je bilo tega dekleta. Ko pa se je spomnil toplega, poljubov polnega slovesa Sonjinega, je pozabil na bledo Binico ...

Vlak je težko sopel.

Doma se niso malo začudili, ko je Leo takoj po svojem prihodu izjavil, da se preseli v gorice. Drugo leto ima maturo. Zadnje počitnice so to. Mora se pripraviti. Toda to ni bil pravi vzrok. Pravega je zamolčal. Hotelo se mu je samote. Veliko je doživel v zadnjem letu. Vse to je bilo treba premeriti, premisliti. Poglobiti se je hotel, razmišljati o sebi. Zato je že prvi teden poromal v gorice. Hlapec Matjaž ga je peljal: »Sedaj boš torej puščavnik? Prav. Dobro se imej, dobro si kuhaj in kadar ti bo dolgčas, si poišči kako mlado kuharico!« To mu je povedal za slovo, ko se je iz vrha spet odpravljal domov. Leo je stal na grabici.

»Ne bo nič takega, Matjaž ... Srečno!« in voz je oddrdral po klancu navzdol.

Dnevnik samote.[uredi]

Sedaj sem v vinogradu. Že dva dni. Vse sem si lepo uredil za samovanje. Nastanil sem se v majhni sobici. Samo okno ima in na verando velika vrata. Sinoči sem jih imel odprta. Mesečina je v širokem pramenu padala v sobo. Po stenah sem razobesil slike, ki sem jih uokviril sam. Nad posteljo umira Franjo Asiški. Ob pisalni mizi je relief mrtvaške lobanje — spomin na rajnega strica ... Tako začenjam živeti novo življenje. Nič več nisem tisti, kot sem bil.

Vedno mi krožijo v spominu brivnica, major in potepuh. Vse leto že premišljujem o tem. Včasih mislim samo na potepuha in zvrteti se mi hoče. Ne morem verjeti, da ni ničesar. Nekje mora biti Nekdo, ki je čez nas vse, ki nas sodi, poplačuje in kaznuje. Kdo je Kristus? Ob Božiču sem povedal spovedniku, da ne morem verjeti, da je Kristus — bog, da je samo človek. Nagnal me je z besedami: »Kaj pa tebe brigajo take misli?« Zato sem se zaril še bolj v nje. In danes čutim: pri vsej svoji pameti, pri vsem tem, kar sem že izkusil: Kristus Jezus iz Nazareta ni bil, nič drugega, kakor veren, bogu vdan tesar, ki je storil veliko dobrega in je ljudi učil k lepšemu, boljšemu življenju. Samo zato so ga proglasili za boga, da bi jim bila vest lažja. Izgovarjajo se sedaj: »Kristus je lahko tako živel, ker je bil bog, mi smo pa grešniki, ker smo ljudje. Njegova popolnost je za nas nedosegljiva ...« Tisti spovednik me je tako razjezil, da nisem šel več k spovedi. Spoznal sem popolno neumnost in nemogočnost spovedi. Kaj brigajo koga drugega tvoji grehi? Vrhutega, kaj brigajo človeka. Tega niti ne poznaš, ki se skriva za tisto neumno kobačo kot kako zaprto tele ... Ob Veliki noči sem šel k obhajilu brez vsega. Prav ničesar nisem občutil. Nobenega greha. Popolnoma mehanično sem stopil pred oltar in dr. Klinc me je obhajal.

Povejte, ljudje božji, kaj je obhajilo? Zvrteti se mi hoče, če pomislim, da je vse to samo goljufija ... Kako more biti Kristus pričujoč v hostiji, v tistem stisnjenem kosu testa, ki ga speče mežnar in iz katerega se norčujejo ministranti? Ali ni vse to blaznost, ostudna prevara? Beg iz resničnosti v domišljijo, ki je že taka, da je laž ...

Z vso strastjo prebiram evangelije. Drobna knjižica, ki sem jo našel med stričevo zapuščino. Nekaj tako lepega doživljam v sebi, kadar jih prebiram. Lažje mi je in moja vprašanja in dvomi se redčijo.

To verujem: Bog je, Kristus pa je največji med ljudmi, ker je delal dobro. Človek je bil, samo človek in v tem je njegova veličina. Pokazal je pot, po kateri moramo iti, da se izpopolnimo. V preprostem človeku je resnica, ne v civiliziranem. To je spoznal tudi Tolstoj. Zato je šel med kmete. Tudi on pravi, da je največje bogoskrunstvo častiti Krista bot boga. Krist je sledil svoji vesti, ki jo je vodil bog in mi vsi smo otroci božji, zakaj vse, kar je bilo, je in bo, je od boga. Sv. Pavel piše v listu Rimljanom: »Kajti kakor so po neposlušnosti enega človeka grešni postali vsi ljudje, tako bodo tudi po poslušnosti enega pravični postali mnogi ... Ali ni kakor pregreha tudi dar; kajti če so po pregrehi enega mnogi pomrli, za mnogo bolje se je milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa na mnoge poobilšal!« To je napisal sv. Pavel. Zakaj tega ne uče, če pravijo, da so osnova krščanstva evangeliji? V tem trenutku je tudi zanimivo misliti, zakaj si ne sme razlagati vsak evangelijev sam, zakaj sme brati samo izdaje s priznanimi opombami in razlagami.

Jaz ne verujem več v cerkev.

Papež je despot, je Veliki inkvizitor iz Dostojevskijevega romana. Če bi prišel danes Kristus na svet, bi ga dal papež križati, ker svoje tiare, svojega veličastnega dvora in debelega trebuha si ne da vzeti. Ne on in ne njegovi uradniki ...

Nekaj neverjetnega se je zgodilo včeraj. Sedel sem na verandi. Poldne je že odzvonilo. Pod seboj sem slišal pogovor viničarke in dveh žensk. Pod malino sta sedeli. Prosili sta za maline. Kakor da me je kdo zabodel z nožem, so mi bile besede: »Gospod, ali smeve malo zobati maline?« Strašno. Na tleh leži vse polno malin. Vsak veter jih nekaj strese. Čebele Brenče okrog njih. Celo hodimo po njih ...

»Zakaj bi ne smele? Kar jejte!«

»O, to ni kar tako! Človek mora prositi. Gospod naju imajo pravico nagnati, ker so njihove ...« Ko sta se nazobali, sta rekli: »Sedaj ne bo treba obeda!« Tiste maline so jima bile obed ... Jaz pa, ki nisem ves predpoldne delal ničesar, kot samo brskal po knjigah, sem obedoval juho, meso, kruh ... Sedaj mi ne diši ničesar. Zakaj, nekateri imajo, drugi pa nimajo? Ali res mora biti tako na svetu?

Danes sem pomagal viničarki Mici. Dobra ženica je. Dvoje otrok je spravila na svet in mož je pijanec. Pretepa jo. Sedaj zida v Prekmurju. Ne prištedi skoraj nikoli ničesar. Vse vlije skozi grlo. Navadno že na potu domov ali prvo nedeljo. Tožila se mi je. Če bi ne bila tako zdelana, tako slaba, bi ga pretepla. Las nima skoraj nobenih. Tako mrtvo ji leže. Nazaj si jih gladi, kot vse ženske tukaj. Zato stoji čelo tako v ospredju in izpod kože silijo napete žile in od težkega življenja zbrušene kosti. Komaj štirideset let ima, pa ji je obraz kot da nosi sto let na svojih plečih. Včeraj sem videl: s hčerko sta obedovali samo pogreto salato s krompirjem od prejšnjega dne. Meni dajeta mleko na račun. Danes nisem več vzdržal. Pomagal sem jima pri spravljanju sena. jeta mleko na račun. Danes nisem več vzdržal. Pomagal sem jima pri spravljanju sena.

V grabi imamo travnik in krma je njihova. Pomagal sem nositi v košari na hlev. Ni lahko. Ona nosi travo vsak dan ... Obedovali smo skupaj. Dolgo nista privolili. »Vi ste gospod, midve pa viničarki. To ne gre!« sta dejali ... »Vsi pa smo ljudje, Mica, in zato bomo obedovali skupaj. Skupaj delali, skupaj jeli.« — Tako čudno me gledata. Ne zaupata mi. Čutim. Gospod sem zanju, ker sem sin lastnika vinograda, ki ga morata obdelovati, da lahko skromno živita.

Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Vera ga vendar rešiti ne more! Če pa je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa bi jim kdo izmed vas rekel: Hodita v miru, grejta se in nasitita! a jima ne bi dal, kar je telesu potrebno, kaj pomaga? (Jakoba apostola list splošni.)

Viničarka se brani, noče vzeti od mene ničesar ... »Gospod vas bodo kregali, ker razdajate, kar je njihovo ...« Kam bi se dal? Kaj naj storim? Evangeliji mi parajo dušo.

Vi pa, bratje, ne pešajte v dobrem dejanju. Če pa kdo ne sluša besede naše po listu, njega zaznamovajte in ne pečajte se z njim, da ga bode sram. In ne imejte ga za sovražnika nego svarite ga kakor brata. (Pavla list Tesaloničanom drugi.)

Kdo je moj oče in kdo sem jaz?

Sonja mi je pisala. Pripravlja se za ponavljalni izpit. Tako mrtvo, bledo je njeno pismo. Brez krvi. S Tilko sta večkrat skupaj in igrata. Tilka na klavir, Sonja na svoje gosli. Še nikoli mi ni zaigrala. Vsi pravijo, da igra tako lepo ... Kot prava ciganka baje ... Čutim, da trpi. Očitam si. Zaradi mene je padla. Zmešal sem njene dvome, njeno nevero. Potrpežljivo sem čakal šest mesecev na prvi poljub. Sedaj sem jo uveril, sedaj mi verjame. Ničesar ne vem, kaj je preživela. Čutim samo, da jo strašijo sence; misli, ki so mi še danes miselno nejasne, jo vznemirjajo. Vem: včasih še podvomi. Zato so njena pisma tako mrtva, tako brez čustva. Mnogo častilcev še ima. Svojo ljubezen skrivava. Pred ljudmi se vičeva. Bojiva se, da nama je ne oskrunijo.

