Čebelji roj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Čebelji roj
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=220-3
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18.dno

1.[uredi]

Kdo je bil že štiri tedne star, ko se je Adam rodil, pa se do danes ni še nič postaral?« je rekel Franček in zraven se je držal, kot bi pojedel limono. Dregnila sem ga, se rahlo nasmehnila in vedela sem, da to ni pravi trenutek, ko bi se lahko šalila. Že tako sem nerada hodila na pogrebe, tokratnega pa sem se še posebej bala. Še kako. Težko sem prepričala Frančka, da je šel z menoj, pa vendar.

»Bodi resen,« sem rekla, »kaj res ne veš, kje sva.«

»Vem,« me je pocukal za rokav, »seveda vem. Na pokopališču.« Razpotegnil je obraz tam daleč nekam, kot bi hotel povedati, da je ves predan dogodku.

Sicer pa nič ni pomagalo. O mrtvih vse dobro, še več, ne glede na to, kdo je bil pokojni, se je bilo treba obnašati temu dogodku primerno. Le zakaj ljudje ne počakajo, da jih obišče gospa s koso, le zakaj jim je potrebno prej končati to ... to »via doloroso« na zemlji.

Ljudi se je kar trlo. Prišli so od blizu in daleč in človek, ki so mu izkazali zadnjo pozornost, je bil človek, ki so se ga vsi bali. Najbolj pa njegovi prijatelji. Nisem se mogla otresti občutka, da so prišli z velikim veseljem in, da so že kupčkali njegovo zapuščino. To, da je ostala žena in hčeri, no, to sploh ni bilo pomembno.

»Dobro si jih oglej,« sem rekla Frančku. »Moja kamera v klobuku je že tako stara, da ne vem, ali bom vse posnela, kot je treba.« 

»Ampak,« se je spet nasmehnil Franček, »klobuk ti resnično pristaja, da veš. Kar malo si podobna aristokratski gospodični.«

»Kriminalistov pa nam res ni treba tu,« je siknil v naju človek v črni obleki in naju pogledal tako srepo, da bi nama lahko počilo srce.

»Hm ...« sem rekla in pogledala stran.

»Grem kamor hočem,« je prhnil Franček in še bolj srepo pogledal moškega.

»No,« je spet rekel oni, »dovolj dolgo ste ga obdelovali, toliko časa, da človek več ni vzdržal.«

»To bo, ja ... to bo ...« sem rekla. »Mi smo ga obdelovali, dajte no. Greva,« sem rekla Frančku. »Nima smisla.«

Oddaljila sva se od skupine ljudi in samo od daleč sva opazovala, kdo vse je prisoten. Moški, oblečeni v enake črne obleke so delovali kot jastrebi, ki čakajo na mrhovino. Žena in obe hčeri sta stali med njimi in nobena ni kazala pretirane žalosti.

»Kaj pa če so ga umorili,« sem rekla, ko sem opazovala vse to.

»Ne,« je rekel Franček, »obdukcija je pokazala, da je storil samomor.«

»Si prepričan, jaz namreč nisem. Za njega bi prej rekla, da bi komu pomagal na drugi svet, ne pa, da je sam sebi storil silo.«

»Greva,« je rekel Franček in dobesedno preslišal moj monolog. »Toliko dela imava še. Nimava časa stati tu.«

»Malo smo napihnjeni, ali ne,« sem se pošalila. »Ti diši moje delovno mesto, a! Bi bil rad prvi na brvi,« sem še kar drezala in pikro postavljala vprašanja.

»Ah,« je rekel Franček, »babe!«

Sedla sva v avto in jaz sem namenoma vklopila sireno. Takrat so se vsi udeleženci obrnili proti nama in tako sem lahko napravila skupinski posnetek vseh prisotnih.

»Gasilski portret,« sem rekla, »za arhiv.«

»Saj pravim,« se je zarežal Franček, »babe!«

Med vožnjo sva molčala, opazovala sva promet in akrobatske sposobnosti slovenskih voznikov. Tako, kot znamo mi izsiljevati prednost in se obnašati kot petelin na gnoju, počno to samo še na Malti. Tam namreč velja pravilo: kdor prej pride, prej melje. V križišče namreč.

»Ampak,« sem prekinila molk, »kaj pa odgovor na uganko, Franček?«

»Draga moja,« je rekel prav priliznjeno, »ne veš?«

»Razmišljam,« sem rekla rahlo užaljeno, »ampak je bolj enostavno, če mi kar poveš.«

»Kdaj drugič boš zvedela,« je rekel in se posvetil prometu na cesti.

V pisarni je bilo vroče. Soparno in vroče, in ko sem hotela spiti kozarec vode je vstopil šef, in rekel: »Sta se malo sprehajala? Sta atelje zapečatila?«

Strmela sva vanj, kot v deveto čudo, ko sem rekla: »Saj ste naju poslali na pogreb človeka, ki je osumljen umora oziroma več umorov in je storil samomor.«

2.[uredi]

Velika sodobna stavba, vsa v jeklu in steklu je imela vhod iz prelepega kraškega kamna. Gradovi so ob tej lepoti zbledeli, še več, sodobna arhitektura se je tu razbohotila v vsej svoji pahljači. Uroševe slike so šle za med. Med pa je bil tudi njegov hobi in zadaj za hišo je bil postavljen velik čebelnjak. Labirint, ki je obkrožal njegovo svetišče je bil tako zapleten, da je samo Uroš znal priti v eni sapi do tja. Njegov ego pa je bil najbolj prizadet takrat, ko so mu prijatelji očitali snobizem.

»Kaj res ne razumeš,« je rekel Kajetanu, ko ga je nekoč presenetil in ga nenapovedano obiskal. »Moj svet je tu hermetično zaprt in nočem in ne maram ga deliti z nikomer, tudi s teboj ne.«

Kajetan je samo rahlo poškilil proti roju čebel, ko je rekel: »Pazi se, hermetizem ima več obrazov. Lahko se zgodi, da te potegne v brezno. Kaj pa potem?«

»Midva z Apis Carniolo sva tu varna. Si lahko predstavljaš, da bi nepovabljen gost odprl čebelnjak?«

»Seveda,« je rekel Kajetan, »seveda si lahko predstavljam. Vendar se moraš zavedati, da bi nepoklicani obiskovalec zagotovo prinesel s seboj tudi varovalno oblačilo.«

»Je pošiljka šla pravočasno preko meje?« je rekel Uroš. »Klicali so, da je še niso dobili.«

»Albert je rekel, da je vse v redu,« je ob ogledovanju slik povedal Kajetan. »So slike res iz čebeljega voska in medu?« je še vprašal. Pri srcu ga je stisnilo in tesnoba se je povečevala, kot bi ga nekdo stiskal za poslednji živec. Globoko je vdihnil, zamahnil z rokama in skušal pozabiti.

Sedla sta za grobo hrastovo mizo in Uroš je prinesel medico. Njegovi proizvodi so sloveli kot čisti biseri neokrnjene narave, bili so dragocenost, ki je danes ne dobiš kar tako. Svoje recepte je varoval in se zanje bal bolj, kot za vse ostalo.

»Zelo dobro,« je rekel Kajetan, ko je srknil požirek. »Albert ima naročilo za več let naprej. Tako mi je rekel.Upam, da boš zmogel. Seveda pa imajo prioriteto še vedno slike,« se je nasmehnil. »Tako so sladke in veliko denarja nam prinašajo. Vsem.«

V njegovi ljubezni do čebel ni bilo dosti govora. Barbara zanj pač ni imela posluha. Vse kar je hotela, je bil denar. Denar, s katerim si je kupovala pijačo in dodatke. Dnevna zaloga je bila več kot potrebna, torej tudi draga. To, da je Uroš iskal zdravilni serum, s katerim bi lahko obogatel, je ni zanimal. Uroš je tako pozabil, da bi ji razlagal svoje načrte in samo Kajetan, ki je redno prihajal v njegovo čebelje svetišče, je vedel, kaj si želi. To pa je bil spet dvorezen meč. Tudi Kajetan je želel obogateti.

»Kaj delaš tu,« je rekel Uroš, »saj res, zakaj si prišel?«

Kajetan je vstal, se obrnil in naredil komaj dva koraka, ko je ugotovil, da je dovolj daleč, in rekel: »Zadnjo pošiljko so ukradli. Ni je nikjer. Ne na postaji, ne na pošti, ne pri naslovniku. Vdrla se je v zemljo ...« Dalj ni mogel več nič reči, ker ga je Uroš kot panter zagrabil za vrat in pričel vpiti: »Kaj praviš ... kaj si rekel ... ponovi ... ponovi!«

»Slike so izginile,« je hripavo rekel Kajetan in se skušal izviti iz jeklenega objema.

»Slike boste našli, pa naj stane kolikor hoče. Jasno!« spustil je Kajetanov vrat, ga potisnil po tleh in mu s prstom pokazal - izgini.

»To velja tudi za Alberta,« je še zaklical za njim. Razburjen in besen je Uroš sedel za mizo, napravil požirek medice, sklenil roke, da so členki pokali kot star les in se že povsem pomirjen posvetil branju literature o čebelah. Najbolj ga je seveda zanimala avtohtona čebelja pasma, Apis Carniola, ki je plod dolgoletnega načrtovanega gojenja te vrste. Pridne delavke, ki so že po naravi ustvarjene samo za delo, so bile njegov vzor. Škoda, da se ljudje ne učijo več o njihovi pridnosti in načrtnem zbiranju bogastva.

»Ta norec,« se je spet spomnil, »me bo spravil v grob.«

Odpravil se je v atelje, kjer je pripravljal slike za razstavo. Zelo je moral biti pozoren in natančen, če je hotel delo opraviti temeljito in obenem ustvariti umetniški vtis. Reliefna zgradba njegovih slik je zbujala veliko pozornost. Največ truda je vložil v figuralni relief, s ploskim in visokim ni imel večjih težav. Visoki relief njegovih umetnin, relief pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve, so nastajali po ideji starih renesančnih mojstrov, katerih dela so bila shranjena v Veroni. Nikomur ni dovolil opazovati njegovega dela, saj je z renčelico, malo pripravo za sekanje, ustvarjal svoj svet. Njegovi voščeni reliefi so šli za med. V točno določenih krogih je vzbujal nenavadno zanimanje.

»Albert je zlata vreden dečko, res zlata vreden dečko,« je mrmral ob delu. »Ko bodo slike oziroma reliefi v njegovi hladilnici, bo delo dokončno opravljeno. Spet si bom lahko kupil nov roj čebel.«

Zaslišal je Barbaro, ki je vreščala na hišnem pragu in ga klicala k večerji.

»Tudi to se bo enkrat moralo končati,« je jezno vrgel renčelico v kot in se odpravil proti hiši. Vsa dobra volja ga je minila in na njegovem čelu so se nabrale hudourne gube.

3.[uredi]

Steklenica na mizi je bila skoraj prazna in Barbara se je s težavo premagovala, da ne bi spila še ostanka. Ni ji uspelo.

»Samo še danes,« je rekla in zadnji požirek je šel po grlu. »Jutri pa zagotovo pričnem z abstinenco. Uf, to prekleto življenje,« je še rekla, ko sta vstopili dekleti in, kot že tolikokrat prej, tudi tokrat srepo zrli v mater.

»Ali tega res ne bo nikdar konec?« je rekla Hana.

»Nikdar konec ...« je kot odmev ponovila Cita.

»Ti prekleti prazniki,« je rekla Barbara, »človek je ponavadi tako sam.«

»No,« je bila začudena Hana, »kako, sam? Kaj pa smo mi trije, dim?«

»Dim,« je ponovila Barbara in glava ji je zdrsnila na mizo.

»Spet je vse po starem,« je rekla Cita. »Primi, spraviva jo v posteljo. Najbolje bo, da je oče ne vidi, saj veš, še kakšno bo dobila ...«

Barbaro sta položili na posteljo, ko je slednja zavzdihnila: »Oh, Uroš, še, prosim še. Tako mehke roke imaš.«

»Mami je že čisto nora,« je rekla Hana in potegnila sestro za rokav. »Greva, naj se naspi.«

»Uroš, Uroš,« je spet pričela vzdihovati Barbara, in njeno grgranje je postajalo vedno tiše. Utonila je v spanec in tu se je običajno našla z možem. Na poročni dan, ko je bila vsa v belem in je svoje mlado telo kot dragoceno darilo položila na oltar zakona. Uroš jo je ljubil, vsak dan jo je ljubil, strastno in poželjivo. Bila sta dve telesi, združeni v eno. Njun ogenj je gorel in plamtel tako, da sta veljala za nerazdružljiv par.

»Moj bog,« je rekla še v sanjah, »ljubila sem Uroša, ljubila do nezavesti. On pa samo slike, slike in spet slike. Pa čebele in čebele pa spet čebele.«

Dekleti sta še stali pred vrati, ko sta si bili enotni, da tega očetu ne bosta povedali.

»Ostani tu,« je ukazovalno rekla Hana, »grem po vodo in cunjo. Malo jo bo potrebno osvežiti, vsaj toliko, da ne bo govorila v spanju.«

Šla je v kopalnico, v velik prostor z velikim umivalnikom in prav neumno se ji je zdelo, da je kad tako majhna, umivalnik pa tako velik. Kopalnica pa je delovala kot velika grobnica, saj so črne in sive ploščice po stenah in zidu dobesedno klicale smrt. V vseh prostorih je prevladovala siva in črna barva in le redka rdeča blazina, ki jo je občasno prinesla iz svoje sobe, je malo poživila prostor. Odvila je pipo in pod hladnim curkom vode pričela splakovati cunjo. Oči so ji plesale po ogledalu in takrat se je spomnila, kaj ji je rekla teta. V ogledalo naj se človek dodobra pogleda, da se bo videl takšnega kot je, ne takšnega kot bi želel biti.

»To bi morala storiti mama in oče,« je rekla in medtem, ko je hotela zapreti pipo, je na okenski polici zagledala pismo. Velika bela kuverta je bila nemarno raztrgana.

