Čez steno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Čez steno
Ivan Bučer
Izdano: Mladika, 1933, 14/1–12
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI.dno

I.[uredi]

Že ob pol desetih zvečer sta hodila Pavle in Janez po pristaniškem pomolu v Dubrovniku. Mrki zidovi utrdeb so se črtali na zvezdnatem nebu. Le to kamenito zidovje, ki je stražilo vhod v pristanišče, je še pričalo o nekdanji slavi tega mesta, kjer se je zbiral cvet trgovskih ladij na Jadranu.

Pavle je nervozno kadil cigareto. Danes je šele začutil, da mu Bonićeva Dana ni vsakdanje dekle.

Z Janezom sta bila brata, oba Slovenca iz Ljubljane. Pavle, ki je bil nekaj let starejši od Janeza, je lansko jesen, ko se mu je ponudila lepa prilika, pristopil kot družabnik v trgovino Daninega očeta, trgovca Bonića. Kmalu je nastalo med njim in Dano prijateljsko razmerje. Zdaj pa je bil že dlje časa brat Janez, študent, pri njem na obisku. Jutri zvečer se je nameraval čez Sarajevo odpeljati nazaj v Ljubljano. Zlasti zadnje dni je vse tri nekaj prijetnega vezalo in družilo. Domenjeni so bili, da se nocoj ob desetih popeljejo na morje, da se Janez poslovi od njega. Tudi Danin oče in brat sta obljubila, da prideta. Janez je bil rad v Danini družbi. Pavle je čutil v srcu nejasen nemir, odkar hodita z bratom v Danini družbi na sprehod.

Premotil ga je Janezov glas: »Pavle! Si li večkrat z Dano skupaj?«

»Ne! Da ... vidim jo skoraj vsak dan. A le tako mimogrede. Bežen pozdrav in nič več.«

»Pa je vendar prijazna.«

Pavle je odvrgel cigaretni ogorek v vodo. Zašumel je in ugasnil.

»Kako misliš to: prijazna? Kaj posebnega nisem opazil. Kot druge.«

»Ali ti je isto kot druge?«

Skoraj da so mu bile besede boječe. Težko je Janez pričakoval odgovora. Po presledku se je brat ustavil in ga pogledal:

»No, seveda! Isto. Kaj naj bi mi bila?«

Tiho je vprašal drugi: »Ne misliš nanjo? Bonić bi združil podjetje.« Začutil je, da je nerodno povedal.

Pavle je zamahnil z roko. Hotel je odgovoriti, pa se je premislil. Z dolgim korakom je brez besede nadaljeval hojo po molu. Janez se je pa naslonil na cestno svetilko in gledal za njim. Ko se je Pavle obrnil in spet približal, se je ustavil pred njim:

»Zakaj vprašuješ?«

»Tako. Mislil sem.«

Po preudarku je dejal Pavle: »Hotel bi. Toda ... ah, norost! Ničesar nočem!«

Zaslišalo se je brnenje motorja, okoli ogla je zavil čoln in pristal ob molu. Iz njega je skočila na obrežne stopnice Dana. Bila je v lahkem, belem krilu. Čez mornarski životec je bila oblekla moder suknjič s svetlimi medenimi gumbi.

»Tu smo!«

Brata sta stopila po stopnicah k vodi. Dana je bila židane volje, da je prijela oba za roke, skočila spet v čoln in ju potegnila za seboj.

Bonić, že malo plešast, obilen mož, ki se mu je trgovina čitala na obrazu, je vstal in jima ponudil roko. Devetnajstletni Žino, Danin brat, je tudi pristopil. Z Janezom se še nista poznala. Pavle je predstavil:

»Janez Košak.«

»Žino Bonić.«

»Pristaviti morate še, da je Žino največji falot v Dubrovniku,« se je smejala Dana. »Torej, Žino, zdaj se pa izkaži!«

Ni si dal dvakrat reči. Motor je zabrnel in čoln je odrinil. Žino je bil pri vodilu in pazil le na valove, ki jih je osvetljevala luč na krmi. Bonić je sedèl s Pavletom na zadnjem sedežu. Zatopila sta se v poslovni pomenek.

Dana in Janez sta sedla na stransko klop. Sprva je bilo obema nerodno. Rada bi načela pogovor, a nista vedela, kje bi poprijela.

Lokrum je že zginjal na desni in odpiralo se je široko morje. Čoln je napravil ovinek na levo in plul dobra dva streljaja daleč od obale. Tedaj je Dana zaprosila:

»Pripovedujte kaj!«

»O čem?«

»Ne vem. Karkoli.«

Mesec se je pokazal. Rahla svetloba je božala valove, ki so se na robovih srebrno svetili. V njih so se zibale zvezde.

»Pripovedujte mi o vaših planinah!«

In Janez se je razgovoril. Slikal je strme snežnike, neskončna kamenita polja, raztreskane grebene, temne prepade, vrtoglave višine. Opisoval je planinski raj, risal je zelenice, z besedami je pričaral pred oči viharnike, borovce, ravšje. Orisal je očnico, ki se pozibava na visoki pečini. Pripovedoval je o silni volji, vztrajnosti in jeklenih živcih, kar mora imeti vsakdo, ki se hoče poglobiti v skrivnosti gorá. Govoril je o viharjih, plazovih in neurjih.

Dana je uživala. Čeprav ni poznala teh skritih lepot, vendar jih je slutila. Tudi Bonić je prisluhnil, le Žino je skrbel samo za motor.

Že zdavnaj je Žino obrnil in vozil nazaj proti Lokrumu, ko je Janez končal. Dokler ni čoln zadel v zalivu ob breg, so vsi molčali poti vtiskom njegovih besedi. Tedaj je Žino pretrgal molk:

»Lokrum!« Ko jih je videl tako tihe, se je razhudil: »Zaspanci! To naj bi bil nočni izlet?« Skočil je iz čolna in ga priklenil. Izstopili so.

Odšli so v bližnji letoviški hotel, odkoder se je slišala poskočna godba. Pavle je kmalu odšel z Dano plesat, Žino je pa našel znance. Le Janez je obsedel pri Boniću.

»Premišljeval sem, kam bi letos odšel z družino na počitnice. Mislil sem v Ilidže pri Sarajevu, ali pa v vašo Kranjsko goro. Nocoj sem se odločil.«

»No — in za kam?«

»V Kranjsko goro. Vaše pripovedovanje me je nagnilo k temu.«

»Res? Me veseli. Potem se gotovo vidimo.«

»Upam. Dana je želela le v Slovenijo. Vesela bo tega.«

Pavle je objemal lahno Danino telo ko drago ptico. Veselje je igralo v njenih vročih očeh, ki jih je upirala vanj. Pavle je vedel le za zibajoče se valove godbe in njo, vso ljubko. Zdaj šele je čutil, da jo ljubi, da mu je najdražja na svetu. Prišlo je, vsejalo se mu je v srce in se razbohotilo. Trpel je in užival, iskal je v njenih črtah, kot bi hotel iz njih razbrati skrivnost njenega srca.

Nasmehnila se mu je:

»Kako me gledate?«

»Ali ne smem?«

»No, kdo vam brani?«

Desnica, ki jo je imel ovito okoli njenega pasu, mu je zatrepetala.

»Dana!«

Dahnil je besedo tako, da se je ozrla vanj z začudenim, dolgim pogledom.

»Dana, govoril bi rad z vami.«

Še vedno ga je samo gledala. Ni odgovorila.

Moral je vedeti. Moral je z besedo na dan.

»Povedal bi vam rad, da ste ... lepi ...«

Položila mu je dlan na usta in odkimala. Njena roka je omahnila. Povesila je glavo. V tem se je ples z ostrim zvenkom končal.

Molče sta odšla k mizi. Dana se je premagala, ni se ji poznala zadrega, v katero jo je za trenutek spravil Pavle. Bila je živahna kot prej. Pavle je umolknil.

Predlagala je sprehod po gaju cipres. Pavle se ji je hotel pridružiti, a se je oklenila Janeza.

Mesec je risal ostre sence na belo posuta tla. Pesem morja se je mešala z godbo. Spredaj sta šla Dana in Janez, za njima Pavle z Bonićem.

»Jutri odpotujem.«

»Ali ne drevi?«

»Kak to?«

»Saj je že vendar ponedeljek.«

»Res. Pozni smo. Pri nas nismo tega vajeni.«

»Česa?«

»Da bi tako ... no ...«

»Ponočevali!« je dovršila Dana. »Samo reči si ne upate, kajne? O vi obzirnež!«

»Torej pa drevi odpotujem.«

»Da?«

»Ali boste mislili kaj name?«

Gledal jo je. Pogled je bil vdan in proseč, a vendar čudno oster in jasen. Zagledala se je v njegove zenice: že drugi? Menda ne bo začel ... Zazdelo se ji je tako zabavno, da se je zasmejala.

Smeh je vzel Janezu nado. Nič ni več rekel.

Ko so se vračali proti Dubrovniku, je ona uprla pogled v nebo.

Bonić je bil živahen. Mimogrede se je spomnil: »Dana, nisem ti še povedal. Na letovišče pojdemo v Kranjsko goro.«

Pogledala ga je raztreseno. Ali ni takoj razumela ali je bila v duhu nekje drugje. Šele čez čas se je osvestila. Objela ga je:

»Očka, kako si dober! Zato, ker sem prosila?«

Ni hotel povedati, da je odločilo Janezovo pripovedovanje. Prikimal je. Nato je nadaljeval pogovor z bratoma.

Zakaj je bila proti njima lahko tako odkritosrčna? Pogledala ju je. Oba zastavna, mlada. Pavle bolj visok, z mehkimi očmi in negovanim obrazom. Janez za spoznanje manjši, a širši, ostrih potez in odločnega pogleda. Dana je čutila nekaj tesnega in lepega pri misli na tega ali onega.

Ali ljubi? Koga? Oba?

Moj Bog, to so norosti. Pavle se bo spet zatopil v svoj posel, potem odide na počitnice. Janez odpotuje nocoj. Ne bodo se več videli. S Pavletom se bosta pozdravljala le mimogrede. Pozabijo drug na drugega.

Verovala je v to misel. Sklenila je, da se jima izogne čimbolj. Janez odide; Pavle bo skrbel le za podjetje in je ne bo imel časa iskati; sama pa ... Da, kaj pa sama?

Nič!

Saj ne ljubi nikogar, le onadva hoče obvarovati pred norostjo.

Ko se je vozil Janez skozi Hercegovino in Bosno, so kolesa udarjala ob tračnice:

»Dana, Danuška! Dana, Danuška!«

Tajnost in bolečino je zaklenil v najbolj skrito notranjost. Ni razjedala in čez mesec dni ni bila več trpka, bila je pozabljena.


II.[uredi]

Dolina Planice se je prebujala iz nočnega spanja. Zeljska planotica je bila mirna. Tišino je motilo le enakomerno šumenje Nadiže, ki se je v živahnih skokih poganjala navzdol. Po pašniku je počivala raztresena goveja in kozja čreda. Tu in tam se je premaknilo živinče, da se je zbujeni glas zvonca pomešal v šum Nadiže. Sicer pa je bilo vseokrog še tiho in mirno.

V stražnični opazovalnici, ki je bila podobna golobnjaku na visokih kolih, se je zdaj pa zdaj prestopil čuječi vojak. Opazoval je skozi line naokrog, ker je v tem zgodnjem jutranjem mraku najprimernejši čas za tihotapce.

Za trenotek je motril bližnjo planinsko kočo, v kateri so pravkar prižgali luč. Gotovo so vstali zgodnji planinci. Nato mu je pogled pobožal strmo, gruščnato Grlo, preletel Sračnjak, ustavil se nad ostrima vrhovoma Suhega vrha in Ciprnika. Za njima se je nebo nadahnilo z rahlo, rdeče vijoličasto barvo prve jutrnje zarje. Karavanke, ki so se kazale v preseki Planice, so se ostro ločile od neba. Strme, skalovite Ponce na levi so se celó zdaj v mraku belile. Dolgo je strmel v njihove stene in plazove. Jutri bo treba spet obhoditi vso to težko, dolgo pot od Malih Ponc do Velikih in tja do Zadnjih ter po njih čez melí v dolino. Naporna in nevarna je služba, a vendar lepa.

Zarja na vzhodu je bolj in bolj rdela. V koči je luč ugasnila, vrata so se cvileč odprla, na plano sta stopila dva planinca in se namerila proti stražnici. Prvi je bil večji, vitkejši; drugi za spoznanje manjši, a širši. Oba sta imela v rokah cepine in oprtana sta bila z lahkim nahrbtnikom. Stražnik je stopil iz opazovalnice in se spustil na trato. Tedaj sta prispela do njega.

»Stoj! Vaše listine, prosim.«

Ustavila sta se. Vojak je vzel izkaznici, ki sta mu jih ponudila, pregledal in čital:

»Pavle Košak ... Janez Košak ...«

Pozdravil je in jima vrnil izkaznici. »Kam? Na Jalovec?«

»Na Jalovec, da.«

»Aha.«

Gledal ju je, kot bi hotel še kaj zvedeti ali povedati. Janez je izvlekel cigareto in mu jo ponudil. Vzel jo je in hitro vtaknil v žep, ker se je pravkar pojavil na pragu stražnice široko zehajoči podčastnik.

»Bog daj!« Stopil je bliže. »Ali gospoda nameravata na Jalovec?«

Potrdila sta. Zdaj je bil Pavle na vrsti, da je ponudil cigareto. Odprl je tobačnico in jo pomolil podnaredniku.

»Izvolite!«

»O, hvala!« se je zarežal podčastnik in jih zagrabil pet. Poleg stoječi vojak je zavidno pogledal cigarete in podnaredniški zvezdi, vzdihnil in zlezel nazaj v opazovalnico.

»Kako je kaj s snegom v Ozebniku?« je povprašal Janez.

»Tako, srednje. Čez dan se malo omeči, zdajle zjutraj bo pa trd. Letos je precej skopnel.«

Še malo so pokramljali, nato sta jo brata udarila skozi Rušje proti Jalovčevemu klinu.

Janez je šel spredaj, Pavle za njim. Zrak je bil prepreden z vijoličastim mrakom. Pred njima je kipel Jalovec v strmo piramido — molčeči orjak, lep v svoji mogočnosti in nepristopnosti. Levo ob njem je zijal temni in skrivnostni Ozebnik: ostra zaseka med Travnikom in vrhom Jalovca, kot bi jo bil zarezal s sekiro. Iz njega sta se lesketala sneg in led. Razsežna in gladka Šita na levi se je belila in vabila turista, naj se je loti. Njene navpične, deviško bele strmine so prehajale v melí in griže.

Okovanke obeh bratov so škrtale po grušču in njuna cepina sta trdo udarjala ob tla. Podvizala sta se, da bi bila čimprej v Ozebniku, kajti nevarna je ta poklina, kadar obsije Jalovec sonce. Tedaj popusti primrzlo kamenje v njegovi steni in zažvižga v Ozebnik. Gorje mu, kogar zadene.

Pokrajina je postajala vedno bolj divja. Tla so se enakomerno dvigala. Zaraslo pobočje sta že prešla. Zagrizla sta se v gruščnato vesino in sopeč napredovala više in više.

Pavle je imel dopust in včeraj sta se povzpela na Srednjo Ponco. Nato sta se spustila navzdol, dosegla melí, ki se razlivajo pod zajedo med Veliko in Malo Ponco. Tu sta preplezala kratko, a težko prehodno previsno steno ter šla po grebenu na Veliko Ponco. Potem sta zlezla še na zadnje Ponce in po grušču navzdol v Planico.

Poznalo se jima je danes, da sta nekam utrujena. Molčala sta oba, ker jima je hoja navkreber po rušečem se plazu prizadevala dovolj napora.

Dosegla sta prvo snežišče. Tu se je Pavle ustavil.

»Stop! Pljuč pa res nisem ukradel.«

»Pa počijva!« je soglašal Janez. »Časa bova imela potem dovolj, samo da preideva enkrat ta nesrečni, pa vendar zanimivi Ozebnik.«

Sedla sta na ploščato skalo. Janez se je zagledal v rob Jalovca, Pavle je pa lovil sapo in zrl v dolino. Na vzhodu je krvavo žarelo, da je bilo, kakor bi topil vrhove na obzorju.

Tedaj je Janez razširil roke: »Glej, Pavle, glej!«

Strmel je navzgor proti vrhovom in obraz mu je žarel.

Konica Jalovca je zagorela kot pozlačena, sosednji Travnik si je potegnil zlato kapo do ušes. Dodobra se je zdanilo. Široka Šita se je zabelila. Mojstrovka je ponudila soncu svoje krasne prsi, da so se žarki na njih naigrali in napili barv. Nato so bolj in bolj objemali vrhove, dosegli Ponce in jih s poljubom zbudili v novi dan.

Tedaj je na obzorju zaplamtelo in zagorelo, žarek jarke svetlobe je brizgnil do zenita in pokazalo se je sonce.

»Sonce, sonce!« Janez je širil roke. Kot omamljena sta se potapljala brata v nesluteno lepoto.

Prvi se je zavedel Pavle: »Janez, naprej morava! Drugače naju bo Jalovec okamnal.«

Oprtala sta se in prijela cepina. Vrtala sta v ridah navzgor, dokler nista prispela do velikanske skale, ki je delila vstop v Ozebnik v dva neenaka dela; v manjšega levega in v večjega desnega.

Mel je postajala sipka in drsljiva. Jezik snega je vodil mimo skale navzgor. Nekaj časa sta šla po njem. potem je pa bilo treba preiti na desno čez rahli pesek. Janez se je pognal prvi. Pod njim se je rušilo, ropotalo in bobnalo v dolino. Debelejše kamenje je odskakovalo in se zaganjalo navzdol. Nato se je ustavilo na snežišču. Pavle se je zaletel za bratom. Kot bi planil v vodo. Spodnašalo ga je in valovilo, da se je ustavil na nasprotni strani v trdnem snegu mnogo niže kot Janez.

Stopila sta na led Ozebnika. Držala sta se desne strani, da bi, če bi začelo ropotati kamenje, skočila v bolt med snegom in steno, kjer bi bila bolj na varnem.

Skraja strmina ni bila tako huda, a vendar se je zdelo Pavletu dovolj.

»Ali ne bi sekala stopnic?«

Janez se je nasmejal: »Počakaj! Pride še zanimivejše. Mislim pa, da jih ne bo treba nikjer. Saj nisi prvič v gorah.«

Navdušeno se je poganjal navzgor. Pred seboj je zasajal cepin in se ob njem vlekel kvišku. Pavle mu je le težko sledil.

V Ozebniku je bilo občutno mraz. Zato nista niti mogla niti smela počivati, ampak sta morala neutrudno gibati, da ju ni zazeblo. Vendar se je Pavletu zanohtalo. Hrepeneče je zrl navzgor, na vrh Ozebnika, kjer je sonce že obsevalo njegova Vrata. Sneg se je na vrhu lesketal in belil ter vabil s svojim bleskom. Samo da bi bila tam gori, pa bi bilo dobro.

Prišla je huda strmina. Kakor da bi hodila po napetem trebuhu. Janez je začel sekati. Ledene iveri so štrcale na vse strani in zadevale spodaj stoječega Pavleta. Stopnice so se v ključih vile navzgor. Šest na levo, šest na desno.

»Janez, zebe me.«

»Počakaj, takoj sva na vrhu.«

Res je kazalo, da Vrata niso več deset minut oddaljena, pa sta potrebovala še dobre pol ure, da sta jih dosegla.

Tam ju je obsijalo sonce in jima segrelo premrle ude. Janez je vzel fotografski aparat in fotografiral Pavleta na robu Ozebnika, ki se je kot črna skrivnost grezil v globino.

»Sliko morava poslati Bonićevim v Dubrovnik,« je dejal Janez. »Zanimalo jih bo.«

Pavle ga je od strani ošvrknil s pogledom, dejal pa ni nič.

Ko sta lezla po robu proti grebenu Jalovca, se je spomnil:

»Janez, ali že veš, da so Bonićevi v Kranjski gori?«

Janez se je ustavil na ozki plošči in se ozrl nanj: »Res?«

»Da. Pred štirimi dnevi so morali priti. Predvčerajšnjim sem dobil pismo.«

Pred oči se mu je pripeljala slika z Lokruma. Zdrznil se je. pa je premagal nemir in mirno dejal:

»Lahko bi mi bil prej povedal.«

»Nisem se spomnil.«

Obvladal se je, kot bi ga ne zanimalo več. »Tukaj odloživa cepina, ker ju ne bova več potrebovala. Na povratku ju spet vzameva.«

Zasadil je sekiro v liso kamenokreča in potisnil ročaj v poklino. Prav tako Pavle. Nato sta nadaljevala pot. Dosegla sta greben. Na levi se je stena vrtoglavo rušila v Koritnico. Pred njima je pa kipela navzgor, dokler ni dosegla najvišje točke.

Molčala sta do vrha.


III.[uredi]

S severa je zabril mrzel veter, da sta se tesneje zavila v suknjiča.

Krajina se je kopala v soncu. Skoraj do vrha porasli Mangart je dvigal skalnato kopo. Ob njegovem vznožju se je vila koritniška dolina. Globoka, ozka in resna Trenta je zelenela iz modrikastih hlapov: skrivnostni kraj trentarskega lovca. Na vzhodu je triglavska skupina, vsa siva in raztreskana, kipela pod nebo kot okamenelo hrepenenje; ostri vrh — ki ga ločiš izmed tisoč drugih — se je v slikoviti obliki črtal na modrem nebu. Proti severu se je stisnila med vrhove Planica, zelena in lepa, da bi jo gledal in gledal.

Janez je potegnil iz nahrbtnika kruh in sir. Ponudil je bratu.

»Ne bo škodilo, če malo prigrizneš.«

Pavle je željno vzel, kar mu je ponudil brat. Od davi ni bil ničesar založil pa je postal lačen. Leno se je iztegnil po robatih tleh in ugriznil. Nič ni premišljal, nič opazoval. Kar tako se je zastrmel v višino. Prevzela ga je prijetna utrujenost. Samo ležati, mirno, leno, nič misliti, nič zaznavati ... Podzavestno je čutil vsako mišico, kako se odpočiva, kako nabira vsako vlakno novih sil. Kadar je ponehal veter, je bilo sonce tako gorko in prijetno, da se mu je zdelo, kakor bi ga božala topla roka. Podrhteval je od čudnega ugodja, ki mu je plalo po žilah.

Mlajši brat je stopil na severni rob, kjer se stena navpično grezi v Veliki kot. Povsod beli, s soncem obsijani apneni skladi, grušč, melí, griže, snežišča, divje razpokane stene, kamini, stolpiči, plošče, mogočni previsi. Povsod se nudijo vprašanja, rešljiva in nerešljiva. Novi pristopi, nove smeri, nove možnosti. Načrti so vstajali pred njim. V spomin si je vtisnil to in ono, odluščil drobec iz opazovanja ter ga shranil v njivi svoje duše.

Janez je užival.

Strmel je v daljo. Duša se mu je širila, misel slutila silno voljo in moč, skrito v njem. Tamle so Ponce. Malo pod vrhom Vélike je na robu tista plošča z ozko poklino. Pred duševnimi očmi se mu je približala na doseg. Včeraj je hotel čeznjo. Ni šel kar tako v slepo, ni bila trma. Uvidel je, da bi šlo, in je poskusil. Prilepil se je nanjo, gozdil pesti v poklino. Nobenega oprimka ne stope ni smel uporabljati predolgo. Počivati ni niti mogel niti smel. Sredi nje je za trenutek omahoval: »Ne boš zmogel!« Videl je pod seboj globino, strašno in črno. Vedel je, če bi padel, da je tisti mah vse končano. A ni se bal tega, le sram ga je bilo, da je bil malodušen. Stisnil je zobe, volja mu je napela mišice, veroval je: »Moram!« Roke so se oprijele, koža na prstih je rdela, izza nohtov se je pokazala kri. Ni čutil tega. Čutil je le borbo s to ploščo, ki se mu je zdela kot bi bila življenjska ovira, ki jo mora premagati. Poganjal se je navzgor in s silnim naporom duha in telesa je dosegel pomol nad ploščo. Nad njim je grozil previs, črn in neprijazen. Obšel ga je na levi. Zmagal je nalogo, ki si jo je sam izbral; prešel je oviro, za katero se je sam odločil.

In danes, ko je gledal bele Ponce, mu ni bilo žal tega. Zdele so se mu mnogo bolj prijazne.

Pogledal je na uro. Bila je devet.

Na desni je zaropotalo kamenje, ki se je utrgalo. Zabobnelo je in hrumelo v Ozebnik.

Tedaj je Janez prisluhnil.

Iz doline se je zaslišal krik, komaj razločen vrisk. Njegovo uho ga je zaznalo. Čakal je. Zdaj se je razločilo čisto jasno. V dolini je nekdo vriskal.

Položil je roko pred usta. Iz globine prsi se mu je izvil visok glas, ki se je zarezal v sinjino, se odbil tu in tam in prodrl v dalje. Od bližnjega Slemena se je odzvalo. Gotovo so turisti, ki prihajajo z Vršiča.

Doline njegov glas najbrž ni dosegel, a vendar se je spet zaslutilo ukanje iz neizmerne daljave kot odgovor na njegov klic.

Nehote se je zdrznil. Kakor da bi zaklical nekdo, ki ga pozna, ki misli nanj. Nerazločna predstava je stala pred njim, slutil je nekaj, pa ni vedel kaj.

Obrnil se je in stopil k Pavletu. Ko se mu je približal, se je ta prevalil na trebuh in se podprl s komolci:

»Imaš kaj vode?«

Janez jo je vzel iz nahrbtnika: »No, to bi si pa že lahko sam oskrbel.«

Molčala sta. Nekaj je bilo med njima.

Ves čas, odkar je prišel brat na počitnice, bi Janez rad govoril z njim o Dubrovniku, Lokrumu, Boniću in Dani.

Pa kadar je hotel začeti, mu je zaprlo usta. Samo z bratom ni mogel govoriti o tem.

Pavle je pretrgal molk: »Koliko je v planinah nebo bolj temno kot na morju.«

»Da.«

»Včasih se mi kar toži po Dubrovniku ... Priljubil se mi je.«

Janez ni vedel, ali bi vprašal ali ne. Pa se je odločil:

»Samo po Dubrovniku?

»No?« Nasmehnil se je.

Drugi, kakor da bi preslišal in spregledal.

»Si bil še kdaj z Bonićem na Lokrumu?«

»Ne. Ali ti je ostal v spominu?«

»Le tako vprašam. Slišiš, kakšno dekle pa je prav za prav ta ... Dana?«

»Dana? Rečem ti, sijajen deklič! Prijetna, ljubka, zanimiva ...« Zastrmel se je v daljo proti Kaninu. Na obrazu mu je igral nasmeh. »Kolikor jo poznam, včasih tudi malo sanjava. Zanimivost je pri njej to, da ljubi nenavadne, skrivnostne stvari. No, pa to so tako splošne lastnosti njenega spola.«

»Ali ti ugaja?«

Vzkliknil je in v očeh mu je zasijalo: »Če mi ugaja? Janez, saj vendar ... vendar ...« Umolknil je. Blesk je ugasnil v očeh, zresnil se je. Janez je napeto čakal. Tedaj je brat mirno končal z drugim stavkom: »No, seveda mi ugaja. Tebi ni ugajala?«

Obrnil se je vstran: »O, precèj.«

Umolknila sta za trenotek. Nato je Janez pospravil nahrbtnik.

»Vpiši se. Morava oditi, ker do Erjavčeve koče je še daleč.«

Potegnil je knjigo iz skrinjice ter se vpisal. Nato jo je dal bratu ...

Navzdol sta se hitro spuščala. Janez je hitel spredaj. Ni dosti gledal na pot. Mozgal je bratove besede. Sicer so bile brezpomembne, toda naglas, pogled, izraz — to ga je izdalo.

Bil si je na jasnem, da jo Pavle ljubi.

Bil si je na jasnem, da jo ljubi tudi sam ...

Prišla sta do Vrat. Tu se je Janez ustavil in se obrnil k Pavletu:

»Vzemi iz nahrbtnika vrv!«

»Zakaj ?«

»Boš že videl. Naveževa se, da bova hitreje v dolini.«

Pavle je odvezal nahrbtnik, izvlekel vrv in jo podal Janezu. Ta jo je razmotal in vrgel konec bratu:

»Naveži se!«

Napravila sta vsak na svojem koncu zanko in zlezla vanjo. Ozebnik je bil kakor sovražen in grozeč, temno je izginjal v globino. Med steno in snegom, ki se je motno bleščal, je zevala široka in globoka razpoka.

Janez je stopil nekaj korakov navzdol in zabil cepin globoko v sneg. Nato je ovil vrv okoli ročaja.

»Tako. Zdaj se boš lepo zapeljal navzdol za vso dolžino vrvi. Ko se ustaviš, zabij cepin in ovij vrv prav tako, kot zdaj jaz, da se pripeljem za teboj. Jaz bom seveda zdrsnil za dve dolžini vrvi. Torej le junaško naprej!«

Pavleta je malo streslo, ko je pogledal v globino. Vendar je stisnil zobe, naslonil se je s cepinom nazaj in zdrsnil. Švignil je mimo Janeza in sprva se mu je zdelo prijetno. Toda brzina je na gladki strmini naraščala, da je pričel na vse kriplje zavirati. Izpod pet je frčal sneg visoko čez njegovo glavo. Med vožnjo je obrnil cepin in zaril klin v led. Malo da ga ni vrglo iz ravnotežja. Sneg se je zaprašil in mu padel za vrat. Tedaj ga je okoli prsi nemilo stisnilo, spodneslo ga je in na mestu je obsedel.

Vrv je potekla in ga obdržala. Komaj se je skobacal pokonci in začel zabijati cepin v led. Zgoraj se je ledena strmina ostro končavala na nebu. Janeza ni bilo videti.

Tedaj je zaklical od zgoraj:

»Náred?«

Delal je z mrzlično naglico. Bil je razburjen od vožnje. Dovršil je:

»Storjeno! Naprej!«

Do zdaj skoraj napeta vrv se je zrahljala, skrotovičila se, zvijala. Zgoraj se je pokazal siv oblak snega, iz katerega se je razločila temna Janezova postava. Bliskovito se je bližal v srepi pažnji, že je razločil ojeklenele poteze na njegovem obrazu. Ko je švignil mimo, je kratko zavriskal. Pavle se je urno uprl s hrbtom ob cepin, z rokami je trdno poprijel za vrv in se zasekal s petama v led. A vrv mu je zletela iz rok, udarila ga v ramo in cepin se je nagnil. Janez je bil spodaj in obstal. Zaklical je navzgor:

»Sijajno! Takoj pripravim zate!«

Tedaj je v steni Jalovca zaropotalo. Ozrl se je kvišku. Kamenje! Pavle je videl Janeza, kako se je kot mačka poganjal k steni, da bi se kril. Toda kamenje je že sredi med bratoma udarilo ob led, zasikalo je navzdol, Janez je kriknil in omahnil z glavo naprej. Mirno je obvisel na vrvi, ki se je togo napela. Ni se genil.

Pavletu se je zameglilo. Moral se je oprijeti cepina in sesti na mrzli led. Obraz je skril v roke.

Misli so se mu pod temno grozo razblinile. Ničesar ni mogel. Ni vedel, koliko časa je nepremično sedel. V glavi mu je šumelo. Pred očmi so mu plesale iskre. S silno voljo duha se je skušal zbrati. Misel mu je začela delovati. Tresel se je. Planilo mu je v glavo: »Morda pa že stoji in se mi smeji?«

Pogledal je.

Janez leži negibno na obrazu, roka, na kateri visi ozankani cepin, mu tišči naprej.

Mrtev? O Bog, ne, ne!

»Janez! Janez!«

Krik reže po mračnem in lesnem Ozebniku ter zamre v okameneli tišini.

»Janez! Janez!«

Grozen je molk gorá.

Pavle zbere vse svoje sile. Cepin uravná in ga trdneje pričvrsti. Ob vrvi se polagoma spušča navzdol. Vid mu jemljejo solze, ki silijo v oči; noge mu drhtijo, srce mu reže ostra bolečina.

Pritaval je do brata. Ležal je na obrazu, z glavo navzdol. Lisa krvi je topila led.

Obrnil ga je in naravnal v boljšo lego. Z roko mu je snel cepin in ga zapičil poleg sebe.

Pokleknil je kraj njega. Levi rokav srajce je bil raztrgan. Pod njim je zevala rana. Lase je močila kri, ki je tekla s čela.

Pavle je prisluhnil. Rahlo dihanje! Srce bije!

»Živi! Janez, živiš?«

Nora radost ga je prevzela, da bi ga objel in prižel nase. Vlilo mu je moči in poguma.

Vzel je njegov cepin in si izsekal trdne stopice k steni, kjer je bil v razpoki med ledom in pečjo suh prostor. Vrnil se je in nežno dvignil Janeza v naročje. Snel mu je zanko. Nato ga je z muko, a varno nesel k steni. Ko ga je polagal na tla, se je ranjencu izvil težek vzdih. Odprl je oči.

»Janez!« Pavle bi ponorel od veselja. »Samo da si živ! Ali boli?«

Rahlo je odkimal in zaprl oči.

Pavle je pograbil cepin, nakopal čistega snega in hitel z njim k bratu. Z rokami in z dihom je topil sneg ter izpiral kri.

Mraz je ugodno vplival. Ranjenec je pogledal in se nasmehnil:

»Saj ni hudega! Majhne praske, nič več. Saj lahko vstanem.«

Hotel se je dvigniti, pa ga je Pavle potisnil nazaj.

»Ne! Počakaj, da izmijem kri.«

Brisal je le kri, rane same se ni upal dotekniti. Izkazalo se je, da na srečo ni tako hudo, kot se je zdelo. Kljub temu je Pavle skrbel in izpiral in v duši mu je pelo.

Janez je sedel in se naslonil s hrbtom ob steno.

»Vidiš, samo malo mi še zveni po glavi, nič več.«

»Ali boli?«

»Kaj bo bolelo! Preglej še roko nad komolcem!« Krčil je prste in zgibal v komolcu. Kosti so cele!

»Samo oplazilo me je. Kmalu bo dobro.«

Brat mu je izpral še kri na rokah in ga za silo obvezal.

»Tako, zdaj se pa skoraj bolje počutim kot pred to smolo,« se je smejal.

Pavle ga je samo po strani pogledal:

»Imenuješ to reč smolo?«

»Kaj pa! Ali res ne verjameš, da mi nič ni?« Vstal je, pa se je malo zazibal. Precèj se mu je še motalo po glavi. »Poglej, Pavle!« Poskusil je zavriskati, a se mu ni posrečilo.

»Grem po svoj cepin in vrv,« je dejal Pavle, ko je videl, da je brat spet za hojo.

Spotoma, ko je lezel navkreber, je molil: »Hvala Ti, da ni hujšega! Hvala Ti ...«

»Tudi strašne so gore,« je dejal, ko se je vrnil.

Janez si je medtem čisto opomogel. Le laket ga je bolela. Pavle se je spomnil:

»Bedak sem! V nahrbtniku imam konjak, pa ne da bi ti ga bil ponudil.«

Janez se je sicer branil, a mu ga je Pavle vsilil. Poživilo ga je tako, da je res zavriskal.

Strah in groza sta bila zdaj pozabljena.

»Hvala Ti, da ni bilo hujšega ...« je molilo v obeh.

V dobri uri sta bila pri koči v Planici.

Okrog koče je bilo prazno, le tam pod smreko je ležal izletnik. Gori ob izviru Nadiže so se oglašali klici in smeh.

IV.[uredi]

Vstopila sta.

Ob levi mizi sta sedela gospod in gospa, očividno zakonska, in se zalagala s palačinkami. Gospa je bila zajetna, v kratkem krilu iz angleškega blaga in v beli bluzi. Na nogah je imela navadne čevlje. Mož, ki je pobliskaval izza naočnikov, je bil v dokolenkah, iz katerih so molele od sile suhe noge, obute v podkovane koničaste čevlje. Komaj je odzdravil na pozdrav. Gospa — milostljiva — ju je počastila le z bežnim pogledom.

»Nedeljska izletnika,« je sodil Janez.

Tedaj je prišla oskrbnica: »Jezus Marija, gospod Košak, kakšni pa ste?«

»Nič hudega!« se je smejal Janez in polagal cepin v kot poleg leve mize. »Kamenje me je oplazilo.«

»Saj imate kaj obvez in joda?« je takoj skrbel Pavle.

»O, seveda, seveda! Ali je bilo hudo?«

»Ne preveč.« Nerodno mu je bilo, kot bi se moral opravičevati. »Gori v Ozebniku me je.«

»Saj pravim,« je hitela zgovorna ženska, »Ozebnik je že marsikomu dal po pameti. Takoj prinesem obveze.«

Hitela je ven in gori v svoje stanovanje.

Zdaj sta onadva zakonca posvetila bratoma malo več pažnje. Prirojena radovednost ju je silila, da bi zvedela kaj novega. Nesreča drugih vedno mika.

Gospod se je ohrabril: »Sta bila kje blizu?«

Bratoma ni bilo do pogovora z njima. »Da.« je odvrnil Pavle in jemal s police reči, ki sta jih pustila davi v koči.

»Aha!« je dejal gospod važno in nehal.

A žena je začela: »Kje pa, če smem vedeti?«

»Tamle, na Jalovcu,« je dejal Janez in stopil na prag, da pogleda za oskrbnico.

»Mhm,« je zamrmrala gospa, sunila z nogo moža, ki se je plašno ozrl nanjo, kot bi kaj napačnega storil. Namrdnila se je in se lotila zadnje palačinke.

Oskrbnica je prišla z obvezami. Brata sta stopila pred kočo, kjer si je Janez ponovno izpral rane in trdno povezal roko. Poškodba ni bila huda, a vendar taka, da na nadaljnjo turo nista mogla misliti.

»Torej se odpeljeva domov?«

»Ne kaže nama drugega. V nekaj dneh se pozdraviš toliko, da turo nadaljujeva. Ali ne?«

»Najbolje bo.«

Na čelo mu je pritrdil obliž in vrnila sta se v sobo. Oskrbnica jima je prinesla kosilo, ki pa je bilo mrzlo. Ura je bila že tri popoldne.

Po kosilu je Janez poiskal vpisno knjigo. Usedel se je nasproti bratu, ki se je stegoval čez mizo, da sta oba brskala po njej.

»Imena, imena. Pa vendar vsaka vrsta pomenja človeka z dobrostmi in slabostmi.«

»Poglej, kdo je ta čas prišel, ko naju ni bilo.«

Odprl je zadnjo stran. Med spodnjimi vrstami je bilo kar štirikrat zapisano: »Dubrovnik.« Oba sta hkrati ugledala imena:

»Žino Bonić ... Ante Bonić ... Dana Bonić ...«

Nasmehnila sta se in se spogledala. V očeh jima je pa zasijalo nekaj tako tujega, da sta povesila pogled. Čudno! Bila sta v zadregi.

