Čez trideset let

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Čez trideset let
Josip Kostanjevec
Izdano: Knezova knjižnica 7. V Ljubljani 1900. Izdala Zveza kulturnih društev. Natisnila Tiskovna zadruga v Ljubljani.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII.dno

I.[uredi]

Sveti večer je. Začelo se je ravno mračiti, a sneg, ki je ležal po zapuščenih trških ulicah, se je še vedno svetlikal ter nekoliko odganjal nastopajočo temo. Hkrati pa je začelo vnovič snežiti, izprva nekam redko in drobno, a vedno gosteje in v večjih kosmičih. Po vzduhu je plulo neko rezko vršenje, ki je bilo slišati, kakor šum perotnic, ki ga provzroča jata mimoletečih sov. Semtertja je od daleč z gore priplul na uho votli zvok kmetiške pištole ali puške ter se razlegal po dolini. Po hišah so zablestele luči, mečoč svoje žarke v ta metež, a ura v zvoniku je udarila pet ...

Zdravnik dr. Lemut je prav tačas počasi prisopihal od nekega oddaljenega bolnika po stopnicah v svoje stanovanje. Na vratih ga je sprejela ženka z veselim vzklikom, in za njo se je pririla trojica otrok, ki so radostno pozdravljali svojega očeta.

»Hvalo Bogu, da si le doma! To bode veselje nocoj!« je dejala doktorica ter pomagala slačiti možu vrhno suknjo.

Kmalu nato so se zaprla vrata za vsemi. Doktor je stopil v svojo sobo, po kateri se je razširjala mehka toplota od visoke glinaste peči, a zrak je bil nasičen z vonjem po pečenih jabolkih.

»Precej dolga in huda pot je bila to. Voziti sem se mogel samo dopod hriba, a potem je bilo treba trdo stopati do vrha. No, samo da je prestano!« je govoril doktor ženi ter stopal nekoliko časa po sobi gori in doli.

»Hvalo Bogu, da si le doma!« je ponovila zopet ona ter še dostavila: »Le malo potrpi, takoj bode pripravljena večerja, da se okrepčaš.«

In odšla je iz sobe. Otroci pa so ostali pri očetu.

Doktor je hitro preobul čevlje ter si nateknil na noge gorke suknene domače solne. Kako se je takoj čutil okrepčanega, kako zadovoljnega sredi svoje družinice, sredi svojih otrok!

Sedel je v naslanjač ter takoj vzel mlajšega dečka in malo hčerko, vsakega na eno koleno ter ju začel gibati, da sta odskakovala. Starejši pa je držal sestrico zadaj pod pazduho ter jo privzdigoval še više. Vesel smeh se je razlegal po sobi, a ne samo drobni smeh otročji, pač pa tudi debelejši smeh očetov, ki se je v tem hipu pomladil sredi svoje dece.

»Papa, ali bode kmalu prišel Ježušček?« vpraša starejši deček.

»Prav kmalu, ako bodete pridni!«

Veselo so tlesknili vsi trije otroci z rokami ter se ozrli proti vratom bližnje sobe, v kateri so vedeli, da bodo nocoj obdarovani.

Nedolgo potem se je v oni sobi bleščalo božično drevesce v najsijajnejsem blišču. Rdeče, modre in bele svečice so bile razpostavljene po koncih zelenih vejic ter razsvitljale pozlačena jabolka, rumene pomaranče, posrebrene orehe, lešnike in drugo različno sadje. A med vsem tem so se vili od vrha navzdol dolgi in tanki, zlati angelski lasci, ki so se svetlikali, da je kar migljalo pred očmi. Visoko na višku drevesca je plaval krilat angel v svetlo-belem oblačilu ...

Okoli drevesca so skakali otroci, vsak s svojo škatlo, ki jim jo je prinesel Ježušček ter se divili obilim darovom, ki so jih dobili. Oče in mati sta jih opazovala z radostjo v srcih in vročimi željami, da bi pač njih življenje bilo tudi v prihodnje vedro in jasno, brez posebnih nesreč, brez bučnih dogodkov. Postavila sta se v duhu za dolgo vrsto let nazaj, v ono dobo, ko sta bila še sama otroka, ko sta še sama občutila na ta večer vso nedolžno srečo, ki zdaj preveva njiju ljubljence.

Tedaj se je pa hipoma oglasil zvonec v veži. Doktor in njegova žena sta se pomenljivo pogledala, kakor bi hotela reči: »Torej tudi nocoj!« Vtem je že javila dekla, da je zunaj mož, ki želi gospoda doktorja.

Ta je stopil v vežo, izprašal došleca ter se kmalu nato zopet vrnil v sobo.

»Takoj moram v hribe, dve uri hoda odtod,« je dejal ženi, ki je pri teh besedah prebledela.

»Za božjo voljo, ne hodi, ako ni posebne sile! Morda lahko počaka do jutri!«

Soprog jo pogleda ter reče rahlo jo zavrnivši: »Ljuba moja, — dolžnost je dolžnost! In poleg tega je tudi sila!«

Čez nekoliko trenutkov je bil že opravljen. Tičal je v gorki suknji, kapo je imel čez ušesa, a na nogah visoke čevlje. V rokah je držal mali kovčeg s potrebnimi zdravniškimi rečmi. Sklonil se je, prijel vsakega otroka po vrsti, privzdignil ga ter poljubil na belo čelce. Nato je podal ženi roko ter molče odšel iz sobe ...

* * *

Zunaj je snežilo vedno gosteje in gosteje. Zdravnik je stopal mimo razsvetljenih trških hiš vun v viharno noč. Ničesar ni izpregovoril, njegove misli so bile še vedno doma v prijazni sobi sredi ljubljene družine. Težko mu je bilo pri srcu in razmišljal je, kako težaven je pač stan zdravniški. Vsako minuto, bodisi podnevi ali ponoči, mora biti pripravljen, da priskoči na pomoč bolniku. Kolikrat se sam podaja v nevarnost, da reši drugega; kolikrat je res tudi sam žrtva svojega poklica! Ali ako pomisli, kolikrat se mu posreči, da reši življenje človeško, življenje, ki je neobhodno potrebno svojcem, koristno občini, okolici ali morda vsemu narodu, ko pomisli nadalje hvaležnosti, s katero ga obsipljejo oni, ki jim je otel ljubljenega očeta ali mater, ki ji je smrti iztrgal k srcu prirastlo dete, tedaj je obilo odškodovan na svojem trudu, tedaj šele občuti sladkost, ki jo napravlja tudi — neizprosna dolžnost!

Tako razmišljujoč je doktor polagoma pozabil na dom ter tudi ni toliko občutil, da stopa po sila težavni poti. Že davno so se bile poskrile zadnje trške hiše in čez plan se je razlegal glas velikega zvona, vabečega k polnočnici. Sneg pa je bil vedno večji, in mož, stopajoč pred zdravnikom, je delal gaz le s težavo. Čez četrt ure sta dospela pod hrib. Tam se je nehala pravzaprav vsaka pot, in ozkega kolovoza, ki se je vil navzgor, ni bilo razločevati vsled prevelikega snega. Tam so pa tudi že čakali trije drugi ljudje, ki so imeli pomagati pri gažnji, ker se je bilo bati, da bi bil samo eden premalo. Šlo je počasi navzgor. Svetlo je bilo še dokaj, posebno ker je bila mesečna noč, dasi ni mogel mesec prodreti oblakov, iz katerih se je vedno vzdržneje usipal novi sneg.

Pred doktorjem so stopali vsi štirje vodniki, po dva in dva skupaj. Bredli so sneg že čez kolena. a poteptali so ga sproti toliko, da se je dalo že za silo stopati za njimi.

Doktor si je prižgal smotko ter vlekel iz nje dimove oblačke. Govoril je s spremljajočimi ga možmi le malo, a toliko bolj je poslušal njihove dovtipe, ki so jih raztresali skoro pri vsakem koraku. Pot se je vila izprva navzgor med gostim grmovjem, ki je pa iz snega molelo samo še vrhno svoje vejevje. Zdaj pa zdaj se je stresel posamezen grm, kakor bi ga zazeblo, in sneg je zdrknil raz njega. Semtertja je zaškrtal na tanki vejici zaostal uvel list, a iz gošče se je oglasil zdajpazdaj zategel žvižg male sove.

Prišli so bili na malo planjavo. Na sredi, kakih sto korakov pred njimi, so stali trije hrasti, drug blizu drugega. Bili so videti oddaleč kakor trije velikani z razprostrtimi, visoko proti nebu segajočimi rokami. Njih rogovilasto vejevje je črtalo debele, pošastne sence v belem snegu.

Tam na drugem koncu planjave je bilo videti, kakor bi nekaj švignilo čez sneg ob parobju gošče, a to tako naglo, da ni bilo razločiti, kaj je. Od daleč pa je temnela gosta meja, ki se je razprostirala proti vrhu, a na desnici in levici se spuščala v globok jarek. Nekje v tem jarku je zalajal lisjak, a ta glas je bil tako tožen, nekam mrtvaški, da so se doktorju zježili lasje.

Čez vso prirodo pa je bilo razlito nekaj svečanega, nekaj skrivnostnega ...

Dasi je bila pot dolga, vendar ni doktor čutil skoro nobene utrujenosti, tako je vplivala nanj ta čudovita okolica.

Polagoma je prenehalo snežiti, od severa je priplula ostra sapa in semtertja se je pod nebom že pretrgal oblak, izpod katerega se je zasvetila modra krpa. In v tej krpi je zableščala zvezda za zvezdo.

Hodili so že nad dobro uro, ko se je pot nagnila navzdol, a odtod čez pol ure spet vkreber. Ko so prišli na vrh, je ležala pred njimi v mesečnem svitu mala vas z nizkimi, kmetiškimi hišami in podolgovatimi gospodarskimi poslopji. Na njivah, nekoliko oddaljenih, so prezebali leseni kozelci.

Vodnik, ki je bil prišel po doktorja, je dejal: »To je Bukvica, zdaj smo doma! ...«

Sredi vasi je stala nekoliko večja hiša, krita z opeko in od zunaj lično pobeljena. Pred njo je ograjeno dvorišče z vodnjakom, a na desnici hlevi za živino. V kotu je na verigi lajal velik pes ter se zaletal proti prišlecem.

»Tukaj je Hrustova hiša, vstopimo!« je dejal zopet prvi vodnik, tolažeč psa.

V istem hipu so se odpehnila vezna vrata, in vsi so izginili v hiši ...


II.[uredi]

Zdravnik je stopal po precej strmih stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Hrustovka, priletna, že nekoliko sključena žena, mu je svetila. Po stopnicah mu je pripovedovala to, kar je doktor že večinoma vedel od vodnika.