»No,« je rekla Cita in potrkala na vrata, »ali boš že prinesla cunjo, ali ne?«

Hana je pričela mečkati pismo, rada bi si ga ogledala na samem, ko jo je Cita prestregla, rekoč: »Kaj skrivaš?«

»Molči. Molči!«

Sestri sta se pričeli ruvati za papir, ko je Hana le rekla: »O tem molči. Bojim se, da sva ga preveč zmečkali, vrniti ga bom morala nazaj. Samo, da preberem, kaj piše. Naslovljeno je na mamino ime.«

»Jaz tudi,« je rekla druga.

»Seveda, potrpi. Greva ... greva v sobo, k mami.«

»Uroš ... ljubček ... Uroš ... kje si,« je žgolela Barbara in v svoji omami sploh ni opazila, da pred njo stojita obe hčeri. »Uroš je baraba,« je rekla in se nesramno zasmejala, »ima ljubico ... pravo ljubico. Ne ... več jih ima ... slike in barve, čebele in trote, ženske in dekleta, mogoče še celo fantiče ... kdo bi vedel. Uroš je baraba. Vprašaj Alberta,« je rekla in na hitro prijela Hano za roko, ko je že omahnila in ustrašili sta se, da bo izdihnila.

»Kaj je čisto nora,« je rekla Cita, »kaj bova storili?«

»Pojdi po očeta. Ni druge rešitve. Pojdi že ...« je pričela vpiti na sestro in po licih so se ji vlile debele solze. »Pisma ne bom brala,« si je rekla med brisanjem solz, »ne bom. Saj je tako ali tako vseeno. Mami se bo zbudila ... potem bom pa že zvedela.«

Barbari je kljub zelo skrhanem zakonu uspelo vzgojiti hčeri tako, da sta upoštevali zasebnost, predvsem pa intimnosti in skrivnosti posameznika v družini. Ta redka vrlina je res zelo redka. Barbara je bila preveč prestrašena, da bi si upala kako drugače zagotoviti svoj mir. Vendar, kri ni voda in tako mati sploh ni vedela, da je Citino mladost grobo zaznamovala temna skrivnost. Kot pečat je bedel nad njenim življenjem in ni ga bilo človeka na svetu, ki bi mu lahko zaupala. Vse je tako kazalo, da bo Albert, ki je bil samo nekaj let starejši, postal njen zaupnik, ko ji ga je že speljala Barbara. Postal je njen ljubljenček, še več, marsikdaj ju je zalotila, kako sta se zaupno pogovarjala. Spet je ostala sama, kot riba na suhem je opletala po svetu in nemo iskala pomoč.

4.[uredi]

Železniška postaja naše metropole je bila zbirališče potnikov, torej pretok blaga in ljudi; vendar se je tudi kot stara gospa v nevestini obleki sprenevedala, da ne vidi vsega. Predvsem pa ne ljudi, ki s svojo naglico zro tam daleč nekam in se delajo, kot bi imeli premalo časa in veliko dela. Je že tako, da se časi spreminjajo. Tokrat sem imela občutek, da sem na glavni železniški postaji v Carigradu. Lepe dame so krožile s perona na peron in trije moški so to z veseljem opazovali. Bili so skoraj na istem mestu, tesno skupaj, pa vendar toliko narazen, da človek ni vedel, ali potujejo skupaj ali pa so samo tako zaradi lepšega. Kajetan in Albert sta imela v rokah težke torbe, Uroš pa se je svobodno gibal z rokami in še bolj z očmi.

Tokrat so se odločili potovati z vlakom, ker je Intercity še vedno bolj prikladen in udoben kot letalo. Verona pa tudi ni tako daleč.

»Ali imajo v Veroni tudi čebelarski muzej?« se je oglasil Kajetan. Oba moška sta ga prav začudeno pogledala, saj sta bila z mislimi povsem drugje.

»Zakaj sprašuješ,« je rekel Uroš, »le zakaj je to pomembno. Pripravi se, da boš pošteno delal pri postavljanju razstave, ne pa, da boš pohajkoval po mestu.« Kajetan je zamahnil z roko, češ, saj sem se hotel samo pogovarjati.

»Vsi nas morajo videti, še najbolj pa policisti, ki se sprehajajo na postaji. Občutek imam, da so mi doma nadomestili prisluškovalno napravo,« je bolj sebi kot drugima dvema rekel Uroš. »Barbara ne zna več kontrolirati položaja, še manj dekleti. Nikdar ne vem, kdo se sprehaja po moji hiši.«

Zamahnil je z roko, v pozdrav, ko se mu je približeval moški v uniformi.

»Gremo kam daleč,« je resno vprašal in pogledoval po torbah.

»Koga pa to zanima,« je rekel Uroš. »Kaj nismo svobodna država, v smislu: pretok ljudi in blaga?«

»Se razume,« je rekel policist, »se razume. Poklicna radovednost pač. Oh, saj res,« je nadaljeval, »vi ste tisti umetnik, ki prodaja oziroma ustvarja medene slike, kajne.«

Uroš mu ni nasedel. Najmanj kot to, je namreč vedel, da doma prav nikogar ne zanima, kaj dela in predvsem, zakaj to dela. Za državo je samo pomembno, da je skrit in neviden, ker bi v nasprotnem primeru še kdo moral kaj plačati, ali se celo zagovarjati.

»Bili smo opaženi,« je tiho rekel spremljevalcema, »to je najbolj pomembno. Zdaj pa lahko gremo.« 

Prerivanje med množico potnikov je bilo zelo zoprno in nelagodno. Mlado dekle, ki je skoraj podrlo Kajetana se je samo nasmehnilo in že ga ni bilo več. Kljub temu je Kajetanovo telo spreletel ugoden srh in pošteno se je razveselil misli, da si bo v Veroni privoščil nekaj eksotičnega. Njegov seksualni pohlep je mejil že na obsedenost in kamor koli je že šel, žensko je moral okusiti. Popravil si je suknjič, z drugo roko pa je še vedno tesno k sebi stiskal zavoj s slikami. Vsaj tako je mislil.

»Le zakaj se prerivamo na vlaku,« je rekel Albert. »To je zadnjič, da tako potujemo.«

»Molči,« je rekel Uroš. »Molči.«

»Kar nekaj avtomobilov stoji v garažah, mi pa se tu potimo in prerivamo, kot bi bili največji reveži,« je še naprej sitnaril Albert.

»Ali imata vso prtljago,« je tokrat preslišal Albertovo sitnarjenje. Na silo je odprl vrata v kupe in sedel na mehki sedež, utrujen in naveličan, rekoč: »Kaj vse je človek pripravljen storiti za denar.«

»Manjka nam Barbara,« je spet rekel Albert, »ona je tako polna pozitivne energije, da človek kar pozabi na utrujenost in gnečo.«

»Ah, seveda,« se je nesramno zarežal Uroš, in skozi zobe rekel: »Pusti Barbaro pri miru.« Spogledovanje med njima mu je šlo že pošteno na živce. Kljub temu, da je vedel, kako je Barbara navezana nanj, pa tudi to, da je večkrat skočil čez plot kot ne, mu je Albert pošteno načenjal živce. V njegovo korist je šlo samo dejstvo, da je odličen restavrator, pa še čebele mu niso preveč zoprne. Ko bo vse mimo, se ga bo znebil. Saj ne bo, ne prvi in ne poslednji, ki je izginil v tujem svetu. Žal mu je bilo, vendar samo za hipec, da je njegov zakon na robu propada. Še bolj mu je žal hčera, ker sta vse to morali doživeti. Le kdaj se je vse obrnilo na glavo?

Kajetan si je obrisal potno roko in z enim samim sunkom odprl kupe, kjer sta že sedela Uroš in Albert. V prvem razredu gotovo ne potujejo ljudje, ki gredo po svetu z nahrbtnikom in spalno vrečo. Odložil je paket, slekel suknjič in Uroš je na njegovem vratu zagledal zlat križec.

»Kaj si popolnoma nor,« je zavpil in planil proti njemu, »nor, da nosiš ukradeno svetinjo okoli vratu. Bedak,« je grobo rekel in mu z vratu strgal verižico.

»Saj je bila skrita,« je rekel Kajetan, »nihče je ne bi videl.«

»Norec vseh norcev, ali je jaz nisem videl? Takoj, ko se je posvetila.« Lopnil ga je po glavi in potisnil njegovo pretirano negovano telo na sedež.

»Kaj bi rad videl, da nas primejo že na vlaku?« Besno je pričel metati stvari po kupeju, in nič mu ni bilo mar, da je Kajetan skušal pojasniti, zakaj ima verižico na vratu.

Kolesje se je premaknilo in speljevanje vlaka je moške prisililo, da so se zavedli, kje pravzaprav so.

»Poti nazaj ni,« je rekel Uroš in se potopil v lastne misli. Zmeraj je bil v skrbeh za svojo ženo. Prva leta zakona so vse misli veljale predvsem njej, njej, ki jo je tako težko dobil in spet njej, ki ji je obljubil vse bogastvo sveta. Iz skromnega, a obetavnega slikarja se je prelevil v svetovnega popotnika in velikega ljubitelja umetnin. Barbara se je zavedala, da ga je izgubila. Njegov svet je postal denar, ni bilo škoda ne časa in ne ljubezni, z denarjem pa človek tako ali tako kupi vse. Na enem izmed zadnjih potovanj pa je srečal Alberta. Ta mu je pokazal in prikazal pravo ljubiteljstvo umetnin. Z njegovo pomočjo je kupil hišo na robu mesta, jo obdal z labirintom in čebelnjakom. Albert je prodajal slike, Uroš pa je štel denarce.

5.[uredi]

S Frančkom sva dobila novo pisarno. Nadstropje višje. Pisarna je bila svetla, velika in strop malo nižji. V starih stavbah je že tako, da moraš vzeti v zakup debele stene, visok strop in električno napeljavo, ki je še najbolj primerna za nesrečo. Ampak, pisarna je imela balkon. Pravi, lepi balkon.

»Aj, jaj, jaj ...« je vzkliknil Franček, ko sva vstopila. »Le s čim sva si to zaslužila, a?«

»Midva sva tako dobra kriminalista, tako popolna, tako izvirna, tako ... kaj vem,« sem prasnila v smeh, »da se naju je šef usmilil. Saj sva skoraj sedela drug drugemu v naročju.«

Pravkar sva se dogovarjala, kje bo kdo sedel, ko je že vstopil šef, in rekel: »Uroš spet pripravlja razstavo v Veroni. To je že drugič letos. Ekipa je že odšla. Preverita kako je s to rečjo. No, in pisarna, kaj porečeta na to? Lepa in še lepše opremljena, kajne,« se je skrivnostno nasmehnil, ko je še dodal: »Kje bo pa stal avtomat za kavo?«

»Ne vem,« sem rekla, »tega še ne veva.«

»Tam, tam bo stal,« je rekel in stopil do nizke omarice in jo odprl. »Tu,« je še pokazal s prstom in na najino začudenje se je prikazala mala kuhinja z vsem potrebnim.

Šef se je zasmejal, iz mape potegnil list papirja in ga položil na mizo, rekoč: »Tu je seznam ukradenih cerkvenih relikvij, od slik do moštranc, pa do zlatih križev in križcev. Delo kliče, draga moja. Gremo!«

»Zdaj vem,« je rekel Franček, »zakaj je bilo na policiji srečanje z duhovniki. Jaz sem pa mislil, da bodo na dvorišču postavili svetišče.«

»Franček, Franček, le zakaj si tako nesramen. Saj veš, vsi enaki, vsi drugačni. To, da ljudje radi hodijo v svetišča pa ni nobena hiba.« Vedela sem, da je Frančkovo stališče o tej zadevi jasno. Duhovniki naj se ukvarjajo z duhovnostjo, politiki s politiko, kriminalisti pa s kriminalom. Zato sem rekla: »Svetišče na dvorišču bi bilo še najbolj primerno takrat, ko bi stavba imela več vhodov. Enega za kristjane, drugega za muslimane, tretje za pravoslavce, itd., kajne?«

»Saj sem vedel,« je smeje rekel, »vse si pomešala. Nič ne veš, nič ne znaš, nič ne razumeš.«

»Dragocenosti so pa vseeno izginile.« Franček je srepo strmel v seznam na mizi, kjer je bilo natančno opisano ukradeno bogastvo.

Odšla sem na balkon. Vesela, da se lahko prezračim, nadiham pravega mestnega smoga in se razveselim čudovitih visokih dimnikov, ki so puhali strupeni plin. Malo sem se morala umakniti. Toliko vsega je bilo zadnje dni, da sem pozabila, kaj sploh pomeni biti vesel in sproščen.

»Zanimivo,« je stopil za moj hrbet Franček, »dragocenosti so izginile predvsem iz cerkva, ki stojijo bolj na samem. In največ je bilo slik. Umetniških slik. Tokrat bova lezla po hribih, v višave in na planjave.«

Preslišala sva trkanje na vrata, ko je za naju stopil človek v črni obleki in z velikim črnim klobukom.

»Sem Antonio,« je rekel, »dober dan. Antonio, brez -j-,« je ponovil.

»Dober dan,« sva v en glas začudeno odgovorila.

»Prijavil bi izginotje več umetniških slik. Izrezane so bile iz okvirjev in močno se bojim, da so hudo poškodovane.«

»Ste pri kom že bili ... ste se s kom že pogovarjali?«

»Napotili so me k vam, vi naj bi se ukvarjali s temi rečmi,« je rekel in mencal svoj veliki črni klobuk.

»Pa tako sem prosil,« je prhnil Franček, »pa tako sem prosil, da bi takšne zadeve prevzel nekdo drugi. Cerkvenih relikvij in slik sem se naveličal v mladosti. Pa tako sem prosil,« je spet prhnil in hvala bogu, slišala sem ga samo jaz. Vedela sem namreč, da so ga na vasi, kjer je živel, na vsak način hoteli spraviti v cerkveni zbor in potem izšolati za duhovnika. To je bila huda preizkušnja njegovih življenjskih načel.

