Čez Kras
| Čez Kras Ivan Minatti |
| |||||||
V rdeče resnje
se zaganja jug
in kot razpenjen val
hrumi prek kraških skal.
Razklani bôri
se v kipenju struj
krivé do tal.
Jutranja zarja
pljuska nam v obraz,
v razpetih pajčevinah
rosa se svetlika.
Razigrano, kot gre fant
k dekletu v vas,
se naša četa
čez viharni Kras pomika.
Objestni smo sprožili
zadnje strele v zrak.
Na pot – v slovo –
nam veter divje požvižgava.
Kako je svetlo sonce
in brezkončen svod …
Nad nami kot labod
ves puhast, bel oblak
v sinjini plava.
Jesen v gorah!
Drobne deževne kaplje.
Pod njimi raste praproti krhko zvene.
V okopih smo. Naše oči strme
brez misli v razjedene kraške škraplje
Jesen v gorah.
Mi zakopani med kupi otrple zemlje
tiščimo v žepih od mraza nabrekle roke.
Na naše lase je padla slana kot prah.
Mrzlo sije večer. Naše želje so vstale na pot
kot žerjavi, ki v zrak so vrešče zarezali klein.
V dolini zvoni. Iz visokih lin
brne tihi glasovi do tod.
Tam doli ke kruh, je tobak
in topla domačnost slamnatih koč ...
Nas pa objela bo mrzla, brezmesečna noč,
ko krenil odtod bo v pohod naš korak.