Česa neki je želela

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Česa neki je želela?
Zofka Kveder
Izdano: Edinost 25/265–268, 1900
Viri: dLib 265, 266, 267, 268
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moj Bog, tako je bila mlada! Ta otroški obrazek, te resne zvedave oči in ti nežni, ravno vseveli udje. Svežost in mladost sta dehteli iz gub njene obleke in mlada, pol razvita prsa dihala so v dolgih globokih dihih gorki vzduh majnikovega vetra. In kako so rdela ona okrogla lica, kako se je gibala kri pod tenko fino kožo!

Ura je udarila v zvoniku in ona je stopila čez prag cerkve ob strani svojega zaročenca, velicega mladega moža. Prozorni pajčalon je zavijal nje postavo in padal v lehnih gubah po beli svileni obleki. Dolgo krilo je šumelo po cerkvenem tlaku in prijeten hlad vel je od cerkvenih sten. Za njo je bilo čuti pol pridušeno pošepetovanje in nežni parfem, ki je vel iz njene obleke, mešal se je mej resni cerkveni duh. Zdelo se jej je, kakor da stopa v nov nepoznani svet, kakor da čuti skrivnostni dih usode. Na koru so zadonele orgije in sveče v velikih srebrnih svečnikih so vzplamtele. Oblačci kadila vzdigali so se proti stropu in resni glas duhovnika donel je po cerkvi.

Vzdrhtela je; intenzivni duh kadila vznemirjal jej je živce.

»To je torej konec«, mislila je. Tu je torej žrtvenik njenega deklištva, njene svobode. Ta akt, ta mirtin venec, to svileno krilo je finis – konec! Ni več svoja, ni več otrok!

Pogledala je njega, ki je nemo, resno stal poleg nje. Poznala ga je, saj je bil vendar, kar pomni, vsakdanji gost v domači hiši. Spomnila se je, kako jo je lasal kakor dolg poreden fante, če mu ni hotela dati svojih sladkarij, kako jo je natepel, če mu je spridila njegove mline na vrtu. In če so hodili na sprehod, spredaj ona dva, zadaj njena in njegova mama, njen in njegov oče, prisluškovala sta, kako so se stari zadej menili o njiju. »Lep par bosta, kadar doraseta«, to je čula že, ko jej ni bilo niti šest let. Poznala ga je dobro, a vendar je zdaj, v tem resnem trenotku, skozi tenko prozorno tkanino pajčalona pozorno in kritično uprla oko vanj. To široko oglato čelo, ta malce vpognjen nos, ta mesnata ustna! Gledala je vanj, kakor bi iz njegovega obličja hotela čitati svojo prihodnjost. Še nikdar ni opazila, da ima tako širok močen tilnik, da ima tako vzbočena prsa. Zdelo se jej je, da jako nerodno drži črni blesteči cilinder v desnici in da preflegmatično gleda z očmi v pisani vzorec cerkvenega tlaka. Pazno je motrila njegove poteze, niti najmanjše vznemirjenosti ni bilo čitati na njegovem odkritem, zdravem obrazu. Držal se je dostojanstveno in hladno in njej je hkratu prišla misel, da ima gotovo ravno tak izraz na licu, kadar podpisuje menico za trgovino, ali morda naroča blaga pri agentih bogate firme. Zdelo se jej je, kakor da ga zopet vidi, kako podpisuje ženitno ponudbo pri notarju, kakor da sliši njegov trgovski glas:

– Trideset tisoč dote! –

In hkratu so ležali celi kupi bankovcev pred njo, modrikasti, zelenkasti, s treznimi številkami, malo oguljeni na oglih. Ona je sedela mej njimi in oni so jej poskakovali pred očmi, padali jej na obleko in se dotikali njenega obraza.

Stresnila se je. Duhoven jo je prijel za roko in sklenil jo z desnico njega, ki je stal tik nje. Slišala je moliti molitve, a zdelo se jej je, kakor da štejejo: sto, dvesto, tristo ... Komaj je stlačila oni »da« iz ust. Zdelo se jej je, kakor da je dejala »dota« in vroče jej je postajalo. Plahno je pogledala okoli stoječe, a ker so imeli vsi resne, mirne obraze, skušala je tudi ona z zbranimi mislimi slediti obredu. Pa ni se dalo, ni se dalo.

