Čez Triglav na Bolški Grintavec, Kanin in Montaž
| Čez Triglav na Bolški Grintavec, Kanin in Montaž. Anton Švigelj |
Dr. Anton Švigelj
| |||||||||||||
Št. 11[uredi]
Na Dovški postaji smo izstopili v nedeljo 5. avgusta t. l. trije turisti: dva Nemca iz Gradca in jaz, namenjeni na Triglav. Dr. Roschnikov triglavski vodnik je v obeh Gradčanih vzbudil radovednost, kakšna sta Aljažev dom in Triglavska koča na Kredarici; zato sem tem rajši opustil nameravano Tominškovo pot ter se rade volje pridružil njunemu vabilu, naj ju spremljam po nemški poti (čez »Prag«) do Kredarice. Vlak je imel ravno dovolj zamude, da smo prišedši izpod »galerij« že uživali vso krasoto jutranjega razgleda na Triglav in sosednje vrhove, katere so zlatili rani solnčni žarki, obrobljajoč jih z žoltozlatimi odsevi. V Aljaževem domu smo se sestali z dunajskima veleturistoma, ki sta baš prejšnji dan izvršila drzni nastop na Triglav po severni steni. Gustav Jahn, sloviti nemški slikar, čigar vzorne plakate o znamenitejših planinskih vrhovih lahko občuduješ malone na vsaki železniški postaji, mi je bil znan; vsaj je moja žena ž njim v mlajših letih preplezala precej vratolomnih stezá po stenah Rakse in Dunajskega Snežnika. Drugi, Franc Zimmer, je pa tudi priznan turist v Nemcih in precej domišljav zato, ker je bil že kaznovan radi turistike. Odkril je bil namreč — pravijo — in nekoliko markiral svoj čas na Raksi nov nastop po strmi stezi, kjer se je prvi njegov naslednik znatno telesno poškodoval. Kazenska oblast si je najbrže mislila: poškodovanec ima itak že kazni dovolj, primimo intelektualnega storilca, ki je odkril stezo in s tem započel dejanje, od katerega je po naravnih nasledkih mogel izprevideti, da utegne napraviti kako nevarnost za življenje, zdravje ali telo ljudi. In tako je dobila takrat pravica zadoščenje. Po Raksi se pa Dunaj-čanje kljub temu še ubijajo.
G. Jahn nam je kazal smer vratolomnega plezanja in vnela se je med nami živahna debata o dopustnosti takih tur s človeškega in turistiškega stališča. Posebno je zagovarjal take ture prvi Gradčan — češ, vsak naj nosi svojo kožo na prodaj, kamor mu drago. Spoznal sem iz tega, da imam v obeh svojih spremljevalcih družbo turistov prve vrste. A kako sem se zmotil! Po kratkem počitku smo se odpravili na znano pot proti Luknji in se obrnili potem na levo čez Bistrico v skale. Nekaj časa je še šlo, dasi sta oba Gradčana kaj rada postajala in grizla — suhe češplje, rekši, da je to prava mana za turiste. Ko pa smo dospeli do nedolžnega, a tem bolj razvpitega »Praga«, se je pokazala druga slika. Da nisem imel s seboj vrvi, sploh ne vem, kako bi ju bil spravil čez. Še zadnja, tudi dobro zavarovana skalna stopnica tam gori, kjer se z velikega mela odceplja zanimiva naša Tominškova pot, mi je dala dokaj opravila, predno sem ju spravil čeznjo.
Zato pa koče na Kredarici in nje prijaznega in postrežljivega oskrbniškega para nista mogla prehvaliti. Ko pa sta dala še duška svojemu ogorčenju zaradi zabavljanja dr. Roschnika takim napravam »Slov. plan. društva«, sem jima rad odpustil renomažo o njunih »veleturah« na »Hochschwab« itd. Tudi druga nemška družba, ki se je tekom popoldneva zbrala v naši Triglavski koči, je bila mnenja, da imamo mi v svojih gorah pač svojo pravico in da se le nasprotniško delovanje sme nazivati za malo idealno konkurenco. Tako so nam v popolnem soglasju hitro minile večerne ure. Niso nas plašile goste megle, ki so zavile kočo in okolico v temen plašč. Barometer je stal visoko in ni nas varal.
