Čarovnikova hči

Na nekem gradu sta nekoč živela grof in grofica. Ko se jima je rodil edini sin, sta priredila velikansko veselico za povabljene sosede, kmete in tlačane, le na vile rojenice in sojenice sta popolnoma pozabila. Vile pa so užaljene prišle same ter prerokovale: »Ko bo grofic star štirinajst let, ga bo ugrabil čarovnik iz devete dežele ter ga na oblaku odpeljal s seboj...«

Grof je tedaj velel zgraditi velik in močan grajski stolp brez oken, kamor bo skril svojega sina. Ko se je bližalo štirinajsto leto kraju, je zaprl grofica z mnogimi vojaki v grajski stolp, da bi ga po potrebi branili pred čarovnikom iz devete dežele. