Čez petindvajset let (Domoljub)
| Čez petindvajset let anonimno |
| |||||||||||||
»Gospa M. prosi Vas, da pridete še enkrat k dečku, to noč se mu je teto shujšalo.« S temi besedami ogovorila je služkinja vdove M. zdravnika. Videlo se je služkinji, da je hitela, kajti nje obraa bil je rudeč in govorila je pretrgano, ker je nsglo topla
»Dobro,« odvrne zdravnik, »v četrt ure bom le tam. S«vr sem pa gospej M le včeraj povedal, da bo deček teiko ozdravil; je prav malo ali pa nič upanja.«
"Gospa je tako razburjena, pristavi slulkinja.
»Pridem takoj«, pravi zdravnik, in ko je slulkinja odlla se naglo napravi misleč si gospa sama potrebuje im<je pomoči bolj ko pa deček.
Med tem pa je sedela gospa M. pri postejji svojega bolnega otroka. Nepremično upirala je oči na bledo obličje komaj Miri leta starega Pavla, njegove roke pa je krčevito drlala; tako presedela je bila le prejftnji večer in celo noč. Zdaj pa zdaj se ji izvija iz prsij elobok vzdihljej
»tiospod doktor pride takoj«, zatepeta slulkinja, ki ja Ishno odprta vrata in ravno tako lahno stopita k go*pej.
»Kaj pa je rekel gospod kapelan?« vprafta vdova.
»Gospod kspelsn bode le maftcval I« dejala je tlulkinja.
»Ali si mu pa rekla, da naj •« danes sv. maio daruje za malega bolnega Pavla?«
»Ko je gospod kapelan slikal, da je Pavleku Uko zelo hudo, dejal, je da bode fte danes sv. mafto opravil za malega bolnika.«
•Dobro; ko pride zdravnik, pelji ga takoj gori v
•obo. Kako li je, moj srček?« obrne aa mati zopet k malemu. Deček odpre oči, pogleda motno na taloatni obraz materin in potem zopet zapre trudne oči!
»Ljubi Bog«, zdi ho vala je goapa, »ne puati, da bi moj ainček ml umrl, ne umreti, ne.« Kmalu vstopi zdravnik; le pogledal je na bolnega dečka in njegovo akufteno oko videlo je dovolj.
»0 goapod doktor, rešite mojega otroka, reftite ga vendar I«
»VI veste goapa M., kar aamorem atoritl, storim, drugo pa pride od zgoraj«, odvrne zdravnik reano. Potem prime Pavla za roko, da potiplje lilo. Boječe gledala je mati otrokova zdravniku v obraz, hotela je na vsak način ugoden odgovor. Zdravnik je molčal. »Ali ni prav nobenega upanja več, goapod zdravnik ?« dejala je udova tiho.
»Ne rečem, da ni več upanja, pa deček je hudo bolan«, odgovori zdravnik.
•Vi morate Pavla reftiti, gospod doktor, Vi ga mi morate reftiti — oh, jaz bi ne mogla živeti, ako —.« » »Umirite se, gospa M., vi sto zelo potrti, pa ojačite se, vse upHnje fte ni izgubljeno — fte nekaj hočem poskusiti.
« Zdravnik vzame kos papirja iz lepa in napise zdravilo. — »Tako — dajte bolniku vsaki dve uri jedno žlico zdravila.«
Kakor zsgrabi mornar, kateremu je razbil vihar ladijo, za hlod, na katerem bi se fte morebiti reftil, tako popnjela je gospa reccpt.
• Danes popoludne pridem Se enkrat pogledat«, pravi zdravnik odh^jaje.
Dve uri pozneje vstopi gospod kapelan. »Sliftal sem, da je mali Pavel zel6 bolan«, dejal je, »in ker grem na potu v ftolo ravno mimo, priftel sem sam pogledat, kako mu je kaj «
»0, gospod kapelan, da bi le ne umrl«, odgovori gospa vsa razburjena. Duhovnik stopi k postelji bolnikovi in vprafta prijazno: »kako ti je, Pavel?« Mesto odgovora odpre in zapre bolni deček očesi.
»Zelo alab je«, obrne se kapelan k materi
»0, ko bi umrl — ne, ne sme umreti«, odgovori mati.
