Čez griček v gozdiček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čez griček v gozdiček
Anja Štefan
Spisano: Uredila Urška Gašperič
Viri: Štefan, Anja (1995). Čez griček v gozdiček. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



LISICA IN JEŽ


Nekoč je lisica vprašala ježa: »Kje dobiš toliko hrušk in kako jih nosiš domov? Saj menda nimaš košare.« »Pokažem ti,« je rekel jež in odpeljal lisico v gozd. Tam pod drevesom je ležalo veliko hrušk. Jež se je zakotalil po travi in hruške so se nabodle na njegove bodice. Potem se je po travi povaljala lisica. Opekle so jo koprive, opikalo jo je trnje, hruške pa ni dobila nobene. Od takrat lisica nič več ne želi hrušk.


PTIČEK IN MAČKA


Mačka je pod grmom ujela ptička. Že ga je hotela pojesti, ko jo je ptiček začudeno vprašal: «Ali ne veš, da se vse prave mačke pred jedjo umijejo?« »Bo že res,« si je mislila mačka in odložila ptička na štor. S tačkami si je obrisala gobček, ptiček pa ji je medtem ušel na drevo. Od takrat se vse mačke umivajo šele po jedi.


JEŽ IN VEVERICA


Ježu je bila veverica strašno všeč. Tako dolgo ji je nosil jabolka, da je privolila v poroko. A komaj sta se preselila v duplino na smreki, že je veverica začela sitnariti: »Auu, bodeš, umakni se!« Jež se je tako dolgo umikal, da je nazadnje padel s smreke na tla. »No lepa reč«, je zagodrnjal, odhlačal v gozd in se ni več vrnil. Od takrat se ježki ne ženijo več z vevericami, pa tudi po drevesih ne plezajo več.


MESEC IN NJEGOVA SRAJČKA


Nekoč je mesec rekel svoji mamici: »Tako rad bi bil oblečen, sešij mi srajčko.« Mamica mu je odgovorila: »Ej, sinko, take srajčke pa ne znam sešit, enkrat si polni mesec, potem si pol meseca, potem si čisto droben krajec, nazadnje pa kar izgineš. Nobena srajčka ti ne bo prav.« In tako je mesec še danes nag.


JURČEK IN DREVO


Ob mladem drevesu je skozi travo pognal jurček. Zalil ga je dež in jurček je rasel in rasel. »Kako hitro rastem,« se je čudil, »že jutri bom večji kot drevo.« A kmalu se je njegov klobuk nagnil postrani, prevrtali so ga drobni črvi in jurček je segnil. Drevo pa je zraslo v še večje drevo in še zdaj stoji na hribčku nad vasjo.


PETELINOVA PIŠČAL


Pred davnimi časi petelin ni kikirikal. Imej je majhno piščal in nanjo je zapiskal, ko je vzšlo sonce in ko je klical kokoši. Pa je piščal izgubil: morda na gnoju, morda na travi, morda med kamenjem in semeni. Naj so jo vsi še tako iskali, niso je več našli. Kaj je hotel petelin – moral je zakikirikati in tako kikirika še danes. Kokoši pa še naprej upajo, da bodo piščal našle in zato grebejo, grebejo, grebejo.


KAKO SE JE LISICA REŠILA IZ VODNJAKA


Lisica je tekla, gledala za ptiči in padla v vodnjak. V vodnjaku je bilo malo vode: utopila se ni, ven pa tudi ni mogla. Mimo je prišel kozel. Pametno je kimal z glavo, opletal z rogovi in pogledal v vodnjak. »Kaj delaš tam doli?« je začudeno vprašal lisico. »Počivam,« se je zlagala lisica. »Sonce je preveč pripekalo, pa sem si zaželela vode.« »Ni slabo,« si je mislil kozel in skočil k njej. A komaj je pristal na mokrem kamenju, že mu je lisica skočila na rogove in se pognala iz vodnjaka. »No ja, tudi pametni se lahko zmoti,« se je tolažil kozel in potrpežljivo čakal, dokler ga niso rešili.


ZAJČKOVA SVATBA


Nekoč se je zajček oženil z lisico in imela sta čudovito svatbo. Medved je pekel piškote, murenček je igral na gosli, žaba je pela, komar pa je plesal. Muha je sedela za mizo in se komarju na ves glas smejala: »Hop, hop, striček komar, dvigni noge in stegni roke.« Komar je pobesnel in muho tako močno pičil v nos, da je padla pod mizo in se ni več pobrala. Medved, lisica, zajec, žaba, murenček in komar so prestrašeni odhiteli po voz in dve kravi in bolno muho odpeljali domov. Tako se je končala zajčkova svatba, kdo je pojedel vse piškote, pa ne vem.