»Bonićevi tukaj? Kdo bi si mislil?«

»Presenečenje za naju in za one.«

»Kako to?«

»Saj morajo biti kje v bližini. Menda ne mislijo napraviti kake večje ture.«

Utihnila sta. Rada bi govorila, pa sta drug drugemu nekaj skrivala. Janezu je srce tolklo, Pavle je postal zamišljen.

»Kdo bi bil četrti? Tu so štirje iz Dubrovnika,« je vprašal Pavle in potegnil knjigo k sebi, da bi prečital podpis. »Man ... Mandić ali Maudič?« Ni se razločilo.

»Lenka!« je poklical Janez oskrbnico, ki je šarila po štedilniku. »Ali so bili tu neki Hrvatje?«

»Da, dve ženski in dva moška. Že dopoldne so prišli. Zdaj so menda pri izvirku Nadiže.«

»Ali mislijo kam dalje?«

»O, mislim, da ne. Niso opremljeni.«

Janez je vstal in stopil pred vrata. Ob izviru Nadiže ni bilo nikogar več. Glasni smeh se je čul s poti niže doli. Gotovo se vračajo.

Res so se čisto spodaj pojavile štiri postave. Ena se je utrgala in stekla čez pašnik. Za njo druga. »Danica in Žino,« je vedel Janez. Lovila sta se in hitela proti koči.

Dana je pritekla prva. Janez se je nasmejal in prožil roko.

»Pozdravljeni, gospodična Bonićeva!«

Zasopla in zardela se je ustavila pred njim. Iz oči ji je bliskala razigranost, iz polnih udov je dihala mladost. Stala je pred njim čvrsta in lepa, v kratkem planinskem krilu, z olivnato platneno robaško, ki jo je krasil rdeče pisani trak. Malo razmršeni lasje so ji dajali poseben čar. Začudila se je, kdo jo pozdravlja. Za trenotek je bila neodločena, pa je takoj spoznala.

»O vi, gospod Košak? Čudo božje! Vprav vi, ki ste nas navdušili za gorski svet, vprav vas moram videti tukaj!«

Z obema rokama ga je prijela za roko in ga potegnila izpred koče. »Glejte, tamle prihaja Žino, zadaj pa oče z gospodično Mandićevo — mojo nekdanjo vzgojiteljico, veste!«

»Hišni pajek?«

Zahihitala se je in pokimala. Čez travnik je prišel Žino s počasnim korakom, ko je videl, da se Dana pozdravlja z nekim človekom. Od daleč je spoznal Janeza:

»Joj, kaj vidim! Gospod Janez tukaj?« Molil mu je roko že naprej. »Klanjam se!« Ni se mogel otresti salona, ko je prijel Janezovo roko.

»Pozdravljeni!« mu jo je Janez čvrsto stisnil.

»Ali ste se pobili, da ste obvezani?«

»Osmolil, le osmolil!« se je nasmejal Janez in pokazal na smehljajočega se Pavleta, ki je stal na pragu. »Še eden bi vas rad pozdravil.«

»Glejte si no!« je vzkliknil Žino. »Bonić & Cie. je vsa zbrana tukaj.«

Obema je segel v roke in sedli so za sirovo obdelano mizo pred kočo.

»Kdaj ste prišli?«

»Že dopoldne.«

Janez je zdaj vedel, zakaj se je zdrznil na Jalovcu, ko je slišal slabotni vrisk.

»Kajne da ste vriskali, ko ste prihajali sem?«

»Da,« je potrdil Žino, »Dana je bila. Postala bo cela Kranjica.«

»O, ali misliš, da smejo samo Kranjice vriskati?« je ugovarjala.

»Ne smejo, ampak znajo

»Morda jaz ne znam?«

»Zato pa pravim, da boš Kranjica.«

Našobila se je.

Vtem je prišel Bonić z Mandićevo.

Začudil se je in razveselil, ko je zagledal oba Košaka. Predstavil je Mandićevo, suho, starejšo žensko z naočniki. Ostre poteze, pogled in vse njeno vedenje je pričalo, da je vzgojiteljica.

Razpletel se je živahen pogovor. Svobodno in lahko so tekle besede v tem poletnem, sončnem dnevu, v tem bajnem gorskem kotu. Brata sta pripovedovala o turi. Dana ni mirovala prej, dokler ni Janez opisal svoje nezgode.

Čas je mineval naglo, da se je Bonić kar zdrznil, ko je pogledal na uro.

»Moj Bog, na vlak bo treba oditi. Saj pojdeta tudi vidva zdaj?«

»Seveda. Skupaj pojdemo.«

V sončni pripeki so se vračali na postajo. Bela, shojena apnena pot je pobliskavala in se vila med temnimi macesni, čez široka prodišča in plitve globeli.

Potoma je Dana prosila oba brata, naj jo vzameta s seboj v planine.

»Da,« je rekla. »Z vama bi rada šla.«

»Zakaj ne! Koj ko malo pozdravim roko.«

Pavle je tudi pritrdil: »Pa pojdemo nekajkrati. Saj je dovolj lepih izletov za vas. Vršič, Martuljek, Vrata, vse Karavanke: Kepa, Golica, Stol ...«

»O!« mu je pretrgala Dana besedo. »Preponižni ste. Kaj mislite, da ne zmorem več? Pa še kako!«

»Ne vem. Veste, za težje ture je pa treba moči, vzdržnosti, potrpežljivosti, volje ...«

»Da! Poguma, utrjenosti, človek ne sme biti vrtoglav, pa ne vem kaj še vse ... Saj ste mi pravili. Ali mislite, da ne bi bila vsemu kos?«

»Ne vem.«

»Jaz pa vem, da bi bila. Peljati me morata na Triglav, Škrlatico, Špik, Razor ... na vse tiste ponosne vrhove, o katerih ste pripovedovali. Saj niso tako težko dostopni.«

»Res, povsod vodijo zavarovane poti, toda ...«

»Nič toda! Sem se že malo poučila o tem in onem in vem, da na Triglav hodijo otroci. Pa da ne bi jaz zmogla? No?«

Brata sta molčala. Nista vedela, kaj bi rekla.

»No? Recita: da!« 

»Seveda!« je zagotavljal Janez. »Vam vendar ne moreva odreči nikake prošnje. Samo take ture bi trajale več dni in ...«

»Saj bi šla Mandičeva z menoj.«

»Joj!« je ušlo Pavletu.

»Vidite, to je.« Janez se je ozrl, če ga morda Mandićeva ne sliši. Bila je predaleč zadaj z Bonićem. »To vem, da bi vi zmogli. Toda ona? Saj že zdaj stoka in zaostaja.«

»Gospod Košak, kar po pravici vam povem. Jaz sama ne bi prosila, pa me je vprav ona nagovarjala, da bi šli kam više. Toda, kdo pojde z nama? Rekli sva Žinu, pa je takoj dejal, da ne pojde, čeprav bi ga nesli. Potem sem pomislila na vaju ...«

»Res?« sta vprašala hkrati brata.

»No, res!« se je zasmejala. »Mislila sem vama že pisati. Omenila sem vaju Mandićevi in pripovedovala o vas, gospod Janez, pa je bila takoj vsa navdušena.«

»Škoda!« je dejal Janez.

»Zakaj?«

»Da ni rajši ona pripovedovala, pa bi bili vi navdušeni.«

»Porednež!« Od strani ga je ošvrknila s pogledom in nadaljevala. »Danes sem pa vaju dobila in ne izpustim vaju tako poceni. Pet minut vama dam časa za razmišljanje. Odgovor mora biti pa seveda samo eden, namreč ta, da se strinjata.«

»Hudo bo z vami,« se je smejal Pavle. »Ali ne smeva nič ugovarjati?«

»Nič!«

»Vsaj malo pogojev nama dovolite, prosim.«

»Nič, prav nič!«

Vsi trije so se smejali. Došel jih je Žino, ki je bil radoveden, odkod ta veselost.

»Boš že zvedel čez pet minut. Zdaj morata gospoda premišljevati. Bodi tiho, da ju ne zmotiš.« Položila je prst na ustni. Mahoma jo je spet prevzela razbrzdana veselost. Lovila bi se kot otrok:

»Pa me ujemite, če ste za kaj!«

Stekla je po poti naprej. Pavle, ki je moral radi bratovega padca nositi precèj težek nahrbtnik, ni stopil hitreje. Žinu se ni ljubilo. Le Janez se je pognal za njo.

Brzela je po beli poti lahno kot ptica, Janez za njo, pa je vendar ni mogel dohiteti, še ustavila se je in mu pomigala z roko, nato se pa spet z otročjo razposajenostjo spustila v tek.

Pot je zavila v gozdič in tonila med drevjem. Tam sta oba izginila v gozdni senci.

Janez jo je našel žarečo, s svetlimi očmi in smehljajočo se, ko je slonela ob vitki smreki poleg poti. Roke je imela sklenjene za deblom, da se je njena polna postava bočila pred njim.

Zasopel se je ustavil tik ob njej.

Iz nje je žarela mladost in lepota. Njene žametaste, žgoče oči so se potopile v njegove. Hotel je nekaj reči. Hotela je nekaj povedati. Pa je oba tiščalo v grlu, beseda ni mogla na dan.

Gledal jo je, prodirno in občudujoče, da so se njene roke povesile ob telesu. Sklonila je glavo.

Prijel jo je za roko. Ni se branila. Prsi so ji burno plale, prevzelo jo je čuvstvo popolne vdanosti. Božal ji je prste. Pokleknil bi pred njo, zgrudil bi se in razkril plamen, ki mu je gorel v skrivnih globinah srca. Njegova toplota je hotela na dan, ni se vzdržal. Pritegnil je roko in jo ponesel k ustom.

Zaprla je oči in naslonila glavo nazaj na drevo.

Zaslišalo se je škrtanje okovank po pesku. Umaknila mu je roko.

Stopila sta k prihajajočima.

»Ali te je ujel?« je vprašal Žino.

Janez je bil v zadregi. Ona se je nasmehnila in ga pogledala. »Da, pa nisem jaz kriva.«

Janez je razumel, a se ni izdal. Prikril je občutje in se premagal.

»Kdo pa?« je vprašal Pavle.

»Jaz ne. Tisti, ki bolje teče.«

Smejali so se vsi razen Janeza. Žino se je spomnil:

»Kmalu pridemo na postajo. Počakajmo onadva, da pojdemo skupaj. Menda sta precej zaostala.«

Zardel in s široko odpeto srajco je primahal Bonić z na smrt trudno Mandićevo. Ves čas do postaje je dopovedovala, da je danes nekam nenavadno slaba. Zato je tako trudna, ah, strašno trudna.

»Pa bo še,« se je smejal Pavle sam pri sebi. »Pa bo še, če bo hotela z nami.«

Ko so se vozili proti Kranjski gori, je Dana šele povedala:

»Očka! Gospodična Mandićeva in jaz pojdeva z gospodoma prihodnji teden v gore za dlje časa. Saj boš dovolil, kajne?«

»Hm!« je brundal stari. »Da se pobiješ.«

»Kaj še! Saj se mi nič ne more zgoditi.« Hotela je reči: »Poglej ju, močna in zastavna. Samo Janez obdrži pet takih kot sva med ve.« Nadaljevala je glasno: »Si že dovolil.«

»No, če gospoda obljubita, da bosta pazila nate — o seveda,« je hitro popravil, ko je opazil nervozno kretnjo Mandićeve, »seveda, reči hočem, če bosta pazila na vaju, no, potem bi se dalo kako pomeniti ...«

»Saj sem vedela, da si dober!« Objela ga je in pozibala. »O ti moj očka!«

Vlak se je ustavil. Mandićeva in Bonićevi so se začeli poslavljati od bratov. »Torej, drugi teden na svidenje!« je hitela Dana, ko jima je podajala roko. »Sicer nam pa morata pisati.«

»Kako pa veste, da bo moja roka že v enem tednu zdrava?«

»O, za to sem brez skrbi. Mora, če pravim tako. Kajne, gospodična?«

»Seveda,« je potrdila Mandićeva. »Saj si včasih prisilila celó mene.«

»Mislite, da ste vi bolj trmasti kot njegova roka?« se je šalil Žino, ki je imel vzgojiteljico v želodcu.

Mandićeva se je kislo nasmehnila.

»Na svidenje!« so klicali ob odhajajočem vlaku.

Brata sta pozdravljala z robci, ki ju je Dana se gledala, ko je vlak že drdral mimo lesnih skladišč.

Ko so temni vozovi izginili, je vzdihnila, se obrnila in odšla za ostalimi k izhodu. Čutila je roko, na kateri ji je še vedno gorel poljub.


V.[uredi]

Brata sta pisala, da prideta danes z opoldanskim vlakom.

Dana se je napravljala in zato je bilo vse v neredu. Gotovo desetkrat je tekla k Mandićevi povedat ali povprašat to in ono. Prav tako Mandićeva k Dani. Treba si je bilo priskrbeti toliko reči! Vsaka malenkost je važna, da je ne pozabi. Tole pa morda ni neobhodno potrebno? Čim manj reči, tem lažji bo nahrbtnik! Pa je predevala in premetavala, spraševala in se posvetovala zdaj z Mandićevo, zdaj s služkinjo; naposled se je lotila celó Žina, ki ji je pa odvrnil, da ga take reči ne zanimajo. Sicer pa, kakor si bo postlala, tako bo ležala. Če bi hotela imeti vse, bo težko, če pa hoče prazen nahrbtnik, bo še teže.

Naposled je bila stvar le nekako v redu. Napet, siv nahrbtnik je bil na stolu, poleg so stale rjave, pravkar namazane vezanke. Močne hlače, krilo na gumbe, zelena robaška, volnena jopica in pelerina — vse je bilo položeno čez stolovo naslanjalo.

Hvala Bogu, zdaj je vse v redu! Ali bi se že napravila? Pol desetih je šele. Prezgodaj je. Stopila je spet k Mandićevi.

Ta je bila tudi vsa v pripravah. Ko je Dana vstopila, je pravkar stala sredi sobe pred odprtim nahrbtnikom in predevala iz roke v roko kompas. Ni se mogla odločiti, ali bi ga vzela s seboj ali ne. Dana ji je odsvetovala, saj ga vendar ne bo treba. Ne gredó na Himalajo in ni treba takih priprav. Lahko ji je bilo govoriti, ko je imela vse v redu! Bivša vzgojiteljica je bila sitna, pa se je Dana vrnila v svojo sobo.

Kam naj se dene ta čas? Stopila je k oknu. Skrbelo jo je, kakšno bo vreme. Zadnje dni je bilo zelo lepo. Kaže, da se bo držalo. Le za Črnim vrhom se je plazil samoten oblak, ki pa ni napovedoval ničesar hudega.

Ah, to čakanje in pričakovanje! Še neskončni dve uri je do prihoda vlaka. Sedla je na blazinjak in vzela v roke knjigo. Ničesar ni dojela, kar je čitala. Besede so bile prazne. Misel ji je begala. Odložila je knjigo in se vrgla čez blazine. Zastrmela je v točko na stropu.

Zalotila se je pri misli, kje se zdajle nahajata brata? Zjutraj sta odšla na vlak. Družno so udarjale okovanke po trdem tlaku. Pavle je šel kupit vozna listka, gotovo je šel Pavle. Prepričana je bila o tem. Janez je pa stal in gledal ljudi, ljudje so pa gledali njega: zastavnega in močnega fanta v rjavih hlačah in težkih okovankah. Pavle je kupoval vozna listka, cepin je obesil na levo roko in se je malo sklonil, da je videl skozi okence uradni obraz blagajničarke, ki je samogibno segla po listka in ju žigosala. Čisto natančno je videla tudi, kako sta šla na vlak.

Pavle in Janez! Ni ju mogla ločiti. Prišla bosta s širokim nasmehom, s prisrčno besedo. Srce ji je igralo ob tem. Potem bodo odšli skupaj med sive skale, nad strme prepade, stopali bodo na zasnežene vrhove. Tisoč lepot se bo nudilo njihovim očem. Onadva jo bosta varovala, vodila jo v višine, njuna volja bo razgrinjala naravo pred njenimi nogami. Česa se je bolj veselila: ali bratov ali planin? O, gotovo planin! Pa vendar se ji ne bi zdele ture v gore tako lepe, če ne bi bilo poleg nje navdušujočega Janeza in resnega, mehkega Pavleta.

»Pavle in Janez!« Nehote je dahnila te dve besedi. Čudno ji je bilo ob spominu na oba brata. Srce je iskalo in izbiralo, a si ni tega priznala. Ni ju mogla ločiti: ti na desno, ti na levo! Saj je vedela, da jo ljubita oba. Ženska, ki ji vlada srce, to takoj čuti, mora čutiti. Rada jo gledata! Ali je ni Pavle božal s pogledi, kadarkoli se je sešel z njo v Dubrovniku? In kaj ji je hotel povedati takrat med plesom na Lokrumu? In Janez?! Ko je stala pred njim, ko je dvignil njeno roko k ustnicam, ali niso njegove oči govorile več, kot bi mogle povedati besede? Dana je vedela, da jo ljubita. Vedela je tudi, da sama ljubi. Toda koga, koga?

Ni pa vedela, da ljubi oba.

Ob taki misli se je zgrozila. Ne, saj ni mogoče! A vendar! Ali je kaj razlike, če pomisli na enega ali drugega? O je, je! Pavletu bi bila sestra, mehka, vdana — kot je bil sam blag in dober. V Janeza bi se zagrizla, trpela bi in uživala. Pod njegovim prešernim smehom se je skrivalo nekaj silnega, nekaj, česar se je bala.

In če čuti in vé to, zakaj gre z njima v gore, vstran od družbe, ki jih vendarle loči kot nekak plot? Svesta si je bila, da bo ta pregraja tam gori padla. Ali ni to nevarno? Se bo igrala z dvema dušama, ali bo zaigrala sebe?

Ne! Ne! Ne!

Verovala je, da se bo tam gori v čisti, božji naravi odločilo.

Pavle ... Janez ...

Grebla je v negotovost, da ji je onemogla misel. Zadnje doznanje jo je zbegalo, da bi se skoraj odpovedala izletu, pa jo je prebudil glasni Žinov smeh iz sosedne sobe.

Šalil se je z Mandićevo, ki se je že preoblekla v turistko. Ko je prišla Dana, jo je živahno pozval:

»Danica, doli bo treba, kava je na mizi.« 

Čeprav ji je bilo malo neugodno po prejšnjem razglabljanju, vendar je odšla za bratom in vzgojiteljico v gostilniško sobo, kjer jo je pričakoval oče. Poskusila se mu je nasmehniti in posrečilo se ji je.

Sedla je za mizo in izpila kavo. Obloženega kruha se ni dotaknila. Oče jo je vprašal:

»Kako, da še nisi napravljena?«

»Dovolj je še časa!« Pogledala je na uro. »Sicer bomo pa kosili tudi še v Kranjski gori.«

»Potem bo pa treba naročiti skupen obed,« je skrbel oče.

»Dobro bi bilo.«

»Prav. Za to bom že jaz poskrbel.«

Pogovor se je nato zasukal v drugo smer in Dana je kmalu vstala.

»Preobleči se moram, da ne boš samo ti strašila v turistovski obleki,« je dejala Mandićevi. »Očka, ali pojdeš z nami na kolodvor?«

Rad bi šel, samo včeraj je že obljubil neki družbici, da bo danes igral z njimi tenis. Tamle so in ga že pričakujejo. Saj se vidijo še pri kosilu.

Odšla je po stopnicah v svojo sobo. Bila je spet v veselem, nestrpnem pričakovanju brez težkih in morečih misli.

Ko je prišel Žino klicat, da bi odšli na kolodvor, in jo ugledal pred seboj v novi planinski opravi, je od občudovanja zaploskal:

»Kar zavidam Košakoma, da bosta imela tako spremljevavko! Podá se ti, zelo podá, nikoli več ne smeš obleči druge obleke!«

»Pojdi, pojdi, priliznjenec!« Ugajalo ji je pa le, da jo hvali.

»Rečem ti, če bi ne bil tvoj brat, pa se na mestu zatreskam vate!«

»Boš!« mu je zagrozila.

»Vidiš, samo plesati ne boš mogla v teh čevljih!«

»Bom pa plezala.«

Bila je res ljubka v tej obleki. Njena polna, prijetna postava je prišla vse bolj do izraza, kot pa v tesnih modnih oblekah. Rjavi kodri so ji uhajali izpod čepice in bili so kakor lep okvir k še lepši sliki.

Skupno z Mandićevo so odšli na kolodvor. Tudi njo je morila nestrpnost. Čeprav se ji je že v Planici slabo obneslo, vendar je bila trdno odločena, da se poskusi z vrhovi. Bo že kako šlo. Ni šment, da se ne bi privadila!

»Mislita, da bo lepo gori?« je Žino spraševal.

»Z nami pojdi!« ga je vabila Dana. »Videl boš.«

»Tega pa ne. Imam pa že rajši svoj avto. Ubijem se prav tako lahko v njem.«

»Norček!«

Na postaji je bilo dovolj radovednih letoviščarjev, ki so prišli prodajat zijala, da so videli, kdo se pripelje in kdo se odpelje; mnogim je bil to vsakdanji sprehod za zabavo, saj so na letovišču pač zato, ker je to moderno. Drugače je pa dolgčas, če ne vidijo vsaj petdeset ljudi na kupu. Nekaj mladičev se je lovilo okoli tuje govorečih lahkokrilk. Ko so prišli Dana in Mandićeva z Žinom na postajo, je izustil marsikdo umestno ali pa neumestno krilatico na račun njunih oblek. Nekateri slučajni znanci so jih pozdravili. Pristopil je nekdo, ki se je poznal menda z vsemi letoviščarji, in jih vpraševal o tem in onem. Kam nameravajo? O, tam je že bil, povsod je že bil. Prisojnik? Joj, to je težko, strašno težko! Klini, žične vrvi, strma snežišča, grozni prepadi! Človek je kar prilepljen na steno in leze in leze. Če se mu zvrti ... tedaj je vse končano. In vsakemu se vrti, njemu seveda ne, to je umevno, vsakdo se boji! O, ni kar tako ta Prisojnik! Mandićeva se je že začela bati in oklevati. Bog ve, kaj vse bi nažužnjalo človeče, da ni priropotal vlak.

Dana se je nestrpno zgenila. Tudi Mandićeva je silila naprej. Vlak se je ustavil, vrata so se odpirala, izstopali so potniki: domačini, letoviščarji, turisti. Neka izletniška družbica je kaj glasno prirogovilila. Samo bratov ni. Ali sta zamudila? Sta se premislila? Lahko bi jima to prisodil.

Dana je iskala. Mandićeva jo je potegnila skozi gnečo, ki se je hipno zgrnila pred postajo, in pokazala: Tamkajle iz zadnjega voza sta izstopila. Že oddaleč sta jih zagledala in se podvizala k njim. Pavle je predejal cepin iz desne v levo in ponudil Dani roko. Janez se je pozdravljal z Mandićevo.

»Mislili smo že, da vaju ne bo.«

»Kaj se tako malo zanesete?« je vprašal Pavle.

Janez je pa občudoval Dano: »Saj ste kakor rojena planinka.«

»Da,« je spet dražil Žino, »če bo tudi v resnici tako dobra, kakor se zdi, tedaj se bodo vsi plezavci poskrili pred njo. A hvala Bogu, da se tega ni bati.«

»Kaj veste?« jo je zagovarjal Pavle. »Vse je še mogoče.«

»Brez skrbi!« je zatrjeval Žino.

Odšli so s postaje proti krčmi, kjer so bili Bonićevi na stanovanju.

Janez je že vonjal planinski zrak. Na obzorju se je črtal sivi Razor s sosedom Prisojnikom. Spet je bil blizu gorá! Pred njim so pota in cilji, polni doživetij in neskaljene gorske sreče.

Pavle je užival poleg Dane. Kramljal je z njo, se šalil in bil nenavadno zgovoren. Vmes se je vtikal Žino, zbadal in izpodbujal k razigranosti.

Miza je bila pogrnjena pod košatimi kostanji; tja je sedla vesela družba. Prisopihal je tudi Bonić in se prisrčno pozdravil z novodošlima. Lopar, s katerim je igral, je odložil in naročil čašo malinovca.

»Sijajno! Izmed štirih iger sem tri dobil. Nismo še za staro šaro!«

Zadovoljno si je mel roke. Takega je poznal Pavle iz Dubrovnika, kadar je sklenil dobro kupčijo. Razgovorili so se in med kosilom je Bonić vprašal:

»Do kam pa prav za prav kanite danes?«

»Ne vem še,« je dejal Janez in pogledal obe ženski. »Če bi se dalo še to popoldne na Mojstrovko ... Za poskušnjo.«

»Seveda se bo dalo,« je zagotavljala Dana. »Ne dvomim o tem.«

»Jaz tudi ne!« je rekla Mandićeva. »Pot vendar ni dolga, kolikor vem. Takoj je treba resno začeti.«

»No, potem smo pa vsi edini!« je vzkliknil Pavle.

»Seveda, to mi boste dovolili, da vas popeljem z avtom, dokler bo šlo.«

»Na to sem računala,« je dejala Dana. »In očka, saj nas lahko malo pospremiš.«

»Šel bi, da! Do kam pa pelje cesta?«

»Prav do Vršiča, če hočete. Seveda, če bo vozilo zmoglo šest ljudi.«

»Kako?« se je hudoval Žino. »Šest ljudi! Nikar ne podcenjujte mojega avtomobila. Šest! Ha! Šestdeset — vam pravim!«

Njegovo širokoustenje je spravilo vse v dobro voljo.


VI.[uredi]

Takoj po kosilu so se odpeljali.

Motor je rezko brnel in poganjal voz po cesti, ki vodi v osrčje strmih, sivih vrhov.

Pokrajina se je na levi in desni izpreminjala kot v panorami. Brzeli so čez most, na desni sta se spajali Pišenci v majhnem, ljubkem slapu. Potem je prišlo kopališče Jasna. Nekaj kopalcev se je sončilo na deskah in gledalo za avtomobilom, ki je zdaj še precej urno vozil po položni, beli cesti, ki se je v velikem loku vila ob vznožju zaraslih bregov.

Cesta je bila bela in se je svetila v soncu. Prehitevali so izprehajajoče se izletnike. Pričeli so se prvi vzponi, ostro so zavili desno čez most in zdaj je šlo navzgor. Vedno le navzgor. Pred njimi se je odprla Krnica, videlo se je prav do tja, kjer se iz sivih melí požene kvišku navpična Križka stena kot velikanski zid med velikanskima utrdbama: mogočnim Razorom na desni in strašno Rogljico s Škrlatico na levi. Zazelenele so strme Frdamane police, za njimi je dvigal Špik svojo belo piramido. Naravnost pred njimi je kipel Prisojnik s prednjima stražama, s Srednjo in Zadnjo glavo. Siv in veličasten se je dvigal tisočletni očak — ogromni skladi, temne globeli, strmi kamini.

Slike so se izpreminjale, sestavljale se in razstavljale v različne skupine, veličastna gorska krasota je vplivala na vse, tako da ni nihče spregovoril besede. Le strmeli so v to gorsko pravljico.

Čez melí, zelenice in vrhove pa se je razlivalo poletno sonce, pripeto na stekleno jasni, modri nebeški svod, in sejalo zlató kot božji blagoslov na vso pokrajino. Obsevalo je šumečo Pišenco, zelene pašnike, temne gozdove, samotne macesne med rušjem, bele skale, strme stene in snežišča, melí in plazove, vrhove in škrbine. Vse je tonilo v jarki svetlobi.

Avto je brnel in hitel navzgor.

Zavil je v dolino Suhe Pišence, renčal v strminah in prihajal v vedno večjo divjino. Na levi se je penila Pišenca in se poganjala čez razdrte skale, ki jih je neurje privalilo z višin. Njen šum je večkrat preglušil ropot motorja.

Razgled se je povsem spremenil. Zadaj je zapirala dolino široka Škrlatica, pred njimi pa se je bočil do vrha porasli Vršič. Prvi robovi Mojstrovke so pogledovali za Robičjem, Prisojnik je bolj in bolj kazal svojo razdrapano severozahodno steno. Soteska se je docela stisnila med Srednjo glavo in Robičje, da je bilo prostora le še za cesto in hudournik.

Na nekem mestu je pokazal Janez na desno:

»Tamle je ruska cerkev. S ceste je ne vidimo. Drevi ali pa jutri jo lahko obiščemo.«

»Zakaj pa ruska?«

»Cesta je bila zgrajena med svetovno vojsko. Delali so jo ruski vojni ujetniki. Pozimi so bili odrezani od sveta, pa so jih pokončevali bolezni in glad, pokopavali so jih plazovi in uničevali nečloveški napori. Na stotine jih je umrlo radi te ceste. Kraj je prepojen s krvjo in solzami. Zgradili so si skromno kapelo, z lubjem so jo okrasili, z nožički izrezljali. In tu so zaupali svoje tegobe in nesreče Njemu, ki jih je reševal iz tega bednega življenja ...«

Avto je že zavil, prevozil mostič in pokazala se je Koča na Gozdu. Iz zelenja je prijazno gledal veliki znak planinskega društva, ki je bil pritrjen na prednjo steno. Koča je dihala domačnost in preprosto udobje.

Žino je zavozil na košček ravnega prostora prav pod kočo in ustavil.

»Tako! Prva postaja. Tu boste odložili nepotrebno prtljago, ali ne?«

»Da,« je dejal Pavle in pomagal ostalim iz avtomobila. »Tu bomo tudi prenočevali. Dalje krenemo potem, ko uredimo z oskrbnikom prenočišče. Na Mojstrovko vzamemo le najpotrebnejše stvari.«

Skupaj so odšli v kočo. Oskrbnik, visoko rasel, zdrav domačin, s prijetnim pa odločnim obrazom, je slonel na prédrju in jih pričakoval. Bil je radoveden, kdo se pelje. Malo presenečen je bil, ko je ugledal prav resne turiste, ne pa kakih popoldanskih izletnikov. Pri nas pač še ni navade, da bi se turisti pripeljali do sem gori. Še bolj pa je bil presenečen, ko je uzrl med njimi Janeza. Poznal ga je iz prejšnjih let, ko je kot ubog študent z večno luknjo v žepu marsikrat kolovratil tod okrog.

»No, gospod Košak, kaj vas je pa prineslo sem gori?«

»Danes me je pripeljalo!« je odvrnil Janez in mu ponudil roko. »Ali bo kaj prostora za nas?«

»Prostora pa za predpustni ples!« Šel je pred njimi v jedilnico. Čakal je na naročila in Janez se je obrnil k njemu:

»Ali boste imeli sobo za gospodični?«

Potrdil je.

»Pavle, ali boš spal na skupnem ležišču?«

»Hm. Ali ni nikake postelje?«

»O, seveda, seveda!« je hitel oskrbnik. »Samo spati boste morali še z nekim gospodom v isti sobi.«

»Dobro, dobro! Kje boš pa ti spal, Janez?«

»Kje neki kot na skupnem. Iz navade.«

Tako je bilo za prenočišče preskrbljeno. Odnesli so vsak svoj nahrbtnik na ležišče. Dana in Mandićeva v prvo nadstropje, njuni sobi nasproti je bila Pavletova, Janez je pa zlezel na podstrešje, na obširno skupno ležišče. Izbral si je prostor prav na koncu v levem kotu. Položil je na žimnico cepin in izpraznil nahrbtnik. Vanj je vtaknil le suknjič in odšel navzdol. Na verandi je sédel na pregrajo. Bonić in Žino sta se spodaj hladila s pivom.

Turistov ni bilo pa je imel oskrbnik čas in je pristopil k Janezu.

»Kam pa nameravate?« ga je povprašal.

»Za danes na Mojstrovko. Jutri pa na Prisojnik. Potem bomo pa že videli, kako bo.«

»Na Mojstrovko je odšla vesela družba. Če boste hitro stopili, jih še dohitite.«

»Kdaj so pa prišli?«

»Ni dolgo tega. Nekoliko so se ustavili tu — toliko, da so pustili nepotrebno prtljago. Zvečer se vrnejo.«

Prišla je Dana z Mandićevo. »Ali pojdemo takoj?« je vprašala vzgojiteljica.

»Takoj. Samo da Pavle pride.«

»Očka, kako pa ti? Ali pojdeš z nami?«

»Nak! Dovolj imam! Boljšega kot to pivo mi zdaj sploh ne more nihče nuditi.«

Ko je prišel Pavle, jih je Bonić pospremil do avtomobila. Tam se je z vsemi poslovil.

»Tako, gospoda, zdaj jo izročam vama. Pazita mi nanjo. Pa tudi vi, gospodična Mandić, se poslužite starih pravic.«

Dana je bila huda: »Saj nisem pet let stara.«

Motor je zarenčal, vozilo se je zgenilo in spet je šlo navzgor. Še malo so pomahali Boniću, ki je še stal na mestu in zrl za njimi — in izginili so za ovinkom.

Počasi je šlo v strmih in gostih ridah. Danica je podražila:

»No, kaj bi zdaj dejal, Žino, če bi sedelo tu šestdeset ljudi?«

Ni se brigal zanjo. Skrbel je le za premene, zavore in ovinke. Zato ga je Dana pustila in se obrnila k Janezu, ki je tolmačil razgled. Vedno širše je bilo obzorje, nasekano in razcefrano od neštetih zobov, stolpov, škrbin in vrhov.

Končno so le prevozili najstrmejše ride, potem je šlo hitreje. Kmalu so zagledali na poraslem holmu levo od ceste Erjavčevo kočo med drevjem.

»Tamle ustavite, prosim!« je zaklical Pavle.

Avto se je ustavil na ravninici. »Tako, zdaj je konec vožnje, odslej jo bo treba sekati peš.«

Dva izletnika sta stopila iz Erjavčeve koče in gledala, kdo se je pripeljal. Videla sta, da so izstopili iz avta dve planinki in dva planinca in se poslavljali od voznika. Še nekaj vzklikov in planinci so se zagrizli v strmo, travnato pobočje po poti, ki vodi proti Zvratém. Voznik je avto obrnil in se pričel spuščati navzdol. Izstopivši so mahali z ruticami za njim, dokler ni izginil, in le brneči ropot je še motil gorsko tišino.

Dana in Mandićeva sta nastopili svojo prvo resno turo.

Janez je šel spredaj. Nosil je nahrbtnik z obleko, drugi so bili prazni. Enakomerno je stopal navkreber s premišljenim, hribovskim korakom. Stopal je vedno na celo stopalo in samogibno lovil ravnotežje, da ni preveč trpelo telo. Pazno je gledal, kam in kako je stopil, da mu ne bi spodrsnilo na gruščnati poti. Teže je bilo Dani, ki je šla za njim. Semintja ji je zdrselo, stopicala je in nikakor ni mogla priti v enostavni, mirni ritem Janezove hoje. Še bolj nerodno je bilo Mandićevi, ki je že po prvih petdesetih metrih dobila težko sapo. Pavle je hodil dobro, čeprav ne tako lahko kot Janez.

Pot se je vila navkreber skozi ruševje, ki je v vročini izpuhtevalo prijeten vonj po smoli. Tuintam se je pozibavala zvončica, sklanjala se modra orlica ali pa so se rumenili kozji parkeljci in volovja očesa. Med kamenjem je gledala v nebo vijoličasta nébina in tam gori je žarel in vabil večno lepi, rdeči sleč.

Kmalu so bili na Zvratéh med Mojstrovko na levi in Robičjem na desni. Vsem je prav prišlo malo oddiha, ker strmina je bila res kar neusmiljeno napeta.

»Hvala Bogu, da smo se prerili skozi tale dolgi čas! Zdaj bo že bolj zanimivo.«

Na levi se je odpirala široka gruščnata kotanja, iz katere je strmo rasla raztreskana, skoraj navpična stena Mojstrovke. Bolj levo je zelenela Slemenova Špica. Vprav pred njimi se je kratka planotica končevala nad vesinami, ki so se spuščale v dolino Male Pišence. Na obzorju so gledali Dobrač, malo bolj sem so se vlekle ostale Karavanke, pod katerimi so sanjale bele Ráteče. Na drugi strani je grozil temni, divji Prisojnik, ki je kraljeval nad zdaj nizkim, ponižnim Vršičem. Na vzhodu je kot kulisa v pravljični igri stala divna, s soncem ožarjena Škrlatica. Njena grozna stena se je zdela neprehodna, podprta z orjaškimi stebri, ki so se bočili iz ogromne ploskve.

V sinjini je krožil sokol. Povsod je vladala skrivnostna gorska tišina. Srce se jim je širilo v divjini, odvrgli so vse, kar jih je vezalo spodaj. Čisti in prirodni, kot narava sama, so vstopali v hram božje lepote.

Krenili so na levo po meléh pod strmimi stenami Mojstrovke. Tu in tam je še ležal sneg. Nihče ni spregovoril, molče so občudovali lepoto in jo zajemali vase.

Pot je zavila po melu navkreber. Pod nogami se jim je udiralo in rušilo, kamenje je poropotavalo po pobočju. Tam, kjer so se nagrmadile večje skale, tik pod steno, se je Janez ustavil. Črn kamin je vodil strmo navzgor. Pokazal je:

»Tule je vstop.«

Ozrli so se kvišku. Skladi so grozili, da se zrušijo; velikanske, molčeče skale so navpično kipele. Nevajenemu očesu se je zdelo povsod enako grozno, zaman je iskalo prehoda, steze, polic, obronkov. Vse se je stapljalo v težko, neprehodno steno. Ni čuda, da je Dani in Mandićevi uplahnil pogum.

»Da bi po takemle šla? Saj ne pridem nikamor,« je odkimavala vzgojiteljica.

Še celó Pavletu ni bilo lahko, še daleč ne tako lahko kot Janezu, ki se mu je radovalo srce, ko je gledal silne strmine. Pobožal je skalo, ki mu je bila ljuba prijateljica.

»To vendar ni nič hudega. Pot je sijajno izpeljana in nadelana, tako da je nemogoče, da bi se kaj zgodilo. Brez skrbi! Ne bi rekel, če bi ne bilo klinov in vrvi! Pa še brez njih bi vas spravil gori.«

»Hm! Hm!«

Videl je oklevanje Mandićeve in Dane. Oprijel se je in zlezel malo više po kaminu.

»Glejte, kako gre lahko. Samo prvi meter se vam bo zdelo sitno, drugi meter bo zanimiv, tretji pa že kar prijeten. Tu se telovadi, da je veselje! Torej, gospodična Dana, za menoj!«

Zavzela se je in poskusila. Saj res ni tako hudo! Kot bi šel človek po lestvi, nič teže ni. Tudi Mandićeva je lezla za njo. Pavle jo je kar potiskal naprej, tako da je hočeš nočeš morala.