Navsezgodaj nas je drugega dne pozdravljalo lepo jutro, ko smo se »preklinjevali« ob gostih železnih klinih na Mali Triglav. Nam trem sta se pridružila še dva Beljačana (brat in sestra — imen, kakor pri predstavljanju menda predpisano, nisem razumel). Pod vrhom Malega Triglava smo odložili nahrbtnike in jih spet nadeli šele, ko smo se bili vrnili od Aljaževega stolpa. Dobro, da je v njem vsaj slikana Pernhartova panorama, kajti razgleda v daljavo ni bilo nič posebnega. V tem oziru ima Triglav svoje muhe. Treba že posebne sreče, kdor hoče uživati z njega znani — a veliki večini njegovih obiskovalcev neznani — velikanski razgled. Kljub temu je bila vsa družba tako očarana, da je sklenila še in še priti, dokler se Triglav ne vda in ne poda očem zaželjenega užitka.
Izpod Malega Triglava se je pričela spet trnjeva pot za oba Gradčana. Nova nemška steza od koče Marije Terezije še ni bila dodelana, in Bog ve, če bi se ne bila vrnila, da se nista bala osramočenja od Beljačanke, ki je pogumno silila naprej. Zadnji kos jima je bil še najbolj všeč, ko smo se podrsali po ugodnem snežišču. Kmalu nato nam je postregel slovenski oskrbnik nemške koče nad Velim poljem s čajem in bohinjskim sirom.
Srce me je bolelo, ko smo potem stopali proti Dolíču. Krasna steza vodi nad Mišeljsko dolino do tega sedla, od nje pa se nekako v sredi razhaja druga steza — skrbno nadelana zveza h Kugyjevi poti na peske pod južnim Triglavskim grebenom. Nad Vodnikovo kočo se vidi tretja steza, ki vede na Triglav. Zjutraj že sem bil opazil v zarezi med Kredarico in Malim Triglavom novo stezo od Koče Marije Terezije, ki naj služi manj pogumnim, oziroma večji udobnosti vdanim nemškim turistom za nastop na Triglav. Na travnati planici južno od Marije Terezije koče so koli že zabiti, da se ondi postavi prostoren planinski hotel za mnogobrojno pričakovane izletnike iz Bohinja. Srce me je bolelo, pravim, ko sem videl vse to intenzivno delovanje inorodnega nemškega društva, ki stremi le na to, da osami naše koče in s tem ubije njih življenjsko moč. Še bo treba energičnega dela, še požrtvovalnosti in še več reklame, sem si mislil — in kdor ne uvideva, da izvršuje »Slov. planinsko društvo« kulturno nalogo za Slovenstvo, ko gradi nove steze in nove koče — lès naj pride!
Tudi to jutro smo — na Doliču sedeč pod velikim bolvanom — debatirali o tem. Čudil sem se, da sta Gradčana spet potegnila z menoj, dočim sta Beljačana govorila o dobroznanem »posestnem stanju« in o reku »kdor prej pride, prej melje«. Lepa čeda divjih kozá, ki se je pripodila s Kanjavca sem in bežala gori proti Zelenici, nam je zasukala pogovor na drugo stran. Gradčana sta hotela k Sedmerim jezerom, Beljačana v Trento, kamor sem moral tudi jaz. Ker je bilo še zgodaj dopoldne, smo se zedinili, da gremo skupaj na Kanjavec. In ni nam bilo žal. Steza na Kanjavec je slovenska in se odceplja od steze k Sedmerim jezerom nad velikanskim melastim nasipom, predno prideš na Hribrce. Zanimiv je v tem melu precej velik naraven skalnat most, ki se skozi njega v poznem poletju posiplje gruščati prod v nižino. Pot na Kanjavec (2570 m) je prav lahka in razgled z njega — sličen triglavskemu, kolikor ga baš triglavski masiv ne ovira — nas je bogato odškodoval za mali trud. Nebo se je bilo namreč ta čas zjasnilo in le proti jugu so se vlačile oblačne megle, ki so mi bile čim dalje tem manj všeč. Sestopili smo po isti poti doli. Gradčana sta odšla proti Bohinju in iz razglednice, ki me je čez par dni dobila doma, sem sklepal, da jima je tura mimo Triglavskih jezer, Bohinja in na Črno prst izredno ugajala. Posebno jima je bil všeč krasni razgled izpred Orožnove koče, s katero sta se pač pohvalila, ne pa tudi s pokrajinskimi razglednicami, katerih ondi nista dobila nikakršnih. Res bi bilo želeti, da bi izginile iz naših koč razglednice s tistimi planinskimi čevlji, nahrbtniki in raznimi bolj ali manj neukusnimi planšaricami ter se nadomestile s posnetki fotografskih slik po naravi, ki so tudi še zmeraj boljši od raznih netočnih in naravi neprimernih posnetkov po akvarelih. Tako bi se delala tudi dobra reklama. Opozoril bi pri tem na krasno reprodukcijo razgleda na Triglav izpred Vodnikove koče na Velem polju, ki ga je fotografiral delavni Fran Pavlin z Jesenic. Ta slika je res umetniška in je izšla za prilogo zadnje novembrske številke »Österr.Turisten-Zeitung«, glasila »Kluba avstrijskih turistov« (Ö. T. C.) v obliki velike osmerke. Po takih slikah naj se izvrše razglednice, da bodo ustrezale namenu. —
Popoldansko solnce je neusmiljeno pripekalo in vse je kazalo, da bo pošten naliv. Zato sta Beljačana opustila svoj namen, stopiti v Trento zahodno od Kanjavca čez, ter sta se mi spet pridružila. Urno smo jo sekali nazaj na Dolič in doli čez Komar. Hiteti smo morali, da nas nevihta ne zaloti v pobočju med skalami. Sicer je baš na Komarju precej zavetja v mnogobrojnih skalnih boltah, toda s prirodnimi silami se ni smeti šaliti. Doživel sem pred par leti neurje prav pod južnim triglavskim masivom. Bliskalo, grmelo in treskalo je vse vprek zdaj bliže, zdaj dalje. Moji navadni spremljevalki in jaz smo kakor tri plahe ptice čepeli pod malim skalnim prevesom v začetku zadnjega konca Kugyjeve steze na Triglav, dokler nam ni jela teči voda od vseh strani do kože. Mokri tako ali tako smo sklenili — bilo je zadosti neprevidno — plezati naprej proti vrhu, in res smo srečno ušli vsaki nezgodi. Premočeni pa smo bili seveda kakor miši in pravo čudo je bilo, da se ni nihče nakopal bolezni.
Moja dva družabnika sta me izpraševala o prenočišču v Trenti. Njuno prejšnje zabavljanje me je še zmeraj jezilo in sklenil sem, da se jima osvetim. Nikjer bi ne bilo za to lepše prilike. Hotela sta v Baumbachovo kočo in me vprašala, kako je ondi. Odjezil sem vse meje svoje zgovornosti ter jima naslikal to kočo z vsem sijajem in udobnostmi planinskih koč: izvrstnimi ležišči, dobro zalogo jedi in pijač, izvrstno postrežbo i. t. d., sploh tako, kakor mora pač biti opremljena koča, ki nosi slavno ime proslulega nemškega pesnika. Pripomnil pa sem, da ima naše društvo v Trenti tudi dve zavetišči, ki bosta morda še boljši od Baumbachove koče, in da eno zavetišče naravnost dopolnjuje Baumbachovo kočo vsaj s svojim imenom »Zlatorog«. Seveda sta se Nemca odločila za nemško kočo.