»Franček,« sem tiho šepnila, »tudi jaz sem se morala ukvarjati s posilstvi, a? Razmisli in pomiri se.«

»Gospod Antonio,« sem prijazno rekla, »imate mogoče seznam ukradenih predmetov s seboj?«

»Da,« je odgovoril, »Imam. Imam več kopij in mislim, da bom eno pustil kar tu, pri vas. Sicer pa me boste gotovo obvestili oziroma obveščali o tem, kako poteka preiskava.«

»Gotovo, prav gotovo,« je mrko rekel Franček in ni mogel skriti odpora do človeka, ki je zahteval od njega čas in pozornost. »Zoprnež,« je še pomislil in si spet nadel prijazen obraz. Samo pogledala sem ga, že sem vedela, spet igra in se trudi biti prijazen.

Balkonska vrata so se sama od sebe zaprla, s treskom, ko smo stali sredi pisarne. Vstopil je namreč hišni vratar s priporočeno pošiljko, rekoč: »To je pravkar prinesel poštar. Pravi, da je nujno,« je pogledal Frančka, ko je dodal: »Naslovljeno je na vaju dva.«

»Mudi se mi,« je rekel Antonio in že je odkorakal skozi vrata. Nenavadno hitro, če že ne pospešeno.

S Frančkom sva pregledovala pošiljko, ko sem zavpila: »Umakni se! Hitro! Nekaj smrdi.« Takrat je že počilo. Zagrnil naju je dim ... potem pa ... tema in spet tema.

Na stropu je pričela brneti sirena, v stavbi je nastal preplah. Ljudje so bežali sem ter tja in vse skupaj je bilo podobno akcijskemu filmu. Prepozno pa so reagirali na to, da bi zaprli vhodna vrata, ustavili neznance in sploh se posvetili ljudem, ki so hiteli ven in noter.

Antonio je tako mirno odšel. Meni, tebi nič!

6.[uredi]

Na hribu Svetega Petra nad Verono, od koder je prelep razgled na mesto, je množica turistov poslušala razlago turističnega vodiča. Most, ki je delil reko je bil znamenitost, katero so hoteli videti vsi. Stegovali so vratove in slišati je bilo vzdihljaje navdušenja. Veronski amfitiater je bil zelo lepo viden, prav tako cerkve, ki so stale daleč druga od druge, pa vendar tako blizu. Simbol mesta, amfitiater, je gostil gledališke in operne predstave, razstave in druge pomembne dogodke.

Kajetan se je mrščil in naveličan tega neumnega turističnega navdušenja, je bil verjetno edini človek na ploščadi, ki ga vse to ni zanimalo.

»Že domača reka ali ribnik sta vredna več, ko vse to,« je stokal in se naveličano prestavljal sem ter tja. »Doma je najlepše,« je rekel glasno. Vendar, kot bi vsi gledali skozenj. Nobenega ni zanimalo njegovo stokanje.

»No,« je rekel Uroš, »ali ni to nekaj lepega. Kar malo sem ponosen, da bomo tu razstavljali; ali pa, če rečem drugače, sklepali posle zaradi in v duhu umetnosti.«

»Pa še Romeo in Julija sta živela tu,« je rekel Albert. Njegova ljubezen do Shakespeara ga je privedla do študija restavratorstva, kljub temu, da je bil prepričan., da bo postal igralec. Neverjetna podobnost s Shakespearom ga je neštetokrat privedla v zanimivo družbo ljudi, ki so bili, ali prepričani umetniki ali pa prepričani imitatorji. Konec koncev, kaj je bilo sploh res in prav, sploh ni važno. Pomembno je to, da se je stekal denar v njegov žep, on pa je samo igral in igral. Skoraj celoten opus velikega dramatika je znal na pamet, zato je bil zaželen gost v svetovljanskih družbah. Tako je na enem izmed obiskov Verone spoznal Bello, prelestno mladenko, dvomljive preteklosti, vendar z močnim seksualnim nabojem. To je bilo tisto pravo. To!

Albert je preslišal vse Uroševe vzklike, mislil je na Bello, na to, da se dobita na trgu pred cerkvijo Sv. Anastazije. Tisti zid, tam zadaj, da ... da ... je doživel že marsikaj.

»Ali bomo samo tu stali,« je Uroš zavpil na Albertova ušesa, da so se zdrznili še vsi ostali obiskovalci. »Sanjaš, ali kaj?«

»Gremo, no, kaj čakamo,« je rekel Albert tako, kot bi nikdar ne mislil na nič drugega.

Uroš si je poveznil na glavo klobuk borsalino, zadovoljen, da si lahko privošči tako dragoceno pokrivalo. Sicer to v Veroni ni bilo nič posebnega, doma pa je že daleč vsakdo vedel, kdo gre. Bil je znana osebnost, končno je bil nekdo.

»So hladilne komore pripravljene?« je rekel Albertu in Kajetana je pogledal tako strupeno, da se je slednji pošteno zdrznil. »Kajne, Kajetan,« je nadaljeval, »zadnjič bi skoraj vse slike šle k vragu.«

»Galerija je klimatsko odlično urejena, posebne komore pa so pripeljali iz Vatikana. Tam so namreč strokovnjaki restavratorstva in hranjenja umetnin,« je govoril, kot bi tekla voda. Sam sem nadzoroval vse priprave,« je nadaljeval Albert.

»Kje si shranil verižico?« je spet rekel Uroš. Kajetanu je odpel srajco in na goli koži se je posvetila ista verižica kot na vlaku.

»Kaj ti nisem rekel, da si nor? Ali ne zadostuje to enkrat?«

»To ni ista verižica,« se je opravičeval Kajetan, »to je ponaredek, odličen ponaredek. Kupil sem jo na stojnici pred areno v Veroni.«

»Kaaaj? Na stojnici si jo kupil?« Uroš je vrgel v njegov obraz borsalino in prav nič se ni oziral na množico ljudi, ko ga je pošteno lopnil po glavi, rekoč: »To pomeni, norec, to pomeni, da je nekdo ukradel original in sedaj izdeluje in prodaja ponaredke. Gremo ... pojdimo že. Glavo mi bo razneslo od vseh teh norosti.«

Kajetan ni vedel, kam naj gre, kaj naj si misli. Vendar je to le vedel, ne prepričan je bil, verižico je spravil v trezor v banko. Na varno. Banko mu je priporočil Albert. Albert? Alberto?

Sedli so v taksi, brez besed. V mislih so obtoževali drug drugega, da goljufa, krade in ponareja. Kje je nenadoma nastala luknja. Kdo je tisti, ki goljufa, krade in ponareja?

Taksi je ustavil tik pred areno, sredi mesta in sedli so na stole v kavarnico, od koder je bil najlepši razgled na vhod v amfiteater. Pripravljali so letno predstavo Rigoletta, zato je bilo kot v panju. Ljudje so prihajali in odhajali, prenašali ogledala in slike, kulise in papirje in vse je bilo kot dobro namazano kolesje.

»Škoda,« se je končno oglasil Albert. »Tu bi morali predvajati samo Romea in Julijo. To je njuno mesto, samo to.« Hitro je še dodal: »In seveda tvoje slike, Uroš, te bi morale tudi biti tu razstavljene.«

»Butec, osel,« je rekel Uroš in srknil kapučino, »slike bi se stopile kot med. Ali se mogoče norčuješ iz mene? Oh,« je zavzdihnil, »le zakaj imam take norce okrog sebe. Saj si vendar ti pripravil tu razstavo, ali ne?«

»Hladilne komore so,« je čisto mirno posegel v dogajanje Kajetan, »prelepih barv, že kar mavričnih odtenkov. Pravijo, da te barve izginejo, ko je slika ali dragocenost zaprta. Neka posebna substanca, ki pomaga ohranjevati stalno temperaturo je izum nekega norega znanstvenika. Imena ne ve nihče, izum so mu namreč ukradli in tako prihranili velike denarje.«

»Grem,« je rekel Uroš, »dobimo se v galeriji, čez približno dve uri.« Nič pojasnjevanj, nič razlag, kam in zakaj odhaja.

»Umetniki,« je zaničljivo prhnil Albert in plačal račun. »Greva,« je še rekel Kajetanu, »čaka naju veliko dela.« Pri tem pa je mislil na Bello, še malo ne na delo v galeriji.

Odpravil se je do Julijinega kipa in v senci balkona je opazoval obiskovalce. »Le kako je uspelo Shakespearu tako živo opisati ljubezen, ko pa vendar živi človek tega ne zna prav povedati.« Oblizoval si je ustnice, ko ga je presenetila Bella, rekoč: »Ljubček, imaš denar?«

7.[uredi]

Vidiš, delaš še pametnega, pa nič ne veš!« sem šepetala Frančku na uho. Ležal je namreč v bolnici, z zaprtimi očmi in aparati so uravnavali njegovo bitje srca. Na vsak način sem ga hotela prebuditi, ko me je sestra, ki je gledala tako usmiljeno, da bi jo najraje potisnila ven iz sobe, povlekla za rokav, češ, gremo ... dovolj je bilo!

»Jutri pridem spet,« sem rekla zelo na glas.

Na usta mi je pritisnila prst, naj bom tiho, seveda!

»Jaz ne bom tiho,« sem rekla, »ne morem biti tiho. Franček jo je tako nemarno skupil, da ne morem biti tiho. Razumete!«

»Kljub temu,« je bila neusmiljena usmiljena sestra, »dovolj je bilo. Še tega trenutka vam zdravnik ni dovolil.«

Zapustila sem Frančka in sedla na stol pred njegovo sobo. Nisem še mogla do kraja razumeti dogodka, ki se je zgodil tako nenadoma in tako nepričakovano. Vratar, ki je paket prinesel je ležal v neki drugi sobi in ni bil huje poškodovan. Bil je v šoku in tako pretresen, da mi ničesar ni znal in mogel povedati. Samo to, da je bil poštar nov, torej je bil izmišljen. Kaj pa je danes lažjega kot to, da se preoblečeš v poštarja.

»No,« je čisto tiho rekel šef, »kako je s Frančkom?« Stal je za menoj, nisem ga opazila.

»Oh,« sem zavzdihnila, ko je nadaljeval, »v neki vasi na obronku Pohorja so prejšnje dni, mislim, da je bil torek, oropali pošto. Zanimivo pri tem je, da so odnesli samo računalnik in slekli poštarja in njegovega pomočnika. Kaj bi rekla na to?«

Prasnila sem v histeričen smeh in krohotala sem se, kot bi se utrgal plaz.

»Saj ni res,« sem rekla, ko me je že usmiljena sestra potrepljala po rami, rekoč: »ali boste obiskali psihologa, morda psihiatra?«

»Ah,« sem rekla in zelo grdo pogledala sestro, »seveda, potrebovali bi psihiatra, gotovo, zagotovo bi potrebovali psihiatra. ampak le vi ... » sem pokazala s prstom v njeno glavo.

»Oprostite,« je rekel šef in me krcnil po prstu, »saj veste, ni še prebolela šoka. To je bilo prvič, da je na kriminalistiki eksplodirala bomba. Saj razumete,« je skušal pomiriti užaljeno sestro. Meni pa je rekel: »Pojdiva. Zunaj se bova lažje pogovarjala.«

Pred bolnico se je trlo novinarjev. Vsi so hoteli vedeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kdo je podtaknil bombo in kako sploh je na tako zavarovanem področju prišlo do eksplozije. Šef se je mršil kot hudournik in me vlekel za seboj, kot staro vrečo. Meni pa je bilo resnično vseeno. V glavi se mi je motala slika Frančka, ki je negibno ležal na tleh in lovil sapo.

»Tistega hudiča, ki je to storil, bi najraje kastrirala,« sem vpila in se na vsak način hotela izviti iz trdega prijema šefovih rok.

»Počasi,« me je miril, »počasi. Mar misliš, da smo stali križem rok in čakali na to tvoje ... no ... histerično vpitje. Zberi se, vendar! Saj si kriminalistka, ali ne? »

»Ne morem,« sem rekla in vlile so se mi krokodilove solze, »ne morem. Komaj sem dobila partnerja, človeka, ki mi je stal ob strani in mi veliko pomagal, pa se zgodi nekaj takega.«

»Franček ima veliko možnosti, da se pozdravi,« je rekel šef, »veliko, da veš. Če boš pa ti letala kot izgubljena kura in mu parala živce, pa tudi meni, potem se bo pač to nekoliko zavleklo. Zberi se in na delo.«

»Imamo že kaj novic, kdo je podtaknil bombo?«

»Vzeli smo vzorce, poslali smo jih v laboratorij, pregledujemo posnetke obiskovalcev, raziskujemo in delamo. Kaj pa si mislila? Aha, še to me zanima,« me je končno spustil iz jeklenega objema njegovih rok, »to me zanima, ali boš preiskavo vodila sama, ali naj določim nekoga drugega?«

»A, a drugega, kaj pa mislite,« sem zavpila, takoj nato pa sem se zbrala in mirno rekla: »Le koga neki naj bi izbrali, če ne mene! Seveda bom to storila jaz. Sama. Samcata. In pika!«

»Torej sem lahko miren,« je na pol smeje rekel šef.

»Tisoč odstotno miren,« sem resno rekla.

»Potem pa ... srečno! Imam še drugo delo,« je rekel in me zapustil. Slonela sem na ograji pred bolnico, božalo me je dopoldansko sonce in po glavi je mrgolelo dogodkov in podatkov. Predvsem pa vprašanj: zakaj, zakaj bomba na kriminalistiki? Nikjer nisem našla povezave, še manj vzroka, le posledice so bile preveč krute.