Janez je stopil iz kamina, položil roko k ustom in zavriskal, da je odmevalo od vseh strani. Gori nad njimi se je ukanje odzvalo.

»Družba pred nami. Ne morejo biti daleč.«

Po prvem nezaupanju jim je postala telovadba po klinih in vsakovrstnih stopnicah zanimiva in celó prijetna. Mandićevo je malo motilo, če je pogledala v globino. Sicer niso hiteli, semintja je bilo treba ženskama pomagati, malo nerodni sta še bili, no, šlo je pa vendarle. In še kar dobro je bilo za prvič.

Varno nadelana pot je prečkala steno, prešla v žlebove, kjer je zavila kvišku med sive, velikanske gole skale. Tu na severni strani je bilo hladno, a jih je plezanje ugrelo.

Mandićevi se je videlo, s kako vztrajnostjo leze, iz oči se ji je bralo, da bi rada vsaj malo počila, samo za trenotek, da bi prišla do sape. Bala se je pogledati v globino, ker se ji je vse zibalo in se ji je zdelo, da bo zdaj zdaj zgrmela navzdol.

Končno, ko so prelezli rob in mahoma prišli na majhno planotico, na kateri je še ležal sneg, so se ustavili.

»Nekoliko si lahko oddahnemo.«

Mandićeva je takoj sedla na skalo in tudi Dana se ni mogla premagati, da se ji ne bi pridružila.

»Ali ni pot krasno izpeljana?«

»Sijajno!« je odvrnila Dana. Ni se ji ljubilo govoriti, hoja jo je seveda utrudila, čeprav tega ni hotela pokazati.

»Ali je še daleč?« je skrbelo vzgojiteljico.

»Ne, kmalu bomo na vrhu. Dobre četrt ure še.«

»Potem pa ni vredno počivati.«

Še malo so počakali, nato so nadaljevali. Steza jih je vodila prav v desni rob stene. Tu se je strmo pognala in potem od neke škrbinice zavila v levo in nato dosegla vrh. Od škrbine ni bila taka težava. Toda tista škrbinica! Joj! Mandićeva je vzkliknila in se oprijela Pavleta, ko je zagledala grozno globino. Globoko doli, vprav navpično pod njimi, so videli zelenje. Planica! Stena je bila grozna, gladka in strašna. Če bi padel tod doli, ne bi udaril ob nobeno skalo prej kakor spodaj, prav spodaj na melu. Tam bi nepremično obležal z zdrobljenimi kostmi. Tudi Dano je malo streslo in zazeblo okoli srca, ko je šla čez to zračno mesto. No, samo nekoliko strahú je bilo, nič več, pa so prešli.

Skala je postajala raztreskana, pobočje bolj položno — znak, da se bližajo vrhu. In res so zagledali leseno piramido — še nekaj korakov in Dana je lehnó vzkliknila:

»Na vrhu!«

Prednja družba treh deklet in dveh fantov je sedela v zavetju in se krepčala. Pozdravili so se s prihajači.

Brata sta segla v roko Bonićevi in vzgojiteljici:

»Tako! Prvi večji vrh torej! Čestitava!«

Ženski sta se usedli k mejniku. Janez ju je ogrnil in jima ponudil krepčila. Nista se branili, saj od opoldne niso ničesar zaužili. Nato je poiskal v pločevinasti skrinjici pečatnik in vpisno knjigo, kamor so se podpisali. Dana se je z Mandićevo lotila pečatenja razglednic, ki jih je že iz Kranjske gore nosila s seboj. Saj je bilo treba mnogim pisati! Pavle je pa izvlekel iz žepa beležnico in zapisal čas prihoda in še nekaj opomb.

»No, gospod Janez,« je dejala Mandićeva, ko je bila dokončala pečatenje, »pa bi nam vendar raztolmačili razgled.«

»O, takoj, takoj! Začnimo tamle. Vidite, meni se zdi, da je slovensko ljudstvo kar poženilo in pomožilo naše vršce.« Pokazal je na jugovzhod. »Tistile očak, najvišji izmed vseh, z izrazito sivo glavo, je naš Véliki Triglav. Malo bolj sem se spogleduje z njim rdečelična Škrlatica, strašna in huda, da je za Triglav kar dobro, da si ne stojita bliže. Potem Mojstrovkin ženin Prisojnik! Ga vidite, kako strmo gleda sem preko Vršiča? Samo Razor je samski, zato je pa tudi ves zgrbljen in naguban, a vendar je lep in ponosen. Tamle na vzhodu stoji lepi Špik s sosedo Lipnico. In toliko otrok imata: Podnice, Dovški križ, Široko peč, Strmatarico. Saj še vsem imena ne vem. Nagajajo mu le tele Frdamane police. Tule tik pred nami je malo višji Travnik, ki se tudi sili k Mojstrovki. No in poglejte onegale! Divji, strm in koničast, kot bi grozil nebu, da ga prebode. To je Jalovec. Vidite, kako škilijo nanj vse Ponce in odrivajo druga drugo. Saj pa je tudi zastaven in najlepši daleč naokrog.«

Obrnil se je proti severu in obraz se mu je zresnil.

»Tamle je pa naša bolečina in rana. Nezaceljiva rana, naša Koroška. Drô, Dobrač! Ga vidite? Enkrat je že zaropotal in podsul nedolžne. In še bo zagrmel.«

Umolknil je za hip.

»Na obzorju se črtajo Lienški Dolomiti, Visoke Ture. In tu na zahodu! Slovenski kos, ki joka in toži po telesu. Segnil bo, če ne bo dobil srčne krvi. Glejte Mangart, Vis, Špik nad Policami — ki ga hočejo za Montaža napraviti — Kanin, Bovški Grintavec. Glejte jih, vsi še upajo in kot kamenita prošnja hité k nebu. Še bodo slišali slovensko pesem, ki bo svobodna odmevala po njihovem pobočju. Slišite, kako joka med njimi uboga Trenta, ponižana in razžaljena? Toda trentski lovec je samo zaspal, ni ga ubil Zlatorog, samo uspaval ga je, da se zbudi s svojo risanko v naročju, ko bo sila prikipela do roba ...«

Beseda mu je zastala. Dana ga je gledala razvnetega in gostobesednega, ko je kazal v daljavo. Pri zadnjih besedah mu je žarela vera iz oči. Srce ji je hitreje udarjalo, ko ga je gledala takega. Stopila bi k njemu in ga objela. A ko se je obrnil k njej, je tako čudno plamtelo v njegovih očeh, da se ga je zbala.

Družba, ki je prišla pred njimi, se je začela pripravljati za sestop. Nekdo izmed njih, ki je Janeza na videz poznal, se je ustavil:

»Lepo vreme danes, ali ne? Pa ne bo dolgo.« 

»Mislite?«

»Le poglejte proti jugu! Pooblačilo se je in nič kaj dobrega ne obeta.«

Res je bil jug nekoliko oblačen in zrak je bil tod dimast. Tudi sonce se je s prav čudnim žarom bližalo zatonu. Ta, ki je govoril z Janezom, je še enkrat pozdravil in pohitel za ostalimi.

»Menim, da bi bilo dobro, če se začnemo tudi mi počasi spuščati,« je nasvetoval Pavle. »Drugače bomo hodili v temi.«

»Prav.«

Pospravili so in krenili navzdol. Ženskama je bil povratek veliko težji kot vzpon. Posebno Mandićevi je bilo nerodno, ko je morala vedno gledati v prepade. A z dobro voljo je šlo in ob sončnem zahodu so prispeli na Zvratí.

Od tu dalje so hodili hitro. Janez se je zadrsal po gruščnatih grapah in presekaval ride. Zato je tudi bil lep čas pred ostalimi v dolini. V trdem mraku so pritolkli po beli cesti h Koči na Gozdu. Mandićeva je ves čas sitnarila, bolele so jo noge, vse telo je čutila. Bila je tudi razburjena od napora, tako da je odločno izjavila, da jutri ne pojde nikamor. Saj ni iz železa! Ostalim je bilo to skoraj prav in nihče ni prigovarjal. Za Prisojnik, na katerega so nameravali, res ne bi bila. Preveč bi se mučili z njo in tudi sami ni nič kaj dišalo. Mojstrovka jo je ohladila.

V koči je že gorela luč, ko so vstopili. Oskrbnik Hanza jih je pozdravil, da so dolgo hodili.

Nato je prešel k povpraševanju, kaj bo dobrega za večerjo. Naročili so vsak po svoji želji in vstopili v jedilnico. Pozdravili so, malo se razgledali in sedli za mizo v kot, kjer je bilo še nekaj prostora. Drugje so bile klopi zasedene ali pa zastavljene z nahrbtniki.

Utrujenost se je vsem poznala. Zato tudi niso dosti govorili in takoj po večerji so se odpravili počivat.

»Jutri bom poropotal že ob štirih na vrata. Glejte, da boste vstali!« je dejal Janez Dani, ko ji je voščil lahko noč.

»Zakaj tako zgodaj? Saj ni potreba. Časa bomo imeli vendar dovolj.«

»Rana ura, zlata ura! Tega pravila se je treba držati. Ob petih krenemo. Torej, lahko noč še enkrat!«

»Lahko noč!«

Janez je odšel po stopnicah, Pavle na desno, Dana z Mandićevo na levo.

Ko je Dana legla, se je zalotila, da šepeče:

»Pavle, Janez ... Pavle, Janez ...«

Ni lahko zaspala.

Iskala je, lovila se za dvema slikama. Bili sta ločeni, a vendar isti. Kje je izhod za ubogo, v dvomih tavajoče srce?

Kaj ji je Janez? Kaj ji je Pavle?

Janez je zgovoren, Pavle molčeč. Pavle je vladal s svojo mirnostjo. Nekaj je imel v sebi, kar je privlačevalo. Blag in mehek je bil. V Janezu je kipelo, čutilo se je, da spi v njem sila, silna in močna, ki s svojo močjo ruši kot hudournik, kadar zdrevi. Toda ne gradi!

Spet je čutila neskončno vdano ljubezen do Pavleta, čisto in mehko, skrivnostno v svoji lepoti, kot topla poletna noč, obsijana z mesecem. Janez pa je ogenj, ki žari in peče, njegovi plameni ližejo. Vrgla bi se vanj, da bi zgorela. Ob njegovi sliki so ji udje drhteli. Iz noči je sijalo dvoje oči, prodirnih in žgočih, da jo je zapeklo v prsih. Odgrnila se je in hlad ji je prijal, prav tako kot one druge oči, ki jo vdano vabijo in iščejo mehkih trenotkov njene duše.


VII.[uredi]

Zaležali so se in bilo je že pozno jutro, ko so stopili v jutranji hlad. Dolina je bila zavita v rahlo vijoličasto paro, da so bili temni gozdovi videti še bolj skrivnostni, vrhovi pa so bili na robu pozlačeni.

Prisojnik je stal v svoji veličini pred njimi kakor božanski; temen, v preprosti, sivi jutranji halji, le na čelo si je položil zlato krono. Mogočno je gledal na tri uboge ljudi, ki so stopali po ridah vedno bliže njegovi steni. Ponosno je kazal svoje temne razpoke, gladke stene, ozke police, zobove in vdore, ki so ustvarjali velikansko katedralo s krasnimi stolpi, vrednimi umetnika. Kot utelešena bogata domišljija in sanja je stal pred njimi, ves skrivnosten v veličastni nepremičnosti.

Dana je šla v sredi med bratoma. Molčé so stopali navzgor, hoja je bila po strmem pobočju utrudljiva, v rušljivi meli se je noga vedno pogrezala in zdrsavala. Seženj za sežnjem so se dvigali v ostrih ridah, ki so v začetku vodile po z borovci obraslih grižah, pozneje pa zašle v čisto sipino.

Kmalu so bili pod gladko in na prvi pogled neprestopno steno, ki se je skoraj navpično pognala iz grušča. Janez se je ustavil, zasadil cepin za seboj in se naslonil nanj. Dana se je zagledala v strmino in ni verjela, da bi bil vzpon s te strani mogoč. Skladi so se kopičili pred njo, strmi robovi, neznane razpoke, vesine, ki so prehajale v navpične skale in previse, strašne vzbokline, vse razorane in razbite, a vendar je bilo vse trdna celota, ki je nemo strmela v neizmerne višine. Zazdelo se ji je, da stoji pred nepremagljivim trdnjavskim ozidjem, ki je mahoma pričelo nihati in se nagibati, da je pobledela, morala povesiti oči ter zamižati, drugače bi se vse zrušilo in jo pokopalo pod seboj. Iz te vrtoglavice jo je zbudil Pavle, ki je stal tik za njo, in vzkliknil:

»Ali ste že videli kaj tako divje lepega? Že ta pogled odtehta vse težave.«

Dana je prikimala in se ozrla proti rdeče nadahnjeni Škrlatici in Špikovi skupini, za katero se je skrival oblak in zdaj pa zdaj pokukal čez rob ter tu in tam pobožal vršič, ga objel in spet spustil, da je pohitel k drugemu.

Janez je stal tam kot bi klical strme stene na boj, da bi se z njimi poskusil, jih zgrabil z železnimi rokami ter poiskal na njih ranljiva mesta, da premaga vse te vršce. Tamle je stal znak, rdeč, z belo liso v sredi. Ni mu bilo za pot, po kateri jih je hodilo že na stotine, smer, ki so jo nadelali s krampi in z dinamitom; ki so jo uklenili v železje in zasužnjili, da hodijo lahko po njej ljudje, ki nimajo ničesar skupnega z goro, ker teh skrivnostnih in silnih strmin, razpok in skladov pač ne ljubijo dovolj. Rad bi na svoja pota, rad bi tja, kjer ni tistih, ki so brez volje, moči in zmožnosti. Rad bi nalog, naporov in nevarnosti, ob katerih ojekleni živčevje in se izostri razum. Toda tukaj je bila Dana, nebogljena, a navdušena, voditi jo mora stopnjo za stopnjo do tega, kar njegovo kri že preveva. Mora jo privaditi na poglede v globino, na ozke poti, na napor in vztrajnost: a kar je najvažnejše: na iskanje same sebe v grozni prirodi. Če je sila v njej, bo vse to prišlo samo od sebe, tako si je mislil turist Janez.

Nad njimi je iz stene curljal slapič in se drobil na skali v tisoč isker, tik pod njim je vodila udobna polica na desno. »Vstop,« je pokazal Janez in se zavihtel nanjo.

Dana se je za trenutek obotavljala. Janez je šel dalje, ne da bi se ozrl. Vedel je, da je tako najbolje.

»Le pogum, gospodična!« je bodril Pavle. »Kar za njim, saj je pot zavarovana.«

»Da, za njim!« je zamrmrala in stopila na polico. Pavle za njo.

Janez je šel naprej. Tu in tam je pomagal Dani čez nerodnejša mesta. Učil jo je: »Semle postavite nogo! Vidite! Tu se oprimite, tako! Zdaj pa naprej! Ali ni lepo? Si morete misliti kaj zabavnejšega? No, tale robič še, potem pa pride skoraj vozna pot! Kako? Globina vas moti? Ah, saj to ni nikaka globina! Brez škode poskočim doli, samo recite!«

Zasmejala se je. Smeh je pomagal, da je bila takoj prejšnja Dana.

»Saj se ne bojim. Samo vajena nisem takihle jutranjih izprehodov.«

»Se boste že privadili, bodite brez skrbi!«

»Le trdo me primite v tej šoli!«

»Za to se pa ne bojte!« je dejal Pavle. »Janez je lahko v gorah tudi neusmiljen. Trd učitelj je, ne spregleda napake.«

»Ali ste že sami poskusili?«

»Ne le enkrat! Dosti sem jih že slišal. A ne škodi.«

»Pozor!« je zaklical Janez, ko so prišli do nekega roba, kjer je padal ozek trak vode prav na pot. »Ta slap je za zaspance dobra kopel. Le hitro skozi, če nočete biti mokri!«

Pognal se je čez škrbinico in se na nasprotnem robu ujel za žico. Dana je pa morala bolj oprezovati, ker kraj ni bil najvarnejši. Zato je dobila neprijeten pozdrav za vrat.

Doslej je šlo položno ob prijetni steni. Zdaj je pa dobro nadelana pot strmo zavila na vesino, poraslo s slečem, in s te na robič. Na levi so grozile stene, na desni se je grezil žleb v prepad, iz katerega se je čulo šumenje vode. Tedaj se je odprla pred njimi divna slika.

Pod črnimi stenami, ki jih je stražil vrtoglav stolp, se je razprostiralo obširno snežišče, na katerem je tu in tam blestel led. Izpod snega je padal v žleb visok slap, pel svojo zvočno pesem ter motil veličastno tišino gorá. Na levi in desni so pa štrleli v zrak beli apneni skladi, naloženi pravilno drug na drugega kot razvalina silnega ajdovskega gradca.

Za trenotek so obstali in molče uživali prizor, ki ga ne bi naslikala najbujnejša domišljija. Dana je stopila na rob in sklenila roke. Janez je stal poleg nje. Nehote se ji je vsilila ob tem pogledu primera: kakor Janez! Skrita lepota, a vendar strašna v svoji sili. Težko se je dotipati do tega spoznanja pri tem človeku, ki stoji tako sam zase. Stene in stolp — taka je njegova sila, kot sneg hladna in se ne kaže v besedi in vsakdanjem dejanju. Iz njega pa vre živ studenec njegovih misli, ki bi jih mogel dojeti le tisti, ki bi se mu s težavo približal po strmi poti. Slutila je, da je primera prava. Ali bi mogla do te vode, ki pada, venomer pada? Pogledala ga je in njune oči so se srečale. Iz njegovih se je bleščalo, da je morala umekniti pogled. Vendar jo je zadelo, trenotek je bil dovolj. Sliki, ki sta jo že toliko časa begali, sta se hipoma zlili v eno samo, v jasen lik, ki je zgibal njene ustnice, da je nehote dehnila: »Janez ...«

Tedaj se je zavedela. Prvič ga je tako imenovala. Je li opazil? Njegove oči so začudeno in vprašujoče žgale v njo. Stresla je z glavo in z mirnim glasom nadaljevala: »Janez, Pavle ... ali ni to krasno?«

Izzvenela je vsakdanjost, Janez pa je zaslutil v njeni besedi nekaj vdanega. Če bi ne bil Pavle prisoten, bi skušal čitati v njej svoj biti ali ne biti. Tako je pa le pokimal.

»Da, prekrasno!«

»Kaj se mudimo?« je dejal Pavle. »Naprej!«

Šli so. Krasote in nova presenečenja so vstajala pred njimi, kar je pa opazil le Pavle. Onadva sta vrtala vsak v svoje misli.

Rdeče obrobljene, bele oči markacij so jih vodile po nerodni polici, ki se je nagibala pod prevešeno steno. Pot je bila tam razdrta in prehod je bil težji. Janez je zlezel naprej in se obrnil, da bi prijel Danino roko ter ji pomagal. Na gladki plošči ji je zdrsnilo, iztrgal se ji je pridušen krik strahu in omahnila je. Toda močne Janezove roke so se bliskovito napele in prestregel jo je v svoje naročje. Trdno jo je prižel k sebi, da je čutila biti njegovo srce, njeni mehki lasje so ga pobožali po obrazu. Zgrozila sta se in v njem je zakipelo, da bi jo držal objeto in poljubil njene rdeče ustnice. Toda s silnim naporom volje jo je spustil, ko je videl Pavleta, ki ju je čudno pogledal. Zaslutil je, moral je zaslutiti, ker v Dani in Janezu je zagorelo.

»Ali sem nerodna!« je vzkliknila, ko je spet stala. »Toda, Janez, vi ste hitrejši od mačke. Komaj sem zdrsnila, že sem bila na varnem.« Občudujoče je pogledala njegovo mišičasto roko. »Da je tule taka moč? Saj ste me ujeli, kakor bi bila brez teže.«

Dobro mu je delo. »Nesem vas na Prisojnik, če hočete.«

»Jaz bom pa potem na oba pazil,« se je hudoval Pavle. »Na vas bi že, Dana, ta grdavš se pa radi mene lahko zvrne čez stene.«

Strma grapa, v kateri so bili, se je zaprla z gladko steno, čez katero je bila napeta žica in nabodeni klini.

»Tod vam bom pa jaz pomagal,« je dejal Pavle in prehitel Janeza. »Prosim!« Podal ji je roko in jo tako prepeljal preko stene, ki je postala zloglasna samo radi plošče, ki je vzidana v njej, lepo in grdo zveni njen napis: »Hanzova stena.«

Zdaj je šel Pavle naprej in Janez je bil zadnji. Čudno je vrelo v njem, ko je stopal za njo, za katero je vedel, da jo ljubi. In tudi ona bi ga mogla ljubiti, čutil je to, spoznal je prejle, ko ga je poklicala. Ni se varal. »Dana, Dana!« je gorelo v njem. »Nesel bi te na vrh, res bi te nesel. In gori, ko bi bila sama s soncem in z gorskim svetom, bi se ti izpovedal. Ali me hočeš, bi te vprašal. In ti bi prikimala ...« Ob tej misli je zatrepetal. Izvil se mu je vrisk, radosten in silen, zabobnel med stenami in zakrilil v višine.

Toda Pavle, brat? Kaj bi storil on, če Janez pridobi Dano zase? Bi prenesel njegov pogled, ali bi vzdržal, ko bi videl, da njegova duša umira, a vendar ne bi bilo besede na dan? O, ne in ne! Sam ne pridene niti kamenčka na tehtnico. Odločilo se bo samo, ker srca se morajo najti. Prepričan je bil o tem.

Gledal je brata, kako mu je ves obraz žarel od sreče, ko je tuintam pomagal Dani in jo držal za roko. Bral je bratu v duši, da mu je draga, da je ne bi mogel pogrešati. Spoznal je resno, da se zadrguje usoda v nerešljiv vozel. Poti so se zapletle, ni našel izhoda, le eno mu je bilo hipoma jasno: sam bi zanjo ne znal živeti, umreti bi mogel. Izgoreti ob njej in se upijaniti od njene ljubezni! Bil bi kot ogenj, ki bi použil njo in sebe. Kakor utrinek, ki zagori in prereže nebo v svojem poletu. Dana ne bi znala ravnati z njim. Presilen je. Pavle je drugačen, on bi živel zanjo, iskal bi njeno dušo, da bi jo združil s svojo v trajen plamen življenja.

A če Pavle ne ljubi? Če Dana ne ljubi nikogar? Morda je to samo prijateljstvo? Kaj, če je temu vzrok le njena priljudna narava?

Pot je zavila na snežišče, ki je bilo trdo in strmo in ki se je spodaj končevalo s slapom, ki ga pa niso mogli videti. Slišali so le njegov enakomerni šum, ki je prihajal iz brezna.

»Hej, Janez!« je zaklical Pavle. »Na delo!«

Janez je stopil naprej in preskočil krajno poč, ki je zevala med steno in snegom. Dana in Pavle se tega nista upala, zato sta se spustila v bolt, ki je bil globok dobre tri metre. Tu je Pavle praskal po navpični snežni steni, da sta zlezla na snežišče za Janezom, ki je že z vso vnemo sekal varne stopnice v zmrzli sneg. Proti koncu snežišča je zevala precejšnja razzeba, ki so jo morali obiti. Ko so spet stopili na skalnata tla, so krenili čez kamnite klade navzgor pod temne previse. Lahka je bila pot ob njih, kajti strmina ni bila huda in je prešla v položno, grintavo pobočje.

Sonce je bilo že precej visoko, a severne strani še ni obsijalo. Skale so bile temne in vlažne od jutranje rose. Tembolj je pa bila osvetljena Mojstrovka, ki se je belila v soncu, kot bi se dvignila iz kopeli. Globoko doli, v neizmerni globini, je zelenelo dno Suhe Pišence, iz katerega so pobliskavale skale. Po rebri Vršiča se je vila cesta v velikih ridah, njena belina se je ostro odražala na zeleno poraslem bregu.

Prispeli so do odcepa, kjer vodi desna pot skozi okno, leva pa naravnost na vrh.

»Kje pojdemo?« je vprašal Janez. Povedal jima je, kam vodi pot.

Onadva nista dolgo premišljevala, »Čim prej na vrhu, tem bolje. Kar po levi pojdimo!«

Za nekaj trenutkov so sedli, da so dúškali.

»Približno pol pota je za nami,« je dejal Janez in odpiral nahrbtnik. Vzel je čaj in ga ponudil onima dvema.

Okoli njih je kraljevala tišina, nepopisni gorski mir je ležal nad divjo prirodo. Lahke, proste in svobodne so se čutili, ko so odvrgli vse, kar jih je oklepalo v zatohli dolini. Srečni otroci narave so sedeli zdaj na tej skali in strmeli nad krasno zgradbo božje roke.

»Ali ni to res čudno, kako veže narava ljudi drugega na drugega? Zdi se mi, da vaju poznam že od davna, da je že dolgo tega, kar smo se spoznali,« je dejala Dana.

»Še več,« je pritrjeval Pavle. »Ko sem takole sproščen, pozabim na vse, ki sem jih poznal tam doli. Prijatelji, tovariši ... to so le daljne slike, kot bi ne bil nikdar pobliže znan z njimi.«

Tako blizu so bili drug drugemu. Njih duše so se pogovarjale med seboj, razumele so se. Obšlo jih je mehko čustvo, kot bi jih vse okoli njih ljubilo in bi sami vse ljubili. Razvil se je pogovor, ki je postajal vedno živahnejši. Duše so se iskale, rade bi si bile odkrite, prijateljske, a vendar jih je le še vezalo nekaj, kar jih je spremljalo še iz tesne doline. Dana je prva spoznala in hotela se je rešiti tudi tega. In kar samo po sebi umevno se je zdelo bratoma, ko je dejala:

»Verjameta, da mi je kar nerodno govoriti: gospod, slišite, in gospod, vidite? Ali ne bi bilo lepše: Janez, slišiš; Pavle, vidiš?«

Sedela je na skali, brata sta slonela pri njenih nogah. Pri poslednjih besedah sta se vzradoščena dvignila.

»Res?«

»No, da,« je mirno prikimala. »Nočeta?«

»Ti, ti, Dana!« je zaigralo Pavletu in prinesel je njene roke k ustom. »Bratovski poljub!«

Janez jo je pa skoraj objel: »Dana, zdaj si zadela. Tega sem čakal. V gorah nisem prijatelj priskutnega vikanja. Ali ni bolj prijazno, če pravim: Hočeš, Dana?, kot pa: Izvolite, gospodična Bonićeva?«

Pri tem se je smešno priklonil pred njo, da je spravil vse v židano voljo. Vzbudilo se je živahno kramljanje treh svobodnih, mladih src.

Dolgo bi se bili zamotili, če se ne bi bila priplazila od zgoraj iz poklin megla in lizala po skalah navzdol. Tudi sonce ni več osvetljevalo nasprotne vrste vrhuncev. Severna stran je bila sicer še brez oblakov, le tamle nad Kranjsko goro nekje se je potegnil siv oblak.

»Preklicane megle!« se je hudoval Janez. »Moramo naprej, če hočemo ujeti še kaj razgleda.«

»Morda se bo pa razkadilo.«

»Ne vem. Bog ve, če ni imel oni na Mojstrovki prav, ki je prerokoval slabo vreme? Stopimo!«

Obrnili so se v steno in šlo je spet navzgor. Potem čez široko grapo na obširno kamnito polje. Strašno delovanje elementov v stenah je bilo zapisano na planoti. Lisa snega je še ležala na levi, drugje pa povsod velikanske peči, velike klade, skale in grušč. Kot bi hodil tod okoli ajd z orjaškim kladivom in razbijal po stenah ter puščal za seboj grozno razdejanje. Dana je imela vtis, da hodi po razvalinah pradavnega mesta, ki so ga razrušile neizprosne prirodne sile. Iz vsega tega pa je rasla na desni razrita stena Prisojnikovega vrha.

Zavili so navzgor proti Škrbini med desno steno in zobatim stolpom na levi. Nasproti se jim je priplazila megla skoraj po tleh. V začetku so bile le nedolžne krpice, ki so se zdele kakor prednja poizvedovalna straža, ki pripravlja pot veliki vojski, ki prihaja za njimi. Nato so sledili večji oddelki, ki so se ovijali in sproščali, se lovili in podili po sesutinah. Naposled se je privalila neprijazna in vlažna glavna moč, obkolila jih je krog in krog, da kmalu niso videli za seženj daleč. Vse to je spremljal moker veter, ki je čudno zavijal v stenah na desni in se prepiral s škrbinami, ker niso dovolile prostega prehoda njegovi megleni spremljevalki.

Dana in Pavle sta šla tik za Janezom, ker je bila megla gosta. Lezli so po grušču, ki jih je utrujal in obujal slabo voljo. Kar oddehnili so se, ko so zavili spet v steno in se vzpeli po navpičnem, ostrem kaminu navzgor in po njem prišli na prodnato polico. Obrnili so se prav na desno po polici, ki se je vlekla daleč ob steni. Nato se je pričelo prijetno plezanje, tla so se zanimivo izmenjavala. Videli niso nikamor, obdajala jih je medla sivina.

Naposled so dosegli oster greben. Vprav tedaj je megla splahnela in se sunkovito pogreznila v dolino. Nebo je bilo oblačno, le tam proti vzhodu se je pretrgalo in skozi jasnico je posijalo božje sonce. Hipoma so se megle umaknile in Dana se je znašla na ozkem grebenu, ki je na levi padal v grozno globino. Zazeblo jo je okoli srca ob tem nenadnem pogledu v prepad, da je zaklicala:

»Joj, Janez, primi!«

Pa ni bilo nič hudega. Takoj so bili v žlebu, potem so zavili na levo na širok rob, še mimo razbitin in stopili na vrh.

Razgleda ni bilo nikakega. Vršce na jugovzhodu so ovijali temni, grozeči oblaki. Kot strašna pošast so se kopičili in se bližali Prisojniku. Vprav tedaj, ko so prišli turisti na vrh, se je kratko posvetilo in votlo zabobnelo.

»Huda ura bo! Glejmo, da bomo čimprej v dolini,« je dejal Janez. »Časa nimamo prav nič. Hitro se vpišita — tamle, malo pod vrhom je skrinjica — potem pa takoj nazaj.«

Pavle je ugovarjal: »Ti si pa res čuden! Prej z vso naglico gori, zdaj pa takoj doli. Ko bomo spodaj, naju boš pa spet podil kam navzgor.«

Dano je bilo strah. Tako težki in strašni, a vendar veličastni so bili oblaki, ki so se bližali. Sonce se je spet skrilo, vse nebo je pokrila siva megla.

»Vsaj malo si oglejmo tele oblake, če drugega ne,« je rekel Pavle. Bilo je res vredno. Sladka groza je morala prevzeti človeka ob tem prizoru; kot nekoč Izraelce na gori Sinaj. Sive, moreče megle so obkrožale velikansko črno kroglo, ki se je zibala in se bližala.

»Lepo je pa vendarle,« je občudovala Dana. »Da, kar groza me je te lepote.«

V tem trenotku je preklala oblake ščemeča svetloba in zrak se je stresel od rezkega treska.

»Imamo smolo. Pa smo si tudi sami krivi. Če se ne bi zjutraj toliko obirali, bi bili lahko zdaj že spet v dolini.« Janez se je obrnil in odšel k skrinjici.

VIII.[uredi]

Niso se mudili na vrhu. Hitro so se podpisali in potem so se podvizali navzdol, ker nevihta je prihajala vedno bliže.

Megle so spet ovijale sivo skalovje. Potemnilo se je, da je bilo mračno, iz megel je mrlelo, da je apnenec postal vlažen in je zdrsavalo. Neugodno je bilo tipati po mokrem kamenju in grabiti za mrzle kline in žične vrvi. Za njimi je neprestano mrmralo, megla je od bliska dobila zdaj pa zdaj rdeč odsev.

Dano je obhajal strah. Samo potresa je še treba in lahko bi si predstavljala, da beži z gore Kalvarije, ko je Križani izpregovoril z jezikom prirode. Neugodje se ji je bralo z obraza, nervozno in trepetajoče je bilo njeno oprijemanje. Vedno je izpraševala, če bodo še pravočasno prispeli na varno.

»Le pogum!« je bodril Janez. »Kar mirno kri in lepo sestopajmo! Če nas malo zmoči, ne bo take škode. — Vraga, kaj pa je to?« Roko, s katero je držal cepin, mu je streslo in vse tri je začelo po glavi neprijetno ščemeti. »Pavle, ovij svoj cepin z robcem. Brezplačno nas elektrizira.«

Tudi sam je ovil cepinove kovinske dele z blagom. Moreča groza je legala na vso pokrajino, kot bi se čisto počasi odpirala zavesa na odru, kjer se bo vršila fantastična tragedija.

Igra se je pričela. Mahoma, brez prehoda je veter zajokal okoli oglov, zaletel se v razpoko in se strmoglavil v prepade. Takoj so sledile deževne kaplje, nato oglušujoč tresk in tedaj se je usulo babje pšeno. Šumelo je in škrobotalo, bele kepice so se odbijale in poskakovale po skalah navzdol, bičale vse tri v obraz in jih zbadale kot šivanke. Zapletle so se jim v gubah obleke in se topile, da je vlaga pronicala do kože. Na vso moč so bežali. Dospeli so do police, ki se vije ob pobočju. Tam je zijal previs.

»Hvala Bogu! Stisnimo se sem notri!«

Zlezli so pod preveso in kar ugodno se jim je zdelo, ko vsaj padalo ni več po njih. Sodra se je usipala in ropotala, kot bi stresal grah po strehi. Megla se je zredčila, grmenje je ponehalo, le veter je semtertja še zabučal.


Čepeli so v tesni zijalki in postalo jim je gorko, ko so se dobro zavili in stisnili, da je toplota prehajala iz telesa v telo.

»Čisto prav,« je dejal Pavle in odpiral nahrbtnik. »Ta čas, ko se bo zlivalo, bomo pa južinali, saj je že dvanajst proč.«

»Misliš, da ne bo dolgo trajalo?« je vprašala Dana.

»Upam, da ne. Takale nevihta pridrevi, malo za rogovili in gre dalje svojo pot,« je odvrnil Janez. »To je dobro, da nismo kje niže. Tam bi nas pa lovilo padajoče kamenje in hudourni plazovi.«

»Ali smo tukaj na varnem?«

»Brez skrbi! Spodaj pa, ko pride mahoma toliko vode, se prične vse, kar ni trdnega, gibati. Voda potegne za seboj grušč in kamenje, cele tone skalovja drevé v dolino. Če te preseneti tako preseljevanje, tedaj ni tvoje življenje piškavega boba vredno.«

Sodra je ponehala, le gost dež se je ulival, ki se je pa polagoma umiril. Čez pičle pol ure je le še malo pršalo.

»Mislim, da se je uneslo,« je dejal Pavle, »sedaj pot lahko spet nadaljujemo.«

»Ne vem,« je dvomil Janez. »Ni še bilo najhujšega. Kaj pa, če je bila to le predigra?«

Dana je sklenila roke: »Bog se usmili! Kakšna je pa potem igra? Ali ni bilo že tega dovolj?«

»Navadno je še hujše. No, pa vendarle pojdimo.«

Šli so. Po policah in po vdolbinah se je nabralo ledeno zrnje. Pričelo jih je zebsti, zato so se hitro gibali. Droben dež je mrlel in megla se je spet pričela kopičiti, posamezne cunje so se združevale, nanovo jih je gosto ovilo in postalo je še bolj temno. Vse se je začelo iznova. Le da je prej oddaljeno grmenje prihajalo zdaj vedno bliže. Prišli so do navpičnega kamina, ki se je potapljal v meglo. Spuščali so se navzdol; ko so prišli na škrbino, je zasikala žareča kača nad njimi in treščila v bližnji skalni stolpič. Streslo jih je in bratoma je skoraj zvilo roki, v katerih sta držala cepina.

»Da nismo tega vraga pustili spodaj na snežišču,« se je jezil Janez na sekiri, »saj ga tukaj nismo prav nič potrebovali.«

Dež je postajal gostejši, ozračje je bilo bolj in bolj prepojeno z elektriko.

»Pustiva cepina tukaj! Bo že kdo popoldne stopil ponju.«

»Ne, predaleč je,« je rekel Janez in mu ponudil še svojega. »Na, vzemi in hiti z njima navzdol, midva bova že prišla za teboj.«

»Tvojega ti pustim na snežišču. Na svidenje! Pazi na Dano!«

»Na svidenje! Pa le pohiti in nama pripravi čaja!« je klical za njim.

»In Mandićevo potolaži! Reci ji, da sva pri gorskih vilah v gosteh,« je dodala Dana.

Pavle je izginil v megli in le ropot rušečega se kamenja je pričal, da se mu je mudilo. Dana ni mogla hiteti in morala sta hoditi počasi, kot bi bilo najlepše vreme. Voda je curljala z vseh sten. Janezu je bilo mučno, ko je moral na vsakem količkaj sitnem mestu pomagati. Pot le ni bila tako nevarna, spuščala sta se po vesini, posuti z gruščem. Lahko bi hitreje stopila, pa se je Dani zdelo, da bo takoj zdrsnila, brž ko bi le malo živahneje prestavila nogo.

Tedaj se je ulilo kot iz škafa, dež ju je pral in močil, kot bi stala pod prho. Dana je postala še bolj boječa, tako da sta se komaj še pomikala dalje. Janezu je bilo, da bi pobesnel:

»Stopi hitreje, prosim te. Kmalu bova pod velikimi previsnimi stenami, tam povedriva.«

»Ne morem!« Šlo ji je na jok. »Saj vidiš, kako drči!«

Neusmiljeno je lilo in blisk za bliskom je rdečil meglo okoli njih. Videlo se ni niti korak daleč. Dana je bila premočena, neprijeten hlad jo je gladil po koži. Strašno ji je bilo, prijela jo je malodušnost, zapustile so jo moči, da se je sesedla na mokra tla in živci so ji popustili: zajokala je.

»Janez, saj ne prideva nikamor.«

»Dana!« Kot otrok je sedela tam in iz njenih lepih oči so tekle solze in se mešale z dežjem, ki je močil njen obraz. Stal je pred njo in prvi trenutek ni vedel, kaj bi počel.

Prijel jo je za roko in dvignil:

»Pojdi, saj bova takoj pod streho! Ne bodi no tako malodušna!«

Ko se je je dotaknila njegova močna roka, se je nekoliko umirila. Pokojno je šla za njim. Držal jo je za zapestje in vodil skozi meglo in neurje navzdol čez klade in poke. Zdrsnila sta po grušču in takrat se je megla zredčila. Stala sta pred težko previsno steno, čez katero je drevel debel slap vode. Skočila sta kar skozi stranski curek slapa in obstala pod steno. Tu je bilo suho in varno.

