Čečkanje

Pesmi objavljene v Dotikalnicah:

(2017)

Melanholija

melanholija je,

Naslov poglavja

kajenje ob treh

melanholija je zvok kapelj, na listih dreves

melanholija je tvoj vonj v rjuhah, ko greš.

avist

Zavidam dežju, ki polzi po tvoji koži

zavidam zraku, ki po tvojem telesu kroži

Najbolj pa zavidam zarji , ki s teboj zjutraj se drami

Zvezde

Zvezde sem imel rad odkar sem bil mlad jih čuval,negoval in opazoval kot bi bile zaklad

in tudi po vseh teh letih, neskončnih zapletih, napačnih poteh neštetih, še vedno…

ko vprašajo zvečer me kam, kam tako mlad pijan in sam pogledam gor in pravim,

tja na ono stran.

Cestna Luč

veter nežno, premetava sneg, pod bledo, cestno lučjo.

snežinke gredo;

zdaj počasi, nežno...

drugič hitro, burno!

včasih, celo noro, viharno,

kot veter premetava sneg, pod bledo, cestno lučjo

tako jaz, ljubim njo

Deževnice

I

Človeško Življenje
kot let
Dežne Kaplje, proti tlem

II

Dež
Sinteza
Nepovezanega
Zvoka kapelj,

Naključno bobnijo;

V Kaosu,
Ustvarijo
Popolno
Harmonijo

III

Tableti in pornografija
nova so normativa
beseda, se je izgubila

IV

deževno jutro,

čez postelnjino
skozi rjuho
nad postavo tvojo suho

sovražno srepim v uro,

morda se ustavi
morda ne prežene
najini mirni pojavi.

VI

ko strela udari ob zemljo,
za trenutek,

prekine,
tišino sivo,

za trenutek
razodene,
vsako kapljo,
ki pada neustavljivo

za trenutek
razodene vse,

ker je bilo,
v duši skrito

Uglasbljena poezija z Navihanimi Štumfki

Matevž Vreš - kitara, Jakob Weingerl - Cajon

Beg

izgubljam te.
ne reci mi, prosim,
da te ne.

izgubljam te.

rotim te, ne prosi me,
ne prosi me, z tvojimi prokletimi,
prelepimi očmi, samo ne prosi me

ne prosi me,
naj ti vrjamem,
ne prosi me
naj ti oprostim
ne prosi me,
ker prekleto dobro veš,
kako hitro ti popustim.

ne prosi me,
da se še poslednjič s teboj,
na plesišču sanj zavrtim,

ne prosi me,
ker mi res ni do nekrofilije

ne prosi me,
mar ne vidiš da me pelješ po poti manije

izgubljam te.

vem da te.

kot dihur smeti, se oklepaš sleherne,
poslednje bilke najine ljubezni.

čeprav oba veva, čutiva in vidiva,
da je več ni.

se ti res zdi, da mi tvoj mrhovinarski boj koristi?
mar ne vidiš, , kako me zaradi tebe srce boli?

rotim te, odpusti mi,
nemorem več, po tej poti,

skrbi me, da mi na koncu nje,
duša, povsem oveni,

da na koncu nje,
v meni ne bo več pesmi,
ne ljubezni.

odpusti mi,
žal mi je

odusti mi za vse slabe stvari ki sem ti jih naredil
in žal mi je za vse dobre kere si mi storila ti

odpusti mi da nisem imel poguma vstati in ti pogledati v oči
žal mi je da sem ti pička kot sem raje povedal prek pesmi

čik ugaša, in vedno manj je tega prekletega piva
rad bi te rekel da nisi ti za to kriva

rad te imam in ti mene

a ljubezen se kot tat v tmni noči prikrade
in v isti sapi odide

mene pa pusti v sobi, samega

zdaj sedim na balkonu in čakam poletje
to bo najbrž prišlo hitreje kot mislim

se še spomniš lanskega?
res je bilo vse zeleno ha?

