Častna beseda
| Častna beseda |
| |||||||||||||
Bila sta in sta še brata, mlada, krepka mladeniča, udana drug drugemu, dasiravno je včasi tudi med njima prišlo nekoliko na vskriž. Mlajši bil je izvrsten dijak, starejši pa se je že vežbal za državnega uradnika.
Njihovi stariši stanovali so v drugem nadstropji prostorne hiše. Brata imela sta svojo sobo po hodniku nekoliko oddaljeno od ostale rodovine. Bila je mrzla zima leta 1849. Brata preživela sta svoje večere v domačem krogu ali pa sta obiskavala svoje prijatelje, ki so se zbirali ob gotovih večerih v gostilni "Pri jelenu", in prihajala prav pozno domov. njihova soba bila je tedaj zvečer kurjena redko kdaj, ker v velikih mestih je treba varčevati s kurivom.
Kadar sta se brata vrnila domov, požurila sta se; da sta vrgla sneženo obleko raz sebe in prišla v gorko posteljo kakor hitro mogoče. Predno sta se vlegla, zaklenil je jeden vrata, drugi pihnil luč.
Meseca prosinca prišla sta; neki večer, ob 10ih domov iz gostilne, kjer sta se z svojimi tovariši pri pivu zabavala prav dobro. Mraz bil je velik, sever bril je po praznih ulicah in zapoznele potnike dražil z drobnim snegom, noseč ga jim ravno v oči. Brata bila sta na pol zmrznjena, ko sta dospela do vežnih vrat in tu je bilo treba še čakati, da jima je hišnik odprl vrata.
Slednjič sta dospela, do svoje nezakurjene sobe; jeden, vzel je svečo, drugi prižgal žveplenko in postavila sta leseni svečnik na veliko mizo, stoječo sredi sobe.
Bilo se je treba sleči. Oba imela, sta neko spretnost pri slačenji, zlasti danes. Par trenutkov, in — oba sta skočila v posteljo ob jedinem in istem času kakor na dano povelje. Ko sta se pihaje od mraza zakopala v posteljo, zapazila sta, da sveča na mizi še gori. Dvignila sta nosove kvišku; slednjič spregovori Pepe: Pozabil si ugasniti luč, stori to sedaj!
Joško: Jaz? Zakaj bi pozabil ugasniti luč, — sem mar za kajfeža? Stori ti to!
Pepe: Jaz ne storim tega! (Dolg odmor.) Tedaj lahko noč.
Joško: Lahko noč! (Drugi odmor še daljši.)
Pepe: Ti moraš ugasniti luč, ker si mlajši.
Joško: Starejši mora paziti vedno, da je v hiši vse v redu, da se ne pripeti kaka nesreča! Starejši mora biti vedno modrejši! Tudi noge imam ozebljene.
Pepe: To jo bilo pred osmimi leti. Ti moraš ugasniti luč, ker si pustil na mizi polno papirnatih obrezkov in druzih smetij ter si tako napravil nevarnost za ogenj.
Joško: In ti si pustil na mizi rog smodnika in kapselne; če odnese hišo v zrak, odgovoren bodeš ti.
Pepe: Ti tedaj ne ugasneš luči?
Joško: Jaz ne.
Pepe: Je že dobro, lahko noč!
Joško: Lahko noč! (Velik odmor. Sveče je že zgorelo dosti in imela je velik utrinek.)
(Pepe glasno in resno): Joško! častno besedo ti dam, da ne ugasnem luči!
Joško: Tudi jaz ti pravim: Na mojo čast, luči ne ugasnem!
Pepe (obrneč se proti zidu): Tako, lahko noč!
Joško (stori jednako): Lahko noč! (Velik odmor. Oba delata, kakor da bi strašno smrčala.)
Joško: Nesreča bode. Sveče je še prav malo. Papirjevi ostanki segajo prav do plamena. Jaz bi odjenjal, saj veš, da nisem bil nikdar svojeglavnež; toda nemorem, pri najboljši volji, — dal sem častno besedo, — bodi tako dober ljubi brat ......