Postajamo evropska država, z ameriškimi manirami, terorizmom in neko čudno demokracijo, kjer se vsakdo na vse spozna. Še huje, vsakdo sme in lahko uresničuje svoje zamisli, pa če tudi na terorističen način. Če samo pomislim, koliko prijav pride zaradi fizičnih vlomov, ki jih seveda obravnavamo kot kriminalno dejanje, poleg tega pa psihično nasilje, kot je vdiranje z glasbo in raznimi vrtalnimi stroji ter kričanje, nikogar ne zanima. Pa toliko sem že napisala o tem, šef tudi ve, nič se ne premakne. Nevidni sovražnik kosi po stanovanjih, kjer si prebivalci želijo samo miru. Sicer pa, rana od udarca se zaceli, rana od psihičnega nasilja pa te pripelje v psihiatrično bolnico. Končno bi bilo še najbolj prav, če bi šla kar na dopust. Ampak, kam naj dam vse te misli in pomisleke, kam, če pa gredo vedno z menoj.

Iz žepa sem vzela cigareto, da bi si jo prižgala, ko je pred menoj ustavil taksi. Izstopili sta dve ženski, rekoč: »Z nami pojdeš!« Porinili sta me v avto, s cigareto v ustih in vžigalnikom v roki. Ne vem, zakaj sploh pisniti nisem mogla.

8.[uredi]

»Ah,« je zavzdihnila Barbara, »kako lepo je malo biti sam.« Sedla je v naslonjač, v knjižni omari, tam kjer naj bi stal fotoalbum, je sevala praznina. »Moj album, kje je moj album,« je rekla. Debela knjiga pa je ležala odprta na tleh. Na strani, kjer je posnetek prihoda v New York pa je manjkala slika. Vrnili so se spomini, dogodki, ki bi jih najraje pozabila.

Mlado dekle je prvič potovalo z letalom. Njena nosečnost ji ni povzročala težav, zato je bilo veselje nad izzivom še toliko večje. Barbari se je želja izpolnila. Strokovno usposabljanje v New Yorku je bilo del njenega študija, del, ki ga ni hotela zamuditi za nobeno ceno. Kljub temu, da je doma veliko delala, je vseeno plačala previsoko ceno za to svojo ambicijo.

Carinske formalnosti so bile res samo formalnosti. Štipendistka Sklada za nadarjene študente umetnosti je imela odprto pot. V rumenem razmajanem taksiju sredi New Yorka se je počutila kot kraljica na potovanju okrog sveta. Tega, do kam in kje je njena sobica, no, tega ni vedela. Zanesla se je na taksista in naslov, ki mu ga je pokazala na zmečkanem in tisočkrat pogledanem papirju. Ustavila sta se pred lepo, a nizko zgradbo, ki je imela veliko kletko, polno koles. Od najmanjših do največjih.

Taksist je v polomljeni angleščini zahteval plačilo in zelo hitro odpeljal. Barbara pa je stala pred hišo in gledala, nekaj časa naslov na papirju, pa spet naslov na hiši. Bil je pravi. Definitivno je bil pravi. Povzpela se je po stopnicah in zazdelo se ji je, da je vse to že doživela. V sanjah.

»Saj res,« se je udarila po čelu, »vse to verjetno sanjam. Kaj pa zdaj? So to sanje, ali resnica?« 

Stresla se je kot cerkvena miš, ko zagleda škofa in sedla na stopnice. Njena prtljaga ni bila težka, ne velika, v njenem telesu se je premaknil otrok. Prvič, in bila je popolnoma sama. Jurij o tem sploh ničesar ni vedel. Tako, kot je prišel v njeno življenje, je tudi odšel. Njegove laži so imele tako kratke noge, da bi ne dosegle niti njene kože, kaj šele srca. Sicer pa, le kako je lahko mislila, da bo njen ljubimec, oče njenega otroka sploh ostal pri njej. Vendar ... doživetja ji pa nihče več ne more vzeti.

V tem čepenju in premišljevanju jo je zdramil stanovalec hiše in jo vljudno prosil, naj se umakne.

»Seveda, takoj,« je rekla v slovenskem jeziku in se nasmehnila.

»O,« je navdušeno rekel moški, »Slovenka v New Yorku. Odlično.«

»Ko je bil mlajši,« je pomislila in se zagledala v njegove modre oči, »je bil gotovo zelo lep moški.«

»Moje ime je ... recite mi kar On,« se je nasmehnil. »In vaše?« je dodal.

»Ona,« je rekla Barbara in tudi ona se je nasmehnila.

Pomagal ji je po stopnicah, s prtljago je bila sila nerodna in ni vedela natančno številko svojega stanovanja. Ko sta prišla do številke 11, takrat se je spomnila in rekla: »Tu stanujem.«

Odklenila je vrata, On je odšel, rekoč: »Se bova še kaj videla?« Obstala je sredi sobe, sredi širnega sveta, sama, sredi New Yorka, mesta njenih sanj. Kaj in kako naprej, o tem bo premišljevala jutri. »O Scarlet,« je zavzdihnila, »kako pripraven in pomemben stavek za moje življenje. O tem bom premišljevala jutri!«

Zasanjano je zrla skozi okno, opazovala promet in kolesarnico, od koder so neprestano vozili kolesa. Ena noter, druga ven. Moški s stopnišča, On, pa je ob tem prešteval denarce in se nasmihal. Njegov nasmeh pa še zdaleč ni bil tako prijeten, kot tisti na stopnišču.

»Oh, ne,« si je rekla Barbara, »takšne stvari se dogajajo samo v filmih. Nemogoče, da bi bila jaz, jaz, neugledna in neznana ženska, prvič v New Yorku, deležna nečesa takšnega.«

Veselo se je obrnila stran od okna, pričela pospravljati svojo prtljago in nameščati knjige po policah. Ni jih bilo veliko, bile pa so njena ljubezen in skrb. Enoletni študij umetnosti ji bo gotovo v Sloveniji pomagal do ugledne službe, še več, priznanja in slave.

»Domov pridi sama,« ji je zabičala teta, ki je skrbela zanjo. »Sama.«

O njeni nosečnosti ni hotela ničesar slišati. Jurij je bil zanjo samo moški, človek, ki je izkoriščal ženske.

»Le kako je vedela,« se je spraševala celo pot do sem. »Le kako?«

Minevali so dnevi, tedni in meseci. Barbara se je počutila v tujem mestu kot doma. Skoraj vsak dan se je srečala z gospodom On, in še do danes ni vedela, kako mu je ime. Razdalja med njenim stanovanjem in univerzo je bila tako kratka, da ji je nekega dne rekel, naj si pač sposodi eno izmed koles v kolesarnici. Zelo mu je bila hvaležna.

»Še prehitro bo vse minilo, vse,« je premišljevala med tokratno vožnjo s kolesom. Oviral jo je namreč trebuh in otrok je bil nemiren, bolj kot ponavadi. Še dober mesec, do poroda je bilo še dovolj časa, da bo uredila vse potrebno za posvojitev. Če se seveda nekega dne ne bi pojavil Jurij.

»Otrok je moj,« je rekel in se ustavil pred njo, ko je s kolesom hitela na predavanje. Nič dober dan, ne, kako si, se dobro počutiš, nič!

Barbara je padla s kolesa, kot klada, na tla pred njim in ni mogla spregovoriti niti besede. Presekala jo je huda bolečina, padla je v nezavest.

To je Jurij tudi hotel. Žensko je stlačil v avtomobil, kolo pa pustil na cesti. Odpeljal jo je v porodnišnico, kjer je Barbara rodila. Dečka. Vendar, do takrat, da se je prebudila iz nezavesti in rahle kome, je Jurij že izginil. Z otrokom vred.

V porodnišnici so ji povedali, da ima otrokov oče pravico otroka vzeti, če mati ni sposobna skrbeti zanj. Pokazali so ji list papirja, z vsemi potrebnimi podpisi in žigi, da se odreka otroku. Ni se mogla načuditi slovensko-angleški dokumentaciji, še več, podpisane so bile priče, ki naj bi potrdile njen pristanek. To, da bi počakali na Barbaro, da se prebudi in sama odloča, tega nihče ni pomislil. Jurij je bil avtoriteta na medicinskem področju, torej je imel dovolj zaščite v teh krogih.

Barbaro so po nekaj dneh odpustili, ji povedali in razložili, kakšne pravice ima. Torej, očeta njenega otroka lahko toži za skrbništvo, če ga bo seveda dobila. Začudeni nad njenim revoltom, ji kaj drugega sploh niso ponudili.

9.[uredi]

Kajetan je prešteval kolesa v kolesarnici. Eno je manjkalo. Vedel je, da se je Barbara odpeljala na predavanje, že zjutraj. Potrkal je na njena vrata. Nihče se ni oglasil. Ne zvečer, ne drugi dan. Zato si je pri hišniku sposodil ključ in vstopil. Barbare ni bilo. V sobi je bilo vse tako kot ponavadi, kar pa je bilo še bolj čudno. Nihče, ne hišnik in ne ostali stanovalci niso vedeli povedati, kje je Barbara.

Besno je zaloputnil vrata in še bolj besno stopal po stopnišču, do kolesarnice.

»Ta koza,« je rekel, ko je pregledoval kolesa, »ta koza,je vzela prav to kolo. Prav to!«

»Kje je načrt,« je rekel moški za njim, »Kam si ga shranil?«

»V kolo,« je trdo rekel, »tako kot ponavadi. Nisem mogel vedeti, da bo tokrat vzela prav to kolo. Še nikdar ga ni, ker se ji povedal, da je moje in se z njim vozim samo jaz.«

»Vsaka stvar je enkrat prvič,« je skozi zobe stisnil drugi. »Kolo poišči, kjer ga veš in znaš.«

Odšla sta v njegovo stanovanje. Tam je bila že zbrana družba moških in žensk. Vsi so srepo strmeli vanj, kje je kolo!

Pritisnil je na gumb in soba se je v trenutku spremenila v vohunski center. Kamera, ki je posnela Barbaro, in tudi vse stanovalce, je bila nameščena na manšetnem gumbu, ki je bil nemarno položen poleg ure na omarici. Pri pregledovanju posnetkov nihče ni našel niti najmanjšega suma o tem, da bi bila Barbara povezana s katero koli organizacijo. Na velikem zaslonu na steni se je pojavila slika slovenskega predstavništva v Ameriki. Vse, od najmanjše podrobnosti, pa tja do velikega kadra ambasadorja. Slednji je namreč v roki držal papir, kjer je bila napisana grožnja, da bodo pravi Slovenci, čistokrvni Slovenci razstrelili ambasado, če še kdaj zaposlijo kakšnega tujca.

»Si ga videl,« je rekel Kajetan, »kako se trudi ostati miren. Še ne ve, da so mu šteti dnevi.«

»Misli, če je v Ameriki, da se potem lahko obnaša kot Američan. Le kaj mu je treba zaposlovati lezbijke in homoseksualce, če pa imamo dovolj pravih in prav usmerjenih Slovencev doma,« je rekla ženska in obliznila ustnice od veselja, da bo priča Sodomi in Gomori.

»Molči,« je rekel ženski Kajetan, »vse ob svojem času. Vse smo dogovorjeni, zato se je potrebno držati načrta.« V rokah je držal beležko, kljub temu, da se je na ekranu računalnika že prikazal seznam ljudi, ki bodo potrebni posebne obdelave. Medicinske in psihološke.

»Kolesa so pripravljena,« je rekel nekdo izmed njih. »Barbarinega sicer ni, kdo bo nosil krivdo ... to naj pove sam,« je mrko rekel in s prstom pokazal na Kajetana.

»Ne pozabite, tu je Amerika. Tu je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Torej tudi drugačna spolna usmerjenost in ženska enakopravnost. Barva kože pa je že postala tako nepomembna, da bo treba spet sprožiti kampanjo proti nečistim rasam.«

»Saj imamo doma tudi takšne razmere,« je rekla ženska. »Slovenci, pravi Slovenci kar izginjamo. Še dobro, da je propadel referendum o umetni oploditvi samskih žensk. Pomislite, kaj bi bilo, če bi semena uvažali iz Afrike ali Kitajske. To nam je uspelo preprečiti. Hvala bogu.«

»Baba nora,« je rekel »ali sploh veš, kako bi služili. Bajno bi služili. Tako pa ste vse zapackali. Še kako se tu pozna ženska kurja pamet. Če samo pomislim, da ste samo posoda, brez pravic, brez pameti, samo telo, ki ga moški lahko obdela ali zavrže, me ob takšnem govorjenju malodane zadane kap!«

Ženska je planila s stola in se zakadila vanj, ko je vreščala: »Od kje pa si ti prišel, od kje? Iz votline, tam daleč nekje v hribovju, kjer je bog pozabil na tisti konec... »

»Morda,« je cinično in mirno rekel, »vendar sem še vedno moški. Brez mene ste nič, veliki nič!«

Kljub zaničevanju, ki ga je čutil do žensk, drugače mislečih in drugače usmerjenih, pa tudi do oblasti in avtoritet, je bil skrajno previden. Ni hotel naravnost in takoj povedati vsega, predvsem pa ne tej zmešani babi, ki ne zna logično in trezno misliti. To skupino je potreboval za krinko in delo. Vsi so namreč delali v bolnici, imeli so dostop do laboratorijev in skladišč. Bili so pomemben člen v njegovi verigi umetnega oplojevanja žensk z biomedicinsko pomočjo. Sklenil je, da bo odpotoval tisti dan, ko bo bomba na ambasadi uspešno aktivirana.

»Še kako bodo potrebovali slovenske ljudi, še kako. In on jih bo imel na zalogi.«

Kajetan pri svojem študiju ni bil tako uspešen. Prijatelj Jurij je vse opravil z levo roko in Kajetana je prekosil v marsičem. Tudi v resničnem življenju se je bolje znašel, še več, Jurij je kljub vsemu veljal za bolj pridnega in pametnega človeka. Vseeno pa brez Kajetana tega projekta ne bi speljal. Prijatelja je potreboval za običajna, »umazana« dela, kot so prepričevanje ljudi in iskanje denarja. Prav Kajetan mu je pripeljal mlado študentko Barbaro, ki je bila pripravljena sodelovati pri poizkusu. Sprva samo za denar, a kaj, ko človek srcu ne more ukazovati. Ljubezen pride, pa če hočeš ali ne. Ambiciozna Barbara pa je kljub vsemu pristala na kupčijo. V zameno za enoletni podiplomski študij v Ameriki.

