Človek, kaj si?
| Človek, kaj si? (Zerkalo keršanskim dušam) B. |
| |||||||||||
Mnogo se govori „o temperamentih“, t. j. kakšen je človek po svoji naravi, po svoji kervi: nagle jeze, ali hude kervi, len ali otožen? Tudi si še spominjam, kako smo se tega v modroslovji učili. Suhoparno preiskovanje pač ni zanimivo, ker človek večkrat ne vé, kaj in kako; temveč mi je dopadlo, kar sem v nekem nemškem časniku o tem prav po domače spisanega našel. Vera nas uči, preiskovati in poznati samega sebe, izdreti iz lastnega očesa bruno, potem še le iz druzega pezdir; tudi neverski modrijani so bili teh misel. Ljudjé se pač zgovarjajo: ne morem drugače, imamm tako in tako kri — moram — in tu mi pride ravno na misel, da je še enkrat neka mamica svojega porednega sina zagovarjala, rekoč: Ne more drugače, je pod vago rojen! — Nar slavniša zmaga je pač: samega sebe premagati: nar veči prid, samega sebe dobro spoznali, z namenom vedno bolje biti. Da k temu kaj pripomorem in tako zerkalo pokažem, hočem uno po domače povedati.
Sv. pismo nam bo v tem vodilo. Tu namreč beremo, da je Jezus želel v Jeruzalem iti. Naprej je poslal učence, da pripravijo zanj, kar je treba bilo.
Gredó tedaj in pridejo v neko samaritansko vas, pa jih ne sprejmejo Samaritanci, ker Jezus hoče v Jeruzalem iti. To viditi pravita Jakob in Janez: „Gospod! ali hočeš, da rečeva, da pride ogenj z nebes in jih požgé?“ Jezus pa se k njima oberne, ter jima reče: „Ne vesta, kakšnega duha — (kakšna?) sta. Sin človekov ni prišel duš pogubljat, ampak jih zveličat.“ (Luk. 9, 52—56.) — Tu vidimo in spoznamo nad Jakobom in Janezom, da sta bila nagla, nagle jeze, ali kakor se sploh pravi: kolerika. Taki ljudje imajo velike prednosti, pa so k mnogim napadom nagnjeni. Ako ti, ki si nagel ali nagle jeze, kaj za dobro spoznaš in se ga primes, deržal se ga boš z resnobo, s stanovitnostjo in radodarnostjo, da se ti bodo vsi čudili; naj veče nevarnosti in nadloge ti bodo kar nič, da, celó življenje si pripravljen dati v naj hujše muke, v smert, da bi le dosegel, kar si sklenil; če si vnet za dobro, za Gospoda svojega Boga, za srečo svojih bratov, svojega bližnjega, te zamore tolika vnema ukončati. Toda gorje mu, če na krivo pot, v zmote, zajde! Kakor ogenj je, ki kamor seže, vse požge; jeza, sovraštvo, maščevanje so njegove napake, takemu človeku pač smemo z Gospodovimi besedami naproti klicati: „Ne veš, ne veste, kakšnega duha ste.“ Kakor je pa Jezus hotel, da bi se Jakop in Janez v tem zatajevala in poboljšala, to hoče tudi od vsakega, ki je nagle jeze.
Zgodilo pa se je, piše sv. Lukež dalje, da je, ko so bili na poti, eden k Njemu rekel (po besedah sv. Matevža je bil nek pismouk): „Jez pojdem za Teboj, kamorkoli si bodi.“ In Jezus mu reče: „Lesice imajo svoje luknje in tiči pod nebom svoje gnjezda! Sin človekov pa nima svoje glave kam položiti.“ (Luk. 9, 57-58).
Uni pismouk je pač morebiti veliko lepega od Jezusa slišni, ga je morebiti tudi sam slušal učiti in vidil čudeže delati, Jezusova ljubeznjivost in krotkost mu je dopadla, da je hitro sklenil: „Pojdem za njim, kamorkoli.“ Toda narberže so ga ostrašile Jezusove besede: „Sin človekov nima toliko, kamor bi svojo glavo položil.“ Revščino in nadloge, križe in težave ž njim deliti, tega ni mogel, tega mu ne pripusti njegova kri, in sklep, za Jezusom iti, je ravno tako hitro po vodi splaval, kakor hitro je bil storjen. Glej, to je človek hude kervi ali sangvinikar. Tak človek se hitro poprime dela, in če ni zaderžkov, bo kmali doveršil, kar je sklenil; če ni kamnja na poti, se kar nič spodtikal ne bo, hitro bo tekel. Ima tudi dobro mehko serce, odperto za vse dobro; veseli se z veselimi, joka z žalostnimi, ima usmiljenje z nesrečnimi, in stori kolikor jo mogoče, da bi veselje napravil, da bi žalostnim solze obrisal in nadloge odpravil. Človek nagle jeze je siloviten, silen, ta pa s hudo kervjo je ljubeznjiv. Strašno je pa tudi, če tak človek v zmote zaide! Njegova največa napaka je lahkomiselnost, ki ga v greh zapelja, da ga stori, pa spet hitro obžaluje; na zadnje vender postane suženj greha, on streže mesenemu poželjenju, nečistosti, in odtod pride potem, da bo tak sčasoma mlačen, da pozabi svojih dolžnost in Boga — živi sicer, pa je na duši mertev.
