Čez sedem let (Vladimir Levstik)
| Indijska pravljica Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Zornikova Jerica se vrača v domačo vas.
Pozno je; cerkovnik je ravnokar odzvonil zdravomarijo. Zdaj stoji pred sivim zvonikom in baše pipico iz oguljenega, začrnelega mehurja, ki mu visi kot neločljiv tovariš za pasom – kadar ga ne drži v rokah, da služi svojemu namenu – njegove majhne oči zro mežikajo v plameneče nebo na zahodu, dočim zgoraj v linah še brni bron od kembljevih udarcev. Oguljene vrvi, svetle in gladke od dolgoletnega znoja njegovih rok, se mu zibljejo za hrbtom. V vedno daljših premorih, kakor nihalo ustavljajoče se ure, bijo v tesnih prodrtinah obokanega stropa ob zid.
Petje žuželk se dviga s travnikov, in tuintam se zgane velik ptič v vrhovih jagnedi, ki spremljajo cesto tja do gor. Široka in bela leži cesta na ravnini in se krivi in ostri v daljavi, kakor medlosvetlo rezilo orjaškega handžarja, ki ga je izgubil kak nadzemeljski junak, ko mu je padel izmed oblakov na zemljo.
Cerkovnik Tone si je zakril čelo z dlanjo, misleč, da tako bolje vidi; nekaj temnega se bliža po cesti. Star je sicer in bolje razločuje predmete v daljavi nego bližnje, toda temni se že in mrak pregrinja pajčolan čez oči.
Res, ženska je, gosposki oblečena, s širokim slamnikom na glavi in s solnčnikom v levici, spada torej med tiste, ki jim Tone načeloma ne pravi ženska, temveč – baba. Sključen je njen stas in trudna njena hoja; jedva nosijo noge onemoglo telo. Solnčnika ne drži lepo gizdavo in prismojeno med dvema prstoma, kakor se vidi v mestu in na podobah, temveč se težko ozira nanj, prav tako, kakor mežnarjeva mati na veliki pradedni rodbinski dežnik, kadar se s polnim košem vračajo iz trga. Hudo bolna mora biti; in ko pride počasi mimo Toneta, tesno mimo njega, vidijo bistre cerkovnikove oči navzlic padajočemu mraku, da je bleda kakor smrt.
Večerno uro si je izbrala Gornikova Jerica za svojo vrnitev, kajti ni si upala podnevi. Nič ne de, da takoj ne vedo, kaj je bilo v teh dolgih sedmih letih, ko ni hodila po domačih tleh; ona se boji tudi sočutnih zijal in zijalastega sočutja, boji se polnoslišnega ugibanja, boji se vsega, vsega, kar je zdravega, srečnega in zadovoljnega. Kdaj je še zdravi, srečni in zadovoljni razumel bolečine neozdravljivih ran.
»Dober večer!« je rekla cerkovniku s trdim in surovim glasom človeka, ki v tujini že dolgo, dolgo ni govoril materinskega jezika.
»Bog ga daj!« je zagodrnjal možakar in vzel pipo iz ust. Njo pa je zabolel odgovor, in tisočkrat rajši bi imela, da mu ni rekla ničesar.
Mož in glas sta se ji dozdevala znana. Toda dogodki burnega življenja so ji bili vzeli spomin, kakor hudourniki; le enega se spominja z jasnostjo, ki se ji pravi obenem kes, hrepenenje, ljubezen, upanje, dvom in bridkost. In zaradi tistega enega se je vrnila v domovino, kjer nima rok, da bi jo sprejele, nima brata ni sestre, da bi ji zaklicala pozdrav.
Njen oče je imel prijazno hišico koncu vasi in lep košček posestva. Ko ga je nekega dne ubila v gozdu podsekana bukev, sta gospodarili sami, mati in ona, ki je imela tačas sedemnajst let.
Takrat se ji je ocenil mladi Pragar, ki je znal delati vsakovrstno kovaško delo in je bil par let zunaj, da se je naučil ravnati s konjskimi kopiti. Dobro mu je šlo, no, in kaj zal fant je bil, vsa dekleta so norela za njim. Jerica mu je bila na tihem že dolgo naklonjena in ga je zavidala tej ali oni, ki jo je imela na sumu. Kdo bi popisal njeno srečo, ko ji je v neki topli noči zaupal, da jo ljubi!
Mladi Pragar in mlada Jerica sta se zaobljubila drug drugemu za vse življenje in sta preživela tisto pomlad v letečih sanjah in nekaljeni blaženost, zlasti ker Pragar ni imel več staršev, Jeričina mati pa si ni vedela želeti boljšega zeta od njega.
Že drugo leto ste se namerjala poročiti. Nemalokdaj se je Jerica zalotila pri tem, kako je gledala sebe samo ob zibelki z drobnim, rdečeličnim, vekajočim gostom, ki je nosil že v svojem nerazvitem obrazku poteze ljubljenega očeta. Čemu se je moralo zgoditi drugače?