»Ojej, jej, kaj človeka vse doseže na svetu! Kdo bi si bil mislil kaj takega! Ti moj ljubi Jezus, res si ni človek varen svojega življenja niti eno minuto. Ako je v postelji, ga lehko zasači potres; ako je na polju, trešči vanj; ako je na poti, se mu izpodrsne, da telebi z glavo ob kamen; ako je v kleti, ga zaduši okuženi zrak! Kdo bi si bil mislil, kdo bi si bil mislil! Popoldne vam gre ubogi človek po lestvi pod streho, da bi otresel doli nekoliko snega, ker ga je Bog dal toliko. In sam Bog vedi, kako je to bilo, ali mu je bilo namenjeno, — zgornji klin se stre, joj, in on je na tleh in se ne more več pobrati! Nesli smo ga v hišo in od tistikrat vedno toži o groznih bolečinah v prsih. Poslali smo po duhovnika, a ta je svetoval, da pokličemo tudi Vas, gospod doktor! Lepo Vas prosim, pomagajte, ako je še mogoče! — Jezus, Marija!«

Tako je tožila Hrustovka, doktor pa je dejal: »Hočemo videti!«

Stopila sta v izbo. Doktorju je nasproti udaril neki zadehel zrak, ki je bil toliko čutnejši, ker je prihajal iz preveč zakurjene sobe. Hkrati so mu stale na čelu potne kaplje, ki si jih je hitel brisati z belim žepnim robcem.

Slekel je suknjo, odložil klobuk in palico ter pristopil k postelji, na kateri je ležal ponesrečenec. Ta je stokal in težko dihal. Njegov obraz je bil mrtvaško-bled, a oči so mu zrle nekam preplašeno izpod gostih, sivkastih obrvi. Z globokimi gubami razorano čelo je bilo obdano od kratkih, črnih, s sivimi pomešanih las, ki so bili videti na sencih, kakor bi bili tja prilepljeni.

Postelja je bila jako čedna. Izpod rdeče, skoro nove odeje so se videle čiste, snežnobele rjuhe od domačega debelega platna, in pod glavo je imel bolnik čistoprevlečene, mehke blazine. Ob postelji je stala mala mizica, pogrnjena z belim, doma nakvačkanim prtičem. Na njej je bilo večje razpelo od malca, a na vsaki strani srebrn svečnik s komaj načeto, dolgo svečo. Poleg tega je ležala debela molitvena knjiga in na njej molek s svetlečimi, jagodami. Tla pved posteljo je celo pokrivala temno obšita lisjakova koža z gosto, rjavo dlako.

Tudi druga oprava v sobi je bila čedna in je kazala imovitega gospodarja.

Doktor je potipal in preiskal bolnika zelo natančno. Semtertja ga je kaj vprašal, toda s kratkimi, določnim vprašanji ter prikimal.

Nato je privzdignil glavo ter pogledal v strop, kakorvbi nekaj razmišljal.

Čez nekoliko časa mu je dal nekoliko kapljic iz male stekleničice, ki jo je bil prinesel s sabo. Kmalu nato je bolnik nekoliko zadremal.

Tedaj je pa dejal doktor ženi poluglasno: »Težko bode kaj iz njega, na drobu je pokvarjen.«

Žena se je stresnila in zdihnila.

»Ako ima še kaj spraviti v red, naj stori kmalu!« je poudarjal doktor takoj nato ter sedel na ponujeni mu stol.

Hrustovka pa je tarnala na tihem: »Jejmine, jejmine, kdo bi si bil kaj takega mislil! Dragi gospod, povem Vam, ako umre, bode pri nas vse narobe. Moj Bog, moj sin ...«

Dalje ni mogla. Bolnik se je v tistem hipu prebudil ter preplašeno pogledal okoli sebe. Ko je zagledal ženo in zdravnika, se je zavedel in govoril s slabim glasom in v presledkih: »čutim, ... da gre ... z mano ... h koncu ... Pokliči ... otroke ... gori! ... Pa tudi ... Škrjanec in ... Malik naj ... prideta! ...«

Doktor se je hotel odstraniti, toda Hrustovka mu je pošepetala: »Prosim ostanite še nekoliko časa, morda bode Vaša navzočnost marsikaj predrugačila.«

Nehoté je obsedel.

Kmalu nató se je soba oživila z novimi obrazi. V njo sta stopila najprej s Hrustovko Škrjanec in Malik, soseda Hrastova, ki sta spodaj čakala doktorja, da bi pozvedela, kako in kaj. Hrust je živel z njima v lepem miru in kadar sta česa potrebovala, jima je rad pomagal, ker ju je cenil kot poštenjaka. Za njima sta prišli dve Hrustovi hčeri, ena osemnajstletna, druga dvajsetletna, a nazadnje njegov sin Jakob.

Škrjanec in Malik sta stopila k postelji ter vprašala skoro hkrati: »Kaj želiš od naju, sosed? Ali ti ni nič bolje?«

Hrust se je izkušal nasmehniti ter je odgovoril: »Kmalu ... bode ... bolje, ... toda ... sedita!«

Nekoliko časa je nastala tišina. Vsi so posedli, kamor je slučajno naneslo.

»Torej hišo in sploh vse posestvo dobi moj sin Jakob, ako izpolni mojo zadnjo željo, da ...«

Hrust je govoril počasi, z rezkim, ostrim glasom ter se je oddihal skoro pri vsaki besedi.

»Vaša želja mi je znana, a se ne more nikdar izpolniti, oče!« se oglasi Jakob takoj odurno ter se zravna kvišku. »Le dajte hišo in vse, komur hočete, moj delež mi tako ne izostane.«

Vsi so se spogledali, Malik je celo nekaj zagodrnjal, a Jakob je takoj dostavil: »Da tako je!«

»Za božjo voljo, Jakob!« je viknila mati. »Pomisli, da govoriš morda zadnjič s svojim očetom!«

V tem hipu se je oglasil vnovič bolnik: »Ti torej nočeš? Zapomni si, da je bil tvoj oče vedno poštenjak! In kot poštenjak ti na zadnjo uro naklada dolžnost, ki bi jo ti moral izpolniti že sam ob sebi! Vprašam te zadnjič: ali hočeš?«

Njegov glas se je tresel od razburjenosti in užaljenosti.

»Ne govorite preveč in ne razburjajte se, sicer Vam bode škodilo. Govorili ste že itak preveč,« je dejal v tem hipu zdravnik bolniku. »Vam pa, mladi fant, svetujem, da drugače ravnate s svojim očetom, posebno ob tako resnem času!«

»Kaj Vam to mari?« odgovori Jakob ter pogleda v tla.

Škrjancu se je nehoté pri teh besedah skrčila pest in grdo je pogledal Jakoba. Toda v tem trenutku je zdihnil bolnik poluglasno: »Slabo mi je!«

Doktor skoči k postelji, Hrustovka prime razpelo, da bi ga umirajočemu potisnila med prste.

A bilo je prepozno. Hrust je bil izdihnil zadnjikrat. Na njegovem obrazu se je grozno črtala ravnokar prestana duševna bolest in čeljusti so bile trdo stisnjene ...

»Sin ga je umoril!« je siknil Škrjanec. Vse je popadla neka groza, in zašibila so se jim kolena. Hrustovka je pokleknila k postelji ter zaplakala. Za njo so pokleknili tudi drugi. Samo Jakob je stal sredi sobe. Srpo je zrl na posteljo in na mrtvega očeta, a v srcu se mu ni ganilo nobeno sočutje.

Tedaj je pa hipoma začutil, da se ga je oklenila trda roka. Kakor otroku so se mu upognila kolena in nehoté je moral poklekniti. Doktor ga je bil potisnil k tlom, rekoč: »Tako! — Ali dobro si zapomni to uro!« —

III.[uredi]

Doli v rebri so imeli Hrustovi obsežen vinograd. Razprostiral se je skoro gori do vasi in je imel najlepšo prisojno lego. Vonjem so pridelovali najboljše vino v vsej okolici. Človeku se je res razveselilo srce v prsih, ko je pozno poleti gledal te zdrave trte, ki so se spenjale po visokih drogih. Izpod zelenega, širokega listja se je svetlikalo belo in črnojagodno grozdje, večinoma samo v velikih, dolgih grozdih. In še na jesen je bilo listje teh trt zeleno kakor pomladi, prav kakor bi se bilo porodilo pred nekoliko dnevi.

Hrustovo največje veselje je bilo, ko je delal v tem vinogradu. Skrbno je dan za dnevom stopical od trte do trte ter jo negoval kakor je vedel in znal. Vedel je za vsako jagodo, vedel za vsak grozdič, v koliko da je že dozorel. In težko, da se je zmotil za nekoliko litrov, ko je pred trgatvijo ocenil bodoči pridelek. Vedno ga je bilo toliko, kolikor ga je označil.

Tudi njegov sin Jakob je bil ponosen na ta vinograd. Ni mu bilo treba šele velevati, ko je bilo delati v njem. Še preden je napočil zor, je stopal navadno tja doli, vesel in žvižgajoč.

Da, tistikrat so bile še vesele razmere pri Hrustovih! Stari je imel sina rad, ta je delal za hišo, krega in prepira ni bilo nikdar med njima. Sreča je bila doma v Hrustovi družini in dnevi so ji potekali v delu in zadovoljnosti. In premoženje se je množilo! ...

Nekega poletnega popoldne pred dvema letoma je Jakob delal v vinogradu prav v prvi vrsti ob poti, ki se je vila iz vasi. Solnce je pripekalo, da so mu silile potne kaplje v dolgih curkih čez obličje ter da si je moral večkrat potegniti z žepno ruto čez ogoreli obraz. Ali to ga ni nikakor oviralo v delu, marveč še prav vesel je bil te vročine. Kolikorkrat se je sklonil kvišku, tolikrat mu je pogled splaval po lepih nasadih, ki so se širili pod njim in ustna so se mu zaokrožila v nasmeh, ki je kazal srčno zadovoljnost. Na bližnjem topolu vrh poti se je oglašal debeloglavi škržat, in njegov glas se je čul, kakor bi se drgnili dve suhi vejici neprestano in neizmerno hitro druga ob drugo ...

Jakob se je zravnal kvišku, da bi si pretegnil nekoliko utrujene ude. Zamahnil je z rokami okoli sebe ter jih napósled dvignil visoko nad glavo. Toda v tem hipu jih je spet spustil ob truplu navzdol, njegove oči so se izbulile ter zrle nepremično čez ograjo. Ob poti je stala stara, košata jablan, a pod njo v senci je sedela mladenka poleg pletenice, iz katere so ob straneh silile nekatere zelenobojne steklenice s kratkimi vratovi. A Jakoba ni zanimala niti lepa pletenica, niti niso njegovih oči vabile zapeljive steklenice, pač pa je pogled njegov tičal neprestano na nenavadno lepem obrazu dekličinem.

Deklica je morala imeti kakih osemnajst let. Njen obraz je bil rdečeličen in okrogel, a njena polt mehka in žametasta. Izpod nizkega belega čela je zrlo dvoje črnih, kakor oglje žarečih oči z velikimi svilenimi trepalnicami. Izpod zelenkaste rute so silili gosti, črni, modro se izpreminjajoči lasje. Oblečena je bila v navadno kmetiško obleko, kakršno nosijo dekleta ob nedeljah. Vsa njena postava je bila nekam gosposka in prikupljiva. Male, drobne roke je držala na sključenih kolenih, a bile so videti rjave in utrujene od dela.

Listje na jablani je zašumelo v lahni popoldanski sapici ter svetlikajoč se strepetavalo, in senca njegova je plesala po dekličini obleki ter migljala, kakor bi bila živa.

