Čez Rdeči rob na Krn in Bogatin
| Čez Rdeči rob na Krn in Bogatin Črni Janez |
| |||||||||||||
št.11
[uredi]Kar dva dni vkup sem prost! To je nepopisno veselje zame. Dva dni smem pohajati po gorskih samotah. Navadno morem v to uporabljati samo nedelje, dva dni vkup pa še nisem užival čistega gorskega zraka in občudoval naravnih stvorov. Torej hajdi kar najdalje mogoče! Napraviti hočem turo, da jo bom pomnil celo svoje življenje.
Namenil sem se na Krn. Ta pot se mi je letos že dvakrat ponesrečila. Prvikrat smo odromali štirje podjetni turisti v najhujšem dežju iz Tolmina, računajoč, da je slovenski pregovor: »Za dežjem solnce mora priti« resničen. A na tej turi sem spoznal, da tudi slovenski pregovori lažejo. Vso pot nas je močil dež in Polde, ki je nosil veliko štruco kruha na vrvici čez rame, je kmalu začutil, da postaja štruca vedno težja in težja. Shranil jo je v grm, da jo vzame nazaj grede.
No, ne bom prenadrobno opisaval tedanje naše usode. Povem naj samo, da smo prenočili v Slemenski planini, drugi dan pa smo pod skalno lopo za Rdečim robom sedeli drug na drugem, ker drug poleg drugega radi pičlega prostora nismo mogli sedeti, ter čakali, kdaj za dežjem solnce pride, za vrat nam je pa padal kap od skale.
Ko smo bili siti čakanja, smo pobrali svoje mokre kosti ter jo mahnili naravnost po plazu navzdol v vas Krn. Tam smo pri Rutarju napravili imenitno »pogrnjeno«. Jedli in pili smo, dokler nismo izpraznili nahrbtnikov, potem pa smo šli domov. Tudi brez solnca se lahko dobro živi!
Drugič sem prišel ob lepem vremenu celo do bivše Trillerjeve koče. Že takrat je sirota komaj stala, sneg ji je bil polomil par reber. Bila je zaklenjena, a ključa nisem imel. Z juga pa je pihala skozi ozki kamin nič kaj prijetna sapica. Nisem dolgo trpel, saj Bog skrbi za reveže! Našel sem zavetja v prostrani lopi, ki jo je spomladno solnce izlizalo iz ogromnega zameta na severni strani koče.
Od kapa v lopi sem si nabral poln samovar vode ter pristavil kavo. Dolgo, dolgo se je kuhala ta kava in med tem je prijetna sapica z juga napihala toliko belih meglic skoz ozke kamine, da končno nisem več videl iz zavetišča. Začelo je grmeti. Kaj mi je početi? Naj li pustim kavo, ki se kuha že celo uro ter že pol ure obeta, da bo kmalu »mehka«? A tega pa ne! Naj le treska, saj temu se ne ubranim, če izpijem kavo ali ne! Res, kavica je zavrela, spravil sem jo na varno — v želodec, potem pa je bilo treba gledati, da pride tudi želodec na varno, sicer bi bilo lahko po kavi in po želodcu. Bežal sem, kar so me noge nesle, in prišel srečno do kože moker domov.
No, tretjič upam, da mi ne izpodleti. Vreme se je nekoliko ustanovilo, in če bode držalo ta dva dni, se ne zadovoljim samo s Krnom, še druge vrhove bom obral.
Svoj načrt sem predložil kolegu Aleksandru. Razprostrla sva zemljevid, vse natanko pregledala in premislila. Predlog je bil soglasno sprejet in sklenila sva povabiti s seboj tudi Janeza Evangelista. Takoj ob šestih sva hitela iz urada, da ga poiščeva. Našla sva ga. Tudi on je brez ugovora sprejel predloženi mu načrt in razšli smo se polnit nahrbtnike. Aleksander je obljubil poskrbeti za skupni zajtrk, h kateremu naj prideva ob treh zjutraj. Ob treh sem že korakal proti njegovemu domu na kavo. Tam je že brlela v kuhinji luč, torej vstopim brez okolnosti. Aleksander in Janez sta sedela pri kavi, a zamišljena in ne vesela kakor navadno. Čudno! Aleksander je sicer že poročen in ima že malo družinico, Janez pa je krepak mladenič kakih tridesetih let. Kjer sta onadva, gotovo ni dolgčas. Šale in smehu jima ne primanjka. Danes pa sta tako klavrna! Po prijateljskem pozdravu takoj vprašam, kaj to pomeni.
»Otrok mi je obolel«, mi odvrne Aleksander, »ostati moram doma«.
To je tudi meni vzelo veselje, s katerim sem vstopil, ker, dasi smo kakor od vetra naneseni — Aleksander Primorec, Janez Štajerec in jaz Kranjec —, pogrešamo pri naših pohodih drug drugega kakor brat brata, zlasti pa Aleksandra težko puščava doma, a danes mora biti. Popili smo molče kavo, žalostno se poslovili in z Janezom sva odropotala sama preko Tolmina.
Ravno danilo se je. Pogumno sva jo mahala mimo Sv. Petra na Selce. Prisopihala sva na vrh. Pri mali kapelici (551 m), kjer je naš obligatni prvi počitek, sva načela nahrbtnika. Najtežji del poti je za nama. Ta kos je namreč popolnoma pust, brez vsake zanimivosti ter daje ravno radi tega toliko bolj občutiti napor na njem.
Po kamenih poteh in strmih plazovih se vzpenjati proti grebenu, kjer se ne nadejaš drugega nego počitka, to je pusto, dolgočasno. Ko pa končno vendar prilezeš do kapelice, spoznaš, da je tudi ta del poti vreden svojega napora.
Krasen pogled že odtod! Vzhodni vrhovi žare, obsevani od prvih solnčnih žarkov, kranjsko obmejno gorovje tudi. Doline se oživljajo in dolge nočne sence vidno beže.
Po kratkem počitku jo mahneva naprej. Nekaj časa naju vodi še precej široka pot vprek skozi gozd na severno pobočje Zatolminskega vrha (1044 m). Tu vlada že prijetni jutranji mrak. Končno se na robu zjasni. Gozd postaja redkejši in redkejši in za par trenutkov stojiva kakor na leci nad malim selom Javorico. Tu se ustaviva, da se naužijeva prirodne krasote.
Dasi sva na tem mestu stala gotovo vsak že več ko desetkrat, se še vedno rada ustaviva.
Okoliinokoli gozdna tišina. Globoko pod nama bobni Tolminka skozi svojo skalno strugo. Le tupatam zagledaš za trenutek nje penečo se površino, sicer se vije med ozkimi soteskami.
Nekoliko više v rebri se beli hribolazcem in lovcem vedno odprti Zastenarjev dom z mnogimi gospodarskimi poslopji. Dalje tam onkraj grape je Javorica in pod njo ob bregu Tolminke se zeleni krasni Polog.
Na desni, to je proti vzhodu, se razpenja predgorje Migavca, po katerem so raztresena razna manjša tolminska sela. Za njim pa žari v jutranjem svitu Migavec sam kakor zlata kupola ogromne hiše božje. Proti severozapadu stojita še Veliki vrh (2086 m) in Mahavšček (Veliki Bogatin, 2008 m), ki tvorita krasno ozadje tej sliki, katero proti zapadu in jugu zaključuje Rdeči rob (1914 m) s svojim iz Slemenskega (1487), Mrzlega (1360 m) in Zatolminskega vrha (1044) sestoječim predgorjem.
Ta zelena kotlina, obkoljena neposredno od plešastih gorskih orjakov, daje hribolazcu popolnega zadoščenja za prvi napor na tej poti. Vsakdo, ki je že večkrat tod hodil, priznava, da se na tem mestu vedno nehote ustavi, ne da bi počival, temveč, da se naužije izredne naravne krasote.
Nadaljna pot pelje zložno vprek senožeti in razgled se med tem malo ali nič ne izpremeni. Po polurni hoji zavije pot zopet v goščavo, katere ne zapusti več blizu do Slemenske planine.
Tu v gozdu je treba zopet nehote počivati. Imenitna voda Mrzlice ne dopušča, da bi šel potnik mimo, ne da bi pil. Kdor pa pije, mora odložiti nahrbtnik in zelo brezbrižen hribolazec je, kdor oprta nahrbtnik, ne da bi pogledal, je li v njem vse v redu, in pokusil, če se mu ni kaj pokvarilo.
Midva z Janezom nisva taka. Nahrbtnika ne zanemarjava, zlasti ne, dokler je še kaj v njem. Kadar pa je prazen, se mu godi kakor prazni denarnici. Dobre Mrzlice ne prezreva nikoli, torej tudi danes ne. Požirek vode, malo prigrizka, potem pa počasi dalje, saj gostoljubna Slemenska planina ni več daleč. Še eno uro precej težavne poti po gozdih in pašnikih, in tam sva.
V sedlu med Rdečim robom in Slemenskim vrhom (1448 m) se ti odpre razgled proti zapadu v Soško dolino, proti vzhodu pa v Tolminsko dolino ali Polog. Tudi ta razgled je krasen, in da nisem namenjen v lepše kraje, bi hotel ostati tu.
Na severnovzhodni strani sedla tik pod pečinami Rdečega roba so razpostavljeni hlevi Slemenske planine. To je cela vas. Tu je najin tretji počitek. Pastirji naju poznajo kakor znana planinska duhova. Ne verujejo nama seveda, da za kratek čas hodiva semkaj gori čevlje trgat. Na vsak način hočejo, da zasledujeva kako rudo, o kateri se v naših hribih mnogo govori. Če le zagledajo malo »čudno« opravljenega človeka v planinah, pa ga hitro obsodijo: »Aha, ta gre k Zastenarju po živo srebro, ta gre v Bogatin po indigo ali pa po zlato.« Če pa imaš celo cepin s seboj, potem pa si izgubljen; ni konca vprašanj in pripovedovanja.
Ker pastirji ne morejo zvedeti od naju nič gotovega, se malo hudomušno posmejejo, češ, skrivata — potem pa nama z vso slovansko gostoljubnostjo postrežejo.
Zanetijo nama ogenj, da si moreva skuhati gorak zajtrk. Dado nama mleka in skute in sploh vsega, kar premore njih pastirsko gospodarstvo. Eden pa hiti z veliko posodo k studencu po sveže vode, da se popolnoma okrepčava. Midva seveda tudi ne hraniva tobaka in požirka žganja, ki njim ravno tako dobro de kakor nama njih darovi.
