Čez Vesuvij v Pompeje
| Čez Vesuvij v Pompeje Valentin Korun |
| |||||||||||||
1909 Št. 2[uredi]
Bilo je vroče julijsko popoldne leta 1907, ko sem se vozil iz Rima proti Napolju. Direttissimo (brzovlak) je drdral s prav vražjo naglico. Mudilo se mu je, da se je na celi dolgi progi utegnil ustaviti samo trikrat ali štirikrat. Vozovi so ječe poskakovali, drevesa in redka poslopja pa so bliskoma huškala mimo. V bližini Kapue pa smo pridrveli v divji ciklon Zatulilo je okrog vozov, okna so zaklepetala, s cest so se pa vzdignili neprodirni oblaki umazanega prahu. Nastala je malodane nočna tema; zabrnele so lučice v kupejih, po šipah pa so začele udarjati debele kaplje. Toda to ni trajalo dolgo. Ko je hlapon parkrat globoko zasopel, da so se vozovi škripaje pretegnili, bili smo že zopet izven nevihte. Vnovič se nam je nasmejalo modro južno nebo na katerega večerni strani je veličanstveno žarela solnčna obla, žgoč in paleč, da se je tresavica delala v zraku.
Na levi tja proti jugovzhodu pa se je, kakor da bila vzrastla iz tal, prikazala na samem stoječa gora. Po obliki in visokosti bi se v prvem hipu dala primerjati z našim Krimom. Toda čim bliže je vlak prihajal Napolju, tem natančnejše so se odkrivale njene posebnosti. Postajala je podobna prisekanemu stožcu in kazala se je gola skoraj tik do vznožja. »To je Vesuvij« (Vezuv), sem si mislil. In res, ko sem pogledal na zemljevid, sem se potrdil v svojem mnenju. Le dvojega si nisem znal razložiti: kako da ni videti dima in kaj pomenijo na sicer rujavi goloti njenega pobočja bele lise, slične sneženim plastem naših gora v pozni pomladi ali zgodnji jeseni. Prevzelo pa me je čustvo veselega presenečenja, kakršno navda človeka, kedar se mu izpolni dolgo gojena želja. Ko sem se pa tisti dan izprehajal po prekrasni napoljski obali Santa Lucia, kjer se vrši vsak večer mestne elegance korzo s konji, pa tudi z mulami in osli, sem pač videl, ker je bil zrak zelo čist, kako se vije redek belkast dim Vesuviju iznad vrha. To vam je potuhnjenec! Kadar je miren, jedva opaziš, da je ognjenik; kadar pa zbesni v svojem drobju, tedaj razsaja, da tri ure naokrog trepeče človek in žival pred njegovo jezo.
Daljnogled mi je pa tudi pojasnil, kaj so bele proge na njegovem pobočju. Visoki ograjeni zidovi so, ki so si jih napravili lastniki spodaj ležečih vinogradov in vrtov, da so za prvo silo zavarovali svoje nasade pred pepelom in lavo, ki se o izbruhu vali Vesuviju iz žrela.
Toda vse to sem si drugi dan od blizu ogledal in sicer na poti navzgor prav lagotno in brez posebnega truda; ker tura na Vesuvij, ki je visok 1300 m, ni nikakor naporna, ako se držiš Cookovih naprav in njegovih nasvetov. Da je to res, pojasni naslednje. Šel sem v napoljsko filijalko svetovnega potovalnega biroa Cook ter pokazal legitimacijo, ki sem si jo za 15 frankov že v Ljubljani naročil iz istega zavoda filijalke na Dunaju. Ta mi je dajala pravico, da se brez nadaljnjih stroškov in kakih neprilik popeljem na Vesuvij do tja, kamor je bila vožnja tačas mogoča, to je, iz Napolja do Vesuvijevega vznožja po železnici, od vznožja do nekako dobre polovice hriba pa z zobčno električno. Do izbruha leta 1906. pa se je bilo mogoče peljati skoraj do vrha po vzpenjači, znani v napolitanski narodni pesmi pod imenom »funiculi-funicula«. Takratni izbruh pa je bil to »funiculo« zasul in uničil, tako da je sedaj treba kako poldrugo uro hoditi peš ali pa jezditi. — Vse te naprave so last firme Cook, katere glavna centrala je v Londonu, ki pa ima svoje filijalke v vseh večjih evropskih mestih.