Jakob pa je stal že precej dolgo nepremično in niti mislil ni, da bi se zopet poprijel dela. V glavi se mu je porodila tačas samo ena misel in ta je bila, kako bi deklico ogovoril. Moj Bog, kolikrat je že kaj takega storil, ne da bi morda šele razmišljal, kaj naj reče! Kadar je slučajno srečal mladenko, nikdar ni bil v zadregi za prvo besedo. A danes je bilo to vse drugače! Nič pravega mu ni hotelo na um. In to, kar mu je bilo na koncu jezika, je hitro pogoltnil. Vse, kar je hotel ziniti, se mu je videlo neumno. Prvič v svojem življenju se je danes bal, da bi njegove besede ne razžalile deklice, ki jo je zdaj videl prvič.

Tedaj mu je pa prišel na pomoč gol, nenavaden slučaj.

Po poti doli od vasi se je pridrvil velik pes, za katerim se je rožljaje vlekla veriga. Jakob je takoj spoznal domačega Sultana. Stresel se je, zakaj poznal je njegovo ljutost. Niti časa ni imel, da bi razmišljal, kako se je zgodilo, da se je pes odtrgal ter divjal okoli. Kakor bi trenil, se je dvignil čez ograjo in v tem hipu je bil na poti. V dveh skokih je stal poleg deklice, ki je hkrati prestrašena viknila ter izkušala vstati. Ali noge so se ji zašibile in neka težka, nevidna roka jo je tiščala k tlom.

V tem trenutku je bil blizu njiju že tudi pes. Kakor bi ga bil kdo nenadoma udaril po glavi, je obstal in začel renčati in začel kazati močne in ostre svoje zobe. Tedaj se je pa tudi že premeknil ter iztegnil vrat predse.

Deklica si je zastrla obraz z rokami ter v strahu pričakovala, kaj bode.

Tedaj je pa Jakob izpregovoril samo besedo: »Sultan!«

Pes je kakor iznenaden privzdignil glavo ter zganil z ušesi. Takoj na to je začel migati s košatim repom ter se vlačiti po trebuhu vedno bliže in bliže, cvileč ter privzdigujoč prednje noge, kakor bi hotel Jakobu pogladiti čevlje. Jakob pa se je sklonil, ga potapljal z desnico po glavi, a levica je že držala verigo. Sultan se je razveselil ter skočil kvišku, z glavo sileč Jakobu skoro do prsi.

»Tako, zdaj je dobro in vsaka nevarnost pri kraju«, je dejal Jakob obrnivši se k deklici. »Kako je bilo to dobro, da sem bil v bližini!«

Privezal je psa k deblu ter pristopil k deklici. Ta se je v tem času otresla strahu ter hvaležno pogledala Jakoba. On pa je prisedel k njej in, čudno, jezik, ki se ni dal še pred nekoliko časom nikakor omajati, se je gibal zdaj prav spretno in vztrajno. V kratkem je Jakob vedel, kdo je mladenka, odkod je, kje je bila in vse drugo, kar je treba vedeti mladeniču, ki se zanima za kako dekle. Sedela sta drug blizu druzega že čez pol ure, a sama nista vedela, kdaj in kako jima je preteklo toliko časa. Ali naposled se je bilo treba vendar ločiti.

Deklica je vstala, Jakob ji je pomagal zadeti pletenico na glavo ter šel ž njo še do konca vinograda, ko je stopala po poti navzdol. V ovinku ji je podal svojo žuljavo desnico ter rekel: »O priliki pa že pogledam tja doli k vam. Morda že to soboto proti večeru!«

»No, pa pridi!« mu je odgovorila ona ter se nasmehnila, da je bilo videti dve vrsti drobnih belih zob.

Ko sta se že razstala in bila nekoliko korakov drug od drugega, sta se hkrati obrnila, da bi pogledala drug za drugim. Jakob se je zasmejal ter gledal za njo, dokler je bilo še videti njeno krilo, a ona je zardela ter hitela naglo nazdol ...

Jakob je zopet dospel počasi v vinograd. Prijel je za delo, da bi še dokončal preostanek v prvi vrsti. Ali komaj je odščipnil nekoliko predolgih poganjkov, že se mu ni ljubilo več. Nikakor mu ni hotelo izpod rok. Bilo mu je, kakor bi se mu žile napolnile z neko težko tvarino, ki nikakor ni hotela krožiti po njih. Glava pa mu je bila polna dozdaj nepoznanih misli in načrtov. Obrnil se je ter stopal proti osredku. Tam je rastla mehka trava, a med njo gruče pisanih poljskih cvetic. Na koncu nekoliko više je sameval star gaber ter delal prijetno senco, ki so čestokrat delavci v njej použivali svoje skromna kosilo. Pod ta gaber se je danes zleknil Jakob. Legel je na hrbet, podvil si roke pod glavo ter zrl kvišku v sinji nebesni svod. Po zraku so plesale mušice, tam daleč na zahodu je plul majhen siv oblaček ter se krčil in krčil, dokler ni izginil popolnoma kakor dim. Doli v jarku se je oglašala penica, a po travi mimo njega se je svečano premikal dolg izprevod mravljincev, ki ga je spremljala s svoja brenčečo godbo čebela, ki je stikala za strdjo od cvetice do cvetico. Nedaleč od tam se je slišal šepet vodice, ki je po malem jarčku skrivnostno in rahla polzela od kamena do kamena niže, vedno niže. No, Jakoba vse to živahno življenje okoli in okoli ni brigalo prav nič. Imel je opraviti preveč sam s sabo. Njegove misli so bile še vedno pri njej, ki se je danes sešel prvikrat z njo. In te misli so bile tako žive in tako določne, da so jih njegova ustna nehoté ponavljala poluglasno.

»Lej, lej,« si je dejal, »Pavlina ji je ime. Takih imen je pač malo v naših krajih. Toda priznati je treba, da se prav lepo glasi: Pavlinica, Pavlinka in tudi Pavla! In tam doli stanuje v mlinu pri Repiču in šele teden dni je tam doli. Kako je že pravila? Doma je z Gorenjskega, a oče in mati, ki je bila sestra Repičeva, sta ji nedavno umrla in ji nista zapustila drugega, kakor pridne roke in obilico lepih naukov, ki seveda tudi nekaj veljajo. Stric Repič pa jo je vzel k sebi ter bode skrbel zanjo prav po očetovsko, saj tako nima nič otrok; a vrhutega je premožen, prav premožen. No, in danes, ko je prvič prišla v Bukvico, da nakupi, kar treba, danes sem jo videl slučajno tudi jaz in upam, upam, da jo bodem odslej videl še večkrat! Kako je že rekla?

»No, pa pridi!« Saj bodem tudi prišel, na to se lehko zanašaš!«

Jakob je govoril še dolgo in še več, a večinoma je ponavljal to, kar je mislil prvikrat. Pred dušnimi očmi pa mu je stala vedno in še vedno jasneje podoba Pavlinina ...

Sultan je bil vtem zaždel pod jablano, s prvima nogama, iztegnjenima predse. Na njiju je bil položil debelo, rjavonoso glavo ter semtertja zaspano odprl rdeče oči.

Solnce je že bilo zašlo, ko ga je Jakob odvezal ter zamišljen stopal ž njim proti domu ...

* * *

Tam doli v jarku se dan za dnevom in noč za nočjo vrte visoka, širokolopatasta mlinska kolesa. Razdrobljene vodne kapljice se prše na vse strani ter izpreminjajo raznovrstne barve v jutranjih in večernih solnčnih žarkih, ki silijo na kolesa skozi ozkolistnato vejevje starih vrb, rastočih ob desnem bregu bistrega potoka. Le redkokdaj potihne šum v mlinu, največkrat samo ob nedeljah in praznikih. Mlin sam na sebi je majhno prizidano poslopje, ki se naslanja na čedno, v pritličje in eno nadstropje zidano kmetiško hišo. Ta že po svoji vnanjosti kaže imovitega gospodarja, in tak je bil v resnici Repič, ki je tukaj gospodaril že dolgo vrsto let. In proti temu mlinu se je prvo soboto po svojem sestanku s Pavlino odpravil Jakob. Pozno zvečer je že bilo, ko je stopal navzdol po poti med visokim grmovjem. Ko je bil že dospel do majhne planjavice nad mlinom, se je prikazal izza gore mesec ter razlil svojo svetlobo po vsej okolici. In v tej svetlobi se je zablestel prav blizu beli mlin, pojavila so se temna, vrteča kolesa ter zasvetlikala se je srebrna voda.

Jakob je stopil oprezno še nekoliko korakov dalje. Stal je kmalu v ozadju poslopja. A v tem hipu so zahreščale stopinje v pesku, in preden se je mogel skriti, je zagledal pred sabo Pavlino. Njen beli predpasnik je bil nekoliko privihan, menda od škafa, ki ga je nosila na strani, a na glavi ni imela ničesar.

»Ali si ti, Pavlinka?« je dejal Jakob tiho. »Nič se ne ustraši, jaz sem, Jakob!«

Pristopil je bliže nje ter ji podal roko.

»Toda greš gotovo po vode; ali smem s tabo?« je vprašal dalje.

Deklica, ki se je bila prej res ustrašila, se je kmalu pomirila in rekla: »Zakaj ne, saj je blizu!« Skupno sta stopala do bližnjega studenca. Hodila sta tako blizu drug poleg drugega, da sta se skoro dotikala. A Jakob je moral delati veliko manjše korake kakor navadno, ako je hotel da sta hodila vštrično. Toda to mu je bilo nekako ljubo, saj je bilo prvikrat, da je nekaj storil zaradi nje. Ko sta bila pri studencu, je vzel Jakob Pavlini škaf iz rok, prijel korec ter nalil vanj vodo. A ko ga je hotela ona zadeti na glavo, jo je prijel za roke ter ji začel govoriti to in ono, največkrat pa ji je ponavljal, da je doma iz dobre in premožne hiše, da je edini sin, ki bode podedoval lepo premoženje in kako bi bilo prav, ako bi bila ona kdaj njegova žena. In ko ji je tako govoril, je bil njegov glas tako mehak in izrazit, da je nehoté rahlo odmeval v njenem srcu, in polt na njegovih rokah, s katerimi je stiskal njene, se ji ni videla več tako žuljava in hrapava kakor prej; hipoma je bila voljna in prožna kakor gosposka.

In tako sta stala žev nekoliko časa, ne da bi mislila na razstanek. Šele ko so se začuli od mlina sem glasovi, je ona hitro pograbila vodo ter odšla.

»Jutri se zopet vidiva,« je dejal Jakob, stisnil ji še zadnjič roko ter odšel po rebri navzgor. V njegovem srcu se je naselila neka dozdaj nepoznana radost. Ko je bil nekako sredi poti do doma, se ni mogel več zdržati. Srce mu je prekipelo in zaukal je na glas, da je odmevalo v tiho mesečno noč. Ko je dospel domov, ni mogel spati, ampak je stopil med fante na vas. In zapeli so ono:

Je pa davi slan’ca pala,
Na zelene travnike ...

* * *

Tak je bil začetek ljubezni Jakobove in Pavlinine. Odslej je bil Jakob ob vsaki priliki pri mlinu. In z vsakim dnevom in obiskom je rastlo njegovo nagnjenje do deklice. Oba sta bila srečna in sta si prerokovala najlepšo bodočnost. Repič je bil kmalu opazil to razmerje med svojo varovanko in Jakobom, a rekel ni ničesar, saj je poznal Jakoba, da je pošten in priden. O priliki pa je vendar stopil tja gori v Bukvico k Hrustu ter napeljal in zasukal govorico na to stvar. In zvedel je, da bi Hrust ne imel nič proti taki zvezi. Zadovoljen je odšel ...