10.[uredi]

V avtu so sedele tri ženske, s temnimi očali in v nekih čudnih cunjah. Na očeh sem imela kopreno in glavo razbeljeno kot plavž. Tako butasto sem se dala ujeti, da sploh ne morem verjeti.

»Nič vam ne bomo storile,« je rekla ena izmed njih. »Gre samo za to, da se boste zavedali, kako pomembno je, da ničesar ne ukrenete v zvezi z bombo na kriminalistiki. Gre za naša življenja,« je rekla ena izmed njih.

Vozile smo se že zelo dolgo. To sem sklepala po tem, da smo že zdavnaj prispele na Primorsko, torej ven iz Ljubljane.

»Ali ste nore,« sem rekla, ko sem zagledala belo cerkvico na ovinku, ki loči dve vasi. »Saj smo skoraj že pri cestninski postaji Videž, zaboga!« sem rekla jezna. »To pomeni, da ste me ugrabile, ali ne?«

»Molči,« je rekla mlajša. »Molči, že tako je vsega preveč.«

»Kdo ste,« sem hotela vedeti.

»Ni pomembno, sploh ni pomembno.«

Če bodo ženske vztrajale pri svojem načrtu, bo zadeva postala pošteno resna. Začutila sem oster pik v roko in spet sem omedlela.

»Najbolje je, da kar spi,« je rekla najstarejša. »Prišel bo čas, ko bomo povedale vse. Zaenkrat pa še nič,« je spet rekla najstarejša.

»Mami,« se je oglasilo dekle, »zaradi spora s papanom ti ne bi bilo treba storiti tega. Policija res ni tako nora, da bi ne iskala svoje uslužbenke.«

»Tudi sanja sem ji ne, kje naj iščejo.«

Ob cesti je nenadoma ustavila, in rekla: »Mislim, da bomo morale levo, Hrastovlje so nekoliko niže. Tam jo odložimo, potem pa naj ugotavlja, kaj se ji je zgodilo. Podpisale bomo papana, sled bo, jeza pa na obeh straneh. To je prva reč, pametna reč, ki sem jo storila od kar sem se vrnila iz psihiatrične bolnice,« je še rekla.

»Mami ... mami ...« sta rekli dekleti, »ne stori tega ... prosim.«

»Je že prepozno,« je rekla trdo. »Me se bomo odpeljale po istrski vinski cesti in nihče ne bo ničesar posumil.«

»In kje je papa?« je rekla najmlajša.

»Že kje,« je rekla mati in po zemljevidu iskala pravšnjo lokacijo, kjer naj bi me odvrgla. Ni vedela, da sem premaknila roko tako, da je nekaj tekočine steklo mimo. Omedlevica je bila samo trenutna, megla na očeh pa ni motila poslušanja.

»Očetovi poizkusi so nas že pregnali iz Amerike,« je rekla starejša hči. »Pa tako rada sem bila tam.«

»Vse bo še dobro, dobro bo.« Zavila je s ceste, ustavili smo se v Ospu, nekoliko niže, v vinski kleti.

»Potrebna sem pijače,« je rekla, »žejna sem.«

»Midve tudi, in kaj bomo storile s kriminalistko?«

»Nič, nič zaenkrat. Ko se bo zbudila, bo tudi ona deležna hladne pijače. Saj nam pravzaprav ni nič storila.«

»Kako da ne, seveda je,« je sovražno rekla najstarejša. »Tiralica, ki jo je podpisala ona je za mojega očeta ... mojega papana,« je vedno bolj jezno kričala. »Ubiti bi jo morala bomba.«

»Nič bolj neumnega se nisi mogla spomniti,« je rekla mati, »ta tvoj ljubček, ali prijatelj, ali kar koli že je, Antonio, ni vreden počenega groša. Mar misliš, da boste aktivisti antiglobalističnega gibanja svet uredili z bombami, a?«

»Seveda ga bomo. Bombe ne bodo bombe, bombe bodo besede. To bombo je nesel na kriminalistiko samo zato, da je ustregel tvojim muham in maščevanju,« je strupena rekla starejša hči. »Vendar, povem pa, papana mi ne boš vzela in pika.«

»Bom,« je rekla mati, »vse bom storila, da ga nikdar več ne vidiš.«

Mlajša me je pričela stresati za ramo, ko sem samo šepetala in mrmrala nerazumljive besede. Nikakor se nisem hotela izdati. Izvedeti moram, zakaj so se pravzaprav te tri ženske tako amatersko lotile teh stvari.

Avto se je ustavil. Najmlajša je odprla prtljažnik od koder se je vsulo nešteto papirja, od letakov do stiropora in plastike.

»Tako,« je rekla, »Potrebno se bo preobleči. Na shod antiglobalistov bo treba priti primerno oblečen in opremljen.«

»Ne še,« je rekla mati, »najprej bomo odložili žensko, potem pa dalje. Zapri prtljažnik. Gremo naprej. Nimamo časa.«

Pošteno so me že bolele kosti in žejna sem bila kot kap. Le kaj za boga nameravajo? Enkrat so ugrabiteljice, drugič antiglobalistke, le kaj bo še sledilo. Mislim pa, da jim je primanjkovalo časa, zato je avto drvel z preveliko hitrostjo.

»Še malo,« je rekla mati, »potem pa smo rešene. Samo še malo. Papa bo dobil svoje, dokončno bo dobil svoje. Prasec.«

Le zakaj ni nobenega policaja, ko ga potrebuješ, sem si mislila in se trudila zbrati do te mere, da bom lahko iskreno zaigrala omamljeno žensko.

Avto se je ustavil tako hitro, da bi skoraj popadale ven. Pred avtom pa je stal moški.

»Papa,« je zaklicala prva, »papa,« je zavreščala druga hči, mati oziroma žena pa je samo rekla: »prasec.«

»Nova igra, stara finta,« je rekel, ko so izstopile. »Vrabci čivkajo, da ste amaterke. Popolne amaterke.«

»In,« je rekla žena, »in kaj potem. In, zakaj si tu?«

On se je obrnil proti avtu, kjer je zagledal mene in skoraj omedlel. »Saj to je več kot noro, s seboj imate pričo kriminalnega dejanja. Odlično. Saj sem vedel, da si pametna, ampak, da ti pamet sili iz slamnate glave, tega pa si nisem mislil. Očitno ti tudi sodnikova prepoved opravljanja vožnje ne zadošča, kaj?«

Prhnila je kot razjarjena kača, ko je rekla: »Tebi tudi ne. Svoj poklic upravljaš tu, kjer te ne poznajo tako dobro kot jaz ...« Skoraj isti hip, pa je zaklicala: »Jurij ... Jurij ... » ker me je videla izstopati iz avtomobila. »Pazi!«

Jurij se je obrnil z vesoljsko naglico in me tako močno udaril v prsi, da sem zletela daleč po pobočju. Drgnile so me veje in prebadala trnje, kosti so hreščale, ko sem pristala na nekem previsu. Sam bog vedi, kje?

11.[uredi]

Razstava v Veroni je doživela popoln uspeh. Zbirka je bila razgrabljena v nekaj dneh. Albert je tudi tokrat izpolnil svojo nalogo. Razstava sicer ni bila pripravljena v Areni, vendar je bila hiša odlična lokacija. Le malokdo je lahko šel mimo, ne da bi se ustavil in pogledal umetnine iz Slovenije.

»Kje je Albert,« je vprašal Uroš. Kajetan je samo buljil vanj, nič ni rekel.

»Brez skrbi,« je vseeno spregovoril, »če bi bilo kaj narobe, bi že vedel.«

Pohval in čestitk ni bilo ne konca, ne kraja. Uroš je imel že čisto potno roko, ko je pristopil starejši gospod, uglajene zunanjosti in svetovljanskega videza.

»Vesel sem, da srečam rojaka v tuji deželi. In še uspešnega,« je rekel, ko se je predstavil. »Moje ime je ... recite mi kar On!«

»Sedite ... tako je vroče,« je rekel Uroš, ko je ponovil, »kako ste rekli, da vam je ime? »

»On,« je rekel On in se nasmehnil. »Tudi to je ime, mar ne?«

»Nenavadno,« se ni dal odgnati Uroš, ko ga je obiskovalec že vprašal: »Ste že kupili nov roj čebel?«

To pa je bil pogovor, debata, ki bi in je Uroša močno zanimala. Prišleku je pokazal stol ob steni, in rekel: »Sedite. Kaj veste o čebelah? Jih gojite tudi vi?«

»Navdušen sem nad slovensko avtohtono pasmo, Apis Carniolo, je pa res, da je težko priti do zaroda. Tokrat pa upam, da mi boste vi pomagali. Ali so slike in reliefi na razstavi obdelane z voskom in medom z vašega pašnika?«

»Smešno,« je pomislil Uroš, »ko se nekdo zanima za čebele, pozabim na vse.« Rekel je: »Doma imam čebelnjak, torej sem poleg slikarja tudi čebelar. In vi?« je spet vprašal. »Imate tudi vi čebelji roj?«

»Ah, ne, tega nimam. Zanimam se samo za čebele, ker so to živalice, ki naj bi bile vsakomur za vzgled. Tu mislim predvsem na pridnost in prizadevnost. Pa tudi na njihovo ureditev v panju ... no, iz tega bi se človek lahko marsikaj naučil, mar ne?«

»Čebela je torej žuželka, ki naj bi imela tri naloge, te so: se izleže, piči in umre,« je rekel Uroš z rahlim ciničnim nasmeškom in nenavadnim bleskom v očeh.

»Aha,« je rekel sogovornik, »malo me preizkušate. Mislim, da je čebelja družina biološka enota, ki se sestoji iz delavk, matice in trotov,« je rekel On in vrnil cinični nasmeh. »Jaz se ukvarjam z medicinskimi raziskavami, torej je moje zanimanje za čebele drugotnega pomena. Pritegnila me je vaša razstava, zato sem tu,« je še rekel.

Že je hotel oditi, ko je Uroš rekel: »Ne zamerite, sem pač občutljiv, če nekdo slabo govori o čebelah. V znak sprave vas vabim na večerno zakusko pred amfiteater. Pridete?«

»Le zakaj tratimo čas s prepiri,« je rekel On, »pridem. Seveda pridem.« Urošu se niti sanjalo ni, da je bila ta predstava do potankosti premišljena, njegova Ahilova peta pa je bila poznana daleč naokoli.

Pri izhodu se je vanj skoraj zaletel Albert, ki pa je gosta samo ošinil s pogledom, a se je kljub temu stresel po celem telesu.

»Videl sem ga v banki,« je šlo skozi Albertove možgane.

»Nikar tako ne nori,« je razdraženo rekel Uroš, ko se je Albert ves zadihan ustavil pred njim.

»Kako se ti zdi,« je že mirno vprašal Albert. »Si zadovoljen?«

»Kaj je novega v banki,« je nadaljeval razdraženo Uroš.

»Denar je nakazan, kot je bilo dogovorjeno. Vendar zadnje pošiljke ni bilo in zahtevajo pojasnilo.«

»Kajetanu bom zavil vrat. Še danes!«

»Bil sem tudi pri čebelarju, ki je pripravljen prodati roj čebel,« je nadaljeval Albert, da bi malo omilil nastalo situacijo.

»Ja, seveda, potem pa svizec ... Ne nori! Le kdo bo prodal domači roj, kdo? Sta spet z Bello nekaj pogruntala, a?«

»Kako, prosim, s kom?« se je delal nevednega.

»Kako, s kom? Z Bello vendar. Kaj misliš, da imam oči samo na pol odprte in pamet izsušeno, kaj?«

On je opazoval dogajanje in zelo je bil zadovoljen, da je pravočasno prišel v Verono. Doma, v Sloveniji tega ne bi mogel izpeljati. Denar, ki mu ga je pošiljal Kajetan, je bil nadvse dobrodošel. Poizkusi se bodo lahko nadaljevali. Samo, kje bo dobil toliko naivnih deklet, da bo lahko pocenil »proizvodnjo.« Doma, v Sloveniji. sicer pa, je premišljeval dalje, Kajetan je postajal vedno bolj nezanesljiv, površen in naveličan. Tudi njega bo potrebno še obdelati.

Urošu pa se je zazdelo, da je končno našel prijatelja, ki se spozna na umetnost in čebele obenem. Pa še tako svetovljanski je. Povabil ga bom domov, se je odločil. Tako bo, povabil ga bom domov. V moj labirint. K mojemu čebelnjaku.

12.[uredi]

Barbara je bila najbolj srečna takrat, ko se je Uroš odpravil na potovanje. Čas v službi je drvel z vesoljsko naglico, doma pa se je nenadoma ustavil. Vse je bilo tako mrko in težko, da je vedno teže prihajala domov. Njeni dve hčeri je nista potrebovali več toliko, da bi imela občutek, da dela nekaj koristnega. Hvala bogu, tam zadaj za hladilnikom ima shranjene male stekleničke konjaka. To jo bo poživilo.

»Dobro sem se spomnila,« je rekla sama sebi, »male stekleničke so tako majhne, da jo lahko spravim tudi v žep, če bi slučajno kdo izmed ... Uroš ali hčeri kaj brskali. Pa še v smetnjaku se ne pozna preveč. To se kar razgubi. Fantastična ideja,« se je zakrohotala. Tega, da je pila, ni mogla več tajiti. Vsaj doma ne. V službi pa je bilo dnevno nešteto priložnosti, saj so se kar vrstile delegacije iz sveta in Evrope, ki so potrebovale njen podpis. Tu in tam ni bila prepričana, da je vse po pravilih, ampak ta strah ji je pregnala dobra večerja ali kosilo. Z oblico hrane in še več pijače. Vse manj je opravljala svoje delo, delo za katerega je študirala in plačala tudi previsoko ceno.

Iz kopalnice je bilo slišati jok in bruhanje.

»Ah, mogoče imam prisluhe,« si je rekla in srknila iz male stekleničke. Jok in bruhanje pa se je še kar nadaljevalo. Odšla je do kopalnice in obstala pred vrati. Res je nekdo bruhal, nekdo je jokal. Ne, jokala je Hana. Bruhala je Hana.