Pepe: Tudi jaz sem zastavil častno besedo, in moja ni slabši nego Tvoja. Če je ti nočeš prelomiti, jaz je tudi ne bom.
Joško: Da, toda kaj počneva v tem strašnem položaju?
Pepe: Najbolje je, da čujeva drug za drugim, dokler sveča ne zgori, to zamore trpeti k večjemu dve do tri ure.
Joško: Če pa prične vendar goreti — o ti preklicani odrezki ti!
Pepe: Mene skrbi samo rog smodnika!
Joško: Veš kaj? Ali ne moreš doseči palice, ki stoji v kotu pri tvoji postelji? — Ugasni luč ž njo!
Pepe (poskuša): Dobro bi bilo, da bi le ne bila par pedij prekratka. Nekaj druzega mi je padlo v glavo. Tu je malo omelo, tega privežem z nogavico in poskusim svojo srečo. Tako — sedaj — oh! (Omelo se je snelo in padlo k luči ne da bi je ugasnilo.)
Joško: Tako! Sedaj si pa res dobro naredil, ker si še omelo spravil k ognju. Čakaj, jaz zaženem svojo šlapo v luč, kamor koli pade se ne more vneti, ker manjka goriva. (Šlapo zažene proti luči, toda ne zadene je, pač pa razbije dve stekli v oknu.)
Pepe: Vedno bolje, sedaj brije celo sever skozi okno!
Joško: Mogoče nam ugasne luč! Kako bi bilo če še ostala stekla pobijem, da ima sever večjo moč?
Pope: Seveda, da dobiva še trganje. Pokličiva raje najine ljudi. (Oba pričneta rjoveti.)
Joško: O jej, zunaj tuli veter, nas ne sliši nihče. Tukaj sva kakor na osamelem otoku!
Pepe: Mogoče nas vendar slišijo. Veš kaj, bombandirajva vrata (oba začneta hlače, čevlje in kar dosežeta, z vso močjo metati v vrata, kar povzroči strašen ropot. — Velik odmor.)
Ropot zbudil je staro devico, ki je spala ravno pod njima. Mislila je, da so strahovi, zato je zvonila in klicala svojo staro deklo na pomoč.
Tudi hišnik stanujoč na nasprotnem oglu, je čul ropot, naredil luč in oblekel ponočno suknjo.
V prostorni hiši se je vse oživilo. Govorica o strahu privabila je marsikoga iz gorke sobe. Sklenili so, da morajo zaslediti ta strašen ropot.
Kopica belo oblečenih postav se odpravi na delo, njej na čelu hišnik. Slednjič pridejo, v drugo nadstropje do vrat bratov, od koder je prihajal ropot. Ponočna deputacija odpre vrata prav varno in hišnik vpraša, kaj da je?
»Gospod hišnik,« odgovorita brata ob jednom, »ugasnite samo najino luč za božjo voljo!«
Deputacija umakne se za dva koraka.
»Kaj pravita, gospoda, da naj samo luč ugasnem?«
»Da, bodite tako dobri in ugasnite luč.«
»Toda oprostite, saj je bil tukaj ropot. Nekaj se je moralo pripetiti! — Mi smo tukaj radi ropota, ne pa da bi ugasnili luč.«
»Ničesar druzega se ni pripetilo!«
»Nekaj se je vendar le moralo pripetiti! Če se ni, — moram Vama odpovedati stanovanje!«
Sedaj pride njuna sestra, in brata ji razložita celo stvar. Njej se posreči odpraviti nočno družbo in pomiriti hišnika, ki trdi še dandanes, da se je tukaj gori "nekaj pripetilo".
Ko je sestra ugasnila luč in zapustila sobo, skočila sta brata iz postelj, segla si v roko in si obljubila nikdar dati nepremišljeno častne besede.
To je resnična zgodba.