Žalarka Liza je naša soseda. Petero otrok ima, malo vinograda, njivo in hudega psa. Mož je bil cementni mojster. Prej so živeli bolje. V vojni je padel. Zadnjič so ji zmanjkale železne grablje. Takoj je osumila svojega soseda, decebogatega viničarja Rantašo. Splazila se je v njegovo kamro. Tam je našla grablje. Stepla bi se skoraj ... Danes je bila nedelja. Popoldan smo sedeli na trati pred zidanico. Grozdje že oteka. Igrali smo na karte. Pa je prišla z najmlajšim sinčkom. Pela je in kričala. Vsa divija se je metala po travi, da se je včasih zabelilo golo bedro. Naša trata presekano prehaja v globok klanec. Kamenite stopnice vodijo navzdol. In Liza se je zvalila naravnost proti klancu. Miril sem jo že ves čas, pa mi je pošepnila viničarka Mica: »Pustite vraga, naj se potolče!« Nisem mogel. Skočil sem zanjo v klanec in jo prestregel.

»Ne delajte neumnosti, tetica! Spodaj je velik kamen. Še ubijete se!«

»Kaj zato. Saj živeti se tako ne splača!«

Sinček je jokal, ko sem jo vodil domov. Ostali so se krohotali.

»Iz obupa se je napila. Prašiček je obolel. Tako mi je raztolmačila njena hči. Čudno, napiti se radi prašička ...«

Danes predpoldne je pritulila njena hči k nam in klicala na pomoč. »Mati se bodo obesili!« je kričala in prosila pomoči. Takoj sem stekel na cesto. Naša viničarka me je zaustavila: »Pustite, gospod, pijano babo! Naj se vrag samo obesi!« Ni verjela. Jaz pa sem slišal obupen jok hčerke in sem bežal proti njenemu domu. Komaj sem prišel do listjaka. Oči so ji rdečeblazno stopile iz globeli, da sem za trenutek obstal pred njo.

»Za boga, tetica, kaj vendar delate?«

»Pustite me, pustite, jaz nočem več živeti!« Vsa je bila iz sebe. Stopil sem k njej in kakor se je branila, sem kljub temu zgrabil za vrv. »Tetica, ne tako, ne delate prav! Bog vam je dal življenje, Bog vam ga bo vzel, vi si ga ne smete. Kaj bo s petletnim Ignacem, če ne bo imel matere? Zakaj si hočete končati življenje? Nikoli ni tako hudo, da bi bilo vredno storiti kaj takega. Vse, kar je hudega na svetu, je Bog poslal človeku v preizkušnjo. In človek se Bogu ne sme upirati. Mirno mora prenesti težki trenutek in takoj bo naslednji veselejši. Ali me razumete? Nikar ne delajte tega. Otroke imate, ki nimajo očeta ...«

Vzel sem ji vrv z vratu.

»Gospod, vi ste tako dobri!« Iz ust ji je smrdelo vino. »Tako dobri ste, gospod! Tega vam ne pozabim.« Zajokala je. »Vse je šlo čez me te dni. Ta prokleti tatinski viničar in danes je prašičku še slabše. Ne vem, kaj bo z njim. Dva sta mi letos že poginila in pravijo, da gre v tretje rado. Pa sem se napila in se hotela obesiti. Vi ne veste, gospod, kaj pomeni zame, če mi crknejo v kratkem času trije prašiči ... Sedaj mi je že dobro. Tako lepo ste mi govorili. Vi bi morali za duhovnika štendirati. Bog vam plati! Pojdite v hišo. Bova malo skupaj pila ...«

»Hvala, tetica, ne pijem.«

»Kakšen gospod pa ste vi, če ne pijete? Pravijo, da gospodje še raje pijejo kot mi. Pojdite, no ...«

»Grem, toda pil ne bom.«

Šel sem z njo, da ji ugodim. Vesel sem, ker sem ji rešil življenje.

Danes sem živel ves dan ob kruhu in vodi. Zvečer sem molil vso uro, da mi da Bog moči za izpopolnitev samega sebe. Sladko uteho občutim v postu in samozatajevanju. Toliko si očitam, da bi se najraje bičal ...

Hudiča ni. Samo Bog je. On je dober in hud. Kar je slabega na svetu, je tudi od njega. To pa zato, da bi v slabem preizkusil ljudi. Tudi Kristusa ni izkušal hudič! To je samo simbol. Kristusa je vabilo veselo življenje, ki je varljivo in vodi v propast. Zato rekajo, da ga je izkušal hudič, ker ga je izkušalo tostransko življenje. Človek pa mora vse želje po tostranskem življenju v sebi zatreti in svoj jaz usmeriti v onostranstvo. Tam je večnost. Smrti ni. Telo razpade, duša ostane in je večnost.

Ker ste vsi, kterekoli duh vodi, sinovi Božji. (Pavla list Rimljanom.) ... Kdor živi po Kristu, je sin božji kot on.

Kako čudno je vse to? Pred letom — vsa moja notranjost se je usmerjala v uživanje, v ta svet. Sedaj se moram boriti proti temu. Ni lahko. Vidni svet je tako vabljiv in močan, da te lahko vsak čas omami. Najstarejša hčerka sosede Lize je Malika. Lepa je. Močna, zdrava, stasita. Tako polne grudi ima in oči kot dvoje bakelj. Tika me. Sinoči je bila pod mojim oknom.

»Ali še ne spiš?« me je poklicala s ceste.

»Kdo pa je?«

Smeh mi je bil v odgovor. Pogovarjala sva se nekaj časa. Moti me. V izkušnjavo mi je njeno zdravo telo. Nocoj sem sanjal o njej. Še nisem trden. Še se bom moral boriti. Moje hrepenenje je: ubiti v sebi vse telesno, vse zemeljsko. S samoutajevanjem in s tem, da si nalagaš pokoro sam, se izpopolnjuješ. Prej sem se vedno upiral trpljenju, sedaj pa spoznavam, da je ravno človekovo trpljenje tisto, ki daje lepoto njegovemu življenju.

Danes imam velik obisk. Pet minut od našega vinograda domuje nadučitelj v svojem vinogradu. Danes je otvoril vinotoč. Pa so ga prišli obiskat stara učiteljica Karla s hčerko, jetični slikar Prelog in suspendirani kaplan Kranjc. Prenočili bodo (razen kaplana) vsi pri meni. Nadučitelj nima prostora. Učiteljica Karla je starejša gospa, ki je marsikaj težkega skusila v življenju. Hčerka je njena lepa, a od ljudi zagrenjena mladost. Njen greh je, pravijo. Kakšni smo vendar, ljudje? Živa je bila in mlada, sedaj pa se mora pokoravati pred ljudmi in cerkvijo, ki jo imenuje »nezakonsko« mater ... Kdo ima pravico tako soditi? Ali ni otrok ravno tako otrok, ako je spočet v cerkvenem formalnem blagoslovu ali ne? Ali ni ona samo mati, človek, ki ga je posvetilo že otrokovo rojstvo samo po sebi? Ni grešila ona, grešijo tisti, ki jo tako sodijo. Vsemogoče stvari širijo o njej. Da je oče njene hčerke nek duhovnik, da se je v mladosti udajala, komur se je mogla —, ne, nikoli bi ne verjel človek, kakšno krivico, kak greh delamo nad svojim bližnjim ... Hčerka je že dve leti učiteljica. Mlada je in brhka, kot je morala biti njena mati. Lepa je. Mati jo strašno ljubi. Preveč. Hčerka je zaradi tega včasih preoblastna nad njo.

Niso se mogli načuditi, kako more tako mlad človek živeti v taki samoti. Vse posle opravljam sam. Kuham, pospravljam, pišem, premišljujem evangelije in iščem bistvo božjega in svojega jaza. Danes mi je lažje. V začetku sem se bal te samote, iz katere so zijali sami dvomi vame, da nisem vedel ne kod ne kam. Popolnoma samemu sebi sem prepuščen. Sedaj sem našel pravo vero in pot do pravega življenja. Mnogo smo se pogovarjali. Hčerka je načela socijalno vprašanje in dokazovala, da je nemogoče spremeniti stanje človeštva. Vedno in vedno pade nazaj v razdelitev med bogate in siromake. Odločno sem zavračal njena izvajanja. Vse to se godi radi tega, ker so ljudje prekomodni, premehkužni, da bi se potrudili. Nekaterniki seveda niti tega nočejo.

»Kako hočete rešiti socijalno vprašanje?«

»Treba je živeti, kot je v evangelijih zapisano. Krist nam je s svojim življenjem pokazal pot. Prezirati je treba vse zemeljsko, ubiti v sebi vsako telesnost, zanikati jo in do skrajnosti omejiti življenske potrebe, pa bomo lahko živeli vsi tako, da bo dobro vsem in Bogu prav.«

»Vi verujete v dušo?« 

»Da, gospodična!« 

»Kaj pa, če duše ni?«

»O tem ne izgubljam besedi. Tudi jaz sem dvomil, ker so me površno in napačno vzgojili. Drdral sem molitvice, katere so me naučili. Kot dreto sem jih navijal in nikoli pomislil, kaj je v njih. Bolje je izmoliti en sam zbran očenaš, kot pa sto drdrajočih.« Iz žepa sem potegnil evangelije in citiral iz sv. Matevža besede Kristusove: Kadar pa molite, ne govorite mnogo, kakor pogani, kajti oni mislijo, da bodo uslišani zavoljo obilnih besed svojih ... Ona ne veruje v dušo. Slikar mi je povedal, da je doživela veliko razočaranje. Zaročena je bila, zaročenec pa je bil pijanec in jo je hotel posiliti ... Takrat se je udala družbi, tudi pila je. Sedaj so njeni živci popolnoma razkrojeni. Mati se strašno boji zanjo. Zaročila se je proti njeni volji, toda ona ji je vse odpustila.

Posebno poglavje v naši družbi je kaplan. Močan, rdečeličen človek, ki so ga suspendirali radi žensk, kot pripovedujejo. Strašno rad pije. Po dolgotrajni pravdi je pripravdal lepe gorice po umrlem župniku. Umrl je brez oporoke, na smrtni postelji pa je obljubil v navzočnosti še nekoga, da podeduje glavni del — Kranjc. Kuharica, ki je trideset let kuhala, stregla in mu baje bila tudi telesno na razpolago, pa je zahtevala vse zase. Kranjc si je najel kar dva odvetnika. Precej je zapravdal, toda glavni in lepši del je vendar dobil zase. Tako je začel piti na vse pretege. Sedaj je na enoletnem dopustu, pravi. Ako se v tem letu poboljša, pride zopet na faro. Pa ni upanja. Mlado kuharico, ki se šminka, ima pri sebi. Pravijo, da jo je pripeljal iz Zagreba. Iz javne hiše ... Gledal sem ga. V močnem, zdravem telesu razsaja goreča strast. Zmerjal me je, zakaj ne pijem. Tudi na cerkev, duhovnike in ženske sva prišla. Zahteval sem od duhovnika popolno netelesno življenje. (Saj zato mu pravimo duhovnik, ker bodi vse njegovo življenje posvečeno duhu. Duhovnik mora biti nedotakljiv.) Spomnil sem ga na rimske vestalke, ki so jih žive pokopali, ako so se pregrešile s telesom zoper duha. Ni mu šlo v glavo, da more tako mlad človek imeti tako asketične misli.