»Zdaj sva kot v Abrahamovem naročju. Tukaj počakava lepšega vremena.« Odmetal je nekaj skal, da je pripravil udoben prostor, ter položil nahrthnik na tla, da je Dana sedla nanj. Spustil se je poleg nje na kamenje in jo objel z desnico okoli pasú, z levico ji je pa brisal od solz in dežja mokro lice. »Tudi pri tebi se mora zjasniti.«

Sram je je bilo prejšnje nenadne malodušnosti, da je povesila glavo. Nasmehnila se je in prikimala.

»Vidiš,« ji je govoril z mehkim glasom na uho, »meni že sije sonce.«

Nevihta je še vedno naraščala. Bila sta pod previsom, zato ju ledena zrna niso več dosegala in bičala. Ko sta bila tako na varnem, je Janez blazno besnenje prirode pričel uživati. Megla se je dvignila, ugledala sta za čuda veličasten prizor: vsa skalnata priroda se je zgenila, ko so jo bíle divje podnebne sile. Čez steno, pod katero sta sedela tesno drug poleg drugega, je drevila voda, ki se je zbrala v steber in zviškoma padala na grušč. Skozi padajočo vodo sta videla rob, čez katerega je letelo kamenje, ki je požvižgavalo z višin. Od škrbine na desni se je zavalila velikanska skala, zaprašila se po melu in treščila ob veliko peč, kjer se je razletela na tisoč koscev. Strele so švigale iz oblaka v oblak, treskalo je v robove, kot bi se pričenjal sodni dan.

Usula se je spet toča, padala je tako na gosto, da je kmalu vse pobelila. Prožila je kamenje, v njen hrum se je mešalo grmenje, ropot plazov in šum padajoče vode.

»Joj. Janez, mene je strah!«

Privila se je k njemu, iskajoč zavetja pri njem, ki jo je pripeljal sem gori.

Skoraj v naročje jo je potegnil in objel jo je z obema rokama. »Strah te je? Ubožica! Saj to so povsem naravne reči, glej, samo gora se je malo zgenila in zavzdihnila. Priroda se hoče pokazati v vsej svoji divji lepoti pred nama. Sonce, toplota, mirni dnevi in zložne poti so le za slabiče, za tiste, ki uživajo naravo, kadar jo gledajo z mehkužne strani. Dana, za nas to ni! Narava je v svojem jedru divja, njena prvotna sila je grozna. In mi jo hočemo tako. Hočemo vrtoglavih strmin, hočemo brezdanjih globin, širine, divjine, poleta. Zatrepetalo mu je pred očmi in mahoma je moralo na dan vse, kar je gorelo v njem. »Uživamo v blaznem spevu zbesnelih elementov, v tresku in gromu, v plazovih in hudournikih. Hočemo borbe, vreti mora vse okrog nas in v nas. In ti, Dana se bojiš? Ti moj deklič! Dana, moja si, v meni divja huje kot v tej gori. Dana! Reci, da si moja. Dana, deklič, da hočeš z menoj.«

»Janez!« Kriknila je, trepet jo je objel, z obema rokama se je uprla ob njegove prsi in se mu hotela iztrgati. Sršelo je iz njegovih oči, v sivih zenicah je videla neurje, ki je tekmovalo z nevihto. Bil je vroč in težko je dihal, v očeh mu je gorelo in plamtelo, da jo je palilo v dno duše. Dolgo in začudeno je strmela v njegove oči, ki so se vpijale vanjo, zapovedovale ji, pritegovale jo k sebi. Grozen in lep je bil obenem, volja se mu je zarezala v obraz. Bala se ga je in zraven bi se mu vdala vsa.

»Janez, pusti!«

»Ne, Dana! Odločiti moraš. Povej! Jaz norim, če hočeš, grem proč, odidem v vihar, da me podsuje kamenje. Če hočeš, sem tvoj, ves tvoj ... Dana, v meni gori, gori ...«

Čutila je, da omahuje pred silo, ki je vrela iz njega, njene uprte roke so popuščale, vedno bliže je pritegoval njeno dušo, zasužnjeval njeno voljo — in prelomilo se je v njej. Ovila mu je roke okoli vratu, zaprla oči in ni se mogla braniti, ko sta se našli njuni ustnici v dolgem, pekočem poljubu.

Tresk za treskom je pretresal ozračje, babje pšeno je pobelilo vse položnejše pobočje, vihar se je prav tu hip najhuje razdivjal. Janez in Dana sta pa sredi te zbesnele narave pozabila na vse, v vsem vsemirju sta živeli zanju le njuni duši, ki sta se združili v en sam plamen, ki je zaplapolal v neznane višine.

Divja narava, strastna in kruta v svojem plesu, je slavila svojo zmago. Veter se je zaganjal v razpoke in kakor krohot je zajokalo v njih ...

Pavle je drevil navzdol. Megla je postajala gostejša, vedno hujši treski so ga podili naprej. Cepinov ni mogel več obdržati. Prehudo je bilo. Položil ju je za skalo in pokril s kamenjem. Ko se je spuščal po kratki steni, se je ulila ploha, da mu je teklo po čelu in čez oči tako, da skoraj ni mogel več gledati. Stena je bila črna in spolzka od mokrote, bilo je temno kot v mraku.

V takem ni mogel nikamor dalje. Bil je razburjen, v megli ni vedel, kje je in moral si je poiskati zavetja. Blizu je bila nekaka grapa, ob kateri je tekla široka poč. Stisnil se je vanjo. Tik ob njem je tekla voda. »Če naraste, me bo zalilo,« si je mislil. Zapustil je to zavetišče in zlezel niže, da bi našel primernejše zatišje.

Iz megle se je pokazala temna luknja, zlezel je do nje in se vanjo skril pred dežjem.

Tako, tu je bilo prilično suho. Počakati je hotel, da mine najhujši naliv, potem bo skočil po cepina in bo nadaljeval pot. Udobno se je namestil, se stisnil čisto v kot in čakal, da se vihra poleže. Strmel je v sivo, mokro meglo in mislil na onadva. Gotovo vedrita kje, saj od Dane vendar ne more zahtevati, da bi hodila po takemle. Bog ve, ali jo ne bo to tako preplašilo, da še danes odide v Kranjsko goro. Pred njim se je pojavil njen obraz, strmel je v njene lepe črte. Že dolgo je nosil v srcu skrito bolečino. Nekoč jo poprosi, mora poprositi, gotovo mu ne bo odbila. Saj je do njega tako prijazna, večkrat je ujel njen pogled, ki je nečesa iskal v njegovem obrazu. O, njegova bo, ustvarita si miren, prijeten dom, življenje jima bo potekalo brez hudih težav, brez vihravosti, z roko v roki bosta stopala po poti življenja, ki jo bo kolikor mogoče posul s cvetjem. Tedaj bo dobilo njegovo življenje svoj smisel.

Toda, ali ne sluti nečesa bridkega! Ali se mu ne dozdeva nekaj temnega? Odmahnil je z roko. Ne, ne, Dana ni za Janeza, presilen je zanjo, brat mora poiskati žensko, ki ga bo vsaj malo dosegala v njegovem hrepenenju po nedoumljivem poletu. Njegova pota so zanjo prenevarna in prestrma, šla bi z njim v sreči le za trenotek, potem bi bila razočarana. Saj pozna Janeza! In pozna tudi Dano.

Megla se je mahoma dvignila in Pavle je presenečen spoznal, kje je. Bil je v vdolbini ogromne skale, stala je v grapi obširnega žleba, ki je tekel od sten mimo njega in se končeval za lučaj daleč v prepad. Žleb je bil zbirališče, kamor se je ob hudi uri stekalo vse kamenje od daleč naokrog in grmelo po njem navzdol čez zadnjo steno. Nasprotni rob so bičale strele, kot bi vžigal umetni ogenj. Da bi se umaknil, je bilo prepozno, že se je odprlo peklo in ples se je pričel.

Završalo je in na gosto se je usulo ledeno zrnje, ki se je odbijalo od plošč in poskakovalo po pobočju. V nekaj trenotkih je bilo vse belo in korito se je pričelo gibati. Pavle je potegnil noge k sebi in se stisnil kolikor mogoče v duplino. Prihrumela je voda, v začetku rjava, tekla je le po sredi žleba. Toda postajala je črna, valila je s seboj skale in grušč, mlela jih in drobila. Kamniti plazovi so z zamolklim ropotom drevili mimo njega, tok umazane vode in skalovju je naraščal.

Pavletu so se ježili lasje, kajti po zraku je začelo s sten frčati kamenje. Udarjalo je pod njim in nad njim v skalo, v kateri je čepel. Samo drobec, velik kot oreh, naj mu trešči v glavo in zvrnil se bo v plaz, ki je gomazel pod njim. Dobesedno bi ga zmlelo. Blazna groza ga je obhajala. Kamenje je treskalo okoli in okoli, nekje od strani se je morala privaliti težka skala in zadeti v njegovo, ker se je stresla in zazibala, drobci pa so štrcnili na vse strani. Pod njim je pa plaz s strašnim hrumom mlel in trgal, kot črna lava so se pomikale mimo gore kamenja.

Skala, v kateri je sedel, se je stresala. Udarec za udarcem je bíl obnjo. Samo da bi vzdržala! Da je ne bi zvrnilo! Joj! Občutno ga je udarilo po glavi in, če bi ne bil imel ovitega nahrbtnika, bi ga bilo ubilo.

Začelo se mu je vrteti in bil je na meji blaznosti. Da le ne bi popustili živci! Pričel je moliti. Bog ga mora varovati! Ali naj mu pošlje smrt takoj. Samo te negotovosti nikar! Prihodnji trenutek mu lahko razbije nogo, raztrga bok, zlomi roko, zmaliči glavo. Ali ne bo ponehalo? Ne! Peklenski hrum je še naraščal. Naj ga ubije takoj, če misli.

Živci so popuščali. Začel je kleti. Ustrašil se je, ko se je čez skalo usul debel grušč, ki je odprtino votline zakril kakor zastor. Kot večnost je trajalo vse to. Ali ga je opozorilo? Spet je molil in med molitev se mu je umešala kletev.

Ves izčrpan in skoraj nezavesten je bil, ko se je poleglo. Odvil si je nahrbtnik in se ogledal. Po žlebu je tekla samo še voda, ki je bila zdaj čista. Le tu in tam je še zaropotal kamen. Toča je ponehala, dež je rahlo pršel. Nasprotni rob je bil ves bel od ledenih kroglic, kot bi zapadel sveži sneg.

Dolgo je trajalo, preden se je umiril. Ves čas, ko se je tiščal stene, mu je tekla za vrat voda, ki se je izcejala v votlino, da je bil ves premočen. A tega mu ni bilo mar. Samo da je strah minil.

Pogledal je na uro. Pol treh! Zdaj se mu ni zdelo tako dolgo, čeprav so se mu prej minute raztegovale v večnost.

Tedaj je planilo vanj: »A kaj je z Dano in z bratom?«

Dvignilo ga je, vrgel si je raztrgani nahrbtnik čez rame in hitel navzgor onima dvema naproti.


IX.[uredi]

Pavle je hitel navkreber. Drevil je, da so se znojile utrujene mišice. Spotoma je grebel v svojo skrb: Če se jima je kaj pripetilo? Bog! Vse je lahko mogoče, ubog kamen bi bil dovolj, ki bi zadel Janeza. In kam naj se potem obrne Dana? Izgubljena bi bila, brezpogojno izgubljena!

Dosegel je skalo, kjer je pustil cepina. Čez položno snežišče in sesutino je videl daleč. Tja do previsnih sten. Nikogar! Bal se je, da bo ugledal v kaki grapi sled, ki bo razkrila najhujše. Vse bi bilo mogoče.

Glej! Hvala Bogu! Tamle, čez tistele klade jo Janez vodi za roko! Iz globine prsi se mu utrga:

»Hohej! Dana! Janez!«

Hitel jima je naproti. Začudeno sta ga pogledovala, ko je dospel do njiju in ju veselo ogledoval:

»Sta še živa? Mislil sem, da bo vsega konec.«

»Pojdi no!« se je čudil Janez. »Kaj te je bilo strah?«

»Strah? Kaj še! Norel sem od groze, verjemi mi! In samo prijaznemu slučaju se imam zahvaliti, da sem tu.«

»Kje si pa vendar bil?«

»V peklu. Naravnost iz pekla prihajam.« Začel je opisovati, kaj je doživel, a beseda ni mogla povedati tistega, kar je Pavle v uri strahu v resnici prestal.

Prišli so do cepinov, vzela sta ju, potem so se spustili v žleb. Pavle je pokazal vdolbino, kjer je čepel in blaznel. Zdaj ni bilo videti tako hudo. Še Pavle se je čudil in skoraj ni verjel, da je tod prestal toliko groze. Kako narava lahko svoje lice spremeni!

Z vseh sten je teklo. Ko so šli skozi nizek kamin, se niso mogli izogniti slapu, ki je padal v razpoko. Morali so skozi vodni curek, ki jim je zmočil še tiste nitke, ki so bile doslej še ostale suhe.

Molčali so. Janez in Dana sta nosila v sebi sladko skrivnost in ni jima bilo do besed, ko jima je pa v dušah kar pelo. Še je v obeh zvenela skladba, ki jo je izvajala priroda, še sta drhtela od sproščene strasti.

Nikjer niso počivali, ker moča je postajala neznosna. S sten je teklo, povsod je curljalo, zrak je bil prepojen z vlago. Hiteli so, kolikor je Dana premogla.

Dež je že pojenjal, ko so prišli do vélikega snežišča. Čez sneg je nekdo prihajal. Ali je tudi tega zalotila huda ura? Začudili in razveselili so se, ko so spoznali turista, ki je včeraj govoril z Janezom na Mojstrovki.

»Kaj pa vi iščete tod?« ga je povprašal Pavle.

»Vas!« je tu odvrnil. »Spodaj smo mislili, da vas je vse skupaj odneslo.«

»Kakšno je pa tudi bilo!«

»Gospodična, ki je bila včeraj z vami, ves čas tarna po koči. Da smo jo potolažili, sem vam šel naproti.«

Iskreno so se mu zahvalili za prijaznost in trud.

»Saj ste toliko dobri, da boste pomagali gospodični?« je rekel Pavle. Videl je, da je izmučena in utrujena.

»Seveda, seveda!«

»No, potem sta ji dva v pomoč. Jaz skočim naprej in pripravim čaja ter gorkih odej. Ali ne, Janez?«

»Le,« je prikimal, »boš vsaj vzgojiteljico že prej pomiril.«

Pavle je pohitel naprej, trojica je pa šla za njim. Povsod se je poznalo neurje, vsak žlebič je bil izčiščen in marsikod je svež grušč pokrival rušje.

Čez dobre pol ure so bili že v dolini. Koča jih je že vabila. Ko so prešli peščene plazove, jih je ustavila umazana voda, ki je drevila po sivi, suhi hudournikovi strugi. Spremljevavec, ki se je medpotoma predstavil: »Lipovec, studiosus iuris«, jo je preskočil po skalah, ki so molele iz deroče, rjave vode. Na koncu je sicer malo pomočil nogo, a jo je takoj otresel. Potem je vprašal:

»Gospodična, ali bo šlo?«

»Ne vem.« Pogledala je Janeza, kot bi pri njem iskala pomoči in sveta, kako naj pride čez. »Padla bom. Ne upam si.«

Tudi Janez je vedel, da ne bo zmogla, ker bi celó sam brez smole težko prešel. Sklonil se je k njej:

»Ali naj te ponesem?«

Prikimala je. Dvignil jo je na svoje močne roke in kar zagazil v vodo, ki ga je hotela spodnesti.

Gledala ga je v obraz, srečala sta se s pogledi in se nasmehnila drug drugemu.

»Pazi! Če padeš!«

Čisto k sebi jo je stisnil: »Kako bom padel, saj dragocenejšega tovora še nisem nosil!«

Srečen smehljaj ji je zaigral na obrazu. Lipovec je šel po stezi, da ji je Janez lahko ukradel poljub.

»Porednež! — Veš, spomnila sem se. Pavletu nikar ne pravi ničesar! Nikomur! Naj bo samo najino!«

Molčé ji je pritrdil.

Mandićeva je hodila po jedilnici gor in dol ter vila roke. Zakaj so šli! Če se jim kaj pripeti, če se pripeti kaj njeni Dani! Kako bo stopila pred Bonića? Ali bo imela še mirne ure pred seboj? Saj jo je prav za prav ona zvabila v gore, ona ji je svétovala, naj se obrne do bratov. Kadar je treščilo, je zamižala, jeknila in obstala za trenutek, potem pa spet begala po sobi do prihodnjega treska. Veter se je zaganjal v ogle in metal dež ob šipe, da so se vdajale. Prisojnik je bil ves v megli. Če je stopila na prédrje, je prihajalo od sten zamolklo hrumenje, ki je pregluševalo šum dežja. V meglah so se vžigali bliski. Če je že tu tako hudo, kakšno mora biti šele gori! Najrajši bi se jim odpravila naproti. Toda kam bo sirota prišla v takem!

Navzoči planinci in oskrbnik so jo mirili. Končno se jim je to le nekako posrečilo. Sedla je v kot in strmela skozi vlažne šipe na oknu.

Tudi drugi so sedeli za mizami in se dolgočasili. Nekateri so se davi odpravili na Mojstrovko, drugi na Špik, pa so se še pravočasno vrnili, ne da bi dosegli vrhove. Tukaj je bila tudi družba, ki je bila včeraj na Mojstrovki. Nemo so sedeli za mizo in le zdaj pa zdaj se je kdo pojezil na vreme, ki jim je preprečilo turo čez Kriško steno v Vrata. Lipovec je sedel med njimi, žulil svojo kratko pipo in gledal skozi okno. Megla se je pričela redčiti in dvigati, posamezne krpe so se lovile ob steni in se podile sem in tja, gori in doli. Videlo se je grintavo pobočje nad Suho Pišenco ter del spodnje stene Prisojnika. Mahoma je Lipovec pokazal skozi okno:

»Poglejte, se že trga!«

Pohiteli so k oknu in ugledali prizor, ki je marsikomu ostal za vedno v spominu. Po žlebovih je drevela umazana voda ter vlekla s seboj kamenje. Črna zmes je padala čez stene, v slapovih je grmela v dolino. Dekleta, ki so bila v Lipovčevi družbi, so pobledela ob misli, da se zdaj oni nahajajo tam gori. Čisto na levi je padala strašna skala, drevila navzdol, zaprašila se na melí ter z velikanskimi skoki dosegla peščene plazove, pomendrala na svoji poti ravšje, polomila nekaj samotnih macesnov ter obstala spodaj nekje v gostem rušju.

»Zdajle ne bi bil rad v steni,« si je marsikdo mislil. Mandićevo je ta prizor razburil. Če bi bilo lepo vreme, bi morali biti že zdavnaj nazaj. Kje so? Morda so v nevarnosti pa čakajo pomoči? Obrnila se je k oskrbniku, naj bi jim šel naproti. Ta se je nasmehnil in jo potolažil:

»Ne bojte se, saj je Košak z njimi. Ta vam ju pripelje doli, pa četudi bi se peklo zarotilo proti njim.«

To oskrbnikovo zaupanje v Janeza jo je spet nekoliko umirilo; drugim je pa vzbudilo radovednost, kdo in kakšen je ta Košak, o katerem je govoril oskrbnik. Kdor je količkaj poznal naše gore pobliže in se zanimal za plezanje, je vedel o Janezu to ali ono in hitel pripovedovati. Lipovec je postal glasen in je pravil, kako je nekoč Janez z dvema tovarišema dva dni in tri noči zmrzoval v severni steni Planjave, ko radi slabega vremena nikamor ni mogel. Napravil je tudi nove pristope v tej in oni smeri.

Tako so se vsi, ki so bili v jedilnici, kmalu spoznali in se razgovorili. Pogovor se je pričel sukati o gorah in o vsem, kar je kdo v njih že doživel, da je čas hitreje mineval.

Neurje se je poleglo in tedaj se je Lipovec odpravil:

»Pojdem pogledat, kaj je z njimi. Upam, da jih kmalu srečam.«

Nekateri so mu branili, trije so pa hoteli z njim. Pa se je vseh obranil in sam hitel zamudnikom naproti.

Minila je spet ura, ko so zagledali nekoga, ki je drsel po melu pod steno. Kmalu je vstopil v jedilnico. Vsi pogledi so se radovedno zadrli vanj. Mandićeva se mu je vrgla naproti in vsa trepetajoč vzkliknila:

»Moj Bog, gospod Pavle, kaj je? Kje sta onadva?«

Pričakovala je nekaj hudega, težkega, a prišlec se je nasmehnil, nato mirno odložil cepin in nahrbtnik.

»Za menoj gresta, z onim, ki je prišel naproti.«

Vsi so ga radovedno obstopili in pričela so deževati vprašanja.

»Pozneje, pozneje! Najprej se moram preobleči. Gospod oskrbnik, prosim, pripravite zame in za one tri čaja. Pa močnega!«

Odhitel je gori v sobo, kjer je odložil mokre cunje, poiskal nekaj kosov suhe obleke, obul plezavke ter se zavil v odejo. Prepasal si jo je, da je bil kakor v krilu, in tak se je vrnil v jedilnico. Mokro obleko pa je odnesel v kuhinjo in jo razobesil, da se posuši.

Zdaj je pripovedoval in pil čaj. Poslušali in vpraševali so ga vsi hkrati, lačni čudnih novic z gorá.

Tedaj so zunaj zaropotali koraki, prišli so Dana, Lipovec in Janez. Sprejeli so jih z glasnimi pozdravi in Mandićeva je planila Dani okoli vratú. Janez se je postavil ob vratih in gledal to veselo razburjenje. Široko se je smejal in odzdravljal. Kaj za vraga toliko prahú radi te uboge nevihtice! Neumno se mu je zdelo. Zahvalil se je Lipovcu za skrb. Prav tako se mu je zahvalila Mandićeva, Janeza je pa samo gledala:

»Ali vam ni kaj prav?« jo je dražil Janez. »Če hočete, jo pa odvedem nazaj.«

»Saj ni Janez kriv,« je rekla Dana.

»Ne, ni kriv. Ampak smeji se, kot da jo je pripeljal s plesa.«

»Saj pa je tudi bil ples. Pa še kakšen. Lepšega ni nikjer.« Obrnil se je k Dani: »Pojdi vendar in se preobleci! V kuhinji te čaka čaj.«

Prijel jo je za roko in jo odvedel. Mandićeva je z odprtimi usti gledala za njima: »Od kdaj se pa ta dva tičeta? Pa tako domače se vedeta!« Stresla je z glavo in stopila za njima, da bi pomagala Dani pri preoblačenju.


X.[uredi]

Že proti večeru se je zjasnilo in za drugi dan se je napovedovalo najkrasnejše vreme.

V koči je gorela luč in od peči se je širila prijetna toplota. Vsem je bilo ugodno, pozabljene so bile popoldanske skrbi in med navzočnimi se je razvila živahna zabava.

Bila je tu Janezova družba, ki je sedela za oglom velike mize pri vratih in kvartala; potem ona družba, s katero je hodil Lipovec in ki je zdaj ob nasprotnem oglu igrala zabavno igro, pridružil se jim je tudi Hanza; pri sosedni mizi sta se pa po svoje zabavala fant in dekle. Vsi drugi so odšli v Kranjsko goro, nekaj se jih je odpravilo v Erjavčevo kočo, da bi bili bliže Mojstrovki in Slemenu, čez katerega so jutri nameravali.

Mandićeva, ki je igrala z Janezom, je vrgla svojo poslednjo karto. Igra je bila zapletena, da niso niti slutili zadnjih kart, zato je Mandićeva samozavestno pogledala, češ, kdo mi prevzame. Dana se je pa nasmehnila in zaklicala: »Igra je moja, srčna dama in srce je adut.«

»Bog ve,« je odkimal Janez ter je pogledal: »Moj srčni kralj je močnejši!«

»In na srčnega asa ste pozabili?« je zmagoslavno vzkliknil Pavle in končal igro v svoj prid.

Mandićevo je jezilo, da je izgubila igro, pa se je namrdnila: »Seveda, če skrivate srca do zadnjega in šele na koncu pridete z njimi na dan.«

»Meni se ne ljubi več,« je rekla Dana in odrinila karte po mizi. »Janez, kako bo jutri? Ali bomo počivali, ali pojdemo dalje?«

»Ne vem. Kaj mislite drugi?« je odvrnil.

»Hm!« je dejala Mandićeva, ki je že pozabila na popoldanski strah. »Menim, da bi jutri lahko nadaljevali. Seveda, če ni morda Dana utrujena.«

»Prav nič.«

»Potem bi torej jutri odšli čez Križko steno v Aljažev dom.«

»Tam bo pa pač treba en dan počivati,« je rekel Pavle.

»Prav. Medtem ko boste počivali, se bom pa jaz spravil nad severno triglavsko steno. Moram poskusiti, če se je roka že popolnoma pozdravila.«

»Ali ne moreš vsaj en dan mirovati?« ga je vprašala Dana.

Nasmehnil se je, a ni odgovoril. Je bil pač tak. Če je bil v planinah, se mu je zdelo greh lenariti.

Tedaj so obrnili pozornost na Hanzo, ki je pravkar razkazoval neko čarovništvo. Vsi so tiščali okoli njega in tudi ti štirje so se pridružili. Njegovo šegavo pripovedovanje je vzbudilo obilo smeha. Končno se je pokazal ves uspeh čarovanja: eno izmed gospodičen so speljali na led, kar je rodilo precej prisrčnega smeha. Seveda ni nihče zameril nedolžni šali.

To je bilo še celó povod, da se je vsakdo česa spomnil. Dvigovali so stole na vse načine, igrali z žlico in počenjali pač to, kar delajo turisti takole zvečer v toplih, domačih kočah, da si preženejo dolg čas in ustvarijo prijeten večer. Zdrav humor, ki zbliža ljudi in jih veže, to je značaj takih večerov v planinskih kočah. Preprosti otroci hočejo prirodne zabave, ne izmaličenih plesov, opolzkih opazk in prisiljenega vedenja.

Tako se je razvilo prijetno veselje med temi ljudmi, ki so se otresli nenaravnih spon, s katerimi veže družba, in so se zabavali kot stari znanci. Nihče ni pomislil, da se bodo jutri ločili in se ne bodo morda nikdar več videli. Vsi so nosili v srcu ljubezen do čistega gorskega sveta, ki tako zbližuje in druži.

Tako nihče ni opazil, da je Dana odšla in kmalu za njo tudi Janez.

Naslonila se je zunaj na prédrju ob ograjo in strmela v zvezdnato nebo. Zjasnilo se je popolnoma in ni bilo videti oblačka. Dolina je bila v temi, le vrhove je oblival mesec. Prisojnikove stene so bile v senci, edino krona na najvišjem stolpu se je bleščala v nadzemski luči. Danina duša je hitela tja gor, pod tisto veliko previsno steno, ki je ne pozabi nikdar več. Vzbudil se je v njej podoben vihar, kakor je besnel popoldne okoli nje. Janezova sila, ki jo je omamljala, je vzvalovala vso njeno dušo. Hotela se je spomniti podrobnosti, a se ni mogla. Saj je bila kot opojena, čutila je, da gorí v njej mogočen plamen, ki se je strnil z žarečim kresom Janezove duše. Preko nje je vrelo nekaj strašnega, groznega in ji je trgalo notranjost z rezko, a omamno, sladko bolečino. Ni vedela, ali je bilo neurje v njej ali zunaj nje. Jasno ji je bilo samo eno: poleg nje je bila priroda, vse tiste temne razpoke, blazno vrtoglave višine, sila viharja, strele in plazovi — vse to je bilo poleg nje kakor poosebljeno, utelesilo se je bilo v človeka, vstopilo je vanj, ki jo je vzel vso in ji dal vse. Ob spominu nanj se je zgrozila, opojilo jo je, da se je morala nasloniti na podboj in zapreti oči. Tedaj je začutila, da so se ovile okoli nje roke, njenih usten se je nekdo rahlo dotaknil in se vžgal vanje, da jo je zapeklo in ji je zatrepetalo telo.

Ali je to sen ali resnica? Počasi je odprla oči, da se ne bi izgubil privid. Nad njo se je sklanjal Janez, njegove oči so še v temi žarele. Čutila je biti njegovo srce.

Izvila se mu je. »Ne, Janez, ne!« Bala se ga je, presilen je bil zanjo. Zdelo se ji je, da jima bližnji Prisojnik grozi.

»Dana, zakaj si odšla?«

»Ne vem. Dušilo me je.«

»Tudi mene, ker te ni bilo več notri.«

Pred kočo je pod smreko samevala miza. Vedel jo je tja in sedla sta tesno drug poleg drugega. Ovil ji je roko okoli pasú.

Molčala sta. Kadar govorijo duše, beseda obnemore.

Gorska tišina je kraljevala naokrog. Iz koče ni bilo glasú. Visoko góri so trepetale zvezde na plašču noči, ki je ogrinjala dve srci, ki sta se srečali na potu svojega življenja. Zvezde, nagajive oči, so bile radovedne, ali bosta krenila skupaj dalje, ali pa bosta šla spet vsak svojo pot, le za bolečino in trpkost bogatejša.

Spet je žehtelo iz njega tisto čudno, ki jo je opijanjalo in ji jemalo voljo in razum. Čutila je, če ne bo govorila, če ne bo pretrgala te opojne tišine, bo omagala.

»Janez!«

Čislo k njej se je sklonil, da je slonelo njegovo lice na njenih laseh.

»Danica!«

Morala je govoriti. Karkoli. Drugače bi jo zadušilo.

»Povej, ali me imaš res rad?«

»Dana, ti vprašuješ?«

»Povej! Sanjala sem nekoč o nekom. Vprašujem se, ali si bil to ti. Vidiš, ko te še nisem poznala, je prišel k meni, bil je mehek kot noč, ki visi nocoj nad nama. Prijel me je za roko in me vodil po livadah. Po bregu reke je hodil z menoj, skupaj sva poslušala pesem valov. Ponoči sva šla v gaje in tam sanjala o jasnih poletnih dneh. Zjutraj me je zvabil k morju in pela sva pesem večera. Zvečer sva stopila na grič in medlela za jutranjo zarjo. Pozimi sva hrepenela za poletjem, ob jesenskih plodovih sva hotela pomladnega cvetja. Tak je bil tisti, ki me je ljubil in ki sem ga pričakovala. Mehek in dober, ki bi me vodil skozi življenje v večni pesmi po cesti, posuti s pravljicami ...«

Utihnila je in čakala. Ničesar ni rekel, le tesneje se je privil in jo hotel poljubiti. Ubranila se je.

»Takega sem čakala, vidiš. Toda prišel je drugi in drugačen. Ni bil mehek; bil je kot dan, jasen in vroč, poln sile in ognja. Ni me peljal na livade, vodil me je v breg in dol. Prosila sem ga, da bi me peljal v kraljestvo, v katerem je bil kralj. Šla sem z njim in zvodil me je v divje čeri, med stene in prepade. Ko je bobnel grom, ko so se valili plazovi in je bila divja prirodna sila najbolj razgibana, tedaj je užival, tedaj je zapel pesem stvarstvu, pel je pesem svoje duše, ki je bila enaka neurju. Nisem ga dosegala, a vendar sem hrepenela za njim, da bi čutila isto kot on. In vzel me je na svoje peroti, da je mogla moja misel do tega, kar je čutil on ...«

»Da. Dana! On ne mara mehkih livad, ker tam se pomehkužiš; hoče strmih čeri, med katerimi postaneš močna, kot so one. Noče mehkih valov, ki tožijo jokavo pesem; hoče divjo skladbo viharja, ki proslavlja stvarstvo. Ne hodi na grič, da bi medlel za nedosegljivo jutrnjo zarjo, ampak se dviga v nepristopne višine, kjer miri valove svoje duše, nad katerimi vzhaja sonce možate volje. Tak je tisti, ki te je vzel na peroti. In mora te ljubiti, tebe, ki si hotela v višine, ki še hočeš z njim na pot, samo ne upaš si. Tisto, kar si sanjala, je bila le laž. Moja Dana ne bo sanjava nezadovoljnica, temveč se bo v poletu svojega duhá dvigala še više, vedno više, da bosta nekoč z njim uresničila pravljico; pa ne tisto o vilah in neresnih dušah, ki bi ti jo polagal mehki človek na pot, temveč ono pravljico o velikanih in silnih čarovnih močeh ...«

Nežna roka mu je zastrla usta sredi besede. Dani je udarjala kri v sencih in prsi so ji burno plale. »Da, Janez, da, šla bom s teboj. Tvoja misel bo moja misel. Saj jaz sem ti in ti si jaz.« Poljubila ga je na ustnice, ki so tako lepo govorile.

Nevidni žar, ki je plal iz Janeza, pa jo je palil v dno duše.

XI.[uredi]

Narava se je prebudila, bila je kot sveže, mlado dekle, ki vstane zjutraj spočito z novimi nadami.

V hladnem jutranjem zraku so se dvigali po sesutini. Na desni je strmela silna Razorjeva stena. Gladke plošče, zajede, previsi in stolpi so sestavljali velikansko stavbo. Pred njimi se je zaključevala Krnica v na videz neprestopnih stenah, ki so v loku zapirale mračni kotel. Na levi so se stene nadaljevale v Rogljici in zobati Škrlatici.

Prišli so do velikih skal, ki so ležale razmetane po grušču. Pred njimi se je odprl kotel: krasno gledališče, ki ga je zgrudila narava za divje prirodne igre, je stalo pred njimi. Malo na levi se je belilo strmo snežišče, nad katerim se je dvigala Križka stena.

Bili so že utrujeni. Davi navsezgodaj jih je Janez zbezal iz postelj in pognal v hladno jutro. Skraja so godrnjali, ko so se spuščali proti Krnici, a ko je sonce pozlatilo vrhove in so se pred njimi razgrnile lepote pravljično lepe gorske doline, je vsa slaba volja hitro splahnela. Kakor molitev se jim je izvila pesem, ki je zaplula do silnih vrhov.

Zdaj so se že dodobra nahodili in zato je Mandićeva odločno zahtevala, da počijejo. Sedla je na skalo, izvlekla iz nahrbtnika pelerino in se ogrnila. Dana je storila prav tako. Kaj sta torej hotela brata drugega!

Počitek jim je prijal in postali so vsi židane volje. Dana je odvezovala nahrbtnik:

»Kot bodoča gospodinja moram skrbeti tudi za notranje zadeve.« Narezovala je meso in kruh ter delila.

»Misliš, da te bo kdo hotel za gospodinjo?« je vprašala Mandićeva.

»Se bo že našel kdo, ki me bo pobral. Ali bi me vidva marala?« Nagajivo je pogledala oba brata.

»Bomo videli, kako se boš izkazala,« je rekel Janez.

»Jaz pa takoj,« je ušlo Pavletu. Janez ga je ostro pogledal in Pavle je bil v zadregi. Lepo se je izdal! Ozrl se je vstran. Da bi zakril nerodnost, je vprašal vzgojiteljico: »Kako vam je pa snočnji večer ugajal?«

Janez in Dana sta se spogledala. Njo je zalila temna rdečica, on je pa hitel gristi svoj kruh. Onadva nista opazila, da je tema dvema sitno.

»Imenitno. Nisem mislila, da znate biti Slovenci tako zabavni.«

»Dolgo se že nisem toliko nasmejal kot snoči.«

»Posebno, ko sta gospod Lipovec in ona črnolasa gospodična vlekla ploh.« Nasmehnila se je ob spominu na prijetne šale, ki so jih uganjali. »Kako se je pa tebi zdelo, Dana?«

»Da ...« Zaletelo se ji je, ko je hitela odgovarjati. »Da, lepo ...« Ni vedela, kaj bi rekla. Odkašljevala se je.

To je spravilo druge v smeh. »Saj ti vendar privoščimo, nikar ne hiti, da se nam ne zadušiš. Žalostna bi bila taka smrt v planinah.«

Spet sta se spogledala z Janezom. Oba sta bila istih misli. Torej niso opazili, da nista bila snoči prisotna. Pavle je dobil vprav tedaj, ko sta se vrnila v jedilnico, mrzel poliv, kar je zbudilo splošen smeh in tako ni nihče opazil, da sta dva več. In tudi nihče ne sluti, kako je z njima. Nasmehnila sta se in srce jima je hitreje vzvalovalo ob spominu na snočnji večer.

Dvignili so se in krenili proti strmemu snežišču pod steno. Sneg je bil poledenel in Janez je imel precej opravka, da je vsekal stopnice. Krepko je delal stopo za stopo. Dana je bila vedno tik za njim. Opazovala ga je, s kako vnemo je zamahoval s cepinom v privihanih rokavih.

Prešli so snežišče in stopili v steno. Plezanje je bilo prijetno in lahko. Mandićevo je sicer motila vrtoglavica, pa je že prestajala. Vidno so se dvigali.

Nasproti Križke stene se je šopiril Razor, siv in razbrázdan, vreden svojega imena in časti; njegov sosed Prisojnik je bil čist in brez oblačka, da se je zdelo, kot bi jih danes izzival s svojo jasnostjo. Tam nekje je bil kraj, kjer sta dve duši zagoreli s plamenom, ki je zdaj temno plapolal.

Bili so že visoko v steni, ko je predrl do njih slaboten vrisk. Ustavili so se na polici in se ozrli navzdol. Globoko spodaj so videli ozko stezo, ki je tekla po gruščnatem pobočju. Po njej se je pomikalo pet komaj vidnih točk.

»Lipovčeva družba!« jih je spoznal Janez. »Presneto so kesni.«

»Ne smeš jim zameriti,« je rekel Pavle. »Saj so tri dekleta z njimi.«

»Ali z nami niso? Pa še kakšna dekleta! Eno je več vredno kot vse tri tam doli.« Mislil je pač res samo eno, a Mandićeva je drugače razumela in se je zadovoljno nasmehnila:

»Morda pa pretiravate.«

»Nič ne pretiravam.«

Spet so zaslišali vrisk in Janez se je odzval. Spotoma ga je Dana vprašala:

»Ali nas bodo dohiteli?«

»Ne verjamem,« je odvrnil. »Kvečjemu, če bi se mi dolgo pomudili.«

»Gori na podih lahko posedimo dlje časa. Saj se nam nikamor ne mudi,« je rekel Pavle.

Sonce se je že visoko dvignilo in se razlivalo na vse strani. Rob Križke stene jim je bil vedno bližji, zmagovali so sklad za skladom. Postalo jim je vroče, da so se čela potila in telesa oznojila.

Dosegli so vrh stene. Pred njimi so se odprli široki podi in popolnoma nov svet. Na desni, skoraj poleg njih, se je dvigal za pogled strašni Stenar, ki je padal v dolino Vrat. Na levi je kipela Rogljica in zadaj za njo nažagana Škrlatica. Onkraj Vrat se je bočil Cmir s svojo kopo in kraj njega je kraljeval veličastni očak Triglav z ledenikom v naročju.