upam da ti nisem uničil letošnjega
in kakšnega za ali pred njim

mislim da se moram najprej naučit
kako naj sam s seboj živim

Dom

Thomas Wolf je nekoč zapisal
da ko greš enkrat od doma nemoreš nikoli nikoli več nazaj domov
to pa pa človeku porodi silno pomembno vprašanje;

pa kje zahudiča sem sploh doma

pa ne, nisem butast, vem kje stoji moja hiša
vem, prepoznam jo po njenem vrtu, oknih in dveh rožah, ki v rumenem in zelenem lončku na polici cvetita,
vem, poznam ga,
prepoznam ga po oranžni terasi, na njej mizi in dveh lesenih klopcah vertikalno poravnanih
prepoznam ga po bratih, materi in očetu, vse jih imam rad
vem, nisem neumen poznam ga

zakaj mi potem to ne pomeni doma
zakaj mi ne pomeni doma rdeča streha
zakaj mi ne pomenita doma roži ki v tegljcih cvetita
zakaj se počutim doma v mrzli noči ob treh
zakaj se počutim bolj doma ko v gozdu slišim kaplje
ob listih dreves
zakaj je zame dom s prijatelji deljeno pivo
zakaj je dom ko na postaji zunaj kadimo
zakaj?

nekdo je nekoč rekel ko gres en enkrat od doma
nemoreš nikol več nazaj domov
to je res.

zakaj, zdaj vem

doma sem v trenutku, v tem zdaj, v tem ki ta hip
teče čez mene, čez tebe in čez nas.
v vsakem momentu tečem iz prejšnjega,
pakiram kovčke, in jih v naglici mečem v naslednjega
s katerega bom moral ponovno v nagljici oditi.

vem pa da, bo eden, tisti odločilni moment moj zadnji,
vem, da bom v njem našel svoj dom, ki ga tako prokleto iščem

ne vem kje sem trenutno doma,
ampak vem kje bom nekoč doma

vem, nisem neumen,
ta dom prepoznam po belem pesku, sivem kamnu
in zlato rumenem napisu na njem
prepoznam ga po rumeni in zeleni roži ki tam cveti,
prepoznam ga po beli sveči, ta je tvoja
prepoznam ga po modri sveči, ta je od mojega brata
prepoznam ga po rdeči, ta je od mojih sinov, če bom imel kakšnega

morda noben izmed nas zagotovo ne ve kje je doma
vemo pa, kje bomo
to spoznanje nas lahko duši ali pa nas osvobaja
dejstvo je, da nismo pomembni, vsaj ne vesolju
zakaj se potem vedemo kot da smo center njega?

Tok

Vroč poletni dan, s kolesom se voziš po cesti
in v rokah držiš čokoladni sladoled
zanj si zapravil svojih zadnjih pet tolarjev
Brez skbi na svetu si.
življenje je lepo.

kaj kmalu te pot odnese do osamelega travnika.
Poleg njega teče reka, obsijana s soncem jesenskega popoldneva
všeč ti je.

prideš do sklepa, da boš tam postavil hišo na drevesu.
To je zdaj tvoj svet.
Vanj od zdaj naprej vsak dan po šoli zahajaš s prijatelji
cele dneve se igraš, cukaš punce za lase in se smejiš,
Dnevi pa so obavani z vonjem porumenelega listja.

Nato padeš V reko.
Ta iz nenada prekorači vse omejitve hitrosti,
spodnese ti tla pod nogami in iz neba se odlušči prva snežinka.

Zemlja zaledeni, Vas, pa se odene v tišino
Premrzlo je da bi hodil do hišice, a vseeno greš.
Pretrmast si, da bi priznal da te zebe.
star si že 10 let, velik fant si.
velikih fantov, pa nikoli ne zebe.

Ko z velikimi napori prestopicljaš belo puščavo
Vidiš le strohnel les.
Prepojen s snegom in poln črvov, ki v njem iščejo zavetje pred zimskim mrazom.
Primeš ga v roke in v njih ti razpade.
Prvič v življenju se zaveš zoba časa.
zaveš se njegovega tsnega prijema in svoje nemoči pod njim.
Zaveš se, da si jetnik. Vkleščenj v njegove okove. Brez izhoda. Brez možnosti poravnave, bog je zaklenil vrata in pogoltnil ključ

Val, Tema, Sonce. Vročina.

Naplavljen si na breg konca srednje šole.
Tvoji srednješolski dnevi so bili prijetni in mirni.
Za sekundo ti je uspelo pozabiti na zob časa, ki te kot orel prometeja kljuva
in iz tebe prav počasi trga koščke mesa

A reka teče. teče naprej in teče, neozirajoč se na tvoje naprezanje, da bi jo dohajal.
Dobil si par novih prijateljev, a tudi ti so odšli.
niso krivi oni, niti ti .

enostavno si jih pozabil, nisi imel več časa, postal si namreč ugleden član družbe.
Našel si si redno službo, kariero, lepo ženo in otroka, in sedaj sediš.
Sediš in gledaš.