Pa naj ne hvalim te planine samo radi nje gostoljubnosti, omenim naj še drugo, kar, dasi ne spada v turistiko, vendar zanima navdušenega slovenskega planinca.
V njenih hlevih, katerih je blizu trideset, je prenočil — seveda v prvem nadstropju — marsikateri, da ne rečem vsak hribolazec, ki je kdaj hodil s tolminske strani na Krn. Kravji zvonci so ga zazibali v sladek sen, zjutraj pa ga gotovo ni nikdar prepozno zdramil gromoviti jutranji klic mlekarjev.
Ta planina je last Zatolmincev, dobrih gospodarjev, torej se ni čuditi, da tudi tu ni pogrešati snage in redu. Mnogo planin sem že obhodil, a tako vzornega reda in snage nisem našel nikjer.
V sirarni absolutno gospodari mlekar-mojster. Njegova naloga ni samo izdelovanje masla in sira ter oskrbovanje teh izdelkov — ne, on je tu pravi staroslovanski starejšina. Vse mu mora biti pokorno. Razposajene mlade pastirje kroti z ostrim pogledom, ki jim prežene hudomušnost in jih spomni njih dolžnosti. V jutro stopi še pred zoro pred sirarno; njegov glas zaori, da odmeva od strmih skal, in kmalu nato oživi vsa planina. Pastirji hite s posodami za mleko vsak v svoj hlev molst. Ko so pomolzli, sedejo k zajtrku, ki jim ga je tačas napravil mojster, potem pa odpojo in odukajo vsak za svojo čedo krav, katerih je tu kakih 150—170, ter se vrnejo šele v večer. Po večerji in kratkem pomenku pa zbere svojo družino, kakih petnajst čvrstih, gorskih sinov, k skupni večerni molitvi, po kateri zapojo še par pobožnih pesmi in odidejo vsak v svoj hlev počivat.
Dovolj tega! Midva sva se tačas okrepčala in odpočila, sedaj pa hajdi skozi strmine na Rdeči rob! Težavna je ta pot. Sicer se o poti tu niti govoriti ne da, ker — je ni. Lahko greš, kamor ti drago. Če ti ni prav navzgor, pa navzdol. Med skalami moraš kobacati po opolzli, trdi travi skoro po vseh štirih navzgor. Smoter te poti pa je jako mikaven, torej naju, že itak vztrajnih hribolazcev, ta napor ne straši, zlasti, ker naju v teh težnjah bodre velikanske, snežnobele očnice, ki nama tupatam, posute s kristalno roso, zabliskajo izmed ostrih skalnih robov. Čudno ! Povsod so očnice že ocvetle, celo na Krnu že, tu pa nahajava najkrasnejših cvetk.
Dospela sva na greben pod Rdečim robom. Skoro navpičen pogled v dolino nama krajša pot po grebenu in kmalu stojiva na rdečih tleh. Kako je to delo narave občudovanja vredno! Sredi belih apneniških vrhov je postavila kralja v škrlatni obleki. Rdeči rob je namreč manjši del Krnske skupine, sestoječ iz rdeče opoke, ki se zlasti ob vlažnem vremenu močno odbija od drugih belih robov.
Pod robom stojiva! Mene mika le vrh, posebno pa ta, na katerem lahko malo poskusim svojo hribolasko spretnost. Tu je treba laziti kakor opica od kamena do kamena. Moj tovariš, vnet botanik, se je malo zamudil z raznimi cveticami, med tem pa sem jaz srečno prilezel na vrh. Kako sem se oveselil! Zagledal sem domače vrhove : Prisojnik, Razor, Stenar, Triglav, Bogatin. Pozdravljal sem jih z glasnim vriskom, velikani pa so mi odzdravljali s stoterim gromkim odmevom.
Ko smo se dostojno pozdravili, sem sedel v travo ter zamaknjen zrl v njih veličastna razorana obličja.
Iz te zamaknjenosti me predrami tovarišev klic. Videl me je na vrhu, a do mene ni mogel. Povsod skalna stena in prepad, a on polnih rok cvetja. Hitel sem mu naproti, da pokažem, kje sem se jaz izmuznil iz te pasti. Ko je srečno tudi on prikobacal na vrh, sem mu ponosno predstavil naša orjaka Prisojnik in Razor. Ukaje sva še enkrat pozdravila velikane, potem pa segla po nahrbtnikih.
Šele sedaj mi je siromak povedal, da je pozabil glavno reč — žganje. Začela sva bratski deliti mojo četrtinko slivovke, ki pa tudi ni bila več cela. Presneto majhna usta sva morala delati, kadar sva pila, ker nisva imela druge pijače ko to in ta naj nama traja še poldrugi dan.
Ko sva se malo pokrepčala, jo ureževa vprek pod vrhom Škofice (2011 m) na pot na Krn. Kmalu prilezeva v sedlo in pred nama se zabliska malo jezerce v Lužnici (1900 m). To jezero, kakih 110 m dolgo in 50 m široko, leži med samim sivim skalovjem, le na južnovzhodni strani je svet poraščen s sočnato-zeleno grivo. Ako prideš kmalu spomladi v bližino tega jezera, je najdeš še pod ledeno skorjo, okoliinokoli pa čuješ žuborenje močnih studencev. Sledil bodeš po posluhu zdaj temu, zdaj onemu, a nobenega ne moreš zaslediti. To so podzemeljski pritoki in odtoki jezera, ki so spomladi najmočnejši.