Potem, pravi evangelist, reče Zveličar nekemu drugemu: „Hodi za menoj!“ Ta pa odgovori: Gospod! pusti me, da grem še pred svojega očeta pokopat. Jezus pa mu reče: „Pusti mertvim mertve pokopavati; ti pa pojdi in oznanuj kraljestvo božje.“ (L. 9. 59—60.) Ko bi bil zares temu človeku oče umeri, gotovo bi mu bil Jezus dovolil ga pokopat iti, za ene ure bi pač ne bilo toliko. Toda on je ostati hotel toliko časa pri svojem očetu, ki je bil, kakor cerkveni očaki menijo, nevernik, da bi ga bil pokopal, potem še le bi evangeli sprejel, in služabnik božji postal. Zatoraj mu je rekel Jezus: „Pusti mertvim mertve pokopavati.“ Tukaj imamo lenega ali flegmaličnega (počasnega) človeka. Pa tudi ta imá svojo dobro plat. On ima tisto za djansko življenje tolikanj potrebno pokojnost, ki je nima ne tisti nagle jeze, ne uni hude kervi. On gre pri svojem delu, ki ga je začel, korak za korakom, počasi naprej, in se nikdar ne prehiti, kakor una dva večkrat, ki v naglosti pokončata, kar ta s svojim pokojnim delom in vedenjem lahko doseže.
Tak človek je tedaj čudno res za djansko življenje naj bolj sposoben. Če pa svoj talent zakoplje, je perva in velika njegova napaka: lenoba, on ni merzel, ne topel, vse mu je eno, naj bo, kakor hoče; zanj veljajo besede sv. pisma, ki pravi: „kakor se duri v svojih podbojih težko majejo, tako se meče leni sem-tertje po postelji; svojo roko deva (utikuje) za srajco, in jo potem komej k ustom spravi.“ (Preg. 26. 14, 15.) Njegova lenoba mu skerbi napravlja, kako bo zanaprej živel, in zatoraj postane potem skop, terdoserčen, na pol mertev.
Spet drugi pravi: „Jez pojdem za teboj, Gospodi samo dovoli mi, da grem in se poslovim pri tistih, ki so v moji hiši.“ Jezus mu reče: „Kdor roko na plug položi pa nazaj gleda, ni pripraven za kraljestvo božje.“ (Luk. 9. 61—62.) Ta človek je bil pripravljen za Kristusom hoditi, vendar je bil še preveč na ta svet in njegove veselice navezan, kar naenkrat na vrat na nos, se ni mogel od njih odtergati, hotel se je še pri njih posloviti, in raji še pri ločitvi solze liti, kakor jih brez ločitve, brez slovesa zatreti. Lej! tak je otožen ali melanholišk človek. Otožni ima tudi take misli od neke popolnosti v sebi, ki jih nima noben drug na svetu.
Blagor mu, če jih v Bogu vidi. On je sicer potem, kakor pravi sv. Avguštin, nepokojen, dokler v Bogu ne počiva; toda on se oklene Boga, kolikor more z naj gorečnišo ljubeznijo, ktero njegovo dobro serco premore; on se čisto Bogú daruje, on dela vse za Boga in je pripravljen tudi za Boga terpeti; nič ga ne more ločiti od Boga, ki se mu je posvetil. Tak človek je serčen. Gorje mu pa, če otožni na krive poti zaide, če ne ljubi Boga, ampak kaj druzega; ne bo se čutil mirnega: žalost, ljubosumnost, nevošljivost, maščevanje, obup in norčavost bodo njegov delež. —
Iz tega se lahko spozna, da ima vsak človek, bodi si nagle jeze ali hude kervi, len ali otožen, kolikor toliko dobrega, pa tudi slabega na svoji strani. Jezus nam je zapovedal, da moramo to zatirati. Zato hočem vsacemu v izgled aposteljna postaviti; kar so oni storili, zamoremo z božjo pomočjo tudi mi.