Od prvega sestanka pri studencu je poteklo skoro leto dni. Tedaj se je pa Repiču zazdelo, da je Pavlina že nekoliko dni nenavadno zamišljena in redkobesedna. Vsako delo, ki ga je prej vedno opravljala tako veselo in urno, ji je skoro začelo zastajati in semtertja jo je Repič celo presenetil, ko si je skrivoma potegnila z ruto preko oči. Tudi njena zdrava barva na licih je izginila in pojavila se je na njih rumenkasta bledica in lica so se vidno podaljšala. Okoli oči pa so nastali veliki, črni kolobarji.

»Kaj je neki to?« je dejal Repič nekega večera svoji ženi. »Punca je bolna in treba bode koga vprašati, da nam svetuje, s čim naj jo zdravimo. Saj menda vendar ni kriv tega Jakob? Res že nekoliko časa prihaja k nam bolj poredkoma in zadnji teden ga menda celo ni bilo; toda to menda ne bode. Da bi le mogel govoriti z njo, ali kolikorkrat se pripravim, da bi jo vprašal, vselej me zapusti beseda. Prav kakor neka nevidna moč mi brani izpregovoriti!«

»Bog ve, kaj bode iz tega?« odgovori Repička ter zdihne.

Nekoliko časa nastane tihota. Repička si da opraviti pri postelji, odgrinjajoč odejo. A njene oči se skrivoma večkrat obrnejo k možu, ki sedi pri mizi ter si zamišljen podpira glavo. Videti je bilo, da bi še nekaj rada izpregovorila, toda si ne upa. V zadregi nekolikrat zakašlja, a naposled se vendar ujunači in pravi: »Vidiš, to je tako, hm, to je tako! To se pravi, punca ni pravzaprav bolna, to vidimo me ženske bolje. Zato je nikar ničesar ne vprašuj! Bolje je, da je ne vprašaš, sicer bi jo spravil v zadrego. In pa ... saj to ni nič hudega, se reče ... nič hudega, ako ... ako ... no, ako jo Jakob — vzame! Sicer pa ...«

Žena ni utegnila vsega izpregovoriti, Repič je takoj uganil, kako stoje stvari. Hlastno je vstal, nekako tako pogledal ženo, kakor bi jo hotel z očmi prebosti. Usta so se mu odprla, da bi še nekaj rekel, a iz njih se je izvil samo nerazločen glas. Tedaj je pa stopil korak dalje in molče je hodil po sobi gori in doli. Šele čez kake pol ure je privzdignil glavo, ki jo je imel dozdaj uprto vedno v tla, pogledal ženo, ki je sedela na stolu poleg postelje ter rekel z nizkim, votlim glasom: »Pojdiva spat, čas je že! ...«

* * *

Dan je potekal za dnevom, prvi podoben drugemu, v vednem delu in neprestani skrbi. Pavlina je bledela vedno bolj, sledovi solza so črtali neizbrisne brazde v njena mlada lica. Cele noči je prečula v postelji, časih celo pri oknu, neprenehoma zroča v temno noč. A ko je zjutraj zarja ordečila nebo nad bližnjimi hribi, ko je solnce zvedavo pomolilo zlati svoj obraz izza njih, tedaj je stopicala s težko glavo in tresočimi koleni iz svoje sobice po vsakdanjih svojih opravilih. In vsako delo je opravljala tako, da se je videlo, da njena duša ni pri njem, pa so njene misli daleč, daleč proč. Jakoba pa ni bilo več blizu. Zastonj si je ubijala glavo, kako in čemu da jo zanemarja, ko ji je vendar še pred nedavnim časom izpolnjeval vsako najmanjšo željo, ki se je bila komaj porodila v njeni duši. Prvi teden, da, ves mesec ga je vsak večer pričakovala na navadnem shajališču, nestrpno zroča navzgor po poti. Ako je v bližini zdrgetal list, ki ga je bil zganil rahel vetrič; ako je zaškrtal drobni pesek pod nogo podlasice, ki je smuknila čez pot: vselej ji je srce začelo hitreje biti in noga se ji je nehoté premeknila njemu nasproti. Toda vselej zaman, — njega ni bilo in ni hotelo biti! Sčasom ji je izginilo vsako upanje, da bi se še kdaj sešla. A vendar je še hodila tja gori k studencu, toda samo iz navade, samo zato, da je bila lehko sama in nemotena. Ni ji več utripalo srce v pričakovanju in strahu, nastal je v njem mir, toda oni grozni, mrtvaški mir, ki veje nad grobovi. Semtertja jo je sicer še obšla misel, da bi stopila sama tja gori na vas, da bi poiskala Jakoba ter ga vprašala po vzroku njegovega vedenja, večkrat mu je hotela celo pisati, a vedno se je v njej zbudil hkrati tudi prirojeni ponos in ukrenila ni ničesar. In živela je v neki omotici, v neki nezavednosti ...

Jeseni pa, ko so se jablane šibile pod zlatorumenim svojim sadom; ko so vozovi škripali pod težo poljskih pridelkov, ki so se vozili z njiv: se je oglasil pri Repičevih v mlinu otroški jok. In tekla je zibelka, ki so jo zibali zaporedoma: Pavlina, Repič in mati Repička, kakor je imel kdo čas. V zibelki pa se je zvijal mali Mihec, ki je navadno prekričal cele popoldneve ...

IV.[uredi]

Repiču se je tudi čudno videlo, da ni Jakoba več na izpregled. časih, ko je bil dobre volje, je izkušal kaj pozvedeti od Pavline. Toda ta je odgovarjala vedno le redkobesedno, ali pa je celo molčala, tako da ni vedel, pri čem da je. Ob takih prilikah se mu je pa vselej zmračilo tudi čelo in njegova žena je morala slišati marsikaj, kar ji ni bilo ljubo. Toda tudi sam sebi je očital, da je premalo pazil na punco ter toliko verjel Jakobovemu poštenemu obrazu. No, kolikor toliko se je pa potolažil, ko se je spomnil Hrusta, ki se je bil izrazil, da bi ne imel nič proti tej ženitvi. In Repič je vedel, da je Hrust mož stare korenine, ki še nikdar ni snedel svoje besede. Vendar je vzlic temu razmišljal, kaj misli Hrust sedaj, ko se je to dogodilo, ako sploh kaj ve o tem. Treba je bilo tedaj, da bi sam zopet stopil tja gori do njega. Toda odlašal je dan za dnem; vedno je še skrivaj mislil, da se utegne še zglasiti Jakob. Ko je pa videl, da čaka zastonj, se je odločil neki večer na poset ...

Hladni večeri so že bili, in nad gorami je proti noči polegala siva megla, od katere se je širil vlažen, neprijeten zrak. Ljudje so že radi posedali po končanem delu za ognjišči ali v zakurjenih sobah, kjer je semterja tudi zapel kolovrat. Nastala je ona doba, ko je treba žgati luč tudi v kmetiških hišah.

Hrust je sedel v sobi pri tleh zraven kuhinje. Noge je bil iztegnil po klopi poleg peči, a hrbet je naslonil na malo blazino, ki mu jo je donesla žena. V ustih je imel pipo ter tako napol ležeč, napol sedeč, puhal goste oblake dima proti stropu. Videti mu je bilo zadovoljstvo na obrazu. In to zadovoljstvo so provzročale misli, ki so ravnokar vstajale v njegovih možganih. Pretehtaval je svoje dozdanje življenje in videl je, da je bilo, odkar se je zavedal, pa do danes vedno posvečeno resnemu delu in trudu.

A videl je tudi, da to delo in ta trud nista bila zastonj, marveč sta mu prinesla blagostanje, poleg katerega se bode lehko odpočil na stare dni. Prav tako je bil srečen v svoji družini, imel je pridno ženo, dobre in delavne otroke, ki mu bodo nekdaj zatisnili oči k večnemu počitku, česa je hotel še več? V sobi je bil sam. Na mizi je brlela petrolejka a na steni je tiktakala velika starinska ura v dolgem, do tal segajočem lesenem oboju. Iz kuhinje pa se je čulo govorjenje žene in obeh hčera, ki so si dale opraviti še z različnimi nujnimi opravili in posli. Tedaj je pa stopil v hišo Repič. Mati in hčeri so se spogledale in nobeni ni bilo prav lehko pri srcu. Vedele so, čemu se je zglasil, a vedele so tudi, da oče nima ne duha ne sluha o tem, kar se bode zdaj vršilo. Vendar so gosta sprejele prijazno, in Hrustovka ga je na vprašanje po očetu odvedla v sobo. A takoj je zopet izginila vun ter z neko hlastno naglico nadaljevala svoje delo ...

Ko je stopil Repič pred Hrusta, se je ta nekoliko sklonil kvišku ter odzdravil na njegov »dober večer«. Takoj pa je dejal nekam začuden: »I, kaj pa je tebe prineslo, Repič?«

»Hm, kar malce takole sem prišel ... tako ... Mu je odgovoril Repič v nekaki zadregi.

»Glej, glej, kar tako si prišel! No, mene veseli ... toda sedi, pa pokramljajva kaj! No, kaj je pa pri vas novega?«

Repič se je popraskal za ušesi ter strmel nekoliko časa v Hrusta.

»Glej ga no, saj res še ničesar ne ve!« si je mislil na tihem. In to mu je bilo jako neljubo. Sam ni vedel, kako bi zdaj začel, kako bi Hrustu povedal novico.

»Novega? Hm ... nič ... no, se reče, nekaj pa vendarle!« je težko iztisnil iz grla Repič. »No, kaj delaš tako skrivnostno! Kaj je tisto nekaj, nekaj?«

»Eh, skoraj si ne upam povedati, Hrust!«

»Kaj boš tisto, kar povej, kar povej, name se lehko zanašaš!«

Repič se je nagnil k Hrustu ter mu naglo in hlastno nekaj zašepetal na uho. Takoj nato se je oddehnil, kakor bi bil prevalil velik hlod ter zdihnil. Hrust pa je skočil kvišku, kakor bi ga bil pičil gad ter strmel v Repiča. Njegove oči so se izbulilev in prijel se je za glavo.

»Človek, ali veš, kaj govoriš! Ali je to resnica?« je zavpil, da se je razlegalo po hiši. »Ah, saj mora biti resnica! Že nekaj časa sem zapažam v hiši, da morajo imeti neko skrivnost pred mano. In zdaj mi je znana ta skrivnost!«

Stopil je nekoliko korakov po sobi gori in doli. A kmalu se je ustavil pred Repičem ter dejal:

»Dobro, tako je tedaj! ... Kaj pa ti praviš k temu, ali si me prišel zasmehovat?«

Repič ni vedel, kaj bi odgovoril. Hrust pa je stisnil roke na hrbet, se nagnil nekoliko proti njemu ter dejal: »Ti ne veš, kako so me zadele tvoje nesrečne besede! Vidiš, ravnokar, malo preden si ti prišel, sem sanjal o svoji sreči. Ponosen sem bil nase in na svojo družino, ponosen na svojega sina, a zdaj ... no ... zdaj, saj veš, kako mi more biti pri srcu!«

Zopet je stopil po sobi ter mrmrajoč korakal gori in doli. Repič je vstal ter se mu približal. Položil je roko na njegovo ramo ter dejal: »Potolažite se, res je hudo in verjemite mi, da je bilo in je še hudo tudi meni, prav tako kakor Vam! Toda kar je, to je! Midva nisva temu kriva, a najina dolžnost je, da delava vsak po svoji moči in vesti, da se to zlo vsaj popravi, ker se ne da odpraviti!« Hrust nekoliko časa molči ter premišljuje. Potem pa reče resno in počasi: »Dobro, prav imaš! Kjer je kdo grešil, tam naj dela pokoro!«

To rekši je stopil k vratom ter jih odprl.