Dano in Mandićevo je prevzel razgled tako, da sta obstali in le vzklikali. Teh primorskih deklet se je čarobna slika, ki se je razprostrla pred njimi, silno dojmila.

»Te strmine, čeri, prepadi in z gruščem posuta pobočja, vse to stvarstvo vpliva, da bi pokleknil in molil,« je govoril Janez. »Kadar gledam veličastno soglasje divjine, tedaj doživljam stvarjenje sveta, dojemam strašno božjo silo, ki je ustvarila za nas težko doumljiva čuda. Tu človek mora postati veren. Toda ne licemerski, ozkogruden in klečeplazen. Ljudje mrmramo tjavendan in ne znamo moliti. Tu pa moja duša moli, časti Njega, ki se mi v gorah razodeva v vsej veličini. Tu Ga dojamem, tu Ga vsaj malo, kolikor je človeški duši možno, razumem.«

Ostali so isto slutili. Janez je nadaljeval:

»Gora se mi zdi kot odtis Njegove roke, ki je prijela še mehki svet in ga vrgla v vsemir. In če je že odtis tako lep, kakšna mora biti šele roka sama!«

V nižini je prav tedaj zvonilo poldne. Kmet na polju se je odkril, družina za mizo je sklenila roke, človek se je spomnil Nanj, ki vodi vse naše utripe. Med molitev ljudi v dolini se je mešala tiha hvalnica teh, ki so stali v soncu in svobodi, v veličastnem gorskem svetu ...

Časa so imeli dovolj, zato so sedli malo niže v zavetje in se pripravili za dobri dve uri trajajoče ugodno lenarjenje. Sedeli so na soncu, se greli in uživali bogastvo gorske lepote.

Janez je vstal, vzel fotografski aparat in odšel z Dano čez pode k robu Križke stene. Spustila sta se na levo in se izgubila Mandićevi in Pavletu izpred oči.

Pripravil je aparat in ga nameril proti Razorju. Siv in veličasten je kraljeval nad vso dolino, Križki steni nasproti. Njegov usločeni greben se je krasno vzpel do najvišjega vrha, pod katerim so pravilni skladi sestavljali steno, ki je imela ob vznožju obširne, tu in tam s snežišči posejane melí.

»Daj, bom jaz slikala,« je prosila Dana. »Ti pa stopi na rob, da boš na sliki.«

Ugodil ji je. Nato sta sedla za veliko skalo.

»Naj bosta onadva sama. Saj ju ni strah.«

»Če zasumita?«

»No — pa naj sumita! Če sva se našla, ali ne sme izvedeti tega ves svet?«

»Ne, nočem! Ti ne veš, Janez, ni mi jasno ... toliko dvomov mi še vstaja v srcu ...«

Trgalo se ji je. Rada bi povedala, da ga ne dosega, da ga ne ume. Prej, ko je govoril, je bil tako drugačen, skoraj mehek je bil. V resnici pa ga preveva sila, ki v hipni strasti vse ruši.

»Kaj te vendar muči, Danica?«

»Ne, saj me ne muči. Le izhoda ne najdem. Odkrita bom. Janez, morda bo bolelo, toda med nama mora biti jasno, kot je dan, ki naju obdaja.«

Zrla mu je v oči, z obraza se ji je čitalo, da se boji, kako bodo vplivale njene besede. Ničesar ni odgovoril, le gladil jo je po mehkih kodrih.

»Izhoda iščem. Dolgo ga že iščem. Davno je, kar je zakipelo v meni. Ali pa verjameš, da nisem vedela, koga ljubim. Dva sta bila, oba sta stala nerazdruženo pred menoj. Poznaš ju, brata sta. Janez in Pavle. Čakala sem, da mi usoda pokaže izhod. Dva sta bila, ki sta mi kalila mir, dva sta bila, o katerih sem sanjala. Prišel si ti in ločil obe sliki, razbil si ju narazen in si me vzel samo zase, odrinil si drugega, da mi je obledel. In v trenotkih opoja si samo ti, samo ti, Janez ...«

Naslonila se mu je na prsi. On je pa še vedno brez besede božal njene lase.

»Toda potem vstane spet vse znova, spet se lovim in vprašujem, če sem storila prav. Janez, jaz ljubim, a še zdaj ne vem, koga ...«

Skoraj pomoči je prosila pri zadnjih besedah. Tesno ga je objela in iskala v njegovih očeh odgovora in tolažbe za razdvojeno srce.

Janez je pričel slutiti, da se je prenaglil. Ne smel bi je navezati nase. Moral bi se obvladati. Janez, slabič si! Kaj ti pomagajo vsi napori, ki si jih prenašal s silno voljo, ko si pa padel pod strastjo! Dani bi moral prepustiti, da odloči. Toda zdaj pojdi svojo pot naprej.

Počasi, mehko, skoraj šepetaje ji je odgovarjal: »Morda je res, da te ne bi smel vzeti v tistem času zase. Toda ali nisem uklonil usode in jo nagnil na svojo stran? Ali nisem razmeknil gošče in ti pokazal poti? In to je moja pot, Dana! Ali čutiš, saj moraš čutiti, da ljubiš samo mene, samo mene, in druga slika bledi, gineva, izginja...«

Prepričevalne so bile besede, ki jih je komaj slišno izgovarjal nad njenim obrazom. Dana je drhtela v njegovih rokah ter pridušeno zatrjevala: »Da ... da, Janez ... da!«

»In z menoj moraš, prosta vseh dvomov in svobodna! Gore naju čakajo, silna in močna bova hodila za najinimi cilji in iskala sebe v nevarnostih. Dvignila se bova v višine, z naporom jih bova dosegla. Vrh je še daleč in midva morava čez steno. Ne veva kaj naju čaka, le to čutiva: ali zmagava ali padeva. Ti pojdeš voljnó za menoj, melodija tvoje duše se bo zlila z mojo v en spev.«

»Da, Janez! Mislim si takole: ustvariva si miren dom, ko se poročiva ...«

Prenehala je, kajti njegove roke so omahnile. Zavalovalo je v njem. Na to ni nikdar mislil, tega si ni nikdar predstavljal. Mahoma je spoznal, da ju loči prepad, ona ga ne bo razumela nikdar. Kako ga bo razumela, saj še sam težko dojame, kaj hoče. Opazil je, da je Dana opazila njegovo presenečenje. Hotel je popraviti, a vendar je kot odsoten ponovil: »Da ... ko se poročiva ... da ... miren dom ...« Glas je bil suh, besede so bile lesene in pogled uprt v tla.

In Dana se je zavedela. Planila je kvišku in iztegnila roke: »Janez!«

Mahoma sta si bila tuja, tako tuja kot nikdar v življenju. Nenadoma je prišlo vanjo iz neznanega, kot grozen udarec na vse tisto, kar sta na pol dogradila.

»Janez! Kaj si mi storil!« Zgrudila se je in bruhnila v jok.

Odkod je prišlo to? Saj vendar vse skupaj nima nikjer vzroka! Kot bi v obe duši hipoma segla nevidna roka in jima odprla oči. Kaj sta doslej tavala v temi?

Pokleknil je poleg nje in jo tolažil. Dvignil ji je obraz in ji brisal solze.

»Dana! Kaj ti je vendar? Tako nenadoma!«

Čutil je, da njegove besede niso prisrčne, kot da je okoval srce v leden oklep.

»Saj me ne razumeš. Jaz sem hotela tako lepo...« Jok je dušil besede.

Ne razume je? Ne, ona njega ne razume. Zanj vendar ni važen miren dom s tremi, štirimi otroki. Zanj ni važna poroka. To so postranske reči. Ubožica, ki si ga je predstavljala, kako sedi zvečer v naslanjaču s copatami na nogah in pripoveduje, kaj se mu je čez dan zgodilo v pisarni. Ona pa sedi poleg in plete; joj, ob taki misli se je zgrozil. Tako ne bo umeval nikdar zbližanja dveh src.

Komaj jo je pomiril. Le semtertja je še zaihtela in povesila pogled. Trudil se je, da bi izbrisal neljubi trenotek, a zastonj. Molčala je. Naposled je dvignila svoje lepe, vlažne oči, zazrla se vanj z dolgim, mehkim pogledom in odkimala:

»Ne, Janez! Zablodila sem ...«

Vstala je in počasi odšla. On je obstal na mestu, izprožil roke za njo, hotel je nekaj reči, poklicati jo, prositi. A ona je odhajala, počasi se je gibala njena vitka postava čez bele plošče in klade. Sonce se je igralo v njenih laseh, njen korak je bil neodločen. Če bi se ozrla, bi ji padel pred noge. Če bi jo poklical, bi počakala.

Tako je pa odhajala in Janez je strmel za njo.

Pomeknil se je prav na rob stene, tako da je tik pred njim zijala črna, pošastna globina. Globoko spodaj ga je vabilo, naj stopi doli, tam ga čaka pozabljenje. Razor mu je kimal, naj stori; Prisojnik se mu je škodoželjno smejal: »Plesal si, ko sem jaz igral ... zdaj plačaj!«

Tedaj se je stresel, pogledal proti soncu in se umaknil od prepada.

Na desni je zaropotalo, začuli so se glasovi in udarci cepinov ob kamenje. Prihajala je Lipovčeva družba in stopil je k njim.

Živahno so ga pozdravili.

»Ali ste sami?« so ga vprašali. »Kje so pa drugi?«

»Tamle spodaj lenarijo.«

Skupaj so odšli k njim. Pavle in Mandićeva sta ostro pogledala Janeza. Ali jim je Dana kaj rekla? Sedela je tam in strmela proti Cmirju. Na Lipovčev pozdrav se je nasmehnila in molčé odzdravila.

»Ali dovolite, da se vam pridružimo?« je rekel Lipovec in že je odlagal nahrbtnik. Prav tako so storili drugi.

»O, prosim, prosim!« je pokimal Pavle. »Nas bo vsaj več.«

Lipovec jim je predstavil svojo družbo: sestro Agno, njeni nekdanji sošolki Melito in Stano ter Staninega brata Poldeta.

Vsi so bili kaj živahni in kmalu sta bila vzgojiteljica in Pavle v veselem pomenku z njimi. Le Dana in Janez sta bila zatopljena v svoje misli. Dana je še vedno sedela na istem mestu. Ko niso drugi pazili nanjo, se ji je Janez približal.

»Kaj je vendar bilo, Dana?«

Molče ga je pogledala s toplimi, a zbeganimi očmi. Peklo in bolelo jo je. Kako na lepem je prišlo vse to! Saj ne razume, le to ve, da se je motila, da Janez ni tisti, ki ga je iskala.

»Dana, napačno si me umela. Povej, kaj sem ti storil?«

Napačno ga je razumela? O, jasno ji je bilo tisto njegovo oklevanje. In vprav one besede so ji razkrile vse. Ljubi ga, a njena ljubezen je napačna. Ta ljubezen temelji na hipni strasti. To je ljubezen, ki ne nadkrili same sebe, temveč zaplamti in izgori v mesenosti. Težko in kruto je spoznanje, toda po tej poti, ki vodi v prepad, ne more dalje. Bolelo bo, ko bo trgala iz sebe, kar se je zdaj že ukoreninilo. Zvodile so jo njegove plamteče besede, zapeljala jo je sila, ki poje v njem. Ni se mogla dotipati do njegove duše in on je bil predaleč od njene. Loči ju prepad, tega se je zavedala; toda kakšen je ta prepad, tega ni vedela. On ga je siloma premostil, a vez je bila preslaba, da bi ju mogla družiti vse življenje, zato mora proč, izogniti se mu mora.

Stal je pred njo in čakal odgovora. Prvič je opazila, da je njegov pogled vdan in proseč. A ni si mogla pomagati, morala ga je zavrniti:

»Pusti me, Janez, pusti!«

»Dana!«

»Pozneje ti povem vse. Prosim te, pojdi proč!«

Brez besede je odšel. Legel je na grušč zadaj za njo. Ni ga videla, a čutila je njegov pogled.

Lipovec se je medtem spravil h kuhi. Pripravil je samovar in grel vodo za čaj. To je vzbudilo precej zabave, posebno črnolasa Melita je bila glasna in se je sukala, kot bi hotela vzbuditi pozornost nekoga; tako da se je prijateljici Stani zdelo kar sumljivo. Morda je pa prej le prav imela, ko jo je podražila, da ji je menda Janez všeč.

»Kako pa, da je vaš gospod brat tako sam zase?« je vprašala Melita Pavleta.

»Ne vem, kaj mu je.«

»Ali je vedno tak?« je bila radovedna Agna.

»O, ne! Le bojte se ga, če se razživi. Potem ga bo dovolj za vse.«

»Zakaj?«

»Rad zbada, če se pripravi.«

Ko je bil čaj kuhan, jih je Lipovec povabil bliže. Razen Janeza so se vsi odzvali vabilu. Melita je nalila čaja v dva kozarca ter ju nesla k Janezu. Ponudila mu je:

»Gospod Košak, ali vam smem postreči?«

Zapeljivo so ga gledale njene črne oči. Kakor odsoten se je nasmehnil:

»Preveč ste prijazni, gospodična!«

Vzel ji je kozarec iz roke. Melita je prisedla. »Bova pa skupaj pila, ali ne?«

Ni mu dala mirú. Obsula ga je s točo besedi in s prijaznostmi. Njena živahnost mu je razpršila vse moreče misli, tako da se je kmalu šalil.

In ko so šli čez Grunte v Vrata, je bil živahni, prijetni Janez središče, okoli katerega se je vse vrtelo. Tudi Dana je pozabila mučni dogodek, ker je v Agni našla prijetno tovarišico. Le sempatja je oba zabolelo, kadar sta se srečala s pogledi.

Melita se je držala Janeza, da sta si Stana in Agna pomenljivo namežikovali. Rekla pa ni nobena nič.


XII.[uredi]

Na koncu romantične doline Vrat stoji Aljažev dom. Z leve strmita nanj krasni Cmir in sosed Begunjski vrh. Z desne ga pa čuvajo plečati Stenar s Sovatno in Pihavcem. Čez zelene robove pogledujeta kopasta Rogljica in zobata Škrlatica, ki pa odtod ne nudita tako krasne slike kot iz Krnice. V ozadju se pa dviguje kralj velikanov, veličastni Triglav, in grozi z obširno severno steno.

Dom stoji na nizkem holmcu, ki raste sredi planotice. Obkrožajo ga temnozeleni iglavci, ki se širijo po vsej dolini. Bori in macesni prehajajo odtod v vedno redkejše ruševje, dokler ne izgine vse zelenje visoko gori v belih stenah, ki se končujejo v ostrih grebenih.

V jedilnici, v zbirališču vseh turistov, se je neutrudno sukal oskrbnik in stregel gostom. Majhen, suh in skrben je bil za vsakogar, stregel je nepočakanim gostom in komaj sproti zadovoljeval njih želje.

Bili so tu turisti, ki so jutri nameravali na Triglav. Vsi so bili glasni in polni nad in upov na jutrišnja doživetja.

Janez, ki je sedel med Dano in Melito, je vzbujal pozornost. Bog ve, kdo je povedal, da je on tisti, ki je preplezal to in to, doživel in preživel v gorah ono in ono. Morda je bil Lipovec, morda oskrbnik, ali pa kdo izmed vodnikov, ki so sedeli zunaj na hodniku. Vsi so ga radovedno gledali in z nekako važnostjo izgovarjali njegovo ime.

Melita se je nagnila k Janezu:

»Povejte mi, kako vam je, ko pridete v kočo in vzbudite takole pozornost?«

»Ne vem, kaj bi vam rekel. Pač marsikaj človek občuti pri tem, eno pa prevladuje, namreč: velika neprijetnost. Kot bi bil kaka komedijantska posebnost, ki se ji vse čudi.«

»Potemtakem vam je nerodno?«

»In ne malo. Jaz plezam zase, ker me žene lastna notranjost v strmine, ne pa za te, ki se navdušujejo ob tujih nevarnostih in dejanjih. Sami se pa bojé dežja, ki jih nekoliko poškropi.«

Prekinila ga je Dana, ki je vstala in želela oditi, ker ji ni bilo dobro. Poslovili so se od nje in Janez jo je pospremil. Ko sta šla po stopnicah v prvo nadstropje, jo je spomnil:

»Obljubila si, da nekaj poveš.«

»Ne zdaj. Pozneje.«

Bila je mirna, skoraj hladna. Prišla sta do vrat in ustavila sta se.

»Jutri bom mislil ves čas na svojo Dano.«

Ničesar ni odgovorila. Ni mogla povedati, kaj ji je razjedalo srce. Zdaj, ko je bil tako blizu nje, se je spet zbujalo v njej, spet bi mu ovila roke okoli vratú in se predala opojnosti. A mu je samo roko ponudila:

»Lahko noč!«

»Nič več?«

Odkimala je.

Tedaj jo je objel in jo bliskovito prižel nase. Ni se mu mogla ubraniti, ko jo je poljubil. Potem jo je spustil in ji stisnil roko.

»Lahko noč, Dana! Jutri zvečer na svidenje!«

Obrnil se je in odšel po stopnicah navzdol. Gledala je za njim in pridušen vzdih se ji je utrgal iz prsi.

Ko se je Janez vrnil, so se tudi ostali spravljali spat.

»Jutri pojdem čez steno. Proti večeru se že vrnem, da odidemo potem skupaj na Triglav.«

»Dobro,« je rekla Mandićeva, »samo da se ne pobijete.«

»Ne bojte se!« se je nasmehnil in se obrnil k Lipovcu. »Kdaj pa kanite vi na pot?«

»Okrog petih, mislim.«

»Šli boste čez Prag, ne?«

»Da, če bomo našli pot. Zakaj pa vprašujete?«

»Prosil bi, če bi bil morda kdo od vas toliko prijazen in bi mi nesel čevlje na Kredarico, da bi mi jih ne bilo treba vlačiti čez steno.«

»Jaz se ponudim za to!« je bila takoj pripravljena Melita. »Imam prazen nahrbtnik.«

»Ali ste res toliko ljubeznivi? Hvaležen vam bom.«

Pogledala ga je vroče. Že ves večer je videla samo njega, a on tega niti opazil ni. To jo je skoraj jezilo. Ali je tako neroden, ali pa tako trd?

Janez je nadaljeval: »Pospremim vas do razpotja. Od tam dalje je nemogoče zgrešili. Čevlje boste pa pustili kar na Kredarici.«

»Saj se vidimo gori. Mislimo namreč v Triglavskem domu prenočiti.«

Kmalu so se poslovili in odšli na svoja ležišča. Janez je stopil še pred dom in se ogledal po vremenu. Noč je bila jasna in divja triglavska stena se je dvigala kot črn orjak. Hladen veter je vel z vrhov, da ga je kmalu zazeblo in je odšel počivat.

Ko je prišla Mandićeva v sobo, je našla Dano kraj postelje na pol razpravljeno. Bila je bleda in oči so ji bile medle, ko jih je dvignila k njej.

»Kaj še nisi legla?«

Odkimala je.

Medtem ko se je Mandićeva razpravljala, je Dana molčala. Tehtala je svoje in Janezove besede ter dejanja.

Mandićeva jo je pogledovala. Kaj ji je vendar? Vedno je bila živahna, šalila se je in vedno ji je komaj ustavila slap besedi, ko sta se zvečer odpravljali v posteljo. Zadnji čas pa vedno nekaj grebe, zastrmi se v daljo, potem je spet nemirna; nekaj bi rada, a menda sama ne ve, kaj hoče. Ali je temu vzrok kdo izmed bratov? Kaj sta danes imela z Janezom na Križkih podih? Prišla je potrta k njej in Pavletu, sedla je v kraj in se ni razvedrila niti potem, ko se jim je pridružila vesela Lipovčeva družba. Vedno ji je zaupala vse svoje dekliške težave. Kako se ji je pred leti, ko ji ni dala spati mlada študentovska ljubezen, odkrivala! Ali ji zdaj ne bo povedala, kaj jo teži in mori?

Glavo je globoko povesila in prsti so ji nervozno trgali rutico, ki jo je držala v roki. »Saj ti vendar jočeš, Dana!« Solze so ji tekle iz oči in ji močile rožna lica. Prisedla je k njej in jo objela z levico: »Dragica, kaj ti je?« Odrinila jo je, vrgla se z obrazom na blazino in pleča so se ji tresla v krčevitem ihtenju.

»Dana, ali ti je kdo kaj storil?«

Odkimavala je in ihtela.

»Potolaži se vendar! Ali te je kdo žalil?«

Odkimavala je.

»Kaj se ti je zamerilo?« Zaslutila je nekaj. »Ali je vzrok temu kdo izmed Košakov?«

Sunkovito se je dvignila in jo prijela za roko: »Domov pojdeva, takoj jutri odideva.«

»Ali, Dana! Zakaj?«

»Ne izprašuj, prosim te!«

Ni je nadlegovala. Božala jo je po laseh in jo tiho mirila kot nebogljenega otroka. Bo že sama povedala in jo prosila pomoči, če jo potrebuje. Samo zakaj hoče tako nanagloma oditi? Ni ji šlo v glavo. Ihtela ji je v naročju in se polagoma unesla. Bilo je, kot bi jo prevzel nenaden živčni napad. Z mirnejšim glasom jo je vprašala:

»Kaj bi storila ti, če bi spoznala, da je tvoja ljubezen napačna?«

Zakaj to vprašanje? Ni odgovorila. Le tesneje jo je objela. V presledkih ji je Dana zaupala vse. Iskanje med bratoma, včerajšnji nenadni izbruh na Prisojniku ter dvom, ki se ji je vzbudil danes.

»Negotovost se mi je vsejala že tedaj, ko smo bili na Lokrumu. Prišlo je hipoma, začela sem primerjati oba. Vplivala sta name tako, da se nisem mogla ubraniti, da bi ne bila mislila nanju. Do tedaj, ko me je poljubil, sem bila v dvomu. A tedaj se je razpršilo, verovala sem, da je on tisti, ki ga iščem, za katerim hoče moja duša. Mislila sem, da ga razumem, da ga poznam. Videla sem se, kako stopava skozi življenje, on me pelje za roko iz radosti v veselje. Mir se seli v najini duši; bežno sem sanjala o domu, o popolnem soglasju najinega življenja. A prišel je trenotek, ki je s suho besedo razbil vse moje sanje; zavedela sem se, da sem se varala, da me je privedla k njemu nepremišljenost, ljubila sem njegovo ognjevitost, ne pa njegove duše, ki je ne dosegam. Sram me je pred samo seboj, ker se še vedno, kljub spoznanju, ne morem otresti misli nanj; še vedno mi spomin nanj vzburka kri, da vsa drhtim ...«

Mandićeva je strmela. Vse to se je dogajalo v njeni Dani, ne da bi bila opazila? Stala je pred težko nalogo, da ubožico potegne iz kroga, v katerega je zašla. Tedaj jo je Dana krčevito prijela za roko, zagledala se ji je s čudnim ognjem v oči in trdo, pridušeno je štela besede:

»In jaz ga zdaj moram ljubiti.«

Vzgojiteljico je streslo. Ni vedela, kaj bi dejala, to ji je porušilo vse, kar je že v trenotku zgradila, da pomaga Dani iz zagate. Klonila je.

Brez besede je vstala in odšla k svoji postelji. Ni mogla drugače. Dana je strmela za njo. Ali ne bo slišala niti besede tolažbe, niti enega sveta, ki bi jo podprl in ji pokazal rešitev. Vzgojiteljica je legla v posteljo in upihnila luč. Tedaj se je Dani zvrtelo, zdelo se ji je, da vse niha, môra ji je legla na dušo. Zavpila bi, zajokala, a iz prsi se ji je izvil le pridušen stok. Omahnila je čez posteljo in brezizrazno bolščala v temo.

Mandićeva je trpela. Vedela je, da je Dana pričakovala besede, tolažbe, roke, ki bi ji pomagala k izhodu. A ona je morala ostati trda, kot bi bila ubožica napravila greh, ki nima odpuščenja. Bolelo jo je, toda niti ena beseda ni bila primerna, da bi jo položila prednjo. Morala bi biti vse odrešujoča misel, vsaka druga bi jo uničila. Ali res mora biti zdaj njegova? O Dana, s kakimi očmi gledaš svet? Toda tega ji ne sme reči, to bi jo privedlo na rob prepada. Če je tako, potem Dana ne sme domov, nikakor ne sme! Ture naj skonča, kot so se namenili. Čas bo prinesel svoje. Morda je pa Dana le preveč črnogleda.

XIII.[uredi]

Janez je na razpotju dal vezanke Meliti, ki jih je potisnila v svoj nahrbtnik. Nato si je obul mehke plezalke, ki so se tesno prilegale na nogo. Poslovil se je z Lipovčevo družbo, poslednja mu je dala roko Melita:

»Srečno!«

Držala ga je za roko. Še nekaj bi mu rada rekla. Nekaj prijetnega, kar bi prišlo iz srca in seglo v srce. A le gledala ga je. Janez se ji je nasmejal:

»Želeti mi morate, da si razbijem glavo.«

»Zakaj?«

»Taka je navada. Lovcu tudi ne smete voščiti, da bi veliko ustrelil.«

Še vedno ga je držala za roko. »No, potem vam pa želim, da se pošteno polomite!«

»Tako je prav. Kosti vam bom že v culi prinesel za spomin. Torej, na svidenje!«

Odšli so po poti proti Pragu. Janez je gledal za njimi. Melita se je ozirala in ga pozdravljala z roko. Izginili so za ovinkom in tedaj se je obrnil proti steni.

Grozeče je stala stena pred njim. Njeni divji robovi so bili ožarjeni. V njem je začelo plati; mogočnost stene je prehajala vanj, da se mu je širilo srce, opajala ga je njena višina, njeni kamini, žlebovi, stebri, balkoni in previsi. Oči so se mu lovile po policah in robovih, po grebenih in stolpih; duh mu je zaplul tja mednje, objel je vse to kamnito veličastvo, prislonil je uho na sklade in prisluškoval najmanjšim utripom njihovih apnenih žil.

Prsi mu je polnilo navdušenje, moral si je dati duška v visokem, zvonkem vrisku.

Krenil je k snežišču in se vzpel po majhnem, gruščnatem slemenu tik pod razčlenjeno steno. Papir in črepinje so označevale, da je tu vstop. Pred njim se je dvigala strma, raztrgana in rušljiva vesina.

Prvi oprijem! Skoraj z ljubeznijo je stisnil za oprimek, poiskal drugega in se potegnil kvišku. Zlezel je v levo na polico, ki je visela. Preplazil jo je po trebuhu. Kmalu je polica izginila in pričelo se je pravo plezanje. Krečeno je stopal od stopnje do stopnje, prsti so iskali oprimkov, noge so v ritmu tipale opore. Enakomerno je prečkal, se dvigal, dosegel široko teraso in se po njej spustil na desno. Terasa se je končala v vrtoglavem prepadu. Nad njo se je razpočil črn, visok kamin, ki je vodil nekam navzgor. Drugje je neprestopno, edino kamin bo nudil nekaj opore. Da si je oddehnil, se je za hip ustavil na gladkih skalah, ki so se bile nekdaj zrušile na teraso. Potem se je potopil v razpoko.

Mišice so se mu napenjale kot strune, prožile se in kadar je roka ujela redek oprijem, so se pod kožo vzbočile in ojeklenele. Kamin je bil gladek, uprl se je s hrbtom ob prvo steno, na drugo je prilepil noge. Tako se je potiskal čevelj za čevljem kvišku. Pod njim se je odpirala brezdanja globina, nad njim so pa sivi skladi strmeli k nebu pod oblake. Živce mu je prijetno dražila nevarnost, užival je ob naporu, ko je roka naglo in točno iskala, ker telo je drselo in lovilo ravnotežje; užival je, ko je noga z vso močjo pritisnila ob nasprotno gladko steno in z nezmanjšano silo tiščala vanjo, ker bi bilo popuščanje usodno, plezalka na steni bi zdrsnila in telo bi zgrmelo navzdol. Užival je, hitel in premagoval težave, drugo za drugo. Na nič drugega ni mislil kot na plezanje; razen nalog, ki so jih stavile nanj skale, je bilo vse izbrisano iz njegove zavesti. S silno, osredotočeno ostrino duha je reševal to nalogo, nagonsko je zaupal oprimkom, oporam in robatim mestom.

Telo se je znojilo, v obraz so se začrtale ostre poteze. Oči so mirno in hladnokrvno gledale v silne prepade, vešče so iskale primernih mest in smeri, ki ga naj vodijo kvišku, vedno le kvišku.

Dospel je v veliko kadunjo. Stene nad njo so bile razbite in razdrapane. Stisnil se je spet v kamin, ki se je zdel lahek, ker je na njegovem dnu ležal gramoz. Nekaj časa se je plazil po njem navzgor, toda grušč je drsel in ropotal ter spodmikal noge, da je bilo bolje zaupati se gladkim stenam. Zaklinjen med njimi se je vzpenjal. Poka se je hipoma razširila, potem pa spet zožila. Gozdil se je po njej, dokler ni dosegel roba. Zgoraj se je dimnik slepo končeval, moral je najti prestop. Tamle po nasprotni kaminovi steni bo šlo! Nagnil se je, ujel se ob robovih, se široko razkrečil in se odgnal. Prilepil se je na steno, se zvil kvišku in zdaj je bilo laže.

Zagledal je macesne, ki so rasli sredi stene in oživljali golo prirodo. Obrnil se je proti severno-vzhodni strani. Ozka, rušljiva polica je vodila do gladkega žleba. Še čez položne skale se je zagnal in bil je na robu velike plošče.

Zadihal se je in udje so mu lahno trepetali od napora. Preveč se je zaletel, saj je skoraj drevel navzgor. Tretjino stene je imel za seboj. Usedel se je na skalo. Do zdaj je pazil le na plezanje, na sklade, na pravilno gibanje telesa in na ravnotežje.

Ozrl se je v nasprotno vrsto vrhov. Tam ob Luknji sta stala Pihavec in Sovatna s svojim divjim sosedom Stenarjem. Pogled se mu je ustavil na obširnih Križkih podih. Spet je videl včerajšnji prizor. Doslej se na Dano niti spomnil ni, a zdaj mu je tembolj živo stopila pred oči. Kaj ji je bilo včeraj? Odkod nenadna sprememba? Vrtal je v misel, razburjala ga je in težko mu je postajalo. Kaj, če se je motil, če mu Dana ni namenjena, če ni zanj in on ne zanjo in se je vdala le blodnemu trenotku, tistemu trenotku, za katerega človek ne ve, odkod je prišel in zakaj se je zgodilo vprav tisto, česar ni nikdar nameraval niti pričakoval? Odmahnil je in siloma zatrl tako premišljevanje, ki bi ga vrglo s tira na nadaljnji poti. Saj ga najtežji del šele čaka. Zdaj ni čas za taka modrovanja. Pogled mu je splaval dalje, užival je ob kopasti Rogljici, ki je kot košnica rasla iz podov; sprehajal se je po raztreskani in zobati Škrlatici, ki je tekmovala s Triglavom v višini in ga presegala v divjosti. Iskal je znanih mest v silni gorski gmoti Martuljka, kjer so bôdli v nebo nešteti vrhovi. Povesil je oči. Globoko spodaj so bila Vrata. Tam je Aljažev dom. Dana se je gotovo pravkar zbudila; razločno jo je videl, kako vstaja zorna in sveža iz postelje, življenje ji kar kipi iz polnih udov. Še nikdar se mu ni zazdela tako lepa in tolike ljubezni vredna kot sedaj, ko je v tej višini med črnimi prepadi gledal njeno sliko pred seboj.

Da si razžene misli, ki so ga začele obletavati, se je dvignil in odšel po grušču navzgor. Ustavil se je pred zlikanim previsnim kaminom, ki je moral voditi v žleb. Vstopil je vanj in se skusil splaziti po njem. Malo se je dvignil, uprl se z nogami in s hrbtom ob stene, palec za palcem se je pomikal kvišku. Stene so bile gladke, silno se je moral truditi, da ni zdrsnil. Hkrati je začutil, da visi zagozden na mrtvi točki, da tu ne more več navzgor. Niti obdržati se ne bo mogel dolgo, če ne najde vsaj za dlan širokega hrapavega mesta. Prsti so tipali in iskali za hrbtom, noge je napeto tiščal v nasprotno steno; ker je bil kamin previsen, se je nagibal in čutil je, da ga vleče navzdol. Premeknil se je, za troho je zdrsnil. Vedel je, da je to začetek, da bo telo vedno bolj popuščalo, dokler ne bo popustilo, če ne najde pravočasno opore. Spet je zdrsnil. Spomnil se je na Dano. In tedaj je napravil veliko napako, ki je bila neodpustljiva: mrzlično je začel iskati rešitve, srce mu je v neugodju bilo, živci so za spoznanje popustili, da so se začele noge tresti. Drsel je, počasi, čisto počasi, komaj opazno. Nikjer ni opore, ne vdolbine, niti hrapavega mesta. Le stekleno gladko izprana skala. Tedaj se je kamin zazibal, še enkrat se je skušal upreti, a prepozno! Podrsal se je, telo je bilo za hip sproščeno in lahko po naporu in že je treščil na tla.

Priletel je na grušč, bliskovito je pritisnil noge in roke k tlom, da ni oddrsel dalje v globino.

»Sreča, da ni nevarnejše!« Pogledal je navzgor, odkoder je padel. Bila je precejšnja višina in le gol slučaj je hotel, da se ni občutno poškodoval.

Torej tu ne pojde! Poskusil je na levi, po čisto navpični steni. Bila je sicer le manjša stopnica, a nevarna in težka.

Dolg, položen žleb ga je privedel do škrbine. Odtod je vodila spet udobna grapa. Na dveh mestih je ležalo še nekaj snega, a izognil se ga je, ker bi plezalke na njem takoj zdrčale. Precej časa so se vlekli žlebovi, ki niso bili nerodni, a tembolj naporni radi grušča, ki se je gibal pod nogami in s tem oteževal hojo.

Zlačnil se je in ko je dospel tja, kjer se žleb zaključi z navpičnim kaminom, je sedel. Lotil se je jedi, ki jo je imel v žepu. Nato je preplezal kamin, iz katerega je prišel v sneženo kotanjo. Tu sta bili usekani dve razpoki, desna je bila navpična in nič kaj prijazna v svoji strmini, po levi je pa curljala voda in močila skale, da so bile mokre in spolzke. Stal je pred njima in mezgal, katere bi se lotil. Tedaj mu je nenadoma prišlo na misel: »Če bi me zdajle videla Dana!«

Vprašanje, ki si ga je včeraj in danes že tolikokrat zastavil, je spet stopilo predenj, ko je zlezel v desni kamin. Odkod je prišel tisti čudni nesporazum? Ali je ležal ves čas v obeh in se je vprav tedaj dvignil, da razruši njuno srečo?

Upiral se je v stene, omagoval, a z voljo pregrizel vse zapreke. Na nekem mestu je prišel spet v zagato, da se skoraj ni mogel geniti. Iskal je, kam bi se uprl, da se odrine. Samo da doseže tistole rogljo! Z naporom vsega telesa se je z levo nogo toliko uprl, da je lahko desno prestavil in se potegnil kvišku.

Ne razume Dane! Živahna hčerka juga, pa je tako čuvstvena! Ali so tiste noči ob morju vzrok, da se meša med vročo kri sanjavost? Dosegel je rob in izplezal iz kamina.

Samogibno se je oprijemal in stopal kvišku. Grebel je v svojo misel, doživetje silnega telesnega napora med vednimi nevarnostmi se je mešalo s spoznanji, ki so vstajala pred njegovo dušo.

Kako je dejala? Ko se poročita in si ustvarita miren dom? Levi oprimek se mu je utrgal vprav tedaj, ko se je hotel potegniti navzgor. Zanihal je nad brezdanjo globino, a se je takoj ujel za drug robič in se povlekel na obronek, posut z rjastim gruščem. Ha, ko bo imel službo in se bo lovil za kruh, da preživi sebe in družino, tedaj bo ona srečna! Na levi je čez stene padal izpod ledenika slap. Šel je proti steni, ki je bila obrnjena na vzhod. Miren dom, v katerem bo teklo vse po z ravnilom začrtani poti! Ne, on hoče viharjev, strmin in sil! Čez nekaj lahkih skal se je potegnil na ozek rob. Odtod se je vrstil balkon za balkonom nekaj sto čevljev visoko.

Obsijalo ga je sonce, a ni ga opazil. V njem se je trgalo: »Copate obujem in otroke popeljem na sprehod. Dana pa bo kot srečna mamica pestovala in ljubila možička!« Krčevito je zgrabil za oprimek in se kar pognal na ozek balkon. Saj bi prišlo tudi do tega. Seveda se poročita! Toda to vendar ni ves smisel njegovega življenja in hotenja! In ko ji je razkrival najbolj tajne predele svoje notranjosti, tedaj je prišla s tisto nesrečno mislijo na dan. Kot bi bil to zanj višek vsega! Miren dom! Potem pa zamera, da ji je tako odgovoril! Saj ni mislil nič hudega, le tako čudno je udarilo predenj.

Plazil se je po polici, leva rama in noga sta mu viseli prosto nad omotično globino. Samo troha teže naj bi ga potisnila na to stran in telo bi omahnilo v brezno.

»Toda, kaj vendar sodim? Saj je ženska, ženska v vsej svoji biti! In od nje naj zahtevam tisto moško odločnost, tisti nedoumljivi polet duha in dojemanje za telesno življenje brezkoristnih dejstev? Ali morem pričakovati od nje, da ji bo bolj ugajala strma stena in nečloveški napori, kot pa lahek sprehod po senčnatem gozdu? V tem se ločiva in se ne bova našla nikdar.« Balkoni so minevali, meter za metrom višine je ostajal za njim. Prilepil se je na steno, udje so drhteli od napora, kite so se napenjale in znoj ga je oblival. Žeja ga je pričela mučiti. Visoko nad seboj je zagledal vrh stene in zeleno jezero ledenika se je iskrilo v soncu.

Ne razume ga še, zakaj ljubi te divje strmine, zakaj sili v nevarnosti. Ne razume, da združitev dveh ljudi ni gola ženitev, ampak potapljanje duše v dušo, da potem ni med njima niti sence nesoglasja.

A Dana ga bo razumela, mora ga razumeti! Saj jo vendar ljubi in tudi ona njega ljubi. Ugaja ji. Pri tej misli se je ustavil na polici. »Ugajam ji?« Napel je mišice na rokah in jih pogledal. Pritisnil se je s prsi k skali in skoraj kriknil: »Ugajam! Da, to je, samo to!« Iz skal se mu je zarežalo v obraz kruto spoznanje. Hitel je po polici na levo in se spet zagozdil v ozek kamin. »Ugajam ji, s telesnimi očmi me gleda in meso naju je zapeljalo.« Mislil je, da govori duša, pa se je le vzbudilo tisto, kar je spalo v obeh: v vročem dekletu z juga in v človeku z grobo, prirodno silo.

