Če burja trese cvet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Če burja trese cvet ...: Zgodovinska povest.
Lea Fatur
Izdano: Ljubljana: Slovenčev koledar, letnik 20/21, 1942, 247—287
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X.dno

I.[uredi]

Jesenska noč se zgrinja na Posavje. Gore se zavijajo v mračno veličino, drevje se razrašča v pošastne oblike. Sava grgra pritajeno, udarja ob črnuški most, ob čeri in stezo vlačilcev brodov. Umolknil je vik brodarjev, rožljanje verig, mukanje živine. Sleme visoke stavbe onkraj mostu in nizka hiša tostran reke rasteta v nedoločne oblike. Zvezde zamigljajo, blešče se in tonejo. Zavije jih meglica, ki se spušča po polju — bele, prozorne vile zaplešejo svoje kolo, zapojejo in mamijo popotnika, ustavljajo fanta na potu k preji. Luči iz oken, brnenje kolovratov, človeški glas, moč ljubezni reši fanta objema vil. Žalostne se razpustijo — izginejo.

Po vsem Posavju tja do Zagreba in naprej, »koder teče bistra Sava«, se zbirajo ljudje po stari navadi na preji.

Dasi je prišlo s francosko vlado toliko novega in hudega v deželo, dasi je mnogo fantov bogvekje v tujem kraju, dasi se belijo kosti drugih bogvekod in jim je bil vojaški boben njih mrtvaški zvon in črne vrane njih pogrebnice, dasi — in ravno zato — se zbirajo vasi na večere, kjer se preudarja in presoja vse; kjer izveš novice iz tega in iz onega sveta; kjer slišiš stare pesmi in priče in uvedeš nove; kjer občuduješ lahko modrost mož in zgovornost in spomin žensk, milobo deklic in šegavost fantov. Kaj vse se zapreda in razpreda na večerih ob kolovratu! Tu izliva babica svoje spomine, ki jih je prejela od babice, v dušo vnukov, da jih prenesejo vnuki svojim vnukom; tu se hranijo stare obredne in pripovedne pesmi, vznikle iz slovenske duše, da bi živele priče nekdanjosti na veke med slovenskim narodom. Pravljice, uganke, pregovori. Zrcala nekdanjih nazorov in življenja. Kar hodi Sloven po svetu, se oblači v platno in sukno domače preje in nosi v duši zaklad izročil, ki mu jih je dal večer na preji. Če reče še zdaj mornar, da mora odmotati prejo ali spresti nit, kadar kaj pripoveduje, je to spomin na prastari običaj pripovedovanja na prejnih večerih, ko je brnenje kolovrata vzbujalo domišljijo in razvrščalo misli.

Brnenje kolovratov prihaja iz visoke, graščini podobne Zasavčeve hiše, pa tudi iz nizke Črnučeve. Glasno govorjenje iz črnučeve sili na cesto, se meša v grgranje Save. Zbrale so se ženske s kolovrati in moški z vinjeki in ročnicami. Tesali bodo grljanke in popravljali orodje. Treba je grabljam novih zob in škafom novega oboda, lopati novega ročaja, kolesa je treba zagozditi, metle zvezati in sitnim ženskam izrezati žlice in polentače, spleti koše, košare in jerbase. Moški so posedli in počepli blizu vrat, ženske se držijo klopi ob peči. Iz kota gleda nanje sv. Trojica, sv. Janez Krstnik, sveti Jurij prebada zmaja, Adam in Eva se odpravljata iz raja, sveta Genovefa boža košuto, sveti Jožef beži v Egipt. Vse to je naslikano v živih barvah živahno na steklu. Plamen svetilke na repno olje da dovolj svetlobe za tako delo, za drobni šiv pa je treba lojenke, ki ti napolni pljuča s smradom in ti obrobi oči rdeče. Še hujši pa je dim grljanke in bakle, ki so še v navadi po hribih. V skledi na javorovi mizi je velika, lepo opisana plitva skleda s krhlji, poleg nje na platnenem prtu velik hlebec črnega kruha in nož. Kruh mora biti na mizi v vsaki pošteni slovenski hiši, da si ga odreže utrujeni potnik. Kruh je zdravilo, je krepčilo, je spomin zadnje večerje. Kruh ponujaš onemu, ki prihaja, in ga daješ onemu, ki odhaja. Kruh nosiš s seboj, brani te bolezni in čarovnij. Kolikokrat se skrije uboga vicana duša v podobo berača in prosi rešilnega kruha.

Oblanje se zvija pod roko mladih vasovalcev; Dizme, sin bogatega soseda Čarnerja, zasadi nov zob v škrbaste grablje, oče Črnučev zakotači popravljeno kolo v kot in pogleda izpod čela Dizma. Glej ga! Kako gleda ta revščina, ta desni razbojnik na Metko, najmlajšo in najzaljšo predic! Ta nakazen, ki nosi grbo na hrbtu, ki štrli glavo iz koščenih ram kakor želva in maha s predolgimi rokami kakor mlinske veternice, ta bi rad našo Metko! Dekle, ki bi jo lahko postavili v vsako graščino! Samo zato se upa, ker je gruntar ... Naša mati, seveda, bi rada spravila dekle na grunt. A kaj bi imela uboga Metka ob takem možu? Saj smo videli, kako je bilo pri Zasavcu onkraj mostu — stara Zasavka ni bila nikdar srečna. »Hahaha!« se zakrohoče Črnuč sam pri sebi, kakšen par bi to bil: Metka, ravna kakor da je zrastla v enem dnevu, z laski kakor predivo, z očmi kakor lanov cvet, v kretnjah ljubka, v obraz mila. In kdko se zna oprijeti vsakega dela! Pukala, smukala, godila in sušila je lan, trla ga je in česala, sukala ga v gladke povesmi. Kodelje ne bi sama Torklja lepši omotala. Kako gladko se sprimejo vlakenca pod njenimi prstki v nit, najstarejša predica ji ni kos. Prav kakor poje pesem: »Le predi, dekle, predi! Pretenko nit naredi!«

Kakor da ve Metka, kaj misli oče, pogleda nanj, pogleda sosedovega sina in hudobni nasmešek odkrije njene predrobne zobke, naredi jamice v licih. Špelca Kosarjeva, ki sedi poleg nje, sune Metko in zapoje: »Ko bi drugega ne imela, ko lep’ga moža, za mizo bi sedela in gledala ga.« V smeh deklet zapoje Metka s srebrnočistim glasom: »Ne hodi za mano, ne boš me dobil, sem tist’ga župana, ki je žabe lovil.«

Urneje brnijo kolovrati, predice bi rade zakrile svoj smeh. Za hip obmolknejo fantje. Dizme odgovori. Glas mu je prijetno mehak: »O, dekle prevzetno, kaj misliš da si?« Drugi pristavijo: »Za Savco sem hodil, sem rib’ce lovil, ko sem mrežce nastavil, sem dekleta dobil.« Vse preglasi Dizme: »Prešmencano dekle in tvoje srce, da ne morem pozabit jaz nikdar na te.« Veselo ga tolažijo dekleta: »Le tiho, tiho, ljubček moj! Nikar se mi ne joči, da tvoje drobno srčece od žalosti ne poči!« A fantje žalostno, preteče: »Kdo ti bo dal dušo in telo, ko mene k tebi več ne bo?«

Grožnja prestraši mater Črnučko, ki sedi suha in zganjena poleg svoje svakinje Lize. Sune jo v rebra: »Ustavi!« Liza, ženska močnih kosti in obilnega života, ki je že bila potovka in kramarica, ki pozna vse vasi in mesta do devete dežele in ima jezik tako dolg, da se ovija trikrat okoli bangerja, in tako oster, da si nabrusiš lahko sabljo ob njem, Liza ustavi vreteno in pogleda karajoče predice in vasovalce, ostro zareže v prah in dim:

»Kake pregrešne popevke so to? Saj ni pustni čas. Bliža se nam advent, čas pokore in prihoda. Zapojmo raje kaj svetega!«

»Od svetega pusta, ki ima prazna usta.« »Od greha, ki skoči v meh.« »Od svetega Tuta, ki poje vse sproti,« zabavljajo fantje.

Metkina soseda se namrdne: »Ali je to preja? Od preje se mora slišati vrisk in petje po vsem Posavju. Potem si ne upa blizu mora dolgčas.«

Jezikava Ančka šepeče Metki: »Bilo bi bolj veselo, da bi prišel na prejo ‚kes-kes‘, ‚ma pti‘«

Ostro Črnučevo uho pa je razbralo besede in zabolelo ga je. Resno je posvaril dekleta: »Če se boš preveč hahljala, boš še plačala kazen ali davek. Seveda je taka: prej je bil ‚Bos?‘ ‚Bos?‘ Zdaj pa zna že vsak voznik hudiča klicati po francosko, Francozi že vedo, da je hudič največ ji prijatelj Kranjcev.«

»Zakaj pa vendar, oče?« se čudi Metka. Črnuč se namuzne: »Ker mu izroča Kranjec vse svoje imetje, svojo dušo in družino, ker kliče raje zlodeja kakor Boga na pomoč.«

»Pogodil si, sosed,« kima Prosen. »Res imamo grdo navado, ne mislimo pa tako hudo. Če si vesel, pač vriskaš in če si jezen, preklinjaš.«

Liza ustavi kolo in skuša predreti z očmi brata in soseda: »Kaj ne vesta, kako je zaklela jezna mati svoje sinove v volkove? Niso vse ure enake — nameriš na tako, ko ima hudoba več oblasti, zato kristjan ne preklinja ...«

»Beži, Liza, beži!« zafrkne Črnuč svojo oblastno sestro. »Veš, koliko let je od tedaj, ko ti je pel kozavi Vrban pri nas na preji: ‚Bodi moja, bodi moja, ti bom lešnikov bral‘?«

»Sam hudič ti sedi na jeziku,« zakolne Liza.

Krohot, ki je spremljal njene besede, je preplašil Dolgčas, ki se je skušal pritihotapiti. Liza povesi glavo, podi vreteno. O stari zlati časi, kje ste? Bratu ne odgovori, zamisli se in vzdihne: »Vojska se drži vojske kakor člen člena verige. Fantje odhajajo in se ne vračajo.«

Črnuč kima: »Začelo se je z vojskami, ki so obubožale Francosko. Lakota in draginja sta rodili revolucijo.«

»Vojska, kuga in lakota so šiba božja za pregrešni svet,« pride Liza v tek. »Saj je ni več prave vere. Najprej je začel sin Marije Terezije, Jožef. Štel je sveče pri maši, odpravil samostane in še mrtvim ni privoščil malo lesa. Kakor mrhovino je hotel pokopavati človeka. Minul je Jožef — minuli bodo drugi! ... V našo pošteno deželo se je priteplo vsake sorte ljudi. Komur je prevroče na Francoskem, pribeži v Ilirijo. In če ga zalotijo tukaj francoski žandarji, beži k rokovnjačem. Marmont je pospravil z roparji po Istri, naši gozdovi pa so raznovrstnim beguncem varni dom. Pride ti kar v hišo. Če ga ovadiš, si zapisan smrti. A mi itak ne ovajamo, kaj veš, če ne boš šel jutri tudi ti v Udni boršt? Razširile so se bolezni in navade, ki jih ne imenuješ v pošteni hiši. Zakon ni več, kar je bil. Poroča te takle mer, ki odloži gnojne vile. Živine ni, letine so slabe, ajda ne rodi več. Kar so posekali drevje na Golovcu in Rožniku, ima veter več moči, megla ni več tako gosta, prehlajenj in bolezni je več.«

»Je tako, Liza,« kima Prosen. »Prej smo imeli orla na dva kljuna, zdaj ima vladni orel samo en kljun — pa je zlat.«

»Orel je orel,« reče Dizme, »vsak kljuje. Z enim samim kljunom lahko še huje. Prej smo bili ljuba kranjska dežela, zdaj smo Ilirija, prej je bila Ljubljana — dolga vas, zdaj je — prestolnica Ilirije. Prej smo imeli župana, zdaj imamo mera, prej smo slišali Lavdonovo in Evgenovo koračnico, zdaj slišimo ‚mar-jezo‘. Prej so se vozile cesarice po naši deželi s šestero konj, zdaj se vozi guvernerjeva žena z jeleni. Prej si poznal osebe po uradih, si vedel stare postave, zdaj ne poznaš žive duše, se ne spoznaš več v davkih in dajatvah. Kontribucije! Vojaški kvarfiri! Daj konje! Daj vozove!«

»Bi si že opomogla dežela, če bi bil nekaj let mir — ali povsod se pripravljajo na tihem, da preženejo Francoza,« si zatlači Dizme pipo z bukovim listjem in mrmra: »Strog red imajo Francozi: ne dobiš več vtihotapljenega tobaka. Pred ljubljansko stolnico je bil ustreljen vojak, ki je ukradel par uhanov, in v notranjski Bistrici vojak, ki je ukradel patakon.«

»Marmont je poštenjak, toda ubogati mora ukaze iz Pariza.«

»Eh, kaj bi to!« se vzmrdujejo dekleta. »Pravite nam rajši pravljice.«

»Ali naj povem o vitezu Železnem klobuku, kako je prevaril tri grofove hčere in kako je prevarila najmlajša njega?« sili navihani Prosen.

»Ne! Ne!« vpijejo predice. »Preopolzka je!«

Metka pravi tiho: »Povejte nam, če straši res pri Zasavčevih.«

Liza pogleda zmagovito po radovednih in se otresa: »Kaj bi ne! Mar nima vsaka starejša hiša kakšen strah? Pa še graščine, ki so imele prej krvave rihte, pa rablja, ki je mučil ljudi? Koliko nedolžnih je poginilo po ječah. Njih duh ni imel miru, dokler ni bil kaznovan zločin in njih kosti pokopane v blagoslovljeni zemlji. Za vinar, ki ga ni prinesel ubogi kmetič, ga je vrgel graščak v ječo in je pozabil nanj ... In koliko starih žensk so mučili in umorili takrat, češ da so copernice, da si napeljejo po vrvi mleko iz tvojega hleva ...«

»To pa je res — so še take,« prekine Lizo Prosen. »Vrbanka pod bregom nima živine, ne kupuje mleka, pa ga ima vedno dovolj, zato pa ga nimajo krave njenih sosedov. Pa se je boji vse, da bi ne naredila konjem ali celo ljudem! V prejšnjih časih bi jo prebičali in izgnali, hudobo, zdaj si pa neumen, če verjameš v copernice.«

»Seveda — dvakrat neumen in zarukan. Če kako ženišče malo več ve kakor moški, je že copernica ...«

»Res, Liza, tudi tebe bi bili sežgali ...« Polence prižvižga mimo Prosenovega ušesa in oplazi Dizma po rami. Krohot je tak, da se zatrese razgreti zrak in da pogledajo stekleni svetniki bolj živo na razgibane ljudi. Liza je vstala grozeče in divje, vretena so se ustavila, ročnice so padle moškim iz rok. Prosen si gladi uhelj, Dizme si tare ramo. Črnuč poseže resno v smeh:

»Malo preveč si rekel, sosed Prosen. Tudi šala ima svoje meje. Saj veš, kako se poprimejo ljudje vsake besede; Lizi zavidajo že tako, da občuje z gospodo.«

Ko se je Črnuč tako potegnil za svojo sestro, se ta vsede in pritisne kolo. Ššššr ... zapode vsa kolesa, prsti sučejo nit, moški nadaljujejo svoje delo, Liza svoje pripovedovanje:

»Seveda straši potem — prevrača se, kakor bi raztresal orehe, hodi in vzdihuje, vleče težke skrinje, brusi sablje. Marsikaj sliši, kdor je rojen na tak dan.«

»Ali teta — pravijo, da straši stara Zasavka, da prihaja strah iz Save,« spominja Metka.

Ostro pogleda Liza svojo nečakinjo. Trdo govori: »Take marnje je raznesel berač Godrnjač, ki oblazi vse Posavje in oblaja vsako hišo. Hotel je, da bi pasel tu gori lenobo in prodajal kvante, pa ga je nagnala stara gospodinja.«

»Pa je pravil,« podpre Dizme Metko, »da jo straši splavar, ki ga je zamorila.«

Liza ustavi kolo, vsa zarepela je v obraz.

»Pri nas ne bomo opravljali Zasavčeve hiše,« poudari in pogleda k oknom. Da se ne bi kdo tam prištulil in poslušal in nikdar več ne bi smela Liza v hišo, kjer dobi toliko in izve toliko.

Premišljeno zastavi besedo: »Da ne boste ugibali: Zasavka je bila prešerno dekle, kakor so pač vsa bogata dekleta. Tam spod Litije je. Sava pred mogočno hišo, cesta za njo. Gostilna. Največja, kar jih je med Vrhniko in Zagrebom tja do Siska. Tam se ustavljajo vozniki, splavarji, brodniki. Tolarjev na mernike. Za Zalko so prihajali prosci iz vseh krajev, pa se jim je smejala in se zabavala, kakor pač mlad, objesten človek, ki ne ve še, da nas spremlja vsako nepremišljeno dejanje do groba ...«

»Če zagreši revno dekletce kaj, lopne vsa vas po njej; če pa požene bogata deklina revnega fanta v smrt, je to nepremišljeno dejanje,« vščipne Dizme.

»Kdo je pognal koga v smrt?« se vsaja Liza. »Mar je Zalka naročila fantovski pretep? Tepež med splavarji ni nič novega ob Savi. Tomaž ni bil tovarišem priljubljen, ker je bil najgorši med njimi. Črne, velike oči in glava polna svedrastih las. In obraz in život! Ves je bil, kakor da bi si ga izmislil. Če se je zasmejal, ti je postalo kar gorko. Bogatini ne dajejo svojih hčera revežem. To se godi samo v pravljicah. In pametno dekle preskrbi sebe in misli na otroke. Tomaž — tako pravijo — je nagovarjal Zalko, da bi ušla ž njim v Sisek. Pravijo, da jo je čakal še tisto noč pred Zalkino poroko s splavom. Zalkin oče je barantal s hčerjo kakor z živino. Obljubil jo je Zasavcu, trgovcu z voli in konji. Noč pred poroko je povabil Zalkin oče splavarje in brodnike in jih pogostil. Tomaž je bil med njimi. Uverjen je bil, da pojde Zalka še tisto noč ž njim, zato je poslušal, čakal na znamenje. Napiti tovariši so ga zbadali in se norčevali. Nastal je pretep. Nihče ni vedel, kako ne kdaj? Toda drugi dan, ob času Zalkine poroke, se je razneslo, da so ubili ponoči Tomaža in vrgli truplo v Savo. Naj bo Bog usmiljen njegovi duši! Trupla niso našli nikdar. Njegova mati je preklela Zalko: ‚Da bi ne imela miru na zemlji!’

Nevesta se je jokala, kakor da ji je umreti. Pa to delajo vse neveste. Prišla je na bogatijo, v ugledno hišo, kjer je vedno polno posla, gostov, zabave in skrbi. Z možem se nista prva leta kaj razumela, pa to je tako, dokler se drug drugega ne privadi. Dobila je prvo leto hčerko, ki je mož ni maral pogledati. Nikdo Zasavčevih ni maral dekletca. Ni bilo podobno nikomur v rodu, imelo je črne, svedraste, svetle lase in velike črne oči. Tega otroka je vleklo vedno k Savi. Kakor da bi jo klical kdo. In neki večer so zibali valčki prelepega mrlička ... Zasavka se ni dala potolažiti. Povila je še štiri otroke, oprijela se je moža in gospodinjstva. In ko sta bila mož in žena kakor ena duša, je moža ubila sicer tako krotka kobila. Seveda so govorili ljudje marsikaj. Občudovali so pa vdovo, ki je trgovala in gospodinjila, da je rastlo premoženje in ugled hiše. Starejšega sina je odločala za gospodarja, drugega je spravila v cesarsko službo, tretjega, Nikolaja, misli priženiti v trgovsko hišo, saj ima zveze od Dunaja do Belgrada in še naprej na Laško in Nemško. Saj je študiral dovolj. Najmlajšega sina so bili vjeli Francozi pred Gradcem in so ga odpeljali kdo ve kam. Človek bi mislil, da bo zdaj, ko smo pod Francozi, lahko izvedela zanj. Pa ji pomaga Žibertov gospod, posreduje pri guvernerju — Zasavka je včasih kar iz sebe, vozi se v mesto, hodi po uradih, porabi dosti denarja in sin-gospodar godrnja, da mati naseda vsaki marnji.«

Liza konča in premeri svoje poslušalce, ustavi vreteno: »Dovolj bo za Torkljo! Grlo je suho, želodec se zvija.«

Skleda s krhlji se prazni, hleb kruha izginja. Vasovalci se ozirajo v noč: polna je skrivnosti. Slišiš šum in hojo, a ne vidiš nikogar. Drevje giblje neznanske veje, dviga nekaj — kaj ne visijo po njem obešenci kakor hruške? Ne preži za deblom rokovnjač, neviden, ker ima pri sebi roko nerojenega otroka? In oni črni pes z žarečimi očmi, ki se plazi za teboj, ali ni to volkodlak? Ali sam bognasvaruj? In divji lov, ki se pripodi od planin, in trume vojakov v čeladah, na konjih in peš?

Druge skrbi ima Črnučka, ko se poslavlja z Diz- mom. Kaj ni pogledovala Metka ves večer na dom onkraj Save? Kaj ni navedla pogovor na Zasavce, in kaj ji niso zažarela lica, ko je omenila Liza tretjega Zasavčevega sina, Nikolaja? In kako se norčuje z dobrim Dizmom, ki misli pošteno. Tudi njegovi starši. Ker bi pač ne dobili lahko premožne neveste za pohabljenca. O dekle, dekle! V nesrečo siliš kakor splavar Tomaž.

Nič ne pomaga nastrk na strehi, ne janeževa vejica pod slemenom, ne sračja perot na hlevu, ne môrino znamenje nad vratmi — nesreče, ki ti je namenjena, ne odženeš!

Zunaj grgra Sava, po polju rajajo vile, plašijo sove. Pri Čemučevih je vse pospalo, samo gospodinja premika jagode roženvenca, ugiblje, kaj naj ukrene z zalo hčerjo, da bi ne bilo sramote. In odloči se, da bo govorila z materjo Dizme, tako in tako, da poizve. Res je Dizme šele devetnajst in Metka komaj sedemnajst, pa »tako blago« je najboljše spraviti zgodaj s poti. Že so postali mimo šetajoči se ‚parlevu’ pozorni na lepo dekle, ta prosi malo vode, ta nageljček, oni, koliko ur hoda je do Mengša? Že so jih zvabili nekaj na Francosko — kako jim gre tam, kdo ve?

»Oče naš ...«

II.[uredi]

Tudi v graščini podobnemu poslopju onkraj mostu so pogasnile luči. Umrlo je življenje dneva in nastopilo skrivnostno življenje noči. Po hodnikih škriplje, okna se stresejo, v tramovju poka. Neslišno in nevidno lazi golazen iz zidov. Težak vzduh gre po hiši, se vlega svinčen na pljuča spečih, povzroča hude sanje. Je kakor da se plazi nekaj groznega, se ustavlja pri vratih, prisluškuje, leze pri ključavnici noter, ti plane na prsa, te davi ... Mora? Volkodlaki? Davni spomini?

V svoji kamri nad vodo se premetava stara Za- savka, plane iz sanj, diha sunkoma, otipava steno ob postelji, bulji v okno:

»Kje sem!?«

Mračno gleda vanjo meglena gluha noč, pošastno grgra Sava. Je doma, v Litiji?

Pa se zave in vzdihne: »Stara žena pa tako neumna! Saj si vendar Zasavka, mati štirih odraslih sinov in štirih vnukov V kamri si, kamor se umikajo stare gospodinje iz velike zakonske spalnice.«

Ne more spati. Po glavi ji hodi misel: Sama si. Tako sama. In Sava mrmra in te spominja. Zato si bila v spanju v presrečni deželi ndadosti, deželi smeha in sonca, kjer je nepoznano kesanje in so dejanja nagla in nepremišljena ... Ah zares! Ko bi bil človek prej star in potem mlad, koliko tega bi naredil drugače! Tako ti pa ščiplje kesanje srce kakor z razbeljenimi kleščami spomini, očitki ... Sava grgra, mrmra. Sava, Tomažev grob. Raste megla, se gosti, trka na okno: ‚Tako sama, Zalka? Ti je težko? Tudi meni je težko, Zalka, v mojem samotnem mokrem grobu. Splav čaka, pojdi Zalka, beživa v Sisek!’

Zasavka se križa, brani:

‚Molči Sava, beži duh! Saj sem se pokorila in trpela. Kaj ni še dovolj solza, romanj, molitev, maš? Vse življenje samo pokora za greh nepremišljene mladosti. Kakšna pa je bila tista sreča, ki so mi jo pripravili starši in sorodniki? Bogata ugledna hiša! Veliko premoženje. Zasavec kupčuje z žitom in vinom. Rodbinske razmere so ugodne, je samo še stara mati, gospodarjev brat in sestra pri hiši. Vse je staro in se umakne.’ V resnici pa so pikali mati, brat in sestra gospodarjevo ‚mlado’ do krvi, črnili jo pri možu, delali zdrahe med posli, opravljali jo in sovražili.

Nič bi ne bil rekel mož, ko je prišla črnokodrasta in črnooka Jerica malo prezgodaj na svet. Se je pač prestrašila mlada žena, ko sta treščila pod hišo splav in brod in je vrglo splavarja v Savo. Nič bi ne bil rekel. Pa so se čudile teta in tašča: ‚Le komu je ta otrok podoben? Ne nam ne tvojim sorodnikom.’ ‚Po komu se je neki vrgel?’ ‚Saj je tak kakor da bi ga prinesli cigani.’ ‚Ko bi mrtvi mogli govoriti ...’ Tako je postal možu jasen njen greh, njena sramota. Iznevidel je otroka, ukazal, da postavi zibel iz spalnice ven in mrmral ‚prokleti pankrt’, če mu je prišel pred oči. Koliko hudega je prestala ... Vse je preziralo Jerico, vse jo je suvalo. In ona je ljubila spomin nekdanje sreče. Prvo leto po poroki jo je vleklo k Savi. Strmela je v valove, ki ji niso vrnili Tomaža, in mnogokrat, ko jo je klicalo, bi bila šla po poti, ki jo je naredil Tomaž neprostovoljno. Iz sanj sreče so pahnili mladeniča v smrt, neprevidemega, ne spravljenega z Bogom in ljudmi ...

Morda je dobila Jerica po njej. Silila je k Savi, komaj da je shodila, sedela je ob Savi in strmela vanjo. Klicalo jo je, klicalo! In nekoč je ušla pestunji

— Sava je potem zibala prelepega mrlička. In ona, mati otrokova ni smela jokati. Vendar je nehalo zbadanje, mož se je umiril in se postavljal s sinovi, ki so sledili Jerici. Tašča je umrla, teta ni imela potuhe, sprijaznila se je z mlado, sorodniki so jo začeli upoštevati. Bila je skrbna kot gospodinja in mati, stroga a pravična za posle in težake. Lahko je shajala, dasi so postajali časi vedno hujši in so govorili stari ljudje, da še v turških časih ni bilo tako hudo. Težave so ji delali surovi, trmasti in neugnani sinovi kakor volkovi. Umrl je mož, preden so dorastli dečki. Počasi so odšli vsi, njena mati, njen oče, dva brata. Sama se je ubijala s hišo in se bridko spominjala, v kakšno pomoč bi ji lahko bila Jerica, ki bi tudi blažeče vplivala na dečke, te divje otroke divjega časa. Sedaj, ko govori vse o nekakih človeških pravicah, pa je imaš toliko kakor pes v cerkvi. Zasavčeva hiša nima najlepšega, nima — dekleta, ki prenaša materine izkušnje, stare hišne in narodne navade na drugi rod, da živi materin spomin od roda do roda.

Bratje brez sestre so kakor šopek brez nagelj ua. Zdaj pa ima tudi snaha same dečke!

Zasavka sklepa roke, misli kake sitnosti je imela, preden je oženila starejšega sina Primoža. Hodil je po kupčiji do turških dežela, hodil na Nemško in Laško. Družil se je z brodarji in splavarji, s tolovaji in postopači. Kmalu bi zabil in zapil kupčijo in premoženje. Privezala ga je na dom z ženo in nagnali sta njegovo sumljivo družbo.

Zato pa hodi po kupčiji njen tretji sin Nikolaj. Poslala ga je v Gradec in na Dunaj, lahko bi dobil visoko službo, pa je prenemiren, potuje rad, se ne ustraši nobene nevarnosti, znan je daleč naokrog, kako je spreten v sukanju sablje in da zadene ptiča v letu. Fant je že blizu tridesetih, čas je, da se oženi.

Pa beli materi glavo. Zbrala mu je nevesto po preudarku in posvetu.

Blagovnica je. Hči prekupčevalca v Sisku. S tem so že veliko let v trgovski zvezi in prijateljstvu. Tako svaštvo bi utrdilo Zasavčevo hišo, saj ne veš pri trgovini v sedanjih razmerah, kdaj bo zagrmelo in se zrušilo. Primož ni dober gospodar. Moški, ki hodi po kupčiji, se razvadi.

Vse se je dogovorila mati Zasavka z materjo v Sisku. Po Novem letu naj hi bila poroka. Nikolaj pa se izvija. Kaj hoče? Mu ni dekle povšeč? Ne pove. Svet je zdaj tak, da hi se rad vsak otrok ženil in možil po svoji volji. Zato so taki zakoni nesrečni.

Nikolaj pa ne more in ne sme spraviti v sramoto svoje matere in svojega sorodstva. Dovolj je, da si je izbral Peter po svoji volji ženo Nemko, ko je bil nastopil cesarsko službo v Gradcu. Zdaj se podpisuje »Edler von Zasavec« in je zasovražil dom in sorodnike.

O ti sinovi!

Najmlajši, Jože, je moral v vojsko. Je živ ali mrtev? Koliko je naredila že potov in izpraznila mošenj za poizvedovanja. Maži in maži! Trda so kolesa po pisarnah! ...

Glasno zadoni s svisli.

»Kikiriki! Kikiriki!«

»Ah!« se oddahne Zasavka.

Zapeli so domači petelini in odpevajo jim tovariši od blizu in daleč. Dan preganja moč tmine, v skrite kote izginejo pošasti spomina in kesanja, nov dan prinaša novo delo in novo upanje. Zasavka se hvaležno prekriža in moli za duše v vicah, za potnike, ki so v nevarnosti, za vojake, ki umirajo na bojiščih. Srebrno in milo se zatrese v zraku. »Sveti glas božji!« se veseli Zasavka; zdi se ji, da se je rešila iz nevarne vode v varni pristan. Že se kaže obris omare in mize, že gleda nanjo slika Bistriške Matere božje, že se sliši od Save krik vlačilcev mukanje živine, kletev brodnikov.

Vsa prožna in urna se napravlja Zasavka. V mesto pojde. Poprej pa odmeri delo, prepriča se, če ubogajo posli in najemniki. Treba je zribati repo in zelje, pripeljati peso, pregledati žito, razbirati, kuhati, kisati in sušiti sadje, v gozd bo treba po listje in praprot, njive je treba zorati za ozimino — in sto drugih del je, kjer je treba gospodinjam oči in rok. Mlada ne more biti povsod.

Topot bosih nog pridrvi do vrat, neučakane pesti razbijajo. K stari materi se vsujejo vnuki Janko, Mihec, Jokel, Rokec, in tožijo:

»Jokel me je ugriznil!«

»Janko me je brcnil!«

»Rok mi kaže jezik!«

Stara mati gleda karajoče večja dva: »Ali je to dobro jutro? Se tako pozdravlja staro mater? Sramuj se Janko, deset let si star pa se pretepaš z manjšimi, še z Rokcem, ki je komaj tri leta star!«

»Pa je že cel falot,« ugovarja Janko, lep deček.

‚Kar ves je podoben svojemu stricu Nikolaju‘, pomisli Zasavka in pogladi otrokom lase, obriše oči, jih kara: »Pa kar v srajčki prihajate? Kje je pestunja? Spi? Seveda. Pojte in umijte se, oblecite se in molite! Po zajtrku boste zbirali jabolka, kruh si je treba zaslužiti.«

»Po zajtrku smo se hoteli iti vojake,« mrmra Janko.

Zasavka zraste: »Lep gospodar boš! Le zapomni si, da je treba pri kmetiji in kupčiji vedno delati in kdor ne začne zgodaj, se ne nauči.«

»Zmeraj naj delam, saj nisem pes,« ugovarja Janko, a poleti na hodnik, tako močna je bila zaušnica stare matere. »Take sliši od hlapcev,« pomisli Zasavka. »Ti zamerijo Francozom najbolj, da so odpravili male praznike in sopraznike.«

Jokel in Mihec sta zbežala za Jankom, Rokec pa drži okrogle pesti, gleda ...

»Kaj bi rad Rokec?«

»Stala mama! Kupi nam nov boben. Plidni vojaki molajo boben imeti.«

»Kaj! Razbili ste toliko bobnov, da mi je zmanjkalo denarja. Kje naj vzamem kar naprej za puške, sablje in bobne?«

»Od moje dote, stala mama!«

Zasavki vzame sapo. Rokcu se zdi bolj varno, da ga odnesejo kratke zalite nožiče. Zasavka se zasmeji: »Jezični doktor bo, ko dobi že zdaj tak odgovor. Je že kaj slišal.«

Vitka in ravna gre po hodniku. Koža je še gladka, lasje črni, živo bliskajo njene črne oči, živahne in odločne so njene kretnje, hoja mladostna. Tesno se je oprijel črn život oprsja in pasu, gladko je nabrano krilo in bel čipkast ovratnik povzdiguje lepoto obraza. Nikdo bi ne rekel, da nosi pet križev.

Ko pride pogledat v podolgovato obednico z lesenim zakajenim stropom in začrnelimi podobami, o katerih nihče ne ve, kaj naj bi kazale, ne kdo jih je slikal, so tam že vsi zbrani. Sin-gospodar, čokat in trebušast, dobrodušen po obrazu in bahat po zadržanju, si ogleduje svoje sive nogavice in srebrne zaponke na šolnih. Žena poleg njega, obilna, navadna zdravega obraza, črna obleka s celega in po ramah bel širok ovratnik s konci do pasu, pariško frizuro. Poleg svakinje je Nikolaj, visok, širokopleč, glavo mu pokrivajo kratki rjavi kodri, o drznosti in pogumu pričajo visoko čelo in sive, skoraj črne oči, o ljubeznivosti zaokrožena usta; vsa postava in zadržanje, obleka iz temnomodrega sukna, ukrojena po pariškem vzorcu, pa kažejo ponos svobodnega človeka, ki ve, kaj hoče in kam gre. Bila je še tu hišna šivilja, mam- zel Fani, starikavo dekle, a nekoliko pohabljeno. Potem Vičič, ki je bil pripeljal Ramundo iz Vlaškega, gost iz Avstrije, ki se je ustavil na svojem potovanju v Italijo, ter Giovanni Rossi, ki bo prevzel nekaj živine za v Italijo.

»Šilček brinjevca, mama?« nalije Nikolaj. »To je najbolje za meglo in naduho, in prežene še moro in volkodlaka. Tudi vraga. Zato mora imeti voznik, ki vozi mrliča, bič iz brinjevega lesa.«

Silno dobre volje je Nikolaj. Hišna Mana prinese kavo, Nikolaj si je nalije in govori:

»Državljani velike Ilirije, francoski Ilirci ali ilirski Francozi! Še pijemo kavo, dasi je pisal že pred leti naš prijatelj Valentin Vodnik, zdaj ‚monsieur le directeur’ gimnazije in obrtne šole v svojih srečno preminulih Novicah, da bo treba postaviti zaradi zapore lončke kave bolj na visoko polico. In čeprav je mlečna kaša ali žganci, klobasa pa vinska juha boljša podloga za delo, ježo in hojo. Pa naši dobri gospodinji,« Nikolaj se prikloni materi in svakinji, »sta nam pokrili mizo na izbiro. Primožu gre bolj vinska juha, ki pordeči nos ...«

»Nehaj, Nikolaj!« se nasmehne mati. »Naživi se. V Ljubljano pojdeva. Poizveva za Jožeta in si ogledava sukno. Treba se je vendar odločiti za poročno obleko.«

»Čemu mi bo poročna obleka, ko nisem nikogar zasnubil?« se začudi Nikolaj.