Tudi to jezero je krasna odškodnina za napore na tej turi. In voda njegova! Kako dobro de potniku tu po dolgi naporni hoji požirek hladne vodice! Nama pač pogled na jezero veliko prijetneje vpliva na suho grlo nego na oko. To krasoto sva videla vsak že po večkrat, a pila nisva že od devete ure zjutraj, sedaj pa je tri popoldne in solnce pripeka prav neusmiljeno. Ko srni sva stekla po trati navzdol in napila sva se za ves dan. Janez pa je napolnil še eno veliko steklenico z vodo in jo potisnil v nahrbtnik.
Na novo okrepčana sva merila dolgih korakov kamenito Lužnico. Razgleda tu ni. Lužnica je na vse strani z golimi skalami zadejana grapa in ne daje hribolazcu drugega užitka nego ta, da se pri hoji po ravnem dnu grape malo odpočije. Ogledovala sva si velikanske skale, ki so se to pomlad na novo utrgale v višinah in zgrmele v dno grape. Občudovala sva mojstrstvo narave v kamenoseški stroki. Vse sva opazovala z največjim zanimanjem, in to tem bolj, ker je skoro na vsaki večji kamen navezan kak spomin iz najinih prejšnjih pohodov, katere sva delala deloma skupno, deloma posamezno.
V različnih pogovorih sva nevede kdaj prišla v sedlo med Peski (1175 m) in Koncem (2172 m). Pot krene sedaj med ogromne skalne sklade na Koncu. Prav zanimivo je to obiranje in zavijanje okoli skalnih kolosov, ki občudujočemu hribolazcu krajšajo pot. Tupatam se je že treba nekoliko boriti z omotico, ki jo povzročajo globoki zevajoči kamini, mimo katerih moraš hoditi. A to ravno je hribolazcu v zadoščenje in žal le prekmalu mine ta preskušnja očesa in glave — in pred nama se razprostre velika, skoro vodoravna terasa: vrh Konca. Kamenje po njej je ne vem po kakem vplivu uglajeno kakor mestni tratoar, in da ni raznih razpok in globokih grap med njim, bi si človek prav lahko domišljeval, da stoji na tržaškem velikem trgu. A takega domišljavca bi čisti zrak in krasni razgled kmalu prepričala, da žali ta prostor, ako ga primerja s tržaškim velikim trgom.
Na jugu Soška dolina, vsa posuta z belimi seli in cerkvicami, na severu pa goli skalni velikani s krasnim gorskim očesom, drugim Krnskim jezerom v sredini — krasen razgled!
Prekoračila sva teraso na Koncu in pri tem napasla oči naravnih krasot, sedaj pa je treba navzdol. Še deset minut in pri Trillerjevi koči sva.
Ta kos poti je nekaj nevaren. Tupatam se je treba malo nad navadno mero razkoračiti ter stopiti čez strma kamina, ki se strinjata v rezkem grebenu. Drugod zopet se treba spustiti kak meter čez skalico ter paziti, da ne hlastne po tebi prepad, ki zeva na desni. To je vse, pa kmalu mine. Za hribolazca, ki je bil večkrat na Krnu, postane ravno ta kos tako mičen, da gre samo radi njega zopet in zopet na Krn.
Tudi midva sva hodila tod previdno, a vendar premalo. Za skalo naju je čakala neizprosna nesreča. Vsa previdnost ni pomagala nič, nesreča je hotela svojo žrtev in dati sva jo morala. Janez, moj tovariš, je bil morda iz same previdnosti pozabil, da nosi v nahrbtniku za naju na tem mestu neprecenljiv zaklad — steklenico z vodo. Malo nerodno se je osuknil okoli roba in — tlesk! Začelo je curljati iz nahrbtnika. Smejal bi se človek, ko bi ne bilo to na Krnu, a ker je ravno tu dvajset korakov pred ciljem, bi pa raje jokal. A tudi jokati ne pomaga nič, tu pomaga le energično delo, da rešiva vsaj ostale reči iz vesoljnega potopa v nahrbtniku. Kar obrnila sva ga. A kaj je pomagalo? Prepozno je bilo. Pobirala sva razne založaje, a kruh moker, sir moker, klobasa mokra, sladkor moker. A kaj za kruh, sir in klobaso, to se že posuši, a sladkor! Nobene pomoči več! Pač še ena! Polizala sva ga iz papirja in sladkor je bil rešen.
(Konec prih.)
št.12
[uredi](konec.)
Stopala sva navzdol proti koči. Tu sva! Moj tovariš je danes petnajstikrat na tem kraju, jaz pa sedmič. Koča, ki je sedaj že tri leta popolnoma podrta, je tedanjo zimo močno trpela. Teža snega, ki ga je burja nanesla za severno steno in na streho, jo je razmeknila v romboeder. Tramovje je šlo v koleno ali pa je zlezlo skozi nasprotno steno ven. Severna stena je pol metra pod streho prelomljena in vsa razdrapana. Vrata so na stežaj odprta. Vstopiva. Po tleh in na pogradu vse premočeno od snežnice in dežnice, vse v slabem stanu. Zdaj pa treba skrbeti za postrežbo! Kje dobiva potrebne vode? K najbližnjemu studencu je eno uro hoda, poleg tega pa je za vodo namenjena posoda tako razsušena, da bi gotovo prinesel prazno nazaj v kočo. V teh stiskah se nama zabeli iz prepada kup snega. Tam je rešitev. Splazim se k njemu, odsekam s palico pošten kos, naložim ga na rame in hajdi ž njim nazaj h koči.