Gladaš v modro svetlobo, ki jo odaja ekeran v tvoji pisarni,
gledaš števelike kako gredo, plus, minus,krat,deljeno,

plus, minus,krat,deljeno, plus, minus,krat,deljeno, plus, minus,krat,deljeno.

Ne veš čigav je ta denar, in ne veš kam odhaja.
V resnici ti je vseeno, saj so ti veliki korporacijski bogovi dali darilo.
novo namizno rožo v pisarni.
hvaležen si, oh kako si hvaležen.
Hvala kurcu, za to rožo.
Hvala kurcu, za to rastlino, ki te spominja na vse kar si vrgel stran
Hvala kurcu za spomine na otroka ki se z živo rdečim kolesom vesel vozi naokoli.
Hvala kurcu, za službeni opomnik, da nikdar več ne bom tako srečen, kot sem bil takrat.

pogrešam zvok glasbe v nedolžnih ušesih
s staranjem sem postal žrtev tišine.
samega sebe zapiramo vanjo.
Obstajamo le toliko, kot si dovolimo obstajati
Bolj kot zrem v preteklost.
bolj meglena se mi zdi prihodnost
NI več miru

Tja in spet nazaj - potopis o našem popotovanju skozi Severno Evropo

Ko mi je Jakob prvič predlagal, da se “vagabundsko”. Kot on temu pravi, z avtom podamo po skoraj celotni Severni Evropi, sem nil dodobra prepričan, da se mu je zmešalo. Par tednov in nekaj delovnih dni kasneje, pa sem z ubogimi petsto zasluženimi evri in nahrbtnikom v prtljaćniku sedel na zadnjem sedežu Jenkovega terenca (oz. terenca njegove mami, hvala Jenkova mami!) . Tako smo se Jaz, Jakob, Matevž in Jenko 14. Avgusta, kljub pomanjkanju kakeršnegakoli resnega načrtovanja poti, odpravili na petnajst dnevno popotovanje, ki naj bi nas skozi Avstrijo, Češko, Poljsko in pribaltske države popeljalo vse do Finske, Norveške, Švedske, nakoncu pa še Danske. Pot nazaj smo planirali skozi Nemčijo. Preden smo se zares odpravili na pot, smo morali najprej seveda pobrati vse pozabljene reči. Tako smo okrog četrte ure zjutraj čakali Matevžovo spalki, Jakobovo blazino. Ugotovili smo še, da zalog konzervirane hrane, ki smo si jih nabrali, ne bomo mogli kaj preveč pride človeško jesti brez vsaj ene posode za pogrevanje, zato smo si od lokalnega taborniškega društva nenapovedano sposodili še to (Hvala RBG Kamnik!) . Po hitrem pregledu inventarja smo končno le krenili in prva državna meja, ki jo je bilo potrebno prečkati, je bila Avtsrijska. Mejni policaji so se na srečo po krajšem premisleku le odločili, da nismo ilegalni imigranti in potovanje se je uradno začelo.

Pot čez Avstrijo ni bila kaj pride eventualna, niti najbrž ni preveč vredna opisovanja, saj smo v avstriji najbrž vsi že bili, če pa naših germanskih sosedov kdo še ni obiskal, pa mu povem, da se scenografija, katero med vožnjo lahko opazujemo skozi avtomobilsko okno, ni preveč drugačana od te v Sloveniji. Prelepa gorovja in neskončni kilometric gozdov, je pa res, da je pokrajina na južnem delu Avstrije vseeno bolj razgibana, kot naša.