»Pokličite mi Jakoba!« je dejal nekam odurno. »Pride naj precej semkaj!«

Naglo je skočila starejša hči na dvorišče in odtod v hleve, kjer je prej pokladal Jakob živini. Toda zdaj ga ni bilo več tam. Klicala je glasno njegovo ime, stopila nato k sosedu, kamor je časih zahajal Jakob, a nikjer ga ni bilo.

Ko se je vračala, je srečala Lukačevega Franceta ter vprašala: »Ali si videl kaj našega Jakoba?«

»Haha, ti iščeš Jakoba? Ali ne veš kje je? Haha, ali ne veš kam zahaja, ko Vi že spite? No, le potrpi, boš že zvedela!«

Smejaje se je stopal dalje ter konci hiše zaukal na glas.

Manica pa je hitela domov in tresla se je kakor šiba na vodi ...

»Torej, ni ga!« je dejal Hrust s stisnjenimi zobmi. »Dobro, bo že prišel!«

Kmalu nato se je Repič poslovil ter sam s sabo nezadovoljen koračil proti domu.

Hrust pa je bil tako razdražen in jezen, da so besede njegove težko kakor kladivo na nakovalo padale na navzočno družino. Pozno v noč je že bilo, ko se je odpravil Hrust, da bi pogledal, ali Jakob že spi.

Vrnil se je v spalnico še nezadovoljnejši — Jakoba ni bil našel!

V.[uredi]

Do sosednje, nekoliko večje vasi Zagradca, je bilo od Bukvice pol ure hoda. Pred letom dni je bila tam na javni dražbi prodana večja hiša, ki jo je kupil neki tujec, ki se je tamkaj takoj naselil s svojo ženo. V tej hiši je otvoril malo prodajalnico, a zraven je imel tudi gostilno. To je bila edina prodajalnica in gostilnica v tej vasi; ni čuda torej, ako je bila dobro obiskovana. No, tujec, rekali so mu Prato, je imel dobro namazan jezik in vsakemu, ki se je zglasil, je vedel toliko pripovedovati, vedel ga je tako zase pridobiti, da se gotovo nikdar več ni ognil njegove hiše, ako ga je le pot mimo vodila. Prato je bil Lah in ker je po laški navadi zategaval, so ga ljudje poslušali radi že spričo tega, da so se smejali njegovi čudni govorici. Toda Prato je bil tačas že bolan. Njegov ozki, izsesani obraz se je z vsakim dnevom še bolj sušil in polt na ušesih in rokah mu je bila vedno prozornejša. Zraven je pa tako nekako čudno in suho kašljal, da so si že začeli nekateri pošepetavati, češ, dolgo ne bode trave tlačil. In večinoma ga je vsak pomiloval.

Prato je imel še mlado, jako lepo ženico. Bila je sicer nekoliko majhnega stasa, a živahna in poskočna kakor veverica. Na licih so ji cvetle rdeče rože in njena polt je bila prožna in žametasta, Nosila se je vedno napol gosposko, in vse na njej je bilo čedno ter se je lepo prilegalo njenim okroglim, polnim udom. Tudi ona je bila zgovorna in pri vsaki besedi se je smejala, da so se kazali drobni, beli zobje. Okoli svojega moža se je vedno rada sukala; ob vsaki priliki in nepriliki, zlasti pa kadar je bilo navzočnih mnogo ljudi, se mu je laskala z besedami in ga hvalila. Zraven ga je gledala tako ljubeznivo izpod rumenih obrvi, da je moral vsak čutiti, kako se imata rada in kako sta srečna. Zato so ljudje pomilovali tudi njo, ko so videli, kako ji soprog hira od dne do dne. Otrok nista imela.

Umevno je, da je bilo ljudstvo zelo razočarano, ko se je nekega dne razneslo po vasi, da je ta zakon srečen prav tako, kakor je srečnih mnogo drugih, ki imajo za zajutrek kreg in prepir, za kosilo kletvino, a za večerjo batine!

Vaški fantje so raznesli, kako so neki večer že pozno slišali pri Pratu ropot in skakanje, kakor bi se dva tepla ter lovila okoli miz in stolov. A vmes je bilo čuti zmerjanje in vpitje moškega in ženske. Posebno pa je vpil ženski glas ter privoščil možu, naj bi ga bilo kmalu konec! Padale pa so besede vvse vprek, laške in slovenske, slovenske in laške! Šele čez dolgo so se zaprle z ropotom neke duri, a potem je vse utihnilo. Gotovo je bil eden njiju zbežal v drugo sobo ter se zaklenil.

Ljudje so si drugo jutro šepetali na ušesa marsikaj, a kdor je imel količkaj opraviti v prodajalnici, je hitel tja, da bi videl kake sledove snočnega nastopa. A vsakdo se je vrnil ter si moral obstati, da ne ve, pri čem da je. V prodàjalnici je bilo vse kakor po navadi. Mož in žena sta govorila med seboj prijazno, skoro presrčno, ter se pogledovala, kakor bi ne bilo med njima nikdar žal besedice!

V tej zadregi so se zatekli k Pratovi dekli ter jo izpraševali. Ali ta je trdila, da ne sliši in ne vidi nikdar ničesar slabega čez dan, a ponoči da spi, kakor bi jo kdo ubil. Fantje so pa še vedno trdili svojo. Tako sta v vasi nastala hipoma dva tabora, eden, ki je verjel ter se rogal Pratu in njegovi ženi, a drugi, ki ju je pomiloval, posebno tudi zato, ker sta bila zdaj toliko obrekovana! ...

Pred nekoliko meseci pa je Prato legel v posteljo, iz katere ni več vstal. V štirinajstih dneh ga je bilo stisnilo in odnesli so ga tja doli med štiri zidove. Žena njegova je jokala ter se ni dala potolažiti. Vedno je bila rdeča okoli oči ter si jih brisala z belim predpasnikom ...

Predpustom pa so napravili fantje v njeni krčmi ples. Harmonika je cvilila po taktu, fantje so poudarjali s petami ter vrtili dekleta v divjem kolobarju. Tedaj so pa tudi vdovi Pratovi izginili sledovi solza, in vesel smehljaj ji je neprenehoma krožil okoli ust. In bila je zopet živa in gibčna in kadar jo je kdo vprašal, naj pleše ž njim, se je privila k njemu, položila bele svoje roke v njegove in zavrtela se je ž njim kakor vrtavka. A kadar ji je kdo po plesu ponudil pijače, je prijela kupico, ga žareče pogledala ter izpraznila kupico navadno do dna.

Ko je bilo tisti večer dospelo veselje do vrhunca, so se zglasili v krčmi tudi nekateri fantje iz Bukvice. Med njimi je bil Jakob Hrustov. Jakob ni hotel plesati. Sedel je za mizo, opazoval ples ter pil še z nekaterimi drugi. Zraven pa je nehoté tudi mislil na Pavlino ter se vpraševal, kje da je zdaj, kaj dela, ali misli kaj nanj in še mnogo drugega, po čemer se vprašujejo zaljubljeni ljudje. Tedaj je pa zapazil, da ga vdova Pratova vedno in vedno pogleduje. Kadar je privzdignil oči, vselej so se srečale z njenimi in njen pogled ni bil navaden in vsakdanji, pač pa gorak, žgoč. Nehoté je vselej povesil svoje oči, a nehoté jih je moral tudi takoj zopet povzdigniti. Nekako čudno mu je postajalo pri srcu, neki strah se ga je polotil. In pomislil je na Pavlino. Greh se mu je videlo, ko bi še nadalje zrl v te zapeljive oči, greh nasproti Pavlini. Najbolje je, da bi vstal ter odšel, si je mislil ter res segel v žep po denar, da bi plačal. Ko je hotel poklicati natakarico, tedaj je pa zagledal one vdovine oči tako blizu sebe, da se je nehoté stresel. Vdova je stala pred njim ter v tem hipu ga vprašala s sladkim svojim glasom, čemu nič ne pleše. Njeno lice je bilo žareče od obilega plesa, a njen topli dih ga je žgal v obraz.

Kakor v neki omotici, nevedé in nehoté, je Jakob potlačil svoj denar v žep, prijel vdovo okoli pasu ter se zavrtel ž njo po sobi. In plesal je, da so mu stale potne kaplje na čelu ter se počasi pocejale po licih v debelih curkih. Vdova pa mu je strastno stiskala njegove roke, in njena glava je skoro slonela na njegovih prsih.

Ko je Jakob po prvem plesu sedel zopet na svojem prostoru, je zvrnil naglo kozarec vina vase in takoj nato še enega. Vse se mu je vrtelo v možganih in skoro ni vedel, kje mu stoji glava. Tam iz nasprotnega konca mize pa so še vedno bile uprte vanj oči vdovine ...

Bilo je že proti jutru. Petelini so se oglašali po svislih in vrhove golega drevja je zibal oster sever, ko je stopal Jakob proti domu. Za prvim plesom je prišel drugi in tako je bil preplesal vso noč. Ko je bila med plesom odšla vdova nekoliko iz sobe v temno vežo, tedaj je bil celo stopil Jakob za njo in sam ni vedel kdaj, že jo je bil poljubil na mehka ustna. Nikakor se mu ni branila, a od tedaj je moral misliti vedno nanjo, in ako se mu je vsilila v spomin podoba Pavlinina, vselej je stresel z glavo, kakor bi se s tem stresljajem mogel otresti tudi Pavline in vseh lepih spominov njene ljubezni.

Zdaj pa je stopal zamišljen proti domu in ni se mu ljubilo poslušati robatih šal svojih tovarišev, ki so bili precej vinski. Po glavi mu je šumelo in vrelo, a neki notranji glas mu je pravil, da je bil nocoj zopet na razpotju svojega življenja. Toda je li krenil na pravo, ali na nesrečno pot, to je imela pokazati šele bodočnost. Ko je došel domov, se je zaril v seno, kar je storil menda ob tako nenavadnem času prvič v svojem življenju ...

Jakob je bil vdovi obljubil, da v kratkem zopet pride k njej v gostilno. Toda takoj drugi dan si je dejal: »Ne, nikdar več ne pojdem tja!« Neki večer se je odpravil, da obišče Pavlino. Že nekoliko dni ni bil pri njej in dejal si je, da ne ravna prav, ako je več ne obišče. Kakor po navadi je stopal navzdol, a danes s trdnim sklepom v srcu, da je ne zapusti nikdar, saj mu je žrtvovala vse! V takih mislih je dospel na križpot. Ena pot je vodila navzdol k mlinu, a druga v Zagradec. In tedaj se ga je lotila izkušnjava. V tem hipu so mu zažarele pred očmi vdovine oči, zaslišal je njen mehki, vabeči glas, začutil njeno sapo na svojem obrazu in — izginila je podoba Pavlinina. Njegova noga, ki se je že premeknila navzdol proti mlinu, se je hipoma ustavila, obrnil se je in — krenil na desno proti Zagradcu. Pavlina ga je čakala zaman ...