Z legitimacijo v roki sem se torej oglasil pri Cooku in tu se mi je reklo, da naj pridem naslednjega dne ob devetih zjutraj pred pisarno. Ker pa je bil družbin omnibus že zaseden od izletnikov, ki so bili namenjeni takisto na Vesuvij, preskrbela mi je firma na svoje stroške izvoščeka, da me je popeljal na postajo. Sedajočemu na voz pa mi je pisarniški vodja rekel, naj ne dajem nikomur napitnine, češ da so uslužbenci že od firme plačani in se z napitnino samo razvadijo, in nadalje, da naj nič ne zaupam domačinom. »Ti ljudje so krvosesci«, je pristavil; »če se jim udaste, vam bodo izsesali kri in mozeg«.
Tako poučen o krvoločnosti — kri je seveda denar — ljudij, s katerimi imam priti v dotiko, sem nastopil pot na Vesuvij; gor grede je šlo vse lepo gladko in po programu. Sedši v električni voz, sem se ozrl najprej po svoji sopotniški družbi. Štela je kakih dvajset oseb obojega spola in je govorila angleški. Bili so Amerikanci. Značilno za nje je, da krdeloma tekajo po galerijah slik in muzejih; cela četa ima najetega samo jednega cicerona, ki ga, obstopivši v polukrogu, z Baedekerjem v roki zvesto poslušajo, ko jim razlaga umetnine. Tako imajo vsi od njega dobiček, stroški zanj se pa lepo porazdele. Pomembno je tudi to, da med njimi ne najdeš niti jedne lepe dame. So ali starikave matrone ali pa še nedorasle deklice. To pa baje zaraditega, ker hodijo Amerikanke na daljna potovanja navadno, preden se poročijo, ali pa ko dorastejo njihovi otroci, češ, kot mlade matere se posvečajo gospodinjstvu in vzgoji.
(Dalje prihodnjič.)
1909 Št. 3[uredi]
Ko sem tako v naglici premeril svojo družbo, sem začel opazovati okolico, kar mi je bilo tem pripravnejše, ker smo se pomikali višje in višje. Bajnolepa je in bujnozelena, četudi v sredi vročega poletja. Da se ubranijo suše, imajo na vrtih vodnjake, od katerih so napeljane cevi na vse strani. Okoli vodnjaka se pa suče potrpežljivi osliček in dovaja vodo iz globočine. Zlasti lep je pogled na morje in na amfiteatralično ležeči Napolj; vile, postavljene po obronku griča Pozilipa, so videti kakor beli golobi, otoki v bližini Napoljskega zaliva pa kakor veliki, zeleni bukeji. Medtem smo pa že zdrknili mimo observatorija, v katerem opazuje signore direttore, če se ne motim, rodom Hrvat iz Reke, vulkanske prikazni na Vesuviju; junak znanstvenik, ki je vztrajal na svojem mestu ves čas zadnjega bruhanja, dasi je pepel zakrival solnce, goreča lava se pa valila pred duri njegovega stanovanja.
Slednjič smo dospeli do zadnje postaje; električni voz se je ustavil in treba je bilo izstopiti. Žveplen duh nam je udaril na nos in iz kakih štiristo metrov oddaljenega žrela smo videli vzdigovati se kolobarje belkastega dima. Izstopajoče pa nas je opozoril uslužbenec Cookovega podjetja, da si mora vsakdo, kdor hoče na vrh, vzeti vodnika, ki ga spremi do žrela in nazaj. Ker tura na vrh ni nevarna, ako hodiš po razhojeni poti in prišedši do žrela ne steguješ preradovedno vratu vanje, zato mislim, da se je izdala tozadevna naredba bolj iz izkoriščevalnih nego varnostnih razlogov. Vodniki so namreč nastavljeni od občine, po katere ozemlju vodi pot na ognjenik, in morajo takso, ki jo dobijo od potnikov — pet lir od osebe — izročiti občinskemu stražniku, ki straži ob potu.
In prav kakor pred našimi kolodvori postreščeki in izvoščeki, tako čakajo tukaj vodniki na potnike; nekateri sami ali z vrvmi, drugi z osli in mulami. Vrvi porabljajo, da vlačijo kvišku potnike, ki hoje nevajeni omagujejo, a nočejo jezditi oslov in mul.
