Človek (Simon Jenko)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ko si doveršil, duh, stvarjenje,

I zadnjič vse lepote cvet,

Človeka zbudil si v življenje

I v last mu dal vesoljni svet,

I uma luč mu vtisnil v glavo,

Krepost i moč mu v roko dal:

Kaj mislil je, ko je naravo,

Je pervič tvoje dela bral?


Neznan občut ga više dviga,

Vir svoje bitnosti spozna,

I ve, kar mu v žilah šviga,

V višavi svoj iztok ima,

Spozna namembe glas visoke,

Spozna, kdo oče mu je bil,

I zmišlja misli si globoke,

Ki jih je v viru večnem pil.


I kot studenc, ki iz oblaka

Se je napil dežja moči,

Veselo čez skalovje skaka

I v morje svojo moč vali,

Da spet dobi, kar je oddalo,

I kar dobi, da spet odda,

I spleta tak verigo zalo

Narave vedno znovega:


Tako se človek spenja više,

I kar pod solncem ne dobi,

S hrepenenjem na višavi iše

I v viru večnim zadobi.

I sreče skorej nezaveden

Jo vendar dan na dan pijé

I blagodarov miglej sleden

Število nanj nebrojno spe.


Da srečnimu tako sijako

Bilo bi solnce vekomej!

Pa dni je tacih danih malo,

Nestalno ruši čas naprej;


Pa dan nesreče že se bliža,

Trenutek čeren prihiti

I k tlam in v prah ga spet poniža,

Nebeški žar skor zaduši.


Prav bivši, kaj da je, spregleda,

I žar goreč mu serce žge,

Oko mu še na kviško gleda:

Ne moč, obup iz njega zre.

I kakor reka v sili ljuti

Razbiti skuša terdni jez;

Tako zajezo človek čuti,

Pa pot zaperta mu je čez.


I glas nesreče se razlega

I moči tok solza oči,

Da mili glas do neba sega,

Do vrat nebeških se glasi.

Rešenje milost misli večna,

V človeku vžge se upa žar:


Nehala doba bo nesrečna,

Ko steče vekov kolobar!


I milo zabliščeča nada

Nov vez storiti mu veli,

Aldove na altar poklada,

Preliva nežnih jagnet kri:

Zastojn zdihuje hrepeneče

I kliče serce njega: Mir!

Da let nesreče polnih steče

Še več, kot sto desetkrat štir.


Pa čas odločen´ se je stekel,

Napočil dneva svitli žar,

Nesreče se oblak razleke,

I srečna je nesrečna stvar;

Sam duh nebeški jo je zbudil,

K´ ozerl se je na svet proklet,

Da jez poprešni se je zgrudil

I človek bil je človek spet.