Častitim komisíjam za nove sodniške in politiške vradnike na Koroškim in Krajnskim
| Častitim komisíjam za nove sodniške in politiške vradnike na Koroškim in Krajnskim anonimno |
| |||||||||||||
Presvitli Cesar so zagotovili narodnost vsim narodam, in gosp. minister Bach je v slavnim zlatiga denarja vrednim pismu na vse deželne poglavarje razločno rekel, de se imajo deržavni služabniki povsod in v vsim po vstavnih postavah in napravah ravnati. Mi smo gotovo prepričani, de gosp. minister hoče, de njegov ukaz ne ostane mertva čerka na popirji, ampak de se v djanji spelje in takó občno blagostanje vterdi.
Ve, slavne komisije! imate zdej imenitno nalogo, nove vradnike visokimu ministerstvu nasvetovati. De boste brez enostranosti umne, pridne in poštene možé nasvetovale, ki so že v cesarski službi bili, ali ki bojo vnovič v te službe stopili, ‒ to smémo od Vaše poštenosti na vsako vižo pričakovati.
Ali dan današnji mora po vstavnih postavah vsaki vradnik na Slovenskim, ki bo imel z ljudstvam opraviti, še eno važno lastnost imeti, brez ktere po postavah ne more vradnik na Slovenskim biti ‒ in ta lastnost je popolnama znanstvo slovenskiga jezika!
Slovensko ljudstvo že vé iz Cesarjevih beséd, de se ima njegov jezik tudi v kancelije vpeljati, in bo izpolnjenje Cesarjeviga dogotovíla tudi terjalo, kakor mu gré. Nikdar tedej tega pri nasvetovanji novih vradnikov ne pozabíte, de ne boste potem izvoljenih v nepotrebne težave pripravili. Terjajte zdej od vsaciga, ki za službo na Slovenskim prosi, de gotovo skaže in spriča, de zna popolnama slovenski jezik, to je, jezik tistiga naroda, s kterim bo imel z besedo in s pisanjem opraviti. Boljši je, de se zamerite zdej kakimu prošniku, kterimu se zamore kakšna druga služba dati, kakor de se pregrešite zoper vstavne pravice, ktere so Cesar ljudstvam dali, in kterih spoštovanje je gosp. minister Bach vsim deržavnim služabnikam takó gorko na serce položil.
Resnične so besede „Slovenije,“ de razpís sodniške komisíje za koroško in krajnsko kronovino v Celjovških novícah: „Die Bewerber haben ihre Sprachkenntnisse anzuführen“ vse Slovence, ki so ga brali, je globoko ranil, kér sploh beseda „anführen“ nič druziga ne terja, kakor de naj vsak prošnik pové, ktere jezike de zná. Znano pa je, de marsikteri misli slovensko znati, če le kacih 20 besedí slabo izgovarjati zná. Po ti poti, če bo komisíja le „anführen“ terjala, se je bati, de ne bo sama od marsikteriga prošnika „angeführt“ ‒ in tega vender ne želí slavna komisíja. Resnično dokazati in spričati: to naj se terja zdej od vsaciga prošnika.
Vémo sicer, de je dosihmal, žali Bog! le malo vradnikov pri nas, ki gladko po slovensko pisati znajo, in nespametno bi bilo terjati, de bi po tacih žalostnih okoljšinah, ki so dosihmal domorodni jezik zatirale, že zdej vsi vradniki ročno slovensko pisali. Ali slovensko dobro govoriti mora saj vsaki znati, ki bo imel z ljudstvam opraviti, ‒ zraven tega pa terdno voljo imeti, se berž tudi pisanja navaditi. S pravo, dobro voljo ni nič nemogoče; prava terdna volja pa se bo povsod obudila, če se po volji ministrovi že vikši vradniki vstavnih naprav zvesto deržé in ojstro na to gledajo, de se tudi nižji vradniki po vstavnih postavah ravnajo.
Po ti poti se bo vesela zadovoljnost povsod pokazala in zaupanje do vladarstva bo od dné do dné terdniši postalo. Narodske pravíce pa ‒ verjemite nam ‒ niso kakšna kaj bodi reč, in tudi mi Slovenci jih terjamo.