Odhitela je v kopalnico in vkopana obstala pred hčerko, rekoč: »Hana, dragica, kaj je sedaj to? Kaj se je zgodilo? Kaj si pojedla?« Njen smrdeči dah iz ust, po alkoholu pa je Hani povzročil dodatni napor.

»Nič nisem jedla,« je zavpila Hana in si pogladila povsem zlepljene zelene lase. Barbara se je zgrozila, ko je zagledala črno pobarvane nohte na zelenih laseh in na pepelnato sivem obrazu dekleta, ki je njena hči.

»Hana ... Hana ... kaj se je zgodilo?« je hlipala. »Kje pa je Cita?«

Dekle je še kar bruhalo.

»Kje je Cita?«

»Pri Albertu, oziroma očetu v Veroni,« je izdavila med bruhanjem.

»Noseča sem,« je zakričala Hana, »zdaj pa pojdi ven in mi daj mir.«

»Prilegel bi se mi požirek,« je rekla Barbara.

Hana se je obrnila k materi, jo srepo pogledala in sedla na školjko. »Tako,« je prhnila, »vsaka stvar ti prav pride, samo, da imaš konjak, kajne.«

»Kdo je oče ... kaj pa šola ... kaj pa študij ... ali oče ve?«

»Nihče ne ve, samo ti in zdravnik, ki je opravil poizkus.«

»Poizkus?«

»Posodila sem telo, ne, podarila sem telo za umetno oploditev. Dobila sem velike denarce, ko bo otrok rojen pa dobim še več ... Bolj bom bogata kot ti, ki za drobiž letaš v službo. Sicer pa je vse v dobrobit znanosti.«

»Saj se ti je zmešalo, popolnoma zmešalo,« je rekla Barbara.

»Prav toliko, kot vsem,« je dvomljivo odgovorila Hana. »Popoldan dobiva obisk. Pride zdravnik, ki je to opravil.«

»Tožila ga bom ... kar naj pride. Kaj takega, svet je ponorel in ti zagotovo tudi.«

Čeprav je Barbara živela življenje, ki je obremenjeno s preteklostjo, je vendar upala, da se bodo stvari slej ko prej uredile. Tako dobro, kot jim je šlo sedaj, ko je Uroš uspel prodajati svoje slike, jim ni še šlo nikdar. Le zakaj je usoda na tako krut način vrnila udarec.

»Kdaj se vrne oče, pa Cita ... kako naj povem ... kako mu boš povedala?«

»Ah, Cita,« je rekla Hana, »draga mati, Cita pa je Cita. Saj veš. Malo trave, malo antiglobalističnega gibanja, malo potovanj, pa še kakšen moški ... Vse to je Cita. Sicer pa si jo ti pahnila v nesrečo. Pustila bi ji Alberta, pa bi bila srečna. Normalna.« 

»Alberta ... kako Alberta. Albert je vendar očetov prijatelj, njegov sodelavec, njegov restavrator ... Albert je ...« ni mogla dokončati. Sesedla se je kar na tla v kopalnici in pričela hlipati.

»Alberta ... da ... Alberta. Kaj nisi opazila, kako je zaljubljena vanj. Zanj bi bila pripravljena iti tudi na konec sveta, ampak ne, najina mati mora vedno vse pokvariti. Vedno mora biti prva in najbolj zanimiva, najbolj pametna in najlepša ... Popivaš tudi zato, da nisi lačna, da ti alkohol ubija in izniči še tisto malo hrane, kar je zaužiješ. Imaš pa idealno postavo za svoja leta, idealno ...« se je pričela krohotati Hana. »No, ali ni to res?« Srepo se je zazrla v mater in prešinila jo je misel, da je tokrat šla predaleč. Vendar ni mogla zaustaviti vse jeze in gneva, ko je še rekla: »Z Albertom sta neprestano tičala skupaj, ali ne?«

»Albert je ... Albert je ...« ni mogla več Barbara. Hana je pozabila na sočutje. Preveč se je vsega nabralo, zato je mrzlo rekla: »Na okenski polici si pozabila pismo.«

»Ah, ne ... nisem ga pozabila. Hotela sem, da ga kdo najde. Nisem imela moči povedati tega, kar piše v pismu. Kar preberi.« je rekla in odšla iz kopalnici. »Grem v čebelnjak.«

»To je začetek konca,« je hlipala. »To je konec, dokončno konec.« Srknila je iz male stekleničke in, ko je vstopala na Urošev posvečen kraj, je bila prepričana, da bo vse uničila. Čebele, slike, panje in dragocenosti, ki so ukradene, a so naložene v prostoru pod čebelnjakom. toliko vendarle ni nora, da bi ne videla in vedela, kaj se dogaja. Po srečanju z Albertom je Uroš pričel delati reliefe, pod katere je lahko lepil ukradene slike in dragocenosti iz cerkva. Nihče ni vedel, kaj se skriva pod debelo plastjo barve in pod grobimi in velikimi kosi, ki so bili naloženi vrh nje. Slike, križci, zlato. Monštrance pa so bile prelestni vrči, napolnjeni z medom ali medico.

»Zob za zob, glavo za glavo,« je rekla, ko je treščila še nedokončano sliko po tleh.

13.[uredi]

Na kriminalistiki je spet vrelo. Franček je bil še kar v bolnici, jaz pa sem z mavcem na roki in nogi ugotavljala, da smo pošteno zašli. Na srečo sem tako lepo padla po strmini, da sem bila samo polomljena, glava pa je ostala cela. Pastir, ki me je našel je sicer poklical policijo, zdravnika pa ne. Čeprav sem mislila, da imam krhke kosti in slabe živce, pa sem padec prenesla kot najboljši kaskader. Tudi to sem se naučila v šoli, še več pa v praksi. Kaj hitro sem bila povezana in ena noč, preživeta na urgenci me je popolnoma spravila k sebi.

Z največjim veseljem sem se vrnila na delo. Spet sem bila v stari pisarni, kjer bom ostala do takrat, da popravijo najino skupno, ki jo je razdejala bomba. Upam, da bodo strokovnjaki temeljito pregledali teren, da bodo le našli sled za mojimi ugrabiteljicami. Samo ime, Jurij, to ni nič. Koliko Jurijev pa je v Sloveniji? Na žalost si nisem zapomnila registrske številke avtomobila, pa tudi znamke ne. Še danes imam rahlo meglo na očeh in moram s povečevalnim steklom pregledovati drobno tiskane dokumente.

Vrstili so se faksi, ki so grozili, da bodo razstrelili ambasado, ker smo preveč »ameriški« in se prodajamo evropski skupnosti in skupnemu trgu. Antiglobalisti so bili tudi rasisti in pomočniki ljudi, ki so prodajali spermo.

»Občutek imam,« je rekel šef, ki je stopil v pisarno in me prav milo pogledal, »občutek imam, da je nastala neka čudna praznina. Dogodki, ki so na videz tako različni, morajo imeti rdečo nit. Vendar ... » Tu sem ga prekinila, ko sem rekla: »Iskati moramo Jurija ... kdo je pravzaprav Jurij?«

»Iščemo, že iščemo. Tu je še Uroš.«

»Slikar?«

»Da, slikar. Jutri se menda vrne iz Verone. Prodal je vse svoje slike. Zanimivo. Umetniki doma še knjige ne morejo prodati, v tujini pa nekdo, ki je doma nepoznan, prodaja slike za med.«

»Saj ima čebelnjak,« sem rekla, »zato gredo za med.«

»Tu nekaj smrdi,« je rekel šef.

Vstopil je policist.

»Spet smo dobili obvestilo, da so oropali cerkev. Odnesli so zlate predmete in izrezali so oltarno sliko.«

»Hudiča,« je rekel šef. »Kaj tega še ne bo konec?«

»Tokrat grem sama pogledat kraj dogodka, zločina,« sem rekla in se trudila vstati s stola.

»Najbolje bo tako,« je rekel šef in se naredil, kot bi sploh ne bila polomljena. Rekel pa je vendarle: »Če si se že rešila iz tiste police, ko bi lahko izgubila življenje, se boš znašla tudi na tistem lepem hribčku, kjer stoji cerkvica. Naj gre nekdo s teboj.«

»Aha ...« sem rekla in pogledala policaja, ki je dvignil roke. Ni imel želje, ne, upirala se mu je ta naloga.

»Ti pojdeš z menoj,« sem pokazala vanj. Bilo mi je prav vseeno, kaj si misli. Sicer pa, če so policisti pri maši za duhovno razsvetljenje, bodo pa še zaradi uradne dolžnosti v cerkvi.

Na moje presenečenje nama je šef postregel s kavo. Saj sem rekla, sem si mislila, tokratni dogodki so res popolna zmešnjava. Tudi šefu se je obrnilo. Ob tem se je tako prisiljeno nasmehnil, da sem vedela, kam pes taco moli. Vse mu je šlo čez rob. Bal se je za Frančka, težko je gledal mene, vso v mavcu in v modricah.

»Saj bova šla,« sem rekla in srknila iz skodelice. »Saj bova šla,« sem ponovila in tudi policist je pokimal. Ta čudna energija, ki je zavela po pisarni je očitno oplazila tudi njega.

»Greva, kar takoj pojdiva,« sem rekla policistu. »Vozil boš ti, ne ... vzela bova službenega šoferja. Tebe bom rabila za pomoč pri gibanju ... prosim, prosim ... mi boš pomagal,« sem bila prijazna. Ni bilo druge rešitve. Ne bom sedela doma in pestovala mavec, ko pa je Franček v bolnici in šefovo potrpljenje se bliža koncu.

Cerkvica na hribčku je bila popravljena do popolnosti. Z rumeno barvo ozaljšana zunanjost je dobesedno vabila v njeno notranjost. Stisnilo me je pri srcu, saj to je resnično božanski občutek. Cerkev se je svetila vsa v zlatu, od sonca in odsevi na obzidju so bili svetlo zeleni. Okoliška vasica, kjer so vaščani gojili predvsem vinsko trto in sadje, je bila idilična. Na cerkvenih vratih pa je stal duhovnik in naju čakal.

»Uf,« sem rekla in se močno opirala na policista, »kako visoko ste.«

»Bog z vami,« je rekel duhovnik. »Upam, da ste pravi. Imate kakšno izkaznico?« Tega, da je po faksu dobil vse najine podatke in sliki, no, tega ni povedal.

»Pravi,« sem rekla loveč sapo in pokimala policistu naj pokaže izkaznici.

»Cerkev je bila zaklenjena, ko so odnesli dragocenosti, »je rekel in sklenil roke. »Le komu to koristi. Bog ga vidi, ga bo že udaril.«

»Počasi,« sem rekla, »brez groženj. Kakor vem, človeka najbolj udari lastna lopovščina in neumnost. ni da bi še koga klical, pa naj bo to sam gospod bog.«

»Slika je iz 16. stoletja, monštranca in križ pa sta nova. Komaj smo zbrali denar. Vaščani so ogorčeni, mi pa tudi.«

Že sva hotela vstopiti v cerkev, ko je prišel šofer in sopihajoč rekel: »Telefon za vas.« Pod nos mi je molil mobik, in slišala sem reči šefa: »Našli so krivca. Vzemita samo podatke in poslikajta cerkev. Potem pa domov.«

14.[uredi]

Cita je pripotovala v Verono zadnji hip. Videla je samo slike, ki so jih že odnašali in kipce ter reliefe, zavite v slamo. Varnostnik, ki je vse to nadzoroval, je ni hotel spustiti v prostor, češ, da se bojijo tatov. Tudi to ni pomagalo, da je Uroševa hči.

»Pokličite očeta,« je histerično vpila in sedla na tla, rekoč: »Ne grem nikamor. In pika.«

»Pa nič,« je neprizadeto rekel varnostnik in pričel ogledovati pištolo. »Pa nič,« je ponovil.

Cita je v trenutku, ko je slednji pogledal delavce in pričel deliti navodila, stekla po hodniku, v razstavni prostor. Vendar varnostniku ni ušla. Dohitel jo je, jo zgrabil za lase in treščil na tla.

»Če rečem ne, pomeni ne,« je srepo zrl v mladenko. »Navodila so jasna. Mar bom zaradi neke punčare izgubil službo. To pa ne.«

Cita je pričela vpiti, v upanju, da je oče v bližini. Zaman. Uroš je sedel z Onim pri večerji in dogovorila sta se, da ga obišče v Sloveniji. Bila je obupana. Ušla je od doma, povedala je samo Hani, mati bo zagotovo v skrbeh. Ko bi le ne pustila tistega norega pisma na okenski polici. Tako pa je vse prebrala, in obup, ki se je lotil ob tem je povzročil vsa ta nepremišljena dejanja. Biti spočet na tak način, živeti kot nepopoln in z nezmožnostjo reprodukcije ... to je bilo preveč. Mnogo preveč.

»Sem samo del neke pasme, poizkusa, delček medicinskega leksikona ...« je hlipala.

»Cita ... Cita ... kaj pa ti tukaj,« je rekel Albert. »Cita ...« je ponovil, ko je nadaljeval, »sem pa mislil, da se varnostnik norčuje. Res si ti.«

»O, bratec, moj polbratec, glej ga no,« je sarkastično rekla Albertu in ga brcnila v koleno.

»Kaj? Si nora? Kaj delaš?«

»Tebe brcam, bratec. Najraje pa bi te ubila. Kje je oče? Kje je oče?«

Tujec, ki je vstopil v njihova življenja, sploh ni bil tujec. Bil je del načrta človeka, ki je svojo akademsko kariero gradil na življenjih in hrbtih drugih ljudi.

»Po zakonu sva brat in sestra, da veš,« je rekla začudenemu Albertu. »Po zakonu samo, po krvi pa sva ... ko bi človek sploh vedel. Nikar ne reci, da nisi tega vedel.«

Albert je hotel ugovarjati, ni mu pustila. »Počakaj, počakaj malo, vse ti razložim.« S preplašenim srcem je zrla v moškega, ki ga je še do nedavna močno ljubila in videla v njem očeta svoji otrok. Zla usoda pa očitna ne izbira lepo po vrsti, ampak na poskok. Enkrat eden, drugič drugi.