Njegov brat mu pomežikne: »To so opravili mati.«

Nikolaj pregrizne s svojimi krasnimi zobmi kos debele klobase in se nasmehne porogljivo: »Po vsej Iliriji ima ‚madame la mere’ glavno besedo pri možitvi in ženitvi. To je najbrž ostanek nekdanjega materinskega prava. Posledica so dogodki, kakor nam jih opisuje pesem o Gomer devojki in pesem iz Istre: ‚Krivi sta materi, tebi tvoja, meni moja’, in druga — saj veste: ‚Njega so pokopali tostran cerkve in njo na nasprotno stran. Iz njenega srca je vzrastla lilija, iz njegovega gavtroža’...«

»Ali Nikolaj,« se zakrohoče Primož, »saj ti sploh nisi zaljubljen, torej ti ni treba umirati zaradi nesrečne ljubezni.«

Majhna, bežna rdečica preleti moški Nikolajev obraz. Pa nadaljuje: »V Napoleonovem zakoniku stoji, da ima vsak državljan svobodno voljo, svoboda je zajamčena vsem državljanom — če kdo koga nagovarja ali sili v ženitev, je to omejevanje osebne svobode. Novo obleko bi pa res potreboval, ker se plete tako, da pojdem za dlje časa v Pariz. Res da dobimo tudi v Ljubljani kljub zaporu in zažiganju zaplenjenega blaga dovolj angleškega sukna, toda pravi kavalir ima krojača v Parizu.«

Vičič se zasmeje, pa ne reče nič, temveč čaka, kaj bodo drugi izmodrovali naprej. Ne čaka dolgo, saj beseda prinaša besedo. »Za Sisek bo tudi ljubljanski krojač dober,« vrže Primož besedo vmes.

Njegova žena pristavi: »In za slavonski gozd.«

Nikolaj si popravlja čipke pod vratom in reče malomarno: »Sisek je prav čedno mesto. Zmaga nad Turkom in tako dalje. Pa če bi moral živeti za stalno v Sisku, vidim rajši, da me napadejo še enkrat svinje v slavonskem gozdu.«

Mati prebledi. Primož jo pogleda škodoželjno: »Ne boste ugnali Nikolaja!« Drugi pri mizi se pogovarjajo med seboj, a tišina, ki je nastala, jih opozori, da je neko nesoglasje med materjo in sinom.

Vičič zasuče pogovor:

»Posebno srečo ste imeli, Nikolaj, da ste se rešili. Zgodilo se je že, da so podivjane svinje požrle svojega lastnega pastirja. Te živali so tako hude, da prestrašijo še volkove; kar v krog se postavijo, rep k repu in molijo volkovom svoje rilce.«

»Podivjana svinja je hujša kakor tiger,« pritrdi z jasnim vojaškim glasom gost iz Avstrije. Iz nastopa je videti, da je vajen ukazovati vojakom, dasi nosi zdaj obleko navadnih ljudi, skromno in že ponošeno. »Vi greste tora j v Pariz, gospod Nikolaj? Veselilo me bo, če se snideva tam.«

»Tudi jaz upam, da se srečava v kakem uradu,« se nasmehne Rossi, »saj vem, za kaj gre: kase so prazne v Iliriji! Kupuj, zganjaj vkup živino, potem pa letaj od urada do urada.«

»Bojim se, da boste našli tudi v Parizu kase prazne,« reče pomenljivo Avstrijec. »So čedne razmere v deželi svobode in enakosti.«

Nikolaj ugovarja: »V Iliriji bi že bilo, guverner Marmont se trudi, da bi pozdravil smotrno rane, ki ki so jih naredila deželam leta vojne, kontribucije in represalije. Pa cesar zahteva vedno več od teh izmozganih dežel. Marmont mu dokazuje, da ni več kaj vzeti, cesar si ne da dopovedati.«

»In drugi, ki zavidajo knezu Dubrovnika njegovo visoko mesto, ga črnijo pri Napoleonu, češ da bi postal Marmont rad resničen in neodvisen kralj Ilirije in se zato dobrika Ilircem,« pojasni Avstrijec. »Vem,« kima Nikolaj. »Kar zahaja k baronu Zoisu, ve, da spletkari intendant zoper guvernerja. Marmont si zapisuje dnevne dogodke, ker bo izdal pozneje spomine.«

»Marsikaj bo svet potem spoznal iz teh spominov,« se nasmehne bridko Avstrijec. »Ne boste več dolgo imeli tega poštenega moža v Iliriji, je še več drugih, ki bi radi bili povišani za zasluge ... Na Španskem trda prede Franoozom, zagovarjajo se, da ni pravega vodstva.«

Molče so se pogledali Zasavčevi — razšli so se za svojim delom. Naročali so še materi in Nikolaju, da bi stopila k rokovičarju na Židovski stezi, k mestnemu pilarju v Rožni ulici, k čipkarju Pred Šenklav- žem, k svinjarju na Poljanah.

Ko vpreza hlapec konja v malo kočijo, pridrvijo dečki, poskačejo gor: »Peljali se bomo en čas!«

Pa stara mati je danes tako čudna, še pogleda jih ne in stric Nikolaj jih zapodi z bičem.

»Taterman! Rokovnjač! Galjot!« vpijejo otroci za kočijo, pa se ne ozreta ne stara mati ne stric.

Kočija drdra čez črnuški most. Nemo sedi mati ob sinu in se vprašuje: ‚Kakšen pomen imajo njegove besede o nesrečnih zaljubljencih? In zakaj je zardel? Mar je res zaljubljen in v tako dekle, da bi mu ne mogla mati dovoliti zakona ž njo?’ Zasavka stisne roke: ‚Saj bi mu ne smela dovoliti zaradi besede, ki jo veže v Sisku, zaradi starih zvez in sramote.‘

‚In po kaj gre zdaj prav za prav v Ljubljano? Da izbere sukno za poročno obleko, ko pa je izjavil, da ne mara bivati v Sisku?‘

Pred njo vzraste nizka, s slamo krita Črnučeva hiša. Nastrk na strehi kljubuje še megli in slami, majhna okna zakriva roženkravt. V vrtu pred hišo si da opraviti med uvelimi vsesvetnicami mlado dekletce, ozre se, pokloni in nasmehne Nikolaju. Kaj se niso stresle vajeti v Nikolajevi roki?

Zasavka pogleda od strani sina in zaboli jo srce. Žar sreče mu je razlit po obrazu.

‚Nikolaj, ki je bil vedno tako resen in ponosen, Zasavčev Nikolaj, za katerem se ozira toliko petičnih meščanskih in plemiških nevest, ta Nikolaj naj bi bil zaljubljen v ubogo Črnučevo Metko?!‘

Zasavka še spomni, da je pripeljala Liza večkrat Metko s seboj, ko je bila majhna. Nikolaju je bilo deset let, Metki štiri. Pa je hodil zmeraj za punčko in prosil Lizo, naj jo pripelje. Že takrat ji to ni bilo všeč. Vedela je, da se izcimijo rade iz otroškega prijateljstva trajne zveze. Liza je razumela migljaj. Samo da je menila Liza, da vidi Zasavka dekletce zato tako težko, ker jo spominja izgube njene hčere.

‚Čedno dekletce, zares! Toda moži naj se po svoji priliki. Saj pravijo, da se dogovarjajo Černučevi z Belinovimi. Tam je grunt. In sreča za dekle iz revne hiše, če pride nanj. Pa Metka ne mara Dizme — seveda, ker je nakažen. Pa zakon ni zadeva lepote. Zato je tako urejeno, da izbira mati nevesto in ženina. Ej, Metka, z očmi kakor lanov cvet! Iz te moke ne bo kruha! Boš pač malo prejokala in vzela Dizma. Saj sem se jokala tudi jaz ... ‘

Nič ne vidi v svoje misli zatopljena Zasavka, da ostaja že bolj zadaj Šmarna gora in se bliža Ljubljanski grad, raztegnjen kakor zmaj na preži. Ne vidi, da se drenja bliže mesta vedno več voz in ljudi na cesti, da prevaža ta s cizo, drugi z lojternicami, kar si more pritrgati bornega pridelka, da bo imel za vedno nenasitnega frankarja.

Pa okoličanom še nekako gre. V Ljubljano prodajajo lahko. S tem, da je postala guvernerjev sedež, je dobila vse upravne urade, štiri sto novih uradnikov, štiri tisoč vojakov in vojaške urade. Kdor ima kaj važnega na guberniji, naj bo Korošec od tirolske meje, Turek iz Bosne, Albanec in Srb, Hrvat in Goričan, Graničar in Kranjec domačin — vse noše in narodnosti vidiš v Ljubljani. Francozi olepšavajo mesto: kjer je bil vrt očetov kapucinov, bo zdaj sprehajališče v obliki zvezde; Napoleonov vrt, zabavišče v Šiški in turška vojaška godba razganjajo Ljubljančanom skrbi. Gostilne, kavarne, gledišče in strelišče — povsod vse polno. Stanovanja so se podražila.

Komaj da se zave Zasavka, že sta mimo njiv pekovske zadruge, mimo sv. Krištofa, mimo bolnišnice usmiljenih bratov in cerkve sv. Jožefa. Na desno in na levo vabijo gostilne, stoje skladišča, leže vrtovi.

Zasavci se ustavljajo navadno pri priljubljenem Figabirtu, ki mu meji dvorišče na Celovško in gleda hišno čelo na Dunajsko cesto. Ravno krene Nikolaj na desno proti dvorišču, ko se začnejo umikati ljudje in vozovi na levo. Sliši se vzklikanje: »Marmont!«

Konji topočejo, orožje se leskeče, našivi se bleščijo. Živo pozdravljen pridirja Marmont s svojim adjutantom. Odzdravlja, se nasmehne Nikolaju, in je že na Celovški cesti. Nikolaj zavozi k dvorišču, gleda za guvernerjem in si misli: ‚Nekaj bridkega ima v obrazu. Gotovo je dobil zopet kakšen slan Napoleonov ukor ...‘ Pa glej! Marmont je zadržal konja in govori z nekom ...

Ko pozdravi in odjaše Marmont, pride od tam Valentin Vodnik v plašču in čepici na rjavih laseh, z megleno roso jesenskega jutra na licih in z zdravo rdečico, v očeh pa z odsevom globoke duše in dobrote.

Sežejo si v roke. Nikolaj se smehlja: »Marmont na konju, naš direktor-pesnik pa peš na jutranjem sprehodu.«

»Mogočni guverner in ubogi direktor — oba iz istega razloga: Marmont si hoče osvežiti glavo, polno državnih in domačih skrbi, Vodnik mora pogledati rodne planine, da si okrepi vero in utrdi zaupanje,« odgovori Vodnik.

»O čem dvomiš, Valentin?« vpraša zaupno Nikolaj.

»Vsi dvomimo o tem, Nikolaj! Ali se bo obdržalo, kar je bilo stoletja, ali se vzdrži, kar je prišlo čez noč? Pa tu ni, da bi govoril o tem ... Kam pa drviš, Maruša?«

V Vodnika se je zaletela, ne da bi ga bila videla, Figabirtova hišna. Trakovi na belem predpasniku in avbici še frlijo, ko se ustavi in hiti na vso sapo:

»K priorju Francetu Gradišku. Pri nas je obolela potnica Francozinja in prosi: ‚Un Abbe!‘«

Vodnik razširi oči, obrne Marušo: »Počakaj! Saj ga še razumela ne bi. Vidva gresta tako na jetrca? Se oglasim, rad bi govoril s teboj, Nikolaj.«

Mati in sin se prerijeta mimo pivcev in jedcev iz prve velike sobe v drugo manjšo ter sedeta k mizi v kot. Sam Figabirt, obilen in dobrodušen, pomakne svojo birtovsko kapo od desnega ušesa na levo in potoži: »Birt ima večne sitnosti. Saj se zgodi, da obleži la par dni popotnik, ki ga je pretresla dolga ježa, hoja ali vožnja. Pa ta! Ta! Ne vem, če bo še kdaj vstala ... Snoči je prišla. Ponoči ji pride slabo. Na srečo smo še tukaj kvartali s padarjem Ferkoljem. Zmajal je: ‚Hudo je opešana. Da ji puščam, bi umrla.‘ Naročil je kamilične obkladke in žličko švedskega balzama. Je res odleglo. Zaspala je; Maruša je slekla punčko in čula vso noč pri njih.«

»Punčko?!«

Zasavka strmi v krčmarja. Tudi Nikolaja prevzame: tuja ženska na umiranju — kaj bo z otrokom?

Gostilničar vzdiha:

»In kako ljubka! Treh do štirih let. Kakšen opravek ima potnica, zakaj in kam je namenjena, ne vemo. Mogoče pove Žibertovemu gospodu. Kaka sreča, da je prišel ravno tod, ko zna tako dobro francosko.«

Jetrca in veliko čebule, polič vina in vogal kruha je naročil Nikolaj. Lepo ocvrta, malce popoprana, poštupana in okisana dišijo vabljivo. Materi in sinu pa je prešla vsa slast: tu umira tuja žena— Kdo jo odpravi in pokropi, kdo odpremi otroka domov? Vsakemu se lahko pridruži na potovanju smrt ... Bog ve, če ni obležal njen ujeli sin na potu in umrl? ... Kdo ga je prekrižal, pokropil, zakopal?

Zasavka se ne joče rada. Zdaj pa ji polzijo po svežem licu solze usmiljenja. Nikolaj, ki se je boril z volkovi in strahovi, ima tudi vlažne oči.

Krčmar ugiblje: »Zdi se, da je hotela nekoga poiskati. Mogoče ima pri vojakih ali v kakem uradu moža. Preplašena je tako, kakor da jo preganjajo. Dandanes jih je toliko, ki bežijo iz kraja v kraj — zasledovalci pa za njimi. Tam na Francoskem so se stari plemiči, pa so tudi pravi republikanci. Povsod naletiš na sirote, ki ne vedo, od kod so in ne kam naj gredo. Pravijo, da so videli zvezdo repatico. Kaže, da bo vojna naprej in naprej ... Za vojno pa pridejo kuga in lakota ...«

»Naj nas jih varuje sveti Rok!« se prekriža Zasavka in ozre v vrata: saj bi šla tako rada k bolni tujki, ponudila bi svojo pomoč ...

Maruša prihiti: Gospod Balant so ukazali, da bi prišli gor!« Urno vstaneta. Figabirtu je kar prijetno, da ima tu goste, ki mu bodo lahko svetovali v tej sitni zadevi.

Veličasten v svoji duhovniški resnosti stoji Vodnik ob postelji v kotu. To ni tisti, ki blekne v prijateljskem krogu kako zabavno, zdaj je mož, ki se zaveda vzvišenosti svojega poklica.

Na postelji leži bleda mlada žena, njeno izmučeno lice je kakor po groznem viharju pomirjena gladina voda. Vidi se, da je sklenila račun, da je pripravljena na pot v večnost, trdna v veri, velika v upanju. Njene tako globoke, tako mile črne oči ji je zasenčila smrt, pa se še upirajo polne ljubezni v otroka, ki ga bo zdaj zdaj zapustila ... Te oči se proseče in zaupno zazrejo v Zasavko in Nikolaja ... Vodnik spregovori:

»Gospa, ki tukaj umira, vam izroča svoj najdražji zaklad: svoje dete. Dokler ne najdemo njenega moža, za katerim je potovala sem. Ste zadovoljni, Zasavka?« S solznimi očmi iztegne Zasavka roke po punčki. Blede ustnice umirajoče žene preleti nasmeh veselja. Nikolaj ji zatrjuje, da bo otrok varen pri njih in da bodo iskali očeta.

»Vse drugo vam povem v nedeljo popoldne. Povejte, da je umrla vaša sorodnica s Francoskega. Nikdo ne sme vedeti, čigav je otrok,« je rekel Vodnik in zatisnil Francozinji oči.

III.[uredi]

Iz oči, ki so kakor lanov cvet, kapljajo bridke solze. V nočni tihoti ihti Metka pod blazino, da bi ne zbudila svojih sestric na klopi ob peči. Saj se še izjokati ne moreš ...

»Kaj ti je, Metka?« vprašujejo sestrice. »Kaj ti je, Metka?« jo ogleduje skrbno mati. »Kaj ti je, Metka?« rohni oče. »Kaj ti je, Metka?« še strici in bratranci in sosede in botre in strine. Vsi so pač vajeni, da poje in se smeje Metka. Pa življenje je vendar tako žalostno ... Samo teta Liza ne vprašuje. Ona ve nemara, kako je hudo, če oprezuješ ves dan in nisi vredna pogleda.

Sreda je nesrečni dan za Metko. Čakala je, da vidi junaka svojih sanj, Zasavčevega Nikolaja. Pozdravila je mater in ujela prijazen pogled sina. O tiste črne oči! Vse jutro je pela in oprezovala, kdaj se vrnejo Zasavčevi. Mati jo je kregala: »Kaj pa letaš kakor vešča noter in ven? Kaj imaš na cesti? Misliš na kakšnega zvetranega ‚parlevuja‘? Po božičih te bomo omožili, da se ne bodo ozirali mestni postopači v našo pošteno hišo. Kdor misli zares, pride v hišo in snubi.«

»Ne, ne, mati!« je prosila. »Ne še! Ne maram se možit!« In začela se je jokati, mati pa huda: »Ne maraš, ne! Samo norela bi rada. Ne vem, kaj imaš v glavi, saj delaš vse narobe. Lauferca bi postala. Za kakim vojakom Francozom bi šla tja do rjavega morja, tam kjer dečle noter mečejo. Ne boš pihala kaše, Metka! S palico ti bomo uravnali pamet. Ti si najstarejša od otrok in moraš skrbeti za mlajše. Dizmovi bodo vzeli Ceneta za pastirja, Urško boš pa lahko vzela s seboj.«

Metka molči, pometa, strepa metlo pred hišo. Glej! Kaj se ne vrača že zasavska kočija? In na kozlu sedi nekdo drugi — saj res — Figabirtov hlapec je. In Zasavka drži nekakega otroka v naročju in obrne glavo na drugo stran, ko vidi Metko ... Kaj se je zgodilo? Metka se spravi s šivanjem k oknu. Kmalu gre Zasavčeva kočija mimo — nazaj v mesto — po Nikolaja. Metka se oddahne, nič se ni zgodilo Nikolaju. Materi pravi, da je pripeljala Zasavka neko punčko. »Treba ti je gledati, kdaj gredo Zasavčevi mimo, v kamro pojdi šivat!«

Iz kamre se vidi samo na dvorišče, na hlev, na gnojišče. Pa se je vendar posrečilo Metki, da je šla na vrt pred hišo, ko se je vozil Nikolaj domov. Gledala ga je, pa se ni ozrl, ni je pogledal, grozno zamišljen je strmel predse. In takrat se je kar zrušilo nekaj v njenem srcu. Zavedela se je, da je gojila neko upanje, ki si je ustvarilo čudovito pravljico, in da se ji reži zdaj gola resnica v obraz ... Kam pa je mislila? Iz koče v grad ... Nikdar ne bi dopustila Zasavka tega saj je pognala ona revnega fanta v smrt in vzela bogatega. Ljubezen je pač za kratek čas premožnim, da se poigrajo s teboj, revežu pa vseka rano, ki ga skli žive dni.

»Le pred Bogom smo vsi enaki,« pravi mati, teta Liza jo pa zavrača: »Ne — tudi pred Bogom ne, tam merijo človeka po njegovih dobrih delih in zaslugah. Enaki smo samo pred smrtjo, ki pobira vse, stare in mlade, bogate in revne, cesarja in hlapca, kakor se vidi v tisti igri, ki so jo igrali včasih študenti v kolegiju.«

Smrt! Prebridka, pregrenka smrt! Pridi vendar po Metko! Ti, ki enačiš vse, ti bodi moja prijateljica!« Tako je prosila Metka ponoči in zdelo se ji je, da sliši, kako se bliža božja dekla bela smrt in maha s koso nad njeno posteljo.

Toda ko je zaspala proti jutru in se prebudila od materinega kreganja: »Svečo ti bom prižgala, če ne vidiš, da je dan,« ko je pogledala na cesto, na gore in ravan, ni bila Metka nič več pri volji, da bi umrla. Veselo ji je plala po žilah mlada, zdrava kri, kaša z mlekom ji je šla v slast, življenje je vendar lepo, če imaš polno skledo pred seboj. Do božiča je še daleč in Dizme, desni razbojnik, res ni tako napačen, kazi ga samo, da je preveč naložil na hrbet ... Naj se ne bojijo Zasavčani za svojega Nikolaja, ne bo jim ga snedla. Mar je nji za njihovo gospoščino. In tudi Metka postane lahko gospa, imenitna gospa, saj ji pošilja tisti Francoz v škofiji, ki je nemara prvi za guvernerjem, pozdrave in povabila. Francozi ne gledajo ne na bogastvo ne na stan, da jim je le dekle všeč. Tako tečni so samo pri nas. Zastareli nazori, pravi Francoz. Mati pa ne bi nikdar privolila, da se poroči Metka s tujcem in odide z njim — saj ne vemo, pravijo, kaj se še zgodi. Teta bi hitro povedala zgodbo o materi, ki je hčer omožila ‚onkraj sivega morja‘ in jo obišče in vprašuje: ‚Kako ji gre?‘ ‚Dobro, dobro, mati moja‘, odgovarja hči, ‚vsak dan se umivam s solzami in obrišem s trpljenjem‘. In še bi povedala teta Liza o mladi Bredi, ki so jo obljubili že otroka Turku, v nepoznan kraj in selo. In Breda izve od popotnih ljudi, ‚da je Turek hud, a še hujši njegova mati, da je sinu umorila devet nevest ...

Teta je ustavila predpoldne Zasavčevo hišno. Govorila je dolgo z njo in se potem zelo začudila.

Metka ni vprašala, zakaj. Kosilo, ajdovi žganci in zelje, ji je izborno teknilo, odložila je žlico, ko je izpregovorila teta Liza:

»Metka, kropit pojdeva!«

»Mi tudi! Mi tudi!« se oglasijo mlajši, in: »Kdo je umrl?« se čudijo starši. Teta Liza razlaga važno in nekam ponosno, da ve za take novice: »Zasavčevi imajo mrliča!«

»I kje?« se namuza oče. »Saj sem jih videl še danes in so vsi živi in zdravi.«

»Pustite me, da povem,« dvigne Liza roko. »Umrla je tista Zasavčina sorodnica, ki se je bila omožila na Francosko!«

»Pa kaj greva tako daleč kropit?« se razveseli Metka.

»Bodi no šemasta,« jo zavrne teta. Tukaj je umrla, k svetemu Jožefu pojdeva, v mrtvašnici leži pri Usmiljenih bratih ...«

»Ja? ... Kako pa?! ...« zazija Črnuč.

Liza nadaljuje zmagovito: »Bila je bolna, zrak na Francoskem ji ni ugajal. Pa je upala reva, da se pozdravi ob naši Savi ...«

»In je umrla, ko je prišla sem?« se prekriža Črnučka in vzdihne: »Bog vas varuj nagle in neprevidene smrti!«

»Misliš, da bi pustila Figabirtovka, da bi pri njih kdo nepreviden umrl in bi hodil strašit goste?« se razjezi Liza. Potnica je šla k Figabirtu, ker je vedela, da se ustavljajo Zasavčevi tam. Ko jih ni bilo, so poslali po nje ...«

»In da bi se Nikolaj smejal, če bi rekel, da ga čaka umirajoča sorodnica? Vozil je tudi prav počasi,« podvomi Metka.

»Molči, ti špentlih,« se obregne mati ob Metko, »kaj se ne bo smejal, če si vedno pred hišo na straži, kadar vozijo Zasavčevi mimo; vsaka koza bi se ti smejala.«

Liza dvigne obe roki: »Tiho! Zasavčevi so prišli še pravočasno, da jim je izročila umirajoča svojega otroka, dokler ne pride ponj njegov oče. Nikolaj je naročil lep pogreb, veliki zvon, tri gospode. Pogreb bo jutri z mašo. Pojdemo, saj smo vendar skoraj sosedje, veliko nas bo iz Ježe in Črnuč ...«

»Kako so pa zvedeli?« vpraša Metka.

Teta Liza skomigne z ramami: »Kaj vem? Jaz sem povedala Repnikovi Katri ...«

»Aha! Smo že dobri,« mrmra Črnuč. »Repnikova Katra ima tak jezik, da ga lahko trikrat ovije okoli Bangarja vrat.«

»Ti imaš še daljšega,« se huduje Liza. »Dušo je še ulovil Žibertov gospod. — Konec.«

Proti večeru sta šli Liza in Metka kropit. Res nista bili sami na cesti. Veliko znank ju je dohajalo in prehajalo. Radi so izpraševali Lizo, ki jim je vedela odgovora na vsa vprašanja. Prijetna je taka pot v jeseni, ko te ne muči vročina in ne duši prah. Nebo je prepreženo z ovčicami in zamišljeno gledalo nate, sonce se oblači v prečudne oblake, ki so zdaj kakor kepasta gora, zdaj kakor leteča ladja, zdaj kakor čreda zveri, ki se preganjajo. Njive počivajo, strn še ne podorana bode v oči, iz kupov dračja se dviguje dim in širi tisti posebni jesenski duh po smoji, po vlažni prsti, po preperelem listju. Grmičje in drevje se je zavilo v spomine prelepih dni kipenja in zorenja. Zdaj visi še tu in tam kakšen šop listov, po kopinali se drži še zapoznela jagoda, jerebike in bezeg so obrale do grma ptice selivke. Tam od planin diši rahlo in prijetno po snegu.

Pogovori so seveda o umrlih, o spominih in prikaznih. Liza, ki ve toliko, opozori Metko, da so bili nekdaj tu ob cesti ajdovski grobovi in da je staro ime Figabirtove okolice Ajdovščina.

»Tu so pokopavali Rimljani,« podučuje teta Liza, Žibertov gospod se zanimajo za stare kamne, ki jih izgrebe ta ali oni, če koplje fundament za novo hišo ali zaorje bolj na globoko. Žibertov gospod gre do Trojan in še dlje, če izve, da so kaj izkopali. Zato ker so Rimljani bivali in hodili po Posavju, strašijo še dandanes po njem. V določenih nočeh, posebno zadnjih dvanajst pred božičem slišiš divji lov, lajanje, rogove, vpitje. Če imaš oči, vidiš v zraku bele konje, moške s čeladami in sulicami, pse in priganjače. Ostani miren. Če se vtikaš v divji lov, ti prileti lahko pod noge krvavo stegno ali te zadene sulica.«

Metka se ozira, če ne pada od kod stegno, in meni: »Srnino stegno bi ne bilo napačno ...«

Teta jo posvari: »Takih stvari se ne smeš dotakniti.«

V takih pogovorih se znajdejo kaj hitro pred obširnim nekdanjim samostanom bosopetcev, kjer kraljuje v cerkvi sv. Jožef, patron cele Ilirije. Liza pripoveduje, kar je slišala: kako so sprejeli Ljubljančani z veliko slovesnostjo bosce, kako so bile tam posebno slovesne »andahti«, dokler ni zadel cesar Jožef Drugi ob samostane in je pognal toliko mirnih ljudi po svetu. Potem so prišli usmiljeni bratje. Te bi pa rad spravil Francoz proč, čeravno je bolnišnica vedno polna bolnih francoskih vojakov. Pater prior ima velike težave.

Tako in podobno je razlagala Liza dogodke, kakor jih je umevala s svojo pametjo; dovzetna Metka t si je zapomnila vsako tetino besedo.

Stopali sta po obokanem hodniku, vel je vanje duh po zdravilih in bolnikih, duh, ki se je vpil v vsak kamen zidov. Srečali sta na hodniku nekaj ljudi, ki so kropili rajne, bodisi iz sočutja bodisi iz radovednosti. Zdelo se je, da ve že vsak Francoz v Ljubljani, da je tu umrla oseba, ki je prišla iz njegove domovine. Ah! Sami ‚monsieur‘ in ‚madame‘, skoraj ne slišiš domače besede.

Tujka je ležala v posebnem oddelku. Od debelih sveč in cvetja je bil zrak nasičen in težak. Kropilci so poklekali, pomolili, pokropili in govorili bolj tiho. Ugibali so in izpraševali, pa stari Grga, ki je stražil mrtve, je stresal samo glavo. Liza se je pririla skozi ‚ona zijala‘ in potegnila še Metko za seboj. Zagledala je prebele roke, sklenjene okrog križa. Rada bi bila pogledala obraz umrle, pa ga je zakrival črn pajčolan. Liza je hotela bliže, da dvigne pajčolan, toda visoko drevesce ob mrličevi glavi je branilo dostop. Liza je malo postala in oprezovala. Marsikdo je poskušal pogledati in ni mu branilo samo drevesce in sveče — tudi stari Grga je potegnil vsakega nazaj.

Metka je videla, da se čudi Liza nečemu, da ugiblje. Odhajali sta in molčali. Nekam težila je obe usoda mlade žene in njenega otroka. Zadihali sta globoko v svežem zraku zunaj. Metki pa je zastalo takoj dihanje in srce: pred bolnišnico je stal Nikolaj, obkrožen od francoske gospode; ženske s tistimi poveznjenimi lonci na glavi, s pobarvanimi in naprašenimi lici so ščebetale vanj, obračale oči okoli in okoli ... Nikolaj jim odgovarja kratko, umerjeno. Nič ne morejo izvedeti od njega. In kako je gosposki, ko stoji tam v dolgem plašču s poramnico, z visokim klobukom na kodrasti glavi, s palico s pozlačenim držajem in z usnjatimi rokavicami v roki. Kakor kakšen plemenitaš! Sram je Metko ko mora v svoji kmečki obleki mimo te družbe. Nikolaj je ne vidi. Saj silijo vse te ženske vanj z ‚keskeskevi’ in ‚koman’. In bode v srcu in boli: Posavec je, pa se je pofrancozil, ženil se bo z Francozinjo in nikdar več ne bo pogledal k Črnučevim.

Metka misli in razmišljuje. Od bolnišnice do Črnuč. Lahko misli, lahko si briše solze, saj — čudo božje! kaj bi rekel oče? — Sicer tako gostobesedna teta molči. Molči, ko jo vprašujejo znanci po poti o umrli: v katerem kolenu je v sorodu z Zasavčevimi? Kdo bo plačal pogreb? Zakaj niso prepeljali mrtve na njihov dom? Da bi vasovali, molili in peli ob mrtvi, da bi čuvali dušo, ki se mota vsa preplašena tri prve noči okrog trupla, da jo čuvajo pred hudobo, ki ima prve tri dni in tri noči moč do nje. Včasih se splazi k mrliču v podobi mačke, ali tudi okoli hiše v podobi psa. Kdo pa moli ponoči v mrtvašnici? Tisti nonzolo pogasne luči in zaspi Ej! Ne spoštujemo več tako rajnih, kakor bi morali, zato je tako slabo! Prej je bil vsak prepričan, da bo treščilo vanj, če bo odprl kakšen grob: zato so pri nas po več sto let ostali stari grobovi celi. Zdaj odpirajo grobove in razmetavajo kosti ... In bo kaj sedmine za tem pogrebom? So prišli Zasavčevi sorodniki iz Litije, Kranja in drugod? Zna otrok govoriti po naše?

Res, svet ima o vsaki priliki kopo nepotrebnih vprašanj. Teta Liza je delala samo: »Mhm!« Držala se je, kakor da bi bila pila čmeriko. Molčala je po potu, molčala doma pri večerji, molčala zjutraj, ko je pila skrivaj svoj lonček kave; molčala na potu k pogrebu, dasi je bilo vprašanj, kakor vode po plohi. Rahlo je pobelila slana polja in travnike, bele lise na planinah so kazale, da je stresla starka zima tako za poskušnjo malo snega, mrzlo je zavelo od severa. Vozniki pri visoko naloženih parizarjih so stopali bolj trdo in priganjali konje: ‚Bistahorl‘ ‚Gani se stari grešnik!’

»Konjederci!« je mrmrala teta Liza. Bližali so se svetemu Krištofu.

Teta Liza sune Metko:

»Glej jih, črne vrane! Mrhojede, štekljačarje, plaščarje, malharje, beračone! So že izvohali pogreb.«

Postavili so se na obe strani vhoda, da jim ni mogla uiti živa duša. Kruljevo, slepo, okrnjeno, grbasto in šepasto, škilasto, krmežljavo, je tam stalo in čepelo, kazalo nagnusne gnojne rane in grinte, zvinjene ude, glavo brez uhljev, naročje brez rok ...

Vse razcapano, razkuštrano, divjih pogledov in besed. Pozdravljali so znane in neznane s porogljivo prošnjo: »Dajte star denar ali nov, ‚san‘ ali krajcar, šestico ali cekin.« »Sein revež gluh in mutast, usmilite se me!«

Berač, ki je imel debelo kravaljo, je nagovoril Lizo: »Teta Črnučeva, se redijo kaj prešiči? Se je obnesla ajda? Kmalu pridem po mast.«

Liza se obregne: »Štekljačar, lenuh, požeruh! Postajati in živeti kakor gosenica v zelju, to je za vas. Pošten človek se trudi celo leto, taka goflja štrama- sta mu požre vse.«

»Poglej jih!« je nadaljevala Metki, »zdaj nabirajo tukaj, kar jim da človek bolj iz strahu kakor iz usmiljenja, zvečer se bodo pa napili v gostilni ‚Pri malhi‘ in se pretepali. Zdaj je vse zveriženo in kruljavo, pa nakrat bo raven ko sveča brez vsakega čudeža; zdaj je raztrgan, jutri pa se bo oblekel v žlahtna oblačila in hodil po hišah imenitnikov. Imajo svojega velikega in majhnega papeža, glavarja in tajnika, žene in otroke. Če ne daš, ti pogine žival ali ti pogori hiša. Nikdo si ne upa ovaditi jih, ker je njih maščevanje nečloveško. Viničarko na Štajerskem so deli v prešo in gostilničarko privezali v samotnem gozdu ...«

»Ježeš! Ježeš!« se stresa Metka.

Teta jo miri: »Niso vsi taki med njimi. So tudi pošteni, ki so ušli pred vojaščino. Že prej so uhajali v gore in gozde, zdaj pa še bolj. Prej je šel od doma za dvanajst let, zdaj ko imajo Francozi vojsko po celem svetu, je še bolj neverjetno, da pride kdaj domov. Gosposka pa pravi: ‚Gliha vkup štriha‘ ...«

Tetin glas se trese. Metka se spomni, da zbada oče rad teto z rokovnjači. Zakaj? Morda je imela mlada fanta, ki je ušel v gozd? Prodirno pogleda jezikavo teto — ali je vedela kdaj, kaj je ljubezen, kaj je srčna žalost? Pa mlad berač začne peti:

»Drobna ptica požrjavka,
noč in dan premilo kavka,
ona teče okrog morja,
v te svitle zvezde gleda:
Kranjci so ta hud’ ljudje!
Tolk’ za mano so hodili,
da b’ me skoraj umorili,
njim pa ni do mojega mesa,
njim je le do mojega perja,
ki radi z njim pisali,
drobne šriftice ravnali.«

Krog pevca so se zbirali v cerkev namenjeni in mu metali drobiž. Iz mesta so prihajale v žakljastih oblekah, z golimi rokami, zavitimi v dragocene šale iz Kašmirja, z dolgimi resami iz svile, pobarvanih in naprašenih obrazov, s frfrastimi kodri ob ušesih. Lepa, gladka čela okoličank in meščank, ki so ostale zveste domači noši, so se svetila izpod čelnic avb in zavijač, pisana krila, živo barvani modrci, krasne rute so dale množici lepoto in barvo.

Teta Liza je ošvrknila ljubljanske pomodnice z zaničljivim pogledom:

»Vse ‚a la mode de Paris’! Prej smo bili mali Dunaj, zdaj smo mali Pariz! Ne kaznuj nas Bog za naše grehe! Z nošami in šegami izgine stari rod, ki je trdnih načel in vere vzrastel z zemljo in naravo. Kakšen šemast rod pride za nami? Zdaj govori že vsak štekljar to žlobudro; nemško ni tako prodrlo med nas, to pa kar drči od ust: ‚Oui!‘, ‚Oui!‘ ‚Maintenant‘ ...«

Liza se je nasmejala svoji lastni francoščini in potegnila Metko za seboj v cerkev.

Bila je polna. Radovednost in sočutje sta priklicali dobre duše, ki so tudi sicer rade spremljale pogrebe, ker spada med dobro delo pokopavati mrtve. Kar je bilo francoskega, pa je hotelo izkazati zadnjo čast rojakinji, ki je našla tu nepričakovano in naglo prerani grob.

Na visokem stojalu je stala srebrnosiva krsta, na njej srebrn križ; dragoceno čipkasto blago je viselo izpod pokrova in se prelivalo zlato-srebrno v soju debelih voščenk. V prvih klopeh sta klečali obe gospodinji z Zasavskega, oblečeni v črno svilo, z glavama pokritima z ruto žalovalko; za njima Vodnik in Primož z Nikolajem. Veliki hlapec, velika dekla sta predstavljala družino.

