Čas je velika smetanova torta
| Čas je velika smetanova torta Miha Mazzini |
| |||||||||||||
Čas je velika smetanova torta
[uredi]Zvečer je Lana skočila v posteljo in k sebi stisnila medvedka Bertija. Oba sta čakala pravljico. Tistikrat je bil na vrsti očka. Odprl je knjigo in že hotel začeti brati, ko ga je Lana vprašala: «Zakaj si se danes tako malo igral z mano?«. Očka se je malo praskal za ušesom, zamomljal »Ahm ... ahm...«in »ja...ja...« in se vrnil k praskanju. Nazadnje je le rekel:»Lana, a se spomniš ure, ki visi na zidu v kuhinji?« Lana je pokimala. Očka je nadaljeval: »Tista ura je kot torta. Včeraj sojo že pred tabo pojedli vsi drugi.« Zakrilil je z rokami in vdihnil tako globoko, kot bi šel plavat Medvedek in Lana sta ga nepremično gledala. Očka seje ustavil in vprašal: »Lana, a razumeš, karti govorim?« Lana je odkimala. Tako odločno je zmajala z glavo, daje z njo odkimal tudi Berti. »Prav,« seje vdal oče, »jutri ti bom vse pokazal. Videla boš, daje čas velika smetanova torta. Včasih sta morala oče ali mama Lano zjutraj vleči iz postelje, da se je zbudila. Drugič je spala še na stranišču in se z glavo naslanjala ob zid. Tisto jutro je vstala kar sama in stekla v kuhinjo. Res! Na zidu ni bilo več ure, marveč čudovita smetanova nova torta. Hmmmm, kako dobra in sočna je bila videti! Sredi smetanovih okraskov je poskakoval prekrasen konjiček iz marcipana. Tak za pojest. Tisti trenutek! Lana je potegnila stol do zidu in splezala nanj. Ni bila zadosti visoka. Pogledala je medvedka in mu rekla: »Oprosti Berti, ampak to je nekaj takega, kar morajo punčke opraviti same!« Hop, in je Berti odletel na mizo. Lana je spet stegnila roko, še malo... še... prsti so se že skoraj dotaknili konjička... Zdaj… Prišel je očka, zagrabil Lano pod pazduho in jo postavil na tla. »Lana, pojdi se obleč, gremo v vrtec. Saj bomo uro vzeli s sabo. Lana gaje začudeno pogledala. »Danes je poseben dan,« je dodal oče. Vozili so se proti vrtcu. Mama je sedela poleg Lane na zadnjem sedežu. Na sprednjem je tisto jutro ležala torta. Lana je zbrala pogum in vprašala očka, lahko dobi majhen, čisto majhen košček torte. »To ni torta, to je ura,« je rekla mama. Lana je videla, da se zafrkavata in se je užaljeno našobila. Torta ni bila prav nič podobna uri. Še kazalcev ni imela. Kakšna ura naj bi to bila! Lana seje odločila, da s takimi ljudmi, kot sta njena mama in oče, ne bo več govorila. Peljali so se mimo vrtca. »Kam pa gremo?« je vprašala Lana.
»Danes ne greš v vrtec, ampak greš z mano v službo,« je pojasnil oče. Najprej so se ustavili pred mamino službo. Mama je dala Lani poljubček in odhitela. Ko sta z očkom spet zapeljala na cesto, je Lana postajala vedno bolj žalostna. Spraševala se je: Le komu je torta namenjena? In najvažnejše: Kdo se bo sladkal z okraskom? Koga ima oče raje kot mene, da mu nosi take dobrote? Komaj je zadrževala jok. Avto je vozil vedno počasneje. Okoli njiju je bilo vedno več drugih avtomobilov. Nekateri vozniki so hupali, drugi brali časopis, največ pa jih je vrtalo po nosu. Počasi sta prilezla do cestninske postaje. Oče tokrat ni brskal po denarnici in zraven nekaj preklinjal. Segel je v predal in potegnil iz njega ogromen nož! A! Lanine oči so postale velike kot krožniki! Ko sta prišla na vrsto, je oče odrezal košček torte in ga podal brkatemu moškemu v zeleni hišici. Ta ga je z enim ugrizem pogoltnil, pokimal in pritisnil gumb za odpiranje zapornice. Parkirala sta na velikem parkirišču. Očka je v eni roki nesel torto, z drugo pa držal Lano. Šla sta mimo vratarja in skozi debela premična vrata. Lana je zagledala ogromno, strašno, gromozansko baburo in takoj ji je bilo jasno, koga vidi. »To je pa mačeha iz Pepelke, Jankota in Metke pa Sneguljčice, a ne?« je vprašala. »Ne,« je rekel očka, »to je služba.« sedla sta na stola. Oče je nekaj tipkal na računalnik. Služba je s svojimi ogromnimi in kosmatimi rokami segala po torti in jo počasi mljackala. » Gris, mljac, slurp ...« je delalo in Lana se je na smrt dolgočasila. Malo je tudi zaspala, saj ni hotela, a si ni mogla pomagati. Ko je spet odprla oči, marcipanovega konjička ni bilo več na torti. Pa tudi torte ni ostalo več prav veliko. »Vidiš,« je rekel oče, »največ torte mi poje služba.« Nazaj grede so se ustavili še v trgovini. Mama in oče sta nakupovala. Lana je bila še kar naprej užaljena, saj ji nista pustila plačati cestnine. Po celem dnevu torte še okusila ni! Se najmanjšega liza ni naredila, kaj šele grižljaja. Blagajničarka je potegnila vse omote čez piskajočo napravo, nato pa obsedela in čakala. Lana je žalostno pogledala torto. Od ubogega ostanka torte je oče odrezal skoraj polovico in jo dal blagajničarki. Hrsk jo je pogoltnila in pokimala.
Z dlanjo sije potegnila čez ustnice. Pomolila je roko očetu in Lana je videla na koži drobtinice in smetanove packe. Očka je odkimal: »Je že v redu,« je rekel, »kar obdržite drobiž«. »0, hvala!« je rekla blagajničarka in polizala ostanke z dlani. Po večerji je Lana končno Lahko okusila torto. Hmmmm, kako je bila dobra! Malo jo je ostalo - komaj za en pošten kos. Tega je očka razrezal na tri enake dele in vsak je dobil svojega. Lana je najprej s svojim koščkom nameravala nahraniti še Bertija. Nakar je torto pokusila in Berti se je moral posladkati kar z zrakom. Zvečer je Lana v postelji žalostno pogledala očeta. »A tako je to?« je rekla, »služba, vožnja, trgovina - vsi drugi pojejo torto. Za nas je ostane tako malo. A najboljši del torte zmerom dobi služba?« Oče se je nasmehnil: »Hej, ne najboljšega, le največjega. To ni isto, veš. Najboljši del torte je okrasek iz marcipana. Tega služba še nikoli ni okusila!« »Ni res!« je vzkliknila Lana, »saj sem videla...« »Videla si službo pojesti okrasek?« Po dolgem premišljevanju je Lana odkimala. Ni hotela priznati, daje v dolgočasni službi zaspala. »Kdo pa potem poje okraske?« je vprašala Lana. »Ti,« je rekel oče. »Jaz?« se je začudila Lana. Oče je z roko segel v žep in iz njega potegnil konjička. Rekel je: »Vsak dan ga izmaknem službi in ti ga dam zvečer. Okraski so vedno samo zate.« Preden je odšel iz sobe, je še dodal: »Sedaj bo prišla mama in ti dala svoj okrasek, ki ga prav tako vsak dan izmakne službi.«