»Bolja volja naj se zgodi, goapa M.« pravi duhovnik milo. »Vi ste vendar kričanska lena in veste, da Bog vae prav stori, karkoli stori.«
• Volja Božja — oh, volja Bolja — pa ne — ju bi ne mogla prenašati, Bog mi ne sme tega otroka vzeti.«
•Ne govorite tako, udajte ae v aveto voljo Bo^jo, tako ja otroku in vali duli v prid!«
»Udati ae? ne udati ae ne morem. — Vi ne veste, gospod kapelan, kaj trpi mati, ki vidi svojega otroka umirati.«
•Jax rasumim vaio bolest popolnoma goapa M. in talujem s Vami, toda tudi v največjem trpljenju na sinemo pozabiti, da nas »veta vera uči, da je Bog neskončno dober in čez vae moder, da ne smemo zaupanja v njegovo .veto previdnoat in udanosti v njegovo sveto vobo nikdar izgubit., če tud. Božjih potov ne razumemo in v britkostih trpimo.«
»Pa kako bi mi mogel Bog otroka vzeti?«
.Molite, gospa M., da se spolni Božja volja nad vami in vašim otrokom «
.Jaz zamorem samo moliti, da Pavleta ne zgubim.«
.Jaz tudi upam, da se to ne bo zgodilo in sem ravnokar daroval av. mašo za malega bolnika. Pa še enkrat ponovim gospa, molile, da se zgodi volja Boija.«
.Jaz bom molila — pa moj Pavel mora ozdraviti.« Odbajaje dejal je kapelan naliboma: »Gospod, ako je tvoja volja reši otroka, pa razsvetli materin razum « Popoldne prišel je zdravnik, kakor je bil obljubil. Resno in mirno stopil je t postelji otrokovi m ko ga ie nekoliko pregledal, prikradel se mu jc lahen nasmeh na ustni »Otroku se je zelo zboljšalo«, dejal je.
• Ako ostane tako do jutri, potem, gospa M. je otrok rešen «
• Rešen«, ponovila je mati iznenadena. «ne. otrok pa tudi ni smel umreti, jaz bi ne bila mogla tega prenašali. «
Drugi dan povedal je zdravnik, da bode v treh tednih Pavle popolnoma zdrav.
Preteklo je od onega časa petindvajset let. Na starem naslonjaču sedela je stara lena; snelnobeli lasje obdajali so n;eno upadlo, bledo obličje; vidi se ji, da je gotovo mnogo pretrpela. Poleg nje pa jc stala mlada lena, popolnoma za;opljcna v misli, pa te misli prav gotovo niso bile vesele, ampak brala se je na njenem obličju globoka lalost. Zdaj pa zdaj izvije se ji iz prsij globok vzdih in udi so se ji tresli, kakor da bi bila mrzlična. Dolgo sta obe leni tako molčali, slednjič spregovori starka s slabotnim glasom: »Bo li sodnijska obravnava kmalu končana?«
•Ob 10. uri se je začela, zdaj je le •/» 12 — obsodbs je le gotova —.«
•O nikar ne govori o obsodbi, — moj Pavel obsojen — moj Pavel morilec — jaz mati morilca — to bi bila moja smrt «
Starka zgrudila »e je na naalonjaču. Njene dujD, oči glodale ao krvav« prizor« — nje sin vihti noi žensko, strelnioo njegovih airaaUj — Pavla vlečno vkla». jeoega v j«čo, peljejo ga na morišče.
Bleda letala j« uboga r«vica v naalonjaču, za¥tl< jo je zapustila Poleg nJ» gledala j« mlada z « u b r tJ aočutja tja v an dan, njena bol«čina bila je prevelika, da bi bila z drugimi imela usmiljenj«- 'Moj mol merilec, prišlo je mrzlo m brezbrižno iz njenih ust. S^J js govim trditvam vrjola, podale mu je roko pred oltarje«, vso svojo ljubezen mu je naklonila. Pa on, ki ui bil vajen upogniti svoje volje, krotiti avoje »traati, kateremu po njegovih mislih sv. vera nikdar ni mogla dati tolaib« in opore, on poslal je v viharju straatij — morilec.
Jokati le ni mogla več mlada lena, mnogo opominjala, svarila, prosila, jokala; on pa je najprej to vračeval z zasmehom, pozneje pa z zaničevanjem. Zato je čutila v dnu arra, da je izdana, njeno oko bilo JI auho.
»Ne, gospod kapelan. oaoj Pavel ne ame umreti a la ljubi otrok — volja Boija, gospod kapelan? —m Bog ne sme dovoliti, da moj otrok umrj« —«, take prišlo je hipoma otožno iz ust slarfcjoih.
»Mati, kaj vam j«?• obrne ae mlada lena k stan. »kaj govoriš?«
Tu se odpro vrata, v aobo stopi mlad mož, kakor zid je bilo bledo njegovo obhčj«.
»Je-li obsojen, Ivan V« zaklič« mlada tena.
•Pogum. a«atra pogum«, odvrne brat.
•Na smrt?« vikne lena.
Pogum. Jerioa«, odgovori Ivan a tresočim gla«oa »Na smrt obsojen«, pravi Se brezčutno mlada lesa in nezavestna zgrudi ae oa tla.
L izgubljenimi in steklenimi očmi pogledavala jt nad tem starka brata njene anahe. potem pa pravi:« Vidi te, gospod doktor, moj mali Pavel je rešen — ne, ni smel umreti, jaz bi tudi tega ne bika prenašala.« Mladi mol pogledal je starko, njene zmešane besedi njen topi pogled, povedala so mu da je revica — znorela. Na to se skloni k sestri, lahno jo vzdignejo m polož« na poleg stoječo postelj
•Gospod, tvoja volja naj se zgodil zgodi, izvije se mu iz prsij, potem se pa vsede na stol.