Dobre četrt ure pred Logom nas je ujela nevihta, ki nam pa, ker smo imeli vsi nepremočne plašče, ni napravila dosti neprilike. Mene je brž sprejel »Zlatorog« v varno svoje okrilje in nad vse postrežljiva mati županja kar ni mogla nehati s ponujanjem najrazličnejših trentarskih dobrot. Pri »Zlatorogu« si res dobro spravljen: mirna gostilna, nepričakovano dobra jed, lep vrtič, kjer se po naporni turi lahko vdaš najslajšemu počitku, mehka ležišča — kaj hočeš še več v zapuščenem tem kraju, polnem tihih naravnih krasot? Spomnil sem se obeh beljaških šovinistov in ju šel v Baumbachovo kočo obiskat. Nisem ju našel ondi, pač pa so mi povedali, da sta se utaborila pri »Zorcu« (torej vendar le v naši gostilni!) in strahovito zabavljala na ozko, umazano, zaduhlo in neurejeno Baumbachovo kočo, ki bi se radi nje ljubitelj Trente in pesnik triglavskega veličastva trikrat obrnil v grobu, ko bi vedel, kakšna je ta planinska stavba, kako naravnost profanira pesnikovo ime ... Dobro mi je dela ta kruta »ironija usode« in zadovoljen s svojim maščevalnim činom sem se vrnil k »Zlatorogu«.
Zmračilo se je tačas in v gostilniški sobi se je zbralo precejšnje število vojakov, ki so ravno tiste dni popravljali pot z Vršca skozi Trento in Log do Soče, da je moglo gorsko topničarstvo iz Savske v Soško dolino. Bili so sami Cehi! Kmalu so se začule razne narodne; med njimi mi je bila najbolj všeč otožna: »Horo, horo, výsoká jsi, ma panenko vzdalena jsi ...« Dalnja slova so mi ušla iz spomina. No, nas vseh je drugi dan čakalo dosti napora in pred deveto uro smo bili že vsi na potu v kraljestvo sanj: vojaki v svojih šatorih, ki so si jih zgradili na prostem, jaz pa v zmetaku v podstrešju »Zlatoroga«.
(Konec prih.)
Št. 12[uredi]
(Konec.)
Nevihta prejšnjega popoldneva je izčistila zrak in — ob štirih — v najlepšem jutru sva odrinila z vodnikom A. Tožbarjem, ki sem si ga bil že prej naročil, od Device Marije v Trenti proti planini Zapotoku v Zadnji Trenti. Prišla sva tja, ko je siva Grintavčeva grmada že vsa žarela v obsevu ranega solnca. Kadarkoli sem hodil čez Vršec v samotno tišino Trentske doline, vselej me je vabila lepa piramida Grintavca nase. Danes se mi je imela ta želja izpolniti, zato se s Tožbarjem pri planini nisva dalje mudila, marveč jo po odžejanju pri bistrem studencu takoj mahnila naprej na levo v lesnato, ruševnato, zelo razrito severno pobočje Grintavčevo. V levo navzgor sva morala, ker zaklepa Zadnjo Trento strm jarek v smeri naravnost pod Grintavec ; iz tega jarka pa bi bilo le z največjimi težkočami mogoče navzgor, ker ima navpične in krhke stene. Ko sva prišla v višino melov, ki padajo izpod masiva samega daleč nizdolu, sva se obrnila spet na desno in prišla do vznožja prav pod vrhom. Ogromna množina bolvanov in razbitih skal, grušča in sipine se je razprostirala pred nama. Više gori pa naju je čakalo še veliko snežišče.