Dobre avstrijske ceste so nam omogočile, da smo državo prevozili v relativno kratkem času, okrog desete ure zjutraj smo se že znašli na Češkem, kjer pa smo sklenili prvo, izjemneno modro odločitev, šlo je namreč za nakup vinjete. Vinjeta na Češkem stane približno sedemnajst evrov, našemu ekonomistu, Jakobu, pa to nikakor ni šlo v račun. Izpostavil je, da vsak prihranjen evro šteje, in ker je edini med nami na fakulteti uspešno zdelal ekonomijo, smo mu rade volje vrjeli. Ta sila intelektualna in premišljena odločitev, za katero smo si obetali da nam bo prinesla velike prihranke, se je izkazala za zelo, zelo napačno. Po približno šesti uri zibanja sem in tja po vseh Čeških lokalnih cestah, smo namreč ugotovili, da bosta znesek bencina in čas vožnje vsaj štirikrat tolikšna, kot bi bila, če bi enostavno kupili vinjeto. Vse prevožene Češke vasi so se sčasoma v mojem spominu stopile v eno. Zdaj, ko brskam po spominu, je občutek, kot da smo v resnici prevozili le eno ogromno vas, saj se med seboj te ne razlikujejo kaj preveč. Vsako vas obkroža, obroč njiv in polj, za katerega se je takrat zdelo, da je neskončen, ko pa se čeznj končno prebiješ in prispeš na trg, te v njem pozdravi lekarna, pekarna, manjša trgovina in pa cerkev. Ostal del vasi sestoji iz majhnih vrstnih hišic in v večjih vaseh morda celo iz kakega bloka ali dveh. Kljub na videz bolj ravnim okoliščinam, pa češki vaščani na pogled delujejo dokaj srečno. Občutek je, kot da se jim nikamor ne mudi in da je edina obveza biti doma za čas kosila. S tem prebivalcev tovrstnih vasi ne želim patronizirati, temveč zgolj izpostaviti, da na videz njihov življenski stil deluje veliko bolj umirjen in sproščen, kot v mnogih drugih krajih, katere sem obiskal.

Na srečo pa je tudi ta dolga vas, kot vse reči na tem svetu, imela svoj konec in prispeli smo na Poljsko. Poljska se po krajini od Češke ne razlikuje prav dosti, hribovje zamenja ravnina, njive pa žitna polja. Vredno je tudi izpostaviti Poljska večja mesta, ki smo jih obiskali, to sta bila Krakow in Waršava. Obe mesti kar kipita od življenja in sta polna mladih ljudi. Čeprav je nekatere člane naše ekspedicije ob pogledu na poljska dekleta zamikalo, da bi v mestih ostali dlje, smo si obe ogledali le na hitro. Prvič smo prenočili nekaj km izven Krakowa, kjer nas je zjutraj našla manjša skupina gobarjev, ki so bili namreč kar šokirani, ko so namesto gob v gozdu našli BMW in 4 dokaj ne urejene fante, drugič pa smo prenočili tik pred Litvansko mejo, kjer nas je zjutraj obiskal rahlo srhljiv lovec. Najbrž mu pripenjam oznako srhljiv, ker je s skoraj popolno angleščino, brez da bi se nehal široko smehljati, spraševal razna banalna vprašanja medtem, ko nas je z svojim velikim terenskim vozilom neprikladno zaparkiral, še bolj vrjetno pa je, da sem do takšnega občutka prišel zaradi zavedanja, da ima ta prijazni gospod v avtu puško. Sicer pa gospod poleg jako čudnega vedenja ni zagrešil nič slabega, po nekaj desetminutnem neprijetnem pogovoru, se je z avtom odpravil dalje in nas pustil, da v miru nadaljujemo svojo pot skozi pribaltske države. Prva izmed teh je bila Litva, katere glavno mesto je zaradi slabega vremena delovalo dokaj turobno. Skandinavska lepota je pričela kazati svoj lep nasmeh šele na sredini Latvije. Ob cesti se niso več vrstili neskončni nizi polj in njiv, te so zamenjali prostrani zeleni pašniki, goste listnate gozdove, pa so nadomestili borovi, ki so, kot bi rekel Matevž, izgledali kot “veliki zobotrebci zapičeni v zemljo” in beli brezovi z bujnim podrastjem. Latvijska prestolnica Riga nas je z svojimi opečatnimi stavbami in širokimi ulicami navdušila veliko bolj, kot Vilna. Te široke tlakovane ulice v Rigi pa so, kot je kaj kmalu ugotovil naš glavni voznik Jenko, namenjene predvsem peščcom. Do tega spoznanje je prišel, ko je pomotoma v eno izmed takšnih ulic zavil z avtom. Sreča pa je bila, na srečo, na naši strani, saj smo bili za ogrožanje številnih nič hudega slutečih pešcov kaznovani le z mnogimi zelo ostrimi pogledi in nekaj, ne kaj preveč prijazno zvenečimi, besedami lokalcev. Kar zadeva Rige, se mi zdi omembe vreden še muzej vojaške zgodovine, ki se nahaja v starodavni utrdbi na sredini mesta. Vstop je prost, razstava pa zanimiva.