»Ali zahtevate od vseh ljudi tak asketizem?«

»Od vseh.«

»Potem pa pripravljate konec človeštva. Haha!«

Da, gospod, kaplan, konec telesnega življenja je začetek večnosti duhovnega ... »Kdor pa stoji trden v srcu svojem in nima potrebe, a ima oblast nad lastno voljo in je tako odločil v svojem srcu, da obvaruje svojo devico, dobro dela. Tako tudi, kdor jo moži, dobro dela, a kdor je ne moži, bolje dela ... Ali veste, kje je to zapisano?«

»Pavla list Rimljanom. Hudiča, saj vi ste cel teolog. Vi morate v bogoslovje ...«

»Da postanem uradnik, kaj ne?«

»Strupeni ste. Toda to bo minilo. Ne poznate še sebe niti življenja. Vrgli ste se v askezo, ker berete evangelije.«

Bomo videli.«

»Rad bi vas srečal čez par let.«

»Mislim, da to ne bo težko.«

Nato sva govorila o ljubezni. Sonje nisem omenil nikomur. Besede bi skalile čisto, gorsko vodo najine ljubezni.

»Kako si vi mislite ljubezen?«

»Vidite, to je vprašanje, na katerem si je že marsikdo belil glavo. Po vsem tem, kar sem vam povedal, bi morali priti do jasnega zaključka, da je edina in prava ljubezen med fantom in dekletom ona, ki je popolnoma duhovna.«

»Torej platonska, haha ...«

»Gospod kaplan, strašno mrzim to besedo. Platonska? Neumnost! Čista, duhovna ljubezen in ljudje si ne bodo očitali nikoli ničesar. Vi pravite, da še nisem ničesar doživel? Ne bom se postavljal, toda videl in občutil sem marsikaj. Ljudje vzamejo ljubezen kot nekaj telesnega. Zato rodijo otroke; po par letih zakona pa se odtujijo drug drugemu, ker so se telesno izživeli in ker pravijo, da ni več ljubezni. Razočarani so nad tem, kar je moralo priti, ker je bila že v vsem začetku osnova napačna. Ali mislite, da jaz ne bom ljubil? O, prav gotovo, ampak tako dolgo ne, dokler ne najdem takega dekleta, ki me bo razumelo in ki bo tem mislim sledilo.«

»Ne boste ga našli. Haha! Še ne poznate žensk!«

»Ne bom ga našel?« Kri mi je planila ob tej skepsi v obraz in razvnet sem bleknil: »Ga že imam!« Pogledal me je in ko je videl mojo odločnost, je odnehal ... »Vi ne veste, koliko lepega, čistega je v taki ljubezni. Sicer pa je bolje, da ne govoriva o tem. Jaz ne prepričam vas, vi pa ne mene.«

Slikar je jetičnik, najnesrečnejši med vso družbo. Tih človek. Iz preprostega, kmečkega fanta se je s pridnostjo in nadarjenostjo dokopal tako daleč, da je dobil že pred vojno vstop v slikarsko akademijo v Monakovem. Kot absolvent je prejel šolsko nagrado s štipendijo. Sredi potovanja ga je zalotila vojna in mesto v Italijo je moral v kasarno in na fronto. Težko ranjen in jetičen se je vrnil iz strelskega jarka. Tri leta ni imel čopiča v rokah. Nato je poskusil zopet, toda moči mu pešajo dan na dan. Sedaj se je zaljubil v mlado, razočarano Karlo. (Vse to mi je povedala njena mati.) Mati se boji zanjo, ker ve, da je jetičen. Vsak čas bo šel. Če ga ne bo vzela jesen, ga bo pa zima. Z muko dela. Ljubezen do Karle mu je dala toliko sile, da slika in ji posvečuje slike. Karla se je nekaj časa navduševala zanj, ko pa jo je mati opozorila na njegove pešajoče moči, je spregledala. Ako ju gledam, se mi zdi, da sta oba živa mrliča. Ona ne veruje ničesar in tudi on ne, če tudi skuša to prikriti. Edina vera mu je Karla in še ta gineva ... Strašno sovraži duhovnike. Tudi v Boga ne veruje.

»Ne morem, preveč sem doživel, preveč videl, preveč pretrpel. Življenje se je veselo odprlo pred menoj. Samo pogledal sem vanj, stopiti nisem mogel in sedaj je vsega konec. Včasih bi se rad ustrelil. Kljub temu — upanje še imam. Ozdravim, pojdem v Prago in tam se poživim ...«

Vem, da se to ne bo zgodilo nikoli. Tako hrepene jetičniki, ki so obsojeni na smrt ...

Danes zjutraj me je pri skupnem zajutrku vprašal nadučitelj, če poznam Sršenovo Binico. Mislil sem, da ve tudi že on za tisto moje poglavje. Zardel sem.

»Poznam.«

»Umrla bo!« Zastala mi je sapa. »Ali se šalite?«

»Ne. Zastrupljenje krvi. V bolnici je. Operirali so jo, toda nobenega upanja ni več. Ali res nič ne veste? Saj govorijo vsi ljudje. Noseča je bila, pa je odpravila plod. Babico so že zaprli. S kom je bila noseča, tega noče povedati. Toda sumijo pograničnega komisarja in nekega podporočnika. Babica je plod slabo odpravila in začelo se je gnojiti v njej. Sicer je bilo brezupno, kar sta počeli. Že v petem mesecu nosečnosti. Pomislite, in dekle gre k taki mazački, plača par dinarjev in si pripravi smrt.«

Vem, da sem bil ves bled ob tej novici. Opoldne nisem jedel ničesar. Iz vseh kotov se mi sveti bledi, bolni obraz. Ne morem doumeti, kaj se godi. Mlad človek in smrt? Kaj je zakrivila?

Sredi noči ... Ne morem spati. Molim za Binico.

Odločil sem se. Nimam miru. Moram k Binici. Sedaj razumem, zakaj je bila tako otožna na vlaku. V gozdu naberem ciklam (oj, koliko jih je letos!) in jih ponesem nesrečni Binici. Saj ne bo umrla. Molil sem zanjo. Kako bo vesela, ko ji prinesem ciklam. Tako opojno diše.

Sedaj grem. Nikomur nisem povedal, kam.

Pozno je že. Sedim pri mizi in mislim na tragedijo mladega človeka, ki mu je sojeno samo še par dni življenja. Kakor da bi ne vedel ničesar posebnega, sem vstopil v Sršenovo gostilno. Ves prašen sem bil po dveurnem, počasnem hodu, sredi katerega sem večkrat podvomil, ali naj grem ali ne. Toda neka nevidna sila me je vlekla. Rad bi videl Binico iz oči v oči. Gostilna je bila prazna. Nobenega gosta. Stopil sem v kuhinjo. Tam sem našel objokano mater. Povedal sem ji. Takoj me je peljala v sobo. Binico so prepeljali iz bolnice domov, ker je zdravnik povedal, da je izročena gotovi smrti. Mati naju je pustila sama. Mučno mi je bilo. Segla sva si v roke. Njena je bila mrzla. Mrliška.

»Dober dan, Binica! Kako je z vami?«

»Hudo, pa bo že bolje. Sedite sem k meni, na rob postelje!« Sedel sem. »Vesela sem, da sem doma. Včeraj so me prepeljali in danes mi je zelo dobro. Prej sem se že smejala.«

»Pazite, mogoče ni dobro ...«

»Nič hudega. Čudite se, kaj ne, da me najdete v takem položaju. Vem, o dobro vem, kaj vse ljudje govore ... Ljudje so strašno krivični. To boli. Ne razumejo mladega, trpečega srca, ki je zahrepenelo po lepoti, po nečem, česar ni ... Za svoje hrepenenje pa je sprejelo pest in pljunek v oči. Povejte, kaj vse govore, vi mi povejte! Nihče mi noče povedati.« Dolgo sem se branil, nato sem povedal vse, kot sem slišal.

»Vidite, dragi Leo, vi boste mogoče bolje razumeli kot drugi. Tako je. Človeka sodijo zaradi mladosti. Hrepenela sem po dobrem človeku, ki bi mu lahko vse zaupala, ki bi mi bil vse ... pa me je pustil, pozabil, potem, ko me je vzel. Udala sem se mu, sama ne vem, kako ... Vi se čudite, da vam govorim take stvari. Zakaj bi tudi ne. Sedaj je vseeno. Če ozdravim, me izroče sodniji, če ne ozdravim, umrem. Zato mi je vseeno. Zato vam govorim tako. Kdo je tisti, ki me je spravil na to posteljo? Življenje. Ljudje, vsi tisti, ki so se ozirali po mojem telesu, duše moje pa niso občutili ... Jaz sama nisem imela besed za vse tisto, kar je bilo v meni, toda verjela sem, da morejo drugi vsaj občutiti, če jim jaz povedati ne morem. Nato je prišlo tisto. Udala sem se drugemu človeku, v obupu sem se udala, da bi pozabila razočaranje. Nisem imela časa misliti na posledice; sploh ni bilo razuma v meni. Bila sem otrok trenutka. Zato ležim danes tukaj ... Težka je bila pot do te postelje.«

Oddahnila si je.

»Zdravnik je predpisal, da ne smete veliko govoriti.« 

»Vem, tudi to vem, da se ne bi smeli o teh stvareh pogovarjati z menoj. Saj drugim ne govorim. Vam sem povedala, sama ne vem, zakaj.« Soba je bila nasičena s težkim, bolniškim zrakom. Vse to me je dušilo. »Ali vam je moje pripovedovanje zaprlo sapo?« Nisem imel odgovora za vse to. Bilo mi je strašno.