Te misli, te neumne misli! Vidi se, da je še otrok, ko se jej take nespametnosti bledejo po glavi. Pregledala je roko in potipala mali zlati prstanek, ki se je svetil na četrtem prstu desne roke. Moj Bog, kako drobne prste ima in kako slabo majhno roko, Kako bo li s to drobno roko z velikimi železnimi ključi odklepala težka vrata shramb in kleti?!

Kako rožljajo ti veliki težki ključi, kakor verige. – Ne, ne, saj je samo cvenk denarja, katerega svatje polagajo na mal krožnik iz medenine cerkvi v dar.

Kako čudna je vendar ta stvar, ta poroka! Kako obkrožajo človeka vse tete in strici in vsi novi sorodniki. Eden jej je stopil na prst in drugi jej je pomazal krilo. Slednjič jo je vendar izvlekel on iz gnječe.

– Pojdi, če se hočeš posloviti doma, drugače še zamudiva vlak! –

Čudila se mu je, da tako misli na vse, a vendar jo je malce jezilo, da je tako trezen.

Ljudje so vreli iz cerkve in otroci so se drenjali mej vozovi. Malo dekletce je potipalo za krilo, ko je šlo mimo in vsliknilo: Jedeta, kako je gladko! Mal paglavec, bosopet in umazan, pa je poredno salutiral, ko je pogledala proti njemu. On je vrgel par pesti krajcarjev med otroke, da so kričali, smejali in ruvali se. Pomagal jej je vstopiti v voz in velel kočijažu pognati, a ona je vendar še slišala, kako so se menile jezikave mestne babnice in krščence:

– Moj Bog, lahko ga je dobila! Kaj mislite: trideset ... voz jo je odpeljal, ona pa je mrmrala za njimi: trideset tisoč!

In potem ono slovo, oni obisk pri bogatem stricu na Primorskem.

– Brez potrebe človek ne sme tratiti časa – dejal jej je, ko sta sedela v kupeju, – stric je bogat mož in brez družine, ta pot nama bo kedaj še kaj koristila. –

Jezilo jo je njegovo vedno preračunjavanje.

Vozila sta se skozi gozd; velike košate smreke so razpenjale svoje veje ob potu in oni neopisljivi, tako oživljajoči gozdni duh jima je širil pljuča.

– Glej, kako krasno – dejala je ona.

– Da, lep gozd! No, lep kos denarja tiči v teh deblih. –

Vrnila sta se domov. Radovedno je ona stopala po prostorih in pregledovala pohištvo. V njeni sobici je bil mal balkonček. Polno najraznovrstnejših rož je dehtelo v tem idiličnem kotičku. Mal divanček, ravno za dva, stal je med cvetjem in mična kletka z živim kanarčkom je visela od stropa. V kotičku je stala mala mizica s sobnim vodometom in v vodi je švigalo par zlatih ribic.

– Moj Bog, kako lepo! – je vzkliknila in zarudela veselja. Ta kotiček, kakor vstvarjen za ljubkovanje! Kako srečni bodo trenotki! mislila je. On pa jo je potegnil k sebi na divanček in jej ovil roko krog pasu. Vsa se je tresla v nestrpnem pričakovanju gorkega poljuba, on pa je vzel njeno desnico v roko in začel:

– Da, vidiš ti, povedati ti moram, kaj in kako. Gospodinja si zdaj in ti veš, da ob svoji veliki trgovini nimam časa ukvarjati se še z domačimi skrbmi. To je zdaj na tebi? Kuharica in dekle so zdaj pod tvojo komando. Tudi v hlev, bi rad, da včasih malo pokukaš. Saj veš, moj oče je imel nekaj polja in z živino se je rad ukvarjal. Jaz imam tudi to veselje, časa pa nimam dosti, da bi gledal na vse. Kaj ne, da ti malo popaziš!