Po ogledu Rige smo svoje popotovanje nadaljevali v smeri Estonije. Vožnjo čez Estonijo so gotovo najbolj zaznamovala številna jezera, ki so kazala na začetek območja Baltskega ščita, in pa beli brezovi gozdovi z jesenskim, porumenelim listjem. V tej prelepi deželi pa, kot smo kmalu izvedeli, zelo radi počitnikujejo rusi. Naš prvi stik z Talinom je bil namreč ogled napete rokoborbe med dvema vročekrvnima ruskima mladeničema, ki sta za svoje bojišče izbrala kar glavno pristanišče potniških ladij, kjer smo kupovali ladijsko vozovnico do Helsinkov. Center Talina se nahaja v ogradah starega kamnitega obzidja, zato ima človek ob sprehodu čezenj lahko občutek, kot da se sprehaja po srednjeveškem mestu, ki je bil ohranjen v časovni kapsuli. V Talinu smo tudi prvič po štrih dneh spali v topli, suhi postelji, saj smo si v mestu, zaradi zgodnje ure trajekta, privoščili eno noč v hostelu. Sreča žal ni preveč dolgo trajala. Vrag nam je pokazal zobe že naslednji dan okoli 4. Ure zjutraj, ko bi morali z avtom kreniti proti pristanišču in na trajekt. Hostelsko parkirišče, kjer se je nahajal naš avto, je bilo zaklenjeno. Zamanj smo iskali kakšnega prijaznega uslužbenca, ki bi nam lahko nudil pomoč. V skupnih prostorih hostela smo sicer res našli moškega študentskih let, ki je najprej potrdil, da je v hostelu zaposlen, ko pa smo mu pričeli našo zagato pojasnjevati, pa se je hitro premislil in nenadoma izgubil sposobnost komuniciranja v angleščini. Očitno stari pregovor res drži, dobiš to, za kar plačaš (to pa ni bilo prav veliko).

Na trajekt do helisnkov smo zaradi incidenta stopili šele v popoldanskih urah. Ko smo prvič zagledali račlenjeno obalo Finske, je sonce že zahajalo. Helsinki se lahko pohvali s prelepimi belimi stavbami, ki so zgrajene iz lokalnega granita, a poleg dolgih belih ulic, obsijanih z oranžkasto svetlobo cestnih svetilk, se mi je najbolj vtisnil spomin obisk pri družinskih prijateljih enega izmed sopotnikov, ki živijo približno 5min stran od centra. Ta obisk v mojem spominu ostaja svež najbrž zaradi absurdnosti same situacije v kateri smo se znašli. Ugledna meščanska družina, katere otroci obiskujejo prestižne univerze, okrog desete ure zvečer, sredi tedna, dobi na obisk štiri ne preveč prijetno dišeče, umazane, nepočesane fante. Ko sem hodil po tem velikem in bajno opremljenem stanovanju, sem se zbal, da moji koraki za seboj puščajo blatne madeže. Riba na suhem pač. Tudi ostalim članom partije ni bilo prav prijetno, sprva smo vsi bolj kot ne občudovali imeniten parket in ploščice na tleh. Kar nekaj časa je minilo, da smo zbrali dovolj poguma in se brez sramu razgledali po nepredstavljivem razkošju. Stanovalci tega nam nedostopnega sveta pa sami po sebi niso dajali nobenega namiga o svojem stanu. Do nas so bili prijazni, nam nudili hrano, ki je zaradi meni neznanega razloga nismo hoteli sprejeti, čeprav smo bili zaradi našega tesnega proračuna zelo,zelo lačni in se čudili našemu ‘vagabundskemu’ potovanju. Razlog za njihovo osuplost nad dejstvom, da bomo tudi na finskem prenočevali kar zunaj v šotoru, nam je postal jasen kot beli dan, ko smo se zvečer okrog polnoči spravili k postavljanju šotora nekaj 100km severno od Helsinga. Vlaga in nočne temperature, ki so zagotovo padle vsaj do 0 stopinj so nam zagrenile spanec, a morala je bila vseeno visoka, saj smo se našega prihoda v Skandinavijo zelo veselili. Ko je sledeči dan sonce vzšlo, smo se čudili prelepim Finskim gozdovom, ki so dajali občutek, da stojijo že od začetka časa. Prav vsak kvadratni centimeter gozda je bil poraščen z debelo plastjo maha, mehko preprogo pa je pretrgal le občasni potoček.