Tovariš je tačas očistil razno kuhinjsko posodo, popravil dimnik, nabral trsk in pripravljal za večerjo. Navečerjala sva se, še malo pokramljala, potem pa zaslonila vrata s palicama in legla v mokro seno.
Nekaj časa sem mirno spal. Kar nastane grozen piš. Koča je škripala in se tresla in skrbelo me je, da se ne zbudiva zjutraj kje doli na Kobariškem, pa zeblo me je, da joj! Komaj sem pričakoval dneva, da se malo ogrejem. Še pred svitom sem se izkopal z neprijetnega ležišča, se pripravljal za odhod na vrh ter priganjal tovariša, ki je brezskrno mižal — saj spal menda ni. Polagoma sva se odpravila na vrh.
Polpetih je že, a velikanska mošnja teme se še vedno ni popolnoma odprla. Med potjo sva se malo ugrela, a na vrhu naju je zopet začel tresti mraz. Tesno stisnjena drug poleg drugega sva čepela pod piramido in željno pričakovala ljubega solnca. Zdaj bo! Vrhovi v daljini so zažareli in za Triglavom je nebo pordelo. Vedno bolj in bolj se je rumenilo, danica in luna sta pobledeli in veličastno se je privalila velikanska zlata krogla na obzorje. Solnce naju ni ogrelo, ker njega žarki še niso segali tako daleč, pač pa je dalo svetu vso drugo, živahnejšo podobo. Vse je, kakor da se prebuja iz dolgega sna, in tudi midva sva se zdramila, zapustila zavetišče pod piramido ter se ozrla čez daljni svet. Proti vzhodu krasen pogled na Triglav. Zdi se nama tako blizu, da bi skoro stopila še tja. Okoli njega drugi velikani Julskih Alp, katerim se pridružujejo vedno manjši in manjši vrhovi, ki se skončujejo na jugu s kraškim orjakom Nanosom. Čez globočje škrbine Julskih Alp gledajo razne porasle piramide Karavank in Savinskih planin, iz katerih zopet vstajajo goli orjaki in izginjajo kakor beli strahovi v meglah. Na severu za Mangartom, Jalovcem in Mojstrovko Koroške planine, izmed katerih štrli Veliki Klek. Proti severozapadu za Rombonom in Kaninom Tirolske planine in proti jugozapadu severnoitalijanske Alpe.
Težko se nama je ločiti od tega razgleda, a vabi naju še
mnogo lepši na jug. Primeroma nizko obmejno gorovje nama
pripušča, da pogledava tudi v Italijo. Velikanska planota, posuta
z mesti, trgi in vasmi, ki so odtod videti le kakor mravljišča in
krtine, preprežena z belimi cestami, železniškimi progami in širokimi
prodi severnoitalijanskih rek. Tostran meje se pa razteza ravno
tako pisano avstrijsko Primorje, za katerim blesti od istrskih
obal obrobljeno temno Jadransko morje. Tik pod nama, po
Soški dolini pa valovi bela megla kakor kipeče mleko in le
tupatam pomoli črno porastel vrh svojo glavo iz nje.
Solnce naju noče ogreti. Užila sva krasen trenotek, sedaj pa morava skrbeti, da se ugrejeva.
Tovariš je šel zopet za cvetjem, jaz pa po gospodinjskih opravkih v kočo. Skuhal sem kavo, nalil jo v čaše in napravil mizo kakor na Veliko nedeljo zjutraj. Gnjat, klobase, jajca, kruh, vse je pripravljeno.
Ko sva se bila pokrepčala, sva zapustila ob sedmih zjutraj kočo ter krenila proti severu k drugemu Krnskemu jezeru.
Pot vodi spočetkom po kamenitih strminah in od snežnih plazov izlizanih koritih, potem skozi obširne meline pod Peski mimo imenitnega studenca. Ta studenec vre iz žive skale in kmalo izgine med kamenjem v strugi, ki se vije daleč tja preko planine na Polju do jezera in dokazuje, da v gotovih časih studenec močno naraste ter dovaja jezeru izdatno množino vode. O tem priča tudi jezersko obrežje, na katerem je videti visoko nad navadno vodno gladino sledove pljuskajočih valov. Malo niže od studenca stopiva na lepo zeleno ravnino, ki popolnoma zasluži svoje ime »Polje«. Ni si mogoče predstavljati tako plodovitega kosa zemlje sredi golih gorskih vrhov! Pozdravljajo naju rezgetajoči konji, ki se dreve in igrajo z ovcami. Tu se ne ustaviva, ker ni skute. Mahneva jo kar mimo in preko suhe struge jezerskega pritoka k jezeru.