Nekaj jej je otrdelo v srcu, ali obljubila je vendar-le, da bo že pazila na vse.

– Tako je prav, dandanes ima človek toliko skrbi – je dejal raztreseno, jo poljubil, dal jej še nekaj svetov radi vrta, poslov in drugega, potem pa odšel.

Obsedela je sama mej cvetlicami in solze so jej stopile v oči.

Je-li to sreča, je-li to vse? – – – Ne, ne!

Stisnila se je v kotiček in ihtela v mehki rdeči baržun.

Hišina je prišla brisat prah, ona pa je hitro potegnila z roko preko oči.

Ah, kako je vendar neumna, česa vendar čaka? Saj je gospodinja, saj lahko gospodinji in zapoveduje, kolikor se zljublja! Zarožljala je s ključi, ki so jej viseli za pasom in hkrati zdela se je imenitna, jako imenitna oseba. Stekla je v kuhinjo gledat, kako-li se kuha in peče. Kuharica je z globokim poklonom pozdravila »milostivo«, oči pa so jej prezirno motrile nežno postavico tega »otroka«.

Prijetno se jej je zdelo imeti toliko poslov pod seboj in samo o večerih je čakala tam na divanu pri balkonskem oknu nečesa, kar ni in ni hotelo priti. Kar sama ni vedela, česa hoče prav za prav, a kadar je tam v svojem kotičku imela časa za čitanje kakega romana, bilo jej je tako čudno in o vsakem ljubezenskem prizoru jokala je v tiste mehke blazine, da so bile res že kar lisaste.

– Enkrat bi rada, da bi mi tako-le dejal, da bi me tako-le poljubil – mislila si je in ko je prihajal gori iz komptovara, letela mu je nasproti in šepetala v jedno mer:

– Me imaš li kaj rad, povej no, če me imaš kaj rad?! –

– Seveda te imam – odgovarjal jej je in jo lehno potiskal od sebe.

Oh, in potem se je zopet jezila nad tem natančnim človekom, ki je imel še poljube odštete.

Kakor hočeš, mislila si je in pridno gospodinjila v hiši. V malo mesecih je iz nežnega otroka vzcvetela lepa bujna žena in poslom je bilo žal, daje »mlada« tako prebrisana, da je povsod zraven in da vse ve.

– Pri pametnih ljudeh služiti, to ni nič – godrnjala je kuharica, kadar je morala polagati račun za vse, kar je prinesla iz trga in jej je mlada gospodinja odbila tu groš, tam desetico od cene, a ostala je vendar-le in sčasoma se je navadila delati račune brez lastnih prebitkov.

In potem je prišel čas, ko je mlada žena tam v svojem budoarčku razkladala vse polno tancega blaga in šivala majčkine srajčke in kvačkala dolge povoje.

– Aha, zdaj pride tisto – rekala je in skrbno pripenjala rudeče in modre pentlje na mala rokavčka. Cel kup avbic je nakvačkala in lepo majhno preprogico si je napravila.

Včasih je prišel on k njej in se smejal radi nje pridnosti:

– Le ne vem, čemu ti bo toliko te drobnarije?! –

A ona je molčala in dalje pripravljala drobno perilce.

In nekoč je držala majhno šibko punčico v rokah.

– Moj Bog, samo dekle – godrnjal je on in izšel iz sobe, ne da bi pogledal malo bitje. Njo je zabolelo to ravnanje in dve solzi kanili sta jej iz očesa na okrogli ličici male hčerkice.

In zopet je posedala na divanu poleg balkonskega okna in negovala malo drobno dekletce. Kanarček je žvižgal v kletki vse svoje pesmice, ona pa je vedno premišljevala, kaj je neki to, da jej srce še ni zadovoljno, da se jej vedno sili vprašanje v glavo:

– Mar je to vse, res vse? –

Kako je bila vendar nenasitljiva. Imela je štedljivega, solidnega moža, lepo premoženje, malo hčerkico. Kaj neki še hoče, česa jej še manjka? Kako to, da so te oči tako hrepeneče, tako lačno strmele v svet?

– Česa še, česa? – vpraševala se je, a odgovora si ni znala.