Odslej je bil Jakob skoro vsak dan pri Pratovki. Prihajal je v hišo od zadaj in prav tako odhajal, da ga ni dolgo nihče opazil. Pratovka ga je pa v kratkem času tako omamila, tako zvabila v svoje mreže, da si ni vedel pomagati. V začetku se je semtertja še izkušal iztrgati, še mu je večkrat vstajala podoba Pavlinina pred oči, še je časih stopil tja doli k mlinu, a kmalu je opustil tudi to in živel je odslej samo Pratovki.

Ljudje so naposled vendar to opazili ter majali z glavami. Že dolgo niso imeli Pratovke več tako v čislih kakor prej. V njeni hiši se je dogajalo marsikaj, kar se je balo belega dneva. Tudi pri Hrustovih so razen starega vedeli vsi, kje je Jakob zamrežen. Mati mu je to večkrat na skrivnem očitala, izkušala ga pripraviti na pravo pot, a njen glas je prav tako, kakor prijazni opomini njegovih sester, ostal glas vpijočega v puščavi!

Tudi oni večer, ko se je zglasil Repič pri Hrustu, je bil izginil Jakob v Zagradec. In prav tisti večer sta dolgo dolgo v noč sedela vdova in Jakob v majhni skriti sobici pri napol zatisnjeni svetilki ter se domenila, da se vzameta, naj velja, kar hoče.

* * *

Drugo jutro je vstal Hrust na vse zgodaj, čemerno je stopil pred hišo ter povzdignil oko proti nebu, da bi videl, kakšno vreme se napoveduje. No, nebo je bilo jasno, a doli po jarkih in dolinah se je kuhala gosta, mlečnobela megla, iz katere so semtertja moleli drevesni vrhovi kakor jadreniki na ladjah. Po gnojišču je brskal trop vrabcev, a na zidu je stala ter se priklanjala rdečegrla tašica, privzdigajoč svoj kratki sivkasti repek. Iz daljave se je oglašal zvon in po zraku je krožil roj drobnih, črnih mešic.

Hrust je stopil v hlev, pogledal po živini, a ko se je vrnil od tam, je zagledal Jakoba, ki je bil ravnokar stopil na dvorišče. Oče je pogledal sina od vrha do tal, potem pa dejal rezko in kratko:

»Ali si dobro spal?«

»Dobro, oče!«

Stari se je ustavil pred sinom, mu pogledal v oko ter dejal, bistro ga opazujoč: »Tile črni kolobarji pod tvojimi očmi in rdeči robovi okoli vehic ne pričajo o tvojih besedah! To vse kaže samo, da nisi nič, ali pa da prav malo spal! Kje si ponočeval? «

Jakobu je šinila kri v lica in povesil je svoje oči. Še nikdar ni stari dozdaj tako govoril z njim. Izprva ni vedel, kaj bi odgovoril, tako je bil osupel. Ali kmalu se je ojačil. V njegovem srcu se je zbudila neka trma in je odprl usta ter se glasno zasmejal.

»Kaj Vam to mari, naj spim, kjer hočem. Dosti sem star, da vem, kaj delam,« je dejal skoro na to.

Staremu sov se napele žile na obrazu in skrčila se mu je pest. Že je hotel sina udariti, a o pravem času se je premislil.

»Dobro, recimo, da mi to nič ni mari,« je rekel s hripavim glasom. »Ali nekaj drugega mi je mari! Stopi z manoj v hišo, tam se domeniva!«

Stopil je naprej, a Jakob je nehoté šel za njim. Ko sta dospela v sobo, zapre oče vrata ter pravi:

»Snoči je bil Repič pri meni! Kaj sta imela s Pavlino?«

Jakob molči.

»Kaj sta imela s Pavlino, te vprašam vnovič!« zavpije Hrust.

»Ako je bil Repič tukaj, tedaj Vam je gotovo tudi povedal, kaj sva imela,« odgovori Jakob jezno.

»In kaj misliš zdaj storiti, ko se je to zgodilo?«

»Nič!«

»Nič? Prav nič?«

»Prav nič!«

»Čakaj fant, jaz ti povem, kaj bodeš storil! — Takoj danes pojdeš tja doli v mlin in takoj danes bodeš — snubil Pavlino! Edino ta pot je prava in poštena, edino po njej se da še popraviti vsaj nekoliko tega, kar si zakrivil! — Si slišal?«

»Jaz ne pojdem nikamor in je tudi nikdar ne vzamem! Zakaj pa je bila tako neumna!« je odgovoril Jakob ter se obrnil, da bi odšel.

Hrust je stopil za njim. Njegova roka je padla težko na sinovo ramo in njegov glas je bil trd kakor železo ko je dejal: »Čakaj!«

Jakob se je nehoté ustavil. Stari pa je nadaljeval: »Glej, hiša Hrustova je bila dozdaj poštena. Vse, kar si je pridobila, si je pridobila v potu obraza in s krvavimi žulji. Najmanjša stvarca se nas ni po krivici prijela. Pokonci lehko nosimo glavo, vsakemu lehko pogledamo v obraz. A ti ... ti ... ti si zdaj — kradel! čast in poštenje si kradel! Ali nočeš te časti in tega poštenja povrniti, vsaj kolikor je mogoče povrniti?! Ali hočeš, da bode zdaj, zdaj po tolikočasnem obstanku naša hiša umazana, da bode umazano naše in tvoje ime? Povej! ...«

Jakob je skomizgnil z ramami pa dejal: »Žal mi je, oče, ali jaz ne morem!«

Ne da bi čakal daljnje očetove pridige, se je obrnil ter odšel. Ves dan se je ogibal očeta, a ivečer ga zopet ni bilo nikjer ...

* * *

Odslej se je pri Hrustu vse izpremenilo. Sin se je ogibal očeta, a kadar sta skupaj trčila, vselej je nastal kreg in prepir. Sin se ni hotel vdati, a stari je ostal pri svojem sklepu. Najhujši nastop pa je nastal tedaj, ko je stari po naključju zvedel, kam Jakob zdaj zahaja. To je bil ogenj v strehi! Hrust je zagrabil poleno ter letel za sinom, ki mu je komaj ušel. Hrustovka in sestre so jokale, a sosedje so se zgledavali. In hiša Hrustova je prišla že zdaj, v slabo ime ...

Dnevi so potekali. Za jesenjo je nastopila zima, a zima je prinesla božični večer in z njim tudi prinesla nesrečo v hišo. Na Sveti dan pa je ležal na mrtvaškem odru stari Hrust, ki se je moral ločiti z bridko zavestjo, da njegov sin ni na pravi poti, da so njegovo hišo napolnili dnevi žalosti in nesreče ...

VI.[uredi]

Po Hrustovi smrti je začel gospodariti v hiši Jakob. Ker je bil Hrust umrl brez testamenta, je bil prisojen njegovim trem otrokom vsakemu enak delež, a Jakob je bil priznan za pravega gospodarja. Sestri njegovi sta ostali v hiši, a njun delež se je vknjižil na posestvo. Smrt marsikaj izpremeni, tako je predrugačila tudi življenje v Hrustovi hiši. Resnega moškega glasu starega Hrusta ni bilo več slišati, kakor v prejšnjih časih, ko se ni opravilo v hiši nobeno delo, kjer ne bi bil zraven Hrust sam. Jakob se ni toliko brigal za delavce in posle. Le semtertja je pogledal, kaj delajo ali jim sam odkazal kako opravilo, sicer jih pa puščal, da so se trudili kolikor se je ... njim samim ljubilo. Da je navzlic temu šlo še vse nekam redno in prav, se je bilo zahvaliti stari Hrustovki, ki je pazila s svojim bistrim očesom, kolikor je vedela in znala. Sestri Jakobovi pa sta že začeli skrbeti vsaka zase; saj sta vedeli, da ne bodeta s svojima dotama vedno pri hiši.

Razen tega je pa bilo od smrtnega dne Hrastovega dalje med posameznimi udi družine vse nekam napeto. Jakob se ni nobenemu upal prav pogledati v oči ter se je ogibal sester in matere, kolikor je mogel. Prve dni sicer ni zahajal nikamor. Zgodaj zvečer je legal spat in zjutraj je zgodaj vstajal. A že čez dober teden je nekega večera izginil in se vrnil šele proti jutru. Od tega dne je redno odhajal vsak večer po večerji, včasih še prej, ter se vračal navadno zelo pozno. Čez dan je pa bil skoro vedno čemeren in govoril je malo. Domači so dobro vedeli, kam Jakob zahaja.

Toda nihče se mu ni upal o tem namigniti. Dobro so poznali njegovo trmo in da bi bila vsaka beseda zastonj. Mati si je sicer večkrat dejala, da je njena dolžnost izpregovoriti. Toda vselej, ko je nanesla prilika, da bi lehko kaj omenila, ji je zastal jezik, in beseda ji ni hotela iz grla. Ljudje pa so že skrbeli za to, da so Hrustovi zvedeli vse, kar se je godilo v Zagradcu pri Pratovki. In kmalu so bili popolnoma prepričani, da je Pratovka kriva vsemu ter da se bode Jakoba držala z vsemi svojimi silami. Hrustovki je bilo od dne do dne huje pri srcu. Ali molčala je še vedno, toda zatekla se je k molitvi. Nešteti njeni zdihljaji so sleherni dan puhteli proti nebu in mnogo maš se je bralo za »dober namen«.

Toda vse je bilo zastonj. Ni še preteklo dolgo, ko so ljudje prinesli Hrustovki novico, da se bode Jakob skoro poročil. Pratovka da se že hvali s tem okoli.

Tedaj je pa Hrustovka sklenila, da mora govoriti s sinom, naj velja, kar hoče.

In res, neko noč, ko je bila že davno odbila polnoči, in je Jakob ravnokar bil prišel domov, so zaškripala tudi vrata sobe, kjer je spala Hrustovka. V njih se je pojavila ona sama, držeča v roki ostanek goreče sveče. Njena desnica se je tresoč dvignila, skrčila ter potem počasi napravila križ na nagubančenem čelu, na ustih in prsih. Nato je stopila Hrustovka lehko po mostovžu na nasprotni konec. Pred zadnjimi vrati je postala, kakor bi še nekaj razmišljala, a skoro nato je potrkala rahlo na duri ter dejala poluglasno: »Jakob, ne ustraši se, jaz sem!«

Nato je odprla sobo ter stopila v sinovo sobo.

Jakob je že ležal v postelji znak na hrbtu. Roke je držal pod glavo ter zrl kvišku v strop. Odeja mu je bila zdrsnila napol doli čez stranico, da so bile prsi razodete. Toda to mu je delo dobro, to ga je hladilo, zakaj na njegovem obrazu je bilo videti, da je razgret in razburjen. Vsa kri mu je silila kvišku v glavo, da je bila videti zabrekla in zabuhla.