»Mislim, da ni vse tako črno, kot si vi predstavljate. Življenja še ni konec.« Pomislila je, pogledala mi v oči in mi odgovorila trdo, hladno: »Zakaj govorite kot drugi?« Spustila se je v jok. »Dobro vem. Vsega je konec. Umrla bom ...« Stopil sem k njej in jo pobožal po vročem čelu. Težko mi je bilo še vedno, četudi mi ni kanila iz oči nobena solza. Toda mislim, da me je razumela.

»Srečno!« 

Tako sva se poslovila in svinčenih nog sem se vračal domov.

Novi dvomi rastejo v meni. Upira se mi vera v dobroto božjo, če pomislim na Binico. Smrt jo čaka. In če bi ostala pri življenju, postavili bi jo pred sodišče, ker je morila. Ali je res ona morila? In če je, ali ni imela pravice do tega? Zakaj umreti? Mladost in smrt, ali ni to kot dan in noč? Ali še ni prezgodaj?

Mogoče, da mi vse te misli narekuje tostransko življenje, na katerega smo še vsi tako priklenjeni. Danes je ta klic v meni močnejši kot evangeliji, Bog in onstranstvo. Kaj je onstranstvo? Kam bo šla Binica? Ali gre sedaj komaj v življenje, ali gre res v smrt? To lepo, mlado bitje, zakaj je moralo usahniti? ... Da, ljudje so, ki so vse to zakrivili ... Misel se mi jasni. Vsaj za trenutek in lažje mi je.

Dan se nagiba v noč. Tišina, čutim samo utripanje svojega srca. Sedaj sem mirnejši. Vse sem premislil. Treba je iztrebiti vse tuzemsko, telesno in Binicam ne bo treba umreti.

Utrujen sem. Ali bom spal?

Ne morem spati. Že dve uri se premetavam v postelji. Vse se vrti okoli mene. Binica bo umrla.

Molim ...

Dva dni nisem pisal ničesar. Nisem mogel. Iz daljave prihaja zvonenje. Binica je umrla ...

Na pogreb nisem šel. Kaj bi iskal med ljudmi, ki so šli za pogrebom kot vpreženi konji pred vozom. Vem, da so šli tudi vsi tisti možki, ki so se v življenju s pohotno mislijo ozirali po mladi Binici. Zvečer se bodo pogovarjali o njej kot o nečem, česar ni več. Sovražim jih, iz dna duše jih preklinjam.

Binici je bilo sedemnajst let.

A jaz vam pravim, da vsak, kdor pogleda na ženo, da je poželi, prešestvoval je uže z njo v srcu svojem. (Evangelij sv. Matevža.)

Nadučitelj se zelo zanima za Lojzkinega brata Ivana. Letos je napravil maturo na učiteljišču, pa je zaprosil za domači kraj.

»Ali je res tak klerikalec?«

»Vidite, gospod nadučitelj, vsakega človeka sodite danes po tem, če je klerikalec, demokrat ali radičevec. Vse to je največji hurabug. Jaz ne prisegam na nikogar. Nasprotno. Ivan je zelo veren in drugega nič. Za organizacije se ne briga. Seve, da hodi s klerikalci, ker ti so vzeli vero v zakup.«

»Potem ga lahko vzamem na našo šolo?«

»Mislim, da!«

»Kakega notoričnega klerikalca bi ne maral, ker nam lahko vse pokvari. Zato sem vas vprašal. Če je pa tako, kot pravite, da se za politiko ne briga, potem ga vzamem in skušali ga bomo pridobiti.« Nato sva govorila o vzgoji mladine. Ostro sem napadal sodobno metodo, najbolj pa vmešavanje politike v šolo. Politika je vlačuga. Kot hijene preže vsi na mladega človeka, da ga pridobijo zase, da jim nato robota. Da, gospod nadučitelj, nisem ne klerikalec ne demokrat. Toda jaz vem, na samem sebi sem občutil, da je vse to laž. Laž, laž, trikrat laž. Ali je recimo sokolstvo kak svetovni nazor? Ali recimo: ali je program demokratske ali radikalne stranke sploh kak nazor? Same fraze, laž. Nikomur več ne morem verjeti. Klerikalci, seve, imajo lažje. Cerkev imajo in Boga. S tem operirajo. Vi pa pravite: »Proti cerkvi nismo, samo proti duhovnikom, ki politizirajo. Vera mora biti, vera za preprostega, neumnega človeka!« Sami ste pa brezverci. Nas učite tako, v praksi pa delate drugače. Vse, kar ni vaše, je proti vam, pravite. In niti vi niti kdo drugi ne dopusti nič tretjega. Letos smo z muko ustanovili Ljudski oder. Brez razlike političnega prepričanja. Vsi so nas napadali. Vsi so rovarili proti nam. Največji dobiček imajo klerikalci, ki so organizacijo takorekoč kupili. Naprednjaki so nas bojkotirali, da smo doživeli deficit. Orjuna nas je tajno razkrajala, klerikalci so pokrili deficit in danes imajo organizacijo ...

Dolgo sva se prepirala. Končno se je moral udati moji zahtevi, da bodi šola daleko od vsaga strankarstva in politike. Ako hoče danes mlad človek živeti, si mora z muko zgraditi svoj svetovni nazor sam. Šola in njegovi vzgojitelji mu ne dado ničesar. Ponosen sem na svoj nazor, zakaj samemu sebi bom očital in nikomur drugemu, ako zgrešim pot. Danes sem miren, zadovoljen. Zdaj ni več vprašanja: življenje ali smrt? S Sonjo se imava rada. Vem, da se ne bova znašla v skupnem življenju nikoli.

Telesnost uniči vse. Telesnost oskruni vso duhovno lepoto. Tudi Kristus je ljubil Magdaleno in Magdalena se je po njem zveličala. Iz blodnice je postala svetnica. Spoznala je, da je duh večen, telo pa minljivo. Zgnilo bo v zemlji. Črvi ga bodo razjedli ... V čudeže ne verujem. Sam Kristus pravi, da govori vedno v prilikah, v simbolih. Slepci so tisti, ki ne vedo za njegovo luč in on je dal luč vsem tistim slepcem, ki imajo voljo, da spregledajo. Ni zdravil oči, zdravil je duše za zveličanje.

Resnično, resnično ti povem: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega. (Evang. Janez.)

Danes je pritekel k meni Franček. Doma se je v trenutku raztrganosti izpovedal svoji kmečki materi, celo svoje dvome ji je zaupal in izrekel, da v teologijo nikoli ne pojde. Tako je prišlo do preloma. Sedaj se že pet dni klati okrog. Že dva dni dežuje. Ves premočen je prišel k meni.

Njegov oče je bil med vojno težko ranjen in je umrl v Ljubljani. Vsako leto na Vseh mrtvih dan roma Franček na njegov grob. Mati, ki mora od tistega časa sama voditi kmetijo, se udaja pijači. In Franček ji je očital tudi to. Takrat se je zjokala, češ, da se otroci postavljajo proti njej in se je napila še bolj. Sedaj sta popolnoma narazen. Odrekla mu je za jesen vso podporo. Že takrat je bilo precej krega, ko je bil izključen iz semenišča. Sedaj pa, ko je povedal, da v bogoslovje ne pojde nikoli, sta se razšla. Skušam ga tolažiti. Toda on dela načrte. Neka majhna vsota mu pripada mesečno po očetu. Tisto bo uporabljal in mogoče, da se po maturi mati spremeni. Veliko je kriv župnik, ki vedno zahaja v njihov dom in pridiga o lepem duhovniškem poklicu. Frančeku je takrat, da bi ga udaril v obraz.

Popoldne se je razneslo po vrhu, da je kaplan Kranjc oskrunil šestletno dekletce svojega soseda. Zvabil jo je s sladkorjem k sebi. Njegova kuharica ni bila doma in tako se je zgodilo. Drugi dan, ko je otrok že doma vse povedal, sta ga s kuharico vlovila in prisilila, da je pisal diktat, v katerem pravi, da ni res. Nekaj blaznega je v tem. Nadučitelj pripoveduje, da je baje ves potrt. Začel se je zavedati, kaj je storil. V gostilni sta se srečala in resignirano je izjavil: »Takemu človeku ni pomoči!«

Pogovarjava se s Frančkom. On ga brani. Prisilili so ga v teologijo. Poklica ni čutil v sebi. Zdrav, mišičast fant je bil in je postal še močnejši — kri mu je gorela. Vlažne stene bogoslovnice pa so ga stiskale in kri je zaplala še bolj. In tako dalje. V neutešenosti se je počasi znašel v abnormalnosti. Pije. Kaj pomaga, da so ga za leto suspendirali. Izgubljeno je njegovo življenje.

Jaz pa sem mnenja, da ga zagovarja preveč. Človek ima vendar možgane, glavo in misli in voljo. Ali se ni moči premagati? Jaz verujem, da se človek lahko premaguje ... Jaz sem se premagal popolnoma. In ako se tudi prikrade tihotapski odkod, volja je tukaj, ki z drugimi misli prežene vse. Delati je treba. Vedno mora biti človek z nečim zaposlen, da se utrudi, pa ne bo imel takih poželenj, ki jih ne bi mogel premagati.

Mirko nama je pisal. V bolnici je. Franček pravi, da je jetičen in da se je zaljubil v sestro Margareto, ki mu streže.

Tako je prišel v najin pogovor nov motiv.

Franček in Mirko sta v preteklem letu stanovala skupaj. Marsikaj sta doživela. Zaupal sem mu, da pišem dramo o mladem človeku, ki se bori s telesnostjo. Konca še nisem zaključil. Rad bi, da bi vstal, da izzide iz boja kot zmagovalec. Toda nekam protivi se mi. Tudi Franček je zato. Očital sem mu njegovo nemoč. Razvnel se je in mi dokazoval, da ni mogel drugače, kot se vedno znova udajati svoji gospodinji. V njem se je vzbudila neutešna strast in gospodinja ga je imela, kadar ga je hotela. Zaveda se, da to ni bila ljubezen, toda nekaj mučnega je bilo. Večkrat je hotel pobegniti, se preseliti kam drugam, toda neka nevidna sila ga je vedno zadrževala. Sedaj mu je lažje, če tudi mu je že pisala, da se naj zopet povrne. Pa se ne bo. Trdno je sklenil. Tudi on hoče biti močan in prerojen.

O Mirkotu pa je mnenja, da je izgubljen.

