Človek iz Hongkonga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Človek iz Hongkonga
F. Hemly
Izdano: Proletarec, Chicago, 1908.
Viri: Proletarec, 1908, št. 27 in 28.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ljudje kavkaške rase so imeli pravico sprehajati se po pomolu, ali rumenokožcem je bil sprehod po pomolu prepovedan. Na pomolu so bile klopi, na katerih se je lahko sedelo in raz katere se je lahko opazovalo gibanje »šampansev,« ki so gori in doli pluli po reki. »Šampansi« so bili razne velikosti; mali čolni, katere so vodile ženske, pa veliki, teško obloženi čolni, na katerih so veslali krepki kuliji.

Bila je zanimiva slika toda Gongh jo je gledal že od devete ure zjutraj v hudem mrazu. Sam ni vedel, kam bi se obrnil. Petkrat je že šel proti ameriškemu konzulatu, pa se je vselej vrnil. Minulo je še nekaj ur, da se je ohrabril in prekoračil vrata ameriškega konzulata in odšel po širokih stopnjicah navzgor. Kitajski služabnik mu je odprl vrata in ga povedel v pisarno, v kateri je portugiški pisač opravljal svoje posle.

»Rad bi govoril z gospodom generalnim konzulom«, je rekel Gongh. Kitajec je naredil globok priklon in zginil.

»Vi želite govoriti z generalnim konzulom,« je odgovoril takoj nekdo za njim. Gongh je presenečeno pogledal, kdo govori za njim. Že nekaj časa je minulo, odkar je Gongh slišal uljuden glas, pa še ta glas je bil mlade deklice. Njene nežne in lepe oči so ga gledale prijazno.

Obrnil se je in v zadregi je prijel za desnico, katero mu je ponudila.

Mlada dama ga je odpeljala v privatni komptoar in mu ponudila sedež.

»Kaj želite,« ga je vprašala uljudno. »Slučajno sem jaz sedaj generalni konzul. Jaz sem gdč. Livingstone. Moj oče je odpotoval po službenih opravkih v Manilo in podkonzul je pa bolan. Nasmejala se je zopet prijazno ker bila si je svesta, da je vdružbi izobraženega moža. Njegova ponošena obleka ji je skoro razodevala njegove želje. Pogledala ga je vprašujoče v obraz. Gongh je povesil oči in pričel jecljaje:

»Tujec sem in iščem službe. Danes sem dospel s parnikom Kai-Pingom iz Honkonga.«

»No in?« je prašala vzpodbrijajoče.«

»Kakor hitro je mogoče, moram dobiti službo. Poskusil sem dobiti jo v Honkongu, pa zaman. V Kontonu sem se tudi ustavil. . . . Meni je vseeno, kakšno službo dobim« je naglo izgovoril. »Študiral sem pravosodje, pa nisem naredil izpita. Poskusil sem se izvežbati v bančnih poslih in sem tudi dobol pri nekem bančnem zavodu službo.« Vprašati ga je hotela po priporočbah, a že je on brzo nadaljeval. »Moj dnevnik priporočbe in precejšno svoto denarja so mi ukradli neznani zlikovci v Honkongu. Moje ime je Janes Dinwidyee Gongh. Rojen sem v Richmondu, Va. kjer sem obiskoval tudi univerzo.«

Mlado dekle ga je pogledalo zamišljeno.

»Vi res niste imeli sreče,« je dejala prijazno. »Izvolite vrniti se po preteku ene ure, tedaj mi je morda mogoče, kaj storiti za vas – ali pa kar počakajte tu,«

»Odšel bom in se vrnem ob pravem času.« Rad bi bil izrekel zahvalo, toda manjkalo mu je primirnih besedi.

Komaj je odšel, že je odšla gč. Livingstone preko vrta v filijalko združene banke New-York, Manila in Honkongin in potrkala na vrata g. ravnatelja.

Ravnatelj Harkins jo je prijazno sprejel in ji uljudno ponudil sedež.

»Kaj vendar želite princezinja Katinka,« je vprašal ravnatelj.

»Prosila bi vas rada nekaj, mister Harkins.«

»Le povejte,« je dejal ravnatelj.« Banko vam izročim ako zahtevate.«

»Čakajte malo, da veste, zakaj se gre. Anka mi je povedala včeraj, da je mister Carson zapustil banko in odšel v Šangai. Ali je to res . . .«

Harkins je prikimal melenholično. »Res, je res. Sedaj naj zopet čakam mesece, da mi iz New Yorka pošlejo kakega človeka, ker tu ga tako dobiti ne morem.«

»Če bi ga tu dobili, bi ga li vi sprejeli?« je vprašala gdč. Katinka.

