Četrta desna vlada - plod liberalne slepote (odziv na uvodnik SP Dela)
| Četrta desna vlada - plod liberalne slepote (odziv na uvodnik SP Dela) Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Uvodnik Kolektivna histerija napotuje na razmislek o vplivu, ki ga ima sedanji slovenski sistem volitev v državni zbor na dolgotrajno politično in družbeno krizo. Ugotovljena neustavnost zaradi prevelike razlike med volilnimi okraji je spodbudila iskanje boljših rešitev, vendar je zaradi nastajanja nove vlade le-to trenutno v ozadju. Paradoksalno je, da je dvokrožni večinski volilni sistem, ki edini uresničuje ustavno določilo o odločilnem vplivu volivcev na izbiro kandidatov, izpadel iz igre, čeprav bi najbolj ustrezal prav tistim političnim silam, ki tako odločno nasprotujejo oblikovanju četrte desne vlade. Novinar Janez Tomažič v uvodniku Sobotne priloge poglobljeno razčlenjuje sedanje stanje parlamentarne demokracije v Sloveniji, ko se že več kot desetletje po tekočem traku dogajajo predčasne volitve, menjajo vlade in nastajajo nove stranke. Stanje se mu upravičeno zdi zelo resno in na koncu prispevka omenja celo možnost entropije, torej sesutja političnega sistema. Kot enega od osrednjih dejavnikov, ki so povzročili to politično nestabilnost, navaja nekritičen in nedosleden prevzem nemške ustave v letu osamosvojitve, pri tem pa poudarja predvsem problematiko neustreznega volilnega sistema. Na koncu zaskrbljeno ugotavlja, da tudi predčasne volitve najbrž ne bodo prinesle rešitve, in se sprašuje, če obstaja še kakšna možnost. Po tem povzetku je potrebno najprej dodati, da ni problem samo v nestabilnosti politike, ki upravlja državo, pač pa tudi v negativni kadrovski selekciji, ki jo omogočajo popolnoma nepregledne in protislovne volitve poslancev. V državni zbor namreč pride le manjšina kandidatov, ki so v posameznem volilnem okraju dobili največje število glasov. Zato tudi na drugih odločevalskih ravneh ni toliko pomembno, koliko si sposoben in kaj znaš, ampak predvsem to, da si naš. Problematična odločitev šesterice ustavnih sodnikov Čeprav trenutno dobivamo novo vlado (ta bo lahko zelo kratkega daha, v najboljšem primeru pa nas že čez dve leti čakajo redne volitve), dejansko ostaja ključno vprašanje slovenske demokracije trenutno neustavni volilni sistem. Šest ustavnih sodnikov je sicer v nasprotju s tremi ločenimi mnenji, mnenji petih eminentnih ustavnih pravnikov in laičnim mnenjem, da ne more postati poslanec nekdo, ki je dobil večkrat manj glasov kot najbolje uvrščeni kandidat v volilnem okraju, odločilo, da imajo po sedanji volilni zakonodaji volivci odločilen vpliv na podelitev mandatov kandidatom (zahteva 80. člena ustave), in kot neustavne problematiziralo samo prevelike razlike med volilnimi okraji. S to odločitvijo pa je ustavno sodišče na nek način vendarle sprožilo seizmično bombo, torej bombo z zakasnelimi posledicami, saj bo državni zbor do konca leta moral popraviti neustavnost, pri čemer nobena od možnih rešitev ne ustreza sedanji politični eliti. Sedanji volilni sistem večini poslancev ne zagotavlja kontinuitete Že obstoječa protislovna volilna pravila (sorazmerna delitev mandatov glede na dobljene glasove strank in volilni okraji kot prvina večinskega volilnega sistema) vsaj od konca Drnovškove ere dalje poslancem namreč ne omogočajo kontinuitete oz. stabilnosti, saj se z vsakim sklicem zamenjata okoli dve tretjini državnega zbora. To velja predvsem za novokomponirane stranke, ki imajo volilno bazo v privržencih nekdanjega LDS-a, torej v Zaresu, Pozitivni Sloveniji, strankah SMC in LMŠ. S korenitimi spremembami volilnih okrajev pa se nepredvidljivost ponovne izvolitve poveča tudi pri strankah SDS, SD in Levici, ki sicer običajno večinsko ohranijo svoj nabor izvoljenih poslancev. Slovenski volivci pri volilni izbiri podlegajo kultu osebnosti Novinar kot ustrezno možnost predlaga povišanje sedanjega štiri odstotnega volilnega praga, kar bi sicer morda zmanjšalo število strank, ki bi prišle v državni zbor, in omogočilo lažje oblikovanje koalicije, je pa v nasprotju s samim bistvom sorazmernega zastopstva in tudi ne rešuje temeljnega problema volilne zakonodaje, ki ne upošteva določila 3. člena ustave, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in ne politične stranke. Obstoječi volilni sistem tudi ni prilagojen dejstvu, da v Sloveniji nimamo dolgoletne večstrankarske tradicije in da volivci praviloma strank ne izberejo zaradi programa, pač pa zaradi najbolj izpostavljene osebnosti, tj. strankarskega prvaka. Ko pride do njegove zamenjave, se stranka osuje ali celo izgine s političnega prizorišča. Te kaotične razmere najbolje ponazarja dogajanje po letu 2008, ko je levoliberalno volilno telo praviloma dajalo glasove tisti strankarski ponudbi, v katere vodstvu je prepoznalo Nejanšo kot možnega zmagovalca volitev. Ukinitev volilnih okrajev ni najboljša rešitev Ni naključje, da novinar, ki se zavzema za politično