Dramo sem končal in jo krstil za »Nemoč«. Napisal sem jo samo radi tega, da pokažem eno izmed slik iz življenja sodobne mladosti, da bi ljudje vedeli, koliko mora sodobni mlad človek izkusiti. In kako si mora graditi nazore o življenju sam. Ne starši, ne šola, nihče se v tem pogledu ne briga zanj in ko se pojavi prva telesnost, ne ve, ne kod ne kam, ako ga slučajno ni podučil kak Toni. Januš se je v tistih stiskah vrgel v zakotno ulico in v religijo. Pa je prišel navzkriž z vsem svojim duševnim življenjem. V zakotni ulici je nalezel bolezen, ki bi se sicer dala ozdraviti v kratkem času, toda, ali je bil preponosen ali preboječ, da bi izpovedal svojo nezgodo — tega danes ne ve nihče — doživel je katastrofo in danes je v blaznici ... Toda kakor da se ni zgodilo nič. Šola je ostala v svojih temeljih, profesorji se niso nič spremenili in o ravnatelju učiteljišča Kotniku marsikaj šušlja. Ne vem. Danes še ne bom sodil, ker ne vem. Maksim se je ustrelil iz upornosti. Profesor Klinc je imel proti koncu leta pridigo o samomorilcih in jih nazval strahopetce. Seveda, on je strahopetec, da mu ni para. Še po smrti je skušal vlivati gnojnico na grob mladega človeka, ki je izkrvavel sredi sodobne šole, ki je tako kolosalno klasificirana s samomori svojih gojencev. Razrušiti bi bilo treba to stavbo laži, gnusobe in šarlatanstva. Človeka vzgajajo v popolno nevednost, ne odstirajo mu luči, še tisto trohico življenske svetlobe, ki tlije v njem, ubijejo s svojimi frazami in lažmi. Največ zločinov pa zakrivijo z dualizmom: tu telo — tam duša —. Telo sploh zanikajo, kakor da ga ni – duši pa govore same bedostoče in laži. Zakaj se ne pove mlademu človeku naravnost: tako in tako je. Sedaj si prišel v novo dobo, telo se je razvilo itd. Zakaj mu z dobro, odkritosrčno besedo ne razčlenijo vsega? Zato, ker so vsi hinavci! Ker vsi služijo mamonu.

In samo zato sem spremenil konec v svoji drami. Prvotno sem sicer hotel pokazati, kako lahko mlad človek vstane, kako se z uspehom lahko premaga in zmaga — toda tega ne privoščim sodobnim pedagogom. Pretepali bi se zadovoljno po svojih trebuhih, pleše bi se jim od samozavesti kar zabliščale in rekli bi: »Vidite, naj bo skušnjav kolikor hoče, tako smo ga vzgojili, da lahko premaguje vse.« In vem, da tako tudi mislijo. Toda to je samoprevara, je laž. Ker tako ni. To ve Franček, ve Mirko, ve Toni, ve Januš in še stotine drugih. Moja rešitev je popolnoma slučajna in je kratko zapopadena v tistem srečanju pri svetiljki. Sonja.

Vem, jaz vstajam, toda za mano leže težki boji in prišel sem na počitnice, da nisem vedel ne kod, ne kam. Šele sedaj sem našel harmonijo. Telo je nekaj prehodnega, duša je večna. Telo obvladaj, ga uničuj, brzdaj, in če ni drugače, ga tudi bičaj! Pa ne z besedo, v dejanju je vsa moč. Kdor samo govori, in tako ne dela, je hinavec in zločinec. Kar zahtevaš od drugih, preizkusi najprej na samem sebi.

Naj ve svet, koliko mladih ljudi propada samo zato, ker je nemoč močnejša v njih kot moč. Zato bodi moja drama živ spomin vsem tistim, ki še lahkb mislijo, razumejo in ki še imajo količkaj dobre volje.

Stane se potepa po Ljubljani. On je prav posebno poglavje med nami vsemi. Vetrnjak. Misli samo, da bo iz njega najkrvoločnejši komunist, pa je sedaj orjunaš. Vse bi rad potolkel. S Cankarjem v roki robanti po vseh rodoljubih in nacijonalizem mu je vse. Iz ekstrema pada v ekstrem. Prepričan sem, da orjunaštvo ni njegovo zadnje poglavje. Z Mileno sta se spet skregala.

Nič več ji ne piše zaljubljenih pisem in tudi pesmice so mu umrle. Sedaj se baje potika po Ljubljani. K nam ne pride več, ker je tako obljubil profesorju Pečarju. Franček trdi, da ne bo iz njega nikoli nič. Tako star je že, pa še ni nič ustaljen ...

Še vedno je prepad med menoj in njimi, četudi me že mnogi poznajo. Sinoči, ko sem šel na svoj običajni sprehod po vrhu, sta stala pred hišo v klancu dva moška. Pozdravil sem ju. Bil sem menda pretih, ker me nista slišala. Zato se je eden obregnil: »Gospodič misli, da ga bova pozdravila midva.« Noge so se mi opletale, ko sem korakal mimo hiše in v obraz mi je zaplala kri. Zakaj vedno in vedno »gospod« in »gospodič«? Vem. Moj oče je zanje gospod, ki kot vsi bogati kmetje bolj slabo nego dobro plačujejo delavce. Kmetje so zmenjeni med seboj. — Toliko plačamo za košnjo, toliko za žetev in toliko za mlatitev! — Viničar nima ničesar nego roke in kopico otrok pa nagnjenje k pijači. Nekateri strašno pijejo. Zadnjič sem govoril z našim viničarjem o tem vprašanju.

»Ti lahko govoriš proti vinu, ker imaš še druge reči na razpolago. Mi smo pri vinu zrastli in pri vinu umremo. Zakaj bi ga ne pili, če se vse leto mučimo z delom v goricah? In naše vino je dobro, le da ga mi, ki delamo, dobimo premalo. Če pa misliš, da je kvarno za človeka — za nas je vseeno. Crkneš danes ali jutri. Vse življenje je samo delo in nepoplačani žulji. Življenje je že tako, da so gospodje in delavci. Mi moramo delati, da se gospodje okoriščajo s tem. Sicer so naš gospod dobri. Pri njih vlada red. Kar obljubijo, dajo. In marsikaj nam je bolje kot drugim. Zato pa so seveda bolj strogi kot navadni kmetje. Kmeta lahko opehariš, našega gospoda težko.«

Tak je bil njegov evangelij in molčati sem moral. Ko me je prosil še za četrt vina, sem mu ga dal. Izgubljen je. Njega ni več moči popraviti. Vse življenje je tako živel, na stara leta se ne bo spreobrnil. Toda eno je, kar me kljub vsemu slabemu vleče k tem ljudem. Živijo dan na dan, molijo in delajo in preklinjajo in — živijo. Njih grehi niso grehi, ker živijo, kakor morejo in morajo. V tem spoznanju je že upor. Zakaj morajo? Od kdaj je pisano, da morata na zemlji živeti gospod in hlapec tako, da je sovraštvo med njima? Viničar škili, kako bi opeharil gospodarja zato, ker bi rad bolje živel. Gospodar pa je gospod, in če ga dobi pri tem, je viničar goljuf in tat ...

Kam to pelje?

Včasih, kakor da me je strah, če grem ponoči po vrhu in jih srečavam. Vem, nikoli bi me ne pozdravili, da jih sam ne pozdravim. In včasih mi niti ne odzdravijo. Kakor da ne verujejo, ne zaupajo mojemu pozdravu ... To me boli. Odkrita in topla je moja beseda in še gorečnejše je moje hrepenenje premostiti prepade, ki so okrog mene. Zakaj me sovraži in prezira človek, ki ga srečam zvečer na cesti, če tudi mu nisem storil nič žalega? Ali sem zato, ker sem sin »gospoda«, večno od njih proklet? Ne. Tako ne sme biti. Tako ne more biti. Zadnjič sem že govoril o tem s čevljarjem Markom. Star je, toda zdrav in zgovoren. Rad posluša in pripoveduje. Pred dvemi leti se je peš napotil v Beograd kot hlapec Jernej na Dunaj. Med potjo pa je gladoval in je pri neki kmetici ukradel kolač kruha. Poslala je žandarje za njim in tako mu je bila prekrižana pot. Kaj se pravi — krasti? Lačen je bil in je — kradel? Ali bi naj crknil ob cesti, ob kolaču kruha, ki ga je imela kmetica v obilju?

Sedaj misliva na Januša, ki je v blaznici. Čudne stvari je počenjal, dokler ga niso odpravili tje. Na bližnji postaji je nekega večera razbil na kretnicah rdeče luči. Dolgo sva premišljevala s Frančkom, zakaj je ravno razbil rdeče in ne zelenih ali modrih. Ko pa sva ponovno prebrala, kar je napisal v zvezek mojih matematičnih nalog, sva se sporazumela, da je to posledica gostilne zakotne ulice, v kateri so žarnice pokrite z rdečimi senčniki. V mojem zvezku pa je napisano sledeče: Povedal vam bom povest o rdeči luči.

Nekoč je šel mlad, neizkušen človek v zakotno ulico. Tam je bila gostilna, kjer so prodajali tudi dekleta. Šel je tje, da bi se utešil, da bi se v enem samem trenutku lahko izživel za vso svojo mladost. Zakaj tega mladega človeka so že več let ljudje držali v kletki kot kako žival, ki jo goje in vzgajajo, da pozneje odplača vse tisto, kar so zanjo porabili. Zgodilo pa se je, da se je mladi človek, ta čudna zver, pozvijačil in pobegnil neko noč tje, kamor bi njegova noga nikoli ne smela stopiti. Novo življenje se je odkrilo tam zanj. Življenje rdečih luči. Stene so slabo pobarvane, mračne so in vendar niso take kot semeniške. Njih mračnost je prijetna in da človeku lažje dihati. Pod stropom vise rdeče luči ... da, rdeče, žareče luči. V sijaj rdečih luči je stopil moj mladi človek s čisto, trpečo dušo, da bi jih doživel in izživel. Prišel je še z njim drugi, ki mu je bilo Toni ime in ki ni nič več mislil na rdeče luči. In so pili, peli, se veselili. Niso bili sami. Troje kratkokrilih deklet je bilo v gostilni in oči mladega človeka so padle na najmlajšo, na najdražjo. Plave lase je imela in v očeh so se zrcalile rdeče luči. Vesela je bila in draga. Mladi človek je plačeval. Svoje zadnje pare je zbral in jih potrošil, da je mogel objeti mlado dekle, da ga je lahko stisnil k sebi. Neroden je bil in nedolžen kot otrok. Dekle ga je vzljubilo in zvabilo v svojo celico. Pijan vina in prečutih noči, utrujen od misli, ki so ga zadnje dni vedno bolj silile v zakotno ulico, je šel z njo v malo sobico, kjer je viselo polno slik in razglednic po steni. V kotu je visel Kristus z žegnano vodo ... Ko ga je zagledal, bi se bil rad pokrižal. Pa se ni, zakaj dekle, ki je bilo zraven njega, je odprlo svoja prsa in njene grudi so bile močnejše kot Kristus. Mladi človek se je vrgel nanjo strgal ji obleko s telesa in pil njeno in svojo strast ... Nad posteljo pa je bdela rdeča luč, mamjša in bledejša od tistih v gostilni. Mladi človek je v trenutkih strasti doživel svojo prvo rdečo noč ...