Stojiva na južnem skalnatem bregu. Krasno je to gorsko jezero (1383 m), ki meri po dolžini od severa proti jugu približno 400 m, po širjavi pa 120—150 m. Od prvega jezera se ne odlikuje samo po velikosti, tudi lega njegova je mnogo lepša. Na jugu in zapadu je zastavljeno s strmimi skalami, med katerimi raste razno zeleničje, celo precejšnje smreke in macesni. Na zapadu vodi skozi skalovje steza. Vzhodni breg tvorijo strme kamenite meli, vrhu katerih štrle naravnost proti nebu gole stene, polne večjih in manjših lop. Preko melin vodi steza, po kateri hodiva midva. Kmalo dospeva na severni breg jezera: sočnatozelen pašnik, olepotičen s slikovito razvrščenim drevjem. Stopiva na breg. Kakor na ostalih treh straneh ima jezero tudi tukaj jako malo plitvine, ker hitro ob bregu že nama zeva neprozorna tema nasproti. Na plitvini se solnčijo drobne, prav nič plašne ribice. Šele, ko sva segla z rokami po njih, so zbežale v temno globino. Stari ljudje trdijo, da ni vedno varno hoditi okoli tega jezera. Neko je baje neki pastir hotel okopati svoje ovce v njem. Pometal jih je v temno vodo, a hudobno jezero mu je požrlo vse in vračal se je brez njih domov.
Stopila sva čez majhen, nasipu podoben breg, ki bi utegnil biti skrajnji rob jezera ob njegovem višku, ker kmalu onkraj brega se zopet začenja suha struga, ki se vije proti planini Duplji. V četrti ure sva dospela v Dupljo. Pozdravljali so naju kruleči prašiči, ki so se valjali po blatu pred hlevi. Komaj sva našla malo trdega sveta, da sva prišla mimo krulcev in blata v sirarno.
Tu imajo Sočani pašo. Postregli so nama z ovčjo skuto, pokazali pot čez Prehodce nazaj na Tolminsko in odrinila sva.
Pot naju vede na desno v gorovje, sama ne znava kam. A dolga je ta pot. Varavi stopničasti svet naju bolj trudi nego hoja. Tu pred nama se dviga sedlo. Pogumno se vzpenjava proti njemu in pod vrhom — že sem hotel zaklicati: tu sva! — se pomoli izza prvega drugo sedlo in trud in up sta se začela iznova. To se ponavlja večkrat, in končno, ko sva že z vso gotovostjo pričakovala, da se pomoli izza bližnjega sedla še eno in še eno, kakor nalaš ni hotelo biti nobenega več. A to naju ni žalilo, žal nama je le bilo, da nisva začela misliti tako že pri prvem sedlu. Na razpotju sva. Na levo vodi pot skozi Bogatinsko sedlo v Bohinj, na desno pa čez Prehodce v Tolmin.
Solnce še ni prisijalo do svojega viška, torej imava še časa dovolj. Počijeva malo pa pomisliva, kam s časom, ki ga nama preostaja. Domačim dano obljubo, da prideva zvečer domov, je še čas izpolniti, vsaj po najinem računu. Torej kam? Bogatin je tako blizu in rudnik v njem ! Hajdi torej proti Bohinju!
Brez posebnega napora sva dospela na sedlo med Malim in Velikim Bogatinom. Na velikem sem bil prejšnjo nedeljo, zdaj se spraviva pa na malega. Tja naju vabi znameniti rudnik, v katerem so baje v davnih časih Benečani, domačini pa v resnici še lani iskali podzemeljskih zakladov.
Našla sva rudnik. Izdala ga je nama na severozapadnem pobočju hriba nakopičena sveža rumena ilovica. Po zelo ozkem rovu sva zlezla vanj. A kar ostrmela sva: preplašile so naju primitivne naprave v varnost človeškega življenja. Ogromne skale so podprte s šibečimi se količi. Od zgoraj se je utrgal svet, zropotal v rudnik ter po drugi strani skozi rov ven, tako da gledaš skozi velikanski, iz skalnih kolosov zložen kamin v sinje nebo. Prav ni naju niso mikali zakladi, katerim sva bila tako blizu. Plašno sva se spogledala ter rekla oba hkratu : »Pojdiva domovi«, in že sva lezla drug za drugim po trebuhu skozi rov proti luči.
Ko sva se čutila zopet na varnem, naju je minilo domotožje in sklenila sva iti še na vrh.
Kasneje sem v neki gostilni pripovedoval o tem rudniku. V kotu je sedel star mož in vlekel na uho, kmalu pa se je vmešal v pogovor in končno prevzel besedo.
»Ej, jaz še poznam ljudi«, je dejal, »ki hodijo tja gori po rudo. Navadno se vračajo prazni domov, a da malo opravičijo svojo od vseh opaženo odsotnost, privlečejo butaro drv domov. Iz tega je postal za take pohode značilni izrek: Šel je po butaro. Poznam tudi take, ki so imeli tam gori najete delavce. Seveda so s tem zapravili le premoženje in danes so siromaki. Ne iz Bogatina, ampak v Bogatin so nosili zlato«.
Tudi gostilničar je prispeval k zabavi z lepo pravljico o Bogatinu.
»Gori, kjer je tista odprtina proti nebu«, je pripovedoval, »pravijo, da se mora čakati na sv. Ivana dan, in kamor oni dan solnce skozi jamo posije, tam treba začeti kopati.
Daleč pod zemljo je baje močan potok, preko katerega vodi ozka brv. Na brvi čuje bela kača, ki vsakomur brani prehod z groznim pišem. Kdor se te kače ne zboji in si kljub njenemu pihanju upa čez brv, ta si more onkraj nje brez skrbi naložiti polne vreče zlata.