»Tega, kako sem prišla do tega odkritja, no tega ti ne bom na dolgo in široko razlagala. Našla sem pač pismo, ki je bilo naslovljeno na mojo mater. Tu je kopija,« je rekla in mu pomolila ovitek. »Dobro preberi, res dobro.«

Albert je vzel pismo in sedel poleg nje na tla. Bral je na glas: »Ljuba Barbara, ljubezen moja! Vračam se v Slovenijo in rad bi te videl. Tebe in moje otroke. Sin, Albert mu je ime, kakor že veš, je pa že tako ali tako pri vas. Mislim, da sem izpolnil svojo obljubo. Dobila si otroke, več otrok in moj greh je poplačan. Le kdo bi vedel, da ti bo nesrečni abortus prinesel toliko težav. Medicina je napredovala, otroke imaš, saj je konec koncev to vse, kar si želela od mene. Tokrat pa jaz potrebujem tvojo pomoč. Za moj molk in tvojo mirno vest zahtevam nekaj v zameno. Denar. Otroke pa kar obdrži. Ha, lepo ali ne? Zaradi dobrih starih časov zahtevam samo milijon mark. To je znesek, ki bi moral biti izplačan, ko se vidiva. Tvoj mož je uspešen slikar in vem, da vama denarja ne manjka. Razmisli. Se vidiva! Z ljubeznijo Jurij«

»To je ponaredek,« je rekel Albert. »Moj oče tega gotovo ne misli resno.«

»Ne misli resno, kaj?« je rekla. »Ali ni že to dovolj resno, kar si prebral. Domov greva, v Slovenijo, k nam domov. Zdaj vem, kam pes taco moli. In ne morem se znebiti občutka, da sta obe vedela, moja mati in ti.«

»Hm, no ...« je hotel nekaj reči Albert, ko je vstopil Uroš in začudeno strmel v oba, sedeč na tleh.

»Cita, ljubica, kaj je sedaj to. Najprej zbežiš od doma, potem pa se tu pretepaš z varnostnikom.«

»Ujeti moramo vlak, s seboj peljemo tudi gosta in dva roja čebel. Komaj čakam, da bom doma,« je rekel Uroš in tako je bila igra zaključena. »Kaj pa sta tako zoprna,« je še rekel in že je odhitel. »Počakati moram prijatelja, na peronu,« je še zaklical s hodnika in zares izginil.

»Pridi,« je rekel Albert, »karto bomo kupili kar na vlaku.« Cita mu je sledila kot poslušen pes. Iz torbice je vzela tabletko, jo pogoltnila in rekla: »Pojdiva najprej na pijačo. Žejna sem.«

»Dobiva se pred veronsko areno,« je rekel, »tu blizu, za vogalom. Boš že našla.«

Večerni vlak je bil poln. Turistična sezona je bila na vrhuncu in samo dobra napitnina je omogočila, da so dobili kupe v prvem razredu. Uroš je bil tako zadovoljen, da ni opazil ničesar. Ne svoje pretresene hčere, niti ni spregledal lažnega prijatelja, še več, na Alberta je popolnoma pozabil. Ko bi vedel prej, bi Kajetana poslal en dan kasneje domov. Tako pa je z njimi potoval v krsti. Izkazalo se je, da je potovanje nazaj domov dosti bolj naporno kot so mislili. Uroš je bil vesel, da je Onega povabil na obisk, še bolj pa je bil vesel, da je razstava reliefov popolnoma razprodana. S tokratnim izkupičkom je lahko kupil dva roja čebel. Malo mu je bilo žal za Kajetanom, vendar je misel pregnal. Naivnost umetnika, v tem primeru Uroša, pa je presenetila, tako Alberta kot Onega.

15.[uredi]

Tokrat sem v šefovo pisarno prišla jaz.

»Kdo je tat?« sem hotela vedeti, brez pozdrava.

»Sedi, počasi,« je rekel šef in pomignil tajnici, češ, narekoval bom kasneje.

»Bil sem pri Frančku, v bolnici. Stanje se izboljšuje, mislim, da bo kmalu zapustil bolniško posteljo, ampak ... »

»Dobro,« sem bila nestrpna, »kdo je tat?«

»Saj sem povedal, Frančku se stanje izboljšuje ...«

»No, prav,« sem rekla, »vse po vrsti. Poslušam.« Policist, ki mi je pomagal pri obisku cerkvice je hotel izvedeti, če lahko gre.

»Pojdi ... pojdi ...« sem bila nestrpna, »In hvala. saj res, kako sem neolikana.«

»Frančku se je stanje izboljšalo,« je spet pričel šef in bil je tako zadovoljen, da me jezi. »Bil sem pri njem v bolnici. Njegovi špiclji so namreč odkrili pošiljko umetniških slik.«

»Kako, odkrili. Kaj pa je to tako nenavadno. Umetnine potuje vsak dan sem ter tja po svetu.«

»Seveda, potujejo, seveda potujejo, ampak ta pošiljka je bila naslovljena, namesto na razstavo v Verono, v New York. Ni čudno, da niso policiji, kakor to store v vseh podobnih primerih, ničesar povedali.«

»In ...« sem z odprtimi usti čakala na nadaljevanje.

»In ... slike, reliefi, vrči in kipci so bili polni ukradenih monštranc, križcev in umetniških slik.«

»Ah, ne, saj vendar na carini vse pregledajo, vse prezračijo in preslikajo, tako »a front« kot rentgensko. Ne morem verjeti,« sem rekla. »Kaj pravijo na carini?«

»Nič. Carinik, ki je pregledoval te stvari je bil ravno tako lažen, kot tisti poštar, ki je prinesel bombo. Antonio, no, Antonio, to pa je druga zgodba.«

»In kdo je tat?«

»Tatova sta dva, Albert in Kajetan.«

»In,« sem spet vprašala, »kaj sledi. Nekaj manjka.«

»Posredi pa je še tretji ... to bova pa ugotovila takrat, ko se vrne Uroš in ga bova obiskala.«

»Torej podatke še zbiramo,« sem rekla, v isti sapi pa dodala: »Je na ambasadi kaj novega?«

»Pojdiva na kavo, potem pa do Frančka, se bova kar med potjo pogovorila.«

Takrat pa je priletela tajnica, s telefon v roki in že od daleč vpila, da je na zvezi zunanji minister.

Šef se je rahlo zdrznil, ko je vzel slušalko in pomignil obema, češ, izginita. Imam zaupen pogovor. Odšel je v svojo pisarno in midve sva ga opazovali skozi šipo.

»Tako so neprijazni,« je rekla in se namrdnila. »Sem samo hotela vedeti, ali je nujno, ko me je že nekdo tretji opozoril, da naj pazim na jezik.«

»To so resne stvari, več kot resne,« sem rekla, da bi jo pomirila. »Ambasador ni kar tako, zunanji minister pa še manj. To so višje sfere, tako visoke, da jih gotovo še moj šef ne razume popolnoma. Kar pomiri se,« sem bila dolgovezno, zraven pa sem z enim očesom opazovala obrazno mimiko šefa. Široko razprte oči niso napovedovale nič dobrega.

»Franček v bolnici, ti v mavcu, kdo bo šel v New York.«

»Jaz bi šla,« je rekla tajnica in se nesramno nasmehnila, češ, malo moram vrniti. Saj nisem nič kriva. Še isti trenutek pa je odšla tako hitro, da je šef ostal samo z odprtimi usti.

»Ambasada v New Yorku je minirana,« je rekel. »Grozijo z zravnanjem z zemljo, če ne izplačamo velikanske vsote denarja. Obenem pa se doma pripravljajo antiglobalistične demostracije. Kje naj vzamem ljudi?« je mrko rekel in si obrisal potno čelo.

»Greva,« sem rekla. Mogoče se spomniva česa med potjo do bolnice.

»Ti kar pojdi, pridem za teboj,« je rekel in pomignil tajnici, rekoč: »Pokliči Interpol.«

»Vse bi še bilo,« sem premišljevala, »ko bi le ne bila tako okorna. Res me je bolela noga, pa roka in vse po rebrih, ker bi namreč morala mirovati, ampak ... kako ... le kako?«

Nekaj pa je bilo vseeno res. Veliko sem se naučila, kako ravnamo z invalidi. Vse to sem skušala in preizkušala na lastni koži in vedela sem, da mi ne bo škoda nobenega tolarja za hendikapirane ljudi. Tako sem se splazila do bolnice, si pomagala z opornico, ker nisem hotela druge pomoči. Končno sem srečen človek, saj je to moje stanje prehodno. Zato sem stisnila zobe in se ob pogledu na Frančka lepo nasmehnila. Ob njem človek tako ali tako ni mogel biti pretirano resen.

»Glej ... glej ... kdo je prišel. Mavčni odlitek ... kip svobode.«

»Vidim, da ti gre res na bolje,« sem nekoliko užaljeno rekla. »Jaz se vsaj lahko gibam, kaj pa ti? Ležiš kot mumija.« ko bi le vedel, kako sem ga bila vesela.

»Zdaj že vstanem, se sprehodim in prav kmalu bom šel domov. Tam me čaka nova odločba, nova služba.«

»Franček,« sem dvomljivo rekla, »kakšna služba. Kaj pa kriminalistika, a?«

»Sama boš v tisti lepi pisarni, dokler ne dobiš novega pomočnika ali pomočnico. Jaz bom delal pri varuhu človekovih pravic. Tako so mi rekli. Posledica vsega tega je namreč trajna invalidnost in dela na kriminalistiki, vsaj takšnega ne, ne bi mogel več opravljati.«

»No, vidim, da sta dobro,« se je zasmejal šef, ki je hrupno vstopil skupaj z zdravnikom. »Mislim, da sta bolnika na najboljši poti do ozdravitve,« je še rekel. Zdravnik pa je samo stopil do Frančka, pregledal zdravila in mrk, kot je bil, zapustil prostor.

»Kako smo uradni,« sem rekla. Šef pa nič. Le kaj bi se spuščal v neplodno debato o tem, ali mora biti zdravnik prijazen ali ne.

»Ti je Franček povedal,« je rekel, »povedal za Jurija. To je namreč nori genetik, znanstvenik, ki klonira ljudi, prodaja spermo in se gre boga,« je nadaljeval in jaz sem samo stala in debelo gledala. »Prišel je iz New Yorka, tam mu je namreč gorelo pod nogami. Pripeljal je tudi ženo in obe hčeri.«

»Halo ... halo ...« sem vzkliknila, »počasi, prosim. Kaj ste rekli, kdo je Jurij? Ti povej, Franček, saj me je šef poslal k tebi.«

»Saj je vse povedano. Mene bi tale reč zamudila vsaj eno uro, tako pa si v trenutku vse izvedela. »

»Aha, to pomeni, da sta vedela to že nekaj časa, jaz pa sem letala po svetu in iskala Jurija.«

»Natanko tako,« je rekel Franček, »zakaj pa misliš, da je bila podtaknjena bomba. Šel sem predaleč in že, ko sem mislil, da imam Jurija na muhi, se je prikazala njegova nora ženska, ki je, mimogrede, antiglobalistka in je skovala to ,bombaško' zaroto. Besna, ker je moral priti v Slovenijo in v Ameriki zapustiti vse ugodje in udobje. Sicer pa vsi naj bi se srečali pri Urošu, ko se vrne iz Verone. Vsi bodo zbrani. Vsi.«

»Aha,« sem lahko izdavila, ko je nadaljeval moj šef: »Jurij je iskal neplodne ženske, tiste, ki nikakor ne bi mogle spočeti otroka. Tako je iz ene same celice naredil več otrok, te pa potem kot zarodke prodajal ljudem. Med drugim tudi Barbari in svoji ženi. Obe imata enkratnega otroka, ki pa je obenem štirikraten.«

Mrazilo me je, kot bi se nenadoma znašla na severnem tečaju. Rekla pa sem, ogorčeno in pretreseno: »Če bom kdaj glasovala za ženske in samo ženske, ne glede na to, ali so samske ali poročene, bo to na tokratnem referendumu. Ta zločinec me je dokončno prepričal. Kaj bodo slovenske ženske hodile po svetu po klonirane otroke, a? Mazači pa si bodo meli roke in šteli denarce.«

»Vsaj tu smo si edini,« je rekel šef, in pogledal Frančka, ko je dodal: »Kajne, Franček.«

»Prav gotovo,« je rekel.

Ko sem tega večera sedela doma, premišljevala o vseh teh norcih, sem se spomnila, da mi Franček še vedno ni povedal rešitve uganke.

16.[uredi]

Cita in Albert sta sedela na stopnicah drvečega vlaka, in nobeno prigovarjanje, naj se pomakneta v kupe ni zaleglo. Tako, kot je bila pretresena Cita, je bil pretresen tudi Albert. Oče mu je vedno govoril, da je mama umrla, da ga je še prej zapustila, in da je edino, kar je bilo vredno z njene strani, le to, da je imel umetniš ko žilico. Če pa je natančno pogledal Cito pa je v njenih očeh opazil enake poteze in oba sta imela enako oblikovane nohte in roke. Vedela sta, da sta bila slepa, torej, ko bosta pogledala Hano, bosta videla samo svojo kopijo.

Ljudje na postaji so začudeni strmeli v mlada človeka, ki sta sedela na stopnicah prihajajočega vlaka. Uroš je bil zaposlen s pogovorom o čebelah, tako, da sploh ni opazil, da so prispeli.

»Apis Carniolo bom oplemenitil z novim rojem čebel, postal bom lastnik povsem nove slovenske pasme,« je vneto dopovedoval Onemu.

»Pazite,« je rekel Oni, »prav lahko bi se vam zgodilo, da bi prinesli s seboj tudi čebelo roparico. Zanjo pa veste, kot dober čebelar, »se je sladko nasmehnil, »da odnaša med iz tujih panjev. Lahko bi ta ... no, ta tuji panj bil prav vaš.«

»Lahko, pa ne bo,« je zaneseno rekel Uroš. Spregledal je opozorilni znak in zloben lesk v očeh Onega.

