Človeštvo v čveterem stanu
| Človeštvo v čveterem stanu Pesmi (1865) Anton Umek |
| |||||||||||
V neskončni prostor domišljije pridem,
Grem memo časnih vekov sto in sto,
V začetek čudni hipoma doidem,
Ko zemlje še in neba ni biló.
Zaslišim: Bodi! sveto govorjenje,
O bitja večnega mogočni glas!
Z besedo to si, Bog, pričel stvarjenje,
Iz večnosti stvarém odmeril čas.
Svitloba žarna temni svet prešine,
Verstita rédoma se noč in dan;
Okó uprèm v nebeške visočine:
Miljone zvezd prižiga božja dlan!
In morju so zastavljeni bregovi,
Do njega najde reka dolga pot;
Ravnine zelené se in verhovi,
Življenje novo zbuja se povsod.
Zavzet stermim nad tóliko lepoto,
Stvaritelj sam pohvalo govorí,
Pa venec novi zmaga vso krasoto,
Ko umno stvar, človeka naredí,
Dih božji moč duha mu silovito —
Daróv nebeških preobilnost dá;
Nad zemljo ga postavi zmagovito,
Vladarja v mili rajski dvor peljá.
O sreča, blagor! — Rajska domačija,
V njej vidno društvo — Vsemogočni sam!
In v sercu mir, presladka harmonija,
Okrog spomlad, ki zdaj je ne poznam.
In človek vé za božje veličastvo,
Za slast ljubezni, gorke vekomaj;
Zvestoba v njej neskončno je bogastvo,
Presrečen tu in tam še lepši raj!
Al prosti človek noče te ljubezni,
In noče nje bogatega sadú:
Zapeljal ga je zavidljivec jezni,
Da serce dal stvarém je, ne Bogú.
Takó končal telesno nevmerljivost,
Zavergel više je duha darí,
Zapravil čudno rajsko ljubeznjivost,
V pravljicah ljudskih — zlati čas — živi.
Na nebu svitle zvezde so migljale,
Bliščobi se čudílo je okó;
Al kak so žarni plamen si prižgale,
Ni umu temnemu več mar biló.
Rečí so vidne Stvarnika zakrile,
Pogreznil duh se je v telesni prah;
Bogove brezštevilne porodile
Nesreča, sreča ter pogum in strah. —
Božanstva so polnila visočine,
Kjer svitlim zvezdam je neskončna pot,
Verhove daljne zemlje, in ravnine —
Polnile v morji najglobočji kot.
Pa tem mogočnikom ukazovála,
Kakor človeku, sile je ostróst.
Kot temu, njim tud zanjke nastavljála —
Lovila jih hudobnost in slabóst.
Vremena so človeku le temneje,
Zastonj bogóv neštetih veličast;
Pogréza se čedalje globokeje
V reči hudobnih, pogubljivih slast.
Da žlahna stvar je, še se mu dozdeva,
Al krije tmina ga od vseh straní:
Na beli dan si vstati prizadeva,
Zastonj — ker više manjka mu močí. —
Ljubezen večna pa ga spet osreči,
Ljubezen, ki stvarila za-nj je svet;
Beseda sveta, Bog se sam včloveči,
Stvarjenja novega požene cvet.
Povzdigne človek v jasne se višine,
Pod njim globoko solnce se žarí;
Božanstev praznih veličastvo zgine,
Kot zjutraj rosa v solncu se stopí.
Kraljevo mesto si na skalo stavi,
Ki širi se mogočno čez in čez,
Rešitelj v svoji vedno je deržavi
Na zemlji, ktera sega do nebes.
Preblaženo, o krasno prerojenje,
Zbežála noč je prenesrečnih tmin;
Junake serčne vabijo v življenje
Kervavi boji britkih bolečin. —
In dalje, vedno dalje se steguje
Deržave božje zmagovita moč,
Ter rešeno človeštvo osrečuje,
Premaga milost zadolženja noč! —
Zmotnjav je dolgih duhu pot nevšečen,
Zavetje mirno tukaj si je zbral;
Iz serca kliče vnet: »O dolg presrečen,
Ki takega Rešitelja si dal!« —
Ljubezen večna, da si mi češčena,
Ki vstvarila človeka si na svet,
Storila, da je zemlja prerojena
Pognala vnovič čudoviti cvet.
Stermim in molim vsemogočnost Tvojo,
V rešenji gledam novo njeno stran;
Njej posvečujem slabo pesem svojo,
Obseva svete me bliščobe dan!
Prepevaj hvalo, sveta poezija!
Dviguj se v močnem upu do nebá,
Od koder te presvitla luč obsija,
Z neskončno slastjo sega do serca!
Topila gori boš se v večnem viru,
Kjer počivalo radostno sercé;
Brez straha bode v vekovitem miru,
V sladkosti mirovale vse željé!
Zgubljena tukaj rajska ljubeznjivost
Odgrinja zgoraj večno novi svit,
Presrečna sije tamkaj nevmerljivost,
Minulosti ni prostor več odkrit.
Vidljivo čudno božje veličastvo,
Ljubezen sladka v sercu vekomaj,
Nebeško stanovitno je bogastvo,
Neskončno lepše, ko nekdanji raj.
Odrešen tje po poti človek hodi
V deželo mirno britkih iz težav;
Dobrótljivo Rešitelj sam ga vodi,
Povzdigne do nebeških ga višav. —
Prepevaj slavo, sveta poezija,
Dviguj se v močnem upu do nebá,
Od koder te presvitla luč obsija,
Z neskončno slastjo sega do sercá!