Hčerkica se je že sama plazila krog po tleh, ko je zopet pripravljala majčkeno otroško perilce.

– Morda pride zdaj, morda bo zdaj dovolj. –

– Oh, ali bil je le sinček, mal fleten sinček, a vse ni bilo; ne, nečesa si je še želela.

On je bil jako vesel sinčka, vedno ga je pestoval, tehtal ga in prorokoval, da postane kedaj ravno tako dober trgovec, kakoršen je on sam.

– Zavaroval sem ga za življenje, za deset tisoč; ko bo imel štiriindvajset let, dobi jih. Ni-li to fino? –

– Da, res fino – je dejala, a v glavo jej je prišla misel:

– In potem vzame lahko ženo samo z dvajset tisoč dote. –

– Tak bo, kakoršen je oče – rekala si je in jezilo jo je, če je mladi sinek stezal ročice po denarju, ki mu ga je kazal on.

Mislila je še vedno, da pride nekaj ... tisto, čemur ni vedela imena ...

Ogledovala je njega, ki je postajal vedno bolj okrogel in flegmatičen.

Ne, ne, on jej ni mogel dati ničesar.

Oh, ta tolsti, dobrodušni trgovec! – –

V mestni okolici so bili nekoč manevri. Moj Bog, to je bilo vojakov! Kar mrgolelo jih je po ulicah in na vsakem pragu so postavali.

Tudi pri njih so imeli brhkega nadporočnika na stanu. Z njenim soprogom je hodil nekdaj skupaj v gimnazijo. Zato je bil prav kmalu domač v hiši.

Ni vedela, da imajo možki tako radi tuje otroke. Kar vedno se je igral z dekletcem in pustil nje sinčka, da mu je jezdil na kolenih ter prijemal ga za brado.

Vedno je nosil otrokoma sladčic in igrač in kar vriskala sta, kadar je zarožljala njegova sablja po tleh.

In kako taktno se je znal vesti! Na obedu je vedno pripovedoval humoristične epizode iz svojega in svojih prijateljev življenja in njegov trgovski sošolec je bil uprav zaljubljen vanj.

– Ah, to je človek! – je vzdihal in se potil smeha.

Tudi njej je ugajal galantni, živahni častnik. Kadar ni bilo njega, postajal je resen, skoro malo melanholičen in govoril jej je mnogo o sreči in srcu. Vedno je bil uljuden in prijazen proti njej, ali nikdar ni prekoračil meje dostojnosti. Skoro; se je jela ona vedno bolj in bolj interesovati zanj in je že mislila včasih skrivaj:

– Kaj ko bi bil to moj mož, kako bi bila srečna!

Zbala se je teh misllj in ogibala se častnika, kjer in kolikor je mogla. On pa se je delal naivnega in jo rad zapletal v daljše resne pogovore o vzgoji otrok in sreči družinskega življenja. Neki nepoznani čut jel jej je objemati srce, ko je bila v njegovi bližini. Včasih se ga je bala, bežala pred njim, a drugič se je zopet vzdigala neka trma v njej.

– Zakaj ne? Mar nimam pravice do sreče, do cele sreče? – vpraševala se je in vzdigala glavo.

Oh, kaj bi jej bili mari ljudje in svet, ko bi se le napolnila ta praznota v njej, ko bi jo le ne trpinčila več ta moreča skrivna nezadovoljnost. Vse, vse bi dala! Le enkrat navžiti se, le enkrat nasičiti to ubogo, strpinčeno, nemirno srce!

Neko popoludne je sedela na svojem starem prostorčku. Soparna vročina je polegala zunaj in napolnjevala prostore. Neka lena zaspanost polaščala se jo je. Oči so jej lezle skupaj, naslonila se je in kmalu so mirni jednakomerni dihi naznanjali, da spi.

Bože moj, kako so bili lepi ti bujni udje kako se je ta polni život vdiral v mehke blazine, kako razločno so se smehljale lepe ustne v snu.