Ob potoku, par streljajev od vasi, so imele prodajalno tri črnolase ženske, ki so bile prišle tam nekod od laške meje. Vse tri neomožene, vse tri zastavne punice, in vse tri zelo rahlo obrzdane v zadevah vedenja, druga manj od druge, pohujšanje vaških fantov in skritega in očitega sovraštva deklet, ker so jim kradle njih fante in sladke noči. Vse polno čudnih govoric je krožilo po vasi o tej trojici enako slabozglednih sestra. Bog vedi, kaj je tičalo za tem, da so te ženske izročile Pragarju neka popravila v svoji hiši, delo, ki se je vleklo po mnenju nekaterih vaščanov, zlasti ženskega spola, preveč nadolgo, da bi moglo biti skozinskoz pošteno. S tisto gotovostjo, s katero se zatrjujejo vse zanimive vesti, se je slišalo kmalu, da se Pragar in mlajša izmed sestra, Lucija, nedopustljivo rada vidita.
Jerica je ženinu bridko očitala njegovo vedenje, kakršno se ji je kazalo po govoricah, ljubosumnost ji je strašno razjedala srce. Pragar pa se je malo branil.
»Ako ne verjameš, da te ne varam, pa ne veruj. Če mi nočeš zaupati, ni mi treba. Ali meniš, da meni ne donašajo čenč o tebi? Toda jaz vem, da so zlagane in se niti ne menim zanje. Kaj vraga me brigajo besede starih bab!« A včasi je vsa Pragarjeva trmoglava poštenost ni mogla prepričati.
In ko je bilo delo že davno končano, so hoteli zlobni jeziki vedeti, da Pragar skrivaj zahaja k Luciji. Zvečer baje, in potem ostane do jutra. In da se je pripetilo že nekaj malega, kar bo kmalu prišlo na dan. Mati Gornikova je bila pametna žena in ni verjela takih reči; nje tolažba je bila Jerici v njenih dvomih glavna opora.
»Takšnega opravljanja in obrekovanja ne manjka nikoli, kadar se hočeta dva vzeti. Nemara«, je dodala redno, »celo Lucija sama širi take govorice, da bi se med tabo in Pragarjem razdrlo, ker ti ga ne privošči.«
Nekega jutra pa je bliskoma počila v vasi vest. da so našli Lucijo za njeno hišo s preklano črepinjo. Jedva se je zastavilo vprašanje, kdo da je krivec, že so vedeli povedati, da gre do Pragarja preko travnika sled, od mesta, kjer se je zgodil zločin. Orožniki so našli celo kri, ko si je morilec brisal roke v detelji, ki je rastla ob poti. Nato so našli še v Pragarjevi drvarnici krvavo cunjo, v kovačnici pa, ravno pod oknom, krvavo sekirico, s katero je bil umor izvršen. In dasi ni bilo niti najmanjšega vzroka, najmanjšega zajamčenega nagiba, ki bi bil mogel pripeljati obdolženca do tega dejanja, so ga v mestu obsodili na dvajset let težke ječe.
Obrekovanje je doseglo večji uspeh, nego so zlobneži hoteli; sodniki so se oprli nanj in državni pravdnik je v blestečem govoru dokazal, da se je hotel Pragar s svojim krvavim činom rešiti posledic razmerja z Lucijo, ki je imela čez nekaj mesecev postati mati.
Mati Gornikova se je bila motila, ko je zagovarjala bodočega zeta. In ko je Jerica nekoliko okrevala po težki bolezni, v katero jo je vrgel strašni dogodek, sta prodali vse in šli v Ameriko. Brata sta imeli tam, in nekdo je bil pravil, da se mu dobro godi. Našli sta ga v sila revnem položaju in vsega pokvarjenega. Malo je manjkalo, da ju ni pripravil ob vse, kar sta imeli s seboj. Za njima je prišlo tudi Pragarjevo pismo iz ječe, da je nedolžen in da naj ga Jerica čaka in ga ne zapusti, kajti resnica mora priti na dan. Takrat mu ni več verjela; niti odgovorila mu ni. Kmalu potem je mati umrla za pljučnico, in Jerica je ostala sama sredi tujine, s stricem, na katerega se ni mogla zanesti. Omožila se je z nekim rojakom, ki je imel krčmo v obližju velike tvornice za jeklo, in ki ji ni dal otrok, temveč bolezen, ki ji ni imena ... čez leto dni je morala v bolnišnico in jo je zapustila šele po dolgem času; nato se je ločila od moža. Premetenec je vedel urediti tako, da je dobila od svojega premoženja jedva toliko nazaj, da je mogla živeti par tednov. Sreča je hotela, da je kmalu našla službo, v katero je vpregala svoje dneve, dočim ji je v dolgih nočeh brez spanca uhajala duša nazaj v domovino in se čimdalje češče oklepala nade, da on, edini, ki ga je ljubila v življenju, menda vendarle ni kriv, temveč nedolžen, in da si še kdaj podasta roko. Zdaj se je čutila ona kriva pred njim; in v studu nad lastnim izgubljenim in otrovanim življenju jo je tako silno navdala želja, končati svoje dni vsaj kot njegova dekla, ker mu ne more biti žena, da se je naposled podala na dolgo in naporno pot, ki je izčrpala njene zadnje moči.
Jerica se vrača ... Že se vidi njegova hiša, s črno kovačnico ob strani. Krevljaste jablani se slikovito sklanjajo k nji. Laglje in laglje ji postaja. Njeni koraki se bodo začuli med vrati, – in ženin bo stopil na prag ...
Zaman se vračaš, Jerica. Nedolžnost tvojega fanta se je res izkazala, predno sta pretekli dve leti. A ko se je vrnil in mu je bilo živeti brez tebe, se mu je užalilo, vzel je vrv in se je šel obesit na isto lipo, pod katero si mu dala prvi poljub.