Nato je prišel še večkrat. Nobene vere ni bilo več v njem v lepe in ostre besede, ki so mu jih govorili zveličavni gospodje. Klicalo ga je in šel je, ker je mislil, da je našel odrešenje in odgovor svojim vprašanjem. Tisto dekle pa ni bilo njegovo dekle. Samo kupljena ženska je bila, ki nikoli ni dekle, zakaj svojo ljubezen prodaja vsakomur. Sicer ljubezni niti nima več. Samo telo ima in še telo je mrtvo in hladno kot zavržen stroj. Zato se je zelo zmotil, ko je po prvi noči mislil, da je to – ljubezen in dekle — dekle. V njem je bilo toliko hrepenenja in sanj, da ni videl tega, kar je bilo, temveč, kar si je želel. Zato je moralo priti razočaranje. Zakotna ulica sovraži vsakogar, ki ni kot ona. In ker mladi človek ni bil kot ona, ker je imel hrepenenje, dušo, se je maščevala ...

Bolan se je vrnil v svojo kletko, bolan zopet na duši in še na telesu. Zakotna ulica se je maščevala. Dekle, ki ni bilo dekle, ga je okužilo ... Kam naj krene s te poti? Kdo je bil, ki ga je poslal na to pot? Bog? Vsi temelji, ki so bili do takrat trdni in neomajni v njem, so se omajali in mozeg mu grozi z revolucijo ... (Ali se vam zdi čudna ta primera?) Sive kletke gospodar pa je velik gospod, božji gospod, ki je krotilec vseh mladih zveri. Trd obraz ima in težko podkovane čevlje. Ne ve, da se mu je izneverila mlada zver, ki divja v samem sebi in ne ve ne kod ne kam. Nikogar nima, zato je ostala zakrknjena v samem sebi in sodi sebe in Boga, ki je vseveden, vsemogočen, vsedober. In sedaj se vrši borba med njim in Bogom. Kako se bo končala, ne vem ...

Kaj sem napisal včeraj? Tisti mladi človek, tista zver sem — jaz. Danes je bil pri meni Leo. Ne maram ga. Preveč je uslužen in prijazen. Ne zaupam mu. V šoli so se čudili, ko sem med uro pobral knjige in odšel. Nekaj sladkega je v igranju. Hotel sem doživeti, kaj bodo rekli, če vstanem, grem in povem, da ne pridem več ... Haha Kaki obrazi! In Leo ... Kako je bil v skrbeh, ko sem jokal! Saj nisem jokal. Zakaj bi jokal? Jokati ne smem. Samo igral sem. Da. Leo in vsi mislijo, da bom zblaznel ...

Ali res nisem jokal?

Noč je tako tiha. Zbudil sem se, ker se mi je zdelo, da nekdo joče. Pa je samo Karl smrčal.

Sanjalo se mi je o rdeči luči.

Svoje povesti še nisem končal. Zato, ker še nisem doživel svojega konca.

Včasih so mi misli prepletene vsevprek.

Ali sem res že blazen?

Tam v kotu se mi rdeči rdeča luč. Da, čisto jasno ... Zakričal bom.

Zakaj imajo v zakotni ulici rdeče luči, da me sedaj preganjajo? Ne vem, kam z njimi in hudo mi je. Zbežal bi rad nekam. Kam?

Jutro.

Domov pojdem, k materi. Mogoče, da najdem pokoja na vasi, na naših belih cestah in travnikih. Bolezen zakotne ulice grize v meni ... Pokora mora biti za greh. In kaj je greh?

V samostan pojdem. Tam ni rdečih luči, tam je mir in pokoj in bičanje lastnega telesa.

Še več je napisano v zvezku, pa ne moreva prebrati, ker je gosto črtano in izbrisano. Na mnogih mestih se ponavlja ime dr. Klinca, rdeča luč in Bog. Mnogo je moral Januš trpeti, predno je zblaznel. Ali sedaj res ne ve ničesar? Ali je njegov svet tako daleč od našega, da je še strašnejši? Pravijo, da so ga morali že večkrat obleči v prisilni jopič. Drugo noč v blaznici je razbil križ na drobne kosce in ga poteptal z nogo. Čez dva dni so ga morali peljati v kapelo, kjer je pobožno molil. Tistega večera je bil miren in s strežnikom prijazen ... To je vse, kar vemo sedaj o njem. Mogoče, da ozdravi, da se povrne med nas. V blaznici so zdravniki opazili bolezen zakotne ulice in jo zdravijo. Ni nevarna. Toda težko bo ozdravila Januša, ki je tako bolan na duši ...

Binica je umrla, ker so jo umorili. Januš je več kot mrtev. Kdo je kriv, vpraša vsakdo. Niti najmanj ne oklevam reči: krivi ste vsi, ki vodite današnje življenje, vsi, ki ste nagniti stebri današnje družbe. Naša šola z vsemi Homerji, Platoni, z vsemi veličinami preteklosti in profesorji sedanjosti, — je stvar, ki jo bo treba uničiti. Profesor se bavi samo privatno s politiko, ravnatelj še časti Habsburžane v svojem kabinetu, ob kraljevem rojstnem dnevu pa govori jugoslovanski govor. Leta 1914 je napisal povest proti Srbom. Tri leta so jo delili prvošolcem, da so jo morali znati pripovedovati v nemškem jeziku. Jugoslavija je za nas danes nekaj mrliškega, praznega. In mi bomo izneverili vso mladino, ki je zdrava in ki hoče ven iz tega življenja. Kako morem verovati v to, kar mi predavajo, če vem, da sami ne verujejo? Nacijonalizem je protičloveški. Vsi smo ljudje. Belokožec ni zaradi svoje bele kože vzvišen nad črncem.

Oba sta človeka. Zakaj bi sovražil Nemca, ki mi ni nikoli nič žalega storil, samo zato, ker je Nemec. In še bolj: zakaj naj napadam sošolca, ki je liberalec ali klerikalec, ker sam nisem ... Vse to bo treba odplahniti. Preko tega bomo morali vsi, ki hočemo živeti. Že danes čutim, kako bomo šli. Najprej se bomo uprli. Vsem. Cerkvi in šoli. Če nas bo samo deset, pet ali dva, uprli se bomo. Neposlušnost in prezir vsega, kar je, bosta naše maščevanje. Nocoj sva si s Frančekom edina, da vriskava in pojeva ob teh mislih. Maščevali bomo Binico, Januša in Maksima in sebe, gospod profesor Novak, dr. Mahkota, Kaučič, Klinc, Kramar ... Nepregledna je vrsta mrtvaških lobanj, ki leže ob vznožju človeka ...

Nihče se danes še ne zaveda, kaj je bila vojna za nas. Sami nimamo prave besede za vse, kar smo takrat doživljali. Frančekov oče je umrl na rani od granate. Na smrtni postelji ga je obiskal in ni vedel, kaj mu naj pove v slovo. Samo jokal je, ko je gledal obvezanega in izobličenega očeta. Ko je umrl, so ga pokopali z vojaško godbo. Vojaki so oddali salvo ... Ali bi naj to bilo zadoščenje zanj, ki so mu vzeli očeta? O, kako grozno je, če pomislim, da so se klali štiri dolga leta! Samo klali, nič drugega. Zato, da so si drugi razdelili zemljo in ljudi. Mussolini divja po Italiji, fašisti požigajo naše domove in ubijajo naše ljudstvo, mi slavimo razpad Avstrije, pa nam je hudo kot nikoli. Po cestah srečavamo invalide. Brez rok, brez nog, spakedranih obrazov ... in zato prejemajo par dinarjev na mesec. Drago je bila kupljena vojna in po ceni se plačuje človeško meso. Kaj se to pravi SHS? Politika? Pašič, Herriot, Mussolini itd.? Ničevost vseh ničevosti. Ko se je začela vojna in je moral oče k vojakom, so mi povedali, da ne bom mogel v mesto. Jokal sem ves dan. Nič nisem jedel. Ko se je oče odpeljal na vojno, nisem jokal radi njega. Jokal sem, ker mi je vojna preprečila odhod v mesto, kamor sem tako hrepenel. Takrat sem hotel postati oficir. V šoli so nam povedali toliko lepega o cesarju in cesarici, o princih in vojski, da smo mnogi želeli postati oficirji. Nato je prišla vojna. Poprosil sem mater za petico. Kupil sem zavitek, papir in znamko. Trgovka me je vprašala, komu kupujem. Zlagal sem se in dejal, da za hlapca. Nato sem se skril za hlev, kjer je bil velik kamen in sem napisal pismo cesarju.

