Čez Zelenico
| Čez Zelenico R. |
spisal R.
| |||||||||||||
Stara tihotapska steza ob šumeči Završnici, po kateri so nekdaj »tovorili«, je letos dočakala lepše in boljše porabe. Z ravnokar završeno markacijo smo jo turisti vzprejeli v vrsto krasnih prehodov s Kranjskega na Koroško, in smelo lahko rečemo, da zavzema med njimi prvo mesto Zelenica.
Kak užitek pa imaš, vprašam te, hribolazec ali planinec, ki kreneš črez Koren, Ljubelj ali črez Jezerski Vrh ? Ne utrgaš ne ene gorske cvetke, no prestopiš ne zelenja ne planino. Po dolgi, trdi cesti srečaš redkokdaj zadovoljen obraz. Prah uživaš namesto čistega gorskega zraka.
Hajdi z menoj, da pogledava, kakšno pot ljubi turist ! Brez nevarnosti je, a vender polna planinskega slaja.
Iz Begunj zastavimo pot ob Blatnici ter prestopimo „Beli Mel, ki je komaj 200 m nad Begunjami, in že vidimo ob jasnem vremenu daleč na Dolenjsko. A takoj zaidemo globeje, v dolino in v gozd, v katerem se prvič ustavimo Za Plečem s pogledom na Begunjščico in zadaj na Jamarski Vrh in na Orlovec. Črez pol ure smo na Kališah, počijemo pri studencu, pogledamo na Stol, potem pa krenemo na razpotji na levo na Tolsti Vrh. Tu imamo že lep razgled na Črno Prst, Gradico, Triglav. Vso pot nas spremlja sedaj sleč (rhododendron), katerega je na Meleh in ob Volčjem Potoku posebno mnogo.
Hodili smo dobri 2 uri po senci, ko pridemo na rudno pot, po kateri so pred nedavnim vozili železno rudo z Begunjščice v dolino in dalje na Javornik. Danes spuščajo vso po vrvi, in ko pridemo doli na Jezerca, si lahko to pripravo ogledamo. Sedaj pa vedno dalje kake 4 ure do vrha ob bistri Završnici, ki je izvrstna pitna voda.
Takoj za Jezerci pridemo na planino: Žaga. Zvonci pasoče se živine pozdravijo nas šele, ko zagledamo nekaj mičnih kočic sredi obširnega bujnega pašnika: kajti tako zelo šumi potok, da zvonkljanje preglaša. Ko smo se tu malce okrepčali, zaužili nekoliko izvrstnega planinskega mleka, stopimo navkreber do vznožja Srednjega Vrha. Tu nas zapusti Završnica za toliko časa, dokler teče pod zemljo. Na levo vidimo stezo za Šijo v Pliberk, za saboj Ilovico, Pečano in Triglavsko pogorje.
Pod obronkom Begunjščice stopamo sedaj vedno više, da pridemo do koče na planini Zelenici (1372). Tu se začenja najlepši del partije. Hudourniki in plazovi so nanesli tu doli cvetov z najvišjih vrhov Zelenice, Nemškega Vrha in Begunjščice.
Tam na senčni strani, kjer kopni na sežnje debel sneg, miglja stotine gorskih zvončkov (soldanella alpina). Vmes nahajaš se pozno v juliju rumene trobentice ter smukelc (primula officinalis). V polnih rušili cvete do sredi poletja vijoličasta prim. Clusiana. Ravno ondi bledi rhododendron ehamaecystus, ko že brsti malo niže živordeče ruševje (sleč ali pijuvanec, rh. hirsutum). Rad si utrgaš tudi vejico duhteče daphne Cneorum. Med tem grmičevjem pa je posejano vse polno raznobojnili cvetlic, izmed katerih pridružimo našemu šopku posebno radi: dišeče klinčke (diantlius alpestris), lazurno modro gentiano acaulis, ki pokriva v družbi z malim svedrcem g. verna, Hutschinia alpina, z gori omenjeno primula Clusiana in dr. cele plani. Vmes cvete pod grmovjem še beli podlesk (crocus albiflorus) ter tudi lepi beli velikonočnici pulsatilla alpina in primilla farinosa. Dalje tudi ušivca pedicularis necutita in rostrata, kakor tudi skoraj črno cvetočo Barthasia alpina in višnjevi pajkovec phyteuma orbiculare radi utrgamo zavoljo njih zanimivega in lepega cvetja. Naravoslovci pa bodo z veseljem našli malo saxifraga Hohenwarthii Sternbg., mačeho viola Zoysii Wulf., krasno campanula Zoysii, Thlaspi rotundifolia i. dr.
Ko stopamo po tej krasni od narave spleteni preprogi, oziramo se radi nazaj na blesteče se Blejsko jezero. Kar pa smo med malim požiralnikom, s katerim pričenja Završnica svoj podzemeljski tok. Veseli smo je, ko jo zopet zagledamo, in ne ločimo se od nje do izvirka, ki pa ni več daleč. V kratkem dospemo na mesto, kjer se iz osemnajstih izvirkov zbira studenec Završnica.
Koder nas vodi sedaj pot dalje, uberemo ob čereh, ako smo zgodnji, duhteč mešenikelc (primula auricula), pozneje pa priljubljeno pečnico in pogorelček ali murko (nigritella angustifolia).
Prav pod grebenom treba paziti, da ne zaideš na stezo k Sv. Ani. Držimo se na levo, in ko dospemo črez nekaj minut na vrh, ozremo se še enkrat nazaj na že poznane vrhove, pred saboj pa imamo sicer zelo omejen pa mičen razgled na Koroško. Na levo odvrača nam pogled Zelenica sama, na desno pa Košuta. Kar potem dalje vidimo ravnine, je del med Celovcem in Velikovcem.
Pod nami se vije državna cesta, ki vodi črez Ljubelj, do katere pa imamo še poldrugo uro strme poti nizdolu. Podvizamo, da pridemo še pred nočjo do zaželenega počitka „pri Ridovtu", kjer se tudi zmenimo, krenemo li drugo jutro nazaj zopet po isti poti, ali se vrnemo prek Ljubelja v Tržič, ali pa korakamo po cesti dalje do Celovca, kamor dospemo v petih urah.
Z ozirom na to prijetno izpremembo ter tudi glede na pot črez Zelenico samo si ne morem kaj, da ne bi te ture najiskreneje priporočal hribolazcem.