Morala sva iti naprej skoraj naravnost navzgor ter šele pod masivom samim zaviti v desno do prve severozahodne škrbine. Težko sva pobirala stopinje po debelem, razbitem skalovju, še sitnejše je bilo strmo snežišče. Odložila sva nahrbtnika v senco mogočne skale, Tožbar pa se je oprtal z vsem, kar je potrebno za varjenje čaja na vrhu. Klepala sva jo navzgor, kakor je že pač šlo. Prišedšima s snega nama je bilo najprej preplezati par metrov visoko, ne prestrmo steno in še kratko melasto sipino pod rečeno škrbino. Ko sva bila v njej, se je nama odprl pogled na jugozahodno stran proti Kaninskemu pogorju, na sever pa proti Jalovčevi in Prisojnikovi skupini. Da bi naju ne pekla prehuda vročina — bilo je že devet proč —, se nisva dalje mudila, temveč takoj splezala za skalnim robom najprej na desno, potem pa precej na levo, da sva prišla prav nad prekoračeno snežišče. Že spodaj sem občudoval to divjo razritost in robatost severne stene — ogromne skale daleč pod njo so mi bile živa priča, s kako močjo je tod že delovala erozija. Od blizu pa je bil pogled še neprijaznejši ; gruščevi žlebovi, melaste police, preperele skale, previseči zajedeni robovi — to je bila najina pot. Izbrala sva si — za vajo, sva rekla — težavnejšo, levo smer. Po dokaj širokem žlebu, v katerem se je pod nogami vse drobilo, sva prišla navzgor do blizu 10 m visoke skalne stopnje, kjer je bilo treba vsak trenutek vse pozornosti. Komaj je en oprijem trdno držal, že se je oddrobil porobek pod nogo ali pa omajal drug oprijem pod roko. No, navzgor je šlo dobro, saj je tik za menoj sopihal stari lovec-plezalec Tožbar, ki je bolj pazil name nego nase. S skalne stopnje sva krenila za ostrim zobom čez peščeno polico spet na levo in potem poševno v isti smeri navzgor skozi strmo, zelo neprijetno korito. Visela sva naravnost nad snežiščem, ki bi morda toliko ublažilo padec, da bi par kosti več ostalo skupaj. Pa šele v skalah se čuti, kako močni so človeški prsti. Skalni oprijem, da ga komaj s kazalcem objameš, pa ti drži vse telo, da se le ena noga še kam opira ali da drugače s pomočjo adhezije preprečiš polzenje po gladki steni … Odslej so se menjavali kamini s stopnicami. Preprečkati sva morala še široko polico na desno, pa se je nama odprl pogled proti jugu v Soško dolino. Bila sva na cilju današnje ture, za katero sva rabila dobrih šest ur.
Hotela sva si zvariti čaj, toda čaja brez — čaja, ki sva ga pozabila spodaj, še noben kuhar ni znal skuhati, zato sva se odškodovala z mešanico vrelega kropa, slivovke in sladkorja. Tožbarju je bil ta „grog" všeč, mene pa ni preveč navdušil.
Z vrha kažejo rdeča znamenja proti jugozahodu v vas Sočo. Midva sva se namenila skozi Bavščico v Bole, zato sva takoj sestopila, a ne v smeri baš izvršeni, temveč z desne strani. Šla sva torej precej daleč zahodno po grebenu, dokler nama ni rdeča prstena in peščena polica na severu pod nama pokazala prostega prehoda do skalnega roba in za njim v sestopni kamin. S prve gornje terase čez skalnat rob sva prišla hitro ; tudi na drugo peščeno teraso skozi precej širok žleb je še šlo. Odtod pa je bilo treba po sitni traverzi na desno nizdolu. To prečkanje nama je delalo preglavico, ker nisva vedela, prideva li do kake zveze z dolnjim delom nastopa, ali bova še celo morala nazaj in po drugem potu doli. Par metrov še ni bilo ravno sile, potem pa sva dospela na vrh praga, ki je kazal okoli osem metrov visoko, skoraj navpično in na videz gladko steno do spodnje police. Molče je razvil Tožbar vrv, me otvezel in zavaroval odzgoraj, jaz pa sem se spustil z obrazom k steni obrnjen na polico. Navidezno gladka stena je pokazala dovolj oprijemov in robov za roke in za noge. Držala pa me je tudi zavest, če izpoddrsnem, da me vrv otme sicer smrtonosnega padca v globino. Prišedši doli na trdna tla, sem se odvezal, ovil vrv okoli bližnjega trdnega skalnega roba in na ta način — vsaj moralno — zavaroval vodnika. Brez potrebe ! Pokazal se je pristnega Trentarja-lovca. Kakor maček se je pritiskal ob steno in bil v par minutah pri meni. Dalje sva morala na desno po polici in nekaj korakov nato v kamin na levo. Tu je bilo morda najopasnejše mesto, ker je bilo treba napraviti s tostranske skale nad vse širok korak nizko doli na drugo stran čez globoko razpoko. A Tožbar je vedel pomoč. Zgradil je s svojim in mojim cepinom nekak most, po katerem sem se splazil kakor po tiru navzdol. S tem je bilo konec sitnosti in kmalu sva stala v škrbini nad snežiščem. Čez skalni prag sva hitro prišla in še hitreje čez sneg, po katerem sva se stoje odpeljala ter dospela po enournem sestopu do skale, pod katero sva imela spravljene svoje stvari.