Ljubezen pa je bila tako daleč! Poganjal se je navzgor, niti roke ne bi iztegnil, če bi omahnil.

Zamrlo mu je vse, le vihar na Prisojniku mu je plesal pred očmi. Ali res ni ljubil? Ali je to, kar je žgalo v njem, le zabloda, plamen, ki zagori in ugasne? Spomnil se je poti na Prisojnik. Ali ni tedaj tako jasno videl, da je njegovo hrepenenje le utrinek, ki prereže nebo s svojo svetlobo in ugasne. Prilezel je čisto na levo na rob, na skalnat greben in po njem izstopil iz stene.

Bil je zadnji čas, ker telo mu je klonilo pod težo zadnje resnice. Sedel je na tla. Steno je prelezel! A nič tistega veselja nad zmago ni bilo, nič samozavestnega. Duša je bila prazna in nemo je strmel v novo misel.

Blodnja je bila. Ni bilo prav, da je veličino narave kalil s svojo noro strastjo.

Popravil bo vse. Stopil bo na pot pokore, ko se bo vklenil v zakon. Prevzel bo nase kruto stvarno življenje z vsakdanjimi dolžnostmi. Spustil se bo na njeno stopnjo, zlomil bo v sebi vse in na novo bosta skupaj hitela k novim vzorom. In duhovna ljubezen bo vzniknila iz njunega skupnega hotenja po boljšem in lepšem.

Poiskal je dva pripravna, ostra kamna in prijel vsakega z eno roko. Z njima si je pomagal čez ledenikov jezik, ki ga je moral preiti, da je mogel do Kredarice. V plezalkah mu je drselo na ledu, trudil se je in zabadal kamenje v strmi led. S čela mu je teklo in z muko je dosegel skalovje in se po njem hitro približal Triglavskemu domu.


XIV.[uredi]

Pred vrati Triglavskega doma je stala Melita in gledala proti Krmi, ki je kot začaran vrt zelenela sredi skalovja. Pravkar so se vrnili z vrha in prvo, kar jo je skrbelo, je bilo, da je vprašala oskrbnika, če je med tem prišel Janez. Stala je in strmela v daljo. S Krme ji je šel pogled proti vrhu Triglava, ki je rasel nad ledenikom. Gori na temenu je videla stolp in po grebenu so se pomikale tri postave, ki so se jasno odražale na temnem nebu.

Tedaj je zaškrtal pesek in za oglom se je pojavil Janez. Bil je še vroč od naporov, globoko je dihal, vse telo je oblival znoj. Zveselila se je, ko ga je ugledala. Stopila mu je naproti in mu ponudila svojo mehko roko:

»Torej ste srečno zmagali? Ves čas sem se bala, da se vam kaj pripeti.«

»Bali ste se?«

»Da.« Le gledala ga je in nič več mu ni mogla reči. Kot davi ob slovesu, tako bi mu zdaj rada rekla nekaj lepega, prijetnega, pa ni našla besede.

Skupaj sta odšla v dom in stopila v jedilnico. Z glasnimi klici sta Janeza pozdravila Lipovec in Polde, Agna in Stana sta mu moleli roki:

»Srečno! Zdaj pa kar za našo mizo!«

Ponudili sta mu stol, na katerega je moral sesti. Melita se je spustila na klop njemu nasproti. Nagajiva Agna se je sklonila in ji neopaženo zašepetala: »Torej si ga le pričakala.« Glasno je pa dejala: »Ves čas smo vas imeli v mislih.«

»Da,« je naglo pristavila Stana, »Melito je vsakih deset minut skrbelo: Bog ve, kje je zdaj Košak? Morda je pravkar v nevarnosti, čisto sam je in nihče mu ne more pomagati.«

Njo je zalil temen val rdečice. Kako sta nagajivi! Tega pa ne povesta, da sta ga tudi sami občudovali, da se upa samcat v steno, in se navduševali ob Lipovčevem opisovanju nekaterih njegovih znanih vzponov. Janez ni vedel, kaj bi odgovoril. Rešil ga je oskrbnik, kateremu je naročil:

»Prosim vas, pripravite mi vročega čaja.«

Ko je oskrbnik odšel, se je obrnil k Meliti:

»Gospodična, ali bi lahko dobil čevlje, da se preobujem.«

Prinesla mu jih je.

»S čim naj vam poplačam trud?«

»Da nam od kraja do konca opišete vso turo, ki ste jo napravili.«

»To je pa malo. Samo trenutek morate počakati, da se obujem in umijem.« Pokazal je prste, ki so tu in tam krvaveli, ker jih je ranilo ostro kamenje. Sezul je plezalke, nataknil čevlje in odšel v kuhinjo, da si umije razpraskane roke.

Medtem ko ni bilo Janeza, se je Melita hudovala:

»Vse kar je prav! Ali mu je bilo treba praviti tisto?«

»Zakaj pa ne? Saj je bilo res.«

»No, da ...« V zadregi je bila. »Ali morata vse izblebetati? Zdaj si bo še kaj domišljeval.«

Zahihitali sta se. »Če si kaj misli, si ne bo domišljeval, ampak bo kar zadel.«

Melito je ujezilo, da so ji stopile solze v oči: »Od samih spletk bi živeli. Pred seboj pometajta!«

Lipovec je miril: »Nikar! Kam ste pa zašle? — Sicer bi ga pa Meliti privoščil; tebi, Agna, pa niti najmanj ne. Te predobro poznam.«

Zdaj so se pa vse tri spravile nadenj: On se v take reči ne sme vtikati! To so naše zadeve! »O katerih se javno prepira!« je oponesel. Kdo se prepira? Ali je pogovor že prepir? Če je toliko bedast, da misli, da jim oni nerodni Košak ugaja, se silno moti! še tega bi bilo treba, da! Ali pa ni prav on do neba poviševal njegovih del?

Tedaj se je vrnil Janez in nesel s seboj čaj. Tako je prekinil ploho, ki se je ulila na ubogega Lipovca.

Niso mu dali prej miru, dokler ni začel pripovedovati.

»Kar v kratkih potezah bom opisal. Moram namreč še danes nazaj v Aljažev dom,« je rekel.

»Kako to?«

»Brat in onidve gospodični me čakajo, da jih jutri popeljem sem gori na Triglav.«

»Kam pa mislite potem?« je vprašal Lipovec.

»Skozi dolino Za jezerom. V koči pri Triglavskih jezerih bomo prenočili.«

»Tako? Potem se pa spet vidimo. Tudi mi bomo tam.«

Nato je pripovedoval. Risal je kamine, vzpone čez težavna mesta, smolo v gladkem dimniku, žlebove, plošče in balkone. Govoril je prijetno, zanimivo, da so ga verno poslušali in pazili, da jim ni ušla niti besedica.

V koči je bilo še nekaj drugih turistov. V posebnem kotu za pečjo — v Aljaževem kotu — sta bili dve turistki in trije turisti, očividno Hrvatje, listali po Badjuri in se prepirali o poteh. Za sosedno mizo je sedelo nekaj starejših ljudi. Zanimali so se, odkod je prišel Janez. Povprašali so oskrbnika, ki jim je odvrnil, da je menda preplezal severno steno. »Ali je bil sam?« — »Da.« — Nekdo se je modro izrazil o norcih, ki nosijo prodajati kosti tja, koder se ne splača. Pa so še drugi pritegnili in skupno so jadikovali nad ubogo mladino. Da, ko so bili oni mladi, je bilo drugače! Zložno, po lepih potih si lazil, ustavil si se tu in tam, hodil v koče na cviček, se lepo sprehajal, potem pil šel spet počasi in prijetno do druge postaje. In kako ves drugačen pogovor je bil takrat po kočah! Šala in zabava, važne misli o politiki in vremenu, o kozah in pastirjih. Višek je bil, ko si zaspal ob zvokih kravjih zvoncev. A danes? O ti nesrečni mladi ljudje! Drevé navzgor in navzdol, zaletavajo se v stene, nobena smer jim ni prehuda. Za lepo speljane poti ne marajo, te so jim le za to, da hitreje dosežejo mesto, odkoder napadajo vrhove z vseh mogočih strani. In njihov pogovor? Semintja kaka šala, drugače se suče njih beseda le o naporih, plezanjih, o nekakšnem opazovanju in boljšanju samega sebe v nevarnostih. Sploh je njihovo vedenje v gorah nerazumljivo. Kot bi ne bile planine samo za to, da prideš iz mesta in se naužiješ svežega zraka, pa da oddaleč gledaš bistvo prirode in občutiš pri tem prijeten strah, ki te šegeče ob misli, da si na varnem. In če takemu kaj rečeš, ti odvrne, naj najprej poskusimo, potem govorimo. Kaj pa! Ali nismo dovolj skušeni?

Petorica dijakov se je pravkar pripravljala, da odide na vrh Triglava, za katerega potrebuješ odtod pičlo uro lazenja ob klinih. Zateknili so si za pasove volnene jopice, eden se je oprtal z nahrbtnikom, in odšli so v hladni, planinski zrak. Sonce se je že nagnilo precej proti zapadu. Lahen veter je vlekel od severozahoda, gorski ptiči — kavkam podobni — so se lovili po skalah in spreletavali po sinjini. Vsa kamnita priroda se je nemo pripravljala na bližnjo noč, ki se bo priplazila iz zatohle nižine.

Janez je končal s pripovedovanjem. Naročil je še jajčno jed, da se je podprl za povratek. Nato je vzel plezalke in jih vtaknil v žep.

»Tako! Podvizati se bom moral, da prispem pred nočjo v Vrata.«

»Kod pa mislite iti?«

»Kar po Tominškovi jo bom udaril. Je najbliže.«

Pomolil je roko Stani: »Jutri večer se vidimo pri Triglavskih jezerih.«

»Pričakovali vas bomo, da nam še kaj poveste.«

Segel je v roko Agni in se obrnil k Meliti.

Tedaj so se začuli v veži koraki, vrata so se odprla in na pragu se je pojavil Pavle.

Melita je opazila, da se je Janezu stresla roka, s katero se je uprl ob mizo. Zazibalo se mu je in grlo mu je stisnila raskava bol. Zaslutil je nekaj težkega, nekaj, kar ga bo zadelo, in sesedel se je na klop poleg Melite.

Pavle je pozdravil in stopil k Janezu. Lipovec je povprašal:

»Kako pa to, da sami prihajate? Kje sta pa gospodični?«

Janez je strmel v brata. Kot bi hotel iz črt njegovega obraza brati vzrok, da se je tako nenadoma pojavil.

»Gospodični sta odšli v Kranjsko goro. Starejša je malo zbolela. Prehladila se je, kali.«

»Menda ne hudo?«

»Ne vem. Prišlo ji je nenadoma slabo. Morala je oditi.« Odlagal je nahrbtnik in dva cepina. »Janez!« Zamolklo ga je poklical. »Prinesel sem tudi tvoj cepin. Ostale tvoje reči imam v nahrbtniku. Mislil sem si, da je zdaj škoda zabijati čas, pa sem prišel sem gori.«

Melita je pa slutila, zakaj Janez ne spregovori niti besede. Sedi tik poleg njega, da čuti, kako mu lahen drget prevzema vse telo. Še enkrat je vprašala Pavleta:

»Slabo ji je prišlo? Ali nenadoma?«

»Da, kar na lepem.«

»In zato ni več hotela nadaljevati ture?«

»Da. Kaj pa naj počne bolna v gorah? Gospodična Bonić pa tudi ni marala brez nje nikamor.«

Radovednost drugih je bila potolažena. Verjeli so, seveda so verjeli. Janez je pa videl, da je Pavle v zadregi, ker laže, ker mora lagati.

XV.[uredi]

Pozno je bilo, ko se je Dana zbudila. Ko se je ozrla na Mandićino posteljo, je bila ta že prazna. Svetel dan je vdiral skozi priprta polkna. Iz pritličja je prihajalo govorjenje. Gotovo so že vstali vsi, le ona še poležava.

Dvignila se je iz postelje, ude ji je objemal še rahel pospanec. Snoči je dolgo v noč grebla v svoje misli, ki so se kot spačeni obrazi porajale in vrstile pred njo ter mučile v pridušenem ihtenju njeno trepetajoče telo. Ko je potegnila z roko po zglavju, je bilo še vlažno od solz.

Stopila je k oknu in odrinila polkna. Svetloba jo je oblila in prsi so se ji napile hladnega jutranjega zraka. Pogled ji je splaval čez temne macesne, bore in smreke proti Mojstrani. Bela pot je tekla čez pašnik in zginila v gozdu. Ali bi ne bilo najbolje, da bi stopila na cesto in odšla domov? Proč odtod, tu so Janezove gore, njegovo hrepenenje in misel sta tu doma, ona nima tu nič več iskati! Kdor hoče z njim, ne sme imeti samo moči in ljubezni do prirode, temveč mora biti podoben tem čerem, mora biti kot ti temni gozdovi, mora biti razbrazdan in mnogoličen kot te stene, ki kljub raznolikosti stvarjajo čudovito skladnost, če jih opazuješ od daleč. Kakor hitro se jim pa približaš, najdeš polno zajed in razpok, nepristopnih mest in temnih globeli, ki jih ne boš nikdar doumel.

Umila se je in oblekla. Vzgojiteljica ji je dejala, naj ji gore prinesejo ponovno odločitev, ker morda se le moti. Ne, ne moti se več! V nocojšnjih urah je vstalo spoznanje, jasno je stopilo prednjo. Nocoj se je odločila, spoznala je, da je zablodila. Zapeljalo jo je meso, ugajala ji je Janezova odločnost in njegove besede. Bila je le zunanjost, ki jo je prevzela; slà, ki spi v človeku, se ji je vzbudila ob njem. Duša je pa molčala, ni bilo tistega skritega, vdanega soglasja z njim. Vsa ljubezen bi se lahko izživela v enem samem trenutku. Njena notranjost se je ločila v svoji sestavini, dve polovici sta našli vsaka svoje hrepenenje. Poltenost se je nagnila k Janezu; njena duša, njena misel je pa v resnici hitela k drugemu, k njemu, ki je tiho čakal njenega smehljaja. Vse odrešujoča ljubezen je bila pri drugem. Mirna in tiha je prava ljubezen, zato ni nikdar stopila jasno prednjo. Polteni jaz bo trpel, le za hip, potem se bo pa vdal močnejši sili. Toda ali sme zdaj k onemu?

Vstopila je Mandićeva. Prišla je iskat knjigo, ki jo je nosila še iz Kranjske gore s seboj.

»Dobro jutro! Si se naspala?«

»Da, hvala!«

Stopila je k njej in jo pogladila po laseh:

»Ali te še mučijo snočnje sanje?«

Danin obraz je preletel nasmešek: »Ne. Nocoj sem spoznala resnico.«

Vzgojiteljica je bila radovedna. Čakala je, da ji pove kaj več.

»Motila sem se. Le eden je, ki ga ljubim.«

»In ta je?«

»Pavle.«

V drugi je začudenje raslo. Ali se usoda zapleta ali odpleta? Dana ji ni pustila dolgo premišljevati. Potegnila jo je k sebi na posteljo in začela z njo kramljati kot v nekdanjih časih.

»Mislila sem, da ljubim oba. Toda prvi mi je le nenadoma vzburkal kri, zagorelo je in zdaj ugaša. Ob svetlobi njegovega plamena drugi ni bil viden. Toda zdaj ga vidim, zdaj ga čutim. Svetloba prvega pojema, drugi je vedno jasnejši; v prvem je gorela strast, v drugem plamti duša.«

Govorila je dolgo, glas ji je bil svoboden in otožnosti ni bilo več v njem.

»In tako, vidiš, ne pojdem več dalje. Domov odideva. Gore bi me motile, preživo bi me spominjale nanj.« Za trenotek je pomolčala in nato je tiše pridejala: »Bolje je, da ga ne vidim več.«

Vzgojiteljico je skrbelo: »In kaj z Janezom?«

»Z njim?« Ni vedela, kaj hoče.

»Da ... v njem morda gorí ... kolikor ga poznam, je lahko nepremišljen ...«

Dano je streslo. Vstala je in odšla k mizi. Samogibno je prijela kozarec in se igrala z njim. »Da, prav imaš ...« Zamislila se je. »Čakaj ...«

Nemir se je je polaščal. Ne, ne, Janeza vendar ne sme več videti. Naj bo tako ali tako. Njegova bližina bi jo spravila spet v omamo, ne bi vzdržala. Še je v njej ogenj, ki ne bo ugasnil tako kmalu. Saj on je močan, saj zna vzdržati. Pisala mu bo. Odkrila mu bo vse, razumel jo bo in ne bo je obsojal. Tudi on se bo umiril. Vse bo pozabil. Moral bo pozabiti.

Toda dokler še gorí v njej, ne sme k Pavletu. Kadar bo prosta vsega in bo zbrisana v njeni duši trpkost razočaranja, tedaj bo smela govoriti z njim, tedaj mu bo uresničila željo, ki jo je brala tolikokrat v njegovih očeh in ki ni nikdar prestopila ustnic. Do tedaj mu pa lahko pusti upanje.

Mandićka je čakala odgovora.

»Domov pojdem, kakor sem se odločila. Doma porečem, da sem bolna, da mi škoduje ostri zrak — karkoli že. Ti pa pojdi dalje, če hočeš.«

»Če veš, da je bolje tako, dobro! Potem odideva obe.« Težko se ji je bilo ločiti od gorá; od Triglava, na čigar pragu je že stala. Toda klicala jo je ljubezen do Dane.

Dana je po zajtrku napisala pismo, ga zapečatila in vteknila v žep. Nato se je lotila pospravljanja. Mandičeva se ji je pridružila. »Ali Pavle že vé, da odideva?« je vprašala.

»Ne. Nisem ga še videla danes.«

»Pojdi, pa ga poišči! Bom že jaz pospravila.«

Dana je slušala in odšla po stopnicah. V jedilnici ga ni bilo. Zato je stopila ven. Našla ga je za domom, odkoder se odpira širok razgled na severno triglavsko steno. Napeto je gledal na belo skalovje skozi daljnogled. Ko je zaslišal škripanje peska, se je ozrl.

»Dobro jutro, Dana!« Pomolil ji je kukalo. »Glej, poglej skozi! Janeza čisto razločno vidim. Neverjetno je, kod lazi.«

Ni vedela, ali bi pogledala ali ne. A Pavle ji je s takim veseljem ponujal daljnogled, da ga je morala vzeti. Namerila ga je na steno.

»Desno od tistega snežišča poglej, velika grapa je tam, potem pa še malo levo navzgor.«

Leče so ji približale skalovje, zanihalo je v steklih in z naglico hitelo pred očmi. Iskala je sem in tja ter križarila po steni.

»Ne najdem.«

»Nad tistimi ploščadi, čisto bele so. Saj moraš najti.«

Tedaj ga je ugledala. Tik pred njo se je v gladkem skalovju pokazala temna lisa. Prav počasi se je gibala, spoznala je Janezov način drže. Toliko da se je pomikal. Kakor bi stal na mestu. A videla je, s kakim naporom dela. Zdaj je široko razkrečil noge, obesil se z rokami, za trenutek visel nad breznom. Z daljnogledom je premerila globino pod njim. Zgrozila se je. Spet ga je poiskala. Že se je zvijal čez skalo, ležal je na trebuhu. Varno se je plazil vstran, posegel navzgor, vzpel se in zlezel v razpoko. Tam je zginil. Čakala je, da se spet pokaže. Ni se. Povesila je roke z daljnogledom.

»Nič več mu ni mogoče slediti.«

»Škoda,« je rekel Pavle. »Jutri boš natančneje videla, kod je plezal.«

Ali mu naj pove? Kar takoj, brez prehoda? Najbolje bo.

»Jutri? Ne, jutri bom že doma.«

»Kako?« Ni je takoj razumel.

»Da. Še danes se vrnem v Kranjsko goro.« Pobledel je. »Saj ne misliš resno?«

»Da.«

»Toda ...« Beseda mu je zastala. S plašnimi očmi je strmel vanjo. Moral je sesti na bližnjo klop. Dana je prisedla.

»Tako je. Nameravano turo tukaj končavam.«

»Dana!« Otožno in proseče jo je poklical. »Ali sva se ti kaj zamerila? Če sem se ti jaz, odpusti mi! Nisem hotel, nikdar!«

»Ne, ne, Pavle! Nihče se mi ni zameril. In ti niti najmanj ne.«

»Zakaj potem odhajaš?«

Zagledala se je v nedoločeno daljo.

»Oprosti ... bolna sem ... ne, saj nisem bolna ... tako, veš ... ne morem govoriti o tem.«

Pavletu je bilo hudo. Prijel jo je za roko.

»Dana, saj veš, kako je z menoj. Moraš vedeti. Do zdaj ti nisem še nikdar govoril o tem. Toda na to, kar čutim do tebe, povej mi, zakaj odhajaš? Morda ti lahko pomagam?«

Ni mu odtegnila roke, ki jo je toplo stiskal z obema rokama.

»Ne, Pavle, ne morem. In o onem mi ne govori. Prosim te!«

»Zakaj ne? Rad te imam. Danes ti naj povem, koliko časa sem nosil bolečino v srcu. Upal sem in obupaval.«

»Ne, Pavle! Ne pripoveduj!« Prosila ga je z glasom, da je moral nehati.

»Samo to mi povej, zakaj odhajaš. Kdo, kdo je tega kriv?«

Za trenutek je bila neodločena. Nato je dahnila; »Janez.«

Skoraj bi ji zdrobil roko. Obraz mu je dobil ostre gube od presenečenja. »Janez? In ti ... ti ga ... ljubiš?«

»Ne ... ne vem ... ne smem ga, Pavle, ne smem. Vse ti povem pozneje. Zablodila sem, zmotila sem se.« Odkrito se ji je trgalo iz srca. »Bojim se ga, zato odhajam. Nočem več misliti nanj. Dokler nisem spet prosta, dokler ne udušim tega, kar me muči, dotlej molči, Pavle!« Potegnila je pismo iz žepa. »Pojdi na Kredarico in mu ga daj! Skončajta turo! Tačas se že odpeljem v Dubrovnik. Tam se vidiva.«

Izvila mu je roko in odhitela v dom. Pavle si je podprl glavo in bolščal v sirovo obtesane deske.

Janez? Dana? Kaj je bilo med njima? Na mizi je ležalo pismo. Vzel ga je in tehtal v roki. Kakšna skrivnost je v njem?

Ob slovesu je Pavle dolgo držal Danino roko.

»Z Bogom, Dana, in na svidenje v Dubrovniku!«

»Z Bogom!«

Za trenotek je okleval, potem je vprašal:

»Ali smem upati? Vsaj malo?«

Prikimala je in odhitela za Mandićevo, ki je šla spredaj.


XVI.[uredi]

»Kaj si storil Dani?« Pavletov glas je bil trd in odločen. Stala sta ob kapelici poleg Triglavskega doma. Sonce je že zahajalo, oblaki so se pritepli na nebo in oprezovali, kako bi prepredli vso nebeško planjavo. Triglav si je nadel vijoličasto barvo, ki je prehajala na rdeče.

Janez ni odgovoril. Ali mu naj pove vse? Njemu? Pavle je znova zahteval:

»Kaj si storil Dani?«

»Ali ti ona ni nič rekla?«

»Nič. Vsaj nič določnega.«

»Potem ti tudi jaz ne vem nič povedati.«

Pavletove oči so se zaiskrile. Prijel ga je trdo za zapestje, da ga je zabolelo.

»Ni mi vseeno, kaj si imel z njo!«

Brat mu je iztrgal roko. Grozeče je jeknil:

»Pavle!«

»Govori, slišiš, govori! Če ne, znorim. Toliko časa sem ljubil, toliko časa upal. In da bi zdaj vse razbil ti, brat?!« Ni ga še videl takega. Bil je bled od bolečine, ki je bôla v prsih. Oči so mu mrzlično gorele. Ustne je stiskal, da je zadrževal gnev. Janez je mirno stal pred njim. Zbral se je in nobena sila bi ga ne genila, če ne bi sam hotel.

»Kdo ti daje pravico zahtevati?«

»Ljubezen!«

»Pha! Ali je Dana tvoja?«

To ga je za trenutek zmedlo. »Moja? Do zdaj ne. Toda ...« Prenehal je in se zbegal.

»Dana je moja, ne moreš mi je iztrgati. Preslab si.«

»Janez!«

»Pavle!«

Stala sta si nasproti. Kot bi se hotela spoprijeti. Nastal je odmor, ki ga je presekal Janez.

»Ne čutim se krivega. Več si imel prilike ko jaz, pa bi jo povprašal, če te hoče.«

»Če me hoče? Saj vem, da me ima rada.«

»Res? Kdo ti je to povedal?« Janez je postajal zloben.

»Čutim.«

»Čutiš? Tako? ... Vtepel si si nekaj v glavo in zdaj se zaletavaš vame, ker ti ne gre tako, kot bi hotel.«

»Ne draži me!«

»Seveda, če gospod brat čuti, potem že mora biti tako!«

Trpkost, ki mu je grenila dušo, se je izražala v zbadljivosti. Pavletu je bilo težko.

»Saj mi je rekla.«

Kakor da bi udarila strela v Janeza.

»Tebi? Kaj ti je rekla?« Težko je čakal odgovora.

»Da lahko ...« Ni mu hotelo takoj na dan. »Da smem upati.«

»To ... to ti je rekla?«

Zdaj je zmagoval Pavle.

»Da!«

»Ni res! Reci, da ni res!«

»Res je!« Jekleno so zvenele besede. Janez je omahoval. Ni bilo več zlobnosti v njem. Strt je klonil pred bratom.

»Ljubim jo. Z isto pravico hrepeniva po njej oba. Mislil sem, da sem upognil usodo in jo nagnil na svojo stran.« Za hip je umolknil, nato je počasi in težko polagal besede pred brala: »Zdaj vem, da ljubi tebe.«

Pavle je strmel vanj. Odkod gotovost zadnjega stavka?

Janez je potegnil iz žepa pismo: »Na, beri!«

Pavle se je branil. Da bi čital njeno pismo, ki je namenjeno drugemu?

»Ne ... ne bom. Rajši povej!«

»Beri! O tem ne spregovorim besede več.«

Potisnil mu je pismo v roko in odšel v dom.

V veži ga je srečala Melita. Ustrašila se je, ko ga je ugledala bledega in strtega.

»Gospod Košak, kaj vam vendar je?«

Odmahnil je z roko. »Nič, nič!«

»Saj ste tako bledi. Plezanje vas je izčrpalo. Ali hočete malo konjaka?«

Nasmehnil se je. »Ne, plezanje me ni še nikdar izčrpalo.«

»Vam je vendar slabo!«

»Moj Bog! Nič mi ni, motite se.«

Ni ga marala nadlegovati. Odšel je v moško spalnico. Zmajala je z glavo. Kaj se je vendar zgodilo, odkar je prišel njegov brat? Zakaj je omahnil takrat na klop? Zakaj se mu je tresla roka? Morda pa vzgojiteljica le ni zbolela? Če ni bil to samo priročen izgovor?

Pavle je čital:

»Odhajam in ne vidiva se več. Prosim te, da ne iščeš prilike, da bi se srečala, dokler se ne umiri v tebi in v meni.«

Samo to? Torej ga je ljubila! Razumel je besede, ki mu jih je rekla za Aljaževim domom. »Dokler ne udušim tega, kar me muči, dotlej molči!« Potem bo smel govoriti. In ker tudi sme upati ... dalje ni mogel več misliti. Preveliko veselje je planilo vanj. Sedel je na skalo in se zagledal proti Triglavu. Začel je slutiti vse, v nejasnih obrisih je spoznaval njeno iskanje med njim in bratom. Zdaj je vedel, zakaj so bili tako prijazni pogledi, ki sta si jih z Janezom izmenjavala. A kdaj in zakaj se je med njima razdrlo? Rekla je, da je zablodila, da se je zmotila. Torej je moralo priti spoznanje. Kdaj? Spomnil se je včerajšnjega prizora na Križkih podih. Tako potrta je prišla od roba Križke stene, kjer sta z Janezom fotografirala. Brez besede je sedla kraj njih. Drugače je bila vedno živahna; pa se ni od srca nasmejala niti enkrat, ko je prišla Lipovčeva družba. Tedaj tega ni opazil.

Pozno v mrak je sedèl tam, iskal po spominu in sklepal. Skoraj vse mu je postalo razumljivo, le nekaj stvari je bilo še temnih. A saj mu bo Dana povedala vse. Upal bo in potrpežljivo čakal.

Obvzelo ga je veselje, da bi objel gorski svet, ki je ležal pred njim, in ga tesno prižel na svoje prsi.

*

Brata sta sklenila, da odideta jutri kar skozi Uskovnico na Bohinjsko Bistrico. Ni vredno, da bi zapravljala čas po že dobro znanih potih. Za težje ture pa nimata opreme s seboj. Ko je zvedela to Melita, je takoj poprosila Pavleta:

»Ali bi smela z vama? Tudi jaz bi rada bila že jutri v Ljubljani, ker imam še toliko opravkov, dopust mi pa poteče v treh dneh.«

»O, prosim! Lahko, če ne bo vaša družba huda, da vas kar takole vzameva.«

»To pa prepustite meni! Bom že jaz opravila z njimi. Samo če bo vaš gospod brat zadovoljen?«

»To pa vi prepustite meni. Ali boste vzdržali, ker bomo drevili? Vlak odhaja že popoldne.«

»Ne bojte se! Še posekala vaju bom.«

Ko ni bilo bratov v jedilnici, je hotela Melita povedati tovarišicama in Lipovcu svoj sklep. A ni vedela, kako bi začela. Saj tako važnih opravkov le nima, da bi morala oditi. In to sta vedeli Stana in Agna. No, pa če se malo zlaže! Saj ne bo nikomur škodovala.

»Jutri odideta Košaka naravnost na Bistrico in v Ljubljano.«

»Kako to?« je zanimalo vse.

»Ne vem. Samo to sta mi rekla. In jaz ... jaz se jima pridružim.«

Presenečeni so bili. Kako, da kar na lepem razbija družbo?

»Opravke imam,« se je opravičevala. »Moram. Čisto sem pozabila, da sem mislila med dopustom storiti še to in ono. Vsaka ura mi bo dobrodošla, da izvršim vse, kar sem se namenila.«

»Toda en dan gori ali pa doli,« je ugovarjal Polde, ki mu ni bilo všeč, da misli Melita oditi. Saj je bila tako prijetna in vesel je bil njene družbe.

»Pa pojdemo vsi skupaj.«

»Tisto pa ne. Stana in Agna nista za take urne pohode,« je rekel Lipovec.

»In videli bi radi tudi Sedmera jezera,« je rekel Polde. »Kaj marate zanje, ko jih pa že poznate!«

»Da,« je hitro pograbila Melita za nov izgovor. »Dolina Za jezerom mi je že znana. Skozi Uskovnico pa še nisem hodila. Tudi to me je zamikalo, da odidem z gospodoma Košakoma.«

Stana in Agna sta pa slutili, kaj je glavni vzrok njene odločitve; in sta ji tudi v spalnici očitali.

»To pa ni lepo, da se tako na lepem ločiš od nas.«

»Ne morem pomagati,« je dejala in legala v posteljo. »Dolžnost je dolžnost!«

Agni je ušel smeh. Melita se je jezno obrnila k njej:

»Zakaj se smejiš?«

»Saj se moram. Dolžnost! Izgovor ti je prav vsak dobrodošel.«

»Misliš, da ne veva, kje te čevelj žuli?« se ji je rogala Stana. »Seveda, tvoja dolžnost je kaj zastavna in močna. Svetle oči ima in prijeten obraz, taki dolžnosti se Melita rada odzove.«

»Kaj vama je? Zakaj mi ne dasta mirú?«

»Mar ti ne smeva povedati resnice?«

»Kakšne resnice?« Sedela je v postelji, čutila je, da ji obraz zardeva, in oči so ji postajale vlažne. »Kaj sta spet zmodrovali?«

Tedaj sta obe planili v smeh. Agna je komaj izdavila: »Oj ti nedolžnost!« Stana je bila hudobna, kar vrgla ji je: »Strašno ga imaš rada!«

Meliti se je jezno zabliskalo v očeh: »Tako? To vaju tako zelo zabava.«

Za trenotek je pomolčala, potem jima je priznala v obraz: »Prav imata, ugaja mi, rada ga imam. Že dolgo ga poznam, čeprav še nisem do predvčerajšnjim govorila z njim.«

O ta Melita, kako je odkrita! Sedela je še vedno v postelji in temne oči so se mokro bleščale v zadrževani jezi. Utihnili sta in morali sta priznati, da je lepa in bi bila kar primerna za Janeza. Ona je pa pridušeno nadaljevala:

»Da, dolgo ga že poznam, srečavala sem ga tu in tam, a on me ni opazil. Zdaj hočem z njim, da bom poleg njega. O, le kar glejta me! Zavidajta mi! Vesela sem, da se rešim takih prijateljic, da se rešim vaju, ki znata samo zbadati! Ali mislita, da se sramujem svoje ljubezni?« Pomolčala je. »Tudi vama ugaja, a radi vaju, hvala Bogu, ne bom ljubosumna! Lahko noč! Jutri pa raztrobita vsem: Melita je ponorela!«

Vrgla se je po postelji, se tesno zavila v odeje in jima obrnila hrbet. Ni marala, da bi videli, kako so ji stopile solze v oči in se zatrkljale po žametastih licih.

Agna in Stana sta se dregnili in si pokimali. Tako je torej z Melito! Potemtakem sta le prav sklepali? Ah, to bosta še imeli povedati prijateljicam v Ljubljani! In kako se je ujezila! Kar naravnost jima je povedala, brez oklevanja, brez slepomišenja. Kot bi bilo vse samo po sebi umevno.

Vse tri niso zaspale dolgo v noč. Melita je koprnela ob spominu nanj, ki je vstajal vedno bolj jasno pred njenimi očmi.


XVII.[uredi]

Grušč je šumel in ropotal pod čevlji, ko so se Melita in oba brata spuščali po plazu od Aleksandrovega doma proti Velemu polju. Zjutraj so se poslovili od Lipovca in njegovih, ki so šele zajtrkovali, ko so ti že odhajali. Melita je spregovorila z Agno in Stano komaj nekaj besed. Radovedno sta jo motrili, kako se bo vedla v družbi obeh bratov. A opazili nista nič. Janez je bil povsem ravnodušen do nje, skoraj bolj kot Pavle. Po slovesu so odšli pod stenami Malega Triglava k Aleksandrovemu domu in zdaj so hiteli navzdol.

Brata nista veliko govorila, komaj da sta odgovarjala spremljevalki. V začetku ji je bilo nerodno, bala se je, da se bo izdala, kako je z njo. Ne bi marala, da bi Janez opazil, da gre z njima samo radi njega. Počasi se bodo že spoprijateljili in Janez se bo že ogrel. Samo časa je treba!

Kmalu so bili pred drobno Vodnikovo kočo, ki stoji nad veliko kotanjo Velega polja.

Tam zadaj na severu je kraljeval beli Triglav. Levo se je kopičila okrogla Šmarjetna glava s sosedom Kanjevcem. Najlepši je pa stal onkraj Velega polja Mišelj vrh, ki bi ga na prvi pogled zamenjal z ostrim Matterhornom. Šiljast in mogočen bôde pod nebo, na plečih nosi silne apnene sklade; ob vznožju ga pa oblivajo bele reke grušča, ki se v soncu bleščé kot ledenik. Nad njimi je pa strmel divji Vernar, bolj vstran je zelenel kopasti in obširni Tolstec.

»Ali bomo stopili v kočo?« je vprašal Pavle.

»Ne vem. Kaj bi tam?«

»Morda želi gospodična pečat od koče.«

»Ne,« je odvrnila. »Ni mi do takih reči.«

Janez jo je bežno ošinil s pogledom. »Potem pa lahko kar nadaljujemo pot.«

Odšli so po položni poti, ki se vije ob pobočju Tolstca. Melita si je želela razgovora. Posebno bi rada spoznala Janezove nazore o turistih in ... no, pač o vsem. Potipala je:

»Kako sodite vi o lovcih na pečate, gospod Janez?«

Janez je zbiral misli in se nehote odkrival: »Če človek pritisne pečat v svojo beležnico za spomin, to je čisto prav. Je pa veliko ljudi, ki hodijo v gore le radi pečatov, pa še drugega pošljejo ponje na vrh. Potem se bahajo in postavljajo: tu sem bil, tam sem hodil, tod sem plezal. Sicer so to modni planinci, športniki, ki nimajo s pravim turistom nič skupnega. Zato je tudi najbolje, da se ne menimo zanje.«

Pot je zavila na južno pobočje Tolstca. Doslej so hodili v senci, zdaj jih je pa obsijalo sonce z vsem svojim poletnim žarom. Reber, po kateri je šla steza, je bila porasla z gosto planinsko travo, pretkano z živo pisanim cvetjem. Vroč, opojen duh je hlapel iz razgrete zemlje in širil prsi.

Spustili so se na zapuščeno planino, odkoder se je odpiral pogled na skrivnostni bohinjski kot.

Pot se jim je dobro odsedala. »Če bo šlo tako naprej, bomo imeli časa na prebitek.«

»Prej ste omenili turista športnika. Že dolgo sem razmišljala o tem, ali je turistika sploh šport. Kaj sodite vi o tem?«

Spet jo je ošinil s pogledom: »Kaj tudi o takih rečeh razmišljate?«

Začudila se je: »Zakaj pa ne?«

»Ženski rojijo navadno čisto druge muhe po glavi.«

»Ali imate tako slabo mnenje o ženskah? Podcenjujete jih.«

»Ne vem.«

»Saj moški ženske duše ne more razumeti.«

»To imate pa prav. Nekoč sem bral, da žensk ne razumemo zato, ker so ali preplitve in iščemo pregloboko, ali so pa pregloboke in iščemo preplitvo. Zadnje bi lahko črtali.«

»Saj ne mislite resno?« Skoraj boječe je vprašala.

Janez bi pa rad dražil. Zlagal se je: »Čisto resno!«

»To ste hudobni!« Umolknila je in med hojo utrgala marjetico. Igrala se je z njo in ni vedela, kaj bi še rekla. Strmo so se spustili po drnati rebri, prešli velik žleb in se mahoma znašli na prijetni, položni poti, ki se je potapljala v temen smrekov gozd, ki je krasil strmi breg Čiprja. Globoko spodaj na desni je samevalo dno tihe, temne doline Voje, ki se proti Bohinju razlije v široke senožeti.

Ugodna je bila hoja po mehki, gozdnati stezi med dišečimi iglavci. Božal jih je prijeten hlad, prsi je polnil duh po smoli in svežosti. Stopali so pod visokimi smrekami in bori, smukali se ob grmovje in otresali z listov bleščeče se rosne kapljice, ki so se še vzdržale v gozdni senci.