»Takoj bi ga sprejel, če ima le dobre priporočbe. Moja dolžnost do zavoda me veže da sem oprezen.«

Katinka je sedaj povedala vse, kar je vedela o Gonghu. Ko je končala, je še ravnatelj vedno zrl pred se kot človek, ki je v zadregi.

»Poskusite ga«, je zaprosila Katinka. »Prepričana sem da je pošten človek.«

Harkins je zamižal in se zaglobil v misli. Naenkrat je pa damo pogledal veselo in rekel!

»Da, da gdč. Katinka.« Poskusil ga bodem. Če prestane skušnjo je poštenjak.«

• • •

Gongh je pobledel, ko je prečital listek na ameriškem konzulatu, ki se je glasil:

»Nemogoče mi je danes kaj storiti za vas. Ako se jutri zopet zglasite, tedaj upam, da se mi posreči.

Ameriški generalni konzulat:

J. V. Katinka Livingstone.

Gongh je listek utaknil v žep in odbitel iz komptoarja. Hodil je urno. Bilo je mraz. Mrzel veter ga je pretresel do kosti. Mel si je roke, da bi si ogrel otrple prste.

»Zakaj ji nisem povedal resnice,« je mrmlal poluglasno. Zakaj ji nisem povedal, da sem zadnji novčič izdal za vozni listek.

Prišel je zopet na pomol. Sneg je sedaj padal gosto in v velikih snežinkah in odeval ulični tlak in pomol z belo zimsko odejo. Utrujen je sedel na klop in apatično zrl pred se. Zadremal je. Naenkrat ga je nekdo rahlo udaril po rami in nagovoril prijazno.

»No, g. kapitan Fane, vi ste se po svoje zabavali. Zakaj niste takoj prišli k meni. Pričakoval sem vas, odkar je Kai-Ping v luki.

Gonghu se je nejasno dozdevalo, da ga je nekdo zamenil z nekim drugim. Zeblo ga je preveč, da bi dajal pojasnila. Za eno se pa tako opotekel, da bi bil podel, ako bi ne bila ujela krepka roka. Po kratkem pohodu se je Gonghu dozdevalo, da diha drug gorak zrak. Potem se je pa onesvestil.

• • •

Ko se je prebudil, je zrl začudeno okoli sebe. Ležal je na fini postelji, v kaminu je pa prasketal ogenj in razsvetljeval napol temno sobo. Spati je moral več ur. Sedaj vstopi kitajski sluga z novo obleko in javi, da je kopelj že pripravljena. Gongh je premišljaval, kaj mu je storiti. Ali naj pod imenom Fane tu ostane, se nasiti, skoplje in obleče novo obleko, ali naj zopet odide v sneg?

Ako bi povedal, da ni Fane, tedaj bi mu iz milosrdnosti dovolili naj tu ostane. Za milosrdnost pa ne mora. Sploh je pa to krivda gostilničarja, saj ni sam rekel, da je kapitan Fane. Kitajec je odprl vrata kopalnice in Gongh je pohitel v kopelj. Gorka kopelj ga je okrepčala. Ko je s pomočjo Kitajcaca oblekel novo obleko, je imel le še eno željo: jesti. Kitajec ga je odvedel v obedovalnico, kjer ga je že čakal gostilničar, ki mu je pprijazno stisnil desnico.

»Vi ste dobro zabelili kašo, Fane, Zjutraj ste prišli, vidim vas le opoldne, zvečer pa zopet hočete odtod. Kitajec je prinesel Gonghu stol in oba sta sedla za mizo.

»Bil sem bolan,« je v zdihnil Gongh. »Zapustil sem parnik še le proti poldnevu« . . . . . . Gongh je lagal slabo, kajti ni bil izurjen v lažeh.

»Meni je žal,« je gostilničar spregovoril sočutno. »Sedaj vam je najbrž odleglo.

»Sedaj sem zadovoljen,« je dejal pogumno Gongh, ko je spoznal da je na trdnem.

Sluga je prinesel juho. Gostilničar je govoril mnogo in živo največ o ljudeh iz Hongkonga, katerih Gongh ni poznal. Gongh je le takrat odgovoril, kedar je bilo neobhodno potrebno.