Začule so se stopinje. Nadporočnik je bil. Obraz mu je žarel, oči so se mu bliskale. In zdaj, zdaj, ko je zagledal to divno žensko na divanu, kako mu je šinila kri v glavo! Ti fini obrisi teh polnih ženskih udov, to polahko dviganje bujnih prsij pod tenko svitlo domačo obleko. Završalo mu je v glavi, planil je k njej in jo potegnil kvišku k sebi.

Nasmehljala se je v snu, vzdihnila globoko in leno raztegnila život. In on jej je poljubljal ustna, oči, lase ... pritiskal k sebi nje gorki polni život.

Odprla je na pol oči in nehote stegnila roke. Nek mameči čut prešinil jej je telo podobno električnemu toku. Pritisnil je še enkrat svoja ustna na njena, a v tem hipu se je zdramila popolnoma. Široko je odprla oči.

Moj Bog, kaj-li je to! Stresnila se je in silno čuvstvo srama navdajalo je v hipu vse nje bitje.

– Proč, proč od mene! – hitela je in mahala z rokami.

Moj Bog, ta človek jo je poljubljal, poljubljal, njo, mater dveh otrok!

Mrzličen trepet jej je spreletel telo. Zoperni vinski duh udaril jej je v obraz in z nova je razburjeni častnik segel po njej

V srcu jej je vskipel ponos, hipoma a visok in močan. Vse ponosno čutstvo skrbne matere in zveste soproge se je koncentriralo v nje pogledu. Z močjo je pahnila ono pohotno človeče od sebe in odhitela v svojo spalnico.

In tu, tu v samoti je prišla še le nanjo vsa zavest te neskončne žalitve. Tu je prekipela vsa nesreča njenega ponosnega, hrepenečega srca. Vrgla se je preko postelje in telo jej je drhtalo v strastnem silnem joku.

Moj Bog, kaj je mogla ona za to, da se jej je vcepilo v srce to hrepenenje po sreči, ta divja strastna želja po popolni, čisti, celi sreči!?

In zdaj si je upal tak vinjeni stvor, tako pohotno človeče, ki je pod masko poštenosti znalo skrivati svojo nrav, kateremu pa je pijanost razgalila ničvredno ogrodje, tako človeče se je upalo dotakniti se je, žaliti jo v njenem ženskem ponosu! O in še sama je mislila na tega človeka! – – – Zarudela je znova o tej misli in vse nje ženstvo vilo se je v njej pod tem udarcem.

Želeti!? Moj Bog, čemu neki želeti!? Kaj se dobiva, kaj se daja? – – Nič, nič! Proč s tem! Čemu gojiti iluzije, ki jih drugi vlačijo v blato.

Se-li splača greniti si življenje, če jo ne ume taka suha trgovska duša, kakoršnja je nje mož?! Se-li res splača občutiti le senco obžalovanja, da je ta častnik tako drugačen, nego je domnevala ona!?

Pa res se ne splača!

Skočila je kvišku. Zmila si obraz s hladno vodo, popravila si lase in obleko in odšla doli na vrt kjer je pestunja varovala njijina otroka. Sela se je k njima in pomagala jima zbirati kamenčke s steze.

Zvečer pa je sama napravila srno z omako, kar je nje mož tako rad jedel.

Nikdar več ni razmišljala o sebi. Bila je duša gospodarstvu, skrbna mati in zvesta soproga, nikoli pa ni bila brez posla. Videti je bilo, kakor da hoče z delom zadušiti vsako samovoljno gibanje svojega srca, kakor da hoče z drugimi skrbmi omamiti svoja vroča čuvstva.

Živela je in se starala, a nikdar se ni dotaknila nežnih nitij svoje notranjosti. Tu je še vedno nekaj brnelo pod zastorom, brnelo in želelo. Vedno jej je še nečesa manjkalo in vedno jo je še nekaj tiščalo in težilo, nekaj, kar bi bila tako rada oddala, a ni mogla, nekaj, kar bi bila tako rada zamenila. za kar pa je zastonj čakala menjevalca.

Oh, da me ženske, preveč imamo in premalo, dajati in sprejemati hočemo in gorje nam, če ni nikogar, kamor bi dajale in nikogar od kogar bi vsprejemale.