Pravijo, da so nekdaj Benečani vzdrževali gori večji rudnik, ki ga pa je požar uničil.«
Dospela sva na vrh (1978 m) in se ogledala na vse strani. Najnovejše pred nama je Bohinj z jezerom in zopet — Tolminska dolina, okoli katere sva prišla v velikanskem krogu.
Z vrha sva se spustila naravnost v grapo pod Velikim Bogatinom, češ, da bo to najkrajša pot. Nekaj časa je šlo lepo. V tej grapi sem našel prvi v Tolminskih hribih zdravilni encijan (lecjan). V slovitem Smrečju pa nobeden ni vedel kam. Krasen gozd naju je sprejel v varstvo pred pripekajočim solncem. Stezi nama je na razpolago, kar jih hočeva, samo da bi vedela, katera je prava. Poskusiva eno, ki se nama je zdela po smeri najbolj prava. Nekaj časa hodiva skozi temni gozd preko ogromnih debel, ki gnijo po tleh, mimo zevajočih razpoklin, ki jim globočine ne moreva določiti, ker njih dno krije neprozorna tema. Čeznje vodijo velikanske skale, ki so se navalile v njih žrela. Nenadoma zmanjka steze pod nama. Nekaj časa prodirava v isti smeri brez pota naprej, a kmalu zmanjka pod nama tudi sveta. Na ostro odrezanem robu stojiva, kakih tristo metrov pod nama pa se zopet križajo steze. Med njimi se vije kamenita struga Tolminke, takozvani »Gorenji prodi«, in okoli po zelenju done kravji zvonci. Kako blizu vse, samo da bi imela peruti! Kaj sedaj? Nazaj, da poskusiva drugo stezo! A tudi tu sva kmalu konec sveta. Skušava še tretjo, četrto stezo, a zaman — povsod enako.
Na rob! Nekaj metrov leževa po poličici ob navpični skali navzdol in že stojiva ob sloviti skrili, o kateri so mi prejšnjo nedeljo pravili pastirji v Dobrenjščici.
V sedmih letih pride vse prav, pravijo, a meni je to prišlo prav že v sedmih dneh. Da se nisem domislil pastirjev, ki so mi prejšnjo nedeljo samo radi te skrili odsvetovali nasprotno turo, to je čez Bogatin na Krn in čez Rdeči rob domov, bi se bila s tovarišem tudi tu vrnila in iskala boljšega izhoda iz tega gozdnega labirinta. A baš ta skril je naju zagotovila, da sva na pravi poti. Dobro! Samo kako čez? Skril je kakih 15 do 20 m široka, približno ravno toliko dolga, popolnoma uglajena od plazov, močno nagnjena proti prepadu, ki zeva ob njenem robu, in obkoljena od navpičnih pečin, da je ni moči obiti.
Stoje in obuta si je nisva upala prekoračiti. Kakor so mi pravili pastirji, je bil nekdaj prehod tu zelo olajšan. V skril so bili zabiti železni klini, čez kline pa so bili položeni leseni drogi — pripravna brv čez opolzlo skril. Odkar pa je snežni plaz ali zloben človek odnesel železne kline, brvi ni več in vsak si mora pomagati, kakor si zna in more.
Pozno je že in ne kaže nama dolgo pomišljati, sicer pa nama neznosna žeja bistri um in daje poguma. Iz vseh petih udov, ki jih ima človek' v turistovske namene, sva sestavila nov aparat, ki naju naj prenese čez ta nevarni kraj. Sedla sva v varen kot pod skalo, sezula okovane čevlje ter si jih privezala okoli vratu. Že sva gotova, še palici. Iztegnem se po svoji; ravno toliko, da sem se je dotaknil, in palica je zaropotala po skrili navzdol ter mi izginila v hitrem teku izpred oči.
»Šla je, kaj češ!« je dejal tovariš. »Zdaj pazi, da ne greš za njo!« In začel je premikati svoje motovilo po skrili. Roki za hrbtom proti levi naprej, nogi za njima, potem pa še aparata najzanesljivejše kolo — sedalo. On naprej, jaz za njim. Imenitna taka partija! Kaj avtomobil proti najinemu motovilu!
Srečno sva prišla zopet na mehak, porastel svet. Vstala sva. Z zadovoljstvom se je ozrl tovariš nazaj preko premagane zapreke, jaz pa žalosten navzdol za palico, ki bi jo sedaj zopet rabil. Žal mi je bilo zanjo toliko bolj, ker sem jo pred kratkim prinesel čez Črno prst od doma in jo dal po svojem sistemu okovati. Kako sem se zveselil, ko mi zablesti doli konec skrili nje v kamenju obrušena ost nasproti! Nisem dolgo pomišljal in že se je moj aparat zopet pomikal preko skrili navzdol proti robu. Kmalu sem dobil palico, vesel zaukal ter se začel pomikati po kolenih preko skrili navzgor. Počasi mi je rastel pogum, zavrgel sem aparat, katerega sem prej že hotel patentirati po vseh planinskih deželah, in ponosen sem se vračal stoje čez skril. Kmalu sem dohitel tovariša, potem pa je kar grmelo kamenje pod nama, tako sva šla.