Po kratkem obedu sva se spustila čez grušč naravnost nizdolu do komaj vidne kozje steze, ki je vedla v levo navzgor čez meli na sedlo med Smihovom in Velikim Jelenkom in dalje v dolino Bavščice. Odtod prave steze ni več, le tupatam se vidi kaka dobro izhojena stopnica v strmem, deloma kamenitem, deloma travnatem in ruševnatem pobočju. Stopicanje navzdol je bilo zelo utrudljivo. Solnce je žgalo, nahrbtnik je tolkel pri vsakem koraku ob hrbet in stopinja ni bila varna nobena, ker je ležalo med travo dokaj grušča, ki je vsak korak izpodnašal. V dobri uri sva prišla do Bukovca, lepe planine, kjer nama je prijazen pastir postregel z gorko siratko. Ne bi je pil v Ljubljani ne vem za kakšen denar, tu pa — kako je dišala ! Niže doli sva se napila še vode iz gorskega potoka in prišla po dobro izhojeni stezi ob bobnečem potoku v dolino. Voda je na obilih mestih izpodjedala umazani, z vejevjem, koreninami in kamenjem pomešani plazoviti sneg, ki je bil odspodaj ves izdolben in je tvoril dva do tri metre močne oboke. V daljnih dveh urah sva bila v bolški trdnjavici, čez dobro uro pa po krasni, trdi državni cesti v Bolcu samem. In ta hoja po gladki cesti naju je spravila ob zadnje telesne in moralne moči. Pozabila sva vsa načela turistike ter si v hotelu »Pri pošti« privoščila vsak par kozarcev mrzlega penečega piva, kar se je drugi dan seveda bridko maščevalo. Z bolškimi zanimivostmi sva bila kmalu gotova. Tožbar si je ogledal še smer nastopa na Kanin, z mrakom pa sva se že oba zibala v trdnem spancu.
Drugo jutro ob štirih, ko je pokala zora, sva odhajala iz Bolca v zahodni smeri skozi vas Plužna proti Karlišču, kjer stoji nemška Kaninska koča. V potu svojega obraza sva se dvigala počasi po ozki, dobri stezi čez planine do gozda, kjer naju je objela tista sitna jutranja soparica, ki duši sapo, izžema zadnje srage potu in dela človeka skrajno malodušnega. Molče sva puščala za seboj znamko za znamko, stopnjo za stopnjo, dokler nisva prišla ob polosmih do planine pod Vel. Škednjem. Planšar nama je povedal, da imava še pičle četrt ure do studenca, dobro uro do koče in še nadaljnje tri ure na vrh Kanina. Pri studencu sva se založila z vodo in se počasi premikala vedno navzgor skozi ruševje in skalovje. Pivo prejšnjega večera nama je zlezlo liki svinec v noge, morila naju je neznosna žeja in sicer gostobesedni Tožbar ni vso pot črhnil niti besedice. Jaz sem se tupatam ozrl nazaj proti jugu, koder se je razprostirala lepa Soška ravan, hkratu pa sem na tihem delal dobre sklepe, ob prvi priliki pristopiti društvu »Abstinentu«, in preklinjal alkohol v vseh oblikah. Zdramil me je Tožbarjev vrisk. Zagledal je dimnik koče in po par korakih sva bila — točno ob devetih — tamkaj.
Nevelika koča stoji na krasni gorski planoti. Pogled sega neovirano na jug do Matajurja in dalje, proti drugim stranem pa na skalne pečine razbitih in razritih gora. Ključa do koče nisva imela, zato sva se utaborila ob njeni severovzhodni strani na solncu ter si pripravila tečno kosilo. Potem sva legla na gladko skalo in — zaspala. Zbudila sva se okoli enajstih dopoldne ter se okrepčana in na novo oživljena takoj odpravila po dobro markirani stezi dalje proti severu.
