Vzleknjen na ploščo, v kotlu, čistim kameno usedlino,
neizbrisne verze trpljenja klešem v upognjeno steno jekleno,
misli boleče, skeleče – o, ne rode se mi same, rodita jih delo in muka.
Navoji kurilnih cevi ko kače vijo se v notranjosti kotla,
svetloba električne žarnice sveti mi v temno globino, na mene pada
luč in moja senca se vije do svetlega, tesnega vhoda.
Težko je biti v kotla vročini in delati osem nepretrganih ur,
s kladivom razbijati, čistiti kameniti usad,
vase požirati ostri, strupeni, peščeni prah,
težko je, težkó ... Da bi nikoli tako ne biló!
Misli mi same uhajajo in jaz čistim kotle v Ameriki, Aziji, Avstraliji.
Afriki
in v tej prekleti Evropi –
in povsod je enako.
Čistim ... Misli moram krotiti,
ker hočejo steno jekleno razbiti.
– – –.