Cerkev je pretresalo »Dies irae, dies illa«, glave so se sklanjale, srca so zamirala od strahu pred sodbo, ki čaka tebe in me ne ... Danes?! Jutri?! Čujte in molite, ker ne veste ne ure ne dneva ... Poglejte kar to popotnico! Mlada se je podala na dolgo, nepoznano pot, ki čaka nas vse. Solze kapljajo na molitvenike s srebrnimi zaponami, vzdihi hitijo navzgor: »Recordare, Jesu pie, quod sum causa tuae viae, ne me perdas illa die!«

Kadijo in kropijo. Dvignejo krsto. Za njo stopijo Zasavčevi z Vodnikom z debelimi, prižganimi svečami v rokah. Posavci se silijo takoj za žalujočimi kot sosedje in prijatelji — na vratih jih ustavi cerkovnik. Tedaj pa drugi obstojijo od začudenja, po cerkvi gre šepet:

»Guverner in njegov pomočnik!«

Preprost in plemenit stopa guverner za Zasavčevimi. Obraz mu je zasenčil spomin. Triogelnik drži v roki in ne gleda ne na desno ne na levo. Za njim stopa vrsta uradnikov, potem pritisne, kar je francoskega in mestnega, in Posavci ostanejo v zadnjih vrstah.

Po cesti gre glas: »Guverner!« Vozovi in pešci se ustavijo, moški se odkrivajo, ženske križajo. Guverner ne gleda ne na desno ne na levo. Njemu je na misli vrt, prepoln lilij in v njem naj lepša lilija — chevalierja de Busny mlada hčerka ...

Zasavka stopa za krsto, čudi se: vse je tako pravljično. Tujka, ki je prišla v Ljubljano umret, dekletce tako zaželeno, ki je prišlo kakor dar z neba. Vse je zavito v megleno tajno. In Nikolaj se je tako lepo zavzel za otroka in za mrtvo, a zaradi Metke bo govorila pozneje z Lizo.

Nikolaj in Vodnik se pogovarjata komaj slišno: »Kar je bilo izven spovedi, vam razložim v nedeljo, tam ti izročim to zadevo. Mlad si, viteški moj Nikolaj. Mene teži šola, pisanje in zbiranje.«

Metka obrača živo oči kakor lanov cvet. Predrla bi rada v nerazumljivo, kar se nabira okoli nje, rada bi vedela, kaj premišljuje teta, kako je pri srcu Nikolaju in kako je hudo punčki, ubogi, ki je ostala brez matere in očeta. In Dizme ni prišel. Se saj ne bo štulil k njim na tej lepi poti do Save.

Jama je bila izkopana ob steni pri cerkvi. Blizu vhoda. Nosači so odložili krsto, žalujoči so obstopili, duhovni so molili in kropili, pogrebci so odgovarjali vneto in gledali guvernerja. Nikolaj mu je podal lopatico. Prvo grudo je vrgel guverner na krsto, drugo Vodnik. Potem so se vrstili. Vsak je vrgel pogled v grob, krsta je izginjala pod kepami prsti.

Nekdo je mignil grobarjem, naj hitro zasujejo grob. Guverner je stal in gledal.

Ko je bil grob zasut, je stopil h guvernerju sluga z velikim vencem belih rož. Guverner ga vzame v roke in položi na grob, stisne še Vodniku in Nikolaju roko in reče polglasno: »Če bi potrebovali moje pomoči, sem vam na razpolago.«

Vodnik in Nikolaj sta se pogledala.

»Kaj naj to pomeni?« ugiblje Vodnik. »Na traku venca je zapisano: ‚Pozdrav Francije‘. Nemara da jo je poznal? Pa kako je izvedel?«

»Poznal?« premišljuje Nikolaj. »Ha! Nonzolo, ki je bil sinoči na straži pri našem mrliču, je pravil, da je prišel zvečer neki gospod, ki je imel ovratnik odvihan, da mu nisi videl obraza. Ukazal je, naj odmakne drevesce od krste. Nato je vzdignil pajčolan in gledal dolgo v mrtvi obraz. Naredil je nad njim znak križa, mignil nonzolu, naj zastavi zopet krsto z drevescem, in stisnil možu frank v roko. On je bil. Pozna jo. Samo kako je mogel vedeti, da potnica z meščanskim imenom pripada staremu francoskemu plemstvu.«

Vodnik stisne Nikolaju roko: »Vse ti bo jasno, moj Nikolaj, ko ti razložim. Vidiš: V Parizu zelo natančno vedo o vsem, kar se godi po vsej državi, prav za prav po vsem svetu; ravno tako je tudi guverner Ilirije natančno poučen o vsakem gibanju pri nas. Malo neprijetno mi je, da se je zbralo toliko ljudi in bo toliko govorjenja. Da bi ne prišli na sled soprogu rajne! Tolaži me, da je pri Marmontu varno spravljena skrivnost, in da ti je celo ponudil pomoč. To se pravi, če bi kdo hotel preganjati gospoda N., bo dotični akt izginil. V lepo zagato smo prišli — naredili smo pa dobro delo in obvarovali bomo otroka.«

Pred pokopališčem so gledali pogrebci za guvernerjem, ki je jezdil kakor vihar, da ga pomočnik skoraj ni mogel dohajati. Mestni ljudje so se vračali domov z glasnim pretehtvanjem in prerekanjem. Zasavčeve je čakal voz.

Pogrebci s Posavja so se ozirali: spodobilo bi se malo okrepčila po taki poti, ki so jo naredili Zasavki na čast.

Gospodar Primož je to razumel in jih povabil v gostilno nasproti pokopališča. Tam so se jim razvezali jeziki ob vampih, jetrcah in vinu, ki so ga pili, kakor se spodobi po pogrebu za mir duše pokojne Zasavčeve sorodnice.

Liza in Metka sta se umaknili in šli nazaj na grob, da pomolita še en očenaš in pogledata, kako širok je trak na vencu in če je iz prave svile. Vendar sta prišli še tako prav, da je Metka srečala Nikolajeve oči, ki so se obračale nazaj, kakor da bi jo iskale.

Tisti hip pa se je ozrla tudi Zasavka.

IV.[uredi]

Nedelja je dahnila na ljubljansko polje. Živahni promet na cesti in na Savi je utihnil, kolovrati so se ustavili, razmajali so se zvonovi in vabili k rani maši.

Črnučeva Liza je došla klepetavo Zasavčevo hišno. In Mana si takoj, nevprašana in nenaprošena, olajša srce:

»Kakšno je pri nas, odkar je pripeljala stara gospodinja Netko. Vse se vrti okrog te sirote, vse je nekam zapeto in skrito. Nobenega človeka ne smemo pustiti k otroku, nikomur nič praviti o njem. Včeraj mi je naročila mlada gospodinja, naj grem danes k jutranji maši, da bom potem pazila na otroke. Za danes popoldne mi je naročila, naj bom z otroki na vrtu, ker pride Žibertov gospod in ne bo smel ta čas nihče v obednico. Pa še tisti kovčeg zapirajo in skrivajo, kakor da bi bili v njem sami cekini.«

»Kakšen kovčeg?« se vzbudi Liza iz nemega poslušanja. »Kovčeg tiste sorodnice, ki je prišla menda iz samega Pariza sem. Velik kovčeg, ves obit z usnjem in železom. In take zverižene ključavnice ima! Zvečer po pogrebu ga je pripeljal sam gospod Nikolaj, sama z gospodarjem sta ga nesla v gospodarjevo spalnico in od tedaj so vrata na hodnik zaklenjena. Samo skozi obednico se lahko pride v spalnico. In dokler sem včeraj pospravljala, je bila gospodinja notri. Kovčeg je pokrila s preprogo, da ga ni niti videti. Včeraj vprašam, če ne bomo nič pospravili iz kovčega. Saj je treba punčko preobleči, ker bomo drugi teden imeli veliko jesensko pranje. Gospodinja se je obregnila: ‚Ne brigajte se za kovčeg!’ Bog ve, kaj je v njem? Še spati ne morem ...«

Liza pozna Manino radovednost, nasmehne se: »Najbrž so notri sami gadje in kuščarji. Ni čudno, da ne odpro, ker skrivajo kovčeg pred ubogim otrokom, da ga ne spominja na mater.«

»Že mogoče,« potrdi živahno hišna, »morda je morala šivilja zato napraviti otroku hitro krilce in ošpetelj, da je zdaj prava Kranjičica; zavijačka se ji silno poda. Samo če jo prav pogledaš, je tako drobnih kosti in ima tak obrazek, da vidiš takoj, da je gosposko dete.«

»Kaj pa pobje?« se zanima Liza.

»Ti in gospodar so hoteli pred vrata, ko so slišali, da se vrača voz. Rokec je vpil: ‚Stala mama boben!’ Drugi so gnali: ‚Puško!‘ ‚Sabljo!’ Ko so pa zagledali punčko, so kar onemeli. Gospodar se je začudil:

‚Čigava pa je?’ ‚Božja pa naša!’ se je stara gospodinja odrezala in rekla pobom: ‚Sestrico sem vam prinesla.’ Gospodarju pa: ‚Ti že povem!’ — Nič ni povedala pred nami. Pobje so zagnali velik krik: ‚Sestrico smo dobili!’«

»Janko je vzel otroka stari materi iz naročja in ga nesel gor, bratci so plesali okoli njega. Za njimi sta šla mati in sin. Stara gospodinja je bila tako resna in slovesna kakor še nikoli, gospodar pa zavzet. Nato sta se z mlado in z otroki zaprla v spalnico in pogovarjali so se dolgo. Potem me je poklicala mlada in ukazala prinesti posteljico izpod strehe, jo očistiti in postaviti v sobo stare gospodinje.«

»Obe sta imeli veliko opravka s posteljico. In ta čas mi je povedala stara, da je ta otrok hčerka njene sorodnice, ki se je bila omožila pred leti na Francosko, zdaj pa je hotela domov, pa ji je opešalo srce. Pogreb bo v petek in otrok ostane pri nas, dokler ne pride oče ponj. Ni pa treba govoriti o tem in praviti ljudem. Naj misli otrok, da je Zasavčev; saj je mogoče, da ne pride oče nikdar ponj. Veste,« pravi Mana zaupljivo, »oni so si vedno želeli deklice k dečkom, pa bi rajši videli, da ne pride nikdar nihče ponjo.«

»Razumem,« kima Liza, »kako težko je dekletcu, ker ne zna govoriti po naše, saj mora biti preplašeno.«

»O!« zatrjuje Mana. »Otroci se kar razumejo, Janko zna že nekaj po francosko, gospodarjevi pa itak znajo. Dekletce je zelo brihtno in se bo hitro privadilo. Včasih se spomni in vprašuje: ‚Ou est mon maman?’ Pa jo božajo in tolažijo, peljejo k zajčkom in psičkom, h kuram in teličkom.«

»Revček!« se zasolzi Liza. »Imela bo dve materi, očeta in strica, svoje matere pa ne bo videla nikoli več.«

»Kdaj bodo neki odprli kovčeg?« ugiblje Mana. Najbrž upa in pričakuje, da bo v kovčegu kaj za njo, ugane Liza.

Prav nič ni bila zbrana Liza tisto nedeljsko jutro pri maši. Kakor tudi je odganjala misel na tisti veliki kovčeg in otroka, ki je prišel na tako čuden način k Zasavčevim, vedno se ji je vračala k nesrečni mladi potnici, ki je izročila v smrtni uri svoje dete tujim ljudem.

— Da bi bila mlada francoska gospa sorodnica Zasavčevih, to je kar iz trte zvito zato, da se nekaj prikrije. Saj je Liza takoj ugenila tako sama pri sebi, da tiči tu vmes skrivnost. Guverner tudi ne bi šel kar za vsako Francozinjo za pogrebom. To bo otrok žlahtne krvi. Preganjanega rodu. Saj vemo, kako je hudo za tiste, ki so na Francoskem še privrženci starega kralja. Saj se je pod Napoleonom vrnilo veliko plemenitašev domov. In so na Francoskem tudi še pravi republikanci, ki nasprotujejo vsakršni monarhiji. Napoleonova policija zasleduje budno privržence prejšnjih vladarjev in prave republikance. Če so tudi zrušili tisti stari grad v Parizu, ki so mu pravili Bastilja, je le še vedno dovolj ječ, kamor izginjajo nasprotniki samodržca.

Kdor more, beži. Veliko jih je pribežalo v Ilirijo. Če pride enkrat v gozdove Slavonije in Bosne, ga ne iztakne noben birič. Še v naših gozdih ne.

Mora že biti tako, da je mož mlade potnice bil preganjan in je ušel v Ilirijo. Zakaj se je podala ravno k Figabirtu? Gotovo je dobila tajno obvestilo, da naj tam počaka. Saj niso pri roparskih družbah samo pravi roparji, begunci so, ki se morajo skrivati, ki čakajo, da se kaj spremeni in se vrnejo domov.

Čakajo! ...

Tudi Vrban čaka ... In ona ...

Minula je mladost v čakanju — starost je tu, srce pa le še upa in čaka. Grebi zastarevajo ...

In Žibertov gospod pride danes k Zasavčevim? Bil je tam ob smrti in on jim šele pojasni vse.

Kaj?!

Ugiblje Liza, ugiblje Mana, ugibljejo tudi Zasavčevi. Posebno stara Zasavka. Kakšne skrbi ima, kakšno odgovornost si je naprtila! Če se otroku kaj zgodi, preden pride oče ponj?

V obednici so se zbrali gospodarjevi in pričakujejo Vodnika. Nikolaj jemlje v roko »Telegraphe officiel«, bere raztreseno, pogleduje na vrt, kjer skačejo in se igrajo njegovi nečaki z novo sestrico. Nikolaj gubanči čelo: Kakšna bo neki usoda otrokova? Kako najti očeta?

Zaskrbljen je tudi sicer tako veder Žibertov gospod, razgled na gore in planine mu ni razpršil bolečine sočutja: Zakaj je toliko gorja na svetu? In skrbi: Kako naj zadosti obljubi, ki jo je dal umirajoči?

Vendar se nasmehne hudomušno: Kako neki bi se bil izvil prior Faustus Gradišek iz te zadeve? Sreča, da je prišel on pravi čas mimo in da so prišli ravno Zasavčevi. Slučaj to ni bil.

Svečano in resno sedejo k mizi. Gospodar nalije vina v visoke poslikane kupice.

Vodnik se dvigne:

»Za dušo rajne!«

»Naj počiva v miru!« so izpraznili kozarce.

»In zdaj moramo začeti ...«, se obotavlja Vodnik. »Pred vsem vas prosim: nikdo naj ne črhne kaj o tem, kar vam povem. V nevarnost bi prišlo mnogo življenj, saj veste, kako dolga ušesa ima policija.«

Molče mu podajo roko. »Predvsem moramo odpreti popotničin kovčeg,« reče Vodnik in da Nikolaju par ključev čudne oblike.

»Kar sem ga preneseva,« pravd gospodar in zaklene vrata na hodnik. Velik in skrivnosten stoji kovčeg pred njimi. Stara Zasavka se spomni: »To bi zdaj skakala Mana. Kar je prišel kovčeg, ji meša glavo.«

»Da le ni pred vrati,« strese Vodnik glavo, »ta vaša Mana se mi zdi prav kakor hišne v italijanskih komedijah: radovedna in blebetava.«

»To pa to!« pritrdita gospodinji. »Pa zdaj je z otroki na vrtu.«

»Ženska radovednost je bila že dostikrat usodna za druge,« poudari Vodnik, »ženska tuhta in pretuhta. Kako težko skrijem kaj pred svojo gospodinjo Evo Bučarjevo. In tista kramarica Katra, ki ima svoj štant ob vogalu pri sv. Florijanu, tista je vedela in ve za vse, kar se godi v farovžu. Še miš ne more ne noter ne ven, da je ne bi prestregla Katra.«

Ključavnice so zaškrtnile rahloma. Nikolaj dvigne pokrov in pred njihovimi očmi je v neredu zmetana obleka in perilo, na notranjosti pokrova so pritrjene deščice s stekleničicami, mazili in mili in z vsemi toaletnimi potrebščinami razvajene Francozinje.

Težko je gledati čipke in svilo, batist in krzno, ko leži ona, ki je vzela to s seboj, že dva dneva v grobu ... Vodnik se obrne: »Prosim vas, vzemite vse ven; kar potrebujemo, je v skritem predalčku na dnu.«

Rahlo sežejo ženske roke v dragoceno blago, lepo postavljajo na skrinjo pod začrnelo sliko, solze padajo na obleko mrtve gospe. »Prazno je,« pravi hripavo stara Zasavka.

Vodnik seže v svoj žep in odpre nožek. »Temu pravijo okoli Postojne britvica,« se spomni. »Dokaz, da so se Slovenci od nekdaj brili in da je bil žepni nožek obenem britev. Sicer pa pravijo tam britvi ‚brilna britev’. Dosti besed sem tam nabral ...«

Segel je z nožem v skoraj nevidno razporo ob steni kovčega. »Šops!« se je odmaknilo navidezno dno, pokazali sta se dve železni škatlici. Vodnik vzame iz žepa dva drobna ključa, nanizana, na močan tenak motvoz, in ju poda Nikolaju.

Sedejo. Nikolaj postavi škatlici pred Vodnika.

Vodnik vzame vsebino ven. V prvi so na drobno popisani listi, popisani z bežečo pisavo. Mudilo se je osebi, ki je pisala, in strah ji je prevzemal srce.

Vodnik vzdihne: »Kako se zrcalijo vse težave prevratnih časov iz te pisave ...« Dene liste nazaj. Seže v drugo škatlico in pokaže mošnje zlatnikom, spletene iz močne zelene svilene niti.

»To je denar, ki ga je vzela markiza Bientot s seboj, da bi imel njen mož za pot domov, za stroške zase in za otroka.

Ta denar pripada otroku, če ne najdemo očeta; je pa namenjen tudi za stroške iskanja. Razume se, da si boste lahko zaračunali stroške za vzgojo.«

Primož in Nikolaj javita užaljeno: »Ne bomo se dotikali tujega denarja,« in ženski pritrdita: »Če ne bo očeta, povemo vse Neti, ko odraste, in ji izročimo denar. Mogoče pojde in si išče pravice — mogoče pa ostane rajši pri nas.«

Stara Zasavka poudari zadnje ‚mogoče’ tako silno, da pogleda Vodnik bistro in odkima: »Ženske! Ženske! Zdi se mi, da si zmišljujete pravljico, da že slutite ljubezen in kujete zakon: Janko in Neta!«

Stara in mlada Zasavka zardita. Mlada se izpričuje: »Ko se imata otroka tako rada — in zgodilo se je že veliko podobnega ...«

Ženske mislijo vedno daleč naprej,« reče Primož in pogleda karajoče ženo in mater.

»In uganejo večinoma prihodnost,« meni Vodnik in zapre zlato. »Kovčeg odstranite, kaj ne? Morda imate bolj varen in primeren kraj za denar in zapiske?«

»Imamo,« potrdi gospodar, stopi pod veliko začrnelo sliko in prebira s prsti po okvirju. Slika se umakne. Na gladki steni pod njo ne vidi Vodnik nič skritega. Gospodar pa gre s prsti po steni — kamen se umakne in pokažejo se železna vratca. Gospodar, vzame ključek izpod slikinega okvirja in odpre. Podolgovat prostor zazija. V njem so važne listine in zavitki.

»To je še od stare graščine,« pojasni, »tu bo tudi ta denar na varnem. Prejšnje čase so znali bolj skrivati kakor dandanes.«

Škatla z zlatniki je izginila za kupom listin. Škatlo z zapiski je obdržal Vodnik. Gospodar je zaklenil zakladnico v zidu, pritisnil na okvir in slika je zakrila skriti prostor.

»Človek bi mislil, da se ta zameglena in začrnela slika ni ganila že par sto let,« je rekel gospodar zadovoljno. »Kolikokrat se je ponujal že očetu kakšen slikar, da očisti te podobe. Pa oče ni pustil, da se ne odkrije tajnost. V kovčegu torej ni več skrivnosti?«

»Spravili bomo, kar je v njem, dokler ne doraste Netka,« odloči mati.

Na Vodnikov mig sedejo zopet k mizi. Roko je uprl na zapiske in spregovoril nenavadno resno:

»Duhoven pride po svoji vzvišeni službi dostikrat navzkriž z zakonikom. Pred duhovnom je le duša, je človek. Naj bo ud protidržavne zveze, naj bo rokovnjač ali rabelj — naša dolžnost je, da ga poslušamo in mu pomagamo.

Tako sem prišel tudi jaz, državni uradnik in prijatelj Francozov, v mučen položaj. Vi vsi veste, da je na Francoskem močna kraljeva stranka in da je ta stranka v tajni zvezi z dvori po Nemčiji. Napoleon je ponižal nemške kneze, je vzel vladarstvo španskemu in neapeljskemu kralju — Napoleon bi rad ustrahoval ves svet. Mogočnemu služi cel roj poizvedovalcev, čast, prostost in življenje ti visi na nitki — in življenje tvojih sorodnikov in somišljenikov. Na Francoskem si šepečejo, da ni bil umrl mali kraljevič Ludvik, ampak da so zamenjali zarotniki kraljeviča z drugim, na smrt bolnim dečkom. Pravega kraljeviča da so imeli nekaj časa skritega v gradu chevalierja N. in od tam so ga spravili srečno preko morja. Kam? To ve samo par ljudi. Vendar je, kakor je tu zapisano, postal nadomestni deček nadzorstvu sumljiv, obnašal se je vse drugače, kakor se je obnašal kraljevič pred svojo boleznijo, zazdel se jim je vkljub podobnosti vendar nepravi.

Ko je umrl, so preiskali truplo. Zapiski te preiskave so izginili. Neki dan so napadli roparji grad chevalierja N. in so pomorili družino in služabnike.

Tiho in vztrajno zasledujejo, leto za letom. Policija hoče izvedeti resnico. Živ kraljevič bi bil močna opora rojalistom in dobrodošel zaveznik sovražnikom Napoleona.

Resnica je zapisana na listini, ki je skrita v palači markiza Bientot, moža naše umrle znanke. Tam so podatki o vsem. Tista listina je smrtna obsodba mnogih rodbin, ki so ostale zveste »ancien regimu«.

Markiz Bientot je izginil iz Pariza in iz Francije sploh. Ni se pa upal vzeti izdajalske listine s seboj. Uničiti je ni smel. Njegova žena je pretrpela preiskave, zasledovanje, zasliševanje in zapor. Trdila je pri tem, da ne ve nič, in izpustili so jo, toda ostala je pod strogim nadzorstvom. Berač pred cerkvijo Notre-Dame ji je dal pismo. Od njenega moža! Sporočil ji je, da je v Iliriji in da naj skuša pobegniti in priti v glavno mesto Ilirije. Tam naj povpraša v gostilni »Pri smokvi«.

Markizi se je posrečilo, da je ušla iz Pariza. Preoblečena v obleko svoje stare služabnice, je prišla na svojo pristavo. Od tam se je odpeljala s potnim listom svoje oskrbnice. Večkrat se je ustavila med potjo, ostala za par dni v enem mestu, da zabriše sled. Bilo je dosti razburljivih dogodkov, večkrat je bilo že na tem, da je ne pustijo naprej, pa vedno se je našel kakšen človek, ki jo je izmotal iz težkega položaja. V Ljubljano je prišla opešana po tolikem naporu in strahu. Zadnji udarec za nežno gospo je bil ta, da ni dobila pri Figabirtu ne svojega moža ne sporočila o njem.

Znašla se je med tujci. Bala se je, da pridejo njeni zapiski policiji v roke. Čutila je, kako grabi smrt za njeno srce. V smrtni stiski je poklicala duhovnika, mu zaupala in izročila vse. Obljubil sem.

Zdaj je naša prva naloga:

Treba je poslati pošto markizu, ki se nahaja nekje v Iliriji. Kako naj to izvršimo?

Druga naloga je: če ni markiza v bližini, mora nekdo v Pariz, kjer naj izroči zapiske na določenem kraju osebi, ki spregovori določeno geslo. Tretja pa:

Skrbimo za otroka, dokler se ne javi oče. Če bi pa očeta ne bilo, javimo tudi to v Parizu določenem kraju, da pridejo sorodniki ponj, kadar bo varno. Vprašanje je, kako naj obvestimo markiza?«

Nikolaj vstane in živahno razlaga:

»Kam izginjajo begunci v Iliriji? V gozdove. Da so različne roparske in druge družbe po svetu v zvezi, veš, Valentin. In da je moč beraških združenj velika. Treba je vprašati pri rokovnjačih.«

»Liza?!« vpraša mati Primoža.

»Liza,« pokima Primož, »že mnogo nam je koristila s svojimi zvezami.«

Nikolaj se spomni, da sta se pogovarjala oče in mati, ko je bil še otrok, skrivnostno o Lizi in o nekem Vrbanu. On je bil po šolah in po svetu, Primož doma. Ve torej, kaj je z Lizo. Metkina teta je torej v zvezi z rokovnjači?

Zasavka gleda ostro svojega mlajšega sina. Kaj ni zardel Nikolaj, ko je omenila Lizo? Presenečen je, da je Liza v zvezi z gozdom. Prav! Naj le izve, kam se ozira ...

»Liza?« si mane zadovoljno roke Vodnik, ki se je že malo zdrznil, ko je omenil Nikolaj skrivne družbe. »Dobro! Dobro! Liza in Katra! To vam gre kakor blisk po treh deželah glas. In kmalu boste zvedeli, kaj misli, kaj dela, kam hodi in kje spi ubežnik. Lizi in Katri ne uide nihče. Zdaj pa zapiski: Nisi rekel Nikolaj, da pojdeš v Pariz?«

»Sem rekel in grem še ta teden in izročim zapiske,« reče moško Nikolaj.

Mati plane: »Ti? In ta teden? Božiči se bližajo. In nova obleka in« — hotela je reči zaroka, pa je popravila: »kupčija?«

Malo sočutno pogleda Nikolaj mater: Seveda, Sisek se umika v megleno daljavo, bogata nevesta ne bo čakala, ima dovolj snubcev. Uboga razočarana mati! Pa zdaj mora ostati trd. Uporno pa poudari:

»Nisem več dijaček, ki hrepeni o Božičih domov. Obleko si nabavim v Parizu, da ne bom tam takšen, kot kakšen hribovec. Ženiti me ni treba. Če se bom hotel, se bom že sam. Za kupčijo ima Primož pozimi dovolj časa. In Vičič tudi razloči vola od junca in kravo od koze. Sploh sem se naveličal tega posla.«

Bolj mehko je nadaljeval: »V Parizu se stekajo poročila iz vseh krajev cesarstva. Morda izvem tam kaj o svojem bratu. Imam še neplačane račune z računskim oddelkom, podregnil bom tam. In spodobi se, da vidi Ilirec enkrat prestolnico. Dunaj sem videl, naj vidim še Pariz. Tam se steka učenost vsega sveta. Študiral bom, po knjižnicah poiščem in prepišem, kar si želita baron Zois in moj prijatelj Valentin. Prosim, mama, pripravite, kar je za silo perila, drugo si kupim tam.« Vodniku je bilo neprijetno. Videl je, da se nabirajo materi solze v očeh. Poskušal je izbrisati bolečino, ki so ji prizadele sinove besede s šaljivimi opazkami o burnosti mladih ljudi. Pa veselo razpoloženje je bilo razpršeno. Vodnik je vstal:

»Punčko bi rad videl,« se je ozrl na mlado gospodinjo.

Zavzame se, ko obstoji na vratih nekaj drobnega v pisanem krilcu in rdečem modrcu, z rdečimi šolnički na nogah in belo avbico na laseh. Neta gleda vprašujoče v obednico in drži za roko Jankota.

»Kakšna lepa Kranjičica!« vzklikne Vodnik in pokliče dekletce k sebi.


Neta se strese, steče k njemu in se oprime njegovih kolen. Z drhtečim glasom prosi:

»Monsieur — ou est mon maman?«

Kako bridko je odgovoriti siroti! Vodniku se ovlažijo oči. Vzame otroka v naročje in mu pripoveduje, da bo mama že prišla, da mora Neta biti pridna in poslušna, potem bo že našla mamico.

Neta posluša. V velikih sinjih očeh je upanje in dvom. Zasavka da znamenje in Janko odpelje jokajočo.

»Spoznala me je in se spomnila,« vzdihne Vodnik in dostavi: »Zdi se, da zaupa največ Janku.« Nasmehne se in zmaje z glavo.

Nikolaja, ki ga je spremil do voza pred hišo, očita: »Mater si prijel pretrdo.«

»Kaj pa ti veš, Valentin, kako je to, ko te ženijo kar naprej?«

»Ne, tega ne vem. Jaz sem pel: ‚Zakaj ste me dali v klojšter, v ta klojšter flečkajnarski?’«

V.[uredi]

Vreteno stoji. Že zasukana nit visi žalostno na drobne Metkine roke, kosmi prediva silijo v povešeno glavo, globoka guba se je zarisala v dekliško čelo.

Metka misli, misli, premišljuje, kako naj se reši iz zagate, v katero jo je stisnila njena rodna mati?

»Po božičih!« je rekla mati in dostavila: »Po sv. Štefanu snubitev, v predpustu oklici in poroka, štiridesetdnevni post boš obhajala na svojem novem domu.«

In ko je Metka ugovarjala, je ponovila mati vsa svoja sumničenja in dostavila: »Poštena dekleta se pokorijo po stari navadi materini odločitvi.«

Metka se je pritožila pri očetu:

»Ne maram Dizma. Grbast je. Kako naj ga gledam?«

Oče je vzrojil: »Ti bom že uredil s palico tvojo salamensko trmasto bučo. Gledala, gledala ... Kaj misliš, da je sveti zakon zato, da se mož in žena gledata? Pomagati si morata v delu, vzgajati krščanske otroke. Ha! Ne maram ga! Grbast je! Misliš, da bi te hoteli na njihov grunt, če bi ne imel Dizme tiste kepe med pleči? In tudi tak lahko dobi premožno nevesto. Saj vendar veš, kako težko je v našem času za ženine. Če je fant kakor se šika, ga poberejo k vojakom. Saj še kozastih fantov ni več. Prej so pobirali in lovili za Avstrijo, zdaj pobirajo in lovijo Francozi. Če pride kaj še od vojakov, je skaženo, ranjeno, pokvečeno. Prinese razvade in bolezni. Še grozno škrljevo bolezen prinese lahko, ki so jo prinesli mornarji v Primorje. Kvartanje, kockanje, pijača in ženske so veselje teh, ki se vrnejo od vojakov. Preklinjanje in nesramno govorjenje je njih navada ...«

Še naprej je robantil oče, Metka pa mu je ušla v kamro.

Zdaj jo poganjajo k delu, nadzorujejo vsako besedo in dejanje, vsak korak. In vendar, oče in mati, če sem vam tudi dolžna pokorščino — Dizma ne vzamem, pa ne!!

Kako je rekel Nikolaj?

Sveti adventni čas je. Sneg se leskeče raz planin, bele so ceste in težko se prestopajo konji. Sneg je pobelil slemena streh, pokril drevje in grmovje, vzravnal jarke in skril steze. Po bleščeči se gladini vidiš zaris lahke živalske šape. Je lisica, dihur, podlasica? Vrane ogledujejo sled, se prepirajo, kosi jih zasmehujejo. Vrane brskajo po snegu, čutijo, da lazi in se giblje pod njim. Kje ste, mali kožuharji, črvi, ličinke, hrošči? Vse se je poskrilo, zakopalo in zaspalo. Samo na cesti za sledovi voz nabrskajo vrane še mrvice piče. Zato čakajo ob cesti, ob mestu, po drevju in strehah. Kakor biriči, pa tudi kakor rokomavhi. Spominjajo te pesmi: ‚Na mostu čaka črni vran’...

Prijetno je, ko greš skozi gosto meglo po škripajoči poti k zornicam. Tam pa tam se zasveti rdeče skozi meglo Ljubljanskega polja. Svetijo si z baklami in preganjajo skrite sile, ki so tako močne zadnje dni pred prvim Božičem. Ko te kliče in vabi v megli — ne hodi, ne stopaj z znane steze. Sile noči bi rade preprečile rojstvo nove luči. —

Pri tretji zornici je bilo. Metka je vedela, da se ne sme ozreti, če jo pokliče kaj ali kdo. In se ni, dasi ji je donelo za njo tako znano: »Metka!«

Zaškripalo je pod naglim korakom in poleg nje je vzrastel iz megle Nikolaj. V megli je bil videti orjaški. »Metka!« je ponovil toplo, »kaj pa bežiš tako? Tudi jaz grem k zornicam. Ne mudi se še.«

In potem je vprašal naglo: »Ali je res, da se možiš z Dizmom?«

Kar sunilo jo je: »Jaz ne — moja mati me moži.«

In potem: »Metka, ali si pomislila, kaj se pravi živeti v tako tesni zvezi s človekom, ki ti ni prirastel k duši? Živeti leta in leta, do smrti? ... Pravijo, da se drug drugega privadita. Ne veruj, Metka, tisto privajanje je hujše kakor vsako drugo suženjstvo.« »Kaj naj naredim?« je vprašala, željna zaščite.

Nikolaj se je ustavil in se sklonil nekoliko iz svoje višine:

»Brani se na kakršen koli način. Ne pusti si vzeti svobode. Nimajo pravice, da te silijo. Jaz odpotujem v Pariz in ne vem, kdaj se vrnem, zato sem te opozoril zdaj: nihče te ne more prisiliti pred oltar. Si razumela?«

»Sem,« reče Metka odločno in pristavi plašno: »Vi greste v Pariz? Bojim se, da čakajo tam nevarnosti na vas ...«

V meglo je udaril Nikolajev veseli smeh: »Šele v nevarnosti nam je življenje kaj vredno. Če zastaviš vse svoje sile za plemeniti smoter in upaš ...« Ogromno se je razrastla pred njima cerkev, obkrožili so ju koraki in prebadali pogledi. Pogledala sta se. Vedela sta: Še danes izve njena mati, izve pa tudi njegova mati, da sta se sešla Nikolaj in Metka.

»Moli zame, Metka!« je še rekel in požrla so ga vrata na kor.

Mati je seveda že vedela grozno novico in rekla pri jutranji mlečni kaši: »Zasavski mladi gospod je postal zelo pobožen.«

Oče je nekaj zagodrnjal iz polnih ust, teta Liza je pogledala nečakinjo. Metka pa je hitela zajemat kašo.

Tisto popoldne je prišla Zasavčeva hišna Mana, vsa v trakovih in čipkah, po teto Lizo. Metka se je bala, da bo kaj zaradi nje. A ko se je vrnila teta, je molčala, se ogrnila v veliko ruto in odšla.

Vrnila se je zvečer tako nasajena, da si je niso upali vpraševati: Kod si hodila? Kje si bila?

Dva dni za tem je udaril oduren štekljačar s palico ob prag: »Masti in slanine!«

Teta Liza ga je poklicala k sebi.

Odštekljal je.

»Odpravila sem ga,« je rekla teta. »Imela sem pripravljeno slanino.«

Oče je nekaj renčal.

Čez dva dni je teta Liza zopet šla in se vrnila pozno. »Za poslom,« je kratko povedala.

Metka je kar poznala, da je bila pri Zasavčevih.

Dan nato se je odpeljal Nikolaj.

Na vozu je bil velik kovčeg; gospodar Zasavec je kočijažil. Vneto se je razgovarjal Nikolaj s svojim bratom, vendar je pogledal v okno in pozdravil.

Metka je zdaj sama. Kdo jej pomore v borbi za materino nakano? Nikdo sorodnikov. Vsak pravi, da ima veliko srečo, vsak sorodnik se čuti počeščenega, da se mu omoži sorodnica na boljše.

Zakaj jo silita vendar oče in mati toliko v zakon? Sama se prepirata in kregata zelo pogostoma in preklinjata uro, ko sta se prvič videla. Še taki zakonci v vasi, ki so se radi vzeli, se sovražijo — kaj šele tam, kjer je žena prisiljena?

Misli Metka, premišljuje.

Ne sliši, da so se odprla vrata. Dizma zagleda šele, ko se vsede poleg nje. Urno se pomakne Metka, suče nit in obrača kolovrat. Ne pogleda neljubega gosta. Kaj ga je vendar prineslo ob tem nenavadnem času?

Metki se posveti: izvohal je, da je sama.

Kako se vrti kolo!

Dizme se oglasi užaljeno: »Kaj se ti zdaj tako mudi?«

»Moram še veliko napresti,« odgovori Metka in hiti kakor za stavo.

Dizme jo skuša prijeti za roko: »Pusti vendar, pri nas imamo dovolj platna.«

Živo ga pogleda Metka: »Kaj meni mar vaše platno?«

Prede, prede.

