Čas in starost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čas in starost
Johan August Strindberg
Prevajalec: I. M.
Izdano: Modra ptica, 1/8 (1930), 199–201
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čas je »splošna predstava za ono, kar se vrsti drugo za drugim«. Kant pravi, da čas sam na sebi ne eksistira, nego, da je le oblika pojmovanja, torej način, kako vidimo stvari.

Stanoval sem deset let v istem kraju, hodil po istih ulicah, videl iste ljudi, kupoval v istih trgovinah in tudi jaz sem se začel vpraševati, če eksistira čas. Čemur sem se najbolj čudil: ne morem videti, kako se ljudje starajo, deset let bi se jim moralo vendar poznati, meni pa se zdijo isti. Oni, ki jim je bilo takrat trideset let, jim je sedaj štirideset; oni, ki jim je bilo takrat štirideset, jim je sedaj petdeset, in tako dalje. Nekateri so se spremenili, niso se pa postarali, nekateri so shujšali, drugi so se zredili.

Neki debel mož je bil precej malomarno oblečen, kakor da nima nikogar, za katerega naj bi se oblačil. Nenadoma se je spremenil in preoblekel, pomladil se je za deset let. Domneval sem seveda, da tiči ženska za tem; in tako je tudi bilo.

Minila so štiri leta in vrnil se je truden, klavrn, sklonjen, kakor da se mu življenje bliža koncu. Čez leto dni je bil zopet mlad! Nova ženska! Nosi športno obleko in spremljajo ga, trip, trap, tral, tri mlada dekleta, ki mu ne puste, da bi se staral ... Domnevam, da mu je sedaj šestdeset let.

Pred sedmimi leti sem zapustil svoje stanovanje v pritličju. Za menoj se je vselila družina z dvema majhnima dečkoma. Nato sem ju opazoval sedem let v svojem prejšnjem oknu. Ne morem videti, da rasteta ali da se starata; toda med tretjim in desetim letom se človek vendar vidno spremeni.

Srečam tudi sošolca iz mladosti, ki sem ga pozdravljal petinštirideset let. Šestdesetletnik je, siv je seveda, sicer pa popolnoma isti. Ista zdrava barva, ista trda usta, isti ravni hrbet. Spremlja ga ženska in tej se pozna starost. Majhna debeluška je, skoro starka in vendar je bila pred petindvajsetimi leti silfida s posebnim čarom. Sedaj vprašam: Ali more on, soprog, videti to spremembo? Mislim, da je ne opazi; Filemon ni videl, da se je Baucis starala.

Filemon in Baucis! Bil je sen moje mladosti, starati se skupno s svojo prvo in edino soprogo in z najinimi otroci.

Saj sanje so le pena, vendar ne vselej. Ko mi je bilo trideset let, sem mislil, da se je življenje končalo; tako truden, sem bil od gorja, ki sem ga trpel, odkar sem se rodil. Ko mi je bilo štirideset let, sem vzel slovo od doma in življenja, od umetnosti in od žene. Ko mi je bilo petdeset let, so pričela nova zanimanja, vendar sem jih previdno sprejel in se skrbno pripravil za zadnjo pot. Nato pa je življenje zopet besnelo, divje kot še nikoli. Ko sem končno dosegel šestdeseto leto, sem bil tako strašno izmučen, da sem prosil Boga, naj sprejme mojo dušo. Previharno je bilo celo zame, ki nisem ljubil tišine pred viharjem.

In vendar živim! Toda vsak dan vprašujem: Kako dolgo, Gospod? Ali ni konca?

»Vsebina časa se deli v tri pojme: preteklo, sedanje, prihodnje,« pravi filozof. Toda izkušnja ne more potegniti meje med temi tremi.

Živim prav tako intenzivno v preteklosti kakor v sedanjosti. Preteklo živi v meni prav sedaj, je torej sedanje. Futurum postaja in je presens. Toda istočasno tudi živim lahko v raznih sobah, na raznih ravninah. Sedmi in pesnim, preložil sem dejanje na določen kraj; pero piše, istočasno ko sem pri pisalni mizi, sprejemam posla, odgovarjam na vprašanja in obenem sem z mislimi pri svojem najmlajšem otroku. Lahko se vživim tudi v različne starosti in iluzorično podajam čuvstva m razpoloženja iz vseh dob svojega življenja. Nasproti svojemu majhnemu otroku sem starejši gospod, moder in zelo odpustljiv; nasproti svoji tašči sem nespameten mladič, ki ga lahko ozmerjaš; če se sestanem s svojim najstarejšim bratom (ki je štiri leta starejši), sem mlajši brat, kaj drugega ne morem nikdar postati. Te dni mi je nenadoma rekel: Ti, mali Ivan (za glavo sem večji od njega), tega ne smeš več storiti! – Ko sem se smehljal, mi je segel v besedo: Sedaj se smehljaš prav tako, kot takrat, ko ti je bilo osem let. Sedaj s šestdesetimi leti si še vedno isti, prav tako nestrpen, prav tako itd.