Dobrenjščice sva se ognila in takoj v grapi pod njo krenila proti izviru Tolminke, iščoč že po grapi vode, a zaman. V najino nepopisno veselje se privrsti trop koza po stezi navzgor. Vračale so se v stajo k molži. Naju je obšla dobra misel. Kozo, ki se je nama zdela najbolj mlečna, sva ujela. Tovariš je pripravil svoj lonček, jaz pa sem držal kozo za roge in začela sva prakticirati v mlekarstvu, a ni šlo. Menjala sva se v težkih poslih, a nobeden se ni obnesel ne v enem, ne v drugem. Koza je stopicala in se zaletavala, belo mleko je sikalo po kamenju — in lonec je bil vedno prazen. Že sva obupala, ko pristopi pastir.
»Saj ne znata!« je dejal smeje se. »Nastavi lonec!« je velel tovarišu in meni: »Ti pa pusti kozo za roge! Ne vidiš, da se te boji?«
Izpolnila sva stroga povelja. Koza se je pomirila in kmalu sva imela poln lonec mleka. Popila sva ga z največjo slastjo, odškodovala pastirja in urnih korakov zopet odšla.
Med potjo pa sva siromaka spoznala, kaj sva si z mlekom nakopala. Prej sva malo govorila, sedaj pa prav ni več, saj bi niti »mev« ne bil mogel reči, tako sem imel zalepljena usta. Kot neumna sva drevila čez kamenite plazove navzdol proti Tolminki, katere glasno šumenje že ves dan poslušava, a do nje hladne vode ne moreva dospeti. Končno vendarle. Tu sva pri izviru. — Krasen ta kraj! Med samimi navpičnimi stenami, lep, raven travnik, ves preprežen od nebroja studencev, okrašen s slikovito razpostavljenimi skalnimi kolosi in obrobljen od temnega bukovega gozda. Kar legla sva k studencu, ker kozarcev nisva utegnila iskati, in pila sva po pastirsko — dolgo, dolgo, potem pa sva se obrnila vznak in globoko dihala. Kako je to dobro delo! Še bi bila ležala, a zahajajoče solnce se ni dalo preprositi, naj ostane še en trenutek. Brezobzirno je zatonilo, midva pa sva se zopet pobrala in izprva počasi, potem pa vedno hitreje in hitreje stopala proti zelenemu Pologu.
Skoro popolnoma tema je bilo, ko sva jo mahala skozi Polog mimo sirarne, zanašaje se na svoje zadostno poznanje teh krajev. A ta samozavest ni držala. Tema je naju varala in tam, kjer se loči pot v Javorico od one mimo Zastenarja v Tolmin, se ni videlo popolnoma nič več. Vsak je hotel znati več, vsak je hotel biti za vodnika, in končno sva stala sredi gozda v temi, brez pota. Tovariš je sedel ter dejal: »Stori, kar hočeš! Jaz ne grem nikamor več!«
Kaj sem hotel? Edino, kar mi je preostajalo: nazaj v Polog, prosit luči. A kazalo je, da ne bo nič. Pastirji niso imeli nobenega primernega svetila. Prosim torej, naj bi šel kdo pokazat pot do Zastenarja. Ponujam plačilo naprej, a zaman, mladi pastirji so molče s pogledi ponujali zaslužek drug drugemu. Na srečo je bil prišel oni večer Končan iz Zalaza, močan, velik mož, pogledat sem k svoji živini. On se me je usmilil ter se mi ponudil v spremstvo. Takoj sva odrinila proti Zasteni. Na razpotju, kjer sva se bila prej s tovarišem izgubila, zažvižgam, zakličem, in daleč tam sredi gozda se mi je odzval tovariš. Lomastil je naravnost skozi grmovje proti nama.
Kmalu smo koračili drug za drugim po ozki stezi. Trda tema je bila, samo beli rokavi Končanove srajce so me tupatam zagotovili, da hodim prav. Čez različne brvi in strmine sem zadnji taval ko slepa miš in na ostrih ovinkih bi bil šel lahko večkrat kar naravnost za rokavi Končanove srajce čez ovinek pod pot in v Tolminko.
Kakor da se mi je velikanski kamen odvalil s prsi, sem se oddahnil, ko smo stopili na Zastenarjevo dvorišče. Končan je takoj sklical vrlo svojo svakinjo Zastenarico, ki je bila šla že k počitku in je vendar v par trenutkih stala med vrati ter nas gostoljubno vabila, naj vstopimo. Pripravila nam je še kavo, in ko smo mi srebali črni sok, je izginila tiho iz hiše in nam pripravila na senu imenitna ležišča ter jih pogrnila z rjuhami.
Kako sem se z veseljem zavalil, zamrmral še: »lahko noč!« in že sem spal, pa spal tako, da bom svoj živ dan pomnil gostoljubni Zastenarjev skedenj ter bele rokave Končanove srajce. Jutranji hlad nas je vzdramil ob zori. Izkopali smo se iz sena, gospodinja Zastenarica nam je še postregla s črno kavo in ločili smo se. Končan je hitel nazaj v Polog, midva pa proti Tolminu.
Malo pozno sva vendar prišla. Morala sva kar z nahrbtnikoma vsak v svoj urad, opoldne za kosilo pa sem slišal od svojih pridigo o skrbeh, katere jim delam s svojo »neumnostjo«, a kljub temu sem bil drugo nedeljo ravno tako »neumen«, ker prelepe planine so tega vredne.