»Poslušaj Metka,« pravi Dizme, »dajva se vendar enkrat pošteno pogovoriti, saj bova kmalu mož in žena.«

»Midva?!« ga ošvrkne Metka s pogledom. »Nikoli!«

»Kako nikoli?« se razburi Dizme. »Saj smo se že vse domenili. Tista snubitev z možmi je le še zaradi lepšega.«

Metka ustavi kolovrat in premeri Dizma od vrha do tal. »Mene ni nikdo vprašal,« reče ledeno.

Dizme zazija: »Glej — glej! Moja mati pravi, kako moreš hvaležna biti, da te hočemo, ti se pa vse- deš na konja. Seveda, če te spremlja in pozdravlja gospoda ...«

Metka plane: »Stara baba! Čenče poslušaš in prenašaš. Lep mož bi to bil. Kakšno krofasto Korošico si vzemi, ki je ne bo nikdo pogledal, ta bo tebi prilika! Ne bom pri vas za deklo, ne boste mi vsak dan očitali: ‚Nič nisi imela!’ rajši grem res služit, me vsaj sram ne bo, da sem se prodala za grunt in kupila grbastega moža.«

Ves zelen od jeze se je pomikal Dizme ven. Sapo mu je tako zaprlo, da ni spravil glasu iz sebe.

Zdaj bo pa tam polom, si misli Metka. Ko pa izvedo naši, bo tukaj. Pa naj bo! Konec je teh neumnosti. Že zdaj se je hvalila Dizmova mati, da bo ona odslej počivala in deklo odslovila. Tako naj bi šibka Metka opravljala vse delo. Če bi se pritožila, bi dobila odgovor: ‚Kaj, ti boš godla — saj nisi prinesla ničesar k hiši.’ Stokrat huje bi ji bilo, kakor če gre kam služit. Dela, pa dobi svojo dogovorjeno letno plačo; in če ji ni všeč, lahko menja o svetem Juriju.

Seveda je skrbelo Metko, kako se bo izteklo, ko izvedo starši, da je nagnala njihovega ljubeznivega ženina.

Metka zakuri, pristavi, se suka po hiši in posluša. Morda ne izvedo še danes. Kadar jo prime bojazen, se spomni Nikolajevih besed: ‚Za vse življenje.’

Pri večerji so. Še nič niso zvedeli. Teta je nekaj dobre volje, pripoveduje o časih kuge:

»Tam pri svetem Jakobu, zmeraj je zvonilo, zmeraj je zvonilo, prenehalo ni nič.

Tam pri svetem Krištofu, zmeraj so kopali, zmeraj so kopali, prenehali niso nič ...«

Kar butne v vrata in Metki pade žlica iz roke. V sobo plane Dizmova mati, velika ženska, trdega obraza, hudih oči in močnega života. Hude sive oči ji kar sipljejo strele na Metko, iz ust se ji ulije ploha zmerjanja.

»Pa takšna reva, ki bi jo vzeli zgolj iz usmiljenja v našo hišo, takšna sirotka razkuštrana, ki sploh ne ve, kako se streže gruntu, takšna zanikrna postopačka, ki se samo ozira za gospodi — taka bo rekla mojemu sinu, da ga ne mara, ker je grbast? ...«

»Kaj praviš? Kaj je rekla?!« odloži oče žlico, mati se kar sesede, mlajši otroci so prestrašeni, teta zajemlje naprej, kakor da ni Dizmove matere.

»Da je grbast, da ga ne mara, je rekla«, sopiha ženska in se hoče zakaditi v Metko.

»Počakajte, soseda,« pravi oče z groznim glasom in prebada Metko z očmi: »Kaj si rekla?«

— Daj mi poguma, Nikolaj! Zdaj velja! —

»Rekla sem, da niste mene vprašali, če se hočem poročiti z Dizmom. In sem mu povedala, da ga ne maram,« reče pogumno na smrt bleda deklica.

»Tako torej!« se spodboči njena mati. »Tebe bomo vprašali? Prosi sosedo in Dizma odpuščanja, sicer ti razbijem glavo. Človek se muči, da bi preskrbel otroka, pa gre in mu razdere vse. Prosi hitro odpuščanja!«

Metka stoji bleda, usta stisnjena, z očmi — kakor lanov cvet — uprtimi v očeta.

»Če prosi ali ne prosi!« besni užaljena Dizmova mati. »Dizme je ne mara več, dobro, da mu je odprla oči.«

»In da jih je meni Nikolaj,« si misli Metka.

»Razpraskala bi ji obraz!« se peni besna ženska in sili v Metko.

»Pustite!« pravi oče zamolklo. »To odpravim jaz in če jo zbijem do smrti!«

Z dvignjenimi pestmi hoče navaliti oče na Metko.

Mlajši sestrici skočita pred očeta: »Ne! Ne!«

Liza, ki je vse doslej mirno zajemala iz sklede, odloži žlico in se postavi pred Metko:

»Ne boš je tepel, Janez! Prodati ste jo hoteli, kakor ste hoteli prodati mene. Samo na svoj dobiček gledaš. Dobro si vedel, da se ta ženska že zdaj usti, kako bo pestila mlado, ki je revna, a jo hoče Dizme imeti.«

Oče zastoji, mati pogleda široko ...

Dizmova mati se zakadi v Lizo:

»Kaj poslušaš to potepenko, sejmarko, malharko! ... Udari rajši v obraz malopridnici, hčeri, ki se shaja z gospodo na potu k zornicam, pregrešna larfa grda! ... Razpraskam ti lice, da se ne bo ozrl več nobeden v ta hinavski svetohlinski ...«

Liza pahne surovo žensko od sebe: »Ven! Vemo, kako si lovila ti moške. Ven! Sicer povem, kar ti ne bo všeč, ti rešetasti kolovrat!«

Kar sapo zapre in noge obrne Dizmovki. O! Liza ve vse. Za tri rodove nazaj in za tri naprej ...

Na pragu se ustavi:

»Gliha vkup štriha! ... Ha, Metka! Grbast je moj sin, pa je bogat. In dobi lahko bogato in pošteno nevesto — take cipe Dizme ne mara, samo za špas je hodil k vam ...«

»Kaj!« iztisne Črnuč iz suhega grla in se zažene k vratom: »Če boš opravljala mojo hčer, ti izpulim tvoj hudičevi jezik in tvojo pokveko zravnam z batinami.«

»Haha! Haha, Črnuč!« se reži ona iz veže. »Te jezi? Si mislil, da bom redila vso tvojo mularijo ...«

Krepelce prileti hudobni ženski v glavo. Preklinja in gre.

Črnuč se sesede, lovi sapo, plane pokonci in zažuga Metki:

»Ven, lauferca! Ven iz moje poštene hiše! Takoj! Poberi svoje cape in izgini!«

»Oče! Oče!« stoka med jokom Črnučka. Saj je vedela: zaman nastavljaš copernicam roge — nesreči, ki ti je namenjena, ne uideš! Kakšna sramota! Kar na prangerju bodo!

»Oče! Oče!« se joče Metka, »kam naj grem ponoči?«

»Kam naj gre Metka?« se jočejo sestrice in zdi se, da prestrašeni maček na peči toži: Kam? Kam?

»Nikamor!« reče mirno Liza. »Zdaj greš v moj štibelc in jutro je modrejše od večera.«

»Ne boš več spala pod mojo streho!« se togoti oče in moli Lizi pest pod nos. »Izgini tudi ti, ki ji daješ potuho. Ti, prijateljica rokomavhov! Zadosti sramote si nam naredila. Le pojdi! Vsaj ne bodo štekljačarji prinašali sem pošt ...«

Liza zardi in zraste:

»Kdo pa je kriv, če se nisem poročila? Ti! Kdo je povedal biričem, kje se skriva Vrban? Ti! Zato, da bi me prodal staremu Grubcu. Pa ste vsi mislili: ko ne bo Vrbana, se bo podala ... Da je Vrban po nesreči ubil biriča, si tudi ti kriv. Liza se ni podala in tudi Metka se ne bo.«

»Ti!« zbesni Črnuč na novo. »Jaz sem služil cesarja. In če mi naredi dekle sramoto, ubijem tebe in njo.«

»Molči vendar, Janez!« roti moža črnučka, »saj veš, da ti grozijo s petelinom.«

»Kdaj bi že bil zapel na vaši strehi, da ni mene,« reče ponosno Liza. »Pojdi, Metka! Najela sem velb nasproti Figabirtu, prodajali bova volno in pletenine in služile Bogu. Tukaj bo pa vse vzel hudič!«

VI.[uredi]

Gosto padajo sneženi kosmiči raz sivo nebo. Nikolaj sedi ob oknu kavarne St. Denis, posluša goste in opazuje ulico. Ljudje hitijo, noseč zavitke, koše, koške. Prazniki se bližajo.

Že odkar je Nikolaj v Parizu, pride vsak popoldan sem na kavo. In čaka. Po naročilu, ki je zapisano v zapiskih rajne gospe Bientot.

Kavarna je skrita, majhna, z obokanim stropom. Tu je skoraj mračno, priprosto in domače. Ni srebrnih svetilk in svilenih zagrinjal. Svetilke so medene, zelena zagrinjala iz kotonine, pohištvo orehovo. Po mizah ležijo ‚gazete’ po kotih stojijo na visokem stojalu okrogle posode, napolnjene z žaganjem, z žaganjem so nastlana tla, da popijejo mokroto, ki jo prinaša v takem vremenu vsak gost. Žaganje obletava zapoznela muha, zapuščena in lena.

To je zbirališče malih trgovcev iz ulice in nastav- ljencev, ki imajo tu v bližini svoje delo. Pogledajo malo v časopis, pozabavljajo malo čez nove naredbe in hitijo za svojim opravkom. Nikdo se ne zmeni za tujca pri oknu. Tu je res kraj za mirno čakanje in premišljevanje. Ni ‚moucharda’, tajnega policista, ki bi zasledoval, ni sleparja, ki bi te mamil v hazardno igro, ne nalepotičene zapeljivke, ki ti izprazni žep.

Moreče je prijelo nakrat Nikolaja. Sneži, daleč si od doma. Ne slišiš svojega domačega jezika. Tujec si med tujimi. Vsi so prijazni in postrežljivi, a vsakdo vidi, da nisi domačin.

Kje si ostala, z jamicami v licih, z očmi kakor lanov cvet, z lasmi kakor predivo, z ustki kakor roža, zobmi kakor biseri, in s čistim srcem. Krotka, blaga, uboga Metka, kaj bo s teboj? Se boš znala ustaviti svojim staršem in sorodnikom? Kako? Bežal je on, ki je pogumen moški, bežal pred materinim pogledom. Tu si, Nikolaj, v pričakovanju burnih dogodkov — a nekaj ti očita, da nisi ravnal prav. Metka se brani Dizma. Ali zakaj? Prišla bi res na grunt in Dizme bi bil dober z njo. Saj je to navadna usoda deklet, premožnih in nepremožnih. Kaj si se vtaknil, kaj te je neslo v jutranji megli pred črnuško cerkev?

Kako mu je bila Metka ves čas potovanja v mislih ... Bilo je dolgo in utrudljivo potovanje. Od poštne postaje do postaje. Skozi zasnežene doline in višine. Potniki vseh vrst so vstopali in izstopali. Tožili so o mrazu, slabih časih in draginji, pripovedovali o sinovih in bratih, ki so pri vojakih in so nemara že ranjeni, ujeti ali mrtvi.

Kadar je zaneslo pošto med gore, skozi gozdove in soteske, so pripravili moški sopotniki orožje, ženske so trepetale. Sicer so hvalili policijskega ministra, da je iztrebil tolpe, ki so strahovale pod Leneroyem in Sartinesom Pariz in njegovo okolico, a vendar se še nameri zahrbten napad ... Pripovedovali so o ženski roparski poglavarici Podlasici, ki je imela hišo v predmestju in bila na oči lepa, mlada vdova, ki oddaja sobe, da se preživi. Mlad plemič -e je peljal s svojim vozom v Pariz z veliko vsoto denarja. Roparji so mu vzeli ves denar, policija mu je svetovala, naj počaka, da jih izsledijo. Prodal je svojo kočijo in si najel skromno stanovanje v predmestju. Gospodinja je bila lepa, mlada vdova. Zaljubila sta se in zaročila. Poročila bi se takoj, ko dobi nazaj uropani denar. Mladi plemič se je čutil silno srečnega in ni mu bilo žal, da ga je nesreča seznanila s tako krasno in dobro dušo. Obetal si je srečne zakonske dni. Kar dobi povabilo, naj pride na policijo. In tam mu povedo, da so zasačili roparja in dobili nazaj ves njegov denar. Roparji so imeli glavarico — in ta je bila dobra- krasna duša, njegova zaročenka.

Takšni pogovori so spominjali Nikolaja na rokovnjače, ki so strašili pod Kamniškimi planinami. Tudi ti so bili čez daii pošteni gospodarji. Čudna je, si je mislil Nikolaj, privlačna sila ropanja. Razpase se po vojnah in je posnemanje vojne. Vojak vzame, kjer koli dobi. Sopotniki so svarili Nikolaja: Ne zaupajte vsakemu, ki se vam bliža. Ne dajte se zapeljati na igranje s kvartarni. Osleparijo vas in ubijejo. Marsikateri tujec izgine brez sledu ... Pazite, kaj govorite! Lahko vas sliši ‚mouchard’ in naredi iz mušice slona. Čuvajte se otrok, ki se vam silijo v družbo ali vas hočejo voditi kam. ‚Gamin de Paris’ začne že zgodaj svojo zločinsko pot. Nima staršev, nikdo ga ne pouči, kaj je krivo in kaj je pravo, razbojništvo se mu zdi čeden in pošten posel.

Nikolaj je bil užaljen. Menil je, da se mu vidi že po nastopu, da je izobražen človek, ki je videl že veliko sveta, a ti sopotniki spoznajo takoj, da je iz province!

Takoj si je naročil pri pariškem krojaču obleko. Prav po zadnjih predpisih. Spoznal je pa, da se ne odlikuje Parižan od tujca le po kroju obleke, hoji, noši, temveč tudi po vedenju velikomestnega prebivalca, ki ga razlikuje od tujca. In — dasi so vsi vljudni in postrežljivi — se zdi Nikolaju vendar, da je v njih vedenju rahel prezir: ‚Glej ga! Iz kakšne vasi je neki prikolovratil?’

Pogovor dveh mož ob bližnji mizi, očividno trgovcev, postaja bolj živahen.

»Josipina je imela sto in petdeset dragih šalov iz Kašmirja,« se repenči rdečeličen in na videz dobrodušen Parižan. Njegov sosed, slok in suh, ga vščipne:

»In Marija Antonietta? Imela je toliko in tako dragocenih oblek, da je poslala njena mati, Marija Terezija, cesarja Jožefa sem, naj jo posvari. In jo je res vprašal pred dvorjani, če ni tista obleka kar predraga? Pa mu je odgovorila: ‚Če bi ne nosila takih oblek, bi stradalo tri sto družin.’«

»Vidiš, prijatelj,« se je nasmehnil rdečelični, kraljica je podpirala s tem ljudi, dala jim je dela in francoski dvor je bil vendar vse čase sijajen in bogat, vzor drugim vladarskim dvorom. In moraš preudariti: to je bila cesarska hči iz stare vladarske rodbine, o Josipini, cesarici po milosti Napoleonovi, pa ne veš, kakšnega rodu je. Saj je to uvidel sam Napoleon. Da bo vladarjem bolj enak, da jim bo v svaštvu in sorodstvu, se je ločil od Josipine in se oženil s pravo kraljično — sin malega korzikanskega odvetnika ...«

»Četudi,« se razvname sloki, »njemu se klanja ves svet. On postavlja in odstavlja kneze in kralje. Mogočni ruski car mu je prijatelj, nemški knezi se tresejo pred njim. Neprijateljskim vladarjem je vzel krono in kronal je ž njo svoje brate. Upošteva staro plemstvo in je uvedel novo ...«

»Saj to je, kar moti in odbija prave republikance,« prekine slokega živahno rdečelični. »Sijajni dvor, novo plemstvo, dedna monarhija. Kaj so pa hoteli prvotni pravi republikanci? Skromno življenje prvotnih Rimljanov. Rečem ti, prijatelj, izdali ste republikansko geslo. Zakaj ste prelili morje krvi, da se je zgražal svet nad vašo krvoločnostjo, pa ste se zdaj vrnili k monarhistični obliki vlade? Saj ste priznali s tem, da je ta oblika prava ...«

»Oblika?!« se zavzame sloki. »Veš, kakšna je bila Francija pod zadnjim kraljem? Izmozgano in oropano ljudstvo je stradalo, je bilo na robu pogina. Plemstvo in duhovščina nista delila s kmetom in obrtnikom davčnih bremen, novo plemstvo nima teh predpravic. In dežela, država? Glej, kako pospešuje vladar, ki je izšel iz ljudstva, obrt, umetnost, kmetijstvo, kako rastejo povsod šole in učni zavodi, kako je vsa Francija en hram vseh lepih umetnosti! Poglej Pariz! Kje na svetu je nakopičeno toliko znanja po muzejih in knjižnicah, kiparskih in slikarskih galerijah in ateljejih, visokih šolah, zvezdarnah in mornarskih akademijah, kakor tu? Iz vsega sveta prihajajo vedoželjni k nam ... Poglej tovarne v okolici Pariza, poglej, kako se je razmahnila trgovina! Stavbarstvo! Gledališče! Napoleon! Z mogočno besedo prikliče mesta in vrtove v puščavo. Zapove in izdeluje se sladkor iz javorjevega soka, iz grozdja in pese. Prepove in ne smeš nositi ne vživati, kar prihaja iz Anglije. Vse to širi in povzdiguje slavo Francije.«

Porogljivo kima rdečelični: »Vendar živi pod baržunastim, z zlatimi čebelami posutim plaščem imperatorja, pod orlovim žezlom in sijajno krono, še misel, da mora biti Francija republika ...«

»Napoleon ve to!« mahne sloki. »Budno je njegovo oko, stroga je cenzura. Kdor se mu upira, tega uniči. Pravica močnega, potreba zaradi stalnosti. Palm, Blum, Hofer in drugi — zakaj so se oglašali in borili zoper njegovo oblast?!«

»Je to svoboda mišljenja?« opovrgne rdečelični. »Saj to je prav tisto, kar je bilo prej ... Torej tuli z volkovi, prijatelj!«

»Ugnal si me!« prizna sloki. Na veliko Nikolajevo začudenje udarita oba nasprotnika v glasen smeh, si stisneta roko in si pomagata ogrniti plašč.

Otožno gleda Nikolaj za njima! To sta prijatelja! Rojalist in bonapartist, pa se kar razumeta. On pa nima žive duše, da bi ji zaupal in se pogovoril. Močno se stoži Nikolaju po Ljubljani, po Valentinu Vodniku, po znanih in ljubih obrazih. Zakaj je šel v ta Babilon in se zamotal v nerazrešljive zadeve drugih?

Tedaj je odprl vrata nov gost. Bliskoma je ošvig- nil Nikolaja s pogledom prodirnih rjavih oči, dal kavarnarju plašč in klobuk. To nikakor ni bil gost, ki bi spadal tu sem, vendar je tukaj znan, ker je prihitel kavarnar takoj k njemu in ga pozdravil posebno spoštljivo. Kavarnar je del klobuk in plašč na večramensko stojalo za obleke, tujec je obstal za hip in Nikolaj je čutil silno privlačnost do te tako sorazmerno vzrastle postave, do te plemenite glave z ostro zarisanimi gubami po obrazu, do izraza rok in kretenj, ko je naredil korak proti Nikolajevi mizici. Nikolaj je vstal: »Oprostite, gospod, sem zavzel nemara vašo mizo?«

»Ne, ne, gospod! Ostanite, mi je zelo drago,« odgovori Nikolaju prijeten glas, ki razodeva izobraženega človeka. Obleka, je presodil Nikolaj, je iz zelo finega sukna in dobrega krojača delo, čipke pod vratom so prave bruseljske, svilen telovnik sive barve se lepo ujema s kostanjeno barvo suknjiča, visoki škornji se lepo prilegajo gibčnim nogam.

Nikolaj je bil nekoliko zmeden, dasi je bil vajen občevanja z ljudmi iz boljše družbe. Človek, ki je k njemu prisedel, in ga je morda ravno tako morila želja po prijateljstvu, je nemara tisti, ki ga pričakuje?

Novi gost si je nalil kavo in motril Nikolaja. Nasmeh mu je pomladil obraz, ko je spregovoril:

»Nemara da ste si že pridobili pravico do te mize ta čas, ko mene ni bilo v Parizu. In zdaj vas motim v vaši posesti. Miza je res pripravna za opazovanje in čakanje.«

»On bo!« ugiblje Nikolaj in srce mu razbija. Rjave oči ga gledajo, kakor da bi hotele odkriti vse tajne njegove duše. Prisiljen od tega pogleda reče Nikolaj:

»Tudi jaz čakam in opazujem.«

Pozvedljivo mu odvrne sosed:

»Pa čakajva! Pravica je za vse enaka.«

Geslo! Ali je spregovoril le slučajno te besede? Nikolaj vrže kar tja: »Pravica je v katakombah.«

»Tiens!« se nasmehne Parižan. Meša po svoji skodelici in zamrmra: »Počakam vas v parku ob koncu ulice.«

Pa se zatopi v »Gazette de Paris«.

Ko je pregledal mirnodušno vse strani časopisa, pokliče kavarnarja, poravna račun, pozdravi vljudno in gre. Kavarnar mu ogrne plašč. Spregovorita še nekaj bolj natihoma. Najbrž je naročil Parižan kavar- narju, naj opozori Nikolaja, kdaj naj gre. Kajti kmalu je prisedel kavarnar k njemu in mu rekel polglasno: »Do parka je kakih deset minut.«

Ob koncu ulice se je odprl na desno prostoren park, ob lepem vremenu igrišče otrok in kraj sestanka zaljubljenih; zdaj so se pripogibale veje lepotičnega grmičja in drevesc pod snegom, poskrile so se ptice prezimovalke in samo zapuščen, umazan in razkuštran pes se je potikal po stezah in bezal po zasneženem listju.

Pod veliko platano je skrit za debelim deblom čakal Parižan. Nikolaju se je srce radostno razburilo v mislih, da bo zdaj izpolnjena želja umirajoče. Izročil bo zapiske v prave roke; kar koli že delajo ti prenapeteži, to ni njemu mar. Odda, pozdravi m gre. Zdelo se mu je, da se ne sme ustaviti, da ga čaka neko gorje.

Iz globokega notranjega žepa je vzel skrbno v usnje zašit zapisnik in ga izročil:

»To je poročilo gospe markize.«

Krepka roka z dolgimi prsti je prijela zapiske in Nikolajevo roko, Parižan je hitel ljubeznivo:

»Oprostite, da sem vas povabil v ta mokri salon. Pa človek ni nikdar dovolj previden. Henry baron de Barde,« se je poklonil. »In vi? Od kod prihajate? Očaran sem, da vas poznam, gospod Zasavski. Veliko uslugo ste nam storili. Moja sestra Eliza čaka tukaj že težko sporočila od svoje ljubljene sestrične. Je srečno ušla in dobila svojega moža?«

»Žal, da ne, gospod baron,« pride Nikolaju težko iz ust neugodna vest. »Gospa markiza je bila prišla težko bolna v Ljubljano, v prestolnico Ilirije in je ...«

Henry de Barde prebledi, vpraša hripavo:

»Vendar ni prišlo do najhujšega?«

Nikolaj je prikimal molče.

»In kje je Jeanette? Kje je Bientot?«

»Jeanette je pri nas, kje se nahaja gospod markiz, ne vemo.«

»Mon Dieu!« je stokal na smrt prebledeli de Barde. Krepkega moža je pretreslo tako, da se je oprijel Nikolaja. Molčala sta. Morda je molil de Barde za dušo svoje sestrične. Potem se je šiloma zbral in vzdihnil: »Smo sicer vajeni, da se zgodi kaj hudega, ali mislili smo, da bo uboga Godnieja srečno prišla v zavetje in počakala tam, da se izprevedri. Pojdiva, tu blizu je hotel »La Gascogne«. Do mojega doma je kos poti in sestro moram pripraviti na bridko novico.«

Nikolaj je pravil: kako je Valentin Vodnik, ravnatelj liceja v Ljubljani, sprejel poslednje naročilo umirajoče markize in jo previdel s tolažili svete vere. Kako sta bila pri tem navzoča Nikolaj in njegova mati. Kako je Nikolajeva mati sprejela Jeanetto in kako je otrok zdaj že domač pri Zasavčevih. Kakšen lep pogreb je imela rajna, kje je njen grob in da je sam guverner počastil pogreb.

»Marmont je bil pri pogrebu?« se začudi baron. »Tedaj jo je spoznal in otroku in njenemu očetu ne preti v Iliriji nobena nevarnost. Marmont ne služi osebi, temveč deželi. Če zahteva Napoleon preveč, se mu zoperstavi. Zdi se pa, da ne bo Marmont več dolgo guverner Ilirije. Na Španskem je treba izkušenega vojskovodja in na dvoru se govori o Marmontu.«

Nikolaj se prestraši: »Torej zares!... Za Ilirijo bi bila to velika škoda. Marmont pozna težave dežel, vse pregleda sam, vse prepotuje sam, preračuna sam. In rad ima Ilirce ...«

»Ne plašite se preveč, dragi prijatelj,« tolaži baron, »na dvoru govorijo, da pride za vašega guvernerja maršal Bertrand. Vreden naslednik bo Marmontu.«

»Na dvoru?« De Barde razume: ‚Kako hodiš ti kot izrazit rojalist na Napoleonov dvor?‘ Nasmehne se rahlo: »Treba se je večkrat pokazati tam, s tem odbijem vsak sum. Če hočete živeti in doseči svoj cilj, morate biti kakor kaže.«

De Barde je spremljal Nikolajevo pripovedovanje z vzkliki začudenja in hvaležnosti. Srčno je objel Nikolaja:

»Toliko ste storili za nas, da ste mi kakor davni prijatelj. Kdo drugi bi tako pomagal ubogi popotnici?«

»To je vendar naša krščanska in državljanska dolžnost,« se brani Nikolaj hvale.

De Barde se nasmehne:

»Recite raje viteška kakor državljanska dolžnost. Spravljali ste se v smrtno nevarnost.«

»Nevarnost nam nudi pravi užitek,« žari Nikolaj v drznem ponosu. »Bil sem na lovu na medvede in na volkove, napadli so me vepri. Toliko, da sem se rešil — a nikdar se nisem počutil tako dobro kakor v smrtni nevarnosti. Pa kaj so ti lovi pri nas? Rad bi lovil tigre in slone.«

»O, vi junak!« reče de Barde in obeta: »Lahko, da pojdeva midva še na tigre in slone. Najraje bi vas ne pustil več od nas. Pa kako sem brezobziren: Kako je s stroški, ki ste jih imeli? Je imela markiza kaj denarja?«

»Vsi stroški so urejeni. Denar gospe markize je varno spravljen za razpolago gospodu, kadar pride.« De Barde strmi v Nikolajev ponosni obraz in mu stiska desnico, zagotavljajoč:

»Velik je narod, ki ima tako nesebične može. Slišal sem že od častnikov, ki so bili v Iliriji, da ga ni junaka nad Kranjcem. Pa ne samo v junaštvu, tudi v plemenitosti presegate druge narode. Ko sem vas zagledal, sem uganil, da ste iz naših novih pokrajin. Kaj tako odkritega in pristnega se dobi samo še ...«

De Barde je iskal pravega izraza — Nikolaj zardi in vzraste:

»Pri nekulturnih narodih, hočete reči, kaj ne, gospod baron? Pa mi nismo narod brez omike, mi imamo svojo staro lastno kulturo.«

De Barde se opravičuje: »Pri mladih narodih, sem hotel reči.«

Nikolaj se razburja: »Tudi mlad narod nismo. Iz imen, prič in starih spisov dokazujejo naši veljavni možje, da smo pradavni narod. Valentin Vodnik pravi v svojem slavospevu Iliriji: ‚Od nekdaj prebival je tukaj moj rod‘.«

De Barde ustavi vzneseni tok Nikolajevih besed: »Pustimo te zanimive debate za kak drug dan. Krasen dečko ste!«

Za nekaj časa je premolknil kakor da premišljuje, kaj bi dejal dalje.

Nikolaj se ni oglasil, dokler ni Francoz začel znova:

»Kje stanujete? Jutri popoldne pošljem kočijo po vas. Vi morate bivati pri nas! Skupaj bova pregledovala stare spise po pariških knjižnicah in muzejih, gotovo bo tam kaj zanimivega za vas. Zdaj grem, da vam pripravi sestra stan. Nimamo razkošja pri nas, ne bojte in ne branite se, nismo še dobili svojih posestev nazaj in dajemo trgovcem pritličje v najem. Velja za jutri?«

»Velja!« stisne Nikolaj ponujeno mu roko.

De Barde pripomni: »Čudno se vam bo zdelo, da je moja sestra še doma. Zaročena je, ali njen zaročenec, baron Conchi, je emigrant, je v Crusiju na prelom čelu drugih emigrantov in tako bo poroka šele, ko se vrne kralj.«

Nikolaj je razumel. V glasu de Bardea je zvenelo svarilo: »Ne zaljubi se! Moja sestra je oddana, oddana plemiču.« Ti francoski plemiči in plemiči sploh mislijo še vedno, da so kaj boljšega od drugih ljudi. Glasno vzdihne: »Težko je čakanje ljubečih src.« »Ni tako hudo, vi idealist. V naših krogih gledamo stvarno na možitve. Rodbina izbira.« »In je zakon srečen? Ni to razlog, da je toliko nesoglasja in stranpoti?«

De Barde gleda resno Nikolaja: »To je stvar discipline. Vi ne smete misliti, da so res Francozi razvratni in vsi zakoni polomljeni, kakor pišejo in rišejo, ker je to pripraven predmet za roman in za igro. Ravno nasprotno, prijatelj. Povprečno živi Francoz pošteno, naše ženske so dostojne in dobre in varčne gospodinje.«

Nekoliko sram je postalo Nikolaja. Tako imajo torej v francoskem plemstvu prav take nazore kakor njegova mati. Disciplina? Ne bo pravil novemu prijatelju, da se je umaknil pred materinimi ženitbenimi nakanami. Ne. Ne bo mu pravil in krepostni baronesi tudi ne, saj potem po njihovih nazorih on ni dober sin; revolucionar je, ki bi postavil rad vse na glavo. Ljube, krotke, plemiške ovčice! Stari red bi radi upostavili, red, ki se je že davna preživel ... In če ga bodo upostavili in živeli zopet na račun obrtnikov in kmetov, bo zopet polom. Revolucija bo sledila revoluciji, vojna vojni in uboga dežela se ne umiri. Vse predpogoje ima Francija, da bi v njej živeli udobno vsi stanovi, vsega prideluje, vsega ima obilo. V par letih miru si opomore. Opomore si tudi Ilirija. Toda vrata Janusovega svetišča so vedno odprta. Emigranti se zbirajo v Avstriji in v Prusiji, ruski car občuduje sicer Napoleona, ne ljubi pa njegovega slavohlepja in mogočnosti. Avstriji je prepovedal imeti veliko armado, pa se vežbajo možje na tajnem, vedno pripravljeni, da operejo s svojo smrtjo sramoto.

Ves popoldan je blodil Nikolaj po ulicah. Novo znanje ga je tako prevzelo, da ni našel miru in bal se je, on, junaški Kranjec, ženske. Kaj bi ne bilo boljše, da bi se vrnil domov? Za praznike bi bil že doma. Kako bi ga bila mati vesela! Res je ta baron ljubezniv in vzljubil ga je na prvi pogled, toda člen je stare plemiške rodbine in človek starih nazorov. Kako naj shaja ž njim? In če gre k njim, k de Bardeovim, se ne bo mogel gibati prosto.

Malo in slabo je spal tisto noč. Kar je dobil spanca, so ga motile hude sanje. Mati, Metka, gozd, poln mrjascev, narastla Sava, odurne ženske iz revolucije, ki so nosile krvavo glavo grofice Lamballe, kraljičine zaupnice — vse se je mešalo okoli njega, da se je prebudil ves poten in izmučen in ni se mogel znajti. Domov pojde! sklene trdno in pospravi vse v kovčeg, pokliče gospodinjo, plača in odpove. Gre, da bi poklical izvoščka — pa sreča na stopnicah slugo v temnomodri livreji, ki ga pozdravi in vpraša, če gre prav. In tako se je peljal Nikolaj namesto domov v — dom de Bardejevih.

Imenitno se je peljal. Kočijaž in sluga na kozlu. Dan jasen in mrzel. Šipe po oknih zamrznjene. Ljudje, veselo razpoloženi, pozdravljajo drug drugega z nedolžno šalo.

Tudi Nikolaj je veder. Strahove noči je pregnal dan. Namara da ga je tlačila ponoči mora ali mu je pil kri volkodlak. Kako smešen je vendar! Saj bo kmalu tak kakor stare ženske. Smejala bi se Ljubljana, smejale Črnuče, smejali bi se domači posli, smejal bi se njegov krog, ko bi jim Vodnik hudomušno pravil, da je Nikolaj kakor tisti Jurček, ki je čepel doma za pečjo tačas, ko so se domači jokali, kje da je že v tuji neznani deželi. Mimo nizkih hiš ulice de Mur, mimo parka, mimo palač in trgovin v ulici St. Honore. Kočija se ustavi pred visoko zgradbo, ki je prezidana iz sloga v slog kdo ve že kolikokrat, vendar se vidi, da ji je hotel dati popravljalec sedaj veljavno empir-obliko. Velika vhodna vrata, krasno izdelana iz hrastovega lesa, imajo še zaseke sekir. Nikolaj stopi v prostorno vežo, zagleda lepo stopnišče in ob njem par kipov brez rok. Ni utegnil pogledati stebriče oporišča. Zabliščalo se mu je in kri mu je zavrela k srcu.

Na stopnišču je stala mlada dama. Visoka in vitka, kakor utelešena boginja lepote. Njeno obličje se je zdelo Nikolaju kakor izklesano, polti ni še videl tako prozorne in bele, oči tako velikih in črnih žametastih, obrvi ne tako tenkih in vsločenih. In trepalnice, kako so dolge! Mehki, črni lasje so ji valovili v neprisiljenih kodrih nad čelom in po vratu, ki se je bleščal iz gub modrobarvne obleke iz toplega beža. Krznen ovratnik ji je pokrival rame. Če je imela noge, ni zapazil Nikolaj v svoji zmedenosti, videl pa je uprte tiste čudovite oči vase. Težko, kakor da je ulit iz svinca, je stopil na stopnice in se nerodno poklonil. Glas, ki se mu je ukradel sladko v uho in srce, je dejal:

»Bodite dobrodošli, gospod! Težko vas čakam ...« V glasu in v očeh so trepetale solze.

VII.[uredi]

»Lastovke se vračajo!«

Gre vrisk otrok od Pisanih vrat do Blatne vasi. Vse se ustavlja, vse spremlja z očmi oblaček migajočih perutničic in škarjic, vse ugiblje, kakšno srečo nam prinašajo letos ljube varuhinje domov?

Sreča gospodar gospodarja: »Lastovke! ... Midva sva se pa postarala. Vojna in vojna! ... Če neha v enem kraju, grozi v drugem in menjajo se gospodarji na tvoji lastni zemlji. Kot lastovke se ti pritepo odkod. Kje ste leta v pokoju? Mirna leta preč ste preč! Zdaj od žolda in poboja, drugega ne slišiš več.«

Gledajo dekleta lastovke: »Bo poroka, ptičice? Se vrne letos? Odide letos?«

Trikrat v krogu se zasučejo lastovke nad gradom. Kakor da iščejo smer, zamahnejo s krilci in zafrfotajo na vse strani mesta. In »vide-vit«, »vide-vit« pozdravljata po dve in dve svoja stara gnezda.

Več pevčkov se spusti na Figabirtovo dvorišče. Čader, umazano-siv pes, miga z repom, poškili staremu mačku Belcu: »Glej jih! Kmalu bomo imeli mladiče in če boš lazil za njimi, dobiš od hlapca z brezovko.« Zeleno pogleda maček Čadra, ki ga spominja neljubih dogodkov, in šapne po vrabcu, ki se je tako zagledal v lastovke, da ne sluti nevarnosti.