Kmalu sva bila sredi velikanskih podov, polnih snežišč, skalnih robov in kraškim dolinam sličnih udrtin. Z obzorja sem pa so naju pozdravljali orjaški vrhovi: Prestreljenik, Srednji Vršič, Veliki in Mali Kanin, Velika Baba in drugi. Tožbarju se je razvezal jezik; moral sem mu po specijalni karti navajati imena vseh bližnjih gorá in slednjič se mi je izdal, da tod doslej še ni hodil. »Pa saj je dobro markirano in če ne bo megle, se takima dvema, kot sva midva, ni treba bati«. Ta njegova tolažba je bila bolj problematične vrednosti, kajti od zahoda sem so se jele plaziti ob stenah pogorja sive, goste megle. Čez doline in bregove, čez melí in skalovje sva slednjič dospela pod Kaninov masiv do velikanskega, precej strmega snežišča. Pastirček se nama je pripeljal nasproti in naju potolažil radi vremena, češ, da ne bo nič hudega, kvečjemu kaka nevihta, da pa bova v dobre pol ure na vrhu. Dobre pol ure, to bo debelo uro hoda, sem si mislil in krevsal po strmi gruščasti sipini naravnost navzgor za vodnikom, ki ga je kar neslo pred menoj. Vprašal sem ga, kam se mu mudi, in izvedel, da je najboljše, če se sitna mesta kar skokoma prelete. Vrag naj leta krebri po tem melu, ko te vsaka stopinja zanese za dve nazaj. Slednjič sva se vendarle sestala pod strmim žlebom, ki se je vzpenjal naravnost do vrha. Pričelo se je krasno, netežavno plezanje navpik po strmih, tupatam izklesanih skalah. Oba sva bila v svojem elementu in hitro nama je minil zadnji del nastopa. Steza naju je privedla ob dveh popoldne prav do skalnega možica, kjer sva zaman iskala kake spominske knjige ali kaj podobnega. Še razgleda — razen v bližnjo okolico — nisva imela nikakršnega, le Montaž se nama je rogal izpod meglene kape. Letos je bil pač križ z vremenom. Sicer pa je baje kaj prijazno gledati raz višino Kaninovih 2582 m.
Po obligatnem čaju sva iskala poti proti Neveji. Tožbar je hotel na vsak način kar naravnost doli, jaz pa sem se z daljnogledom preveril, da nama ne bi bilo moči priti s skale na mogočni lednik, ki se v širini dobrega kilometra razprostira pod severnim pobočjem Kanina. Zijala je med skalo in snegom razpoka, ki ni bila posebno vabljiva. Poučen iz nemškega kažipota, sem poiskal vzhodno po grebenu gredočo zarezo, odkoder je »Societá Alpina Friulana« izvedla stezo, vprav »poljuba vredno«. Največ dobro ped široke police ob skoraj navpični steni vodijo v serpentinah nad 200 m nizdolu na strmi lednik. Biti pa moraš absolutno neomotičen, če nočeš, da te čudna snežna belina v strašnem padcu prehitro ne zvabi nase.
Tožbar se ni dosti menil za vso to divjo strahoto, temveč venomer mrmral, da pridejo megle, in drevil naprej, jaz pa seveda za njim, ker pač ni šala bloditi v gosti megli po čisto tujem gorovju. Zev med skalovjem in lednikom sva s pomočjo par v naglici vdolbenih stopnic hitro preskočila, in hajdi čez lednik doli v veselem drsanju! To veselje pa naju je kmalu minilo : lednik so po vsej širini prepregale razpoke, ne baš široke, a kdor bi drsaje spolznil in zašel v razpoko z nogo, bi si jo gotovo zlomil. Šele v spodnjem delu je bil sneg položnejši in prijetnejši. Žal, da so nagajale nemarne gruščaste meli, po katerih je bilo treba globoko v dolino in potem po rdečih znamkah spet vzhodno precej visoko navzgor do Bele peči, kjer me je — glede na to, kakor kaže avstrijska specijalna karta, dosti prezgodaj — presenetila na videz lična Kaninska koča. Vanjo smeš samo z laškim vodnikom, kar pa menda le velja za vstop skozi vrata. Midva sva odprla slabo zaslonjeno okno, si jo ogledala odznotraj, a se kmalu spet pobrala ven. Laška snaga nama ni imponirala in umela sva, da treba vprav laškega vodnika, če že hočeš v tako luknjo. Razgled izpred koče proti jugu pa je nenavadno mikaven : kaže se zobčasto razsekani greben, segajoč od Srednjega Vršiča daleč čez Prestreljenik z razsežnimi melinami in snežišči pod seboj, posebno zanimanje pa vzbuja veliko okno Prestreljenikovo, ki je dalo temu vrhu ime. Nama megla niti tega pogleda ni dopuščala za dolgo. Zatorej sva se po kratkem odmoru poslovila ter dospela po robatem grušču, razdejanem skalovju in slednjič skozi gozd po planšarskem potu ob polšestih zvečer v okrilje italijanske trobojnice, ki je plapolala pred nevejsko kočo »Ricovero di Nevea« že gori imenovanega furlanskega planinskega društva.