Na ovinku so srečali fanta v družbi dveh deklet. Vsa trojica je bila oblečena v kričeče pisane kopalne obleke, na nogah so imeli le čevlje, na plečih pa nahrbtnike. Janeza je skoraj vrglo, ko jih je ugledal. Na Pavletov pozdrav je le fant nekaj zamrmral. Odšli so mimo in Janez se je komaj vzdržal, da ni pljunil.

»Nedeljski turisti, ki naj bi ostali rajši v dolini, da bi ne motili nepisanih zakonov planinske dostojnosti,« jih je sodil Pavle.

»Tako pač pojmujejo svobodo v naravi,« je bil ogorčen Janez. Ni mogel strpeti, da ne bi razlagal: »Ljudje, ki v prirodi ne najdejo prave svobode, to je svobode od samega sebe, svobode od lastne notranjosti, ne spadajo v vrsto planincev. Taki ljudje pač mislijo, da je ta opevana prostost v naravi v tem, da lahko prožijo kamenje, rjovejo in razgrajajo. Ne vedó, da je v planinah bolje molčati, če hočejo slišati in razumeti govorico gorá. Svoboda jim je to, da kazijo prirodo s svojo goloto, češ, golo telo je prirodno. Rad bi vedel, kaj bo dejal tak človek, če mu rečeš, naj odide gol v cerkev, ali sploh na kraj, ki mu je svet. Ali naj v kopalni obleki kleči ob odprtem grobu svojih najdražjih? Ali čutita, da se to človeku upira, da mu njegovo tisočletno dostojanstvo ne dovoljuje, da bi stopil s svojo goloto v vrsto živali.«

Melita je lahno ugovarjala: »Saj ne loči človeka od živali le obleka.«

»To je res. Obleka ni bistvena, toda oblačenje nam je potrebno, če hočemo ostati ljudje. Če pa ne, pa opravljajmo še vse ono, kar oddavna skrivamo pred drugimi, kar v javnosti. Čemu bi bili v zadregi?«

Grobo je bilo, kar je dejal, da je Melita zardela. Morala si je pa priznati, da ima prav.

»Klasični narodi so oboževali golo telo, a ne nagoto, uživali so le lepo obliko in gradbo človeškega telesa. Tudi danes se slavi telo v športu. To je prav. Šport ima namen dvigniti posodo duha.« Nehote se je modrovanje pletlo in pletlo.

»Toda saj je tudi turistika šport?«

»O tem je bilo napisanih toliko besedi, da se človek kmalu ne znajde več. Najbolj zanimivo pa je to, da za splošnost ne drži nobena trditev niti za niti zoper. Zato ne, ker je turistika osebna zadeva. Ločim tri vrste turistov, ki se pa ne dajo točno opredeliti: planinca etika, planinca esteta in planinca športnika. To so prvine, vsakdo mora imeti več ali manj vseh teh lastnosti. Kdor bi bil čisti etik, estet ali športnik, ta zame spet ne bi bil turist. Prav tako kot mora imeti vsak značaj mešanico temperamentov. Čisti melanholik ne bi ugajal, čisti kolerik bi odbijal, čisti sangvinik bi propadel, čisti flegmatik bi pa moral poginiti. Planinstvo torej ne more biti šport. Ima lastnosti, ki so športu podobne, a so le v manjšini. Toda o tem bi bilo preobširno razpravljati. Poudarjam pa še, da je turistika osebna. Nima nikakih drugih pravil nego prirodno občutje dobre plati človekovega bitja.«

Pred njimi so se odprle valovite senožeti, povsod sama trava, le tu in tam je raslo posamezno drevo. Sempatja so bili raztreseni seniki, tam daleč so videli večjo skupino koč: planina Uskovnica, ki je pa že bolj podobna gorski vasi kot planini.

V sončni pripeki so spešili čez mehke senožeti. Pot jim je stopal na čelo in hoja je postajala neprijetna; nahrbtnik je rezal v ramena, vseh se je polotilo neugodje. Z molčečo vztrajnostjo so tolkli po enolični pokrajini. Prešli so planino in spet zavili v gozd. Ob poti je žuborel droben studenček, ki je sto korakov vstran zginil v zemljo. Pavle se je ustavil in odložil nahrbtnik:

»Dovolj je. Počitek se nam bo prilegel.«

Tudi ostala dva nista nasprotovala. Posedli so na mehka tla in pogledali v nahrbtnike. Prijetna lenoba jih je prevzemala, prijeten občutek počitka je po utrudljivi hoji blagodejno stopal v vse ude. Janez si je potisnil nahrbtnik pod glavo, se udobno iztegnil in zapletel pogled med goste vrhove smrek. Zdaj, ko je telo počivalo, se je duh sprostil in njega in brata je začel gristi spomin na Dano. Ves čas je podzavestno spalo v obeh, zdaj sta začutila steno med sabo.

Melita je razmišljala. Počasi se ji je dozdevalo, da Janeza nekaj gloje in da zato nje kakor da ne vidi. Pa bi klečala pred njim in mu stregla! Melita, ki vidi samo še njega! Počasi se ji je dozdevalo, da njegovo srce bega za ljubeznijo, bega za ono, ki je ostala v Vratih. Ona, edino ona je vzrok včerajšnjega Pavletovega nenadnega prihoda, Janezove včerajšnje bledice in današnje nerazpoloženosti.

Lansko leto ji je nekoč prijateljica pokazala na sprehodu Janeza. »Ti se zanimaš za gore,« ji je rekla. Potem moraš poznati tegale.« Pokazala ji je zastavnega fanta z ostrim, a prijaznim obrazom, ki je šel med dvema tovarišema. — »Ne, ne poznam ga.« — »Čudno! Janez Košak je. Saj je poleti in pozimi v gorah.« Tedaj so se srečali in Janez je pozdravil prijateljico. »Ali si pobliže znana z njim?« — »Pred dobrim mesecem smo bili na Okrešlju skupaj. Dva dni je lilo, da nismo mogli nikamor. Tako smo imeli nepričakovan zapor. Kar nas je bilo v koči, smo se hitro seznanili. O Janezu, ki je bil tudi navzočen, so marsikaj govorili; pa tudi sam je precej povedal.« Ozrla se je za njim — ali je bil slučaj? — tudi Janez je vprav takrat okrenil glavo. Od tedaj ji ni šel iz spomina. Ostal je v njej in ni se mogla ubraniti misli nanj. Jesenske nedelje je šla z večjo družbo na Turnc pri Grmadi. Ko so prilezli na Okno, je pravkar nekdo sestopal s Turnca. Spoznala je Janeza. Pozdravili so se. Janez se je spustil v levi žleb in od tam nekaj opazoval. Ni se dosti menil zanje. Eden iz njene skupine je zlezel na Turnc in tam pritrdil vrv, da je varoval ostale. Ko je Melita priplezala na vrh, je pravkar njen tovariš dejal: »Ali ste videli Košaka? Gotovo misli kje lesti.« Res, v nasprotni steni se je Janez s prsti zapičil v drobno razpoko, ki je tekla po trebuhasti prevešeni plošči. Palec za palcem se je dvigal, počasi se je prevlekel na robič. Melita ni videla ničesar drugega nego njega, kako se vzpenja po nemogoči steni. Trepetala je zanj, ko se je držal le s prsti, noge je imel rahlo uprte ob hrapav rob. Tako blizu je bil, da je razločno videla obraz, ki se je nagubal v odločnosti ob napetem plesanju. Nekoliko je zdrsnil z nogami, a tedaj so prsti dotipali oprimek, počasi se je potegnil kvišku, koleno uprl ob neznatno vdolbinico in kmalu je obstal na ozki polici. Stali so si drug drugemu nasproti, da bi se lahko mirno pogovarjali. Ločil jih je le prepad, ki je zijal med Turncem in sosedno steno. Meliti je tolklo srce, ko ga je opazovala iz take bližine. Videla je njegovo mačjo spretnost, silo njegovih mišic in mirnost duha v nevarnosti, v kateri bi se skoraj vsakdo drug zgrozil. Stal je tam, naslonjen s hrbtom ob steno, dobro stopo je imel le za eno nogo, drugo je pa samo rahlo prislanjal. Zdaj bi moral preplezati majhen previs. Družba, ki je bila na Turncu, je molče strmela vanj, kaj bo storil. Melita bi stopila k njemu in ga zaprosila, naj jo vzame s seboj, naj jo s svojo močno roko vodi v strmine, katerim ni vsakdo kos. Toda on je stal tam, ne da bi se zmenil zanje. Tipal je in iskal mesta, kamor bi zabil klin, ki mu naj bo za oporo. Našel ga je. Zazvenelo je kladivo, ki je udarjalo ob železni kavelj. Preskusil je skalo. Držalo bo. Vteknil je kladivo za pas in spet začel lesti. Oprijel se je klina, ujel se na levo za neznano skalnato rogljo, se potegnil navzgor in stopil na ubogi košček železa. Prosto je stal z eno samo nogo na klinu. Ravnotežje je obdržal le tako, da se je tesno naslonil na steno. Če se mu stopa izruje, če mu zdrsne! Tedaj bo nekajkrat zamolklo udarilo, zaropotalo in obležal bo spodaj na sipini. Opazila je, da drugi gledajo vstran, ker ga niti gledati ne morejo. Le njej so žarele oči in ni zgrešila niti giba. — Ali jo je opazil? Saj se niti ne zmeni zanjo! Že spet je plezal! Počasi, enakomerno in varno. Najtežje mesto je prešel in kmalu jim je izginil izpred oči za skalami.

Spustili so se navzdol in zdaj se je zazdel Meliti Turnc ubogo ničè, ki ni vredno svojega imena. Saj skoraj vsakdo prileze nanj! A kdo se upa tja, kjer hodi on? Na njegova pota bi rada, poskusiti bi hotela samo sebe v nevarnostih, uživala bi ob pogledu v vrtoglavi prepad in njeno telo bi v skladnih gibih pelo pesem naravi.

To ji je ostalo v neizbrisnem spominu. Srečavala je Janeza, toda niti ozrl se ni nanjo. Kako bi se mu približala? Nekoč so se srečali na Veliki planini na smučeh. Nekaj brezpomembnih besed o vremenu in snegu so izmenjali in on je oddrsel proti Pasjim pečem. Kako rada bi se obrnila in peljala po njegovi smučini! Potem nekoč spomladi na Golici! Kot utelešena in živa sila se ji je zdel, ko je z nekim tovarišem prihitel po bregu.

Čudno je raslo njeno hrepenenje. Saj ni kratkokrilka, ki se zaljubi v slavljenega igravca, pesnika ali vojaka. A vendar je bila njena ljubezen podobna sanjam mladega dekliča v vzgojnem zavodu. Saj je bil tako daleč in vendar tako blizu nje!

Na Mojstrovki ga je spet videla. Bolelo jo je, ko je opazila, kako je prijazen z Bonićevo. In kako je bila ponosna, ko so govorili v koči na Gozdu o njem! Kot bi bil njen, čisto njen. Na Križkih podih sta prvič govorila. Ali je bilo čudno, da mu je ponujala čaj, da se je sukala okrog njega? Ali je bilo čudno, ko se je ponudila v Aljaževem domu, da mu ponese čevlje na Kredarico in mu s tem napravi uslugo, ko bi mu pa rada služila vedno? Ali je bil tak greh, da se je radi njega ločila od družbe in se pridružila bratoma?

Zdaj je bila z njim, zdaj je hodila poleg njega, zdaj je slonela ob njem. Ali ji moreta to nadomestiti njeni prijateljici, ali Polde, Lipovec?

Rada bi mu povedala vse, se mu odkrila in potem naj stori, kar hoče. Naj jo objame ali odpahne! Od njega sprejme vse! Samo tega ne sme zahtevati, da bi ga ne smela ljubiti, da ne bi smela biti v njegovi bližini. Kar naravnost bi mu povedala, kot sinoči Stani in Agni. Toda on je bil tako zamišljen, strmel je v drevje in njegov duh je blodil Bog ve kod.

Čez pičle pol ure so se dvignili. Noge so bile spet lahke in hitro so šli skozi gozd.

Kolovozna pot se je povesila in zavila na travnato jaso; na koncu nje je stal star, preperel križ. Pod njim sta počivala dva domačina, ki sta bržkone šla v Uskovnico po sir.

»Bog daj!« so se pozdravili. Starejši je predejal svoj vivček iz levega kota ust v desnega:

»Ali ste bili na Triglavu?«

Mlajši jih je radovedno opazoval.

»Da, oče! Malo smo šli pogledat.«

Skoraj nejeverno je zmajal z glavo:

»Pa nimate nobene planike?«

Janez se je nasmejal.

»Ali mislite, da se drugače ne sme s Triglava? Ali jih ni škoda? Bolje je, da rastó gori, kot da bi vele vlačil v dolino.«

»He!« je zabrundal drugi in pljunil. »Kaj bo škoda! Zato pa so, da jih trgajo.«

»Menite?« je vprašal Pavle.

»Če greste s Triglava, bi vtaknili vsaj eno za klobuk, da se postavite z njo.«

Janez bi rad odgovoril: če se ne more s čim drugim postavljati, se mu tudi s tem ni treba. Ali ni prav vseeno, ako mislijo ljudje, da je bil na Šmarni gori ali pa na Triglavu? Pa kaj bi mu pravil!

»Srečno!« so jim še voščili ob slovesu in odropotali po kamnitem kolovozu strmo navzdol.

»Preprostemu človeku ne zamerim,« je dejal Janez spotoma, »ker ta ne bo uničeval rož ... Če si utrga eno ali dve semintja za okras, je to prav. A ona mestna svojat, ki se natepe v gore in piplje in trga rože za prazen nič, se mi studi. Koliko se ob majskih nedeljah znosi samo ključavnic z Golice, tega krasnega cvetja, ki bo v doglednem času redko kot je danes očnica, če ne bo kmalu konec te razbrzdanosti! Spomladi sva se s tovarišem spuščala z Golice proti savskim jamam. Tam na onem cvetja bogatem travniku je trop fantinov trgal ključavnice za v senci ležeča dekleta. Nisem se mogel premagati in moral sem jim zabrusiti, da koze ne obirajo narcis. Seveda ni bilo lepo, a nisem mogel drugače.«

Melita se je prisiljeno nasmehnila in temno zardela. Ni se mu upala povedati, da je bila sama med onimi dekleti. Povedala bi mu pa rada, da ni hotela tedaj niti ene ključavnice ponesti s seboj. Spoznala je, da je on tako različen od drugih in bo treba še mnogo premagovanja in drugačnega gledanja v svet, če mu hoče biti podobna. Tako jim je ta pot minevala v turistovskem modrovanju, srce ni moglo priti do besede.

Sonce je že prešlo poldan, ko so po strmem kolovozu prišli v Srednjo vas, ki čepi ob vznožju Uskovnice.


XVIII.[uredi]

Popoldansko poletno sonce je neusmiljeno pripekalo, ko so šli čez valovite Senožeti. Nizki holmci so se vrstili drug za drugim in tu in tam je samevalo z grmovjem obkroženo drevo. Leseni seniki so bili posejani po košeninah, ki so izpuhtevale težek vonj poletnega cvetja. Pot se je vlekla in ni je hotelo biti konec. Počasi se je dvigala, vila se je sem in tja, preskočila izsušeno strugo, se položila čez zelen, s cvetjem pretkan travnik, zašla v leščevje, doteknila se redkega drevja in se končno spustila v grapo.

Sončna pripeka je žgala, da se je jezik lepil na nebo. Pod nahrbtnikom se je nabiral lepljiv pot, ki se je neprijetno vjedal v kožo. Veter ni zamajal niti lista na drevju Rudnice ali Višavnic, med katerimi so se razprostirale s travo porasle Senožeti.

Janez in Pavle sta široko razpela srajci in zavihala rokave. Melitin lahni brezrokavec je bil vlažen od znoja. Hoja je postajala mučna in težko so dočakali, da so ugledali Bohinjsko Bistrico, ki se je v dolini bliskala sredi polj in travnikov. Tamle tik nad njo se je vzbočil kopasti Ajdovski gradec, gozdnata Babna gora, zadaj Jelovica, čez katero je gledal Ratitovec, in naravnost pred njimi se je vzpenjala visoka Črna prst.

Na postaji so se oddehnili od hoje. Vlak je stal že pripravljen. Izbrali so prazen oddelek, kjer so odložili nahrbtnike in cepine na polico. V prostoru je vladal zatohel in soparen duh po petroleju, s katerim so očistili tla.

Melita si je z robcem otirala potno čelo. »Pozna se, da smo spet v dolini. Kar duši me!« Stopila je k oknu in ga odprla. Pavle je odšel k vodnjaku po vodo.

Z Janezom sta ostala sama. Sedla je in se uprla z rokami ob sedež.

»Neznosna vročina! Ali je še dolgo do odhoda?«

»Dobre pol ure še.«

»Moj Bog, kaj naj počnem ta čas! Čakanje je najbolj neprijetna stvar na svetu.«

Pomolčala je za hip. Nato se je obrnila k njemu:

»Veste, tole me že muči ves dan: zakaj prav za prav odhajate s planin?«

Prišel je v zadrego. »Hm. Zakaj? — Ali ni povedal že včeraj Pavle? Nima smisla, da bi lazila po znanih potih. Za težje poti pa nisva opremljena.«

Postrani ga je pogledala in se nasmehnila: »Tako kot jaz radi svojih opravkov?«

»Kako mislite to?«

»No ... enostavno. V Ljubljani nimam nič nujnega opraviti. Hotela sem se le rešiti Lipovčeve družbe. Tako počasi, kot oni hodijo, se mi ne ljubi capljati. Zato sem hotela z vama.« Opazila je njegov začudeni pogled. »Ne razumete?«

Odkrito ji je odgovoril: »Ne!«

Nasmejala se je. »Ljubim divje strmine, rada bi nevarnosti, presenečenj in hitrih odločitev. Rada bi lepote omotičnih globin in vratolomnih naporov. Ali naj iščem to pri Lipovcu ali pri nežni Agni ali pri leni Stani? Sredi divje prirode bi se lahko z njimi vred skisala, če bi bila še dolgo poleg njih. Zato sem hotela z vami.«

Moral se ji je nasmejati. »Torej ste pričakovali Bog ve kakih presenečenj? Pa saj ste vedeli, da pojdemo skozi Uskovnico. Mar vam ni bilo znano, da je to le dolga, položna planina?«

»To že ... Toda mislila sem, če sem z vami, ki povsod doživite nekaj ... nekaj posebnega ...« Ni vedela, kako bi se izrazila, da bi jo privedlo do tega, kar bi hotela od Janeza. A ta ji je sam pomagal:

»Nekaj, kar ne doživimo vsak dan? — Tedaj bi morali z menoj med prepade in stene, v strmine brez zaznamovanih poti.«

Po ovinkih je prišlo do tega, da jo je nehoté povabil s seboj. Takoj je zgrabila za besedo: »Dobro! Vzemite me na svoje ture! Peljite me med prepade in pokažite mi tisto pravo plezalčevo življenje v stenah, po votlinah in senikih, ko si sam kuha, šiva in pere, ko se res za neko dobo čisto loči od ljudi in živi le prirodi in svojim tovarišem.«

Janez je prvič opazil, da je Melita lepa. Zanimala ga je. Občutil je sorodnost med svojo in njeno dušo.

Prišel je Pavle z vodo. Odžejali so se in zdaj je prevzela telo lahna utrujenost. Nič več naporov ni pred njimi, brez skrbi lahko sedejo in se vdajo spominom in pogovorom.

»Ali bo gospod Pavle kaj nasprotoval, če pojdem z vama?«

»O — veselilo bi me, ko bi mogel v vaši družbi v gore. Samo to je škoda, da letos žal ne napravim nikake ture več.«

Presenečeno sta ga pogledala.

»Oditi moram v Dubrovnik.«

Janezu se je zmračil obraz.

»Po kaj?«

Pavle je opazil njegovo spremembo. A mu ni maral povedati svojega sklepa, da hoče biti čimprej poleg Dane. Včerajšnje njene besede mu niso dale mirú. »To si čuden. Posli kličejo ...«

»Saj si nameraval ostati v Sloveniji še štirinajst dni.«

»Da ... premislil sem se.«

V Janezu je vzkipelo. Kri mu je udarila v senca. Komaj se je premagal, da ni rekel preveč vpričo Melite. Zato je vstal in stopil na hodnik, kjer se je naslonil na okno.

Vlak je vozil s postaje. Črni vozovi so hiteli proti ozki savski soteski, ki se je stisnila med gozdnato Jelovico in pokljuške odrastke.

Strmel je v bežečo pokrajino, predel misli in zbiral besede, ki naj mu vrnejo Dano. Saj ve, čemu sili brat nazaj v Dubrovnik! Samo radi Dane. Toda Dana bo njegova, edino on, ki ga je ljubila sredi divjih prirodnih sil, edino on ima pravico do njene ljubezni. Pavle se mora umekniti. Pove mu vse, razloži mu vse in odnehal bo. Mora odnehati. In tudi Dana ga ne bo pozabila, ve, da ne. Pisal ji bo, saj je našel vzrok tistega drobnega nesporazuma.

Melita se je zbegala, ko je Janez tako nenadoma vstal in odšel na hodnik.

»Kaj mu je?«

Pavle je skomignil z rameni. »Ne vem. Morda ga jezi, ker bo moral sam v gore, a sva napravila tako lep načrt, kam še misliva polesti.«

»Samo radi tega?«

»Vse je mogoče pri njem. Nagel je.«

Melita se je zamislila. Slutila je, da je skoraj zadela ...

Na blejski postaji je vstopilo nekaj izletnikov. Napolnili so prostore, oddelek, kjer so bili planinci, so zasedli glasni Hrvatje, ki so kmalu zakadili ves prostor s tobakom. Melita je vstala in odšla k Janezu na hodnik.

»Strašno kadijo notri.«

Naslonila se je poleg njega na okno. Blejski grad je izginjal za griči, proti severu se je odpirala gorenjska ravnina, ki so jo mejile Karavanke s svojimi kopastimi, do vrha poraslimi vrhovi, ki jim je kraljeval topi Stol.

Janez je zaprl okno, ker je vlak zavozil v predor. Ropot koles, ki je odmeval v rovu, je pregluševal vsak glas in tema se je bolj in bolj gostila. V mraku se zavest poostri in razločno je čutil, kako blizu stoji Melita. Tedaj se je toplo telo pritisnilo k njemu, na ustih je začutil nekaj mehkega, sladko vlažnega. Odmaknil se je in šinilo mu je skozi možgane: »Ali se je slučajno tako nerodno zadela, ali me je hotela poljubiti?« Ne, moj Bog, bilo je golo naključje, voz se je stresel, da je tako čudno omahnila k njemu. V istem trenotku ga je bilo sram, da se je zato razburil, in spomnil se je Dane. Vlak je vozil iz predora in Melita je odpirala okno. Nagnila se je skoznje in opazovala ozko, prepadno sotesko Vintgarja, čez katero so šinili po vitkem mostu, ki je kot lastavičje gnezdo lepel v skalah nad globino. Spodaj med zelenjem je bučal in se prašil peneči se Šum.

Čeprav so se ji usuli čez čelo in na obraz gosti črni lasje, vendar je Janez videl del njenega oblega lica, ki je rdel kot mak.

Niti besedice ni izpregovorila do Jesenic, le skozi okno je gledala, ker jo je pokrajina za čuda zanimala.

Na Jesenicah je plalo živahno vrvenje. Janez je ostal v oddelku, ki se je bil izpraznil. Melita je še vedno slonela ob oknu, Pavle je pa odšel na postajni hodnik.

Množico potnikov so pripeljali vlaki iz Planice, Ljubljane in Bohinja. Na sosednem tiru je pod pokritim hodnikom stal pripravljen brzi vlak. Pred dolgimi, težkimi vozovi je v enakomernih presledkih puhala črna lokomotiva in se vselej stresla pod pritiskom pare.

Ko se je Pavle vrnil, je bil čudno razburjen in bled. S kratkim pogledom je ošinil Janeza, ki je opazoval vlak, in molčé sedel v kot ob oknu.

Od brzca se je začulo loputanje z vrati, lokomotiva je bruhnila steber dima in železna kača se je premeknila. Tik mimo Janeza so drseli dolgi vozovi, da je lahko videl skozi okna. Takoj za spalnim vozom je sledil splitski voz. V oddelku drugega razreda je opazil vitko dekle, ki se je hipoma umaknilo za zaveso, ko je ugledalo Janeza. K oknu je pa pristopil moški in s presenečenim in vzradoščenim obrazom zaklical nekaj, kar pa Janez ni razumel, in mu mahal z rutico.

»Dana ... Žino ...« je takoj spoznal.

Strmel je za odhajajočim vlakom, ki je vozil pod most in vidoma pridobival na brzini. Ob njem je frfotala bela Žinova rutica, Janez pa ni mogel niti ganiti z roko, da bi odzdravil. Rezalo mu je dušo in nohti, zapičeni v okenski okvir, so bili čisto beli.

Tam odhaja ona! Ona, ki jo je nosil z bolečino in bridkostjo v oltarju svoje duše! Odhaja in niti pozdravila ga ni! Ko ga je ugledala, se je umeknila, da se ne bi srečala z očmi! Dana!

Pokalo je v njem in rušile so se nade in upi. Brez slovesa odhaja, sama izpolnjuje pismo, ki mu ga je pisala: »Prosim Te, ne išči prilike, da bi se srečala, dokler se ne umiri v Tebi in v meni!« Hotela je le reči: »Dokler ne pozabiš na vse, dokler ne zadušiš hrepenenja, ker nikdar Te nisem ljubila.« 

Sklonjen kot pod težkim bremenom se je okrenil in Pavletov izraz ga je udaril v lice. On se je smehljal.

Ni se mogel obvladati, čeprav je Melita slonela ob vratih in začudena prebirala črte njegovega izpremenjenega obraza.

»Pavle, ti si vedel?«

Prikimal je.

»Zakaj nisi nič povedal?«

Skomignil je: »Nisem smel. Prepovedala mi je.«

»Ti si pa lep brat! Ti in ona vesta, da ne morem pozabiti.«

Meliti se je zameglilo pred očmi, zdrznila se je in pobledela. Brata nista opazila.

»Srečal sem jo na hodniku. Dejala je, da se vrača domov z Žinom. Oče in vzgojiteljica prideta pozneje. Zabičala mi je, naj niti ne črhnem, da je tukaj.«

»Nič več?«

»Ne ...«

Videl je, da laže. »Samo to? Pavle, ona je moja, mora biti moja. Povej, kaj je še rekla.«

Ali bi ne bilo bolje, da mu pove vse?

»Da ... še je pristavila ... da naj kmalu pridem za njo ...«

Janez, je jeknil ...

Vlak je vozil po istem tiru, po katerem je malo prej potovala Dana. Janez je strmel v rdeče ožarjeni Triglav.

Melita je stala poleg njega in tolažila:

»Tudi jaz ljubim, ljubim dušo, za katero vem, da hrepeni po drugi. Ni dolgo tega, kar sem izvedela, da ne more biti moj. Spoznala sem, da je vse naše življenje vedno žejno hrepenenje. Ko dosežemo prvo, poželimo drugo. Gorjé mu, kdor pravi: Dovolj je! Kakor v planinah! Vedno više nas žene, z vrha na vrh. Gore nas čakajo, naše gore, gospod Košak! V večno mladi prirodi postanejo vse borbe človeškega srca malenkostne ...«

Na obzorju so blesteli v zahajajočem soncu pozlačeni snežniki in vabili.

XIX.[uredi]

Minilo je poletje, jesen je prirodo umila, zima je gore in potem ravni zavila v bele odeje. Vršci so imeli zdaj mir pred drznimi plezavci, tišina je vladala med silnimi stenami in prepadi. Semintja je zagrmel plaz in se zrušil z omotičnih višin, spremljal ga je bel oblak.

Čas je mineval dalje. Topli vetrovi so spet odgrinjali mehko odejo. V rastje je silila nova moč, v dolini je pokalo popje, sneg in led sta se pomeknila visoko v gore, skrila sta se v temne razpoke, v globoke žlebove in doliče. Le na severnih stenah se je zima upala niže doli, tam je bila varna pred zmagujočimi sončnimi žarki.

Konec maja meseca planinska koča na Kamniškem sedlu še ni bila odprta, zato so se ustavili pod sedlom v pastirski koči v Klinu. Sneg je s prisojnih mest že zginil, samo na Brani in Planjavi so v popoldanskem soncu blestele široke bele lise.

Janez je odšel proti vzhodnim strminam, da bi kar iz Klina dosegel Sukalnik, odkoder bi se povzpel na vrh Planjave. Melita je hotela z njim, pa ji je odvrnil, naj se rajši spočije za jutrišnjo naporno hojo do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. »Snega mora biti še precej in ne bomo tako lahko dosegli Kokrškega sedla. Zdaj pojdem gledat, kako je s snegom. Bržkone se že proti večeru vrnem. Če me ne bo morda zmikalo še na Korošico. Potem se vrnem jutri zjutraj.« Odšel je brez krampežev, le cepin je vzel s seboj. Melito, Poldeta in Nika je pa pustil v koči.

Polde je kuril na ognjišču in grel vodo, ki jo je pravkar prinesel Niko iz bližnje grape in potem prisedel k Meliti na pograd.

»Preklicano je voda mrzla!« Trl si je prste in jih ogreval nad ognjem. »Toliko, da mi niso zmrznili členki, ko sem nesel posodo.«

»Kako bo pa jutri,« je vprašala, »ko boste hladili nežne prste v snegu?«

»Bolj mrzel menda ne bo, kot je ta voda.«

»Bog ve,« mu je odvrnila. »Kaj mislite vi, Polde?«

Vprašani se je sukal le okrog ognja. Preslišal je njun pomenek.

»Prosim ... kako pravite?«

»Kaj vi mislite?«

»Zakaj je bil Košak tako potrt in redkobeseden, kar drugače ni njegova navada?«

Nasmejati se je morala čisto drugačnemu odgovoru.

Tudi Niko se je spomnil: »Nekaj ga tare. Ko smo se letos pozimi spoznali na Pohorju, je bil ves drugačen. Ali veste morda vi za vzrok, gospodična?«

Vedela je, a vendar je odkimala: »Človek ne more biti vedno dobre volje. Se bo že jutri razživel, ko se bo spet naplezal.«

Strmo, da se je grizel v kolena, je stopal Janez po komaj vidni kozji stezi, ki se je skrivala med gostim ruševjem. Pastirska koča je bila že globoko spodaj. Šel je po obronkih Planjave, visoko gori nad zelenjem je bil Sukalnik, kjer so ležale lise snega.

Dasiprav je bil zgoden pomladanski dan, ki je bil v tej višini še občutno hladen, vendar je Janeza ugrelo, da si je odpel srajco. V desni je držal cepin in si tu in tam pomagal z njim po drnati vesini.

Skoraj nasmehnil se je, ko se je spomnil, da je danes v planinah, danes, ko bi moral biti daleč odtod, daleč tam ob morju.

Ko se je lansko leto po tisti poti na Triglav vrnil domov, sta se z bratom skoraj sprla. Povedal mu je vse, odkril mu je vso svojo ljubezen do Dane. Zatrjeval mu je, da ga je Dana ljubila, dokazala je na Prisojniku in tisti večer v koči na Gozdu. Saj tedaj vendar ni lagala! Ponovil je njene besede. Res, da je prišel neznaten nesporazum mednju na Kriških podih, toda vzrok je bila največ utrujenost po nevajeni naporni poti. Saj Pavle mora razumeti, da mora odnehati, da se mora umakniti. A Pavle si ni dal nič dopovedati. »Ljubim jo tudi jaz, morda bolj kot ti!« je odgovarjal venomer. »Rekla je, naj upam in pridem za njo.« In res je šel. Janez se tedaj ni mogel vzdržati. Bil je krivičen, res je bil krivičen. Toda nehote mu je ušlo: »Vem, zakaj se ženeš. Ni ti toliko do Dane, kot do Bonićevega denarja!« — Pavle je pri teh besedah pobledel, ves život se mu je stresel. Odšel je, ne da bi mu dal roko. Niti besede ni rekel. Janez je vedel, da mu je storil krivico. Komaj je izgovoril, že mu je bilo žal. Pisal mu je, prosil ga odpuščanja. Pavle je odvrnil, da nima nič odpuščati, saj ve, da je govorila iz njega prenagljenost. A vrezal mu je težko, globoko rano, kri je potekla iz nje in še vedno krvavi in boli. Z bratom se nista videla več. Pisma med njima so postala suhoparna. Kaj bi si pisala? Janez bi rad govoril le o njej, vpraševal in prosil.

Od Dane je dobil samo eno pismo: »Ne obsojaj in oprosti mi!« mu piše. »Priznal si mi, da si bil tedaj srečen, da si dosegel čisto srečo. Spomin na najine, edino najine minute bo obema ostal lep. Ne kaživa ga ljudem, le v težkih nočeh ga za zastrtimi okni vzemiva iz skrinje in koprniva ob njegovem lesku ... Zakaj bi zatemnila najlepše trenotke svojega življenja? Tako srečna ne bi bila nikdar več ...« Ali ni bilo to čisto Danino?

Med suho travo so poganjale kurjice. Sklonil se je in utrgal beli cvet. Pobožal ga je, kot bi ga hotel prositi odpuščanja, ker ga je odtrgal, in ga vtaknil v gumbnico.

Strma, s snegom napolnjena grapa je vodila navzgor. Sneg je bil hoden, Janez je zasajal cepin pred seboj in se potegoval kvišku. Žleb bi bil kopen težje prestopen. Zdaj je pa vse pragove in skoke zravnala debela snežena plast.

Blizu Sukalnika je vendarle moral stopiti iz žleba in preplezati kratko, rušljivo steno. Dosegel je običajno pot in po tej se je dvigoval proti vrhu Planjave.

Z Dano je bilo vse končano. Prve dni, ko se je spomnil na to, je mislil, da zdivja. Umeknil se je v gore, kot blazen je hladil bolečino z vratolomnim plezanjem. Bil je skoraj v nerešljivih zagatah, lazil je tam, kjer drugi niti mislili niso na vzpon. A čuvala ga je roka, ki jo je čutil ves čas nad seboj, in ni mu pustila končati. Planine so ga mirile, le bridkost in hrepenenje je še nosil v srcu.

Našel je tudi človeka, ki mu je mogel odkriti vse in kateri ga je zvesto spremljal povsod po njegovih planinskih potih. Pozimi sta na smučeh drsela po belih planjavah. Našla sta se dva otroka prirode, dve sorodni duši sta se zlili v en sam plamen. Bila je to Melita, najiskrenejša med iskrenimi, dragocena med dragimi. Čutil jo do nje mehko, prijateljsko vez, saj ga je ona edina razumela ...

Bila sta na Pohorju in tedaj se je moral diviti njeni veliki ženski duši, ki je močna v samopremagovanju in žrtvovanju.

Takrat sta stala med smrekami, ki so bile debelo zametene, da se je zdelo, kot bi bila v zboru starih, sivobradih velikanov. Takrat mu je razodela svojo ljubezen. »Ne mislim te odvračati od tvojega hrepenenja po Dani,« mu je rekla. »Ne. Le jasno naj bo med nama. Ko me še nisi poznal, je že moje srce gorelo zate ...«

Povedala mu je vso trpko povest svoje žgoče ljubezni. Svojo bridkost ob spoznanju, da je njegovo srce pri drugi, pri njej, ki je ne bo nikdar dosegel. Tedaj se je sklonil in prosil blagoslova od nje, ki je brezupno trpela zanj. »Melita, jasno je med nama, veš, da te z ljubeznijo, ki si jo želela, ne morem ljubiti, zato si zatajila v sebi vse, le da si mene reševala.«

Od tedaj sta postala neločljiva. Kadar sta bila v steni, ju ni vezala samo vrv, temveč vez, ki je bila trdnejša in varnejša, vez obzirnosti in ljubezni.

Dosegel je vrh Planjave, na katerem je še ležal sneg.


V zahajajočem soncu so plameneli vrhovi. Ognjeno zlato je brizgalo na razbeljeno nebo, kjer se je zlivalo v krvavordeče lise, ki so prehajale v skrivnostno, vijoličasto barvo. Čez vse nebo se je potegnila mavrica barv, na vzhodu je stkal odsev prozorno svetlozeleno barvo, skozi katero bi skoraj mogel pogledati na drugi svet.

Mrzla gora je ležala pred Janezom kot na dlani. Z žlebovi razbrazdana je stala tam, spodaj zelena, zgoraj prehajajoča v skalnato zidovje. Pod njim je sanjal tihi Okrešelj, božje gledališče, v katerega je položil Stvarnik vso svojo umetnost. Kot bela, apnena skrivnost so kipele Rinke in Turska gora, ob kateri se je razpočil črni, grozeči Turski žleb. Na obzorju so se črtale Visoke ture, belil se je Veliki Klek.

Na jugu se je, čisto spodaj na ravnini, zavijal v prvi mrak drobni Kamnik, ki se je tiščal okoli nizkega Malega gradú. Prostorna ravnina, posejana s polji, prekrižana s cestami in natresena s hišami, se je odpirala v daljo, kjer je morala biti Ljubljana.

Janez je sklenil roke kakor v molitvi. Pogled mu je splaval proti jugu, kjer je moralo valovali morje in splakovati strmo obalo. Gore so se razmeknile, ravnina se je dvignila, zasvetil se je sončni Dubrovnik. Stopil je na ulico in poiskal hišo, prav tisto, ki ima zastrta okna, a vendar prodira rumena svetloba skozi zavese. Na mračno ulico prihaja šum, zvenenje kozarcev, glasna beseda, smeh in zvoki strun. Zavesa se rahlo odgrne, pokaže se razbeljen obrazek, rdeča usta vdihavajo sveži zrak, a že pristopi črno in fino oblečen fant z belo rožo v gumbnici. Mehko se upogne v hrbtu in vabi na ples. Godba igra in pari valovijo, usta govorijo ljubeznive in žarke besede. Bonić, v novi črni obleki, hodi sem in tja, iz jedilnice v plesno dvorano, iz sobe v sobo, povsod trosi prijaznost in dobro voljo. Žino sprejema goste, za vsakega ima globok poklon, toplo roko in živo besedo, ki spravi prihajača takoj v prijetno, domače razpoloženje.

Hrup in veselje polnita prostore, Boniću sije obraz ob čestitkah. Vesel je in ponosen, saj moži danes svojo ljubljenko, svojo Dano.

Janez se je zgrozil ob tej misli.

Pred tednom je prejel vabilo, naj pride v Dubrovnik k Danini in Pavletovi poroki. Zgrudil se je za mizo, ko ga je prečital. Takega je našla Melita. Pokazal ji je pismo.

S sočutnim pogledom ga je pobožala. »Bodi močan!«

Trgalo se mu je v prsih.

»Potem z našimi planinami ne bo nič. Takoj se moraš odpraviti.«

Bolna misel je rasla in se izobličila v sklep. Trdo je položil roko na mizo.