Vrabec odfrči. Nekaj peres ostane mačku v taci. Čader se mu roga: »Je kaj slastno vrabčevo meso?«

Vrabci se zberejo, se kregajo na mačka ter zmerjajo lastovke: »Spet nam bodo jemale potepenke zrnje izpod kljuna. Kdo pa je tukaj gospodar? Potepenke, ki izginejo, ko začne pihati mrzlo, ali mi vrabci, ki ostanemo dvorišču zvesti?«


Vrabci čivkajo in zmerjajo, lastovke ščebetajo, hlapci in vozniki izpregajo in vpregajo, poslušajoč kreg živali. Domači hlapec Jošt pljune: »Tako je med živalmi kakor med ljudmi. Sama fovšarija. Če streseš par zrn ovsa, ti priletijo kure in vrabci in vse kavsa in se ravsa. Če bi fovšija gorela, ne bi bilo treba drv in vse nesrečne vojne bi ne bilo, ki hoče le drug drugemu vzeti dežele iz kljuna. Potem zaženejo cesarji hud vojskin hrup kakor naši vrabci.«

»Prav imaš, Jošt,« pravi mlad rdečeličen voznik in pomakne svojo polhovko na levo uho. »Prišla je preljuba zelena pomlad ... Lovili bodo fante. Cesar bo poslal listke, jaz sem špitalski otrok, nimam nikogar. Pobasali me bodo — če jim ne uidem v gore.«

»Eh!« pljune stari Jošt. »Kaj bi v gorah? Ne veš, kako pojejo o Francetu iz Stepanje vasi, ki se je skrival v gorah: K maši je zvonilo, on pa je v gozdu bil. Kakor zver se je potikal in naveličal in se javil: Če me tudi takoj ustrelijo ...«

»Hm!« naredi mladi voznik. »To je bilo še za prejšnjega cesarja. Zakaj naj stojim na francoski granioi, zakaj naj umrjem za Francoze? Raje naredim kakor samostanski hlapec, ki je služil pri avguštincih in se je pregrešil zoper samostanske postave.«

»Vem, vem,« se brani Jošt. »Kolikokrat sem jo že slišal: ‚Ravno v adventni Šmarni dan sem bil skoraj s kloštra djan. Tak je rekel sam prelat: Ti boš moral bit soldat. Ko je drugo pošto zvedel, jo je hitro s kloštra zmedel.‘ Na špitalsko ulico, smuk skozi poljanska vrata. Pri Devici Mariji v Polju bi bil lahko ostal, pa je tekel v šembisko vas.«

»In je šel na sinje morje, kjer je ribice lovil in biričem osle molil,« konča mladi voznik zadovoljno. »Tako naredim tudi jaz. Noč bo vzela marsikaterega fanta. Poglej, Jošt, lastovke si bodo popravile gnezdo in gojile mladi rod ...« Z velba ob vogalu Permergarske ulice pozdravljajo lastovke oči kakor lanov cvet. Metka Črnučeva stoji s svojim pletenjem na vratih, lice ji žari od pričakovanja: vrnile so se lastovice. Pomlad nasuje zelenja in cvetja. Šumi Ljubljanica, teče Sava. Prelep je svet pod planinami. Vrne se Nikolaj. Saj ni nikjer na svetu tako lepo kakor doma. In pogrešajo ga. Začne se delo. Brat gospodar mu je pisal.

»Študirat je šel,« pravi hišna Mana, ki se oglasi vselej, ko pride v mesto. Teta Liza se smeji za njo: »Študirat? Nikolaj je študiral zadosti. Lahko dobi vsak čas službo. Pa on ni za službo med zidovi. Vajen je potovati in jezditi vse dni. Muhe so ga gnale v Pariz, kakor svoj čas Žibertovega gospoda v samostan. V Pariz je šel, da se reši njemu neljube ženitve. Siskarca se je poročila.«

»Da.« Premišljuje Metka. Poročila se je. Še povabili so Zasavčeve na svatbo. Da jim pokažejo, da jim ni nič za Nikolaja.

Pariz pa je mesto lepih grešnic ... Kaj če omreži katera Nikolaja? Pariz je kraj, kjer so najlepše Francozinje in se steka lepota vsega sveta. Tam so velika gledišča, kjer se poje in igra, so vseh vrst zabavišča. In povsod lovijo mlade, neizkušene fante iz province.

Dva Francoza prihajata in pozdravljata: »Bon jour mademoiselle!« Metka pokima resno in se umakne. Kaj se norčujeta? Ve da ni gospodična in Ljubljančan ne bi imenoval kmečkega dekleta tako. Pa to bi samo rado ‚parliralo‘ in se zabavalo. Prav nič ni Metki do takih dangub.

Plete Metka in premišljuje. Rešila se je desnega razbojnika.

Pogum, da se je uprla staršem, ji je dal Nikolaj. Zdaj pa ne vprašuje za njo. Morda ga obvešča Žibertov gospod o vsem, kar se godi doma? Pa bi vendar poslal kak pozdrav ...

Tudi domov piše prav redkoma. Mati je vznemirjena. Pariz je žrelo, ki požira ljudi. Kako hitro pride pri mladih gospodih do prerekanja in do dvoboja. Plemič bi se prav za prav ne smel biti z neplemičem, pa zgodi se tudi to, pretepa se pa vsak Francoz rad in ima zmeraj rad besedo ‚honneur‘ na jeziku.

Metka premišljuje: Kako bridko je bilo iti iz rojstne hiše brez blagoslova in brez slovesa. Sram jo je bilo. Pa teta Liza je tako uravnala in uredila, kakor da ni bilo nikakega prepira. Ljudje ne vedo, torej ne govorijo in ne vprašujejo.

Težko je bilo privaditi se v mestu. Tam širok razgled, delo na vrtu in na polju, čist zrak in mir. Tukaj zatesnuje zidovje oči. Iz zidov in tal puhti nevšečni vonj, ki ti stiska pljuča. Delo se vrti po mračni kuhinji, dveh malih sob in oboka. Pleti, prodajaj! Pregovarjaj se z nevšečnimi ženskami, brani se vsiljivih moških. Miru ni! Ves dan drdrajo visoko naloženi tovorni vozovi, kočije, lojternice, karete, cize, kariole. Vojaki korakajo, da se trese hiša, drvijo jezdeci, ženejo živino, kričijo in se prepirajo. Iz bolnišnice prihaja hud duh. Večkrat se prikažejo nosilci in odnesejo mrliča iz mrtvašnice k svetemu Krištofu. Zvonovi bingljajo in te opominjajo: kratko je tuzemsko trpljenje ...

Da. Večkrat se je stožilo Metki po prejšnjem domu. Po sestricah. Vendar bi ne hotela več nazaj. Tu, kjer jo ne krega venomer mati in je ne ošteva oče, tu se šele razvija njena samobitnost. Teta je ne pusti premišljevati. ‚Delo je zdravilo,‘ pravi.

Dan mine hitro. Prva dva meseca je hodila k Uršulinkam, učila se je klekljan ja, francoskega in nemškega jezika. Italijansko se uči sama. Teta pravi, da mora znati več jezikov, kdor hoče trgovati. Teta ima kdo ve kakšne namene, hoče nemara razširiti trgovino, kupovati volno na veliko? ‚Pozneje,‘ pravi teta, ‚saj zdaj ne morem dobiti blaga.‘

Na vratih velba visijo jope in kape, rokavice in nogavice, majce in avbe, mošnje in pasovi. Vse iz domače presukane in pobarvane volne, v velbu so zaboji in škatle z volno in pleteno roko, na široki polici je košek s tulci za šivanke, tulci za pletilke, so koščene, dolge in kratke igle, lepo izdelana držalca, ki jih zatakne pletilja za pas, da vtakne vanje pri pletenju pletilko, so hišni koški za klobčiče. Veliko moto vilo z razvešeno štreno čaka, da ga zaobrne urna roka — vse te kliče k delu, vse ti podi mračne spomine.

Majhna kuhinja je vsa črna okoli mape; kadar je dimnik muhast, ti vrže dim v oči, ga podi po sobi in v velb. Pa je le prijetno, če razpihaš zjutraj žerjavico izpod pepela, naložiš polenca in pristaviš lončke. Po vodo je treba na Figabirtovo dvorišče. Metko veseli čist škaf, obit z medenimi obroči, z vžganimi ključi na dnu, ki vzamejo vodi škodljivost in morajo biti pri žganju položeni navzkriž.

In kakšno veselje ima Metka, ko pospravlja v sobi, rahlja s koruznim ličjem napolnjene vrečnice, stresa blazine in pokriva vse z okvirjem, po njem pa razpne zagrinjalo iz tenkega platna. Na nizki omari jo veseli bridka martra, svečnika na tri roglje, lončki in lončici z zlatimi robi in velikimi cvetlicami, stoli z visokim naslanjalom, miza z vsločenimi nogami, nova podoba Marije z Brezij, kakor jo je naslikal ubogi Layer, ki so ga zaprli Francozi, ker je ponarejal denar — vse, vsaka malenkost, še sirkova metla za stanovanje in brezova za pločnik jo navdaja z veseljem.

Ko je tako oproščena tesnobe, ki jo je morila doma, kaže zdaj Metka, da je podedovala bistroumnost in jezičnost svoje tete. Zna zasekati in odsekati z besedo. In zapeti! Nizki obok ne zmaga njenega glasu. Na cesti se ustavljajo in poslušajo. Žibertov gospod pravi, da bi lahko nastopila v gledišču in bi zapela kakšno domačo pesmico, ki so Francozom tako všeč. In neki gospod iz Trsta je hotel, naj gre ž njim, da bo postala slavna pevka. A teta je rekla:

»Ne! Ne v te hudičeve zanke, ne v hiše pohujšanja! Hodi pet v šenklavž in k svetemu Jožefu, če ti je dal Bog lep glas. Poj njemu v slavo!«

»Ali teta,« ji je ugovarjala. »Saj pojejo v gledišču odlične gospe, zato bi ne bilo nič slabega ...«

Mislila je Metka, kako bi bilo, če bi bilo njeno ime natisnjeno na gledaliških listih. In bi bral Nikolaj in bi jo slišal peti! ...

Teta ji je presekala besedo: »Odlična gospa bo ostala odlična, tudi če poje na gledališkem odru. In če misli kdo kaj slabega o njej, ne bo graje izrekel, ker je odlična gospa. Če se pa izpostavi revno dekle, ji bodo rekli komedijanterica, danguba in še kaj drugega. In moški si bodo upali bliže.«

Pokanje biča prebudi Metko iz misli. Nasmehne se mlademu vozniku, mu postreže s šivankami in ga vpraša, zakaj je tako žalosten. Špitalski otrok odgovori:

»Kaj ne bom žalosten, saj se mi godi kakor Jezusu. Ko je Marija prosila zanj, so jo Judje zaničevali:

‚Vsak človek kakšno žlahto ima,
samo Jezus in Marija je nimata.‘

Nič ne vem, od kod sem. Nikdo se ne poteguje zame. Kakor kamen na cesti sem, vsaka noga sune vanj. Kamor pogledam, ne vidim drugega, kakor strašne reči, svet ti preti in hudič se ti reži, pomoči nikjer ni.«

»Nikar! Nikar!« tolaži Metka. »Poglej lastovke, kako so prišle preko morja. Kdor skrbi za ptičke, skrbi še bolj za človeka in za dušo ...«

»Lastovkam,« kima fant, »ni treba k vojakom. Ves ledik stan bodo zdaj pobrali. Oženiti se ne morem, ker mi ne bo dala nobena mati svoje hčere — umrl bom kdove kje ali pa pridem ves pohabljen nazaj.«

Metko zaboli srce. Ko pride pohabljen, kdo ga bo preskrboval? Včasih je bil cesarski špital, v njem je bilo preskrbljeno za dvanajst mož. Meščanski špital je tudi prehranil kakega za delo nezmožnega, bile so po vaseh in mestih pobožne bratovščine in družbe. Francozi so odpravili vse to in zaplenili denar. Zdaj snujejo neko splošno dobrodelno društvo, pa stvar ne gre naprej« ljudje žalujejo za svojimi bratovščinami in nimajo zaupanja v novotarije. In če bi ga tudi imeli: kje naj vzamejo denar?

Spet se zamisli Metka ob klepetanju igel: vse, kar ni oženjeno, mora iti. Nikolaja je rešilo to, ker je kupčeval za armado. In zdaj? Prijatelje ima in sorodnike, ubogi špitalski otrok jih pa nima.

Nikolaj! Neki dan sredi zime se je ustavila Zasavčeva kočija in Zasavka je vprašala po Lizi. Metka se je prestrašila. Teta je peljala gosta v sobo. Govorili sta potihoma, vendar je razumela Metka, da je prišla pošta s Hrvaškega. Da je Netin oče na varnem na posestvu grofa Oršdča in da pride na spomlad domov. A ves pogovor se je sukal bolj okoli Nikolaja. Zakaj ni maral one iz Siska? Ali je govoril večkrat z Metko? Ali piše kaj? Domov piše silno malo, in takrat povprašuje bolj po Neti kakor po domačih. Zdi se, da je naletel na Netine sorodnike. Seveda ne more pisati odkrito, lahko da tudi odpirajo pismo. Nekaj ni v redu. Kaj študira in, če študira, ne pove. Mati mu je pisala, da naj se vrne domov.

Ko je odhajala Zasavka, se je nasmehnila Metki: »Vse držiš lepo v redu, dekle.«

Dobro ji je dela ta beseda. Zasavka ni več tista ponosna posestnica. Postarala se je. Gube ji preprezajo lise in sivi lasje se kradejo med črne. Nikolaj! Globoko si ranil materino srce.

Rokavice in jopiči na vratih velba se zazibljejo. Lepo nakodrana v šolničkih in panteljcih pozdravi hišna Mana: »Kako ti je, Metka; duša draga?«

Metka zardi. Ravno je mislila na Zasavčeve ... Lovi zanko, ki ji je ušla, in odgovarja:

»Dobro zate, Mana,« več ni treba govoriti Metki.

Mana hiti, da ji strese hitro vse iz torbe: »Gospodinja bi rada prav tanke, bele volne za Neto. Dobila bo jopico in avbico. No, saj ne vedo več, kaj bi naredile za otroka, v kovčegu pa žro molji njene svilene oblekce. Pa je res srčkan ta parkeljček. Zdaj ne vprašuje več po materi, govori samo po naše. Pa je bil Žibertov gospod hud, da morajo ž njo tudi francosko govoriti, kajti sramota bi bila, če bi ne znala Neta svojega jezika, kadar pride kdo po njo. Zdaj govorita z Jankom po francosko, kakor pač zna Janko. In res! Zadnjič ti pride neki človek, oblečen kakor so hrvatski kmetje, in vpraša po gospodinji. Pravi, da naj pogledam, če ima verižico in medaljon. Gospodinja pa hitro, naj ga peljem v obednico in pripeljem Neto. Govoril je mož bolj slabo hrvaško. Po njegovem zadržanju in besedi bi mislila, da je kak žlahtni gospod. Pa saj se nosijo na Hrvaškem tudi plemiči po hrvaško.«

»Je ostal tam?« seže Metka v besedo.

»Dva dni!« reče ogorčeno Mana. »Dali so mu lepo sobo za goste in posteljo je mlada sama pogrnila z boljšimi rjuhami. Ves čas je bila Neta pri njem in Janko seveda tudi, kajti kjer je Neta, je tudi Janko. To bo še parček! Hrvaški kmet je govoril z Neto gladko francosko. Odpeljali so ga s kočijo. Gospodar ga je spremil. Veš, tako všeč mu je bilo pri nas, da je imel kar solzne oči pri odhodu in Neto je pokrižal in poljubil, otrokom je dal pa za pomaranče.«

»In tebi? Je kaj padlo?«

»Padlo, padlo!« se smeji Mana z vsem okroglim obrazom in pokaže novec za deset frankov.

Mana odide z volno, Metka premišljuje, kaj bi bil gospod, ki je prišel oblečen po hrvaško? Morda kakšen rokovnjač? Ti se oblečejo na vse načine, da prevarijo svet. Kaj pa — če bi? Saj je poslala Liza v adventu neke pošte po tistem štekljačarju ...

Nezadovoljno gleda Metka, kako izginja Mana na Figabirtovo dvorišče. Prisedla bo na kak voz. Nič ni omenila Nikolaja, a Metka ni hotela vprašati zanj.

Pa se oglasi Žibertov gospod. On ni tako prekanjen kakor Mana. Prišel je povprašat teto Lizo, kakšno inačico imajo tu in tam za to in ono besedo. Težave so, da pravijo eni fižolu grah in pesi runkla. Gadov koren ima celo kopo imen. Dobro, da je latinsko večinoma samo eno. Našim rastlinoslovcem da dela velike preglavice, ker imenujejo ljudje v enem kraju strupeno rastlino z imenom, ki ga ima v drugem kraju zdravilna roža.

Take so poleg šole skrbi Žibertovega gospoda ravnatelja Vodnika. In stari ajdovski kamni. Zato ne opazi, če ga vprašuješ po Zasavčevih. Samo včasih te pogleda bistro in nasmeh se mu ziblje na ustih.

Kupovalci prihajajo. Zahtevajo. Ogledujejo. Otipavajo volno. Se zgražajo nad cenami. Ne razumejo, da požirajo hudi časi živino in je manj ovac in manj volne. In ta je dražja.

Prihajajo berači. Bolj pogostoma kakor kupci. Hromi Jože izpod Št. Jošta bi rad predel svojo štreno. Krumpasta in krofasta Micona iz Lip nad Vrhniko bi naštela cele litanije svoje bede in trpljenja. In drugi. Metka jih odpravlja na kratko. Ne posluša ne molitvic ne pesmi ne kletvic.

Slednjič pride teta Liza. Vsa upehana od govorjenja in od teže novic, ki jih je nabrala poln koš. Nesla je naročene nogavice v semenišče, kjer biva zdaj škof, odkar je zasedel guverner škofijo. Nogavice so bile za zgovornega starega kanonika.

Pred škofijo je bilo kar črno kočij in konj. Težko si se priril ob zidu do stolnice. Guverner je povabil svoje ljubljanske prijatelje in okoliško plemstvo v Goričane.

Saj veš, da je daroval Napoleon guvernerju blejsko in škofjeloško graščino. In Goričane. Škof je dobil zato graščino v Mekinjah. In se vozijo, zabavajo in se prilizujejo ... Drugod pa taka revščina! Naš sosed prior Faustus je tožil kanoniku, da je dobil povelje od dunajskega provinciala: klošter naj da čez. On se je pa dogovoril z vsemi svojimi sobrati, da ostane v Iliriji. Tako bodo imeli veliko komisijo, ki bo prerešetala stanje kloštra, mogoče bo potem vlada kaj pomagala. Saj so vendar preskrbeli tukaj dosti ranjencev. Oh! Kaj je bilo včasih pri sv. Jožefu! Za velike praznike je šla vsa mestna gosposka sem k opravilu. Odkar je špital, pa gre vse navzdol. Koliko se je molilo pri sv. Jožefu! Zdaj so pa nemara tudi svetniki oglu- šeli ...«

»Rečem ti, Metka, Bog nas kaznuje, pa nas bo še bolj zavoljo prešernosti v noši, nemarnosti v molitvi in prepovedanih in opuščenih božjih poti. Ko sem bila v tvojih letih, Metka, smo romali in romali na Dobrovo, k Sv. Krvi, k Sv. Joštu, na Sveto goro, na Višarje, na Trsat, k Sv. Hemi, k Sv. Luciji in Sv. Primožu. Še v Kelmorajn so se prejšnje čase podajali. Pa smo se postili in peli litanije in prejemali svete zakramente. In Bog nam je preložil težave.

Vidiš tam kužno znamenje? Za grehe in hudobije je prišel nad nas črn pomor. Smrt je kar kosila. Takrat je bilo, ko so pri svetem Jakobu zmeraj zvonili in pri svetem Krištofu zmeraj kopali ...«

Metka se že boji, da bo naštela teta spet vse dogodke kužnih časov. Zato pokaže na znamenje, spomin smrti in reče samo:

»Lastovke so se vrnile, teta!«

VIII.[uredi]

Veliko starih gradov in veliko palač je že videl Nikolaj. Pa nobeden tistih gradov, nobena dunajska ali benečanska palača ni prevzela Nikolaja tako, kakor ga je dom de Bardejevih. Ne da bi bilo kaj posebnega na poslopju, ki je bilo zmes slogov in se je skušalo prilagoditi s svojim licem času, drvečem mimo njega. To, kar je prevzelo Nikolaja najbolj, je senca nekdanjega razkošja. Prej je vodilo lepo zavito stopnišče po vseh nadstropjih, po mostiščih so stali kipi rimskih malikov, cvetoča drevesca, mramorni tlak je bil pokrit s preprogami, stene pa živo poslikane.

Zdaj pada omet na razpokan tlak, kipi so brez glav in rok, Diana je izgubila svoj lok in Proserpina svoj košek. Oboji sten po sobah so razpadali, zagrinjala so pobledela, preproge preluknjane. Pohištvo, fotelji, divani in sofe, vse kaže rebra. Perilo je prešito in zakrpano. Pozlačeni okvirji slik so okrušeni in zatemneli. Zmagoviti vojvodi, cerkveni knezi in lepe pastirice gledajo začudeno v spremenjeno okolico. Po sobah manjkajo kosi pohištva — so šli pač k starinarju. V salonu stoji še na kaminu krasna ura na alabastrovih stebričih in par srebrnih svečnikov na tri roglje. Na steni visi poleg slike nekega junaškega de Bardeja sablja z ročajem, posutim z drobnimi dragulji. Posodje na mizi ni ubrano, noge miz šepajo. Hodniki so zaprti, ker je oddano pritličje, drugo nadstropje in podstrešje v najem. Kjer je prej postajalo krdelo slug v ličnih livrejah, hodi zdaj samo stari Andre, spodaj v kuhinji je stara kuharica z dekletom, ki je hišna in kuharičina pomočnica obenem. Kočijaž pomaga Andreju pri snaženju, prinaša vodo iz vodnjaka na dvorišču in prinaša v kuhinjo drva. Če je treba zaradi lepšega dveh na kozlu, obleče trgovčev hlapec ponošeno livrejo in se zabava, ker se vozi po Parizu. Koliko lenuharjenja je bilo včasih po teh plemiških domovih!

Po vsej hiši se je vlekel duh po rožnem olju — kdo ve pred kolikimi leti je poškropila kakšna teh napudranolasih baronic salon s kapljo dragocene di- šečine. Ta duh se zdaj meša z vonjem iz trgovčevih shramb, z duhom hleva, greznice in kuhinje.

Nikolaj zapazi, da ni tako čisto, kakor pri njih doma. To bi pogledala njegova mati, če bi se nabiral po kotih prah in bi lazile različne drobničice pod preprogami in se ne bi svetila vsa posoda v kuhinji! Velike bakrene kozice, kotli in kotliči se svetijo doma kakor rdeče zlato.

De Barde je pokazal Nikolaju veliko dvorano, natrpano z zavitki in zaboji:

»Tukaj smo imeli veselice, gorelo je po sto voščenk in plamen se je odbijal v velikih lustrih. Zdaj je to trgovčevo skladišče. Kaj hočemo? Plača mi prilično najemnino. Pa pride čas, ko bom vrgel to kramo ven, prenovil hišo in spet sprejemal ude starega francoskega plemstva.«

Pokazal mu je slonokoščeno šatuljo, delo velike umetniške vrednosti. V njej so bile verižice, zaponke, uhani, naveski, igle, zapestnice — vse starinsko, z briljanti in biseri vred in je imelo posebne vrednosti.

»To so dragulji naše rodbine. Nosile so jih moje babice, kadar so bile povabljene k slavnostim na kraljevi dvor.«

Da je bil kdo sprejet na kraljev dvor, je moral navesti svoje plemenite prednike vsaj za štiri sto let nazaj. Nikolaju se je smešno zdelo prizadevanje, da loviš senco prošlosti.

Kot pravi Kranjec in trgovec se je vprašal, s čim vzdržuje de Barde senco nekdanjega bogastva. Najemnina nese toliko, da bi shajal ob zelo skromnem načinu življenja. Baron pa je hodil po navadi Parižanov mnogo po luksuznih hotelih in kavarnah, obiskoval gledišča in opere, poznal igralce, pisatelje in bančne mogotce. Ni imel posestva na kmetih, treba je bilo kupovati živež za šest oseb.

Nikolaj je vedel, da živi mnogo oseb v Parizu — pa tudi drugod, sijajno, ne da bi si mogel svet razložiti od česa? To so večinoma agenti kake tuje vlade. Saj je marsikakšen državnik na Nemškem podprt od francoske vlade. Zoprna misel. Prav ima Napoleon, da ne zaupa nikomur in da ima lastno tajno policijo, ki nadzoruje državno. Kaj je neki s tistimi zapiski? Prvi dan po njegovem prihodu ni mogla baronesa dovolj izpraševati po svoji sestrični. Potem ni govorila več o njej. Baron ni omenil, kaj je ukrenil zaradi zapiskov. Prokleta francoska gladkost! Raje govori Nikolaj s kmeti na Hrvaškem.

Parkrat je bil Nikolaj na obedu pri de Bardejevih. Očarala ga je ljubeznivost brata in lepota sestre. Sicer ga je vodil de Barde v razkošne hotele in kavarne, nikdar pa ni omenil preproste kavarne v ulici St. Denis. Seznanjal je Nikolaja z diplomati, igralci in pisatelji, z damami in demimondkami. Pravil je vsem, da je prišel Nikolaj študirat v Pariz, ker bo napisal veliko delo. O čem? To je skrivnost mojega mladega prijatelja. Kar je skrivnostno, vleče. Nikolaja je vabilo vse. Ostal je trezen in priseben. Moral je računati s svojim denarjem in se ni smel zavesti v pustolovščine. Zdelo se mu je, da pazi de Barde na njegove besede in pota. Morda se boji, da bi kaj izdal?

Nikolaju je postalo neprijetno. Najrajši bi bil šel nazaj v svoje prejšnje stanovanje. Pa baronesa se je ustrašila, ko je to omenil, in mu je zagotavljala, kako silno ljubo jim je, da je pri njih, in da bi bil njen brat užaljen, ko bi odšel. Ostal je. Želel je samo, da se ogleduje zdaj in ne dela de Bardu ovir.

Po gostilnah, slabših in boljših, spoznaš lahko razmere in navade kraja. Nikolaja je zanimalo, kako se hrani preprosto ljudstvo. Na trgih je videl potujoča ognjišča, kjer dobiš za dva ‚sousa‘ krožnik prežganke in krožnik pečenega krompirja. Videl je, da hodijo delavci najrajši v gargote, kamor jih vabi napis: »A quatre sous le plat, il le faut voir pour le croir.«

Nikolaj je opazoval in zapazil, da se hranijo delavci dobro. Zjutraj juha, ob dveh popoldan juha, meso in prikuha, kanon vina. Zvečer zopet juha, meso in kaj poleg. Govoril je z njimi in spoznal, da se prav nič ne ogrevajo za ‚ancden regime‘. Za delo jim je in zaslužek, politika jim ni mar. So dobrodušni, mirni ljudje, dokler jih kdo ne nahujska in dokler zaslužijo toliko, da živijo po svoji navadi. Pravili so Nikolaju, da porabi taka gargot po sto vedrov vode na dan in da plačuje po petnajst sto frankov na leto vodonoscu. Podjetnik da zasluži toliko, da se umakne že po desetih letih drugemu. Gargot v rue de St. Martin da porabi po dva vola na dan. To je Pariz ... Nikolaj je primerjal hrano, ki jo ima ljudstvo na Kranjskem, po Hrvaškem in drugje po Iliriji in priznal sam sebi, da živi francoski delavec boljše od kranjskega kmeta. Pogledal je tudi malo bolj gospodke Cuisines bourgeoises, Rotisseneje, kjer dobiš pečeno perutnino, ribe, krompir. Tu kupiš lahko poljubni kos in neseš na dom. V Traiteur so mize lepo pokrite, posodje je srebrno, dobiš časopis, se lahko pogledaš v zrcalu, ješ a la carte, streže ti garson. Sem prihaja mnogo gostov iz province, sami boljši ljudje.

Druge vrste gostiln, tako imenovani restauranti, dajejo kosilo za štirideset sousov. Štiri sklede, kruh, vino in sir. Tu so lepe dvorane, bronasti svečniki, svilena zagrinjala, elegantne dame; v nekaterih restaurantih je kosilo cenejše in dobi se celo za osemnajst sousov, dočim plačaš pri Borrolu po petnajst frankov.

Na takšnem, vsakemu Kranjcu prijetnem raziskovanju je seveda naletel tudi na različne neprijetnosti. Tako se mu pridruži v restaurantu dostojen starejši gospod, graja jed in način serviranja in vabi Nikolaja, naj pride drugi dan k njim, kjer so sami domači in sprejmejo le kakega dostojnega penzijonerja. Nikolaja premoti radovednost. Bila jih je tam res sama ljubeznivost. Starejši gospod ga seznani z dvema mladima in z ‚domačo‘ hčerko, bujno vzrastlo žensko, ki je imela oči in lase kakor oglje. Ni bila nič kaj preveč zavita okrog vratu in ne preveč sramežljiva. Sedela je tik ob Nikolaju in se zadevala vanj. Jedi so bile res dobre in vino močno. Nikolaj je pil zmerno in čakal, kaj pride. Res. Po desertu pravi starejši gospod: »Za poslastico vrzimo enkrat karte« in potegne karte iz žepa. Nikolaj vidi, kako vzpodbujajo moški s pogledom žarnooko, naj sili v Nikolaja; razume, da je prišel v roke obiralcem in da bo odšel suh, če se ne ubrani. Ko se mu debeluška zapeljivo nasmehne, vrže dva franka na mizo, plane po klobuk in plašč in zbeži. Pri vratih ga dohiti starejši gospod in se čudi — Nikolaj ga sune od vrat, odklene in gre.

»Lahko bi bili izginili brez sledu,« je pokaral stari Andre Nikolaja. »Kaj pa vtikate svoj nos povsod?«

Drugi krat je zavil Nikolaj, gredoč od opere, v stransko ulico in prišel v prekrižje tesnih, slabo razsvetljenih uličic. Iz hiše ob razkrižju je udarjala svetloba in pijani glasovi. Nikolaj je hotel vprašati za pot. Vidi pa tako zanimive obraze, da se vsede k prvi mizi. Vsa tista drhal razcapanih in umazanih moških umolkne in ga sumljivo ogleduje. Ženska s privihanim krilom, s katerega je kapalo od maščobe, pride iz dima ob ognjišču in vpraša v nekem čudnem žargonu, kaj hoče. Nikolaj pokaže na vino. Ne upa se pa piti iz umazane majolike. Sliši, kako se pogovarjajo, da je bržkone kak ‚muš‘ in da bi bilo dobro ohladiti ga in zvleči v jarek. Nikolaj plača, gre in se stisne v temen kot. Kmalu se vsuje iz beznice tropa divjih prikazni, se ozirajo in vderejo po uličici.

Nikolaj krene v nasprotno smer. Tam sreča sumljive postave, ki ga ustavijo: »He, državljan, daš za vino?«

Navalijo nanj. Nikolaj potegne sabljo, sune na desno, na levo — pot je prosta. Žvenket in krik privabita nekega moža. Ta pokaže Nikolaju pot iz zagate in strese glavo: »Tujec, ki se predrzne ponoči v ta kraj.«

Nikolaj se spomni, v koliko takih nevarnosti je že zašel na Dunaju, ko je stikal sam po zapuščenih ulicah; na Hrvaškem, ko so ga zasledovali roparji; na Madžarskem, ko je jezdil sam po pusti in srečaval divje čikoše. Vselej je imel po prestani nevarnosti čut zadoščenja in samozavesti.

De Barde mu je svetoval: »Če hočete dobiti sliko revolucije, berite časopise tistega časa.«

Nikolaj je presedel več dni v knjižnici Napoleonove univerze, prebiral »Gazette de France«, najstarejši francoski časopis, ki je vzdržal z malimi presledki tudi med revolucijo, »Journal de Paris«, ki je začel izhajati v že burni dobi leta 1777, Maratov »Ami de peuple«, Hebertov »Pere Duchesne«, Brunov »Journal de la cour et de la vilte«. Coltiereve »Actes des apotres«, Condorzetovo »Chronique de Paris«, Frezonov »L’orateur de peuple«, »Ami du roi«, »Journal du soir« in dr.

Pred revolucijo niso smeli časopisi svobodno poročati in so bili francoski časniki bolj utesnjeni, kakor angleški in nemški.

Po revoluciji so se razmahnili časopisi, mesto plačanih pisačev so zavzeli izobraženi in spoštovani možje. V ognjevitih člankih so kazali na gospodarstvo, ki je pripeljalo Francijo v propast in ljudstvo v lakoto. Šibali so vladino trgovino s službenimi mesti. Če si hotel imeti službo, si plačal toliko in toliko; po tvoji smrti ostane služba tvojemu sinu, ki plača zopet ob nastopu službe. To je donašalo vladi, oziroma kralju velike dohodke. Ker je mnogo rabil in trošil, je ustanavljal nove službe. Nastavljence je treba plačati in stroški za v mnogih primerih nepotrebno uradništvo so bili večji kakor dohodki — izguba je rastla z leti.

Besno so napadali republikanci pravice plemstva do prvih mest v upravi in v obrambi. Tak mlečnež plemiški je takoj dobil stopnjo, za katero je služil neplemenito rojeni, a zmožni in zaslužni vojak in uradnik že veliko let. Vsa teža davkov je zadevala samo kmeta, obrtnika in trgovca. Lepe, gladke ceste, po katerih se vozi gospoda, mora vzdrževati tlačan. Kar pridela, mu vzame gosposka. Vsak človek mora imeti enake pravice. Zemlja naj bo delež vseh. Doli z nezmožno vlado, doli s plemstvom!

Začelo se je z zahtevo po enakosti in končalo s tem, da je izgubilo vse, kar je dišalo po plemstvu, pravico do enakosti. Plemič je bil zapisan smrti. Drug za drugim so izginili v Conciergeriji, drug za drugim so prišli na morišče. In ko so se nasitili kraljeve in plemiške krvi, so divjali revolucionarji proti lastnim bratom. Padle so glave girondistov, padel je mladi pesnik Andre Chenier, Dauton, Marat, Robespierre, vsi so prišli na vrsto.

Iz te zmede je vrglo mladega Napoleona, premagal je sovražnike republike, ustvaril veliko Francijo, vzdržuje red, podpira obrt in umetnost, ustanavlja šole in piše zakonik.

Ali plemiške mumije, ki se ne morejo znajti v novem času, rujejo pri vseh evropskih dvorih. Oni hočejo uničiti cesarstvo in postaviti zopet na prestol kralja.

Z razbolelo dušo gre Nikolaj iz knjižnice. Zimski dež pada težak po tleh in pere zidove. Nebo in zemlja sta se spojila v siv obroč. Stolpi in strehe izginjajo, Seina šumi ob bregove in stresa obrežni zid ob City.

Pobit in bolan se vrne Nikolaj v palačo de Bardeja. Stari Andre, ki mu pomaga iz mokrih škornjev, ga ogleduje:

»Podkadil bom gospoda z moko iz kačjih kož. To prežene nahod. Pri nas zdravimo s kačami za sedem in dvajset bolezni.«

»Ni treba, Andre, hvala! Kar mi teži glavo, ne bo pregnala kačja štupa.«

»Bo pa to za srce,« pravi Andre in mu poda pismo.

Od doma!

Kakor zdravilo učinkuje nanj pozdrav Save in planin, Odtrže pečat in razprostre papir, ki je bil preganjen v obliko pisma. Ubogo pismo! Kako je romalo od Posavja v Pariz! Štafeta s poročili od vlade jezdi vsak dan iz Pariza v Ljubljano. Pride v osmih dneh. Pisma hodijo še dlje. Kdo piše? Primož in mati!

Domov naj pride! Dečkom je silno dolgčas po stricu Nikolaju. Primož ne bo zmogel poti na Hrvaško. Nevesto si izgubil. Ko je izvedela, da si šel v Pariz, se je zaročila in poročila. Vodnik se oglasi pri njih, kadar gre v Krašno h gospodu Tomažu. Barona Zoisa muči udnica. Govorijo nekaj, da nas bo zapustil naš guverner. Neta je vzrastla za ped. Neki mož jo je prišel obiskat, pa ona ga ni poznala.

»Sveti Tobija!« vzklikne Nikolaj. »Njen oče se je oglasil!« Razveseli se: »To bo zanimalo de Bardejeve.«

Slugo pošlje vprašat, če ga sprejmejo. Prinese odgovor, da ni gospoda barona doma, da ga pa pričaku je baronesa.

Nikolaj se preoblači, ogleduje, češe, popravlja čipke Žabota. Sive nogavice se oprijemljejo lepo meč, črni solni s srebrno zaponko se svetijo, rjavi pantaloni in svilen život pisan ljubičasto-zeleno, siv suknjič, vse se lepo prilega vitkemu telesu. Krepko mu stopa brada iz svilene ovijače, pesniško se mu izraža široko čelo pod silo skodranih las, ravno potegnjene in krepko zarisane obrvi dajejo očem in nosu pečat samovolje, ki ga oblažijo mehka, skoraj dekliška usta.

