Čez gore
| Čez goré (Odlomek iz romana »Potepuhova pesem«) Ivan Rob |
Ur. 9. julija 2019 France Malešič
| |||||||||||||
Meglica se je s poljubom ločila od vrhov. Jasnina se je dvigala iz doline, od vrha pa ji je šlo naproti prvo solnce. Srečala sta se sredi gore, kjer sta sanjala hrast in jelka.
»Dobro jutro, sestra!«
»Dobro jutro, brat!«
»Sanjal sem o izgubljenih ljudeh.«
»Sanjala sem o drevesu sredi puščave.«
»Tako čudni so bili vsi, veseli in žalostni in imeli so veliko srce. Samo –.«
»Brat?«
»Tako žalostno so umrli.«
»Ali niso imeli lučke v srcu?«
»So, sestra, toda nekateri so jo izgubili, drugim pa se je zdela pretemna in bo jo ugasili.«
»In so vsi umrli brez lučke?«
»Da, sestra, brez lučke. Glej, potnik prihaja!«
»Ni potnik, ker ne hodi po poti.«
»Tudi kmet ni, saj nima sekire.«
»Ne, tudi romar ni, ker ne moli.«
»Izletnik tudi ne, ker nima brašna.«
»Mlad je.«
»Kako veš?«
»Palice nima in poje.«
»Vendar je težak njegov korak; dolina mu kliče:
»Vrni se!«
»Hrepenenje ga vleče drugam.«
»Glej, sestra, sklonil se je, morda išče sladkih koreninic?«
»Ne, mah je poljubil.«
»Glej, nad studencem se je sklonil, pil bo.«
»Ne, le poljubljal bo.«
»Močan in zdrav je, kakor jaz.«
»Lep je.«
»Da, sestra.«
Za hip sta utihnila.
»Ali ga še vidiš, sestra?«
»Še, zdaj, zdaj bo stopil iz našega doma na košenino. Težko mu je.«
»Dolina ga zopet kliče.«
»Hrepenenje mu ne da miru.«
»Stopil je.«
»Ne vidim ga več.«
Molk.
»Sestra, morda je ta tudi izgubljen človek?«
»Kakor drevo sredi puščave.« –
V gozdu je bilo tiho in prazno, kakor v domu, če ga zapusti edini sin.
Potepuh Andrej je sedel v travo. Ta njegov korak iz gozda na košenino ga je utrudil. Vso pot ga je vabilo: »Vrni se!« Po njem so klicale Tončkine oči in njive in gredice so gledale za njim. Vrnil bi se, si je očital, našel bi morda dom in mir. Glej, tri tedne si bil med njimi, pa so te vzljubili. Vsa vas bi ti pomagala in potrpeli bi s teboj. Vrnil bi se, vsaj rože bi ti rasle na grobu in morda bi kdo pomolil zate. Tončkine oči so mokre, vrni se!
In vendar se ni vrnil. Le preveč je poznal samega sebe. Sredi njive bi vrgel motiko od sebe in Sel. Čudil se je samemu sebi, kako je mogel vzdržati tri tedne v dolini. Bil je pač truden, pa se je hotel odpočiti. Zdaj je spočit in gre. Lepo je imeti rože na grobu in človeka, ki bi zate pomolil, toda meni je drugače usojeno. Ne vem, kje sem se rodil, ne vem, kje bom umrl. Da bi le nihče ne vedel za moj grob.
Z veliko muko, kakor da bi hotel potisniti vso preteklost od sebe, je potepuh Andrej vstal in zopet obrnil svoj obraz k gori. Dolina je še zadnjikrat zdihnila za njim, ko je pa videla, da je premagana, ga je vrgla od sebe in prepustila hrepenenju.
Potepuh Andrej je naletel na gorsko stezo. Preskočil jo je in zopet mirno spel navkreber. Spremljala ga je pesem valoveče planinske trave. Zdelo se mu je, da se vse to travnato morje le v njega zaganja, čutil je, da so se mu posamezni valovi ovili okoli nog in mu šepetajo balado o dečku, ki je šel čez goré, pa se ni več vrnil. Kaj mi je danes, da sem tako žalosten. Morda me je dolina vsega prekvasila s svojimi mislimi, tako, da že ne morem biti več potepuh.
Te misli se je potepuh Andrej silno prestrašil. Vse drugo, tudi svojo pesem bi dal, da bi od nje pričakoval pomoči. Tam v daljavi se je izvil iz pečine veliki jastreb in je šinil kakor trda misel iz gorske glave. Potepuh Andrej je mislil in je prišel do rušja, kjer je izginila zadnja senca doline.