»Ne, nikamor ne pojdem. Poročita se lahko brez mene.«

»Ne, Janez!«

»To naj gledam, kako se bo Dana pred oltarjem zvezala z bratom? Ne, ne. Melita! Ne bi vzdržal ob pogledu nanju. Storil bi nekaj, nekaj ...«

Ni zaključil. Tesno jo je prijel za roke.

»Pozabim na vse! Iztrgam si jo iz srca, udušim hrepenenje, čeprav se je razbohotilo. Vedel sem, da pride do tega. A vendar sem živel tako, kot bi se imel česa nadejati.«

»Še enkrat, Janez, bodi močan! Pojdi!«

»Ne, Melita, samo tega ne! V gore pojdeva, tam bom izkričal svojo bolest, v naporih in nevarnostih bom izruval ljubezen. Potem pa naj ostane srce prazno, ker rana bo preboleča, da bi srce še kaj občutilo.«

Ni ga pregovorila. Odšla sta k prijateljici ponižanih in razžaljenih, v prirodo. V Bistrici sta se jima pridružila Polde in Niko, ki sta se slučajno namenila na isto turo.

In danes je poroka. Prav zdajle ...

Dušo mu je mrtvičila bridkost in onemoglost, da je občutil telesno bolečino. Obrnil se je z vrha in odšel po poti navzdol, da bi prišel na Kamniško sedlo.

Preskakoval je klade, drsel je po snežiščih in se poganjal čez žlebove in razpoke. Telo se je pa zvijalo pod prividi.

Mračno cerkev osvetljujejo sveče, pred oltarjem klečita Dana in Pavle. Danin obraz se čudovito odraža od bele, brezmadežne obleke in tenčica ji pada v lahnem slapu z lepih, skodranih las do tal. Oči, njene globoke, svetle oči sijejo v neznani sreči: svojo mehko, voljno roko je položila v Pavletovo.

Pred njima stoji duhovnik, govori, glas mu je svečan in odmeva po cerkvi, se lovi po kotih in v jeku ponavlja besede:

»Vprašam te ... ali hočeš ... za ženo?«

»Pavle! — Stoj! Odkimaj ... počakaj ... ne izgovori ... pri Bogu te rotim!«

A v Pavletu zasije, nasmeh mu huškne čez obraz in z jasnim glasom potrdi:

»Hočem!«

Med spovednicami odmeva: Hočem!, na koru se čuje: Hočem!, od stropa se odbije, kot bi spregovorili naslikani svetniki: Hočem!

»Vprašam te ... ali hočeš ... za moža?«

Za hip zavlada molk.

»Dana! Ne ubij me! Zadnji udarec mi pusti, naj te ne slišim! Spomni se name, na Janeza, ki med kamnitimi orjaki v bolečini trga lastno dušo! Dana! ... Dana! Reci: Ne! Vstani, prosim te, pojdi ...«

Njene oči se globoko potopijo v Pavletove, iz njih gori vdanost in ljubezen, lahno nagne glavo, roka ji za trenutek zatrepeta in lica zalije temen val rdečice:

»Hočem!«

Jasno pade beseda kot zvenk srebra, ki se usuje na marmornat pod.

Janezu se je zameglilo, omotilo ga je, skozi meglo je videl, kako reže duhovnik v zrak znamenje križa.

Trepetal je in pot mu je lil s čela. Uničen se je naslonil na vlažno steno. Brisal si je srage, ki so mu silile s senc, in s pestjo je trkal na kamen.

Končano!

»Dana!« Krik se mu je trgal iz globine. Kot bi hotel prepričati molčeče apnene sklade o eni sami veliki bolečini. »Dana!«

»Aa-a-a ...« je odmevalo pod previsi.

Omahnil je dalje po stezi. Strt in poteptan se je opotekel ob temnem skalovju. Bližal se je širokemu in strmemu ledenemu žlebu, ki se je končaval v prepadnih policah ...

Hrum in šum raste pri Boniću. Vse je v veselem pričakovanju. Spodaj na cesti zaropotajo vozovi, ki se ustavljajo. Svatje vstopijo. Črno oblečeni gospodje in sveže, razigrane gospe dvignejo visoke, svetlo brušene kristalne čaše, v katerih se iskri vino. Postavijo se v dvored ob vratih, roke se dvignejo in sklenjena vrsta kozarcev čaka novoporočencev. Bonić jima hiti naproti.

Prihajata ... Za roke se vodita po stopnicah. Skozi odprta vrata pada nanju polna svetloba. Pred Dano bi pokleknil, tako je zorna in lepa: v Pavletu sije ponos. Njena bela in njegova črna obleka se čudovito izpopolnjujeta. Prestopita prag. Dana se v zadregi smehlja. Pavle jo nežno objema krog pasú.

Med pozdravi in vzklikanjem sta skozi vrsto svatov prva vstopila v sobo. Pustili so ju za trenotek sama.

Tedaj se ona nagne v pasu, vitka in zaželena, ovije roke okoli njegovega vratú, skloni glavo in ponudi svoje rdeče, vroče in mehke ustnice. Pavle se nagne nad njo. Obraza se bližata, počasi, lahno in hrepeneče. Njune oči so zaprte in telo drhti v koprnenju.

In ustnice se strnejo in vžgejo. Roke zakopljeta drug v drugega, duši sta zagoreli v enem plamenu.

V Janezu je zahroplo. Opotekel se je in na trdem snegu ga je spodneslo. Nagonsko je zasadil cepin v sneg, zanka se je izmuznila iz rok, sunek mu je iztrgal cepin. Vrglo ga je na hrbet z glavo naprej, zaprašil se je po ledu, naglica je naraščala in drevil je naravnost proti skali, ki je molela iz snega.

»Samo da ne treščim vanjo!«

Zarinil je nohte v ledeno površino, da mu je posnelo kožo. Skala je švignila mimo, v levo ramo ga je ugriznila pekoča bol.

»Saj se bom ustavil! O, bom se ... moram! -

Z vso silo je pritisnil k tlom, zavrtelo ga je, v trenotku je zagledal rob terase, zazdelo se mu je, da je brez teže, spodaj je za hip videl Sedlo in kočo ... nekam je udaril in zagrnila ga je težka tema. Za njim je priropotal cepin, treščil ob skalo in se prelomil na dvoje.

Čez nebo se je prepela škrlatnordeča barva in trepetala v otožnem plamenu.


XX.[uredi]

Noč se je priplazila iz doline. Izvila se je iz razpok, v katerih se je skrivala, z mračnimi prsti se je oprijemala skale, vlekla se kvišku in prekrila s črnim plaščem gorsko krajino. Udušila je in izbrisala poslednje krvaveče žarke na zahodu.

Na nebu so zatrepetale zvezde. Gorski mir je vladal s svojo okamnelo tišino. Iz doline se je začulo srnjakovo lajanje, čudni in neznani kriki so zdaj pa zdaj zarezali v temo. Sedlo med divjo Brano na levi in drnato Planjavo na desni je počivalo in sanjalo, le gori v meléh pod Planjavo je zdaj pa zdaj zaškrtal in zaropotal kamen, ki se je sprožil.

V pastirski koči je na ognjišču plapolal ogenj, ki je krvavo osvetljeval okoli sedeče. Melita je strmela v ližoče plamene in bezala s krepelcem v žerjavico. V pristavljenem loncu je vrelo in privzdigovalo pokrovko. Niko si je tlačil v kratko pipo tobaka in ga palil z ogorkom, Polde je pa potisnil roke v hlačne žepe ter čez ognjišče pripel pogled na nasprotno, iz sirovih debel zgrajeno steno.

Dišalo je po zgorelem, svežem lesu. Dim se je lovil pod streho in dražil nosnice ter se neprestano izlival skozi odprta vrata v nočni zrak. Plamen je ožarjal izhojena tla pred pragom, ki so bila nasmetena z ivermi in kosi papirja; rahlo je osvetljeval debli dveh macesnov, tu in tam, kadar je visoko poskočil, se je polovila njegova svetloba med iglastimi vejami.

Na vseh je ležalo neugodje pričakovanja. Molk, ki je vladal med njimi, je pretrgal Niko, ko je popravljal žerjavico v pipi.

»Preklicana reč, kje neki hodi? Zdaj bi pa že lahko bil tukaj.

Polde in Melita sta se povrnila iz odsotnosti in okrenila glavi h govorečemu, ki je pogledal na uro.

»Na deveto gre! Menda se ni zaljubil v kako Babo na Sedlu?«

Melita se je prisiljeno nasmehnila:

»Vsak čas mora biti tu.«

Tedaj je iz lončka zakipelo, začvrčalo in se pokadilo. Melita je poskočila in odstavila.

»Bo dobil pa mrzlo večerjo,« je grozil Polde. »Ne bomo ga čakali.«

Melita je odšla pred kočo, da je odlila vodo s krompirja. Preden bo večerja pripravljena, bo prišel,« je klicala v kočo, medtem ko je zlivala.

Gori v plazu je nekaj zaropotalo. Prisluhnila je. Samo kamen se je zakotrljal.

Vrnila se je v kočo in postavila kadeči se krompir na klop. Iz nahrbtnika je vzela sirovo maslo in sol.

»Ali bomo čakali?« ju je vprašala.

»Nak! Kuj železo, dokler je vroče!« je dejal Niko, ki bi bil rad duhovit, in pograbil pekoči krompir ter ga začel lupiti.

Tudi Polde je bil istega mnenja in Melita se je pridružila.

Po večerji je spravila nekaj oblic: »Toliko, da bo pokusil, kako znamo kuhati,« je rekla.

Niko je odšel v grapo pomivat posodo in po vodo. Ko se je vrnil, ga je Polde vprašal:

»Ali se že kaj sliši, da prihaja?«

Zanikal je.

»Potem ga ne bo!« je zaključil in izvlekel orglice na dan. »Saj je rekel, ko je odhajal, naj nas ne skrbi, če bi ga ne bilo.«

»Lahko ga je pa tudi zajela noč pa čaka meseca. Saj luči nima s seboj,« je menil Niko.

»Tako je. Zanj, ki mu je taka reč le popoldanski sprehod, smo vendar lahko brez skrbi. Saj ni šel na Bog ve kakšno pot,« je zatrjeval Polde in urezal poskočno koračnico.

Melito je vendarle objemala bojazen. Odšla je ven in stopila nekaj korakov v breg, odkoder je bil viden dolgi, usločeni rob Kamniškega sedla. Zakaj ni šla z njim? Ves dan je bil tako potrt. Po glavi se mu gotovo ni motalo drugega kot današnja Danina poroka. Poznalo se mu je, da ga kolje in grize, tak človek lahko omahne na najlažjem mestu.

Strmela je v temne rebri in prisluškovala. Najrajši bi mu šla naproti. Toda kod? Če bi se vračal na to stran, bi se gotovo podrsal po plazu in že od daleč bi ga bilo slišati. A vladala je le gluha, temna noč. Ah, zakaj ti strahovi? Gotovo je zdajle v Kocbekovem domu, sedi za mizo in pije čaj. Kje neki bi pa bil?

Iz koče je v sunkih prodiralo Poldetovo igranje. Zvoki so se lovili, vriskali in z ostrim ritmom v skupinah valovali skozi odprta vrata v hladno noč. Tedaj so se ubrani glasovi zmešali, zahreščalo je in sredi vriska je godec, ki se mu je zaletelo, prenehal. Zaslišal se je Nikov glas:

»Nekoliko lepše bi pa že lahko končal!«

Drugi se je odkašljeval. »Če se mi je pa zrak spoteknil.«

Melita se je vrnila v kočo in z vzdihom sedla na klop.

Polde je načel novo pesem, pa je tudi ni skončal. Na sredi je prenehal: »Ne ljubi se mi.«

Niko je zarobantil: »Vražje smo nocoj dolgočasni vsi skupaj! Ali smo se že popoldne od Janeza nalezli te čudne volje? Kaj mislite, gospodična?«

Skomignila je: »Ne vem. Mene le skrbi, kod hodi.«

»Ne bojte se zanj, no! Bo že prišel. Če danes ne, pa jutri.«

»Gospoda, stavim predlog, se je važno oglasil Polde, da se naš zbor spravi spat!«

»Soglašamo!« je pritrdil Niko. »Tako bomo najlaže pričakali tega nesrečnega Janeza. Bosta videla, jutri nas bo že ob prvem svitu metal z ležišč, če nas že prej ne zbudi z vriskanjem.«

Končno je pogovor le malo zaplamtel. Melita se je umirila in si s šalo na ustih pripravljala posteljo na klopi. Niko in Polde sta se pa spravila na obširen pograd, kjer je bilo še prostora za Janeza.

Po klopi si je pogrnila svojo in Janezovo pelerino, za zglavje je podložila nahrbtnik. Polde je naložil na ogenj in kmalu so si voščili lahko noč. Zavili so se v odeje in ni dolgo trajalo pa se je mešalo enakomerno dihanje med prasketanje gorečih polen na ognjišču.

Plameni so se zvijali, lizali navzgor, pojemali in naraščali. Koča se je napolnila z dimom, ogenj je ugašal in kmalu so le ogorki žareli in z zamolklo rdečico osvetljevali mirno dihajočo Melito. Zunaj se je zbudil oster, leden veter, zavijal okrog oglov, se lovil v macesne in praskal po strehi.

V koči sta vladala prijetna toplota in mir. Tišino je motilo le dihanje in Poldetovo prevračanje. Meliti je igral okrog ust rahel nasmešek, lica so ji rdela — morda je sanjala o poroki, ki se je vršila v Dubrovniku. Samo osebe so se zamenjale, namesto Pavleta se je ženil Janez, in Dana se je spremenila v Melito.

Mahoma se je sredi noči vzpela kvišku — ali je bil veter? — potožilo je in zajokalo:

»Joj!«

Odvrgla je odejo, roko je morala položili na prsi, ker bi jih drugače razneslo. Še v polsnu je slišala zategli in trpeči klic:

»Joj!«

Planila je k pogradu in stresla oba moška: »Polde ... Niko ... slišita?«

Zunaj je jokalo in drhtelo, prosilo in zamiralo.

»Vstanita ... čujta ...«

Dvignila sta se in brundala: »Kaj je?«

»Janez kliče!«

Trepetala je ob pogradu.

Poldeta je stisnilo okrog srca. Skočil je z ležišča in naložil dračja na ogenj, da je visoko zaplamenelo in jasno osvetlilo ves prostor.

»Klicalo je! Glas je segel v dušo! Vedela sem: Janez je.«

Tolažila sta jo in mirila. Saj le veter zavija in tema je bila, kako jo bo Janez klical, ko pa zdajle lepo spi v Kocbekovem domu in niti ne misli na norčije. Tudi ona stori najbolje, če se umiri in leže. Zaspi naj. Onadva bosta izmenoma bedela in nalagala na ogenj. Prazen strah je to, ki mine.

Mirila sta jo, prijazne besede in svetloba z ognjišča je ugodno vplivala nanjo. Pomirila se je in spet legla na klop. Kmalu je zadremala. Tudi Niko je legel, le Polde je ostal ob ognjišču in pazil na ogenj.

Zunaj je vršelo in šumelo, veter se je podil med macesni, se zaletaval v stene in jokal med škrbinami. Poskušal je priti v kočo, praskal po strehi, oprezoval okrog voglov. Ujezil se je in se zaletel z vso silo ob trdo, s hlodi zgrajeno steno. Začel je tipati po napušču in privzdigovati deske. Ni šlo. Zato se je spravil nad vrata, tresel jih in jih skušal odpreti. Z vso silo jih je zgrabil — in sunkovito so se odprla na stežaj ter treščila ob steno. Plamen je zahrkal, se zvil in se prihulil v prepihu, da bi skoraj ugasnil.

Polde je skočil k vratom — ali se je zmotil, ko je videl, da je hušknila mimo temna postava? — in jih trdno zapahnil:

»Vražje piha!«

Spet je naložil na ogenj in sedel na pograd. Pozna ura in toplota, ki se je širila po koči, sta ga omamljali. Pričel je kimati in zleknil se je po ležišču ...

Melita je odprla oči. Prasketajoči plameni so osvetljevali vse kote. Iz noči in viharja jo je poklicalo:

»Melita!«

Dvignila se je in prisluhnila. Zunaj je klicalo:

»Me-li-ta!«

Razločno je slišala. Ali jo kliče Janez? Nikdar je ni bilo strah, nocoj ji je pa bílo srce v težki slutnji. Vstala je in vzela električno svetilko. Tovariša sta spala. Ne bo ju budila, ker bi jo spet tolažila, da je to zgolj strah: Janez počiva na toplem in jutri se bodo z njim vred temu smejali.

Odpehnila je vrata in stopila na plano. Razgibani zrak je butnil vanjo. Mraz se ji je zajedel pod obleko in zarezal skozi kosti. Zaprla je vrata in prižgala svetilko. Ostra svetloba je začrtala srebrn krog na trepetajočih in zvijajočih se borovcih.

Napotila se je navkreber proti Sedlu, proti plazovom pod Planjavo. Od tam jo je klicalo, tja je morala! Vera v njej je rasla z vsakim korakom, hitela je skozi noč in vihar. Nekaj se je zgodilo, njeno srce čuti, da jo kliče on, za katerim medli in koprni ...

Iz teme kliče: »Melita!«

Veter se zaganja vanjo, hoče jo vreči, hoče jo prisiliti, da se upogne pod njegovimi ledenimi rokami. A ona ne odneha. Hiti navkreber, saj jo greje ljubeče srce, saj ji pogum daje misel nanj. Melita joka in moli, da ne bi prispela prepozno, da ga reši, da ga varuje. Ker zdaj ve, za trdno ve, da je morala v noč, da mu pomaga, da ga najde, ker je nebogljen in slab, ki išče ves strt roke, ki bi ga podprla in ga vodila.

Veter vrši in buči. Drobna lučka sveti in hiti proti plazu, trese se in ziblje skozi noč, a ne postane niti za trenutek, le navzgor sili, le kvišku brzi. Drobna lučka trepeta v globokem carstvu noči, hrepeni tja na plazove, pod strme stene Planjave.

Meliti se trga: »Janez!«

Veter raztepe besedo, jo razcefra in uniči, preden dospe seženj daleč.

»Janez!«

Le zavijanje v razpokah in škrbinah ji odgovarja. Toda Melita ne obupa, odločnost jo žene navkreber. Že škriplje grušč pod njenimi nogami, na robu velikega plazú je. Približa se steni in tik ob njej leži še sneg.

»Janez!«

O, on ni na Korošici, ne prenočuje v votlini. Njegov duh tava okrog in jo kliče in vabi. Saj jasno sliši, kako joka v bolni prošnji:

»Melita!«

Odgovor reže v veter:

»Janez!«

Medla kresnica hiti navzgor, črta v grušč srebrn kolobar in se giblje skozi noč.

Kaj je to?

Ustavila se je in prisluhnila, škrtanje grušča pod čevlji!

»Janez!«

Dvignila je svetilko, oči so se ji široko razprle in srce ji je zastalo.

V snop svetlobe je omahnila krvaveča in brezoblična postava.


Iz niča se je dvignila duša in se zavedela.

Vedela je: »Jaz sem.«

Drugo ji je bilo neznano, zastrto in skrito za težko, temno zaveso.

Zastor se je pričel razgrinjati, duša je pričela doznavati in spoznavati.

Težko, kot bi dvigal za stote težko klado, je odprl Janez veke.

Svetle iskre so plesale po vsemirju, v blaznem vrtenju so črtale kroge in vijuge, križale se, srečavale, stapljale se in razmikale. Odnekod se je glasila mehka ribiška pesem, počasi, vedno bolj počasi, dokler ni utihnila. Tudi begajoče lučke so se umirjale, ustavljale se in se pripele na žametasto črno nebo.

»Zvezde,« je vedel Janez.

Čudno lahko mu je bilo. »Odkod zvezde in zakaj prav zvezde?« To se mu je zdelo smešno, usta so se vzgibala v nasmeh in tedaj je zarezala med čeljusti strašna bolečina.

Vse je izginilo v nič ...

Spet je odprl oči, spet je videl blazni ples in spet so zatrepetale zvezde.

»Ležim. Zakaj in kje ležim? Zakaj so zvezde?«

Nič se ni mogel spomniti. Len je bil, nemaren, da se mu ni ljubilo niti s prstom geniti ...

Zdaj ve! V Dubrovniku je bil. Dana se je poročila. Veselo je bilo, zelo veselo. Toda s kom se je poročila? Z menoj? O, ne z menoj, ne. S kom pa? Ah, ali sem pozabljiv! Z bratom, da s Pavletom vendar. Nič mu ni bilo težko pri tej misli. Privoščil jima je srečo.

Toda zakaj in odkod te zvezde? To se mu je zdelo čudno. Ostro je začel misliti, morda se bo le spomnil, kako je to, da mu nagajajo zvezde.

Kaplja za kapljo je kanila vanj. Tedaj je blisk prerezal temo njegove duše.

Padel je vendar!

Saj ni dolgo, kar je padel, toda takrat je bil še dan.

Spomnil se je vsega. Kako je odšel iz Klina, kako je prišel na vrh Planjave, kako je zdrsnil. A kaj je bilo potem? — Nič!

Da, nič ni bilo, a zdaj se je zavedel. Tu leži, na gruščnati terasi in strma stena se dviguje na desni. Odtam je priletel.

Kako, da ga nikjer ne boli? Hotel se je zganiti, a tedaj je zakljuvala bolečina, od temena do nog ga je prerezalo, zmelo ga in zdrobilo.

Zakaj se je zgenil! Če bi miroval, bi brez bolečin umrl. Saj tako mora umreti. Gibati ne more, in kdo bo prišel ponj?

Melita in onadva sta v Klinu. Rekel jim je, da pojde morda v Kocbekov dom. Do jutra ga ne bodo iskali. Tačas pa že lahko zmrzne ali pa od bolečin skoprni.

Glava mu je pričela rasti, postajala je težka in strašno velika. Ne bo vzdržal take teže na sebi, zlomilo ga bo! Z vso silo se je napenjal, da ga lastna glava ne pomečka in zmaliči. Da, zdaj pa res ni vedel, ali ni Brana, ki se črta na nebu, njegova glava? Seveda je, čisto gotovo je. Samo kdaj je dobil tako glavo?

O, pa ga ne bo zmečkala! Ne pusti se, ne! Kako? Leva roka mu je odpadla? Kar tako na lepem? Le bodi, kjer si! Desna je še zvesta. Na telo je tiščala glava, joj, zdrobilo ga bo! Kot hudourniki so tekli potoki znoja po Brani, tiščal je in potiskal navzgor, z desno je podpiral in naslonil vso težo ob steno.

Zmedene misli so se mu urejevale in opazil je, da stoji in se naslanja ob steno. Kdaj je vstal?

Za hip se mu je povrnila čista zavest. Stal je naslonjen ob steno, razbit in namesto obleke so ga pokrivale krvave cape. Obleka se je med padcem raztrgala, le s krvjo oškropljena kurjica na prsih je bila sveža in ni se poznala praska na njej. Leva roka je mrtvo visela navzdol. Leva noga je bila razsekana, koža je v cunjicah mahedrala od nje. V ustih ga je peklo in z desnico je segel k njim. Strjeno kri in zobe je potegnil iz njih.

Tam doli je Sedlo. Samo da bi dosegel plaz, potem bo že prišel nekako v Klin. Leden veter je vlekel in mu mrtvil ranjene ude.

Silna žeja ga je prijela ... Piti in umreti!

Prislonil je usta na hladno skalo, a ni pomagalo. Le rezka in strašna bolečina je zlomila čeljusti.

Krvavo se je bleščalo pred njim, vse se je motalo in vrtinčilo. Padal je v temo, izgubljal je zvezo misli, le eno je zvenelo in mu bilo jasno:

»Proč odtod!«

Omahoval je in tipal ob steni. Desnica je kakor v omotici dosegla odkrehnjeni ročaj cepina in otipala zanko. Podprl se je ob steno in premaknil. Onesveščal se je in spet s silno voljo gibal dalje.

Glava je postajala težka. Spet mu je vstala blodna misel, da nosi Brano. Med opotekajočo se hojo po polici se je smejal Planjavi:

»Pa me imaš za soseda! Moja glava je zdaj Brana in odnesem jo na svojih plečih!«

Planjava se mu je zmrdovala in ga zaničljivo gledala: »Revšè!«

»Kako? Revšè, praviš? Le čakaj, da vidiš!«

Pokale in vile so se mu kosti pod strašno pezo, on se je pa upiral v silno goro, jo premikal, dvigal in nesel. Nesel jo je! Ali vidiš zdaj, Planjava, kaj zmorem? Kako je hodil, sam ni vedel. Ali so ga nesle razmesarjene noge ali je drsel. Konec cepina je izgubil takoj pod steno.

Varno in počasi je nosil Brano, čeprav ga je rezala po vsem životu; vsako vlakno se je trgalo od bolečine, kite so hotele popokati pod naporom. Čeprav! Samo da nese Brano. Mora jo! Planjava se je ustrašila pred to silo in se mu klanjala. On se je pa smejal in le eno vedel: »Odtovoriti jo moram v dolino, na ravnino jo postavim. Samo pasti ne smem, samo pasti ne! Tedaj bi me zlomilo in zmlelo!«

Vsak korak je preskusil, če ga bo držala noga. Samo da bi bil v Klinu, tam bo že pomagala Melita nositi!

»Ah, Melita! Veš, srca se ne dajo prisiliti. Vidiš, laže sem prisilil Brano, da jo ponesem v dolino, kot pa srce, da bi ljubilo koga drugega kot Dano.«

»O neusmiljena Brana, kako je težka! Ko bi se mogel vsaj malo spočiti. A le naprej! V Klinu bom šele počival, prej ne smem.«

»Saj veš, Melita, kako sem jo ljubil! Da, sem jo ljubil, zdaj je ne ljubim več. Tisoč let človeka spremeni, res ga spremeni, to tudi veš, da živim že tisoč let. Melita? Saj res, koliko let pa že nosim to Brano?«

Blaznel je od bolečine in misli so se vročično stapljale druga v drugo.

Kako je dospel na sedlo? Vedel je, da hodi.

Nagonsko se je obrnil po plazu navzdol.

»Rudi, ti si tukaj? Pa so rekli, da si se ubil, da si padel v tistem kaminu! Saj sem vedel, da se bova še srečala. Že takrat, ko smo ti odkrivali ploščo, sem vedel. Rudi, kam greš? Ne lazi tam, poslušaj me! Ali se še spominjaš, ko sva bila na Zeleniških špicah? Skraja si se bal, pa si se privadil. Rudi, kajne, ti si pa nosil Planjavo? Seveda, Planjava je težja in te je zagrnila. V njej spiš kot kralj Matjaž.«

Opotekel se je po plazu. Grušč je ropotal in drsel. Spotaknil se je in se zadričal po njem. Obležal je, a le za hip. Z naporom vse svoje volje se je dvignil in se vlekel dalje.

»Brana, Brana, nikar ne tišči! Vidiš, kmalu bi šel za Rudijem. Kje je zdaj? Saj ne bo nikomur povedal, da imam ubogo Melito rad. Res jo imam rad. Drugače kot Dano.«

Veter je z ledenimi prsti segal pod razcefrano obleko. Vrgel ga je ob tla, a se je dvignil, spotikal se je in brezzavestno drsel dalje. Volja je zmagovala nad mesom.

A tudi volja je plahnela. Vsaj deset korakov še, vsaj pet! Kot svinec težko nogo je dvignil in spustil. Ne bo vzdržal, teža ga bo zrušila!

Tedaj ga je obsijala žarka luč, oslepila ga je in kot oddaleč je slišal Melitin stok. Rdeč slap mu je zašumel čez oči in nezavesten se je zgrudil Meliti v naročje.

»Janez!« Melita je zajokala in ga objela.

Ležal je pred njo; krvavi in bledi obraz se ni ganil, ko mu je s poljubi izpirala kri s čela.

Kako mu naj pomaga? Ali naj gre po onadva? Ne, saj ga ne more pustiti takega. Leva noga tako krvavi! Roka je spodvita ter otekla! In obraz, njegov lepi, moški obraz je zabuhel in razsekan. — Strgala si je spodnjo obleko in obvezala zevajočo rano na nogi ter tesno povila roko.

Dvignila ga je in na svojih slabotnih rokah s trudom odnesla po plazu. Roke so ji omahovale, noga je bila negotova in v križu ji je pokalo. A ni odnehala, ugriznila se je v ustnice, da se je pokazala kri.

»Janez, moj Janez! Kaj si storil?«

Solze so ji močile lica in padale na s krvjo oškropljeno kurjico na njegovih prsih.

Dosegla je pašnik in omagala je.

Položila ga je na travo in kot nora odbrzela skozi noč proti pastirski koči.

Sunkovito je odprla vrata in planila v kočo. Niko in Polde sta pokojno sanjala in se sprehajala po kraljestvu pravljic.

»Pomagajta! Janez umira!«

Vrglo ju je kvišku in preplašena sta strmela vanjo, ki je privihrala okrvavljena, razmršena in razpeta. Žerjavica je slikala čudne sence po njenem obrazu.

»Za Boga, gospodična, kaj je?«

Takoj sta bila budna, ko sta jo videla táko. Melita je potegnila odeje z obeh, vzela tudi svojo ter jih zvila:

»Janez se je ponesrečil!«

Zgrozila sta se, a prvi hip nista mogla verjeti. Prepričale so ju rdeče lise na njeni obleki in plašno bleščeče se oči.

Hitela sta za njo do Janeza, še vedno je negibno ležal na redki travi. Ali je mrtev?

Polde mu je razgrnil strgano srajco. Srce je le rahlo bílo ...

Svitalo se je, ko so ga v odeje zavitega prinesli v kočo. Nezavestnega so položili na pograd.

Niko je hitel v Bistrico po pomoč.

Melita je klečala poleg njega in trepetala ob vsakem njegovem vzdihu.

Kurjico, ki se je belila na prsih, je snela in kot zaklad shranila v nedrje, da ji je kri pordečila deviške prsi.

XXI.[uredi]

Duh po kloroformu je dušil novoporočenca Dano in Pavleta, ki sta se ozirala po hodniku bolnišnice. Tišina ju je morila. Kot bi bila v izumrli hiši. Na belih, pološčenih stenah so bile razpostavljene pod steklom in v okvirih razpredelnice in hišna pravila. Bolezen in tegobe življenja so se plazile po hodnikih in prežale v mračnih kotih.

Ura na steni je enakomerno štela trenotke, ki so kapljali v večnost.

Dana in Pavle sta z mrzličnim trepetom čakala.

Na levi so se odprla vrata, pokazal se je bolniški voziček, na katerem je ležalo stokajoče telo, ki ga je potiskal strežnik, ob vsaki strani je stopala usmiljenka. Resna in ljubezni polna sta bila njuna obraza. Tiho je šel sprevod mimo mladih zakoncev in izginil za vrati operacijske sobe.

Pavle se je stresel in Dana se je morala nasloniti na ograjo stopnišča. Takole so peljali Janeza!

Bila sta utrujena od poti. Pavle je prestopal po hodniku in v desnem žepu nervozno mečkal brzojavko, ki jo je prejel drugi dan po poroki. Kratka, a jasna je bila vsebina: »Janez se je nevarno ponesrečil v gorah.« Z Dano sta se odpravljala na poročno potovanje v Italijo. Prejeto poročilo je spremenilo smer njune vožnje, odšla sta takoj v Slovenijo. Skrbelo ju je, če prispeta še pravočasno. Da se ne bi njuno svatbeno potovanje sprevrglo v pogreb!

Določnejše novice o nezgodi so jima že prišle med vožnjo naproti, ker so časopisi že o vsem podrobno poročali. »Košaku zdrsnilo na snegu ... padel čez steno ... smrtno nevarno poškodovan.« Občudovali so njegovo voljo, da je strt in zlomljen prilezel na pot in na Sedlo. Večkrat so omenjali Melito Demšar. Le ona ga je rešila, ker drugače bi v ledenem vetru zmrznil. Vsa ta poročila so Pavleta razburjala. Brzi vlak se je vlekel kot polž, nikamor se ni ganil. Šele davi sta prispela v Ljubljano, dva dni po prejemu brzojavke.

Takoj s kolodvora sta hitela v bolnišnico.

Zdaj morata čakati, minute ginejo, v Pavletu se menjujeta nada in strah.

Mimo je pridrsela usmiljenka. Ustavila se je.

»Koga iščete?«

Morda bo lahko od nje kaj izvedel?

»H Košaku bi rad.«

»Počakati morate. Zdravniki so pri njem.«

Hotela je oditi dalje. Ustavil jo je.

Ali veste, kako mu je?«

Zanikala je: »Včeraj je bil slab, zelo slab. Ko pridejo zdravniki, jih povprašajte. Za zdaj pa potrpite!«

Odšla je in gledal je za njeno počasi se gibajočo postavo. Čakati, le čakati mora! Ali ni že dovolj?

»Danica!« se je okrenil. »Ali težko stojiš?«

Odkimala je, čeprav se je videlo, da je utrujena. Vso pot jo je mučilo vprašanje: Ali je ona kriva? Prav takrat, ko je obljubila možu večno zvestobo, prav takrat se je moralo zgoditi. Zakaj ni prišel na njeno svatbo? Saj ona je bila tako mirna, želela ga je imeti poleg sebe kot znanca, kot brata svojega soproga. Nič več! Zabloda je bila pozabljena, našla je srečo v mehkem, ljubečem Pavletu. A on? V njem je morda še kipelo in ni je pozabil. Ali ni uvidel, da ni mogla drugače?

Znova so se ji vzbujali zamegleni spomini. Ali jo še ljubi? Težko je čakala, da bi izvedela odgovor. Gotovo je ni pozabil, gotovo še misli nanjo, zato ga ni bilo v Dubrovnik.

A pozabiti jo mora. Mora jo! Siloma si jo bo iztrgal iz srca. Samo da enkrat govori z njim.

Iz Janezove sobe so prišli zdravniki, belo oblečeni in z resnimi obrazi.

Pavle je pohitel k njim.

»Kako mu je? Brat sem njegov, Pavle Košak.«

Eden izmed njih mu je ponudil roko: »Drago mi je.« Obrnil se je do ostalih: »Za trenutek potrpite brez mene!«

Dana ni več vzdržala. Stopila je v sobo.

Pavleta je skrbelo. Še enkrat je vprašal: »Kako je z njim?«

Zdravnik se je nasmehnil: »Močne narave je. Danes smo že brez skrbi za življenje. Seveda, če bi nastal kakšen nepredviden zaplet, seveda, tedaj ...«

Ni hotel končati.

»Ali je hudo?«

»Tako ... Skraja smo mislili, da je huje. Levo roko ima dvakrat prelomljeno in leva noga je v stegnu razmesarjena. A kost je cela. Najtežje je pa z usti. Gornja čeljust je počena. Zdaj še ne more govoriti. Hudo je, ker ga moramo hraniti samo s tekočinami.«

»Ali se zaveda?«

»No, seveda! Pretresa nima nikakega. Pri polni zavesti je. Danes se ne počuti več tako slabo. Zjutraj mu je lahko gospodična, ki je pri njem, brala časopisne vesti o nesreči.«

Pavle ni razumel: »Kako pravite? Gospodična?«

»Ali ne veste, da je pri njem skoraj noč in dan ona, ki ga je prav za prav rešila. Čakajte, kako se že piše ... Le ... Lenar ...«

»Demšar?«

»Da, da, Melita Demšar. Čudimo se njeni požrtvovalnosti. Kolikor mi je znano, sta si silna prijatelja.«

»Ali je notri?« Pokazal je na Janezova vrata.

»Je ne poznate? Zdajle je ni, pa pride vsak čas ...«

Dana se je ogledala po beli bolniški sobici. Ob levi steni je bil blazinjak — ali kdo spi pri njem? — mizica, trije stoli in v desnem kotu ob oknu je bila postelja. Z nje je žgalo vanjo dvoje oči.

Zabolelo jo je v srce. Pohitela je bliže, prvi hip ni vedela, kaj bi dejala.

»Janez ... kako ti je...?«

Samo oči so jo gledale. Vse drugo je bilo povito v goro bombaževine. Izpod odeje se je izkopala roka in se razprla v pozdrav. Prijela je zanjo in jo božala.

»Ali me slišiš?«

Za dolgo je zaprl oči. S tem je pritrjeval.

Le oči je videla, ki so mirno in negibno strmele vanjo. Ali sije veselje iz njih? Ali srši bolečina? Ali gleda iz njih mir? Nič ni mogla razbrati iz njegovih sivih zenic. Obraz je bil zavit v bele, široke ovoje.

Polagoma je spustila roko. Grlo ji je zadrgnila bolest, da ni mogla iztisniti niti besede. Navdalo jo je neskončno usmiljenje, ki je porodilo solze, ki so se zbrale na dolgih, težkih trepalnicah in zmočile lica. Stopila je k oknu, da ne bi videl solz.

Vstopil je Pavle. Naravnost proti postelji je pohitel in prijel za roko, ki je še visela izpod odej.

»Janez! Brat moj!«

Stisnila sta si roki in razumela sta se.

»Janez... samo da si živ!« Spomnil se je, da mu je nekoč na Jalovcu rekel iste besede. »Samo da si živ!«

Glas mu je trepetal in z vso silo je dušil bolečino in stok, ki sta mu silila na dan.

Tedaj se je na pragu pojavila Melita. Bila je v svetli obleki in pod pazduho je tiščala svitek časopisov. Na obrazu so se poznale prečute noči in skrb. Obstala je, ko je ugledala Pavleta in Dano, ki sta ji stopila naproti.

»Vi ... vi tukaj?« se je vzradostila. »Gospodična Bonićeva in ...«

»Gospa Košak,« je z nasmeškom popravil Pavle. Mrak ji je za hip spreletel obraz, a že jima je hotela ponuditi roko v prisrčen pozdrav.

Takrat se je pa bolniku izvil stok. Njegov prvi glas, ki ga je Melita slišala po oni noči.

Vsi trije so planili k postelji. Trepalnice so bliskovito trepetale in desnico je imel visoko dvignjeno.

Tablico hoče, je pojasnila Melita. »Tako se sporazumevava.« Vzela je z mizice črno škrilasto ploščico in črtalo, ki mu ga je potisnila v roko. Tablico je držala pred njim, da je mogel pisati.

Kamenček je praskal po črni ploskvi.

Ko je Dana ugledala stavek, se ji je izvil vzdih, zdaj je vedela, da je med njima vse jasno in čisto.

Roka je nerodno pisala besede: »Pozdravita mojo zaročenko Melito!«

Njej je padla ploščica iz rok. V neskončni sreči ji je zaigralo srce in utrgalo se ji je ihtenje presenečenja in veselja. Omahnila je na kolena poleg postelje in v brezmejni ljubezni pokrivala njegovo roko s poljubi:

»Janez ... moj dragi ...!«