Hotel bi biti lahek in gibek, kakor je drugod, a ko stopi izza zavese Elizinega budoirja in jo zagleda na stolu pri kaminu, postane svinčeno težak. Tistih par korakov do Elize se mu zdi cela večnost, nerodno se nagne k njenim pajkastim prstom.

Budoir je obit s svilo nežno sive barve. Da je barva obledela, se ne pozna pri slabi luči svetilke in ognja v kaminu. Luč meče medel soj na mehke lase, lepe rame in roke, ki obračajo neko pletenje. Nikolaj v svoji zmedi ne more razločiti, kaj bi bilo, ne ve, kaj naj reče in kako ...

Eliza zasuče svoje pletenje in pogleda Nikolaja: »Lepo, da je naš gost iz Ilirije še našel k nam. Dež je, dolg čas je, mi boste kaj povedali o vaših krajih in potih. Ne govorite mi o Parizu! Pri vas mora biti lepše kakor tukaj.«

»Sem dobil ravno pismo od doma,« odleže Nikolaju. »Markiz se je oglasil na mojem domu.«

»Bog bodi zahvaljen!« je sklenila Eliza roke. »Ima Jeanetta vsaj očeta. Ali jo je vzel s seboj?«

»Ne. Samo obiskal jo je.«

»Je že videl, da je v dobrih rokah,« je žarela Eliza. »Gotovo je bil preoblečen, Neta ga ni spoznala.«

»Ni spoznala svojega očeta?« se je užalostila Eliza. »Koliko boljše je biti tlačan. Njemu se ni treba skrivati in bežati. In službo dobi zdaj lahko vsak, tudi najboljšo, ni mu treba biti plemenitega stanu ... «

Burno je razmaknil de Barde vratno portiero, z naglim ostrim pogledom je ošinil svojo sestro in Nikolaja.

Sel je na tretji stol pri kaminu. Eliza je hitela z ugodno novico: »Bientot se je oglasil v domu gospoda Nikolaja.«

Silno se je razveselil de Barde: »Če je živ, dela, dela za naš cilj, Eliza. Tako dela tvoj zaročenec, tako vsi naši emigranti. — Zdaj vam lahko zaupam, Nikolaj, da smo rešili listine in drugo. Bil je težak posel, ker je markizev dom zaklenjen in zastražen. Pričakujejo, da se bo vrnila ubožica ...«

Šel je z roko preko čela in prešel na drug predmet: govorila sta o službah. »Kako, da niste vi, Nikolaj, stopili v cesarsko službo?«

»Zato, ker nisem hotel imeti za predstojnika kakega plemenitega butelna. Pri nas je tako, kakor pri vas pred revolucijo: najbolj nezmožen plemič dobi najboljša mesta.«

Bruhnile so besede iz Nikolaja, svareče ga je pogledala Eliza. De Barde bi bil skoraj planil, pa pogleda Nikolaja in se nasmehne:

»Že mogoče, da so avstrijski plemiči prazne glave — toda, dragi Nikolaj, bojim se, da ne odnesete cele glave iz Pariza. Vi ste preveč odkritosrčni. Diplomatske službe vam ne bi priporočil.«

»Za to res nisem,« pritrdi Nikolaj, »sem pač kranjska grča.«

»Da. Mi tukaj smo vroče krvi in zgodi se vam lahko ...«

»Da bi pozval kdo gospoda Nikolaja na dvoboj?« prebledi Eliza. »Naš gost je. Varovati ga moraš.«

Brat jo je predirno pogledal. Zardela je še bolj.

Nikolaj se brezskrbno nasmehne: »Pravijo, da sem dober sabljač, zadenem tudi dobro. Na Dunaju in v Gradcu mislijo tudi, da je treba žalitev oprati s krvjo.«

Čutil se je neizmerno srečnega. Eliza je zardela in trepetala zanj ...

»Je vse v redu, dokler imate poštenega nasprotnika. Pri dvoboju in pri kvartanju naleti lahko na marsikaj, kdor je novinec v Parizu. Je bolje, Nikolaj, da ste oprezni v govorjenju. Je še kaj posebnega pri vas doma?«

Nikolaj pove, da ga kličejo domov.

»Domov?!« prebledi Eliza. »Domov?!« se začudi de Barde. »Ostanite tukaj. Preskrbim vam mesto. Vi Ilirci ste brihtne glave, posebno iz vašega kraja.«

»In če bi prišlo do restavracije, bi izgubil službo,« odklanja Nikolaj. »Bil bi tak naval plemstva, da bi ne ostalo ubogi pari mesta.«

»Ko pride do restavracije,« popravi de Barde, »bodo seveda plemiči nagrajeni za svoje trpljenje in zasluge. Tudi vi imate zasluge in so službena mesta, ki podeljujejo plemstvo.«

»So bila,« popravi Nikolaj, »in če bi začeli zopet tako, bo to rodilo iste posledice. Zakaj napreduje Amerika? Tjakaj se vendar ne izseljuje samo cvet družbe. Ali tam ni za zdaj privilegiranih kast, tam velja človek, ne njegov naslov. Tudi v Avstriji dobi ali si kupi kak obogateli trgovec plemstvo, naš baron Zois je tudi ud take rodbine. Je pa pravi plemenitaš. Tudi po srcu. Sicer si kupijo plemstvo lahko različni Židje, Goldensteini in Rosenheimi ... Hrvat ceni samo plemstvo, ki je pridobljeno na sablji, ne s kupčijo. Nam je bilo že na ponudbo. Pa ločijo tudi pri nas staro podedovano plemstvo od novega in tudi naš meščan in naš kmet spoštujeta ‚stare hiše‘ in zaničujeta ‚prišleke‘.«

»Popolnoma upravičeno,« pritrdi de Barde. »Stalnost rodbin, naj bo že kmečka, meščanska ali plemiška, vtisne kraju, družbi in potomcem svoj pečat. Stare rodbine so varuhinje starih navad, močna vez nekdanjosti s sedanjostjo. Kakor imamo na Francoskem plemiške rodbine, ki zasledujejo svoje prednike za tisoč let nazaj, tako imamo kmečke rodbine, ki so že debela stoletja na svoji kmetiji.«

»Žal, da rahlja novi čas stare vezi. Razrušeni so mostovi tradicije in trhla je brv, ki vodi preko jarka v prihodnost. Človek se ne drži več tal, leta po zraku in po morju. Parniki bodo zvezali dele sveta; Napoleon ni verjel Fultonu, Amerika ga časti. Še krajša kakor pot po morju je pot po zraku. Blanchard je že poletel preko morja. Šestinšestdesetkrat je izvršil srečno daljše polete in umrl v postelji. Pogumna gospa Blanchard se spušča zdaj sama v višave. Tudi na suhem se bo spremenil promet. Pri nas imamo staro prerokovanje, da bo hudo na svetu, kadar bo železni ptič oral zrak in bo objemala železna kača svet.«

De Barde je brskal s kleščami po žerjavici in poudaril: »Naj se zgodi kar koli, gotovo je to, da ostane Francija prva in merodajna v vedi, znanju, omiki in modi. Ste že pogledali vse naše šole in zavode? Drama in opera prednjači pri nas. Slikarji in kiparji, pesniki in pisatelji, vsak najde pri nas oporo in pomoč, da se razvije. Bogato so podpirali kralji umetnost in tudi Napoleon se drži te tradicije. Kaj smo naredili na polju znanja, vede in umetnosti. Naša mera, naša teža vladata svet. Naših raziskovalcev starega in iskalcev novega sveta je brez števila. Naše opere, drame, pesmi, povesti, naše obnašanje, naš slog v zidarstvu — vse to posnema ves svet. Kje je toliko dobrotvornih ustanov kakor pri nas? In na vseh se blešči ime kraljev. Skrbeli so vedno za ljudstvo.«

Nestrpno posluša Nikolaj. Preseda mu hvala prejšnjih dni, ko so vendar privedli do obračuna. Mrvice je metalo plemstvo lačnim.

Eliza razume in preseka bratu nit:

»Tudi Napoleon je naredil že veliko za umetnost. On in njegovi bratje podpirajo vsako stremljenje k višjemu in boljšemu. Da ima naš veliki narod toliko učenih mož, ni toliko čudno, kakor je, da jih ima toliko narod, ki je majhen po številu. Poglej samo gospoda Nikolaja, koliko jezikov zna!«

Hvaležno jo pogleda Nikolaj, ostro premeri de Barde sestro in prijatelja ter pravi pokroviteljsko:

»Dober učitelj bi bili Nikolaj in dober pisatelj. Charles Nodier ima velik uspeh s svojimi popisi krajev in navad v Iliriji. Koliko bolj bi uspeli vi. Napišite za Gazette dva soneta.«

»In prestavite kakšno vaših ljubkih pesmic,« se razžari Eliza.

Živahno pritrdi njen brat: »To nas bo silno zanimalo. Kaj pa vemo mi o naši novi provinci?«

»Večina Francozov misli, da smo sami divjaki,« stisne bridko usta Nikolaj in oči mu zažarijo jezno: »Vi pravite, da nam donašate kulturo — mi jo imamo že doma. Svojo. Brez kulture ni države. Samovo veliko kraljestvo, velika Morava, vendar niso mogli nastati brez razumnih državnikov. Vsaka država ima svoje postave in te zapiše in potrdi na kak način. Nemogoče, da bi bili brez pismenega jezika, preden sta nastopila sv. Ciril in Metod in sta prevedla v staroslovenščino sv. pismo. Imeli smo prej pogansko vero, državo, zakon in obrede. Pod navalom tujcev smo izgubili vse. Stare pesmi, poročila in rokopisi so bili uničeni. Ostal nam je jezik, živa priča nekdanjosti. Ostala so imena krajev, gora in rek — spomin — kamen na našem grobu, ostala je peščica ljudi, ki kljubuje navalu potujčenja. Hvaležni smo revoluciji, ki priznava vsakemu narodu pravico, da se izobrazi v svojem jeziku.«

De Barde požre revolucijo in se pohvali: »Da. Mi Francozi vam prinašamo šole v našem jeziku.«

Tako je zaplamtela v Nikolaju večkrat domača zavest. Pripovedoval je domišljavim gospodarjem sveta v kavarni, v klubih in na sestankih umetnikov. Najraje je pripovedoval Elizi in ji zapel kako pesmico ter se utapljal v njene velike brezdanje oči.

Mati pa mu je pisala ponovno: »Pridi domov!«

Šel bi. Že je hrepenel po domačih planinah, po domačem pogovoru, že je želel, da pove v Zoisovem krogu, kako je doživel po svoje Pariz, že je želel, da bi podil konja po širnih ravninah Hrvaške in puste, sam pod visokim svodom neba, sam v nepregledni daljavi ...

Pa je bil kakor ukovan. Vsak večer si je namenil: Jutri se poslovim! Vsako jutro je odložil besedo na večer.

Mati mu je pisala: »Sveti postni čas se približuje. Treba je zadostiti božji jezi s postom in molitvijo. Še vero boš izgubil med nevernimi Francozi.«

Spomnil se je, da poje zdaj mati: »Sveta Cerkev kliče nas: Grešnik vrni se nazaj! Kaj se grehu klanjaš? Bog te kliče: O zakaj me ti preganjaš?«

Nikolaj je videl slovečo igralko Marsovo in slavnega Talmeja. Veliki oder, razkošno opremljena scenerija so ga spominjali neznatnega poslopja, ki služi doma boginji predstavljanja, in postalo mu je težko. Pustni torek je spremljal kočije, ki so vozile po buljvarih pustne šeme. Zrak je bil pomladanski, ljudstvo je pozdravljalo veselo šeme in jih spremljalo s klici. Nikolaju se je stožilo. Spomnil se je, da bo mati zapela na pepelnični dan: ‚Po cesti Turek gre in premišlja, kaj je to: Včeraj so ljudje plesali, vriskali in se smejali, danes pa molče hodijo in pepel po glavi nosijo.‘

Mislil je na mater, ki ima za vsak praznik staro pesmico, mislil, kako bo prevzel tam štiridesetdanski post vse duše, kako bodo trpele in pričakovale vstajenja.

Vstajenja!

Francoski rojalisti imenujejo novo vstajenje povrnitev kralja in vsega tega, kar je povzročilo revolucijo. Smešno! Še se kadi in diši po krvi na trgu usmrtitve, še se sliši po Conciergeriji stok jetnikov, še vlada sin revolucije svetu — pa dviga že reakcija svojo zmajevo glavo, še ti pridobi grb dobro službo, ugled med ljudmi. Zakaj je bilo prelito toliko krvi?

Stal je na Vendome trgu in motril visoki steber, spomin zmag leta 1805. Štiri sto pet in dvajset avstrijskih in ruskih topov je dalo jeklo. Reliefi kažejo podobe iz tedanje vojne, raz vrha je gledal Napoleon v ornatu rimskega cesarja. Vsemu svetu hoče zavladati, kakor so to hoteli rimski cesarji.

Tu je volja, tu je moč, da se zasidra in obstoji. Tam rujejo, spletkarijo, da bi vrgli kip in osebo ...

»Gospod Nikolaj! Mislil sem, da vas srečam v poslopju ministrstva, pa premišljujete tu naše izgubljene topove?«

Nikolaja prešine spomin na dan, ko mu je hotela kupiti mati poročno obleko in je bival pri njih znanec iz Avstrije. Zdaj stoji tu in mu stiska krepko roko. Bil mu je pozdrav iz domovine. Avstrijec se je nasmehnil malo porogljivo: »Kaj ne, ta steber ni kaj vzpod- budljiv za cilje nemških vladarjev? In še Napoleonovo prijateljstvo z ruskim carjem. Da: delal je čudeže! Z razdrapano armado, ki ni bila vajena, da uboga. Imel je močnega zaveznika: idejo svobode. Ta je zmagovala, ne orožje. Pred to so se zrušili v prah tisočletni prestoli. Zdel se nam je kakor šiba božja. Pa stvari se preobračajo. Z idejo svobode je zmagal. Zdaj pa se zbira svet zopet njemu nasproti v imenu svobode. In vi, gospod Nikolaj? Ste imeli kaj uspeha? Nič niste več tisti, ki ste bili doma. Razumem. Pariz omami in zmuči. Preveč ga je. Občuduješ ga in se ga bojiš. In vsi so tako gladki ...«

Nikolaj ni povedal o svojem znanju de Bardejevim, rekel je samo, da stanuje na St. Honore. Bila mu je ljuba družba diplomata, ki je poznal vse razmere v bivših deželah, bil izobražen in je poznal Nikolajev dom. Bil je tukaj v neki tajni misiji in pod tujim imenom. Napoleon je tipal in sklepal rad sam zase kake tajne ugovore, vlade drugih držav so pošiljale sem svoje tajne agente.

Večkrat sta se dobila v ministrski palači, skupaj sta ogledovala Pariz, skupaj hodila v kavarne, občudovala lepe Parižanke, ki so se vozile na pomladanski sprehod v Champs Elisees, kjer so se srečavali in pozdravljali iz phaetonov, tilburyev, kaleš, brekov in drugih vozil. Za čudo dosti je vedel avstrijski diplomat o pariški gospodi. Vedel za vsakega, če je pravi bonapartist, kdo je rojalist ali revolucionarec, poznal je tudi vse francoske emigrante, ki so čakali v Avstriji, na Ruskem in na Danskem. Poznal je tudi de Bardeja. Srečali so se v kavarni des Etrangers.

Nikolaj vidi v svoje začudenje, da se pozdravita avstrijski diplomat in njegov gostitelj kot stara znanca.  »A zato vas pogrešamo pri nas?« se je nasmehnil ljubeznivo de Barde. Sedli so v skriti kot in pretresali politične dogodke. De Barde je bil zaskrbljen. Pravil jima je: »Treba je še večje previdnosti. Desetega marca so sklenili v tajni seji izjemni zakon glede zapiranja ‚neljubih oseb‘. Ta izjemni zakon ni nič boljši kakor proslule ‚lettre de cachet‘. Ne prideš pred sodnika, zaprejo te in se ne moreš zagovarjati. Sicer je določeno, da ne smeš biti zaprt več kakor leto dan — ali pomislite, če izginete kar na lepem ... Sicer je rečeno, da mora poročati prej cesarju pravosodni minister ali državni svet. Pa to je le zaradi lepšega. Zameri se komu.«

Zapor ne sme trajati več kakor leto dan ... Leto dan, ne da si zaslišan ... Grozen je že dan zapora za človeka, vajenega svobode. Nikolaj se spomni žrtev nasilstva, ki so čemele leta in leta v Bastilji, ker so bile temu in onemu v napoto. Spomni se kmetiča, ki ga je bil vrgel graščak zaradi vinarja v ječo in se ga je spomnil šele črez leto dan. Spomnil se je Turkov, ki so jih vrgli v globoko ječo ljubljanskih stolpov, kjer so poginih od gladu. Je naš čas kaj boljši, kaj bolj usmiljen od onega?

Že nekaj časa se dozdeva Nikolaju, da ga zasleduje in opazuje danes ta, jutri drugi. Kadar sta z znancem iz Avstrije v kavarni ali v restavrantu, sede navadno kdo v bližino, si zakriva obraz s časopisom, pa ne bere z očmi, bolj z ušesi. Svoje skrbi pojasni Nikolaj de Bardeju, ki ga posluša pozorno:

»Ste kritizirali kako vladno naredbo?«

»Seveda sem,« vzplamti Nikolaj. »Izvedel sem, da je moj brat v ujetništvu podlegel ranam. Izvedel sem, da vztrajajo tukaj na tem, da bodo plačali dobave za armado v Iliriji za november-december po franku za goldinar. Ko se je guverner Marmont sam potegoval za nas in dokazoval, da bo to prehud udarec ...« De Barde kima: »Sem vam rekel, dragi Nikolaj. Pri nas je vsako javno zabavljanje vlade kaznivo. Če je cesarski uradnik pri nas drugega mnenja kakor vlada — potem odleti. Svoboda je le na papirju in pravica je v katakombah. Bodite previdni in ne hodite neoboroženi iz hiše.«

»Treba bo izginiti iz Pariza,« pomisli Nikolaj. »Če sem na sumu, pade senca na de Bardejeva in na Elizo.«

Noč nato so zagrnile Nikolaja težke sanje:

V Conciergeriji je, med tistimi, ki čakajo obsodbe. Ječar pokliče jetnike v dvorano. Na podiju stojijo trije možje, opasani s trobojnico, zlobni v obrazu, divji v pogledu. Komisar v sredi bere imena obsojenih, bere in kliče ko troblja sodnega dne. Bere in tedaj zagrmi Nikolaju v ušesa njegovo ime ... Nikolaj se ozre po dvorani. Nikdo ne pazi nanj. Zmuzne se na hodnik, potem na stranski hodnik in po ozkih stopnicah v kletne prostore. Gleda, kje bi se skril. Kar se odpre zid, neka roka ga potegne v prostor, podoben zakristiji, in pred njim je star duhoven. Pregnanec.

‚Izgrešili ste svojo pot, ubožec,‘ mu reče rahlo stari mož, odpre predal omare in da Nikolaju v usta bel kolaček. Nikolaj čuti nov pogum in moč. Duhoven ga vodi po ozkem hodniku do majhnih vratič. Odpre mu in reče: ‚Pariz je daleč za vami.‘

Nikolaj vidi sebe na cesti, posuti z rumenkastim peskom. Na vsaki strani ceste je visoko, zeleno grmovje. Zrak je vonjiv in svež, globoko ga vdihava Nikolaj in gre pogumno v nepoznano smer ...

Te sanje so ga vznemirile. Ko jih je povedal Elizi, se je prestrašila, prebledela in vzdihnila: »To pomeni nekaj hudega ...«

Videl je strah prelepe. Isti hip pa se je tudi spomnil, da je zaročena z drugim in da ni pošteno, kazati ji svoja čustva. Nikdar ne bi dovolil njen brat, da prelomi, kar so sklenili, nikdar in če tudi bi ne bila Eliza zaročena, ne bi dovolil, da se poroči s plebejcem. Plemič, če ti je še tako prijazen, misli, da se ponižuje, ko občuje s teboj. Lahko si bogat, ugleden, plemič pa le nisi.

‚Zgrešil si svojo pot,‘ mu je rekel glas v sanjah. Zgrešil! Doma ga čakajo, tukaj preži nemara smrt nanj, tukaj se mu zvija srce. Ločil bi se — pa kako naj se loči od teh lepih oči, ki vabijo: ‚Ostani!‘

Dogovorila sta se z Avstrijcem, da se dobita v kavarni des Epiriers rue St. Martin in da gresta potem v Opero.

Bilo je proti večeru, ko je stopil Nikolaj v mračno kavarno. Takoj pri vratih je sedel starejši gospod, si podpiral glavo in zrl zamišljeno predse. V sredi obokanega prostora je sedelo več mlajših mož, sablje so imeli na mizi, klobuke na glavi in se glasno prerekali o nečem.

Nikolaj sede k mizici v bližino starejšega gospoda in se zamisli tudi on. Srce mu je kakor kamen. Sluti, da se bo zgodilo nekaj. Čaka, gleda na uro. Zunaj se že temni. Avstrijca ni. Zamudila bosta. Gosti v sredini postajajo vedno bolj glasni. Nikolaja zbode psovka: »Vohun!«

Ozre se in vidi, da gledajo nanj. Skoči, ima že sabljo v roki, stoji že pred mizo in sika: »Kdo je vohun!«

»Vi! Vi! Nemški vohun!«

In že so prijeli za sablje ... Nikolaj se umika k vratom. Odbijajoč udarce, skuša ven. Težko bi se bil rešil, da ni stopil med njega in sabljače oni starejši gospod, se vpletel v boj in rekel Nikolaju: »Ven!« Nikolaju se ni zdelo prav, da bi pustil drugega v borbi — toda še enkrat mu reče zapovedljivo: »Izginite!«

Nikolaj skoči ven in hoče bežati. Kar se odprejo vežna vrata in močna roka ga potegne v vežo in urno zaklene. V pravem času spozna Nikolaj, ker že tečejo za njim žugajoč in preklinjajoč vohuna. Tečejo po ulici in izginejo. Tisti čas pripelje izvošček po ulici. Oni starejši gospod ga vstavi, potrka na vežna vrata in reče: »V kočijo, gospod!«

Nič ne ve Nikolaj, kako se je stvar razvila, ko se že pelje napram svojemu stanovanju. Zahvaljuje se svojemu rešitelju, a oni se smehlja: »So zarote in protizarote. Postala sta sumljiva, ker sta ogledovala vojašnice in tovarne za orožje. Avstrijec je že na potu. Tudi za vas bo bolje, da greste.«

De Barde je bil doma. Poslušal je resno in odločil:

»Vi morate takoj iz Pariza. Na prefekturo vara ni treba, preskrbel sem vam drug passeporto. Zjutraj gre ladja in se peljite do St. Clouda, potem sedete tam na voz trgovca s porcelanom, prideta do mesta Chataine in sedete na pošto.«

»Z Bogom!«

IX.[uredi]

Kraj, kjer sta se vrtela nekoč v divjem, strastnem plesu Šafarjeva Urška in povodni mož, dremlje v soncu. Strnile so se tam hiše in je le ozek prehod od Stiškega dvorca k Ljubljanici, ki bije skoraj ob podstave hiš. Težak duh prihaja iz že trikrat na starem pozidanih hiš, iz greznic in slepih uličic, segreta tla dajejo iz sebe duh po pogorelem. Saj je bil tukaj grozen požar, ki je upepelil ulice in jezuitska poslopja in, če koplješ, najdeš črno ožgano prst.

Golobice, ki dremljejo na križnem znamenju pred nekdanjo jezuitsko cerkvijo, vzletijo v srebrnem loku na redutino streho.

Cerkvena vrata so se odprla. Moško in žensko sili ven. Krilile na pečah kimajo, čelnice avb se svetijo, trakovi frlijo, krila šumijo, beli rokavi se bleščijo, rože na naramnih rutah so kakor žive. Nageljčki v rokah in v nedrih so oveneli od soparnega zraka v cerkvi in prežiljka ne diši več. Obrazi, zmagani od pobožnega razmišljevanja in vročine, se budijo na vratih kakor iz sna, oči hitijo na iskanje, roke in usta pozdravljajo znance, živahen pogovor oživi trg, potem se po dva in po tri razlezejo po Starem trgu, po Florijanski in Rožni ulici ter proti Žabjeku. Eni k Sodčku, drugi k Zlatemu šifu, tretji na Prule, četrti v Kurjo vas, najbolj željni lepote pa v Podturn, na Rožnik ali v šiško vas.

Liza in Metka nista prišli ravno med prvimi iz cerkve, vendar sta čakali dolgo na kramarico Katro, Lizino tovarišico. Liza je uprla eno oko v cerkvena vrata, z drugim ogleduje ljudi in hiše in pripoveduje Metki: »Tukaj nekje pravijo, da je bil prvi rotovž in pred njim lipa, tista lipa, o kateri pojejo fantje na kmetih še danes: ‚Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca dolga vas, na sredi te Ljubljance stoji na lipica ...‘ In vodnjak je bil tu. In plesali in zabavali so se. Tukaj je umrla Sidonika, ko je videla, da stoji pred oltarjem prelepi Voljar. Tu so se zbirali cehi z zastavami in godbo, tam v Robbovi hiši so pregledovali pravice, spravljene v imenitnih skrinjicah, zaklenjene s srebrnim ključem, in so pili iz velikih zadružnih vrčev. Takrat je bila obrt v čislih, zveze cehov so šle po vsem svetu in, če se je zameril mojster pomočniku, so ga prepovedali in ni dobil novega pomočnika. Ti so se nosili, kakor da bi bili plemiči! Vsak je imel orožje za pasom in srebrne našive na sukneni obleki ...«

»Gre! Teta Katra gre!« opozori Metka v stare čase zašlo teto. Liza ogleduje žensko, ki se tlači nerodno izmed cerkvenih vrat in vzdihne: »Ježeš, kakšna je! Vodenica bo, saj je kar višnjevkasta in zabuhla v obraz. Obrača se kakor kak samotar. Ježeš, kako se je včasih naštimala, da je gledalo vse za njo, zdaj pa opleta v tisti zmečkani ridasti janki, na nogah ima razcefrane šlebedre. Oh! Oh! Kaj sem tudi jaz tako stara in nerodna? Človek se spomni na leta, če vidi postarane svoje vrstnice ...«

»Liza! Liza!« sopiha Katra in ji stiska roke. »Liza! Tovarišica, sestrica moja! Ali še veš, kako sva hodili s kramo na Vrhniko, v Postojno, v Lož — povsod so poznali najine štante. Ali še veš, kako naju je vozil Štrmolov Nace in pel: ‚Od bele Ljubljane do Kurje vasi, ni takega dekleta, kot je Črnučeva hči ...‘ Ali je res, da sem bila takrat okretno zavber dekle? Zdaj sem pa nerodna stara bavtara. Ti pa, Liza, ‚ne budi ti ča‘, pravijo — saj veš — Kastvanci, si pa kakor drn. Ubit te bo treba, Liza.« Ogleduje Metko pa zmaje z glavo: »Saj je to res, Metka! Jaz, reva, sem mislila, da je kakšna žlahtna gospodična. Vsa ‚a la mode de Paris‘, avbo iz čipk bolj na vrhu glave, da je po temenu vse svetlo predivastih zasvedrancev — ej Liza, ne boš imela več dolgo Metke, odpeljal ti jo bo kak ‚musje‘.«

»Saj se ne mara možiti, premodra je,« razlaga Liza, »zna jih odpraviti, slineže, odpravi pa tudi takšne, ki mislijo za res.«

»Prav, Metka, prav!« hvali Katra. »Modro si naredila, da si se uprla zaradi Dizma. Ko pride pravšni! Kaj pa tisti tvoj zarobljeni brat, Liza? Se je že pobotal z Metko? Ne? Mati in otroci pridejo k vam, Metka pa ne sme domov? Moški so kakor otrok: najprej se zaleti, potem mu je žal, pa ga je sram, da bi preklical prenaglo besedo. Nič ne maraj, Metka, to se poleže. Vidiš, Liza, če se zaženem z besedo, mi zahrope v grlu ... Pravijo da bo vodenica ...«

»Bezeg pij, Katra, brinjeve jagode in preslico! Si šla k padarju?«

»Še k zdravniku. Pa saj veš, kaj pravijo taki gospodje: Ven iz mokrega stanovanja! Nezdrave so kuhinje, tlakane z opeko, dim in prepih odprtega ognjišča. Mokrotno je seveda vse pod gradom, zamaka podtalna voda, pravijo, in ob deževju imamo po vseh kleteh vodo. Saj mi diši obleka po plesni. Pa tega smo vajeni in od tega ne pride bolezen. Nabrede se in naleze, kri se spridi. In kar bolj mrzlo je, kar so podrli mestno zidovje. Tako varni smo bili za njim. Pa so ga — malo po malem. Otroci so trgali kamenje »iz razpok, odnašali ga in polnili z zidom jarke. Zdaj pride seveda vsak lahko noter. Francoz ali Turek. Ljuba pisana vrata! Kazala so škrbine kakor stare ženske. Kar sama so se razrušila. Šestinosemdesetega so podrli špitalska vrata, drugo leto vodna, tretje leto frančiškanska. Devetdesetega leta so podrli nemška vrata in kar je še ostalo karlovških, ki so bila najstarejša v Ljubljani. Oh, Liza! Cerkve so spremenili v hleve ... Prišel je, prišel Antikrist ... Pa bo prišla povodenj na nas, hujša kakor v starih časih, ko so se vozili s čolni po Starem trgu in so plezali po lojtrah v drugo nadstropje. Saj veste, da je grajski hrib poln vode in v vodi plava stari lintvern. Niso ga zakopali ne v grajskih okopih, zadrl se je v zemljo in se priril do vode. Ko bo udaril z repom: addio mondo! Svet je tako pregrešen, da ne zasluži drugega!«

»Res je tako!« kima Liza.

Katra vzdihne: »Ljuba kranjska dežela! V časteh je bila po vsem svetu. Trgovala je z Italijo in Nemčijo, sodnika je imelo mesto in svoje pravice. In mestni svet je hodil v škrlatnih plaščih k seji in je sprejemal in spremljal cesarja. Cesarice so se vozile po Ljubljani s štirimi, šestimi in osmimi konji, ‚vorrajterjem‘ in trobentačem. In nekoč, ko je prišel cesar, je priredilo mesto veliko slavnost: vozili so se v okrašenih ladjah, plesali so Podturnom ...«

»I poglej, Katra, stari časi se vračajo: novi guverner hoče, da se razveselimo. Priredil bo veliko veselico na vodi. Lampijoni, piramide, promenada ...«

»Promenada? Piramide?« se čudi Katra in zagrabi Lizo za roko: »Prideš pome? To moram videti.«

»Pridem!« obeta Liza. »Saj mora Metka kaj videti, ko je kar naprej v velbu.«

Gredo okoli redute. Katra pokaže navzgor: »Najeli so jo ‚frimarji‘, zadelali okna in samo tisti, ki so zapisani pri njih, smejo k njim.«

»Kaj pa frimajo?« vpraša Liza zaskrbljeno.

»Tajno društvo je,« pojasni Metka. »Hudega ne more biti, saj se imenujejo ‚Prijatelji rimskega kralja in Napoleona‘ in je tudi nekaj uglednih Ljubljančanov zraven.«

»Hm!« naredi Liza, »to si bo pomagal kralj z društvom, ki se skriva. Naše bratovščine in romanja so prepovedali, ki so bila javna — tajna društva pa smejo biti? To ti je gotovo povedal Matija Klander. Kdo pa drugi?«

Vaš Matija seveda,« potrdi pikro Metka.

Katra sili naprej, Liza se obira, ustavi se pri farovžu in vzdihuje: »Joj, kako pusto je okoli svetega Jakopa, kar so morali jezuitarji proč. Kakšna sprava, kakšna reč je bila tod! Ves prostor okrog cerkve je bil njihov, vse so pozidali. Stara mati so nam pravili, da je bila prej tukaj majhna cerkev, podrli so jo jezuitarji in sezidali veliko. Vse srebrne svetilke, marmor in oltarne podobe so naslikali ta veliki slikarji. Vse je bilo tako lepo kakor v nebesih.«

Katra povzame: »Vsa višja gospoda se je zbirala tukaj, sami žlahtniki so pristopali v red. Trije grofje Hohenwarti so imeli tu naenkrat svojo novo mašo, vsak pri svojem oltarju, stregli so jim duhovniki. Vsa cerkev se je jokala. Prav so učili jezuitarji, pametna in pobožna je bila mladina, zdaj je vse zvetrano. Zaprli so samostane in šole in zdaj je tukaj reduta. Pa tudi ogenj je pomagal. V Krakovem je cvrla ženska ribe, pa je vtaknila mokro žlico v vročo mast. Takoj je bilo vse v ognju. Plamen je preskočil vodo in se vrgel na jezuitarska poslopja. Vse mesto je gasilo. Zastonj! Vsa Rožna ulica je zgorela. Poglejte svetega Florijana, še zdaj je pokrit le za silo. Sveti Jakob ves ožgan, okrog in okrog same podrtine ... Pa so popravili za silo in imamo vendar faro.«

»Kaj?« se razkorači Katra. »To je le pametno naredil cesar Jožef. Prej je bila fara samo pri svetem Petru in Šenklavžu. Cesar je rekel: ‚Tri fare naj bodo, da ne bodo farani gubili časa s potjo.‘ Časa! Ta mu je bil tako drag. A zgodaj umrje, komur se zmeraj mudi; mi smo pa imeli vedno časa dovolj. Ampak faro smo pa le dobili. Štiri kaplane in župnika! In kako smo šentjakobčani hitro uredili, kar je bilo potrebno, hitreje kakor bahaški čolnarji in vozniki! Pa kaj govorim. Grlo imam kar suho. Pojdiva k Sodčku na poliček.«

»En glažek al’ pa dva, to nam korajžo da!« je Liza zadovoljna.

Metka ni. Tak lep dan, pa da bi sedela v pivnici in poslušala, kar ve že vse na pamet. Teta ugane njene misli, se nasmehne prebrisano: »Ti, Metka, se pa lahko sprehajaš z Matijem, glej ga, ravno prihaja.«

Osupla gleda Metka slokega mladeniča, ki se bliža z naglimi koraki. Ko pozdravi, zardi, kakor da ima slabo vest. Kako more priti ravno ta hip? se vprašuje Metka in zasveti se ji, zakaj se je teta toliko mudila in ozirala. Pa le počakajta!

»Gospod mestni učitelj,« pravi teta, »vzemite našo Metko s seboj, oba sta potrebna zraka, vam se pozna šola in Metki velb.«

Metka gleda nevoljno za teto in premeri Klandra, ki zardi še bolj. Kaj se obeša nanjo, ko je njej toliko zanj, kakor za Dizma. Druge bi ga rade, saj je čeden fant in ima službo. Ravnatelj mu je naklonjen. Ni mu kaj reči, dasi mu ni vkrojil obleke monsiuer Galbi, rue de Ponte de l’Ospital, No. 77. Toda Nikolaja ne more nadomestiti. Teta ga hvali: »Dober fant in stalna služba. Saj šola mora biti, naj že bo cesar Napoleon ali Franc. Saj je ukazala že Marija Terezija: Šole morajo biti! — saj ukazujejo Francozi: Šole morajo biti!«

»Mariji Tereziji so ugovarjale občine in zavlačevale. Francoz ne vpraša: Hočeš? Moreš? Francoz veli: Moraš!«

So šole in so učitelji. Denarja pa ni. Komisija, zbrana jeseni, je silila učitelje normalke, da začnejo poučevati, ni pa vedela povedati, kdo in s čim jih bodo plačali. Prosili so glavnega intendanta Ilirije. Toda monsieur d’Anchy ima dovolj denarja za vojne liferante v Dalmaciji, nima ga za šole.«

Tako ponavlja teta Liza Matijeve tožbe in dostavlja: »Ko pride proračun iz Pariza, potem bo Matija res gospod.«

Zdaj gre Matija poleg nje in ponavlja staro pesem: »Povsod je prazno. Trnovska in šempetrska šola sta prenehali, Uršulinke se ubijajo še nekako, njih katehet, ki je užival prej dve ustanovi, poučuje zdaj francoske uradnike slovensko. Učitelji poučujejo in čakajo.

Šel je guverner Marmont, šel je d’Anchy. Prišel je guverner Bertrand, prišel je Belleville. Ta odgovarja na prošnje, da ni še izdelana organizacija in da ni še odgovora iz Pariza. Ravnatelj je svetoval, da bi plačevali učitelje iz mestnega daca in šolnine.

