Pojdi na vsebino

Človek brez sovražnika in s sovražnikom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Človek brez sovražnika in s sovražnikom
Jože Logačan
Izdano: Proletarec, Chicago, 1906.
Viri: Proletarec, 1906, št. 9
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kdo ga ne pozna? Človeka brez sovražnika! Saj ga srečamo vsaki dan in povsod.

Kedar je v gostilni, takrat se pokaže še le v svoji popolni nagoti. Danes sedi pri mizi, pri kateri sede sami klerikalci. Veselo potrjuje, da se bo svet podrl, ker vera peša. »Tega so pa največ krivi socialistični delavci,« tako sega pri klerikalnem omizju v besedo, »ki zahtevajo že na tem svetu nebesa, da si jih je sam bog še le na drugem svetu obljubil.« Klerikalno omizje mu je živahno kimalo.

Drugi dan pa sedi med samimi liberalci. Tu se udriha po farjih, kajtr to je najmilejša psovka teh svobodomiselnih mož napram ljudem, ki žive o neumnosti ljudstva. Da se pri liberalnem omizju ne pozabi udariti tudi po poželjivih delavcih, ki hočejo s svojimi zahtevami in ustanovitvami spraviti malega obrtnika in trgovca na kant, se samo ob sebi razume. Človek brez sovražnika jim tudi sedaj kima, dasi je še prejšni dan udrihal po ljudeh, ki hočejo ljudstvu ukrasti vero – edino tolažbo na tem svetu, v dolini solz.

Ali ne srečamo ga le pri klerikalcih in liberalcih. Srečamo ga tudi pri socialistih in anarhistih.

Kedar se snide s socialisti, priznava, da je mogoče le potom volilnega listka — kedar je dobre volje, prizna tudi generalno stavko, rešiti se klerikalnih in liberalnih pijavk.

Kedar se pa snide z anarhisti, pa tudi podpiše, da bode bomba rešila človeštvo današnjih muk in nadlog, ker po svoji kratki pameti sodi, da anarhizem pomeni metati bombe in ubijati neljube osebe.

Ali ker človek brez sovražnika ne more večno živeti, torej tudi umerje. Sedaj se snidejo njegovi znanci in dasi so navidezni pristaši raznih struj, vendar so v enem edini.

»On ni imel nobenega sovražnika. Bil je res »fest« fant.«

Zakaj – – –

• • •

Prišel je z Jupitra na naš planet, dasi je Jupiter baje še le v začetnem razvoju. Obiskal je tudi druge planete, pa le mimogrede, vsaj tako govore ljudje. In ti morajo že vedeti, kol ko je resnice na tem.

Ali priljubil se ni nikomur. Zakaj?

O, groza! Ima svoje nazore in svoje prepričanje. In te svoje nazore pove vsakemu na kratko v obraz, ne da bi ga preje uljudno vprašal, če so njegovi nazori njemu všeč.

In to je velik greh v očeh ljudi na tem planetu. Kmalu se združijo vsi znanci človeka brez sovražnika. In gonja se prične.

Eden trdi, da je na Marsu, predno je odšel na naš planet, govoril za republikansko stranko. Drugi trdi, da mu je takoj zapeljal ženo, ko je prišel na naš planet. Ali tretji trdi, da je zropal državno blagajno socialistične države na Veneri, predno je odrinil na Mars. Ali najzadneji pa že trdi, da je ropal ljudi na 18. ulici in Center ave. na našem planetu.

Kaj ne, kužki so se hitro našli. Ali kdo se bode zmenil za kužke, če ob voglu vzdignejo svoje nožice, da se odčedijo.

Kužek ostane kužek, človek pa človek!

Kužek laja, da bi napravil komu strah. Pogostoma pa tudi radi tega, da bi sebi dal poguma.

Človek pa misli in misli. In radi tega ker misli, vé, če bi kdo zapeljaval žene, govoril republikanske govore, poneveril denar, ropal ljudi na cesti, bi mu štrikom in kladivom ne bilo treba delati, kakor so se kužki izrazili na nekem nečednem mestu, ki je znano kot shajališče vseh slovenskih kužkov na ameriškem kontigentu planeta, dotičnega planeta, na katerem po nazorih ljudi, pravih ljudi, prebiva največ kužkov.

Seve, kužki mislijo svoje, ljudje pa tudi svoje.