Ko se je Gongh najedel, se je počutil tako dobro, da je pozabil, da mu sedi nasproti tujec. Pričel je pripovedovati šaljivke, da se je gostilničar smejal. Ko sta sedela pri čaši kave, je gostilničar nakrat rekel, kot bi se spomnil nekega šaljivega dogodka. »Najboljša pripovedka je pa o starem Tai – Luan – Šiu. To morate še enkrat povedati. Še nikdar se nisem tako smejal, kot takrat.«

Gonga je to vprašanje nemilo dirnulo v obraz. Nakrat je občutil, da ni Frane, pač pa prosjak Gongh, ki uživa na tuje ime gostoljubnost. Stisnil je pest in pričel z opotekajočim glasom.

»Ni bil moj namen, –«

Gostilničar je zamahnil z roko.

»Oprostite! Potrpite malo, Fane! Kaj pa je,« je vprašal kitajskega slugo, ki se je vrnil in s katerim je spregovoril nekaj kitajskih besedi. »No to je pa že preneumno«, je jezno nadaljeval, ko je sluga zopet ostavil obednico.

»Ling mi je sporočil, da vaš parnik v pol ure odpluje.«

Gongh je veselo vzdihnil. Sedaj se je saj lahko poslovil Vstal je, da bi zamenil obleko, toda gostilničar ga je pridržal.

»Mi moramo najprvo urediti denarno zadevo.

Že pred poldne bi bil rad to zvrišil, pa ste spali tako trdno.

Mejtem ko je Gongh stal kot okamnel, je gostilničar odprl blagajno in vzel iz nje debelo listnico in jo vrgel pred Gonga na mizo.

»Tukaj je 50 tisoč dolarjev. Bodite tako prijazni in preštejte jih. Pazite na denar, ker bankovci niso zaznamovani, torej bi bilo nemogoče izslediti jih, ako bi prišli tatovom v roke. Jaz sem vesel, da se denarja znebim«

Gongh je prestrašen zrl pred se in ni vedel kaj bi odgovoril.

»Kaj naj z denarjem storim,« je vprašal hipno. Oštir ga je potrkal po rami in rekel poredno:

Vin vam je šel v glavo, Fane. Denar izročite Vaši banki v Honkongu. Preštejte hitro denar.«

Petdeset tisoč dolarjev! Gostilničar mu jih je kar daroval. Jutri bi bil lahko v Honkongu, črez teden dni pa že v Avstraliji!

Sedaj se spomnil mlade punice v konzulatskem komptoarju, ki ga je gledala zaupno, dasi je imel ponošeno obleko na sebi. Danes ji je še lahko pogledal odprto v oči, ne da bi ga bilo sram — jutri — — —

Spustil je mizno ploščo, katero je držal krčevito in pogladil si svoje goste lase.

»Ogoljufal sem Vas«, je pregovoril. Nosil sem vašo obleko, spal v vaši postelji, pil vaše vino, jedel vaše jedi — in nalagal sem vas. Pustil sem vas domišljiji, da sem Fane, ker sem lačen in me je zeblo. Lagal sem, toda jaz nisem tat«

Porinil je denar od sebe. »Obdržite denar za Fana , jaz sem Gongh.«

Obrnil se je in odšel proti vratam. Oštir je gledal za njim nekaj časa in ga zaprosil, naj malo počaka. Pozvonil je trikrat in iz stranske sobe sta vstopila Harkins in gdč. Livingstone.

»Čestitam, čestitam,« je odaleč klical Harkins. Dobro ste prestali preskušnjo. Gdč. Katinka tu vam predstavim g. Gongha našega novega blagajnika. Obrnil se je proti Gonghu in nadaljeval. Bila je past katero sem vam nastavil v sporazumu z oštirjem. Moral sem skušati vas. Do tega me je vezala dolžnost do zavoda.«

Ponudil je desnico Gonghu.

G. Gongh moje ime je Harkins. Jaz sem bančni ravnatelj. Gdč. Livingstone me je zaprosila, da vas sprejmem v službo. Sedaj imate službo, ali jo sprejmete?«

Gongh se je ugriznil v ustnico.

»Dam naj vam desnico?« se je britko zakrohotal Gongh. »Vi ste torej smatrali za potrebno, da sem prestal radi malenkostne službe take grozne duševne muke. Vam naj sežem v roko? Ne!«

Odprl je vrata in hotel je pohiteti na prosto. Ali sedaj ga je nekdo na rahlo prijel za ramo. Obrnil se je in je zagledal Katinko pred seboj.

»Jaz sem vam verjela, je dejala. Razumem vas kaj sedaj občutite. Ali verujte, da sem vam zaupala. Ali sedaj nočete sprejeti službe?

Njiju pogleda sta se srečala. Pazabil je vse in tiho izgovoril: »Vse bom storil, kar zahtevate.