Kako mu je treba pisati, so nam povedali v šoli. Prosil sem ga, da naj odpusti očeta, ker je mati tako žalostna, neprijazna in polna skrbi, jaz pa bi rad v mesto v šole. Oficir bom. Zato naj očeta odpusti. Zrastel bom in mu bom več koristil kot oče. Tako sem pisal cesarju in vrgel pismo v nabiralnik. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Od takrat sem lažje čakal in pridno sem molil za očetov povratek. Po enem letu se je vrnil, ker je bil na srcu bolan. Tega takrat nisem vedel. Mislil sem, da ga je rešilo moje pismo. V šoli so nam pripovedovali o avstrijskih zmagah, o pogumnem prestolonasledniku, o krutih Srbih in krvoločnih Rusih. O, mnogo, premnogo so nam povedali in nas učili sovraštva. Dobro smo se ga naučili in zdaj ga obrnemo na vas, kot so ruski vojaki obrnili puške na svoje komandirje ... Ko sem prvič videl srbskega ujetnika, sem podvomil o tem, kar so nam pripovedovali. Toda to še ni bilo dovolj. V jeseni leta 1917 se je ustavil pod oknom našega stanovanja avstrijski vojak, Bosanec. Poprosil nas je, otroke, za skorjico kruha ... Tudi to še ni bilo vse. Nekega popoldne sem se potikal ob železniški progi izven mesta. Zašel sem tje, ker sem spremljal marškompanijo na kolodvor. Godba je igrala, vojaki so peli, vmes pa sem videl objokane žene in dekleta. Navdušenje nekaterih vojakov in godba sta me omamila, da sem kričal z njimi na slavo avstrijske vojske in na propast sovragov. Kot smo se učili v šoli in vsepovsod. Radovedno smo zijali na slovo na kolodvoru. Zabavno se nam je zdelo, ko sta se v čakalnici poljubljala oficir in njegova nevesta. Ko je vlak odpihal, smo šli ob progi skozi predmestje na polje. Tam smo našli vlak rdečega križa, poln težkih ranjencev. V mlade možgane mi je zakričala kri. Iz italijanske fronte so jih pripeljali. V mesto jih niso hoteli peljati, ker bi ljudje videli. Ustavil sem se pred obprtim živinskim vagonom. Trije saniteti so stali ob težkoranjenem kadetu, ki se je premetaval od bolečin. Nihče se ni zmenil zame, zato sem gledal in poslušal.

»Ne bo ga treba nesti v bolnico. Izdihnil bo vsak čas!« je dejal star, zarastel vojak. Kadet je venomer klical: »Mami! Mami!« Nikoli do takrat nisem mislil, da tudi oficirji jočejo ... In kadet je v vagonu umrl. Študenti smo se sicer še vedno v živem razpoloženju vrnili v mesto; v meni pa je kričal krik umirajočega kadeta. Kot zaklet je bil tisti dan mojega življenja. Ko smo prišli na veliko cesto, smo srečali vojaški pogreb. Pred vozom je stopal vojni kurat, za njim sta nesla dva vojaka venec s traktom kompanije ... »Umrl za vero, dom, cesarja ... Auf dem Felde der Ehre.« Votlo je bobnel glas črnoprevlečenega bobna in tromba je pela počasi, pritajeno, kot da poje žalost iz dna srca ... Dvanajst let sem imel takrat in tistega dne sem prvič zaslutil življenje. Prvič sem ob misli na vojno, na marškompanijo, na predsmrtni klic umirajočega kadeta, na pogreb, doživel odpor. Čutil sem ga, razumeti in usmeriti ga nisem mogel, ker so bili možgani dobro ustrojeni po ljudeh, ki so vojno in pokolj poveličevali. Doma, v šoli in cerkvi. Danes vem, da se je to godilo povsod. Povsod so se klali nižji za višje. Vojna je dahnila s svojo rabeljsko dušo v nas in naše mladosti — ni. Očetje in starejši bratje so bili sredi pokolja, kosi tega strašnega dela. Mi pa smo stali ob strani, prisiljeni gledali, kako se morijo in ubijajo. Strašneje smo doživeli vojno strahoto. Naša otroška doba je bila zadušena od krvi in vojnih grozot, zadušena od blazno negotovih molitvic, ki smo jih molili, otroci, za svoje očete, za rablje njihove in svoje. Nikoli več ne bomo storili tega. Vsaj tisti ne, ki smo spregledali. Res je, da smo ob prevratu pozabili na vse, kar se je zgodilo. Val navdušenja nas je potegnil seboj in veseli smo bili slovenskih trobojnic, Sokolov in Orlov in lepih povork. Danes tudi tega ne več. Nič zato. Mi gremo naprej, otroci vojne, otroci brez mladosti. Naše maščevanje bo vredno maščevanje krvavečih otroških src.

Vem, da bi se marsikomu zdeli čudni ti zapiski. Kolikokrat stresajo profesorji glave ob naših prostih nalogah. Čitajo jih in popravljajo, ker jih ne razumejo. Okosteneli so njih možgani v paragrafih in knjigah. Niti sebe niti nas ne vidijo več. Kaj sploh vidijo, to bi rad vedel. Maksim se je ubil. To je edina njih misel in zato je samo hladna konstatacija Ubil se je in basta ... Da je imel svoje duševno življenje, da je videl in čutil drugače kot so mu odkazali oni, tega ne razumejo, ker spadajo k nekronani, dinastiji otopelih ljudi. Mrtvaške bolanje, ki bi se spraševale in z začudenjem skimovale, če bi brale moje in naše zapiske.

Nocoj je tako lepa noč. Mesec razsvetljuje vso pobočje goric in po dolini se je zlila mesečina v srebrnino megle. Nekje daleč pojo fantje. Sediva na verandi in prisluškujeva.

»Kdaj zapojemo mi svojo pesem?« vpraša lahno Franček.

»Boš videl, zapojemo jo ...« sem komaj slišno pošepnil jaz.

Franček že spi. Moje misli pa so vse pri tebi, Sonja, ti moje vse! Tako mrtva so najina pisma, tako vsakdanja, prikrita. Nikoli se še nisva izpovedala. Vem, oba se bojiva za besedo, ki je ni in je ne bo mogoče nikoli. Toda včasih tako kipi in vre v človeku, da bi hotel povedati, ne, kričal bi, da bi slišala dol in hrib, da bi odmevalo tja gor v tisto tesno sobo tvojega življenja ... Prav je tako, Sonja. Čuvajva svojo ljubezen kot hostijo pred ljudmi in pred samim seboj. Naj nama bo kot sveta skrivnost ...

Franček je ves vnet za Rusijo. Govoril je s človekom, ki se je pred kratkim vrnil. V enem smo si vsi edini: V Rusijo upamo, Rusijo ljubimo že ves čas, če tudi ne vemo vsega, kar se dogaja. Pri nas je že tako, da so časopisi zagovorniki javne laži. Nisem sicer za nasilno revolucijo, ker v evangelijih je pisano, ne protivi se zlu s silo. Z duhovno revolucijo bomo prepojili ves svet in potem bo lepo živeti. Jaz verujem v to, Franček še dvomi. Včasih je tak kot Stane. Kar postreljal bi polovico ljudi. Toda jaz ga mirim. S samozatajevanjem, s samopožrtvovalnostjo se napravi več. Ako te kdo udari enkrat, naj te udari še v drugič. Ne zoperstavi se mu, zakaj, s svojo mirnostjo in s svojim trpljenjem boš prepojil tudi njega in on bo šel s teboj ...

Politiko je treba ubiti, odpraviti. S Frančekom sva se dogovorila, da bomo skušali vse pametnejše fante izneveriti organizacijam. Dokazali jim bomo, kako nesmiselno, kako na laži so vse zgrajene in da mora vse to razpasti, kar je že v kali zapisano pogubi ...

Mi hočemo biti revolucijonarji duha ...

Franček je predlagal, da si nabavimo črne ruske rubaške. Jaz sem bil takoj za to in si jo dam takoj napraviti. Črna barva je nekaj asketičnega, odpovedujočega.

Ne iščem več Boga, ker čutim, da je. Hočem ga samo odkriti pred samim seboj. Spoznati ga hočem in razumeti, ne samo čutiti.

Oče mi je dal samokres. Pa ga nič več ne nosim. Vrnil sem mu ga na tihem. Zakaj potrebuje človek samokres? Kdo mi bo storil kaj žalega? Moja vest je čista in verujem, če bi me tudi kdo kje na kaki samotni poti napadel, ne storil bi mi nič žalega takoj, ko bi izmenjala par besedi. Samo za stare Jude je veljalo načelo: oko za oko, zob za zob, Kristus pa je rekel: »Če te kdo udari v levo lice, ponudi mu še desno ...« Zato se je dal križati, da tako da meso in kri svojim besedam. In Faust je dejal: »V začetku je bilo dejanje« — po delih, ne po besedah bomo sojeni.

Franček je danes odpotoval. Rekel je, da je sedaj tako svež in srečen. Ti dnevi v teh goricah! Kakor, da se je prerodil!

Danes je bila sobota. Oče je prišel v vinograd in sem moral za nedeljo z njim domov. Ker sem bil v goricah, ko je prišel pismonoša, je izročil mojo pošto njemu. Do večera nisem tega vedel. Pisala mi je Sonja in oče je pismo odprl. Pa mi ni povedal tega v obraz. Povedal je materi, ki me je poklicala na odgovor. Ne zavedam se nobene krivde, če tudi mi je mati po očetu očitala, da mi samo dekleta roje po glavi. Če bi rekli to pred enim letom, bi bilo res. Danes ni več. Zagovarjal se nisem. Zjezil sem se samo nad očetovo neodkritosrčnostjo, ker mi je izročil pismo šele zvečer in brez vsake pripombe. Na zavitku sem opazil, da je pismo odprl in znova zalepil. Tega mu ne odpustim. Odpreti pismo in nato tega niti povedati ...

Sicer še to ni vse. Očital mi je, da preveč občujem z viničarji, da nimajo nobenega rešpekta pred menoj, da ne rinem z njimi skupaj jesti, ker sem njegov sin in ne kak viničarski potepenec. Dobro se zavedam; najina pota gredo narazen. Njemu je vse denar, blagostanje in zemeljske dobrine. V skrbeh je radi mojega koščenega obraza in radi mojega zdravja. Kar pa je v meni, ne vidi in ne bo videl nikoli.

Dva meseca je služil pri nas kravar Marko. Star, obubožan žalar iz Prekmurja. Svojo malo posest je zaupal nekemu lumpu, ki ga je najprej opeharil, na koncu mu zažgal še bajto. Tako sta morala z ženo na stara leta po cesti za kruhom. Dober človek je in veliko zna pripovedovati. Kolne sicer včasih, vendar vem, da je pobožen in da vsak večer prosi Boga odpuščanja storjenih grehov.

