Človek in bogatin
| Človek in bogatin Miran Jarc |
| |||||||||||||
Gospod Gabrenja je sedel v naslanjaču in se odpočival od brezdelja. Tudi brezdelje je muka in breme, morda je celo najneznosnejše breme, ki ga je skoro še kot zlo občutil posebno gospod Gabrenja, predsednik upravni svetnik in nadzornik mnogih podjetij, zdaj na letovišču v svoji vili sredi samotne pokrajine. Zares, gospod Gabrenja je bil preveč delaven človek, da bi se mogel navduševati ob tišini poletnih večerov, solnčninih zahodov, vzhajanju meseca in zvenenju nočnega veselja. V svojem uradu je bil gospod, Gospod z veliko začetnico. Vsi so se mu klanjali do tal, sledili najneznatnejši njegovi kretnji z upom in strahom, lovili najbrezpomembnejšo njegovo besedo in ga sploh tako razvadili, da si je že celo sam začel domišljati, da je izbranec, ki vodi usodo po svoji mili volji. Tu na letovišču je vse drugače. Tu, kjer mu ukazuje narava. Solnce na pr. se kar na lepem potuhne in prikliče v zameno goste megle in temne oblake, ti pa privedejo s seboj dež in točo, vihar in nalive. Tudi družbe ni nobene. Prijatelj, ki ga je bil zaman pričakoval tri dni, mu je brzojavil, da je moral po nujnih opravilih odpotovati v Anglijo. Žena njegova živi v Nizzi. Otrok nima. Edino razvedrilo so mu knjige. Knjiga mu je sicer stvar, ki jo vzame v roke le mlad človek, poklicni pisatelj ali pa neživljenski sanjač, toda čudo: celo gospod z veliko začetnico, gospod predsednik Gabrenja si je moral poiskati to »stvar«, da bi si preganjal dolgočasje zadnjih dni. Čita seveda z izrazom omalovaževanja. To, kar čita, je vse izmišljeno: vsa ta vzdihovanja, vsa razmotrivanja in ugibanja. Moj Bog: problemi! Kaj še! Problemi: plod bolnih možganov. Resnično je samo eno na svetu: kupčija. Pri kupčiji pa moraš biti ostroumen in bistroviden. Biti moraš detektivski mrežopletalec in svojo neizprosno odločnost in brezobzirnost moraš znati spretno zakrivati pod krinko silne vljudnosti in človekoljubnosti. Gospod Gabrenja pa pozna človeka do dna. Po njegovih zatrdilih je človek zver, ki jo je treba znati krotiti, varati, sužnjiti. Nikomur zaupati, za vsako besedo iskati njen nasprotni smisel in pomen. Vsako kretnjo smatrati za znamenje k napadu. Kadar pa človek, kakor je gospod Gabrenja, nima prilike za borbo, tedaj mu preti nevarnost, da se poleni in zanemari. Še več: zgodi se celo lahko, da se tak človek izneveri samemu sebi, in čeprav morda samo za trenutek.
V tej soparni popoldanski uri bi se gospod Gabrenja skoro zares izneveril samemu sebi, kajti doživel je čudež. Ta čudež pa je stopil predenj v obliki in podobi plahega tridesetletnega moža dokaj skromne vnanjosti, toda neverjetno močno vplivajočega izraza. Njegove velike temne oči so zrle tako mirno in odločno (dasi je iz njih sevela globoka žalost), da je celo gospod Gabrenja osupnil in se ni niti zavedel. da bi mora tihega došleca osorno zavrniti, ker je bil prišel tako tihotapski. Moj Bog, ali bi ne bil ta človek proroške vnanjosti (močna črna brada in prav tako gosti lasje so mu obdajali obličje) prav lahko najet napadalec v službi nasprotnega kapitala, ki mu je bil industrijec Gabrenja nevaren tekmec? Ali na vse to predsednik v naslanjaču in s knjigo v roki niti pomislil ni, čeprav se je za trenutek neprijetno zganil, ko je videl pred sabo čudnega tujca, ki mu je izračil sinji letak in hotel takoj nato tihoma oditi.
