Čemu je burja na svetu
| Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca Čemu je burja na svetu Marko Kravos |
| |||||||||
Buuuuooo, phhh - sss - šššš, buuuuuiii, brr-brr-brr, uuu! Tako zavija burja, škripa z zobmi, potresava s kostmi.
Bine je še ni poznal, pa je zato pohitel ven: »Morda je zunaj kak zapuščen dojenček, morda kak premražen muc.« Zaskrbelo ga je, ko je slišal tisto vekanje, da je šel pogledat.
Zunaj pa samo buuuuurja, nevidna, razposajena gospa iz dežele Mrazilije, vedno pripravljena na direndaj in šalo. Temu skrije klobuk, tisti ženici dvigne krilo čez glavo. Najraje pa ima ples. Ko ona zapiska in zabrunda, ko požgečka drevesa pod pazduhami, se ves svet pregiba, vrti, pleše in maje: buuuuuooo, phhh - sss - ššš, buuuuuiii, brr-brr-brr, uuu!
Tudi Bíneta je žgečkala, ščipala, grizla in se zraven krohotala: »Kmalu bo god mojega moža, norega Pusta. Hej, ti Brr-Bine, Brrci
Bine, Brinci Vine, Bince Vrbin ali kako ti je že ime!... boš zaplesal z mano?
»Jaz sem Bine Brrvinc in rekel bi, da midva nisva za skupaj plesat: nisva enako velika, še smejali bi se nama. Jaz tak korenj ak, ti pa nevidno pihpuhasato bitje, da nimam kje kaj prijeti.« Tako se je postavil Bine, potem pa se brž skril v svojo mušjo hišico.
Burja se ni nič užalila, še manj pa se je dala odgnati. Še bolj se je privila ob visoke krošnje dreves, se uprla ob mogočna pleča gora: »No, Bení Vrrbinc, boš videl, kolikšna moč je v nevidnih bitjih iz nevidnega sveta!«
Bine je kukal skozi lino in prav napeto gledal, pa ni videl drugega kot listje, papir, oblake prahu in vse tako, kar burja
neusmiljeno pometa v morje.
V resnici pa se je zaradi tega divjanja burje veliko dogajalo, samo na neviden način: cela zemlja se je pod pritiskom neznanske sape premaknila in zaplavala kot jadrnica sredi morskega vodovja. In ker je burja tiščala z mrzlega severa, se je ladja Zemlja odzibala proti sončnemu jugu.
Postajalo je vse bolj svetlo, vse bolj toplo. Vedno več ptic, zelenja, in potem cvetja, metuljev. .. Čez hip ali dva so že zorele češnje, jagode, redkvice, same rdeče poslastice!
»Oooo . . .!« se je začudil Brvinčev fant temu, da je Zemlja jadrnica, ki ob burji tako hitro potuje na jug. Kdo bi si mislil - tako nevidno bitje, pa toliko zna in zmore.
Kmalu mu je postalo vroče, tako da si je snel plašč, kapo, celo čevlje, pa si privoščil - prvo kopanje! Voda, pesek, morje... skratka poletje, počitnice, plavanje in igra s pisano žogo!
Tako je bil vesel naš Bine, da je še sam zapihal, kot bi bil burja. A tokrat se ni nič zgodilo. Zato je potegnil iz nahrbtnika svojo trobento in zaigral vanjo poletno koračnico:
Ta tatà, taràtatàtatà,
tatà tatà taràtatàrarà,
Juhuhu!
In burja, silna, nevidna gospa? Tudi ona si je medtem ob morju privoščila oddih. Počivala je kar v borovih krošnjah, le na večer je polegala po peščeni plaži. Včasih pa je navihano zlezla v velik pisan balon, ki je z napetimi lici silil k nebu.
Njen mož Pust je bil tudi z njo na počitnicah. Iz mrzle dežele Mrazilije je pripeljal še cel voziček sladoleda, ki ga je delil med stare in mlade. Stari so bili kot običajno pri lizanju sladoleda še bolj hitri in požrešni kot mladi, zato je moral kar paziti, da ne bi delal komu krivice. Na pomoč mu je priskočil Bine, ki se je zavzel predvsem za deževnika Motovilčnika, saj mu je, siromaku, od sonca postalo slabo, da mu je samo še sladoled pomagal živeti. Muha Žuža in vila Polonica pa sta si sami postregli. Zlezli sta kar na kepo sladoleda, kot bi bili v planinskem društvu. Vsem je bilo zelo lepo. Ampak največ zaslug za to potovanje v poletje ima prav burja iz dežele Mrazilije – čast komur čast! Binetu pa dvojni sladoled.