stabilno koalicijo in vlado, ne vidi ustrezne možnosti v ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi preferenčnega glasu, kar bi volivcem omogočilo vsaj delen vpliv na izbiro kandidatov, čeprav se je za takšno rešitev zavzelo skoraj dve tretjini poslancev državnega zbora. S takšno spremembo še vedno ne bi mogli kandidirati nestrankarski kandidati, dejansko bi se še poslabšala že zdaj zelo vprašljiva teritorialna pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, ob listah z več kot dvesto imeni pa bi bila problematična tudi legitimnost izbire. Prednosti dvokrožnega večinskega volilnega sistema Če bi res veljalo ustavno določilo, da ima v republiki Sloveniji oblast ljudstvo, sploh ne bi bilo dileme, kateri volilni sistem je za Slovence najbolj primeren in tudi najbolj legitimen. Dvokrožni večinski volilni sistem je namreč edini, ki je v vsej poosamosvojitveni zgodovini naše države dobil potrditev na ljudskem referendumu. Njegove absolutne prednosti niso samo velika preglednost in preprostost (tako volimo župane in predsednika države) ter dejstvo, da ima vsak izvoljeni poslanec popolno legitimnost z več kot polovico opredeljenih glasov volivcev, pač pa predvsem značilnost, da omogoča pozitivno kadrovsko selekcijo in da zaradi drugega kroga odločanja daje prednost kandidatom z manj radikalnimi stališči. Ravno to je bistvena kvaliteta dvokrožnih volilnih sistemov: če enokrožni večinski sistem dejansko omogoča popolno prevlado tudi samo ene stranke, je enokrožni sorazmerni sistem bistveno boljši, še vedno pa ne tako dober kot dvokrožni. Vprašajmo se, zakaj pri sorazmernih volitvah v evropski parlament uspe dobiti veliko glasov tudi zelo radikalnim strankam, v domačih državah, kjer je v veljavi dvokrožni večinski sistem, pa ostajajo povsem na obrobju. Zgodovinska napaka z zapisom sorazmernega sistema v ustavo Po točno dveh desetletjih od zapisa sorazmernega volilnega sistema s štiriodstotnim volilnim pragom v slovensko ustavo in po politični kalvariji, ki jo doživljamo v tem obdobju, bi bil skrajni čas, da prenehamo z demonizacijo dvokrožnega večinskega sistema in prepoznamo tedanjo potezo predsednikov liberalne demokracije in ljudske stranke kot zgodovinsko napako. Napako, ki je nastala v času, ko je po šestmesečnem eksperimentu desnih strank LDS premočno zmagala na volitvah in se je pojavil celo komentar, kako brzdati aroganco stranke, ki je obsojena na večno zmagovanje. Predsednik LDS-a se ni zavedal, da bo takoj po njegovem odstopu in kandidaturi za predsednika države kmalu sledil neizbežen kolaps te stranke, ki je ves čas zagovarjala sorazmerni volilni sistem kot najboljši, ker v največji meri odraža posebnosti volilnega telesa. Mnenjski voditelji te stranke in njihovi medijski sledilci so dvokrožnemu večinskemu sistemu pripisovali škodljivo povzročanje ideološke polarizacije in možnost, da le ena stranka prevzame absolutno oblast v državnem zboru, kar bi lahko vodilo iz demokracije v diktaturo. Dvokrožni večinski sistem preprečuje vladavino radikalnih strank Danes je kristalno jasno, da ne drži ne eno ne drugo, saj večje ideološke polarizacije, kot jo vsakodnevno občutimo predvsem na družbenih omrežjih, pa tudi v osrednjih levih in desnih medijih, kljub sorazmernemu volilnemu sistemu pri nas še ni bilo. Prav tako ni nobene možnosti, da bi radikalna desna stranka, ki se sama hvali, da bi v primeru večinskega sistema (seveda enokrožnega, in tu je kleč!) osvojila več kot dve tretjini, torej ustavno večino poslanskih mandatov, na volitvah z dvokrožnim večinskim sistemom dobila največ glasov, saj bi se tiste stranke, ki zastopajo večinsko v levo nagnjeno volilno telo, v drugem krogu povezale in v veliki večini volilnih okrajev z lahkoto premagale kandidata stranke SDS. Takšen scenarij dokazuje simulacija volilnih rezultatov zadnjih volitev (slednjo omogoča prav protislovna zasnova sedanjega volilnega sistema, ki ohranja volilne okraje kot prvino večinskega sistema), po kateri bi se število poslancev imenovane stranke prepolovilo, povečalo pa pri strankah LMŠ, SD in Levica. Homerska slepota liberalnega tabora ali zgolj njegova koristoljubnost? Zato lahko sklenemo, da paradoksalno dvokrožni večinski volilni sistem najmanj ustreza prav stranki SDS, torej tisti, ki ga je leta 1996 predlagala za potrditev na ljudskem glasovanju in do danes zagovarjala. Najbolj pa ustreza tistim levoliberalnim strankam, ki ga, spet paradoksalno, ves čas demonizirajo in odkrito zavračajo. Pri čemer se ne zavedajo, da je Janez Drnovšek leta 2000 z ustavno spremembo, s katero sta LDS in SLS povozili na referendumu izglasovano voljo ljudstva za uveljavitev dvokrožnega večinskega sistema, pravzaprav omogočil prvo in drugo in tretjo Janševo vlado. Vprašanje, zakaj tem strankam ustreza občasno vladanje radikalne stranke, ki si prihod na oblast še v večji meri predstavlja kot delitev plena in ne kot delo za narodov blagor, je zgolj retorično vprašanje.