Danes ga je oče odpustil, ker je preslab in ne more več opravljati vseh poslov. Starec se je zjokal, toda oče ni slišal ničesar. Moral je pospraviti svoje reči in iti. Le jaz sem mu pomagal. Mati mu je stisnila pod pazduho pol pogače. Jaz sem bil zadnji, ki je govoril ž njim, predno se je odpravil. Starček je jokal. »Kam naj grem na stara leta? Nihče me ne mara več. Doma nimam. Na cesti bom poginil ...« In debele solze so se zlile po razoranem licu. Stisnil sem mu bankovec, ko sva si dala roke.

»Hvala vam lepa, gospod, oni so tako dobri. Vso pot bom mislil na njih, da bodo srečno življenje živeli ...«

Tako sva se ločila. Še dolgo sem zrl za njim, kako je s težkimi čevlji prašil po cesti in si brisal solze ... Takrat sem v mislih klel svojega očeta. So trenutki, ko ne morem odpuščati, ko bi rad udaril. Ali ni tudi Kristus udaril takrat, ko je izgnal trgovce in oderuhe iz cerkve?

Dolgo sem se moral boriti za svoj povratek v vinograd. Oče me ni hotel več pustiti, toda ostal sem odločen in kljub ostri besedi, ko mi je očital, koliko skrbi mu delam, sem vendar zmagal. Kratkomalo z dobro besedo sem premagal njegovo trdo. Prosil sem ga in ni si upal več ugovarjati. Tako sem zopet v goricah in diham svobodno sam v zidanici.

Kaplana Kranjca so že zaprli ...

Včeraj popoldne sem obiskal slikarja. Potrt je. Mlada Karla je obupala nad njim. Razšla sta se, predno sta si sploh kaj povedala. Obupan se je vrgel v objem Ančke. Ančka je mlado, živo dekle, o katerem govorijo same slabe reči. Tudi jaz sem nekoč mislil tako kot drugi. Toda danes ne vidim pred ljudmi nobenega greha na njej. Bogu bo odgovarjala sama. Pri njem je bila in videl sem, da mu je zadnja tolažnica pred smrtjo, ki ga bo kmalu vzela. Začel je strastno kaditi. Vojska ga je uničila popolnoma. Talent je bil, o tem ni dvoma. Ravnokar je izgotovil gosli, ki jih je napravil lastnoročno. Zaigral nam je. Mehko ... otožno zvenijo ...

Z Ančko sva se domov grede pajdašila. Srečal naju je oče. In zopet sem slišal pridigo. Kako morem hoditi s tako žensko! Pod častjo mu je, da bi sin šel z Ančko, ki je po mnenju vseh njih vlačuga, zavrženo človeško dete, ki ne zasluži, da bi se kdo spoštljivo ozrl nanjo ...

O, ljudje!

Če še ni ničesar dobrega storila, pa dela vsaj sedaj dobro. Na smrt obsojenemu jetičniku lajša bližajočo se smrt. Njemu ne prodaja svojega telesa, njemu ga žrtvuje ... kdor je brez greha, naj vrže kamen nanjo ...

Včeraj se mi je zdel slikar precej boljši.

Zadnje dni živim v vinogradu. Danes je velika družba tu. Nadučitelj je dajal likof svojega vinotoča. Tudi moj oče je bil tukaj, profesor Kaučič (ki me je takrat spremljal na sokolsko veselico v Brezje. Sinica in komisar ... O, kje so tisti trenutki! ... Grozno! Binica že trohni v grobu ...), mladi učitelj Korošec, bivši moj sošolec, ženske in drugi.

Čutil sem, da stojim izven družbe. Profesor Kaučič se je norčeval iz mene, kako moram biti v vinogradu abstinent. Pri tako dobri kapljici ... Zato me je imenoval — osla. Najlepša hvala, gospod profesor, ampak jaz ostanem kljub temu še v naprej — abstinent. Oče se je obnašal povsem rezervirano do mene. Učitelj Korošec se je hitro napil in začeli so politizirati. Radiča so zmerjali za največjo barabo, ki bi ga bilo treba obesiti na prvo drevo. Tudi s Pašičem niso zadovoljni, samo z vinom ... Peli in trkali so na jugoslovanstvo, jaz pa sem sedel, kakor da ne slišim ničesar. Tudi na uničenje slovenskega jezika je prišel pogovor. Pred letom še sam nisem imel jasnega mnenja o tem. Sedaj sem odločno nastopil proti in citiral Cankarja, ki je imenoval Vraza — renegata. Beseda je dala besedo. Glavno sta imela učitelj in profesor (kako ju preziram ...) Končno je prišlo do izbruha. Gospod učitelj, bivši moj kolega (sicer je starejši), se je povzpel do krilatice, da sem komunist.

»Ali vi veste, koga imate v hiši? Vaš sin je komunist. In vi niti tega ne veste, kaj so komunisti. To so barabe, roparji, tatje, požigalci, morilci ... saj vemo, kaj so napravili iz velike slovanske Rusije ...« In tako dalje. Kot je pač že navada.

Moja mati se je začela jokati. Kmalu je prišel oče za menoj. Začelo se je izpraševanje.

»Sicer komumist nisem, to je ostudna denunoijacija zaradi tega, ker sem izstopil iz vseh naprednih organizacij, vendar trdim, da tudi komunisti niso take barabe, kot pravi tisti smrkavec ...«

Zaradi zadnje besede bi se skoro sprla. Odrekal mi je pravico koga imenovati za smrkavca. Ostal sem v svoji sobi, ostala družba pa se je pomirila in krokala dalje ... Ko bi vedeli, kak nasprotnik nasilja sem! Kako sva se že zaradi tega prepirala s Petkom, kako sem nasprotoval brezbožnemu socijalizmu.

Uže pa stoji tudi sekira drevju pri korenini. Vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, posekalo se bo in vrglo na ogenj. (Evangelist Matevž.)

Danes sem se poslovil od vinograda, svoje samote. Nekam težko in obenem lahko mi je bilo ob sbvesu. Viničarka Mica mi je stiskala roko in mi želela vso srečo. »Tako dobri ste bili z nami!« Branil sem se hvale in celo težko mi je bilo, ko sem za malo dobroto žel toliko hvaležnosti, da so se ji zaiskrile solze v očeh.

Veliko misli sem premislil v teh zidovih, med trtami, ki jim že oteka grozdje in jim klopotci pojo veselo pesem sladkosti. Tam v gozdu sem se sprehajal v duhu s Sonjo, tu v sobici sem prebiral evangelije in iskal boga ter življenja. Sedaj sem ga našel. Ponosen sem, da sem ga našel sam, brez pomoči drugih in celo proti volji drugih. Sedaj sem trden, ker sem veren, če tudi nisem bil ves čas ne pri maši ne v cerkvi. Vem, heretik sem, toda tudi Kristus je bil za stare Jude heretik. Ko bi bilo danes več takih heretikov, bi v kratkem času preobrnili ves svet.

Sonja ima te dni izpit. Molil sem zanjo in vem, da ga bo napravila. Težko je njeno življenje v tistih štirih stenah, ki so jim vse. Ona pa ima žejno, razkošja željno dušo ... Prav zaradi tega, ker so jo tako vklenili. Zapri ptiča v kletko in zapel ti bo visoko pesem o svobodi ...

Sonja, moja zadnja misel v tej samoti si ti ...

Pozdravljeni vi vsi, ki sem vas spoznal v teh dneh. V vas, Mica, Liza in kolikor vas je še, samo v vas verujem. V preprostega, trpečega, zatiranega človeka verujem. Iz nizkih koč, iz tistih okenc bo zasijalo novo življenje, kakor je pred tisočimi leti zasijalo iz skromnega živinskega hleva ...

Pozdravljeni! ...

Grbavec.[uredi]

Predpoldne je sijalo še solnce. Kmalu po dvanajsti pa se je stemnilo nebo in jesenski dež se je zlil nad mesto. Dijaki napredne dijaške organizacije »Mejnik« so se zbirali k občnemu zboru. (Po zboru je bil obljubljen ples.) Počasi so prihajali in ura je kazala že 15 minut zamude. V mali dvorani Narodnega doma je bilo zelo zelo živahno, če tudi so se dijakinje precej ločeno zbirale na levi, dijaki pa na desni strani. Ker se je nebo vsled dežja tako stemnilo, da je bilo v dvorani preveč mračno, je prižgal stari predsednik, sedaj že abiturijent in stud. iur. Kandare, veliki lestenec. Dijaštvo je zagnalo krik in nekateri so zaploskali. Vmes pa so se slišali klici: »Začnimo že vendar, sicer bo ples prikrajšan.« Najljubša zabava te organizacije je bil ples. Zato si ga večkrat privoščijo in da si izvoljeni odbori vzdrže čim daljšo simpatijo, so prirejali navadno vsako prvo nedeljo v mesecu akademijo iz dveh, treh točk. Deklamacije, petje, tudi kak govor narodne vsebine. Delj kot eno uro pa oficijelen program nikoli ni smel trajati, ker je večina nestrpno čakala trenutka, ko je vsakokratni predsednik zaključil akademijo ali pa sestanek ter prišel k točki razno, ki je vsebovala ples. Ves nedolžen je bil ta ples, ki ni trajal delj kot do sedme, kvečjemu do osme ure ... (Nato so študentje spremljali študentke. Včasih se je kateri povzpel do takega uspeha, da je ob slovesu v skrivnem in temnem kotičku veže izprosil ali pa ukradel poljub z ust svoje plesalke ...

Nato je predsednik otvoril zbor, prebral dnevni red, katerega glavna točka je bila reorganizacija. »K tej točki poroča delegat centrale, tovariš Vidmar.« In so zaploskali delegatu centrale.

Stane je prožno stopil od dekleta, s katerim se je ob klavirju šalil, k mizi in začel govoriti. Pevec je bil, tenorist, in njegov glas je prijetno zvenel po dvorani. Razložil je načrt centrale iz Ljubljane, ki hoče reorganizirati vse svoje podružnice širom Slovenije, izpopolniti program, katerega temeljne misli morajo biti zapopadene že v imenu organizacije. Tukajšnji organizaciji so prepovedali ime »svobodomiselna«, to pa radi tega, ker so se skrivali za tem imenom razni anacijonalni temni elementi, — iz desnega kota, zadaj je nekdo z glasnim kašljem protestiral – zato se organizacija ni mogla znajti ne v delu ne v imenu. Treba je enotnosti in zato bodo vse podružnice po Sloveniji nosile odslej enotno ime: Organizacija narodnih naprednih študentov. Narod in naprednost, to sta dve najpoglavitnejši stvari za vsakega mladega človeka ...