Hrustovka je stopila k mizi, položila nanjo svečo ter se potem ozrla po sinu. Ta se ni zganil. Kakor prej je zrl v strop, kakor bi ne bilo nikogar pri njem.

Ona pa je pristopila k postelji, prijela odejo ter jo privila kvišku in pogladila. Nato se je nagnila nad sina, kakor v nekdanjih časih, ko je mirno snival v zibeli. Njeno oko je ljubeče obviselo na njegovem obrazu, in roka se je iztegnila, da bi ga prekrižala.

A tedaj je on izpregovoril osorno: »Kaj hočete tukaj ob tem času?«

»S taboj moram govoriti, sin moj!« je dejala rahlo starka ter sedla na stol zraven postelje. »Glej, dolgo že odlašam, morebiti predolgo, da ne govorim s tabo, kakor bi bila moja dolžnost.«

»Še danes bi bili to lehko opustili,« je zagodrnjal Jakob.

»Ne, zadnji čas je, Jakob! Glej, kako smo bili v naši hiši srečni še pred nedavnim časom! Kako nam je šlo vse po sreči. In kar je bilo najdragocenejše, je bilo to, da sva imela s tvojim pokojnim očetom sina, ki nama je bil v čast in veselje. In ta sin si bil ti, Jakob! Le spomni se na one čase, ali ni bilo tistikrat lepo? Ali nisi bil srečen, ko si videl, kako te ima rad oče, kako te ljubimo vsi? Zakaj bi ne bilo lehko še zdaj tako? Res je, očeta ni več; a verjemi mi, da naju zdaj vidi, da gleda na naju in da te bo z onega sveta blagoslovila njegova roka, ako ... ako ... izpolniš njegovo zadnjo željo. Jakob, sin moj, poslušaj besede svoje matere, ki te je rodila, ki te je vzgojila v skrbeh in strahu za tvoje telesno zdravje, poslušaj jo v tem hipu, ko skrbi tudi za tvoje duševno zdravje, ko te hoče rešiti pretečega pogina! Poslušaj me, — izpolni zadnjo željo očetovo!«

Jakob je dozdaj še vedno mirno ležal. Niti žilica se ni ganila na njegovem obrazu. Tedaj je pa mati vstala, se nagnila vnovič čezenj ter rekla počasi in rahlo: »Jakob, Pavlina tam doli v mlinu, pravijo, da boleha, zelo boleha. Pravijo, da boleha zavoljo tebe!«

Te besede so čudno vplivale na Jakoba. Poteze na njegovem obrazu so se ublažile in njegovo oko se je hipoma zasolzilo.

»Da je bolna, pravite?« je dejal nekam sočutno.

»Da, bolna, zelo bolna, in samo na tebi je, da jo ozdraviš!«

Starka je začela upati. Vidno se je razveselila. Toda v tem hipu je bil že Jakobov obraz trd kot prej. Le mimogredé ga je bil zadel žarek spomina na nekdanje dni, nehotoma, šiloma, a že je odplul in zapustil še hujšo, še strašnejšo temo.

»Kaj mi mari!« je dejal zopet osorno. »Jaz moram gledati, kje in kako meni bolje kaže, zato me ne izkušajte več pregovarjati! Kar sem si namenil, to bom storil!«

Mati si je zakrila obraz ter zaplakala. Spustila se je pred posteljo na kolena ter ihtela. Ali pred Jakobovimi očmi je stal v tem hipu drug obraz, obraz, ki je polnil vse njegovo bitje in ta obraz mu je govoril: »Ne vdaj se, nikar se ne vdaj!«

In ta obraz je tudi zmagal. Materine solze niso imele nasproti njemu nikake moči. Pred njim se je razpršil v prah spomin na očeta, izginil zadnji sled nekdanje ljubezni do Pavline ...

* * *

Čez mesec dni so v župni cerkvi oklicali Jakoba in Pratovko prvikrat. Isti popoldan je stopal Jakob takoj po kosilu proti Zagradcu, kjer se je ustavil nekako do večera. Ko se je vračal proti domu, je nehoté obstal na razpotju. Višja pot je vodila po rebri navzgor v Bukvico, a spodnja okoli griča proti Repičevemu mlinu in odtod zopet gori v Bukvico. Ta pot je bila veliko daljša.

Jakob je privzdignil klobuk, da bi si ohladil vroče čelo. A tedaj mu je šinila v glavo misel, da bi šel po spodnji poti, saj je večer lep in časa tudi obilo. Neka čudna moč ga je gnala tja okoli in dasi je nekolikrat zmajal z glavo, češ, da jo krene po gornji poti, vendar mu je noga nehoté stopila na spodnjo, in šel je dalje proti mlinu.

Bil je lep pomladni večer. Skoro sleherni grm v jarku je imel svojega slavca, ki je sladko-otožno svojo pesem žvrgolel, da se je človeško srce moralo topiti v teh prečudnih glasovih. Tudi Jakobu je bilo tako nekako mehko in gorko pri srcu. Po zelenečem drevju je pihala rahla sapica, po vzduhu je plul prijeten vonj po smrečju, ki je rastlo nekoliko više, a v jarku je žuborela nagajiva vodica. Vse se je spajalo kakor nalašč v omamljivo celoto ter vplivalo na Jakoba, kakor vpliva na živce sladko-opojna pijača.

In tedaj se muje zopet natihoma prikradla v spomin — Pavlina. Čudno! Vedel je, da je več ne ljubi, da mu je že davno tuja, a vendar ga je nekaj vleklo, vleklo z vso neodoljivo silo, da bi jo nocoj še videl, samo še enkrat videl v svojem življenju! Nehoté je pospešil korake ... da, ... mora jo videti!

In videl jo je, res jo je videl! ...

Ko je zavil okoli griča, odkoder se že vidi Repičev mlin, je zaslišal hipoma blizu sebe glasove. Od nasprotne strani je prihajalo po poti, ki vodi semkaj od reke, nekoliko mož. Nekaj so nosili v svoji sredi na nosilnicah, ki so jih bili napravili iz jelšjih vej.

In prišli so do Jakoba.

Tedaj so se pa vsi ozrli vanj ter ga gledali s preplašenimi, izbuljenimi očmi. A nekdo je izpregovoril: »Le dobro si jo oglej!«

In Jakob je pogledal na nosilnico in prebledel. Tam je ležala — Pavlina, ki si je bila sama končala življenje v valovih.

Kakor bi ga kdo podil, je planil kvišku v breg ter izginil za grmovjem ...

A videl jo je, res jo je videl! ...

VII.[uredi]

Nekaj dni po tem dogodku je Jakob hodil semtertja kakor brez glave. Ni se mu ljubilo niti delati, niti jesti, niti piti. Navadno je hodil po hlevu okoli živine, časih pogladil lepo rejeno žival po tolstih bedrih, semtertja tudi prinesel pest soli, da jo je lizala sivka ali rjavka z dolgim svojim jezikom iz njegove roke. Najčešče pa je prečepal kje v kakem kotu ter si podpiral glavo z rokami. Strmel je v tla, a časih se tudi zganil, plašno se ozrl okoli sebe, kakor bi mu kdo stal za hrbtom. Iz vsakega kota pa ga je žalostno gledala podoba Pavlinina. V vsaki senci, ki je hušknila mimo njega, v vsakem najmanjšem šumu, ki ga je provzročil odpadel list, je videl njo, samo njo, ki je sedaj že počivala v hladnem, hladnem grobu ... Mraz ga je stresel, kadar je nenadoma zaškrtnila stopinja za njegovim hrbtom in srce mu je utripalo, ko je mrak polegal na trudno zemljo ...

In tedaj je začel razmišljati, ali bi ne pustil svoje sedanje zaročenke, ali bi ne bilo bolje, ko bi ostal samec.

Hrustovka je videla, kaj se godi v Jakobovi duši. Smilil se ji je, a zraven se ji je naselila v srcu neka nada, da bi morda sedaj še bil čas, ko bi se dalo kovati vroče železo, da bi pustil vsaj Pratovko. Ako se ne da več popraviti ona nesreča, naj bi se vendar preprečilo vsaj najhujše zlo, ki je po njenem prepričanju obstalo v tem, da pride v hišo taka ničvredna ženska, kakor so opisovali ljudje Pratovko.

In neki dan, ko se ji je videl Jakob najbolj žalosten, torej za posamezne vtiske najbolj sprejemljiv, ga je izkušala vnovič pregovoriti.

Ali to je bil ogenj v streho. Jakobov značaj je bil tak, da se ni dal nikomur pogovarjati. Ako bi ga bila Hrustovka prepustila samemu sebi, da bi bil sam razmišljal, da bi sam storil po svoji volji, mogoče, da bi se bil premislil, mogoče, da bi se vsa ženitev razdrla. A materini opomini so zbudili v njegovem srcu samo odpor. Komaj je slišal prve besede iz ust materinih, že je vstal, nemirno prekoračil vežo ter izginil iz hiše.

In tisti dan je zopet prvikrat stopal v Zagradec, in tisti dan je bila odločena tudi njegova usoda ... Ni se brigal za besedičenje ljudi, ni se brigal za ves svet, a tri tedne potem je bila v Zagradcu poroka, in vzela sta se Jakob in Pratovka ...

* * *

Jakob se je nastanil s svojo ženo na Bukvici. V Zagradcu je oddal gostilnico in prodajalnico pod račun, da bi se toliko laže brigal za kmetijo. In res se je poprijel gospodarstva z vso odločnostjo in vse je kazalo, da bode šlo lepo in po sreči. Kar je imel ženo, se je ves predrugačil; iz prejšnjega lahkomiselneža, kakršen je začel biti, odkar se je bil spoznal s Pratovko, je postal zopet nekdanji resni in delavni Jakob, postal je misleč mož ...

VIII.[uredi]

Trideset let je minilo od tistikrat. Moj Bog, že trideset ur je mnogo, ako človek težko česa čaka; cela večnost je že trideset dni, a kaj šele trideset tednov ali mesecev! In kaj se vse človeku prigodi v tridesetih letih! A, ko je teh trideset let minilo, kako kratka se nam vidijo, prav kakor bi nas od prvih dni te dolge dobe ločila ena sama, kratka noč! ...

Zunaj je bila zopet zima. Sneg je zopet pobelil griče in brda in, ker je pihala ostra burja, je zmrzovalo in škripalo pod nogami. A notri za gorkimi pečmi je bilo udobno in prijetno, in ob dolgih večerih so se v toplih sobah prebirale knjige, pripovedovale pripovedke o zakletih devicah in viteških gradovih, o roparjih, o palčkih in velikanih. In pokazala se je zraven marsikatera moška in pametna, a tudi šaljiva in zbadljiva beseda ...

Na Sveti dan popoldne je sedela v trgu v gostilni »Pri trti« večja družba gospodov. Mala soba v ozadju je bila natlačeno polna, in družba je bila precej glasna.

Že proti večeru pa je v to družbo prišel tudi dr. Lemut. On je še vedno dohtaril v trgu, in ljudstvo ga je imelo rado. Ni je bilo hiše ne v trgu, ne daleč na okoli, kjer bi že ne bil pomagal, kjer bi že ne bil izkazal kake dobrote. A mož se je precej postaral. Na glavi so mu bili lasje že precej redki, a še ti beli, kratko pristriženi. Tudi brada mu je bila osivela, in bil je videti kakor bel golob. Toda njegovo oko je bilo še vedno živahno, izraz na njegovem obrazu še svež in mladosten. Videlo se je, da v njem prebiva še čil, neobrabljen duh.