Jaz in moj dragi tovariš, s katerim sva potovala ves čas skupaj, sva si izbrala vodnika, ki se nama je zdel najbolj soliden, to je, najmanj sleparski, in z njim na čelu sva nastopila turo prva iz cele družbe. Pot pelje po dobro izhojenem pepelu in lavi v daljših serpentinah precej strmo navzgor; ob straneh pa so se nahajali pod tanko plastjo še kupi goreče lave, ki se je prejšnje leto ulivala Vesuviju iz žrela. Vodnik nama je najprej v pravilni francoščini, ko je pa videl, da laški bolje umeva, v lepi toskanščini razkazoval kraje v okolici, seve ne zastonj, kajti primeren pourboire (napitnino) si je bil izgovoril že pri nastopu pota.
In tako smo po pičli poldrugi uri hoda stali na vrhu ob kraterju. Vsled vročine in hoje izmučenemu se mi je prav prilegla steklenica vesuvijskega vina, Iacrimae Christi (solze Kristove) imenovanega, ki mi ga je za dve liri ponudil okoličan, kateri ima tu na vrhu stojnico, kjer prodaja vino in sadje. Nato sem si pričel ogledovati krater. Obsežen je, da bi imela v njem prostora malodane cela Ljubljana, globok pa kakih 400 m. Iz dna se kadi na več krajih in vsled globočine je naravno, da se dim razgubi, preden pride do vrha, tako da ga je od daleč, n. pr. iz Napolja, opaziti le malo. Kadar se pa močnejši tok morske vode prijé Vesuviju do goreče notranjosti, tedaj nastanejo pare in plini. In ker si ti z vso močjo iščejo izhoda, povzročajo potres in podzemeljsko bobnjenje; ko ga pa zadobe, nastane izbruh. Več sto metrov visoko leti iz žrela drobno kamenje, namešano s pepelom in vodno paro, nad stožcem se vzdiguje ognjen steber, po obočju pa se uliva goreča lava. Le-ta je najnevarnejša, ker požge vse, do česarkoli prileze; ima pa tudi to lastnost, da se zelo počasi ohlaja. Poguben je tudi pepel in kamenje, ako ga ognjenik v veliki množini siplje iz sebe. Daleč naokrog pokrije nasade in polja ali pa zasuje cele vasi in mesta. Tak silen izbruh, in obenem prvi, je bil, kakor znano, leta 79. po Kr., ko je po Vesuvijevem obližju nasulo pepela in navalilo lave kakih 20m na debelo in so izginila s površja med drugim cvetoča rimska mesta Pompei, Herculaneum in Stabiae. Od teh so dandanes Pompei večinoma odkriti in njih poslopja, ulice in spomeniki nudijo toliko zanimivosti, da so pritočišče tujcev iz celega sveta; Herkulaneja in Stabij pa niso mogli izkopati, ker ležita ondi mesteci Resina in Castellamare. Pred nekaj leti se je sicer snoval konsorcij bogatih Amerikancev, ki naj bi pokupil v Resini poslopja, da bi se moglo pričeti z izkopavanjem Herkulaneja, kjer se pričakuje mnogo starinskih znamenitosti. Vendar do tega ni prišlo, in sicer, če se ne motim, med drugim tudi zato ne, ker se je laška vlada branila dati dovoljenje.
Od l. 79. se je bruhanje pogosto ponovilo, vendar ne več s tako močjo ko prvič. Zadnji pomembnejši izbruh je bil spomladi l. 1906, ko je celo po napoljskih ulicah nasulo pepela za prst na debelo. Za časa mojega poseta je bil Vesuvij sicer miren; kljub temu pa ne vztrajaš dolgo ob žrelu. Muči te vročina, še bolj pa žvepleni vzduh, ki te duši in sili na kašelj; to zlasti tedaj, ako vleče veter proti tebi.
Medtem, ko sva se s tovarišem mudila ob kraterju, je dospel na vrh mlad Draždanec s svojim vodnikom. Po šestletnem bivanju v Šanghaju na Kitajskem, kjer je služil v trgovini, se je vračal v domovino na dopust; to priliko je uporabil, da si je spotoma ogledal Italijo. In kakor je to navada med tujci v tujini, sklenili smo takoj prijateljstvo in smo se skupno odpravljali na odhod. Vodnika pa sta, pomenivši se nekaj v nam nerazumljivi napolitanščini, nam začela prigovarjati, naj se ne vračamo po isti poti, po kateri smo hodili gor, ampak naj krenemo po drugi strani, češ da bomo več videli in da s te poti tudi nimamo daleč v Pompeje. Spomnivši se svarilnih besed Cookovega poslovodja, jaz vodnikoma nisem nič prav zaupal. Vrhutega sem imel pot nazaj že plačano, za vodstvo po novi poti pa bi vodnika zahtevala vnovič vodnine — saj jima je bilo zato toliko na tem, da si izberemo drugo smer za povratek — tako da se sem dolgo časa upiral. Ko sta se pa moja sopotnika udala, udal se sem slednjič tudi jaz, da ne bi kalil družbe in veljal za strahopetnika. S tem se je pa pričela mizerija našega potovanja.
