Čas brez pravljic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Čas brez pravljic
Olga Gutman
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Za devetimi gorami in devetimi vodami leži Sončna dežela. To je lepa dežela. V njej se menjavajo štirje letni časi. Žitno polje valovi. Kot srebrne niti jo prepredajo bistre reke, zvezde pa se ogledujejo v jezerih. Ljudje so marljivi, otroci so pridni. V Sončni deželi živijo dedki in babice, ki znajo najlepše pravljice. Vsak večer jih pripovedujejo svojim vnučkom, ki brez pravljic sploh ne morejo zaspati.

Nekoč pa je na mejo te dežele prišla hudobna čarovnica Vojana. Ustavila se je na najvišji gori, pogledala okrog sebe in rekla:

"Tu bo moje kraljestvo. Tu bom postavila svoj grad."

Poklicala je služabnike, ki jim je bilo ime: Strah Dim in Boj. Ukazala jim je, naj sezidajo grad, visok in teman od vrha do tal, kot je temna in strašna ona sama. Služabniki so se lotili dela in zgradili so grad, pravo pravcato trdnjavo. Imel je štiri stolpe, ki so se dvigali visoko pod nebo. Ljudje so jih videli in postalo jih je strah. Zaklenili so vrata in zagrnili okna. V njihova srca pa sta se naselila tesnoba in nezaupanje. Sosed več ni zaupal sosedu, znanci so si postali neznanci, prijatelji so postali sovražniki. Ptice so prenehale peti, zapustile so svoja gnezda in odletele drugam. Sonce so prekrili temni oblaki. Ker sonce ni več sijalo, so cvetlice nehale cveteti. Dan je bil enak noči in noč enaka dnevu. Babice in dedki so pozabili vse pravljice in otroci sploh niso mogli zaspati. To je bil čas brez pravljic. Veter, ki je pihal čez deželo, je zavijal: "Vojna, vojna, vojna ..." V gozdu se je zapletel v veje dreves in listje mu je odgovarjalo: "Vojna, vojna, vojna ..."

Hudobna čarovnica Vojana je bahavo sedela na svojem prestolu in gledala okrog sebe. Bila je zadovoljna s svojimi služabniki, saj so ji zgradili kraljestvo po njeni meri.

Živahen in pogumen deček Vito pa se ni mogel sprijazniti z Vojano in njeno vladavino nad Sončno deželo. Noč in dan je tuhtal, kako bi pregnal hudobno čarovnico Vojano, ki je pokončala že mnogo njegovih prijateljev in sosedov. Od dolgega tuhtanja je bil tako utrujen, da je nekega večera zaspal, in to brez pravljice. Babica mu je ni mogla povedati, ker je v tistih časih pozabila vse pravljice.

Med spanjem se mu je sanjalo, da je drobna zvezdica, najmanjša od vseh zvezdic, kot zavesa razgrnila oblake in skoz okno, čeprav je bilo zaprto, stopila v njegovo sobo.

Ogovorila ga je:

"Vito, hej, Vito! Preženi vendar to grdobo Vojano!"

"Kako naj jo preženem, ko sem pa le šibak deček."

"Šibak deček si, toda tvoje srce je dobro in ne pozna sovraštva. Tega pa ne mara Vojana."

"In kdo si ti, ki tudi ne maraš čarovnice?"

"Utrinka sem, zvezda Utrinka. Včasih sem vso noč skakala gumitvist na Zemljo in nazaj v vesolje. Bilo je tako lepo. Ti si me videl kot utrinek. Sedaj pa sem jezna, zelo jezna, ker tega ne morem počet. Saj je hudobna čarovnica Vojana nebo prepredla z dimnimi oblaki in komaj sem našla špranjo, skozi katero sem smuknila k tebi. Pa še nevarno je bilo. Kaj če bi me na poti na Zemljo zadela krogla ali raketa?"

In že je ni bilo več. Preden je čarovnica Vojana opazila špranjo v oblakih in jo utegnila zakrpati, je mala Utrinka skoznjo smuknila nazaj v vesolje.

Vito je pogledal svoje roke. Kako majhne so! Kako naj bodo kos veliki in hudobni čarovnici? Naj gre nadnjo s svojim lesenim mečem?

"Ne, meč bi ji bil celo pogodu. Nadnjo moram z nečim, česar Vojana ne mara.

"Tuhtal je in tuhtal in gledal po sobi, dokler se mu pogled ni ustavil na kitari, ki je bila prislonjena ob omaro.

"Oh, že vem!" je vzkliknil.

Stekel je k omari, vzel kitaro in si jo obesil na rame. Potem se je odpravil na pot. Hodil je sedem dni in sedem noči, da je prišel pod najvišjo goro Sončne dežele. Ustavil se je pod njo in gledal na vrh, proti trdnjavi čarovnice Vojane. Sam sebi se je zdel tako majhen in nebogljen, da so mu solze privrele v oči. Nemočen in obupan se je usedel na bližnjo skalo. Da bi premagal obup in žalost, je zaigral na kitaro in zapel najlepšo pesem, ki jo je znal.

Pesem je zaslišala tudi čarovnica Vojana. Stresla se je od jeze in vse svoje topove namerila proti Vitu. Zagrmeli so streli, a zaman. Vse krogle so zgrešile Vita in se zgubile nekje daleč v skalovju. Vito pa je igral in pel, da je preglasil bobnenje topov. Naenkrat se je gora začela tresti. Tresla se je in tresla in se nazadnje razklala na dvoje. Čarovnica Vojana je s svojim gradom vred zgrmela v najtemnejšo globino razpoke. Topovi so utihnili in gora se je spet zaprla. O razpoki ni ostalo niti sledu, kot da je nikoli ni bilo.

Oblaki so se razpršili in na Sončno deželo je spet posijalo zlato sonce. Ptice so se vrnile v svoja gnezda in spet začele peti. Cvetlice so dvignile glavice in spet začele cveteti. Reke so spet začele teči in jezera so spet postala tako svetla, da so se v njih ponoči ogledovale zvezde, ko so si urejale pričeske. Vito se je vrnil domov veselo vriskajoč in z njim so se v Sončno deželo vrnile pravljice. Otroci so spet mirno spali v svojih posteljah. Ob njih so sedeli dedki in babice in jim pripovedovali pravljice, najlepše, najdaljše in vedno nove.