Da je bil sv. Janez nagle jeze, smo zgorej brali. On in njegov brat sta htela ogenj z neba poklicati nad tiste, ki jih niso sprejeti hotli. Zato jih imenuje Gospod sam gromova sina (M. 3. 17.) En drugikrat reče Janez Jezusu: „Učenik ! vidili smo enega, ki je v tvojem imenu hudiče izganjal, pa vendar ne hodi za teboj; zato smo mu to prepovedali.“ (Mrk. 9. 57.) Njegova vnema, njegova gorečnost do Jezusa je bila tega vzrok. Jernej in Evzebi pripovedujeta od sv. Janeza, da se je enkrat kopat iti hotel: zvedivši pa, da je ravno tam nevernik Cerint, pravi: „Pojdimo, bratje! proč, da se kopelj, v ktero je šel Cerint, sovražnik resnice, na nas ne podere.“ Ogenj goreče ljubezni kažejo te besede. In vender je bil sv. Janez tako krotek, tako pohleven in tako deleč od jeze, da si ga je Jezus za svojega ljubljenca izvolil, da mu je izročil svojo mater in da nam je sploh izgled krotkosti in mirnosti. Pravilo njegovo je bilo: „Kdorne ljubi, ostane v smerti mertev.“ (I. Jan. 3. 14.) Prizadeval sije, kakor učenik njegov iskati, kar je bilo zgubljenega. Njegova zadnja pridiga je bila: Otročiči! ljubite se med seboj; kdor to stori, dosti stori. — Glej nanj, na sv. Janeza, ti, ki si nagle jeze! Nasledovaj ga! —
Sv. Peter je bil, ko ga je Gospod poklical, hude kervi. On je to dobro vedil, pa ga je vender izvolil za pastirja svoje čede; poznal je ta slabi terst, pa ga jo vender potem imenoval „Peter“ t. j. moža nepremakljivega, kakor skalo, in je tudi nanj svojo cerkev postavil. (Jan. 1. 42; Mat. 16. 18.) Pa čeravno je bil Peter že tri leta učenec Gospodov, vender še ni slekel svojih napak. „Gospod! ne bom te zatajil, in če bi tudi mogel s tabo umreti,“ (Mrk. 14. 31.) pravi on, pa čez nekaj časa se že zboji dekle, začne se rotiti in pridušati: „Jaz ne poznam tega človeka, od kterega govorite.“ (Mrk. 14, 69—71.) Pa dosti je, da ga Gospod samo milo pogleda, in že loči grenke solze. (Luk. 22. 61—62.) In ta Peter je postal vidni glavar Jezusove Cerkve na zemlji in stoji terdno kakor skala proti vsim napadom. Z ljubeznijo je pokrotil svojo hudo kri, z gorečo ljubeznijo do Boga, kteremu je svoje serce, svojo dušo in vse svoje moči posvetil. Zatoraj tudi pravi: „Posvetite svoje duše z ljubeznjivo pokornostjo, z bratovsko ljubeznijo, in ljubite se med seboj priserčno iz čistega serca.“ (I. Peter. 1. 22.) Glej, o človek hude kervi! tvoj izgled, pojdi in stori tako.
Tudi lenega (počasnega) najdemo med aposteljni: sv. Tomaž je. Tomaž je počasi spoznoval in veroval, kar so preroki od Jezusa prerokovali. Ko je Jezus v Judejo iti hotel in tudi učencom napovedal, da bo terpel in umeri, takrat pravi Tomaž: „Pojdimo tudi mi tje, da ž Njim umerjemo.“ (Jan. 11. 16.) Morebiti si je mislil: „Zdaj je tako vse pri kraji, če bo umeri, nič nam ne more več pomagati; kaj nam druzega ostane, kakor ž njim umreti?“ In on, ki ni hotel pred verjeti, da je položil svojo roko v njegovo desno stran; ki mu ni bilo dosti, samo viditi, še potipati je hotel (Jan. 20. 25.) ali je res — on je šel med vsitni nar dalje sv. evangeli oznanovat, celo v daljno Judejo je prišel. To je tista djanska sposobnost tacih lenih, počasnih ljudi, če se s celim sercom Bogu darujejo, če so od ljubezni božje vneti. — Glej, o leni in počasni človek! svoj izgled: sv. Tomaž ti ga daje, in, kakor on, služi tudi ti Bogu! Sv. Pavel nam je izgled otožnega človeka. Da resnico zve in spozna, se gre h Gamalielu učit, sam pravi: Jud sem, rojen v Tarsu v Cilicii, v tem mestu pa od Gamaliela izrejen in v pravi postavi očetov naših podučen. Jez sam sem se poganjal za postavo, kakor se še vi dans. To vero sem do smerti preganjal, možé in žené vklepal in v ječe zapéral. (Ap. dj. 22. 3. 4.) Ko ga pa Gospod na poti proti Damašku pokliče, in ko on to, kar je tako zvesto iskal; v Jezusovi veri najde, posveti nji vse svoje moči, dela in terpi, iz priserčne ljubezni do Jezusa. „Kdo bi nas zamogel ločiti od ljubezni Kristusove?“ kliče on (Ron. 8. 35.) Nasproti pa unemu otožnemu, kteremu je Jezus djal: „Kdor roko na plug položi, ni pripraven za kraljestvo božje.“ — pravi sv. Pavi sam od sebe: „Pozabim, kar je za menoj, in se stegam le po tem, kar je pred mano; tečem pa naproti postavljenemu cilju, zmagovavni plači nebeškega poklica v Kristusu Jezusu.“ (F. 3. 13 —14.) Nad tem se razgleduj, otožni človek, njega nasledovaj!
Spisal sem ta ogledalni list, o bravec! tebi v korist; ti pa beri in premišljuj ter obračaj v svoj prid. Bojuj se s svojo naravo, premaguj jo, bojuj se zoper meso in kri!