O ČRNI IN BELI KOZI


Sredi ozkega mostu sta se srečali črna in bela koza in nobena se ni hotela umakniti. Dolgo sta se prepirali, nazadnje sta besno sklonili glave in se z rogovi zaleteli druga proti drugi. Most se je zamajal in kozi sta štrbunknili v vodo. Žabe so se tako smejale, da bi jim skoraj počili trebuhi, kozi pa sta z muko zlezli vsaka na svoj breg in se odvlekli vsaka na svoj travnik. Kdo ve, katera se bo umaknila naslednjič?


SPEČI ZAJEC


Kmet zagleda med deteljo spečega zajca in si pravi: »Sreča me išče! Zajca ujamem, prodam in kupim kokoš. Kokoš zvali piščančke. Kokoš in piščančke prodam in kupim kozo. Koza zraste in imela bo kozličke. Pa kozo in kozličke prodam in kupim telička. Ta mi zraste v kravo in imela bo telička. Pa kravo in telička prodam in kupim žrebeta. Žrebe zraste v konja, jaz ga zajaham in zakličem: Hiiiiija!« Zajec se ustraši, plane pokonci in zbeži v gozd. Kmet pa ostane brez zajca in brez konja.


TRIJE METULJI


Na travniku so se poigravali metulji. Plesali so med travo, sedali na cvetlice in kramljali s pikapolonicami. Nenadoma je nebo prekril velik oblak in ulil se je dež. Metulji so odleteli k beli cvetlici in prosili: »Skrij nas pod svoje liste.« A bela cvetlica je odgovorila: »Belega skrijem, rumenega in rdečega pa ne.« Vsi trije skupaj so odleteli naprej in prosili rumene in rdeče cvetlice: »Skrijte nas v svoje cvetove.« A cvetlice so odgovorile: »Odprli bomo svoje cvetove le za rumenega in rdečega metulja, za belega pa ne.« In metulji so žalostno odleteli naprej. Sonce pa je slišalo njihove prošnje. Prepodilo je dež in metuljem posušilo krila in spet so lahko veselo zleteli čez travnik.


ČAROVNIKOVE PTICE


Stari čarovnik je odšel na polje, zamahnil je z rokami in iz njegovih rokavov so začele vzletati nenavadne ptice. Ko so vzletele 3 bele ptice, je čez planoto zapihal mrzel veter. Snežinke so počasi prekrile drevje, polja in ceste. Medvedi so zaspali, ljudje pa so se poskrili po domovih. Potem so vzletele 3 zelene ptice in snežinke so se stopile. Pognale so travo, zacvetele so cvetlice in ozelenela drevesa. Priletele so čebele in zapele so ptice. Nato so iz čarovnikovih rokavov vzletele 3 oranžne ptice. Sonce je močneje zasijalo, pozlatela je pšenica in dozorele so jagode v gozdu. Nazadnje so se proti nebu dvignile 3 rdeče ptice. Dozorela so jabolka, hruške in grozdje. Z dreves je odpadlo listje in rositi je začel droben dež. Tako čarovnik že leta in leta čara, že leta in leta spušča in čudežnih rokavov svoje ptice in nam z njimi prinaša pomlad, poletje, jesen in zimo.


ROKAVIČKA


Mož je v zasneženem gozdu izgubil rokavičko in vanjo se je skrila drobna miška. Pa ni dolgo ostala sama, kajti kmalu je mimo priskakljala žaba. Žaba vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miška ji odgovori: »Jaz, miška. Kdo si pa ti?« »Žabica sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k meni.« In že sta bili dve. Nato mimo priteče zajček in vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miša odgovori: »Miška in žabica. Kdo si pa ti?« »Zajček sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k nama.« In že so bili trije. Pa priteče lisica in vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miška odgovori: »Miška, žabica in zajček. Kdo si pa ti?« »Lisica sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k nam.« In že so bili štirje. Pa priteče volk in vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miška odgovori: »Miška, žabica, zajček in lisica. Kdo si pa ti?« »Volk sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k nam.« In že jih je bilo pet. Pa pride medved in vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miška odgovori: »Miška, žabica, zajček, lisica in volk. Kdo si pa ti?« »Medved sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k nam.« In že jih je bilo šest. Pa priteče divji prašiček in vpraša: »Kdo je v rokavički?« Miška odgovori: »Miška, žabica, zajček, lisica, volk in medved. Kdo si pa ti?« »Divji prašiček sem in strašansko me zebe.« »No, pa pridi k nam.« In že ji je bilo sedem. Takrat pa je mož opazil, da je izgubil rokavičko. S svojim psom se je odpravil v gozd, da jo poišče. Pes je stekel naprej, našel rokavičko in ker je v njej nekaj migalo, je glasno zalajal: »Hov, hov, hov.« Miška, žabica, zajček, lisica, volk, medved in divji prašiček so se prestrašili, planili iz rokavičke in se poskrili med travo, grmovje in drevesa. Mož pa je rokavičko pobral, si jo nataknil na roko in odšel proti svoji koči.