»Hej, doktor, le brž semkaj!« je zakljical nekdo. »Komaj smo čakali, da se oglasiš. Kako je bilo snoči?«

»Ljubi moj, preveč vprašanj naenkrat! Počakaj vendar, da sedem in si poplaknem grlo,« je odgovoril doktor počasi, ko je slačil debelo svojo suknjo ter jo obešal na kljuko.

Nato je sedel za mizo na stol, ki mu ga je takoj nekdo pripravil. Pogladil sije z desnico kratko brado, pogledal najprej po zbrani družbi, a takoj nato proti stropu ter se potem odkašljal.

»Torej?« se oglasi zopet prvi glas.

»Torej? — No, čujte torej!« odgovori doktor. »Kar sem na svetu, a temu je že dolgo, dolgo, nad šestdeset let, vedno sem bil prepričan, da pride za vsakim grehom pokora. Trdno sem bil uverjen, da se vse maščuje, maščuje že tukaj na tem svetu. A snoči je bila ta moja vera še bolj podkrepljena, potrjena po groznem slučaju, ki je strdil kri v mojih žilah. Toda, poslušajte!«

Doktor je izpil pol čase vina ter se nekoliko zamislil. Skoro nato pa je nadaljeval: »Vsi, kolikor vas nocoj tukaj sedi, vsi prav gotovo poznate Hrustovo hišo v Bukvici. Najpremožnejša je v vsej okolici tudi še dandanes, kakor je bila v prejšnjem času. Snoči je bilo ravno trideset let, ko sem moral ponoči iz srede svoje družine v velikem snegu na pot proti Bukvici. Stari Hrust, oče sedanjega gospodarja, Se je bil pobil; padel je bil od nekod in vsled težkih poškodeb še tisto noč umrl. Ko sem bil oni večer dospel v Hrustovo hišo, je bil bolnik še popolnoma pri zavesti ter je hotel napraviti oporoko. Pri tej priliki je opozoril sina, naj vzame deklico, ki jo je prej ljubil, a jo je zdaj zavoljo druge zapustil. A sin ni hotel o tem ničesar slišati. Postal je sirov in s svojim vedenjem pospešil smrt očetovo. Stari Hrust je umrl, ne da bi odnesel s seboj sinovo obljubo, da hoče »pokoro delati tam, kjer je napravil greh«, kakor je stari sam dejal. In ko so vsi drugi pokleknili okoli postelje, ki je na njej ležal mrtvec, je stal samo sin kvišku, in nobena žilica se ni ganila na njegovem obrazu. Tedaj sem ga pa jaz potegnil k tlom ter mu dejal: »Dobro si zapomni to uro!«

Pozneje, ko je bil Jakob sam gospodar, niti mislil ni več na ta dogodek. Vse prošnje materine, da, celo smrt prve njegove izvoljenke, ki je bila skočila vsled žalosti v vodo, ga niso ganile; storil je, kar je bil sklenil in se poročil s svojo sedanjo ženo. In navzlic vsem besedam ljudi, da ne bode ta zakon srečen, nasproti vsakemu domnevanju, se je v teku let izkazalo prav nasprotno. V Hrustovo hišo se je naselila sreča za stalno. Kamor je ganil, kamor je krenil, kar je počel, vse mu je izteklo prav. Godilo se je prav tako, kakor se govori: »Ako je vrgel krajcar v zrak, je pobral petak!«

Z ženo sta se razumela izvrstno. Prav to se je videlo ljudem najčudneje. Vedeli so, kako se ona prej nikakor ni mogla razumeti s prvim svojim možem; šepetali so si celo, da je ona bila kriva njegove prezgodnje smrti. In zdaj je bilo narobe! Njej in možu se je videlo na obrazu, da se razumeta, da se imata rada. Celo hlapci in dekle, ki sicer tako radi vse ovohajo in razkrijejo, tu niso mogli najti ničesar, kar bi bili mogli raznašati. Nehoté so ljudje sčasoma pozabili vsega ter začeli spoštovati Jakoba in njegovo ženo.

Dokler je bila Hrustovka še živa, ni se imela ničesar pritožiti. Mlada je ni gledala od strani, pač pa ji je dopuščala, da je smela delati po svoji volji in previdnosti. To je starki tako ugajalo, da se je že semtertja pokesala, zakaj je Jakobu branila take žene. Ko je zatisnila oči, je bila trdno prepričana, da bi njen sin ne mogel dobiti boljše žene.

Sestri Jakobovi sta se dobro omožili, in nista se imeli pritožiti, zakaj Jakob jima je izplačal delež do zadnjega vinarja ter dodal še nekoliko iz svojega. Malo je hiš, kjer bi se tako godilo, kakor se je pri Hrustovih.

Ali navzlic temu je bilo časih Jakobu tesno pri srcu. V nočeh, ko ni mogel spati, se mu je časih vendar videlo, da ni njegova sreča popolna, da visi nad njim še nekaj, kar mu bode zagrenilo življenje. V takih nočeh se je premetal po postelji in vstajala mu je pred očmi podoba pokojnega očeta in podoba Pavlinina. In tedaj je bil prepričan, da ga v tem življenju gotovo zadene kaj nenavadnega, kaj groznega ...

In res ga je zadelo to!«

Doktor je zopet izpil pol kozarca vina ter se nekoliko oddehnil. Vsi so ga verno poslušali ter pričakovali, kaj jim bode še povedal Čez nekoliko hipov je nadaljeval: »Snoči, torej čez trideset let, prav na isti večer, sem moral zopet na Bukvico. Ves dan mi je nekaj pravilo, da bodem moral še nocoj od doma, in nisem se varal. Proti deseti uri so me klicali k — Hrustu. Osupnil sem, in verujte mi, ako vam rečem, da sem takoj vedel, da si bode nocojšnji dogodek v zvezi z onim dogodkom pred tridesetimi leti. In nisem se varal.

»Kaj se je pa zgodilo?« vprašam nestrpno moža, ki me je prišel klicat.

»Gospodar na Hrustovini umira. Nekdo ga je nocoj pobil s kolom, ali kali. In pravijo, da je bil ta nekdo — njegov sin France!« mi odgovori mož.

Mraz me je stresel pri teh besedah. A naglo sem se odpravil ter odšel proti Bukvici. Počasi sem dospel gori in tudi v Jakobovo hišo.

In prav na tistem kraju kakor pred tridesetimi leti in v tisti sobi, kakor oče njegov, je danes ležal gospodar Jakob. Ko sem vstopil, se je ravno nekoliko zavedel. Molče mi je pomignil v pozdrav. Pristopil sem k njemu, ga preiskal, obvezal, a takoj sem vedel, da je tukaj vsa pomoč zastonj.

To je tudi bolnik takoj uganil. S slabim glasom je izpregovoril: »Dobro vem, da ne bodem dolgo, in verujte mi, prav nič mi ni žal. Dal sem Vas poklicati ne toliko zaradi tega, ker sem potreboval zdravniške pomoči, kakor zaradi tega, da Vam razodenem svoje srce.«

Ko sem svetoval, naj neha govoriti, ker se preveč muči, je odkimal z glavo ter rekel: »Prosim, pustite me, kmalu hočem dokončati! — Ali se še spominjate na nocoj trideset let? Tudi tistikrat ste bili tukaj, in zato Vam nočem ponavljati tega, kar Vam je že znano. Vaše besede: »Dobro si zapomni to uro!« so se uresničile. Bili so časi, ko sem mislil, da je vse pozabljeno, ko me je sreča obsipala z vsemi svojimi darovi; a bili so semterja tudi časi, ko bi bil rad videl, da bi me zadelo kaj bridkega. Vse bi bil vzel kot pokoro za nepokornost in upornost, ki sem jo oni večer in tudi že prej kazal proti svojemu očetu. A nič ni hotelo priti! Šele za zdaj se je prihranilo vse skupaj! In povem Vam, da vse nesreče na svetu niso nič proti biču, ki ga spletajo staršem lastni otroci. Tak bič je spletel meni tudi moj sin.«

Govorjenje mu je delo težko, in moral se je dolgo oddihati, preden je mogel nadaljevati.

Potem je pa govoril: »Moj sin France je imel znanje z neko deklino iz vasi. Ta deklina ni nič vredna, in jaz sem bil proti temu, da bi to znanje nadaljeval. Vidite torej — isti slučaj, kakor pri mojem pokojnem očetu in meni! Tukaj moram takoj omeniti, da je bil France kot edini sin po svoji materi silno razvajen in vajen, da se mu je izpolnila vsaka želja. Zraven je pa tako nesrečnega značaja, da se hitro silno raztogoti in v takem stanju ne ve, kaj dela. Ker mu jaz na vse prigovarjanje nisem dovolil nadaljevati te zveze, je prišlo med nama do burnih nastopov. A nocoj sva prišla zopet k temu predmetu. Ker sem mu enkrat za vselej prepovedal, da ne sme misliti več nanjo, gaje premagala jeza toliko, da je zgrabil poleno ter me udaril po tilniku.«

Bolnik se je moral zopet oddehniti in je nekoliko časa zaprl oči. Omedlel je ter se šele čez dolgo zavedel.

»Toda ne mislite, da sem ga preklel; ne, naredi naj, kar hoče, — kakor je kazen zadela mene, tako bode nekdaj i njega. A jaz sem šele zdaj spoznal svojo pregreho, ki sem jo storil nad svojim očetom,« je nadaljeval nesrečnež s slabim glasom.

»In pokoro, ki mi jo je Bog naložil, to grozno pokoro prenašam potrpežljivo in upam, da mi Bog ž njo izbriše greh, ki je tako dolgo gorel na moji vesti«.

Doktor je umolknil ter gledal zopet po družbi. Na obrazih večine gospodov je bila videti neka resnoba, in gotovo je bil v tem trenutku vsak prepričan o doktorjevih besedah, da se mnogokaj maščuje že na tem svetu.

»Ostal sem še dolgo časa pri Hrustu,« je nadaljeval doktor, »a proti jutru je omedlel ter se nič več zavedel. Okoli njega je bila žena, v sobi so bili hlapci in dekle, a onega, ki je bil v prvi vrsti poklican, da bi mu zatisnil oči, onega, ki je pretrgal s kruto roko nit njegovega življenja, onega ni bilo zraven. Bog ve, kam je odšel po svetu s slabo svojo vestjo! ... Okoli šeste ure danes zjutraj se je Jakob zbudil iz omledevice, pogledal po okoli stoječih ter dejal glasno in razločno: »Odpuščam mu! ...« Takoj na to je začel smrtni boj. Vsem, ki so bili okoli njega, so stale solze v očeh ...«

Doktor je umolknil.

A umolknili so iz večine vsi drugi gosti, ki so poslušali njegovo povest. Edini mladič, ki je bil med njimi, nekega trgovca sin, si je vihal komaj vidne črne brčice pod nosom ter se porogljivo nasmihal. Nato se je nagnil k svojemu sosedu ter dejal poluglasno:

»Vraga, vidi se, da se doktor stara!«