Zdaj pa pomislite, Metka: nekaj dečkov plačuje po pet frankov, nekaj po franku in nekaj po ničli. Slovensko poučujem nečakinjo knjigotržca Weissa, Žida.«

Metka molči in gre naprej. Klander bi rad povedal nekaj drugega, pa se boji oči, ki so kakor lanov cvet, pa znajo pogledati kakor brušen meč. Nadaljuje:

»Marmont je rekel: šole so potrebne za blagor države in ljudstva. Francija je prosveta, je sreča za Ilirijo. Nam je treba plemenitih mož, ki bi preobrazili narod. Intendant Baselli je pisal šolski komisiji: nravnost, lepo vedenje, zvezano z verskim prepričanjem, so pogoji, da bi učitelji prav vzgajali duha in blažili srca.«

Govori ubogi Klander in išče niti, na katere bi privezal svoje vprašanje, Metka pa misli, kako bi se ga otresla. Prideta do Galletove hiše ob Špitalskem mostu. Tedaj se ustavi: »Oprostite Matija! Spomnila sem se, da moram gospo Galletovo vprašati zaradi nujnega naročila. Ne čakajte me!«

Pa smukne v vežo, počaka, pokuka in gre domov. Vleče jo k svetemu Krištofu. Mimo svetega Jožefa grede se spomni, da hočejo odpraviti usmiljene brate. Vse prošnje in poti priorja Fausta so bile zaman. Zdaj ne sme več sprejemati bolnikov, ker je zdaj tam asen- tirunga. Kako mučno za brate ...

Ves svet trpi. Novinci gledajo preplašeno. Kam jih bodo poslali? Vedno je pred cerkvijo polno žandarjev in vojakov. Zapečaten si, če te spravijo do sem.

Metka se ozre v planine in stopi h grobu Zasavčeve sorodnice, položi šopek med cvetje, ki pokriva prst, in misli, kako težko je bilo mladi materi zapustiti svojega otroka. Hišna Mana pravi, kako raste otrok, kako je umen in kako gospoduje nad dečki. Zdaj so se kar spremenili. Nič več se ne igrajo vojske. Zdaj delijo rinčice, merijo platence, brusijo škarje, vagajo dušice, se pehajo: Ali je trden ta most? Kakor kamen, kakor kost, odgovarjajo. Skrivajo se, igrajo se svatbo in zmeraj je nevesta Neta in ženin Janko.

Rahlo, tako postrani, vprašuje Metka o Nikolaju. Drugič so se vrnile lastovke, kar ga ni videla. Teta je omenila, ko je prišel lani domov kar iznenada, da je bil zelo molčeč in je takoj odpotoval na Hrvaško, ker jim je grozila velika zguba. Nikolaj je zadevo uravnal, pa je ostal kar v Zagrebu zaradi kupčijskih zvez. Mana je namigovala, da ni nekaj prav z Nikolajem, nekaj nerodnega se mu je zgodilo v Parizu, a nikdo ne pove, pa tudi nikdo ne ve. Ko bi ne bil Nikolaj tako moder, bi mislila ... Neumni so premodri in modri ponore ... Enkrat pa pride na vsakega. Stara gospodinja je naredila že dosti joka ... Zaradi sina, ki je umrl na tujem, in zaradi sina, ki se je vrnil ves tuj ...

Metko peče in boli. Ko bi si že smela olajšati z besedo! Pa mora skrivati pred vsem svetom svojo žalost. Teši se z delom in s knjigami. S potjo k sv. Krištofu. Mrtvim lahko poveš in potožiš. Zvesti so in zanesljivi.

Metka izpuli slak, ki se bohoti med žingarcami, in stisne obrvi: Matija — to je drugi Dizme. Kupil je nogavice in rokavice, teta pa mu je rekla: »Oglasite se, kadar greste mimo.«

Zdi se, da hodi kar naprej po Dunajski cesti, dasi stanuje na Šempetrski. Teta sliši rada novice, Matija bere časopise, sliši dosti tega v šoli in prinaša vse gorko teti.

Ko se je poročil Napoleon s hčerjo cesarja Franca, so govorili po odstopljenih deželah, da jih bo vrnil Napoleon svojemu tastu. Matija je trdil teti, da se to ne bo nikoli zgodilo, s to poroko se je šele utrdil na naših tleh. Saj se pripravljajo na tihem vsi oškodovani in užaljeni vladarji, toda mogočni ruski cesar je Napoleonov prijatelj. Ilirija se je poklonila, izjavila je po poslancih vdanost in zvestobo.

Potem je prinesel Matija sporočilo, da odhaja guverner v Pariz. Poročal bo cesarju in se pogovoril ž njim o potrebah dežele. Šestindvajsetega je šel Marmont. Uradniki so čakali in čakali. Marmonta ni bilo nazaj. Prišla je novica, da bo vodil vojno v Španiji. Prišel bo nov guverner.

Osemindvajsetega sušca so pretresali mesto streli z gradu.

»Guverner!« je skočila teta, pa Matija, ki je šel spet ravno mimo, je povedal, da bodo velike slavnosti, ker se je rodil Napoleonu sin. »Zdaj je Napoleon na višku, sina iz cesarske krvi bodo upoštevali tisti, ki zaničujejo malega korporala.«

Ubogi Matija! Izbrusil je že nekaj podplatov, kar hodi ‚mimo‘ tetinega velba. Da bo nov guverner grof Bertrand, Napoleonov tovariš in prijatelj, to je tudi prinesel Matija. In glas o veselici, ki jo bo priredil guverner v mestu. Matija je povabil in nagovarjal teto, da si mora ogledati to reč. Misli Matija, da bo spremljal Metko ... Ali Metka se zna izmuzniti. Morda privabi veselica koga drugega ... Posavčevi bodo gotovo prišli. In mogoče Črnučevi ...

Metka se vrne potolažena od sv. Krištofa. Ko pride teta Liza domov, ogleduje Metko in čaka, da bi ji Metka kaj razodela. Metka pa molči in posluša, kaj so govorili pivci pri Sodčku. Vsa Ljubljana govori zdaj samo o prihodnji veselici. Gospe, ki pojdejo na bal h guvernerju, imajo dolge posvete z mojškrami, v Mestnem logu pripravlja magistrat vrt in tribuno, ute, po trgovinah prodajajo lampijone in trakove, po vodi prihajajo mlaji in trami, čolnarji barvajo in zalivajo čolne, za guvernerja dela magistrat krasno ladjo, ki je že na Vrhniki. Bakel, zastav in vencev je že cele kupe.

Tudi Metka si pripravlja lepo obleko. Svilena je in take barve kakor njene oči. Iz šlarastega blaga si naredi lepo široko ruto, obrobljeno s pretenkimi zobci.

Na predivaste svedrance bo povesila avbo, ki je bolj podobna koroški kakor kranjski, za vrat zlato verižico, tetin dar, na roko vzame rožnato ogrinjalko in svileno torbico. Na luknjice pletene nogavičke, pariški čeveljčki — da bi jo videli njeni domači, da bi jo videli Zasavčevi! Teta ogleduje Metkine priprave in je zadovoljna: »Nikoli nisi bila podobna kmečkemu dekletu, Metka. Ti si kar ustvarjena za boljše. Pod prejšnjim cesarjem je imel Matija, pomožni učitelj in šolski sluga sto in dvajset goldinarjev, zdaj je ‚regent d’ecole‘ in ima trideset goldinarjev. Pa še postrani zasluži in z leti bo zmeraj več plače. Ko pride dekret iz Pariza, bo denarja kakor toče. Lahko si najame stanovanje in se oženi ...«

Tako je vrtala teta, Metka pa kakor da ne razume. Uboga teta! Začetek njenega razočaranja je bil ta, da mora biti Matija pri dečkih v logu.

Prišel je zaželeni dan. Lepaki na magistratu so naznanjali in boben je razglasil:

»Na Breg!«

Do štirih popoldan bo na Bregu promenada. Ob štirih odhod na ladjah v Mestni log. Tam čakajo bogato obložene mize. Izletnike bo spremljala godba. Plesali in igrali bodo stare igre do mraka. Ko nastopi noč, se vrnejo izletniki v mesto na čolnih. Ladje bodo okrašene in razsvetljene, na obeh bregovih bodo goreli lampijoni na piramidah. Ko prispejo v mesto, bo spustil inženir Blanchard balon in prižgal grški ogenj.

V logu bodo sprejeli guvernerja dečki in deklice s šopki, med veselico bo pozdravil guvernerja deček s francosko pesnitvijo. S plesom pri guvernerju se bo končala slavnost.

Zašumelo je po zabave željnem mestu. Kočija za kočijo je priropotala po Starem trgu z Mestnega trga, s Turjaškega in od Dunajske ceste. Meščanstvo in plemstvo, mestno in okoliško, vse, kar je zmoglo lepo vozilo, se je pripeljalo na promenado. Vse se je uvrstilo za guvernerjevo, s cvetjem ovenčano kočijo. Iz tesnih krojaških, čevljarskih in ključavničarskih ulic so se vsuli mojstri in njih žene, napihnjene hčere s pomočniki, izpod gradu so hiteli sodarji, iz Pasje ulice vrvarji, s Poljan mesarji in kovači, s Vorštata kmetje in vrtnarji. Dolgogrivi študenti se zbirajo, zlate ribe se svetijo, slišijo se klici od brega do brega, veter napenja zastave na piramidah in na čolnih — vse je razigrano, vse se zliva v pisan spev harf, v morje različnih glasov. Veliki in mali čolnarji, ribiči in vozniki iz Krakovega in Trnovega so pokrili rob Ljubljanice. Ljudje, ki se prerivajo po nabrežju sv. Jakopa, silijo v čolne, da bi videli kaj več kočij na Bregu — a tam stoje graničarji v svoji lepi opravi in z visokimi kučmami na glavi. Tisti graničarji, ki so tako sloveli, da jih želi videti cesar v Parizu in bodo kmalu od- marširali, da se mu poklonijo. Govorijo sicer, da jih ne veseli dolga pot in da se ozirajo po bližnjici, ki vodi na granico.

Teta Liza in Metka sta se sešli pri Stiškem dvorcu s Katico, ki je šumela v svili in je takoj odprla zatvornice svojih misli:

»Ježeš! Ježeš! Saj je tako kakor na sodni dan v dolini Jozafat! Pri nobeni maši, pri nobeni procesiji ni toliko ljudi! Poglej Liza: kruljevo in šepasto, škiljavo in grbasto, vse lazi in leze! O štirinajst svetih priprošnjikov, kako je spačen ta svet. Ne poznam več naše Ljubljane! Nikoli ni bilo toliko ljudi in ne toliko pregreh. Ježeš! Poglej Turka-hlačarja, Liza! Ali še veš, kako so fantje peli:

Turk ima široke hlače,
dolge, dolge pa mustače,
bi nam mal’ za vrat pogledal,
Bog ve, kaj bi nam povedal?«

»Teta Katra, saj veste, da spada Bosna k Iliriji,« uči Metka.

»In iz Bosne so lomastili Turki k nam, sveti križ božji!«

»Oni tam je Armenec, ta Dalmatinec,« razlaga Metka.

Liza se nasmehne: »Saj si že cel učitelj!«

Metka obmolkne, Katra se razgreva:

»Ježeš! Ježeš! Taka gizda, taka potrata! Vse se blešči v orožju! Oficirji! Kaj jih je! Svetijo se naramnice, bandelirji in našivi. In po Bregu gre samo: ‚mosje‘, ‚madam‘, signorina‘. Znašli so se od vseh vetrov: Italijan, Goričan, Čič, Staroverec, Korošec, Štajerc, Hrvat ...«

»Ilirija je velika,« jo prekine Metka. »Napoleon si osvaja lahko svet, ko ima toliko vojaščine. Poglejta, kakšen sijaj je okoli guvernerja! Če je že pomočnik tako mogočen, kakšen bo šele njegov mojster! Guverner je mogočen. Kogar on priporoči, na tega pade žarek cesarjeve milosti.«

Liza prekine Metko: »Saj poznaš vendar Napoleonove litanije, ti pa poješ drugačne. Kdo so pa ti gospodje? Mar so iz stare hiše kakor naši Turjaški, Herbersteini? Iz niča so se povzpeli. Poglej ta roj intendantov, auditorjev, receptorjev. Vse te mora preživljati davek. Vse je šik! Gilet rumen, kravata bela z rdečim robom, hlače sive, bote črne, redingot z baržunastim ovratnikom, klobuk visok. Vse to poje hvalo Napoleonu in hoče slišati njegovo slavo.«

»Rekel je in vstala je Ilirija,« brani Metka. Teta Liza nadaljuje: »In prišlo je polno tujcev v deželo, cigani in Židje so prišli za njimi. Zmeraj smo se otepali Židov. Zdaj pa imamo brata Heimana, knjigotržca Weissa, profesorja Guneda in za njimi pridejo sorodniki in prijatelji ...«

»Tako je!« pritrdi star možakar, ki ga je prinesla gneča do naših znank. »Ne veš več, ali si tič ali miš. Poglejte naše novomodnike: hlače francoske, janketa italijanska, brke hrvaške. Če bi to videli moja rajna mati! Trikrat bi se obrnili v grobu!«

Navdušena, da najde pritrjevanje, ki ga ne dobi pri Metki, hiti Katra: »Na Brezje smo začeli hoditi, da nas reši Bog šib in nadlog. Saj veš: nov katekizem, poroka pred županom, cerkve oropane, božje poti prepovedane. Davki, da se Bog usmili! Patent! Kontribucija! Rekvizicija!«

»Cerkvam so jemali tudi prej,« ugovarja Metka, »za vojsko s Turki so jemali. Naše cerkve so imele srebrne kipe in mnogo zlatnine. Davki so pa tudi narastli že prej, zavoljo dolgih vojska.«

»Glej ga kremplja!« se usaja Katra, pa prekine jo »Vivat!«, ki pretrese bregove, hiše, zamaje obrežne topole in hiti pod grad. Kakor grmenje so ti glasovi. Z okna in obrežja se vsuje cvetje na guvernerjevo kočijo. On odzdravlja, žareč od veselja. Vidi, da ga ljubi ljudstvo. V tem pozdravljanju je priznanje cesarju, Marmontu in njemu.

Metka si otira solze s čipkastim robčkom. Nekaj velikega in jasnega je napolnilo njeno dušo. Prelepa je slika Brega, nabrežja in reke. Tja do Prul so se nagnetli lahki čolni okoli s cvetjem in zelenjem ovitih ladij, na jamborih vihrajo mestne in francoske zastave, barve se lovijo in v soncu prelivajo. Raz okna obeh bregov vise škrlatne preproge in nageljni in slone ljudje. Glava pri glavi. Diši po vodi, po smoli, po šmarnicah in prežiljki. Gospe v kočijah imajo slamnike polne cvetja in šmarnice v rokah. Kočije, konji, kočijaži in bič, vse je opleteno. Godba igra glasno in mehko. Metka vzdihne: »Vsi so prišli, vsi so se znašli in so se našli ...«

V njene misli butne Katra:

»Svet se res suče in presuče. Vidiš, Liza, kovače, jermenarje in druge mojstre? Kar je starejšega, je prisegalo princu Karlu na strelišču. Zdaj vpije ‚Vivat!‘ Francozom.«

Strel na gradu ustavi Katrino jezikanje. Godba zaigra koračnico, guvernerjevi stopajo iz kočije in stopajo po pogrnjenih mostičkih na veliko jadrnico. Pred guvernerjem plava godba, za njo plemstvo, visoki uradniki in meščani. Kar ne zmore z jadri, hiti v čolne, ki pritiskajo k bregovom. Čolnarji v širokokrajniku upirajo vesla v breg, zbadajo z besedo poljanskega kovača, šempetrskega orača. ‚Gospodu ciparju‘ vračajo vprašanje, če so že ulovili velikega trnovskega lintverna. In če ni bil lintvern kako pohlevno tele? Zbadljivke lete od čolna do čolna, saj ne morejo farani ljubljanskih fara drug mimo drugega brez zbadanja, ki vzbuja splošen krohot. Prevzetne meščanke, varčne z besedo, zmajajo z zlatimi avbami nad tako kmečko ošabnostjo. Stara mati svari dolgokite deklice in razigrane dečke, ki silijo kar v vodo, tujec se začudi, ko dobi na francosko ali italijansko postavljeno vprašanje gladek odgovor. Ljubljančan ti zna vse jezike!

Katra miga in kliče svojega čolnarja. Stara znanca sta in velikokrat sta se pogovarjala preko vode, ko je ona še prala tostran Ljubljanice in je on priganjal konje na vodo.

Teta Liza je pregrnila s kocko desko, da si ne bi pokvarila Metka svoje lepe obleke. Vitka in lahka kakor vila v gori je stala deklica, ko sta se urejali težki in obilni Katra in Liza. Oči kakor lanov cvet so se razširile v lepoti pokrajine. Katra pa je zabavljala po svoji navadi: »Glej jih, čolnarske prevzetnosti! Vse lipe so polomili in vse cunje so pobrali in navezali na svoje rilce. Papirnate buče so nataknili na kole, pa pravijo piramide in lampijoni.«

Spreten veslač je Marinkov Tone. Šviga med drugimi čolni, ogiblje se jih, obrača se in prehiteva druge. Nikdo ne bi smel zaveslati pred guvernerjevo jadrnico, a trnovski čolnarji potisnejo klobuke na čelo, pljunejo v roke in hajd! Iz mirne vožnje je nastala tekmica, ki jo spremljajo bodrilni klici žensk raz ladje.

Pa se vzravna čolnar, pogleda ponosno na Barje, na gore, kakor da vprašuje: Čigava je voda? Čigav je ta svet?

Metkine oči zasanjajo. Barje. Poprej jezero in dom pošastnih živali. Mostiščarji jih ubijajo, sejejo, sadijo po bregu in se vozijo po vodi v predaljne kraje. Potem klije ločje iz vode, voda usiha, vzraste grmovje, drevesa in gozd. Dolgokljune močvirske ptice letajo po njem, divje živali lomastijo, lovec spušča puščice. In zdaj! Srebrni jo se tam žalostno vrbe, tresejo se trepetlike, dviga se jesen v nebo, črna jelša, mogočita se hrast in brest, belijo se breze. Vodnjaki molijo dvigalo navzgor, slamnate kape hiš pokrivajo pogumni rod Barjanov, ki trži zemlji njen zaklad, črno šoto, in seje in sadi, plemeniti kisle travnike in pripravlja žitnico. Pogumen rod! Ko se zgiblje lintvern pod gradom, zalije voda vse — muka, delo več let je izgubljeno. In vendar vztraja, ve, da bo zmaga njegovih potomcev, da se bo tod zibalo še zlato valovje pšenice kakor so se nekdaj valovi jezera ...

Še se preliva godba po širni ravni, izletniki pojejo, klicanje in roganje je potihnilo. Katra spregovori mehko:

»Glej, Metka! Drevje mine kakor minejo ljudje. Tu ob bregu so stali v vrstah mogočni hrasti, njih korenine so branile vodam, njih senca in košatost sta branili brodarja vetrov in vročine, pod njimi so se pasli meščanski rilci, usnjarji so dobivali vozove ježic. Zdaj je tu in tam še kak panj, še kak grmiček. Ob Gruberjevem kanalu se zibljejo v vetru topoli, tja do Špice. Pod njimi se shaja pregrešen svet. Na oni strani mesta obroblja Ljubljanico lepota in korist orehov. Vleče strup iz zraka nase, daje živilo in zdravilo in dragocen les. Pa jim ni po volji sedanjim ljudem. Konjski kostanj sadijo, boli te glava, če zaspiš pod njim. In naše lipe? Če te tare naduha, vstani, preden vzide sonce. Takrat daje lipa najbolj močan zdravilen duh od sebe. Kaj je slajšega od lipovega duha? Trta? Se spominjaš Liza, ko sva šli na sejem v Novo mesto?«

Metka posluša, spoznava, da je življenje starih bolj v spominih kakor v resničnosti. Kakor drevesa so, ki jih posekajo, ker ne spadajo več v čas, ki jih je prehitel. In vendar vežejo sedanjost z nekdanjostjo, kažejo mladim, da bodo tudi oni ob svojem času preživela in strohnela drevesa.

Prehitro je bilo konec vožnje in premišljevanja. Vrišč se je začel ob bregu. Vsak bi bil rad prvi tam, da vidi vse, da sliši vse, da se zavrti in si priveže dušo. Okoli glavnega prostora veselice, kjer so različne ute, so bile razpeljane in s peskom posute steze, vsajena grmovja lipovke ali bezga, skrite klopi so vabile na počitek in razgovor. Teta Liza sede na klop pod grmom, odmotava ogromen zavitek in pravi:

»Podložimo se prej. Ta čas se bodo tam razvrstili in morda bo dobil Matija kaj časa za nas. Boš plesala Metka?«

‚Plesala bi — pa ne z Matijem,‘ si misli Metka. Zdi se ji naenkrat, da je kakor Urška, ki je čakala.

Teta razreže orehovo potico in klobaso: »Kruh je drag, moramo jesti potico. Se že vsaka stvar težko dobi, pa sem si pripravila prej.«

Katra privleče iz globokega žepa čutaro. Ženski trgata velike kose potice, začenja se cmokanje in požiranje. Metka stoji.

»Moram se razhoditi in obleka je potrebna, da se razvesi.«

»Ne hodi daleč, glej, da dobiš Klandra,« naroča teta in potegne krepko iz čutare.

Metka gre preko stezic in najde samotno klop. Na tak dan ji je zoprna vsakdanjost, saj se ji zdi, kakor da bi oživele pravljice in bi moral stopiti pred njo kraljevič.

Pa le za hip se mora vdati samoti, že kličeta drobna glaska: »Zia Metka!« Tretji glas: »Oh, signorina Metka! Che piacere.« Gospa Monetti je, zlatarjeva žena z Mestnega trga s svojima otrokoma.

Prisede in pogovarjata se. Gospa je iz Vidma, je visoke postave, črnih las, črnih prijaznih oči in bela v obraz. Ni pa posebno vneta za Francoze: »Oblekli so se v Italiji in odnesli vse dragocenosti iz Rima.« Metki ni všeč tako ostro obsojanje, dasi ne more ugovarjati. Iz zadrege jo reši gospa Terry, ki se razveseli: »Ma tres chere, Metka!« Zdaj se zasuče pogovor na veselico, na velike namene cesarja in guvernerja. Ne- počakani otroci silijo naprej:» Andiamo! Andiamo!« Metka ostane sama, hoče pogledati k tetam. Vstane — kar se zatrese svet pred njo.

Izza ovinka steze je stopil gospod. Rjave oči gledajo presenečeno v njo ... »Metka?!« vzklikne začudeno in ji moli roko. Metka zažari do las, roka se ji zatrese.

Nikolaju se odpirajo oči. Ogleduje deklico in se nasmehne:

»Sedim tam za grmom, pa zaslišim znan glas. Pa ta glas govori italijansko in francosko. Nisem verjel svojim ušesom. In glej! Mala Metka je postala cela dama.«

Metka je v neznanski zadregi. To svidenje, ki ga je pričakovala in želela, jo preseneti. Ne ve, kako naj govori z Nikolajem. Saj to ni več tisti, ki se ji je nasmihal, ko je vozil mimo hiše. To je dozorel, resen mož. Na čelu mu leži senca. Kaj je Nikolaju?

»Teta je za onim grmom,« se spomni in stopita tja. Pa na klopi je samo nekaj drobtin in pesek je raz- hojen od širokih stopal. »Joj!« vzdihne Metka, »kako pojdem domov?«

Nikolaj se zabava ob njenem otroškem vedenju in jo tolaži: »Ne boj se, Metka! Te spravim pa jaz domov. Zdaj pa pojdiva pogledat po utah.«

Se uresničujejo pravljice? Metka pozabi na Matija in teto. Metka pleše z Nikolajem. On ji kaže in razlaga vse. Večkrat se zagledajo rjave oči v lanov cvet, vprašaje in premišljevaje. Nič ne pravi Nikolaj, kod je hodil in kje je bil, in nič ga ne vpraša Metka: »Kaj mu je?« K štantu jo pelje, kjer prodajajo srca. Dolgo zbirata napise. Na rdečem lectu, ki ga kupi Metka, stoji:

»Oh ljub’ moj, ko bi vedel to,
kako je meni pri srcu hudo,
nazaj bi se povrnil črez tri deželé ...«

Nikolaj je zbral srce z napisom:

»Koder sem hodil, koder sem bil,
takšnega dekleta nisem dobil.«

Ogledovala sta srca in se pogledala. Ta čas sta se prizibali iz gneče Liza in Katra, na mah obstali in razkolačili oči. »Ti!« se nareži Katra, »zato ji ni mar za Klandra!« In hoče k Metki. Liza: »Pustiva ju!« in se izgubita v množici. Liza je imela solzne oči. Rekla je: »Dve skrinji imam klobkov. Zdaj bom dala tkalcu.« Katra je jokala: »Dam ji, dam, Metki, — svojo zlato verižico!«

Pa še druge oči so videle ono izmenjavanje srcet.

Primož, njegova mati in njegova žena sta hodili okoli ut, da kupijo otrokom odpustke. Primož prime mater za rokav: »Poglej, Nikolaja!« In se zareži. Njegova žena se začudi: »Saj je to Metka!« in hoče k njima. »Naj bo Metka!« pravi mati in ima solze v očeh. »Pustimo ju v miru!«

Pa še nekdo je videl, kako sta kupovala Metka in Nikolaj lect, in ta ni bil ne vesel ne ginjen. Matija Klander je ravno izročil nadzorstvo nad dečki nunskemu katehetu. Pozdravljanje guvernerja se je lepo posrečilo, zdaj se posveti lahko Metki. Ozira se, prerine se skozi vesele gruče do štantov in zastane: ‚Metka, ki je zmeraj tako hladna v njegovi bližini, žari kakor makov cvet, upira oči v ... Kdo je že to? Ej, Matija, s tem se ne moreš meriti! Saj je tisti Zasavčev, o katerem toliko pripovedujejo.‘

V svojem presenečenju bi Matija skoraj pohodil mlado vdovo Kominko, katere sin hodi k njemu v šolo. Ves zmeden prosi odpuščanja, Kominka pa se nasmeji: »Poglejmo, če mi boste tudi pri plesu stopali na prste!«

Tako se je zgodilo, da je plesal Matija z drugo in spremljal drugo domov.

Sonce se je smehljalo rajajočim, ni se pa ustavilo na svoji poti. Priplavali so beli oblaki, dobili so rdeč rob, žareli so in zažareli v rdečem ognju. Metka se preplaši: »Kje je teta Liza? Treba bo domov.«

»Da,« reče Nikolaj, »bolje je, da gremo k čolnom, preden navali vse vanje, Liza in Katra sta malo bolj nerodni.«

Ni bilo težko najti obe ženski, saj sta bili kakor zelo vidna, pa vendar nevidna angela varuha ves čas v bližini Metke.

»Iskali sva te kakor Marija v Jeruzalemu,« se pošali Liza, Katra pa pristavi: »Metka ni zašla med farizeje.« Liza se zahvali, da se je zavzel gospod Nikolaj za izgubljeno ovčico. Nikolaj se pa pokloni: »Saj smo vendar sosedje in stari prijatelji!«

Tako se je zgodilo, da je poiskal viteško postrež- ljivi Nikolaj malo natrkanega čolnarja in pomagal obavnim ženskam v čoln in se sam peljal ž njimi, ker ni zaupal čolnarju. Bili so že za ovinkom pri brezovem gozdičku, ko je zazvonilo avemarijo in so zagoreli lampijoni na bregovih. Od veseličnega prostora je prihajal hrup, voda je šumela in grgrala, tisoč bakel je zagorelo in godba je zaigrala.

»Le hitro,« je rekel Nikolaj in prijel za veslo, »nocoj se bo še marsikdo okopal.«

»Če smo pred drugimi tam, dobimo boljši prostor,« je dostavila Liza.

Metka pa je molčala, zamaknjena v pravljično resničnost čarobnega večera. Še nikdar ni bila tako srečna, še nikdar! In če pojde zdaj Nikolajeva pot daleč od nje, spomin na ta popoldan in večer ji bo žarel v duši kakor večerno nebo. Že na Špici je sprejelo izletnike petje in klicanje. Zdelo se je, da je vsa Ljubljana ob bregovih, rdeča od svita bakel in lampijonov, nora od nenavadnega prizora, ki je obujal v duši doživljaje nekdanjih Ljubljančanov, ko so še vozili cesarje po vodi, lovili zmaje, plezali po mlajih, se lovili v Žaklje, razbijali lonce in streljali za stavo — kakor oni Ljubljančani Napoleonove dobe.

Kakor da so zrastli pošastni zmaji s tisoči migljajočih oči, so zajele razsvetljene hiše izletnike. Reka glasov je valovila in se dvigala v viharni pozdrav guvernerjevi jadrnici. Strehe, okna, obrežna drevesa, vse je polno glav in rok. Pri »Zlatem brodu« je dobil Nikolaj okno na vodo. Šla je mimo vsa krasota sprevoda po reki, šlo je mimo veselje in vrišč ... Teta Liza se je ozrla v Nikolaja, ki je zrl na vodo, a je imel svoje misli nekje drugje.

»Ali ni to slika, ki se prikaže popotniku v puščavi in izgine?«

Nikolaj skloni molče glavo. Uganila je Liza njegove težke misli in njegove dvome: ‚Ilirija, ti uresničenje sanj izvoljenih duš, si ti stalna, trajna, ali si samo fatamorgana, ujezd babe Jage, ki se prikazuje pastirjem v stepah? Ali se povrneš, če izgineš, se vrneš in ostaneš? Ilirija, prstan Evropejin ...‘

»Balon! Balon!« vriska staro in mlado. Kakor pošastno velika bela buča se dvigne na Bregu, poleti nad glavami in se dviga nad hišami ter visi v zraku kakor ptica, ki trepeče s perotmi ... In tedaj se razlije po bregu rdeč ogenj, vzplamti zeleno in višnjevo ter zajame hiše in nebo. V taki svetlobi plava balon više in više ...

Po Bregu gre ploskanje in klic navdušenja.

Metka upira oči za njim, kot za večerom, ki je zagorel v prav taki mavrični luči.

X.[uredi]

»Oči su joj dva kamena draga, obrvice z mora pijavice, trepavice krila lastavice ... Kada igra ko da pavun šeče, kad govori ko da sunce grije ...«

Nikolaj zažene »Moniteurja« na pisalni predal, poln listov in knjig, ki jih je razmetal po njem. Iz police nad pisalniško omaro gledajo vanj Vodnikove »Novice«, Valvasor, Trubar, Steinbergerjeva študija o cerkniškem jezeru, latinske, francoske, nemške knjige, polne učenosti. Nikolaj pa bulji vanje, ne razume jih, kar naprej mu zveni po ušesu bosanska pesem o lepoti devojke. Vzameš v roko pariški časnik, strmiš vanj, misliš, da moreš najti v njem eno edino ime, ljubko ime najlepšega pariškega dekleta ... In poslušaš v daljo, če ne bo sporočila: Vrni se! Zakaj niso spregovorila usta, kar so pravile njene oči? Zakaj nisi rekla prelepa: Ostani! Mar bi mi bilo ječe in smrti. Pravljico očarljivo in prelepo so mi pravile tvoje prečrne oči. Me je varalo srce?

Ti bi morda prekinila vez z imenitnim zaročnikom, ko bi imel Nikolaj velikanska posestva in bi bil stare plemiške hiše. Več sto let bi moral našteti svoje dede in pradede in njih junaške čine. A ti si sin prekupčevalca z živino, sin majhnega in nepoznanega naroda, tebi ni usojena oslovska koža, ki predstavlja dejanja tvojih očetov.

Haha! Človek še vedno ni človeku enak. Je modra in je rdeča kri ...

Včeraj si se sončil v njenih očeh, danes si ubežnik in ne veš, zakaj? Kaj ni bilo vse kakor uprizorjena komedija? Starejši gospod, kočija, potna pravica že pripravljena — odpravili so te, Nikolaj, ker se nisi dvignil sam. Mogoče je zahteval zaročnik? ... Mogoče tudi, da je bila res nevarnost. Napoleon se boji zarot in ne pozna odpuščanja. Ko je izvedel, da snujejo rojalisti zaroto, je dal ustreliti kneza Eughiena. Ko je izvedel, da se zbirajo zarotniki v gradu St. Sulpice v Vendeji, je poslal tja Bertranda in mu naročil: »Bodite kruti — strežejo mi po življenju!«

Mogoče, da je bila nevarnost in da si je rešil Nikolaj z urnim begom življenje. Mogoče. Toda že na potu domov so mu prišli pomisleki. Na domu se ni zadrževal. Če ga sumijo, ga bodo iskali. Doma so bili veseli, da se je vendar vrnil in da ga ni pogoltnil Pariz, ‚ta novi Babilon‘. In žalostni. Saj je bilo očito, da ga muči težka bolest. »Si bolan?« je izpraševala mati. »Ti nastavim uroke?« je ugibala svakinja. O mati! Ko sem padel dete po stopnicah, si me ujčkala, si mi pela:

‚Le zavriskaj! Le zapoj! Saj si, Nikolaj, sinček ti moj!‘

Zdaj mi pa zapira sramota besedo. »Zaročena je? Stanoval si tam?« Obsojen si v materinih očeh: Pošteno se nisi hotel poročiti, zdaj spravljaš sebe in nas v sramoto. Bežati si moral? Zakaj vendar? Za nič ne išče policija nikogar. Tako bi ga obsodila vkljub vsej veliki materinski ljubezni mati, slovenska Špartanka. Disciplina! bi rekel baron Barde. Primož bi se krohotal. Samo nekdo je, kateremu bi zaupal svoje gorje. A Metki ne sme in ne more praviti, kako je zaljubljen v drugo. O Metka! Zakaj ne čuvaš svojih oči? Vse so izdale, vse so povedale — in njemu je bilo prijetno, da je oboževan. Zdaj, ko ima sam ranjeno srce, razume, da more biti tudi Metki hudo. Doma ni hotel vprašati, izvedel in slišal je mimogrede, da se ženi mestni učitelj Matija Klander pri Metki in da je teta Liza zelo vneta za Klandra, Metka pa hladna, kakor napram vsem moškim. Ali misli peljati devištvo, ali pa ji niso dosedanji snubci dovolj dobri in ima kakšno nesrečno ljubezen? Pogospodila se je, ne govori rada in prebira knjige.

Nikolaj je sklepal, da je postala Metka šiš-miš, ni gosposka, ni kmetica, klavrna prikazen naših mest, kjer se skriva nevednost pod modno obleko in zasvedranimi lasmi.

Najhujše se mu je pa zdelo, da je mala Neta tako podobna svoji sorodnici Elizi. Zabolelo ga je, ko je pritekla z njegovimi nečaki in ga gledala z velikimi očmi. Oči, zvezde! Zatonile ste mi. Sam sem kakor popotnik v divji pustinji.

Na srečo se je Primožu nekaj zamešalo pri kupčiji in so vsi težko čakali, da odmota Nikolaj zmešano štreno. Odšel je tja, kjer izgineš lahko očem zasledovalcev.

Nikdo ni vprašal ta čas zanj. Nobenega poročila ni bilo iz Pariza. Ko je dokončal glavni opravek in rešil bratu veliko vsoto denarja, se je nastanil v Zagrebu, v mestu, kjer ti niso sorodniki vedno za petami z vprašanji in nasveti. Opravilo na glavni intendanci Ilirije ga je privedlo domov in že so ga napadli z migljaji, da mu dajo polovico hiše, če ostane doma in lajša materi in Primožu skrbi.

»Saj bi se lahko oprijeli kaj drugega. Pustimo kupčijo z živino, ki je tako polna nevarnosti,« pravi mati.

»Naša kupčija je zdaj dobro vpeljana,« ji je odgovoril. »Preko turške meje gre naše ime, s poštenim Slovencem trguje vsak rad. Začeti zdaj kaj, je negotova stvar, saj že primanjkuje povsod delavcev, ko kliče vojaški ukaz toliko delazmožnih na drugo delo.«

Saj premišljuje že sam, kaj naj ukrene. Dolga potovanja pozimi že še prenaša mlado telo, zdaj te peš, zdaj jež, zdaj po suhem, ždaj po mokrem preganja potreba kupčije. Moraš v zamazane hane, v zanikarne krčme, v sijajni hotel, kakor pač nanese. Moraš piti, ko nisi žejen, poslušati surove kvante, zmotati se iz zvitih zank Židov in ciganov. Zdaj te napade človek, zdaj žival ...