Najprej sem s svojim vodnikom dognal visokost vodnine, ki jo dobi, ko pripelje tovariša in mene do vznožja, in isto je storil Draždanec. Nato smo pa nastopili pot. Nekaj časa smo še šli po nekaki stezi, potem sta jo pa vodnika udrla kar čez drn in strn ali pravzaprav čez pepel in žlindro in mi seveda za njima. Pripomniti namreč moram, da je od vrha nekako do srede pobočja skoraj za meter na debelo pepela, od srede pobočja proti vznožju pa so tla pokrita z ostro žlindro, ki ni nič drugega ko ohlajena lava. Mojemu tovarišu in Draždancu se ni godilo še najslabše; prvemu ne, ker je droben in lahek, da je stopical kar po vrhu pepela in je tudi po žlindri tako balansiral, da se je jedva dotikal, drugemu vsaj tako dolgo ne, dokler smo hodili samo po pepelu, ker je dolg in suh, da ga je gledalo še vedno precejšen kos iz pepela, čeprav se je pogrezal globoko vanj. Drugače pa je predlo meni, ki nisem niti lahek niti dolg. Udiral sem se, da sem jedva prestavljal noge, in žlindra mi je rezala v podplate, kakor bi hodil po steklu. Kdo bi se torej čudil, da sem iz tega položaja izvirajočim občutkom in čustvom dajal v polni meri duška, in sicer, ker je bil moj samogovor namenjen vodnikoma, v laškem jeziku. Tako sem nerahlo zbudil njiju pozornost, da sta me slednjič zgrabila za podpazduhi in me napol nesla, napol vlekla po rebri, dokler nismo prišli do kraja, kjer je bilo po človeško hoditi mogoče.
Tu smo se najprej ogledali, kakšni da smo. Za med ljudi nismo bili, in naj so bili tudi Kalabrezi; to smo uvideli takoj. Na obleki in v čevljih smo imeli toliko pepela, da smo ga izsipali kar na debelo. Pravzaprav iz čevljev sva ga izsipala samo jaz in tovariš. Draždancu pa tega ni bilo treba; njemu je namreč žlindra tako razrezala čevlje, da mu je bilo treba samo prestopiti, pa se je pepel sam usul skoz brezštevilne razpoke in špranje v usnju. Moje in mojega tovariša obuvalo sicer ni dobilo zevajočih ran, moje ne zaradi blagodejne opore vodnikov, tovarišev ne zaradi lahkote in elasticitete njegovega telesa; vendar so bili pa tudi najini čevlji v tako oguljenem stanju, da je vsak pogled na nje zbudil v naju milosrdje in žalost. Zdaj, ko smo stali na trdnih tleh, polastila se nas je radovednost, kako da bi ne bilo nobenega pota, ki bi vodil po tej strani navzdol. In iz diplomatičnih odgovorov naših vodnikov smo nedvomno posneli, da pota pač ne manjka — saj smo ga sami videli, ko smo šli čezenj — da nas pa vodnika zaraditega nista po njem peljala, ker bi morala sicer izročiti takso oni občini, po katere ozemlju je steza narejena. Tako sta jo pa vtaknila lepo v svoj žep.
Vendar, ker so se nedaleč od nas izza vinskega trsja svetile bele stene gostilne, kjer se, kakor sta zatrjevala vodnika, dobivajo izvrstne lacrime Christi in sočna salama, smo opustili nadaljnje očitke in smo jo ubrali naravnost proti njej. In res, kar se tiče vina in salame, sta vodnika govorila resnico. Toda nad vse očarljiva je bila postrežljivost krčmarja in njegovih ljudij. Videč namreč, da smo prašni in potni, so kar tekmovali, kako nas bi osnažili. Vsaj mene so snažili, da se mi je srce smejalo. Krčmar me je krtačil po hlačah, krčmarica mi je stepala suknjo; njiju sin mi je vlival vode po nogah, hčerka po rokah. V kratkem času sem bil oblizan od pete do glave, da bi se bil zamogel brez sramu vreči v omotični vrtinec opoldanske promenade, ki valovi ob nedeljah v Latermanovem drevoredu naše bele Ljubljane.
(Konec prihodnjič.)