Za raziskovanje Finske narave smo porabili skoraj cel dopoldan, popoldan pa je bil porabljen za vožnjo do pristanišča v mestu Turku, od koder smo se vkrcali na približno dvanajst urni trajekt do Stockholma, kateri nam je v času svoje vožnje ob obali dal odličen razgled na skandinavska otočja in razdrobljeno obalo. V Stockholmu smo prespali v hostelu, čigar sobe so bile komaj dovolj prostorne, da smo trije fantje lahko v njih stali, zjutraj, pa smo si pred nadaljevanjem v smeri Osla na hitro ogledali stari del mesta. Sprehodili smo se po ozkih ulicah, katere se na levi in na desni bahajo z visokimi pisanimi srednjeveškimi stavbami s trgovinicami v pritličjih. Vredno je še izpostaviti tamkajšni (sklepam) glavni trg, sredi katerega se šopiri modrovijolično osvetljen obelisk. Okrog obeliska in po samem trgu se ne sprehaja veliko pešcev, za te je prostor pod njim, kar pa je tudi najbrž vzrok za to da se mi je trg vtisnil v spomin, saj še nisem videl trga, ki bi bil pod zemljo.

Glavni cilj naše ekspedicije je bil ogled fjordov. Fjordi so bili vrhunec popotovanja, katerega smo se vsi močno veselili. Od vseh, se je fjordov očitno še najbol veselil Jenko, saj ga je prav to veselje najbrž držalo pokonci dovolj časa, da smo v enem dnevu prišli iz Osla do zahodno finske obale, kjer smo tudi prenočili. Zjutraj, pa nas je čakal čudovit razgled. Vse dolge ure preždete v avtu so bile poplačane. Šotor smo si, ne da bi vedeli, postavili ravno na fjordu. Norveška obala je s svojimi strmimi pečinami in visokim hribovjem res nekaj posebnega. V vsakem zalivu najdeš naselje. Nekatera so večja z večjimi stanovanjskimi hišami, druga pa manjša, z lesenimi hiškami kritimi z travnato streho. Norvežanom človek lahko zavida tudi nešteta jezera in slapove in pa zlata polja, ki se ob gozdni meji zlivajo po skoraj celotni površini.

Po ogledu Norveške je na našem seznamu ostal le še Kobenhavn, pot do njega pa je bila relativno preprosta, no, vsaj tako smo mislili. Načrtovali smo, da se bomo do glavnega mesta Danske pripeljali skoraj direktno čez most, a namesto mosta smo nekako prišli na trajekt. Ne vem kako je do tega prišlo, vem le, da smo mislili, da plačujemo mostnino, na to pa sta nam dva mornarja začela mahati naj se hitro vkrcamo na ladjo. Trajekt nas je na srečo res peljal na Dansko, a vseeno smo pristali nekaj ur izven Kobenhavna, kjer smo si naslednji dan ogledali tamkajšno obalo in pa kip male morske deklice in nato pričeli dolgo pot domov. Zaključek potovanja pa smo praznovali v baru, ki se je nahajal pod našim hostelom, kjer smo dobro izkoristili tako imenovane ‘vesele urice’ in spoznali par lokalcev, ki so trdili, da se slovenščina sliši kot petje, ter da daje občutek, kot da povemo natanko to kar mislimo in niti besede več, karkoli že to pomeni.

Ko gledam nazaj se včasih sprašujem kako smo preživeli saj smo se preoblekli in jedli toplo hrano le vsak drug dan. Pogosto smo bili lačni, še večkrat nas je zeblo, smrdeli pa smo skoraj vedno. A bili smo srečni. Tovrstno vagabundsko popotovanje je ena najlepših izkušenj v mojem življenju, katero bi priporočal prav vsem. Odkrivanje novih krajev, raziskovanje narave in spoznavanje tujih kultur je prav gotovo nekaj, kar ti obogati duha. Če ne drugega, ti postavi stvari v perspektivo. Zaveš se, da naša majhna Slovenija sploh ni tako slaba, kot včasih prepogosto slišimo. Ni večjega zadovoljstva na svetu, kot priti domov po dolgem potovanju.