»Doma smo,« je rekla Cita, ko je odprla kupe in vzela svojo prtljago.

»Doma smo, odlično. Komaj čakam, da pridem res domov.«

Uroš se je nadejal, da ga bodo zasipali novinarji in televizije, ko je pri izstopu pristopil policist in rekel: »Gospod Uroš, z menoj greste.« Takoj nato je sledilo še drugo presenečenje, ko je rekel spet policist: »In vi tudi, gospod Jurij.«

Midva s šefom sva stala za njimi, ko je šef rekel: »Najprej gremo še domov. K vam, tam imam nekaj reči, ki bi jih bilo potrebno pojasniti.«

Policista sta potisnila oba prišleka v »marico« in že smo se odpeljali proti Uroševi hiši.

»O, papa,« je zaklicalo eno izmed deklet. »O, papa,« je vreščalo drugo.

Jurij je prebledel. Obšla ga je slabost in odrinil je dekleti. Njegova žena pa se je krohotala, kot bi zadela dobitek na lotu

Barbara pa je stala, ne, majala se je kot bi bil svet ploščat in bi se za trenutek znašla na ravnini. Hana in Cita pa sta molčali.

»Dve materi, en otrok, štiri dekleta - kopije,« je rekel moj šef. »Kaj boste rekli na to, gospod Jurij!«

»Kje ste našli vse te ljudi,« sem rekla, »saj to je vendar ženska, ki me je ugrabila.«

»Vem,« je rekel šef, »saj vem, zato sem te tudi povabil s seboj. Kot pričo.«

»Kje ste jih našli?« sem hotela vedeti.

»V Kopru. Bile so na antiglobalističnem zborovanju. Prispele so iz Amerike, zato so že od daleč vzbujale pozornost. Našli pa smo jih čisto slučajno. Pastir, ki te je rešil, si je zapomnil barvo in znamko avtomobila.«

»Pastir,« sem rekla začudeno, »pastir, kako pa si je on to lahko zapomnil? Saj je samo pastir.«

»Očitno si se udarila v glavo tudi,« je smeje rekel šef. »Tudi pastirji niso danes več kar so bili. Si pozabila. Imamo namreč duhovnega pastirja, kačjega pastirja, kravjega pastirja in pastirja profesorja brez službe.«

Medtem so se vsi prisotni posedli za mizo, le Uroš je strmel kot tele v nova vrata. Gledal je štiri dekleta, gledal je Alberta in ni se mogel načuditi podobnosti.

»To mi boš morala pojasniti,« je srepo zrl v Barbaro. »Pojasniti.«

»Seveda,« se je zamajala žena, »kadar koli boš hotel. Takoj, ali v jetniški celici.«

»Jetniški celici,« je zavpil Uroš tako glasno, da so se vsi zdrznili.

»Dovolj kričanja,« je rekel šef. »Soočili ste se, zdaj se poznate, veste, da ste v sorodu, sicer pa, kako neki ne bi bili - vsi ste kriminalci.«

»Tega si ne dovolim reči,« je spet zakričal Uroš.

»Ne?« je vprašal moj šef. »Zakaj ne.«

Takrat je od nekje počilo. Vsi so se zagledali v Alberta, ki se je s pištolo v roki sklanjal nad Jurijem in kričal: »Lažnivec, tat, lažnivec ... tat ...« je še hlipal in hlipal.

Jurijeva žena in obe hčeri sta pričeli pretepati Alberta, ko jih je odrinil, in rekel: »Vredne ste vsakega pomilovanja.«

»Gremo,« je rekel šef.

»Kam,« so hoteli vedeti.

»V čebelnjak, v atelje, pogledali bomo slike in kipe, reliefe in vrče.«

»Čebelnjak je moj, ne dovolim,« je zakrilil z rokami Uroš.

»Nič ne de,« je bil šef osoren, »imam namreč nalog za preiskavo. Pojdimo že. Kako sem že naveličan,« je rekel meni in mi pomagal vstati s stola.

»Zdaj vem, kdo je pospravil Kajetana,« je rekel in se obrnil k Albertu. »In tudi vi veste, kajne! Denar ste zbirali za nove genetske raziskave, pod krinko antiglobalističnega gibanja. Albert ... Albert ... škoda, res škoda, da ste si mazali roke s takšnimi stvarmi.«

»Pri preiskavi zahtevam svojega odvetnika,« je rekel Uroš. »Samo tako vam dovolim vstop v labirint.«

»Seveda,« je rekel moj šef in se obrnil k meni, »si opravila pravosodni izpit? Si ali nisi?«

»Ja,« sem rekla.

»Potem je zadeva rešena,« je rekel šef Urošu, »država vam je dala na razpolago zastonj odvetnika, da ne rečem sodnika.«

Za debelo hrastovo mizo sta sedela dva policista in vrata v atelje so bila na široko odprta. Prav tako je bila odpahnjena loputa v podzemno skladišče, kjer se je grmadilo nakradeno bogastvo. Večina slik je bila izrezanih iz okvirjev, zlati predmeti pa so nemarno ležali po mizah in po tleh.

»Kaj naj rečem,« je rekel šef, »ali je še kaj potrebno dodati?«

Uroš se je zatekel k Barbari in kričal: »Povej, povej no, kako so naju izsiljevali. Povej, da nisem imel druge izbire. Povej, prosim ... povej ...«

»To boste povedali preiskovalnemu sodniku. Mene ne zanima,« je rekel šef. Pomignil je policistoma, ki sta vklenila vsakega posebej. Jurijeva žena pa je sedela na stolu in kot soha strmela v dogajanje. Smrt moža je bil dodaten šok za njeno, že tako razrahljano psiho. Preslišala je tudi kričanje in jok obeh hčera, ki sta zahtevali papana.

Prostor pred čebelnjakom se je izpraznil. Ostali sta samo Hana in Cita, pa dekleti, ki naj bi bili sestri in vreščava ženska, ki je lovila čebele in se pri tem neznansko zabavala.

»Čudno,« je rekla Hana in si popravila zelene, »sploh nisem žalostna.«

»Tudi jaz ne,« je rekla Cita. »Končale so se vse laži, ki so rojile kot čebele med nami. Povem ti, odprla bom vsako pismo, pa naj bo naslovljeno na kogar koli, da veš!«

17.[uredi]

Določena sem bila, da grem v bolnico po Frančka. Skupaj naj bi namreč odšla spet na pogreb. Tokrat poslednjič, saj sva se oba uprla, da ne bova izkazovala časti ljudem, ki so kradli in lagali.

»Kdo je bil že štiri tedne star, ko se je Adam rodil, pa se do danes ni še nič postaral,« je rekel Franček, ko sem spet popravljala moj znameniti klobuk.

»Ali ti veš,« sem bila nejevoljna, predvsem zato, ker sem pozabila na uganko in se nisem rešitvi slednje prav nič posvečala, »ali ti veš, v kateri rod sodijo čebele, a?«

»V leteči rod,« se je pošalil. Vedel pa je, da me jezi in neko čudno veselje ga je prevzelo ob tem, da se je tako dobro izvlekel. Tako dobro, da se z menoj lahko šali.

»Ne vem,« je resno rekel, »res ne vem. Ali veš ti?«

»Vem,« sem ponosno rekla, »morala sem namreč pregledati še literaturo o čebelah, da sem lahko sledila Urošu in njegovim medenim poslom. Čebele sodijo v red kožekrilcev, kamor sodijo tudi ose, najezdniki in mravlje.«

»Najezdniki, kaj pa je to?«

»Najézdnik je žuželka, ki uničuje ličinke drugih žuželk,« sem bila pametna. »Tako piše v slovarju. Tudi to sem se morala še naučiti.«

»Pametna ženska, po pogrebu greva na pijačo. Tako pametna ženska, kot si ti, si to zasluži. Zdaj pa moja uganka. Ali veš odgovor?«

»Ne,« bi skoraj zakričala, pa sem spomnila, da sva na pokopališču. »Ne poznam odgovora, niti rešitve. Kar ti povej.«

»Mesec štiri tedne je imel,
ko Adam je prišel na svet;
in če bi ta še tisoč let živél,
ne bi imel jih nikdar pet.«

je pričel deklamirati Franček.

»To je spesnil Shakespeare, to je tudi rešitev uganke. Mesec je to, vidiš čisto enostavno. Res pa je, da pred mesecem dni nisem pričakoval vsega tega. Pa tako sem razmišljal, kako naj ti povem, da grem v novo službo.«

»Zakaj greš v novo službo? Mar ni enigmatičnost in raziskovanje kriminalnih dejanj vredno več, kot čepenje v pisarni in neprestano poslušanje težav drugih ljudi. To bi bilo zame preveč Če samo pomislim,« sem blebetala, ko je Franček položil roko na moja usta, rekoč: »Oglej si no, oglej si te jastrebe in mrhovinarje. Prišli so z vseh koncev sveta, torej je bil Jurij nekaj posebnega.«

»Mene le bolj skrbi, da je med njimi njegov namestnik, človek, ki bo še naprej delal mimo etičnih in pravnih norm. Prav lahko nam sledi skupina izrodkov, ki bo sposobna poskrbeti za lastno reprodukcijo ... potem ... dragi moj Franček ... pa gremo spet nazaj v temno preteklost. Uresničijo se lahko črne napovedi futoristov, scenaristov in filmarjev, ki nam ponujajo vse te spake in izrodke.«

Jurijeva žena in hčeri sta stali med temi jastrebi in nič ni kazalo, da so si priborile mir in pokoj. Gotovo se bo razplamtela posebna vojna za Jurijevo dediščino, vse ostalo pa ni pomembno.

»Čudi me,« sem rekla, ko sem opazovala to burlesko, »čudi me, da se bosta Uroš in Barbara zagovarjala s prostosti.«

»Sodnika je prepričalo pismo, ki ga je prinesla Hana. V zameno je dobila zdravniško oskrbo in poskrbljeno je bilo, da ne bo rodila lastnega brata ali sestre.«

»Kaj so res vsi hudiči na delu, kje je ostal Bog? Je pozabil na to zaplato pod Alpami?«

»Pojdiva,« je preslišal moje grdo govorjenje, »pojdiva. Zgodba je končana. Od zdaj naprej bodo mleli sodniš ki mlini. Ti pa ... saj veš ... ti pa meljejo počasi.«

»Ampak,« se nisem dala, ker sem bila tudi sama del tega mlina, »ko pa zmeljejo, pa zmeljejo natančno intemeljito. Tega ne more in ne zna storiti nihče drugi. Če samo pomislim, kakšne smeti in odpadke meljejo ...«

»Ne grem se več,« je rekel Franček, »je čisto vseeno, ali grem domov ali pa čepim tu kot bi bil povabljen na izredni dogodek«

Ko sva sedla v avto nisem vklopila sirene. Ni bilo potrebno.

18.[uredi]

Uroševe roke so bile krvave. Hitro jih je splaknil pod vodo, se pogledal v ogledalo pred čebeljim panjem in se dobesedno zgrozil, ko je videl svoj obraz. Na licu je imel veliko rano in na očesu črni pečat. Vse to zaradi ene same čebele. Ene same čebele, čebele roparice. In vse zaradi Barbare. Te čarovnice, te nore in pohlepne ter lažnive babe.

Toča je klestila po njegovem sadovnjaku in Barbara, ki se je vrnila iz službe prej, kot je mislil, je stala v preddverju in se mu noro smejala.

»Končno boš le dojel, da je narava nepopustljiva, kaj boš le ti, ubogi črv, praskal po zemlji. Ha, prevrnil se ti je tudi čebelji panj, sem videla ... ha ... sem videla.!«

»Baba zmešana,« je vpil v veter in v njegovi glavi se je porodila odlična misel. »Danes, ja, danes bom to noro žensko ubil. UBIL!«

Vse je odvrgel, mrežo, kapo in sekiro in se vdano napotil v hišo. Tam bo resno premislil o svojem načrtu, kljub temu, da je bil že dokončno odločen, da bo coprnico spravil s sveta. Prižgal je televizijo, vonj po večerji ga je predramil in najstarejša izmed obeh hčera je že zdavnaj odšla na potep. Mladina danes res nima nobenega občutka za spodobnost. Toliko ji je namreč že dopovedoval, da je nora ideja, ki jo vedno znova pogreva. To namreč, da je pametno, da se vede kot Amazonka in lovi bodočega moža. Nič ni pomagalo. Neprestano mu je oporekala, da je tudi on ženo »ulovil«, dobesedno ulovil, kajti namreč drugače bi med njima vladalo razumevanje in spoštovanje.

»Mami čebel ne mara,« je rekla, ko je zaloputnila vrata. Videl je samo še njene zelene lase in črno obarvane oči. Svetleč blisk pa so oddajali uhani, ki so bili pritrjeni po celem obrazu, do popka. »In to naj bi bil moj otrok,« je žalostno zamahnil z roko, ko je vstopila Barbara, rekoč: »Večerja je na mizi.«

Še vedno moker, da mu je teklo od las, se je presedel iz dnevne sobe v jedilnico in pričel vihati nos, rekoč: »Sem te že prosil, da je ob vsakem obroku na mizi tudi med. Kaj ni to najboljše zdravilo in poživilo. Sicer pa,« je spet zamahnil z roko, »zate velja samo izbran konjak, kajne.«

Barbara je vstala, šla okrog mize, kjer je prijela njegov krožnik in vsebino stresla na njegovo glavo.

»Tako, ljubček, tu imaš med!«

Uroš ni rekel ničesar, še trznil ni. V njegovih možganih pa je načrt dobival pravo podobo. Babo bo ubil in pika. Ubil.

Barbara je iz žepa potegnila malo stekleničko konjaka, ga izpila na dušek, ko je samo s kotičkom oči videla cev pištole in Uroša ... potem pa je nastala tema. Večna, odrešujoča tema.