Zagazil je v rušje in prav z otroškim veseljem se je prerival skozi nizko grmičje. Vanj pa je strmela siva stena. Potepuh Andrej je čutil, da se mu je postavilo nekaj silnega nasproti. Vendar ni vztrepetal. Vanj so gledale srepe oči, iz katerih je divjal ves obup nemoči bitja, ki je priklenjeno na eno mesto. Ta obup si je dal včasih duška s tem, da je pogubil vsakogar, ki se mu je približal. Solnce je metalo že prav majhno senco, in potepuh Andrej je stal nad prepadom. Mislil je, da bo mogel tik pod steno, pa ga je brezno presenetilo. Nagnil se je čez rob. Iz prepada se je še dvigala zadnja megla. Na dnu se je mešalo in gnetlo in bilo je kakor da se skrivajo pod to meglo velikanske pošasti, ki se grizejo in koljejo med seboj. Stene v spodnjem delu prepada so se rožile in potiskale meglo kvišku. Ko je prišla vrh brezna, jo je sapa razdelila v majhne kosmiče, kakor da bi se vile planinke izvile iz megle. Potepuh Andrej je sedel, tako, da so mu noge visele v brezno. Glavo je naslonil na roke in poslušal. Iz dna se je prav na rahlo trudil studenec, da bi prišepetal do njegovih ušes. Zdaj, zdaj se je odtrgal kamenček iz stene in padel v globočino. Divja koza se je v dveh skokih pognala do studenca. Potepuh Andrej je bil vesel. Vzel je kamen in ga vrgel v brezno, kakor da bi hotel z njim vreči vse žalostne dolinske misli.
Pobožal je z očmi prepad, nato pa je vstal in krenil proti steni. Hodil je dolgo ob prepadu, preden ga je obšel. Ko je prišel pod steno je bil že večer. Zadnji žarki so se še skrivali po najvišjih vrhovih, potem so pa zbežali na oblake. Na nebu pa je že čakal mesec, kdaj se mu bo solnce umaknilo in ga pustilo samega. Prišel je mrak in zavil gore v vijoličasto tančico, nad katero pa je razlil mesec svojo zeleno luč. Bila je tišina, ki je le v gorah, in vendar je vse šele zdaj oživelo. Vrhovi so trepetali, iz prepadov je nekaj mrmralo in otoki rušja so v sunkih in pritajeno šepetali.
Potepuh Andrej si je nalomil nekaj vejic, jih razgrnil na tla in se vlegel nanje. Neštevilno zvezd je migotalo, vse so mu mežikale, češ, mene poglej. In ni se jih mogel nagledati. Tudi tam v dolini je večkrat zunaj spal in gledal v nebo, ali tako lepih ni videl. Obrnil je nato svoj obraz proti steni. Bila je vsa v mesečini. Potepuh Andrej jo je gledal in gledal. Take lepote še ni videl. Zdelo se mu je, da vidi gorske duhove, ki se zbirajo na vrhu stene in jo opletajo z bršljanom . Na tisoče in tisoče duhov se plazi po steni navzdol. Vsako jamico, vsak kamenček prepredejo z bršljanom. Spuščajo se vedno niže in niže, vedno več jih je. Čuj, pa pojo pesem luninih žarkov. Že razločno vidi njihove postave, že ume njihovo melodijo. Zdaj so ga obkrožile te bele postave, tudi njega bodo prepredle z luninimi žarki. Ena izmed postav se je sklonila k njemu, da mu zatisne sanjave oči. Kaj ni imela Tončkinih oči? Toda potepuh Andrej je že spal in gorski pajek je začel svojo mrežo pri njegovih nogah.
Pred svitom se je dvignil in krenil proti steni. Ostra jasnina se je razlila na vsak kamen. Na vzhodu je že trepetala rahla rdečica. Potepuh Andrej je zlezel v steno. »Ne boš se me ne otreslo, ti predrzno gorsko čelo!« Plezal je in pel in mislil sam o sebi. Vneto in strastno se je vzpenjal po skalah. O, da bi mogel vse življenje tako živeti. Vse Ahasverjeve muke bi pozabil, še miru bi mu več ne bilo mar. Ah, kaj mir! To so bile le onemogle želje utrujene duše, ki je ni do dna spoznala lepote goščav in gora, ki jo hrepenenje še ni vso prevzelo. Potepuh Andrej je plezal in plezal in sam ni vedel, kdaj je prišel na vrh. Okoli njega so se zableščali vrhovi, ki so grozili s svojo mogočnostjo.
Potepuhu Andreju je zasijalo v duši. Še nikdar ni bil samega sebe tako vesel, kakor danes. O, kako prav je storil, da se ni vrnil v dolino, ker bi morda res tam za vedno ostal. Kar poljubil bi se, če bi se mogel. Razposajenost je bušnila v njegovo srce. Zavriskal je iz vsega grla in se glasno smejal. Gledal je in gledal, pa se ni mogel vsega nagledati. Ti grebeni okoli njega, tam doli dolinice, v katere se nikdar več ne vrne. Juhuhu! In tam v daljavi vrhovi v solncu bleščeči in sinjina razpeta nad obzorjem. Juhuhu! In tu na vrhu on z navriskano in nasmejano dušo. Juhuhu, juhuhu!
Bil je radosti pijan. Da bi imel peroti, bi letal od vrha do vrha, vsako jamico bi pogledal, vsako rožo poljubil. Vsa utrujenost ga je minila. Noge, željne hoje, so mu nestrpno mencale. Kar zagnal bi se na sosednji greben. Z vriskom se je poslovil. Hotel je priti na sosednji vrh, pa so ga noge nesle v dolino na drugi strani, kjer je hropela pesem znoja in žuljev ...