Krepko potrka na vrata in vrže Nikolaja iz blodečih misli. »Ti, Balant?« se začudi veselo, posadi prijatelja Vodnika na mehak stol in ga ogleduje: »Od kod? Prašen si in truden.«

»Iz Mengša. Sem slišal, da je izoral Čepovc popisan kamen in sem ga pogledal. Centurio in njegova žena. Legija in leto sta zbrisana. Nagrobni kamen. Čudim se, kako je zašel tako daleč od ceste, saj naš svet nima navade, da bi razdiral grobove. In ti, Nikolaj? Prihajaš morda od samega sultana? Kod si hodil? Kje si bil? Slišal sem, da se zanimaš za trgovino z volno, da kupuješ dekletom srčke in jih spremljaš?«

Vodnik bruhne v smeh, Nikolaj molči in kremži čelo: Ljubljana je sicer prestolnica Ilirije, pa je le ostala dolga vas. Če zapoje petelin v Kravji dolini, ga slišijo v Kurji vasi in v Šiški.

Odpre omarico v steni in postavi pred prijatelja bokal rebul je, začimke in kruha. Sede k njemu in mu zaupa: »To s srcem je bilo res neumno. Pa pomisli: grem na veselico, da vidim, kako bodo počastili grofa Bertranda, ki je res časti vreden. Sedem za grm pa slišim znan glas. ‚Ne,‘ si mislim, ‚to ni Črnučeva Metka, ta glas govori francosko in italijansko in še s pravilnim naglasom.‘ Slišim poslavljanje, grem, pogledam, in je res Črnučeva Metka.«

»Zauber dekle, ne?« gleda Vodnik zvito.

»Non ce che a dire,« naredi Nikolaj nekoliko v zadregi. »Bila je sama, štel sem si v dolžnost, da jo varujem vsiljivcev. Je res brihtna in preudarna.«

»Podedovala je pamet svoje tete, nima pa njenega hudega jezika,« meni Vodnik. »Je res kar se da fletno dekletce.«

Nikolaj ga pogleda predirno in vzdihne: »Je huje kakor na vasi. Zato ker sem se obnašal, kakor se spodobi, me sodi in pogleduje zdaj vse. In kar je najbolj čudno, naša madam le mere bi najbrž rada videla ...«

»Tvoja mati, Nikolaj,« dvigne Vodnik svareče roko, »ve, da trpiš, sluti, da zaradi kake Parižanke, in zato bi bila vesela, če se bolj zanimaš za Metko. Ker ne zaupaš nikomur, je tebi in tvojim tem težje. Kaj te je držalo toliko časa v Parizu? Si res nameraval pustiti naše planine zavoljo kakšne Amande? ...«

Vodnik pokaže na Kamniške planine.

Nikolaj stopi k oknu, stoji, misli, se hitro obrne in izbruhne: »Ne! Nikdar! Lahko bi bil dobil službo in plemstvo. Pa Nikolaj ni naprodaj. Nisem se udeleževal zarot, dasi ne zamerim onim, ki so ponižani, pa bi bili radi povišani.«

In pove vso svojo zgodbo in dvome, ki ga napadajo zdaj. »Kaj misliš, Valentin: če je bilo Elizi kaj zame, bi bila šla z menoj?«

Vodnik odkima: »Ti si preveč romantičen, Nikolaj. Tvoja mati te je hotela dobro preskrbeti, pa tebi je bil Sisek preveč navaden. Mikal te je Pariz in zagledal si se v prvo lepo Parižanko. Rekel bi, da si uročen. Baronesa je dostojna ženska, ki ne bo prelomila besede, dane plemiškemu snubcu, ki ji obeta velikaško življenje. Zato ne misli, da bi šla z malim trgovcem v deželo, ki je za pariške pojme divja, ali pa da bi živela skromno v Parizu z izvoljenim možem. Potočila bo nekaj solz v tvoj spomin — voila tout!« Nikolaj prebledi, diha težko in stiska pesti.

Vodnik poudari neusmiljeno: »Seveda si ti največji revež na svetu ... Tvoj nagel odhod iz Pariza, če že ni bil uprizorjen od barona, mu je pa le prav prišel, gotovo je zapazil; da bega zanimiv junak iz daljne dežele Elizi srce. Zdaj pa, Nikolaj, bodi tisti, ki si bil pred Parizom, časi so resni, trgovina se ruši, stare trgovske hiše propadajo zaradi vojnih razmer. Baron Zois, ki je vedno gledal, da plačuje pošteno svoje osebje, ga ne. more zdaj izplačati. Veš, kako se je vse življenje žrtvoval in se trudil za druge. Zdaj pada udarec za udarcem na njegovo hišo. Pa ne kaže prelom svoje žalosti, še druge tolaži in nosi sam svoje težave. Želel je, da prideš k njemu, marsikaj te bo povprašal, še več pa pojasnil.«

»Pridem!« stisne Nikolaj prijatelju roko, gleda ga in spozna: »Tudi tebe, Valentin, boli nekaj ... Preveč delaš? Sitnosti? izpovej se! Ti si na vrsti!«

Bolestno se zgane v sicer tako vedrem in izrazitem obrazu pesnikovem: »Te šolske plače! Vedno so nad menoj in jaz hodim, pišem — pa proračuna še ni iz Pariza. Guverner mi je obljubil, da bo posredoval. Pa to ni najhujše. Tare me slutnja. Emigranti drezajo na ruskem, pruskem in avstrijskem dvoru. O Angležih da ne govorim. Vse se pogovarja in deluje na to, da bi pregnali Napoleona raz prestol. In njegovo sorodstvo. Kaj bo potem iz naših osnov? Pouk v materinščini, literarno delo, ki se razgiblja kakor cvetje pomladi, kaj ga ne bo zamorila slana? Vse svoje življenje sem žrtvoval delu, da oplemenitim in dvignem naš narod, ter mu pokažem, kake zaklade mu je dal Bog — naj bo vse naše delo zastonj?«

Nikolaj položi prijatelju roko na ramo: »Bodi brez skrbi! ‚Če stresa burja cvet, rodi obilen sad ...’ Kar si zasnoval in delal, ne izgine. Zaklical si v mrtvi molk: ‚Ilirija vstair!’ Povedal si nam: ‚Od nekdaj stanuje tukaj naš rod.’ Predramil si našo samozavest, dal si nam pogum. Opomnil si nas: ‚Pol je, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija, tebe rede.’ Vzpodbujaš nas: ‚Išče te sreča, um ti je dan,’ ti si nam napisal slovnico, šolske knjige, ti boš ohranil pozabe stare besede. Učiš nas kuhati in misliti, si naš pratikar, prvi časnikar in prvi pesnik ...«

»Pusti še drugim kaj hvale,« prekine Vodnik gorečega prijatelja. »Poslušaj našega kmeta kako poje doma in na polju, v vinogradu in v cerkvi, pri preji in pri žetvi, pri krstu in pri smrti. Kar sproti si zlaga in ubira ‚vižo‘. Na Koroškem je vse polno bukovnikov, kmečkih pesnikov in pevcev. Rož imenujemo male slovenske Atene. Tam se prigodi, da pripelje kmet sina v latinske šole pa nagovori profesorja latinsko, ker se je naučil latinsko ‚za veselje in kratek čas’. Po kmečkih hišah imajo prepisane pesmi in dogodke, knjige varujejo kot dragocen zaklad. Ves naš narod je pesnik, je slikar, kipar in stavbenik.«

Nikolaja ne zmoti ugovor ter vneto nadaljuje: »Odgrinjaš zastor naše zgodovine, iz kamnov, iz grobov, nam dokazuješ, da smo bili in da smo, svoje srce si daroval slovenski misli, in domovina, prebujena in preobražena, ti bo vedno pela hvalo. Valentin, ti zlata in vedra gorenjska duša, nikdar ne bo ugasnil med Slovenci tvoj spomin.«

Jasno pesnikovo oko se zamegli. Ginjen zavrača Vodnik: »Svojega prijatelja hvališ ... Pozabljaš pa moža, ki je bodril Linharta, podpiral Kopitarja in mi bil prvi učitelj. Moža, ki podpira nas vse, ki delujemo za slovensko slovstvo z besedo in dejanjem. Naš dragi Valvazor, baron Zois, je tudi za Kranjsko premožen, za Kranjsko ubožen.«

Vodnikovo razmišljanje pretrga topot urnih nog, močno trkanje otroških pesti. K Nikolaju se vsujejo nečaki in z njimi Neta. Manjši dečki se vržejo na Nikolaja, čebljajoč: »Stric Nikolaj, povej nam od hudega lintverna!« Janko pozdravi Vodnika in stoji kakor ukopan, in Neta stoji ob njem, z velikimi črnimi očmi strmeč v Vodnika. Gibljejo se mišice po prebelem obrazku, kot da se nečesa spominja? Bo zajokala? Ne! Nemara da je pozabila. Na prve Vse svete so jo bili vzeli na grob njene matere. Takrat je nenadoma zakričala in se vrgla na ovenčani grob. Zasavka jo je komaj potolažila ... A danes se zdi, da je zamrl spomin v otrokovi duši. Saj je drugo leto, kar je izgubila svojo mater, a očeta, preoblečenega za drvarja, ni lani spoznala.

Nikolaj posadi Rokca na kolena, ga ujčka in mu poje: »Le zavriskaj, le zapoj! Saj si, Rokec, ljubček ti moj!«

Rokec vriska: »Še! Še!« Bratca prosita: »Lintverna, stric!« Janko in Neta odgovarjata Vodniku, ki gleda smehljaje zaposlenega strica: »Vidiš, Nikolaj, to je zate!«

In Nikolaj gleda nečake, ki so zrastli za pedenj, kar ga ni bilo, in bridko mu je, ker je zamudil toliko lepih ur zamamljen od črnih oči in prevaran od upov in nad.

Vodnik gleda pozorno Janka in Neto in pomežikne Nikolaju: »Najbolj trajna je zveza, ki se začne v teh letih. Isti doživeti dogodki, isti kraj, iste cerkve, isti znanci, prijatelji in sorodniki so močna vez zakoncev. Postarana se pogovarjata: ‚Veš takrat, ko je bil požar.‘ ‚Veš, ko je utonil naš črni pes.‘ Tistih ‚veš‘ med starimi ni konca ne kraja, je domačnost, je ljubezen, ki ne mine. Tisti pa, ki se poroči s tujerodko, je v večni borbi z njenimi spomini, ki jo odvajajo od njega. Nikdar ni prav domač v njeni duši in nikdar ne spozna žena prav njegove. Zvezana za življenje z najbolj tesno vezjo sta si vendar tujca, ki živita drug poleg drugega, a ne drug v duši drugega.«

Nikolaj gleda otroke in kima prijatelju, ubira strune pripovedovanja in začne praviti otrokom pravljico: »Tam, kjer je zdaj Trnovo, je bilo veliko, veliko jezero, v jezeru je živel hud lintvern, velik kakor naša hiša. Devet glav je imel in, če si odsekal eno, je vzrastlo iz lintvernove krvi devet novih glav, a vsaka je imela vatel dolg jezik in vsaki je gorel plamen iz žrela ...«

»Včeraj si rekel ogenj,« popravi Rokec.

»Smrdelo je od linternove sape ...«

»Kakor da bi se pa jedel česna in napil vina,« pomaga Vodnik.

»Ubiti je treba lintverna, ubiti!« zahteva Rokec.

»Takoj ga bomo,« zagotavlja stric: »Lintvern je požiral otroke, krave, konje in vole, može in žene. Pa je prišel vitez ...«

»Sveti Jurij,« popravi Rokec.

»Saj res, sveti Jurij ...«

Rokec ni doživel tisti dan konca pravljice o lintvernu. Prišla je stara mama, bila huda na otroke, da se upajo k stricu, ko je pri njem duhovni gospod. In če so prav lepo pozdravili in poljubili častitemu gospodu roko? Nikolaj je stopil z Vodnikom skozi velika vrata v prostrano vežo Zoisove hiše. Nagel pogled na dvorišče mu je razodel, da ne hitijo kakor navadno z nakladanjem in izkladanjem. Stranska vrata v Križevniško ulico so bila odprta, ali tam niso čakali vozniki.

Sluga je vodil posetnike po širokih stopnicah. Vse je bilo zidano in razdeljeno na bogato in obilno. Po hodnikih in na mostovžu so stale inozemske rastline, ob oknih svilena zagrinjala, na stopnicah preproge. Tod so hodili princ Johann, Marmont, angleški lordi in italijanski veletrgovci, učenjaki vseh delov sveta, francoski častniki, ponižni redovniki, pesniki, pisatelji, uboge vdove in imenitne gospe — vse je hodilo tod, vse je iskalo pri Zoisu sveta, tolažbe in pomoči. In ta mož, čigar duh obletava ves svet, je priklenjen na stol; v stolu se vozi po svojih prostranih sobanah, sprejema in opravlja svoje trgovske posle ter se vta- plja v skrivnosti prirode.

Presunjen in ponižan stoji Nikolaj pred Zoisom. Kako je zdelala bolezen nekdaj krepkega moža, ki je prehodil in preiskaval planine in gore, da izkoplje zaklad rud. Rim in druga velemesta so mu polnila duha z znanjem. Prepotoval je Italijo, od koder je prišel njegov rod in njegbv oče, Avstrijo, Nemčijo, Švico in druge dežele, stopil je v stik s svetovnimi akademijami, na steni nad policami z rudninami in knjigami visijo diplome: Academie Celtique, Pariš. Academia Curiosorum Erlangen. Senaer herzogliche un. Societät. Prijatelji naravoslovja, Berlin. Društvo za naravoslovje, Hanau. Kmetijska družba. Klapproth iz Berlina obvešča Zoisa, da bodo imenovali nov fosil, ki ga je bil izsledil on, ‚Zoisit‘. Učenjaki svetovnega slovesa mu dopisujejo in ga vprašujejo. Kakor Ikar se je bližal soncu in treščilo ga je z boleznijo v nižino. Ni omagal. Močnejši kakor telo je duh. Žiga Zois, žlahtni kamen v vencu mož, ki se trudijo, da prebudijo začarano Trnjolico slovenskega jezika.

Globoko je sklonil Nikolaj svojo junaško postavo pred hromim baronom, ki mu je stisnil vzradoščen roko in ga motril občudovaje z očmi, polnimi ognja in duha.

»Kako ste se spremenili, Nikolaj! Pozna se vam Pariz. Večji se mi zdite in bolj plečati. Tak sem bil tudi jaz ... Mladost, Nikolaj, in zdravje sta neprecenljiv zaklad. Sedel bi človek v čoln in veslal noč in dan, da bi prišel v deželo mladosti, do pravljične žive vode, ki obuja mrtve. Opešane so roke ... Kaj je res tako daleč, tako za vedno izgubljena dežela mladosti? Odprl bi bil vrata pekla in odtrgal zvezde z neba. Ustvarjati! Pračlovek, ki ga ni rodila ženska, je vdahnil v dušo in kri prvega rojenega hrepenenja, ki gre od rodu do rodu. Pračlovek, ki je videl, kar slutimo mi, nam je zapustil željo. Mi iščemo v našem delu Stvarnika.« Z belo roko si je šel Zois preko čela, kakor da hoče izbrisati spomine. Zabolelo ga je v nogah in bolestno je stisnil prikovani ustnici. Grenko se nasmehne: »Prav pravi Valentin: ‚Bog že ve, zakaj je kozi rog odbil‘. Sedite, Nikolaj, povejte kaj o Parizu! Zanima me delovanje rojalistov.«

Kmalu je pozabil Zois v živahnem razgovoru svoje bolečine. Vodnik je bolj poslušal, vrgel je le vmes šaljivo besedo, da razvedri barona. Saj vendar ni bil popolnoma oslepel ta Nikolaj. Dobro je gledal in presodil trezno kljub svoji zaljubljenosti. Govorili so o nemški miselnosti, ki se hoče otresti francoskega vpliva in premoči. Zois je pojasnil:

»Za Napoleona niso imeli Nemci prave narodne zavesti. Vsi mali dvori na Nemškem so bili slike francoskega dvora. Tako Nemci kakor Francozi so živeli bolj idejam. Prijatelji starih ali novih idej so se veselili zmage svojih idej, če je bilo to tudi na škodo njih naroda. Ko je zmagal Friderik pri Rossbachu vojsko Pompadurke, so slavili Francozi pruskega kralja. Fichte je rekel: ‚Domovina Evropca je Evropa‘.« Dunajčani so pozdravljali zmagovalca Napoleona, no- sitelja novih misli. Napoleon je razbil rimsko cesarstvo v drobce in je vzdramil v drobcih zavest skupnosti. Nemci se pripravljajo, plameneče besede podžigajo mladino: ‚Steh’ auf mein Volk, die Flammenzeichen rauchen‘ ...«

Zois vidi senco na Vodnikovem licu in se spomni: brambovske pesmi ... Preokrene pogovor na Dalmacijo, izprašuje Nikolaja, kako napreduje graditev cest, ki jih je začel uvidevni Marmont, pravi: »Bil je res moder upravitelj Ilirije, poznal je potrebe posameznih pokrajin in je povedal Parizu, da ne more urejevati na isti način dalmatinskih in albanskih mornarjev, hrvaških graničarjev, idrijskih in pliberških rudarjev, kranjskih posestnikov in tržaških veletrgovcev. Bertrand dela po Marmontovih načrtih. Cesar ljubi Bertranda bolj kakor vse druge svoje maršale, že večkrat se je posrečilo Bertrandu, da je ublažil Napoleonove ukrepe.«

»Rojalisti cenijo Bertranda; ko ga je poslal cesar, da kaznuje Vendejce, je šel na večerjo k županu v Rochefort. Ta mu je zatrdil slovesno, da ni nobenega rojalista v vsem okraju. Znano je bilo, da se zbirajo rojalisti v bližnjem gradu St. Sulpice,« je pravil Nikolaj. »Drugi dan bi moral Bertrand zasesti grad in poloviti, kar je v njem. Zvečer mu javijo damo, ki hoče govoriti z njim. Lepa mlada dama pa pravi: ‚Obljubite mi, da ne boste zasedli gradu in jaz vam obljubim, da odidejo še nocoj vsi rojalisti preko meje.‘

Drugi dan je jezdil Bertrand sam v St. Sulpice in bil tam na kosilu. Vse je bilo mirno ...«

Zois se smehlja: »Se non e vero e ben trovato.« Govorili so še o rastlinah, o Vagnerju, ki ima najlepši vrt v Ljubljani, o poskusih dvigniti zopet železarstvo, o stanju žita, o ceni pšenice in živine, o krompirju, ki so ga vendar začeli bolj saditi, ko je bilo dolgo vse prigovarjanje in ukazovanje Marije Terezije bob v steno.

»Kranjec počasi vozi,« je menil Vodnik, »ne zaupa tako hitro novotarijam, a če poprime, drži. In Štajerci se držijo tudi trdovratno starih navad. Ko je prepovedala cesarica sežiganje tatermana, kakor pravijo na Gornještajerskem s slamo ovitemu kolu, ki predstavlja zimo, je v Gradcu tako zavrelo, da bi bil glavar Studenberg kmalu ob glavo.«

»Prosvetljena gospoda preganja nedolžne narodne običaje, zato izginja toliko lepega in značilnega,« toži baron. »Prej je imela vsaka vas svoje samouke, slikarje, kiparje in stavbarje. Vse hiše so bile poslikane, polno kapelic in znamenj. Iz vsega diha narodova duša, polna umetniškega čuta.«

»Pridite še, Nikolaj,« pravi Zois pri slovesu. »Pripeljite mi enkrat vaše nečake in,« nasmehne se poredno, »še koga drugega.«

Nikolaju butne kri v lica. Vodnik se trese od pridušenega smeha, sluga gleda začudeno za njima.

»Oh, Nikolaj! Zardel si!« se hohoče na vratih Vodnik. Nikolaj molči. »Prepeljem se s čolnom,« vabi Vodnik, »pogledam v šentjakobski farovž.«

»Grem domov!« se otrese užaljeni Nikolaj.

»Dobro bi bilo, če bi si naročil majce za zimo,« zbada Vodnik in mu žuga še s čolna.

Nikolaj gleda mrko za njim. Čemu so prijatelji? Uganejo misel, ki je nisi še mislil, pripovedujejo drugim o tem, kar tajiš sam sebi. Valentin, Valentin!

Pa se le ozre mimogrede na vrata, navešena s pleteninami. Nihče ne stoji na vratih, sliši se le sladek glas: Ko bi vetrič zapihal, meglice razgnal, moj fantič se videl in pušelc njegov.

‚Metka, zauber dekle! Vem, na koga misliš. In je le prijetno, če veš, da ti je kdo naklonjen iz vse duše in srca.‘

Zamišljen gre Nikolaj mimo nekdanje bolnišnice. Kmalu bodo rekli tudi nekdanji samostan. Kam se bo dal prior Faustus? Toži so Nikolaja, ko pogleda visoko poslopje, kjer so delovali toliko časa tu. Sprejeti so bili z veliko slavo, ko so bili prišli. K pridigam in mašam je prihajalo plemstvo. Bosonogi menihi so delovali vneto za blagor duš in za slovensko slovstvo. Tu je živel oče Janez Dev, ki je izdal »Skupspravljanje kranjskih Pisanic od lepih umetnost«. Tukaj je zbiral oče Dizma Zakotnik narodne pesmi o Pegamu in Lambergarju, o Juriju Kobili, o kralju Matjažu, o lipi na Starem trgu. Živel je tukaj oče Ksaverij Vorenc, ki je sestavil »Nove besedne bukve, ali več zhihernih besedi,« in »Celo Sveto pismo novega in starega testamenta«. Tukaj je živel nekaj let Vodnikov učitelj in prijatelj Marko Pohlin, ki je »dosti bukev med ljudi spravil, jezik omečil in lepše prirezal, spet je branje med ljudmi razširil, da zadnjih trideset let sta se skoraj vsak pastir in pastirica brati naučila.

Odšli so in se izgubili po drugih samostanih. Človeški domišljavi zlobi se zdi molitev, samota in veda nespametno in prazno tratenje časa. Kolikokrat je Vodnik, tedaj mlad ukaželjni dijak hodil po obokanem hodniku k patru Marku.

Pogreznjen v težke misli stopi Nikolaj k sv. Krištofu. Pozdravit grob Parižanke, nedolžnega vzroka njegovih bridkih ur. Mahoma se ustavi. Na grobu Elizune sestričine gori vse polno sveč in med svečami je šop krasnih rož. Pred grobom pa kleči mož v baržunasti obleki, obšiti s krznom, na glavi čapko s peresom, sabljo pa je položil ob grob. Mož kaže hrbet, a vseeno se pozna, da ga stresa jok. Nikolaj se umakne. Oni pa je že slišal korake, vstal in se obrnil. Markiz Bientot v obleki hrvaškega plemiča! Saj mu je tako podobna mala Neta.

»Gospod markiz?« se prikloni Nikolaj.

»In vi ste plemeniti mladi Zasavski?« objame markiz Nikolaja. »Prijatelj — naj vas ne doleti nikdar usoda, da bi bili tako kruto ločeni od bitja, ki ste ga ljubili. Ravno k vam sem namenjen, Vrban pride takoj s konji.«

»Vrban?« se začudi nehote Nikolaj. Vedel je, da je Vrban nekak znanec tete Lize. Bientot razume Nikolajevo začudenost in pojasni: »Da, Vrban, sin vaših gora. Ko sem bežal v gozdove, sem se seznanil z Vrbanom. Pomagal mi je, me spremil na Hrvaško in zdaj pojde z menoj v Nemčijo, potem pa v Francijo.«

»Gospod markiz hoče v Nemčijo?« vpraša Nikolaj. Markiz potrdi: »Grem. Vojak sem in na razpolago tistim, ki bodo spodili uzurpatorja iz Francije.«

‚In vam vrnili vaša posestva,‘ dostavi Nikolaj v mislih.

Bientot nadaljuje: »Prišel sem, da obiščem grob svoje žene in da se poslovim od svoje hčere. V bitkah me doleti lahko kaj in sem zelo srečen, ker je moj otrok v tako dobrih rokah. Prišel sem zdaj v tej preobleki. Sicer se ne bojim grofa Bertranda ...«

Z lahkim, enakomernim topotanjem prihajajo plemeniti konji. Na kozlu sedita kočijaž in sluga, starejši človek, ki je vidno zelo ginjen. Kočijaž ustavi, Vrban skoči dol. Markiz mu pravi: »Pojdi, Vrban, k tvoji Lizi in pogovorita sel«

Vrban zardi od veselja, pozdravi in hiti nazaj. Markiz se smehlja: »To je zvesto srce. Ima neko nevesto, ki bi jo rad vzel s seboj v Francijo.«

»Lizo. Vem,« gleda Nikolaj za Vrbanom. Kako hiti. Kakor kak fant dvajsetih let. Ali ljubezen res ne mine? A Liza? Da bi sla na starost tako dalač od Kranjske dežele? Neverjetno.

Presenečeni Zasavčevi so se razveselili in se prestrašili obiska. »Pa nam vendar ne boste odpeljali naše deklice?« je vprašala stara Zasavka, ko so postregli gostu v obednici. Govoril je dobro hrvatsko, zato je lahko odgovoril, da za zdaj ne. Poklicali so deklico in prišla je z Jankom. Markiz je gledal dečka in deklico, ki sta se tako podala drug drugemu. Neta je gledala tujega gospoda in se stresla, ko jo je poklical: »Jeanette! Pridi k svojemu očetu!«

Takrat, ko je prišel ves zarastel in napravljen za drvarja, ga ni spoznala; ta v lepi obleki, lepo obrit, pa je bil njen papa. Vendar ni bila prav domača z njim, odtujila se mu je in iz njegovega naročja gleda za Jankom. Markiza je bolelo, a bil je tudi vesel, da je njegov otrok tukaj tako doma. Rekel je gospodinjam in gospodarju: »Ko slišite o naši zmagi, pripravite na pot Janka in Jeanetto.«

»Ali, gospod markiz,« je ugovarjala stara Zasavka, »dovolj hudo je, da nam jemljete deklico, zdaj pa hočete kar dva ...«

»Ker bi rad izročil hčer in posest sinu tistih, ki so se tako plemenito zavzeli za mojega otroka in pokopali s častjo mojo ženo. Ni umrla tujka med tujimi, našla je med vami svoj dom.«

Sledil je ginjen molk. Prva je spregovorila stara mati: »Gospod markiz, mi nismo take rodbine ...«

»Plemstvo je v srcu, draga gospa,« se nasmehne markiz. Primož in njegova žena sta se gledala in nista vedela ali naj se veselita ali žalostita. Markiz prime Janka za roko:

»Pojdeš z Jeanetto in ostaneš pri nas?«

Janko pogleda svoje starše, staro mater in strica ter reče:

»Pojdem!«

»Saj moraš,« potegne Neta Janka za lase. »Ne pustim te tukaj.«

Nikolaju je vroče. Markiz ne drži toliko na plemstvo? Ko bi ne bila Eliza zaročena. In kako bi pustil on zemljo in kraj, za katerega so se borili in trpeli predniki? Ne! Nikdar bi ne bil tam prav domač. Janko že, otrok je, se izkorenini in ukorenini. In ker rasteta skupaj z Neto, bosta imela vedno veliko skupnega, kar ju bo družilo.

Hrvaški velikaš, ki se je ustavil pri Figovcu, je vzbudil tudi v prestolnici Ilirije pozornost. Obiskal je Vodnika in Zoisa in obdaroval reveže.

Komet, ki se je prikazal avgusta, je zbrisal zanimanje za druge dogodke; saj je naznanjal nove vojne, kugo in lakoto. Ljubljančani so se spomnili, kakšna bolezen je prišla na Gradčane, ko so bili Francozi zasedli Gradec. Ljudje so umirali kar na gosto, umrli so celo trije zdravniki.

Zvečer so hiteli na Grad, na Barje, da vidijo, kako širi komet svoj rep. »Vsak dan je metla daljši,« so trdili in vsak dan je bil strah Ljubljančanov večji. Vstajali so preroki, ki so pozivali k pokori, ker se bliža konec sveta. Po kavarnah in gostilnah so živahno zasledovali Napoleonove ukaze.

Petnajstega avgusta je naznanjalo slovesno zvonjenje, da praznuje Ilirija god velikega zmagovalca Napoleona, ki strahuje že ves svet in bo ugnal tudi mogočnega ruskega carja, ki se upa delati po svoji in ne po Napoleonovi glavi.

Vojaška parada je kazala Ljubljančanom senco velike armade, ki bo strla ruskega medveda. Popoldne je bilo na strelišču streljanje za stavo. Guverner Bertrand je daroval za dobitke osem sto frankov.

V strele veselja je odmevalo streljanje vojne grozote. Napoleon se je pomikal z veliko armado proti Rusiji, z njim sta šli prisiljeni po pogodbi, Avstrija in Nemčija, dva zaveznika, pripravljena, da se vržeta na zaveznika, kakor hitro bi obnemogel. Plamen gorečih vasi in mest bo spremljal pot velike armade. In solze žena in mater ... Tudi ilirski polk koraka, tudi za ilirski polk že nabirajo nadomestitev za tiste, ki jih bo izbrisala kruta vojna usoda s seznama živih. Že govorijo, da se bodo nabirali prostovoljni prispevki za armado — in kdor se hoče prikupiti in rešiti, bo iztisnil zadnji sous iz žuljave roke.

Nikolaj je postajal nestrpen. Ves svet se zbira v orožju. Tudi njega kliče dolžnost. Potuje, kupuje in pošilja vojaštvu živino, se vrača v Ljubljano in pričakuje nečesa. Mati ga gleda z očmi, ki razodevajo skrb in ljubezen. Če pade Nikolaj, se zruši hiša ...

Pričakoval je glasu iz daljine. In glas je prišel. Pismo iz Pariza. Prinesel ga je trgovec Zoisu.

Veliki pečati s krono in grbom. Baron de Barde. Nikolaj okleva, ne odpre takoj pisma, čuti pa, da prinaša rešitev. Ko odlomi pečate, mu zašumi v ušesih, zamegli se pred očmi in burno mu bije srce, ko bere:

»Dragi Nikolaj, vrnite se k napi, usoda je odločila za vas: zaročenec moje sestre je padel v prvi praski z Rusi. Zapustil je vse svoje premoženje moji sestri. S premoženjem se prenese tudi plemiški naslov. Pridite, da boste tukaj, ko bomo slovesno upostavljali kralja Louisa!«

Nikolaju vre kri v glavo. Prelepa! Preljuba! Kliče ga. Dati mu hoče sebe in premoženje. Poletel bo na krilih ljubezni ... Hitro! Hitro kovčege! Na policijo! Na pošto! Ekstra! Ekstra! Podite konja! Škoda za vsako minuto! Peš, jež, če je treba lazim po vseh štirih, samo da pridem do nje, ki me kliče!«

Nikolaj odpira omare, meče perilo ven. »To vzamem s seboj, ono pa pošljejo za mano ... Nastopil bom na kraljevem dvoru, treba bo zlatovezenih sukenj ...«

Topot malih nog. Vrata treščijo ob steno. Rokec toži ves objokan: »Stlic Nikolaj, Potel me je nabil.« Zagleda z okroglimi modrimi očmi odprte omare, se oprime Nikolajevih kolen in prosi: »Kam gleš, stlic? Tu ostani! Stala mama bo jokala.«

Kakor blisk udari v Nikolaja. Zapustiti je hotel svojce, ki so potrebni njegove pomoči. »Disciplina«, je rekel de Barde. ‚Disciplina, dolžnost!’ Saj jih ne bo zapustil, vse bo vzel k sebi!« tolaži svojo vest in Rokca: »S stricem pojdeš v Pariz, ne jokaj se!«

Rokec strese grivaste lase: »Lokec je lad doma. Paliz žleht ljudje, lekla stala mama.«

Nikolaj je prepaden. Kaj ne govori resnica iz ust malega nečaka? In v hipu se mu posveti: Takrat je veljalo: ‚Beži!’ zdaj pa ni besede o nevarnosti. ‚Vrni se!’ Zdaj ga kličejo, ko je premoženje in čast, ki ga prenese lahko nanj. Oni Nikolaj, ki ni imel plemstva ne slavnega imena, je moral bežati. In ona, Eliza, je vedela za sramotno igro ... Zdaj bi bil dobrodošel upravitelj posestev, mož, ki se mora klanjati ženi. Ne gospa baronesa! Moja žena bo tista, ki bi šla z menoj skozi ogenj in smrt, moja žena bo hčerka naših planin, cvet našega polja! Pojdi Rokec k stari mami, reci, da se pelje stric v mesto. Dva konja in lepo kočijo!«

»Dva konja in lepo kočijo,« ponavlja Rokec in zdirja.

Nikolaj se preobleče. Stopi k materi, ki ga gleda vprašujoče. Poljubi mater in reče: »Prstan z rubinom, mama, mi ga daste?«

Materi se ovlažijo oči, seže v omaro po svoj zaročni prstan in poljubi sina z besedo: »Pripelji Metko!« Zasavčeva kočija se ustavi pred Lizinim velbom. Velik in praznično napravljen stopi Nikolaj pred Metko s porednim smehljajem na ustih in v očeh. Metki pade pletenje iz rok.

»Metka,« pravi Nikolaj kratko, »grem za armado in ne vem, kdaj se vrnem. Me počakaš?«

»Do smrti, Nikolaj,« se zasolzi Metka, »saj si ti bil in boš edini.«

Nataknil ji je zaročni prstan svoje matere. Prišla je Liza, ju blagoslovila in kakor, da ve vse Nikolajeve pomisleke, rekla: »Kaj ne, Nikolaj, ‚Domače cvetlice najzaljši cveto.’«

»Res je, teta Liza!« prizna moško Nikolaj. Napravita se, gresta z menoj na moj in vajin dom!«

»Ali naš oče?« se boji Metka. Prelom

»Bomo videli, če sprejme mojo zaročenko ali ne,« se postavi Nikolaj in gleda občudujoče Metko. Le kje je imel prej oči? — »Še nekaj,« pravi teti Lizi. »Rad bi, da me počaka Metka doma. Tukaj sta same in kdo ve, kaj se še lahko zgodi. Doma boš, Metka, bliže moji materi, lahko jo tolažiš in se privadiš nanjo, saj ostaneva v hiši.«

»Tudi jaz se vrnem v svoj štibeljc,« se oglasi Liza, »Klanderjeva vdova, nevesta, naj pa prevzame velb.«

Z blagoslovljeno vodo je sprejela stara Zasavka Metko. Otroci so skakali veselo okoli nove tete, ki je povedala Rokcu lepo, kratko pravljico in mu obljubila veliko drugih. Primož je šel z zaročenci in Lizo k Črnučevim. Zdelo se je, da so že vedeli: vse je bilo pripravljeno, vsa Črnučeva rodbina preoblečena in zbrana v hiši.

Primož vpraša na vratih: »Črnučev oče, ali sprejmete v hišo zaročenko mojega brata?«

Pa že je ihtela Metka na materini rami, sestre so jo objemale, bilo je joka in smeha ... Liza se je postavila bojevito pred Črnuča: »In mene? Lahko bi šla z Vrbanom na Francosko, pa ostanem rajši pri tebi, klada ti posavska.«

»Štravsasta Liza, zakaj ste pa šli? Ni ti bilo treba prežvekovati besed, ko je bila skleda žgancev na mizi,« vrača Črnuč in si briše, kdo ve zakaj, z rokavom oči.

Spet brnijo kolovrati po Posavju. Staro platno bo šlo za cufanje za ranjence. Plemenite gospe se bodo spet zbirale in cufale platno kakor takrat, ko so se podili tod prvič Francozi in Avstrijci. Ne donijo pri preji vesele pesmi. Pripovedujejo si o strašnih bojih tam na daljnem severu. Predejo tudi pri Črnučevih. Predeta Metka in Liza. Večkrat pogleda Metka tja, kjer stoji njen novi dom. Tiha sreča je v pričakovanju. Nikolaj pošilja kratka sporočila. Stara Zasavka se mladi. Vstajajo meglice iz Save, raz polja in se gostijo ter razhajajo po potih. Potrka in pokliče na vratih. In vedo Posavci, da ga ne bo več nazaj — sina — brata — očeta.

Ne trka več na vrata in okno Zasavke. Ne kliče več od Save. Nočne pošasti je pregnal smehljaj dobrote, soj ljubezni iz oči, ki so kakor lanov cvet.

Posavje, pot narodov. Gore in planine, stražniki našega sveta! Sava, srebrni trak, ki veže slovenske dežele. Ljubljansko polje, plodno in rodno — blagoslovi te Bog!

Lea Faturjeva[uredi]

je najstarejša med živečimi slovenskimi pisatelji in je že lani proslavljala 75letnico življenja. Pred desetletji je spadala med najbolj priljubljene Dom in svetovega kroga, zlasti po svojih zgodovinskih podobah iz francoskih časov. Pričujočo povest je napisala v zadnjih mesecih prav nalašč za naš koledar in je z njo pokazala še vso svojo svežost, vsebinsko razgibanost in oblikovno sposobnost.