– V tem trenotku sem se čutil nasproti njemu osem let starega. Imam še mlajšega brata, ki me pride tu in tam pozdravit. Tedaj sem gospod, dajem mu dobre nasvete, tudi majhna darila. Smem mu praviti Pele, toda to mu rečem lahko le jaz, drugim tega ne dopušča, petdeset let mu je namreč in je ravnatelj.

Sedaj pa nekaj drugega: Moja starejša hčerka, šestindvajset let stara, poročena. Ž njo sva si kakor tovariša, gentlemana; ne da jeva si nasvetov in se samo razgovarjava. Včasih se mi zdi, da je ona kot poročena žena, starejša in bolj izkušena kakor jaz, zakaj jaz sem nebrzdane nature in si tu in tam marsikaj dovolim. Nato pa nenadoma zapazim v njenem očesu majhnega otroka in spomnim se, kako sem jo nosil na rokah kakor punčko; tedaj sem zopet star.

Kakšen sem nasproti svoji soprogi?

Da, to je zamotana zgodba.

Če se približam kakšni ženi z ljubeznijo v srcu, sem majhen. V njej vidim del matere in to spoštujem; podrejam se ji, postajam otroški, tudi ji podležem kakor večina moških. Ne vem, kako naj ji bolj ustrežem; sem pa neokreten, uganjam neumnosti z dobrim namenom, užalim s svojim darilom; ona me ozmerja in jaz sem nekoliko smešen. Njena lepota me omamlja; rad olepšavam in vidim več, kakor je; dvignem jo na piedestal. Tako postane starejša od mene, dasi je mlajša; in če ravna z menoj kot z mladičem, ne vidim svoje starosti, toda ona izgubi nadmoč.

Nato sem služil svoji gospodarici, vendar sem ji dal vedno razumeti, da je dobila le od mene oblast nad menoj in če je ona potem zlorabljala to oblast, se je zbudil lev in zagrmelo je.

Čudno je le, da se tega ne ustraši; temveč samo reče: Tako majhen si, če si takšen!

To sigurnost lahko razjasnim le z občutkom, da je mati, in jaz, kakor vsi moški, le otrok zanjo.

Edino, pred čemer kloni, je dobrota, velikodušje, popustljivost. Če le ne rečem: Tako si takrat govorila! In če dopustim, da je črno belo, to črtam in grem dalje, takrat me ima rada, me skoro občuduje; kajti sama je tudi popustljiva.

To je pravzaprav lepo; toda jaz sem vendar tisti, ki jo vzgajam, s tem, da gojim čednosti, ki ji manjkajo. Ona pa misli, da me vzgaja s hudobijo, toda temu ni tako.

To je sožitje v iluzijah, toda, kar se rodi iz njih, je resničnost. Deset let jo vidim in gotovo se je postarala. Ali tega ne vidim in to ne spremeni mojih čuvstev. Vse se ji poda: da je debela in da je suha; da nosi otroka pod srcem ali da ga ne nosi; da je vesela in da je žalostna; ali najbolj se ji poda, če devlje zvečer svoje dekletce spat. Tedaj pri materi ne vidiš starosti, tedaj je popolno lepa, brezsnovna, ni mi je mogoče opredeliti v tako ozke pojme, kakršna sta čas in prostor.

Če se vprašam, koliko sem star, tedaj tega ne vem. Odvisno je od tega, s kom govorim. Tu in tam pa se mi zdi, kakor da mi je štiri tisoč let, kakor da sem preživel vso svetovno zgodovino, kot da sem vedno bil.

In ko umrjem, se rodim morda znova kakor otrok. Heraklit je to najboljše izrazil: »Ljudje so umrljivi bogovi in bogovi so neumrljivi ljudje: mi živimo njih smrt in umiramo njih življenje. – Življenje kakor tudi smrt sta tako združeni v našem življenju kakor v naši smrti; zakaj, če živimo, so naše duše mrtve in v nas pokopane; ali ko umremo, se zbude naše duše in živijo.«

Stari ljudje postajajo otročji in če se petdesetletniki in šestdesetletniki snidemo ob prazniku, ne opažamo, da smo stari. Beli in sivi lasje – toda mi jih ne vidimo, zakaj prihajali so polagoma, drug za drugim; ljubimo šalo in ne zlorabljamo modrosti; najhujše je za nami; sejali smo in nanovo posejali; sedaj slavimo žetev, medtem ko je v zemlji nova setev.