Tu pa Tožbarju, ko se je najedel in napil, ni bilo nič kaj všeč. Stara oskrbnica je gonila le svojo furlanščino, Tožbar jo je sekal po trentarsko in pričela se je mimična predstava, da sem se kar tresel smehú. Slednjič sem z veliko silo dopovedal starki, da želi vodnik iti leč. Odkazala mu je ležišče v podstrešju ravno nad kuhinjskim kotlom, menda iz maščevanja, ker se ž njim ni mogla pogovoriti. Drugi dan mi je namreč tožil, da ima vse prekajene oči … Tudi jaz sem se kmalu odpravil v edino spalnico, bolje rečeno v cirkus, kjer je — komaj da sem ugasnil luč — pričelo nebroj miši divjo gonjo po votlih lesenih stenah. Ker le ni hotelo biti miru, sem se — po znanem reku — jaz vdal, in dolgo me je morala drugo jutro oskrbnica buditi, predno sem se zavedel, kje sem.
Kaj neprijazen dan se je obetal. Gorko je bilo, po nebu pa so se vlačile cunjaste meglice. Tožbar je rekel, da morava še na Montaž, če sva se že namenila. Meni je bilo navsezadnje tudi vseeno. Da bi dopoldne dežilo, ni ravno kazalo, do popoldne pa sva bila že lahko nazaj. Odrinila sva torej ob polšestih zjutraj proti severozahodu nad velikima planinama »Tarte di mezzo« in »Pecollo« po strmem travnatem pobočju navzgor do melin pod skalovjem masiva. Tu naju je zajela megla, ki naju do vrha ni več izpustila. A če kje, se mi je tu — na tej divni gori — še bolj utrdilo prepričanje, da je že hoja na gore sama zase užitek, kakršnega izlepa drugod ne najdeš. Zato sem se na vrhu od srca pridružil Tožbarjevemu vriskanju, tem raje, ker se je vsaj v Zajezero doli za par trenotkov razgrnila siva sovražnica planincev. Sklenil sem prve lepe dni vnovič izleteti na prekrasni ta vrh. Zdaj pa je grozila nevihta, zato sva se s Tožbarjem brž vrnila in bila ob treh popoldne spet v Nevejski koči. Hodila sva šest ur in pol na vrh, tri ure nazaj ter bi se bila glede na to in glede na tridnevno skupno, oziroma petdnevno mojo turo rada dalje časa odpočila. A mene je bilo nekaj opikalo solnce, nekaj se mi je zdelo, da bi več dni moral čakati lepega vremena, zato sva po kratkem presledku nastopila še tri ure dolgo pot v Rabelj. Kmalu je za nama grmelo in treskalo, kakor bi hotelo biti konec sveta, pa nevihta si menda čez laško-avstrijsko mejo ni upala in tako sva srečno odnesla pete vsaki nezgodi. Po izvrstni večerji v hotelu »Pri grofovski kroni« sva se odpravila še isti večer na Trbiž ter se odpeljala z vlakom : Tožbar v Kranjsko goro in odondod drugega jutra domov v Trento, jaz pa naravnost v Ljubljano čakat, da bi zopet enkrat »vremena Kranjcem se zjasnila«.