Čez Ture

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Črez Ture
S. Rutar
Spisal S. Rutar.
Izdano: Planinski vestnik 25. julija 1895, leto 1, št. 7, str. 104-106
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor se je pred dvajsetimi leti močno govorilo o Predelu in Predelski železnici, tako tudi sedaj močno zahtevajo železnico črez Ture kot najkrajšo zvezo med Trstom in Salcburgoin ter vso ostalo Nemčijo. Sedaj znaša ta pot po železnici črez Ljubljano, Beljak, Francensfeste, Inspruk, Rozenhajm 775 km; če bi se pa napravila naravnostna zveza skozi Predel in Ture, znašala bi več nego polovico manj, t. j. le 349 km, in to pot bi se lahko prevozilo v desetih urah. Zdi se, da so se celo vladni krogi začeli ogrevati za to železnico, in ker je njena praktičnost očivid na, moral se bode ta projekt prej ali slej izvršiti.

Ugovarja se tej progi najbolj iz strategičnih vzrokov, ker bi vodila vzporedno z državno mejo in ne navpično na njo; ob vojni pa bi lahko sovražnikova navala železnico razdrla ali jo naredila nerabno. Ali misliti je treba ne samo na defenzivo, nego tudi na ofenzivo, in v zadnjem slučaju bi Predelsko-turska železnica gotovo ne škodovala. Sicer pa država ni dolžna graditi le strategičnih železnic, nego tudi trgovinske. Le poglejmo stare Rimljane! Oni so izveli iz vojaškega in trgovinskega središča Akvileje vojaške in kupčijske ceste na vse strani: črez Pleken, Predel, Hrušico (Ocra) in po Istri. Naslednik Akvileje in trgovinsko središče je Trst, torej bi bilo čisto naravno, Če bi tudi iz njega napeljali železnice na različne strani sveta.

Rimljani niso imeli tistih sredstev za gradnjo železnic, kakor jih imamo mi, vender so napravljali vsaj tovorne poti v najkrajši smeri, ne oziraje se na nikakršno strmino. Taka tovorna pot je vodila iz Akvileje skoro naravnost v Juvavum, t. j. sedanji Salcburg. Od začetka je bila ta pot seveda cesta in je vodila skozi Tričezem k Taljamentu in ob tej cesti skozi Venconi do Tohneča, od todi pa ob rečici But do Timava (881 m) na podnožju Plekna (Mte, Croce). Iz Timava se je vzdigala počasi navkreber do sedla (1360 m), ki je le malo nižje od Ljubelja. S PIekenskega sedla se je spuščala cesta polagoma navzdol po Valentinovi jarugi do Mute (Mauthen, 710 m) in Kotja (Kötsehach), od todi pa je šla zopet polagoma navzgor do Zilskega sedla (970 m), ki dela razvodnico med Zilo in Dravo. Od todi je pač lahko priti do Gorenjega Dravograda (620 m) in potem za Dravo do Doličan (Dölsach, 700 m). Tu se je obrnila potem rimska cesta proti Aguntu, sedaj Lijene, a tovorna pot pa kar naravnost črez goro Izel in črez njeno sedlo (1204) mimo kopališča v Kot (Winklern, 950). Tukaj se obrne reka Molna pravokotno proti vzhodu in se zasuče skozi Gorenjo Belo ter priteče šele pri Saksenburgu do Drave. Ob Molni je šla pot navzgor do Zagriča in Doljan (Döllach, okoli 1040 m), kjer se začenja stranska Cerkniška dolina. Izvestno so hodili ljudje tudi po tej dolini — vsaj poleti — na Ture in črez Slovensko Škrbino (Windischscharte 2727 m) v Rudarski Kot (Hüttwinkel) in po tej dolini v Rauris (940 m).

Glavna pot pa je vodila iz Doljan ob Molni navzgor do Svete Krvi (1404) in potem ob Tavernskem potoku do Visokih Vrat (Hochthor 2572 m), ki so najnižji prelaz na vzhodni strani Vel. Kleka. Znamenito je, da se lahko pride tudi po zimi (z malimi izjema mi) črez Visoka Vrata. S tega prelaza se je spuščala planinska pot naglo v dolino Seidlwinkel (Seiteinwinkel? 1813 m) in dospela po njej tudi v Rauris. Drugi pa mislijo, da se je zavila rimska cesta za Visokimi Vrati na levo stran in se obrnila v dolino Ferleiten do Travenske Planine (Trauner-alpe 1527 m) ter prišla pri Bruku do Aniže. Strmec te ceste znaša kvečjemu 10 : 100, na Ljubeljski cesti znaša proti vrhu celo 15ˑ3 : 100, a po specijalni karti sodeč, se pot še bolj polagoma spušča v dolino Seidlwinkl. Pot po dolini Ferleiten ne drži niti naravnost proti Salcburgu, niti ni najbližja proti rimskim zlatim rudnikom. [1])

Česa pa so Rimljani iskali na Salcburškem, da so potrebovali tja gori najkrajšo pot? Rabili so jo za prenašanje najdražje njim znane kovine, namreč zlata, ki se je nahajalo blizu stare Noreje. Ze grški zemljepisec Strabo omenja „auri-fodinae romanae" pri Noreji (lib. X. cap. 6.) in za njim tudi Polybius. Znano je, da še sedaj kopljejo zlato v Rudarskem Kotu južno od Raurisa in sicer pod samimi Turami (2841 m) blizu Slovenskega prelaza. Vrhunec na zahodni strani tega prelaza se imenuje Goldberg (3066 m), in severnozahodno od njega je zopet zlat rov pod samim Hochnarrom (v višini 2810 m). K obema rudnikoma se pride najlože iz Doljan, in sicer k prvemu po Cerkniški dolini, k drugemu pa po debri Male Belice. Poleg zlata so kopali pod Turami tudi železo, in zanimivo je, da se je nahajala v srednjem veku rudarska oblast za Kranjsko, Koroško, Štajersko, Avstrijo in Tirolsko v Gorenjih Beljanih pod Malniškimi Turami. Tam je imel svoj sedež višji rudarski sodnik, in tam so sezidali bogati posestniki rudnikov v XIV. stoletju lepo gotsko cerkev.

(Dalje prihodnjič).

  1. ^ Zanimivo je slišali, da je hodila pošta še do l. 1848, iz Ljubljane črez Koren, Beljak, Spital, Sovodenj, Kačji Prelaz (1641 m) v Radstadt in potem naravnost v Salcburg. Jahalna pošta je šla iz Ljubljane vsak ponedeljek in četrtek, vozna pa vsak torek in vsako soboto.