Predsednik Gabrenja pa je razgrnil letak in ko je naglo z očmi preletel nekaj vrst, natisnjenih z debelimi črkami, je velel tujcu, naj počaka. Na letaku pa je bilo napisano sledeče:
Ustavi se in premisli! Ali je še v tebi duša? Tista duša. ki se je veselila lepote materinske ljubezni, bratske ljubezni in čiste radosti? Človek, zamisli se v svojo otroško dobo in bodi spet človek, da se boš otel, kajti dan sodbe je blizu! Ne bo te uničila svinčenka, ne strup, ne bodalo! Ali uničila te bo praznota, ki jo je v tebi ostavila pobegla duša! Pokliči svojo dušo nazaj!
»Zveza bratov veseljnega
osvobojenja.«
— Kaj je to? — je zamrmral gospod Gabrenja in položil letak na mizo.
— Naš poslednji klic, svarilo ob dvanajst uri, — je odvrnil neznani glasnik.
— In če se ne zmeni nihče za ta klic? — je vprašal Gabrenja.
— Tedaj je vsako upanje zaman ... Dovolj je, da smo opozorili, — je pripomnil tujec.
Gabrenja, ki mu je slutnja povedala, da se mu ni treba bati neznanega gosta, čigar edino orožje, je bila beseda, je privzel medel smehljaj in začel govoriti (tujcu je namignil, naj sede): — Vidite, dragi maj, vi ste zares zanimivost! Ne poznam vas, toda ne motim se, če trdim, da ste nekam pesniško navdahnjen človek ...
— Niti najmanj ne, — gospod predsednik! — se je tujec branil, — kajti, če bi bil pesnik, bi težko vedel za vaše bivališče in za vašo visoko doneče ime, gospod predsednik. Nasprotno: jaz sem izvrstno podkovan v trgovskih vedah ...
— Tako? ... — se je Gabrenja začudil.
— Še več, — je oni pojasnjeval. — jaz sem v razdobju osmih let mnogo preživel. Bil sem ravnatelj dveh trgovskih podjetij in ene banke. Bil sem duša koncernu, ki je ogrožal celo vaš obstoj, gospod predsednik. Bil sem, recimo, nevaren človek. Da, zdaj se smehljam. Zdaj sem spregledal in sem vam brat. Toda ... — je tišje pristavil in se čudno nasmehnil, — morda sem vam tako še bolj nevaren ...
In na vso moč osuplemu predsedniku je »brat« pripovedoval svoje življenje kakor pravljico, ki je imela to prednost, da je bila od kraja do konca resnična. Pripovedoval je tako resnobno in obenem vzhičeno, da je bil celo ta hladni bankir očaran. Pripovedoval je o novem času in o novi vesti, ki se oglaša v človeku. O osvobojenju življenja iz spon greha in zla. O čistosti in srčnosti. O ljubezni do vsega živega.
Nenadoma ga je predsednik prekinil:
— In mislite, da niste samo vi spokornik v tej družbi?
— Mnogo nas je! — je poudaril blagovestnik, vedno večja je armada spoznavavcev in skesancev.
— Tedaj vam tudi jaz obljubim svojo pomoč ... — je predsednik nenadoma vzkliknil in potegnil iz listnice bankovec, ki ga je izročil začudenemu agentu vesoljnega poslanstva.
— Ne, ne, ne! Mi ne sprejemamo denarja! — je vzkliknil neznanec, — zadošča nam dejstvo, da ste tudi vi sprejeli nase poslanstvo in upam, da bo tudi v vas obrodila naša beseda lep sad.
— Vi ste čudovit človek! — se je predsednik razvnel in spremil tujca spoštljivo do vrat. In ko je tujec odhajal čez vrata, ves ginjen, ker je menil, da obnovi v predsedniku že uspavano vest in ljubezen, se je predsednik Gabrenja sam pri sebi zadovoljno smehljal in si govoril: — Le tako naprej! Čim več bo teh bratov v ljubezni, tem silnejša bo naša moč, kajti mnogo lažje bomo ribarili v kalnem in osvojevali bogastvo, ki si ga bodo pustili brez odpora vzeti ti ponižni bratje v Gospodu.
— Resnično: Lažje je priti kameli skozi šivankino uho kot bogatinu v nebesa.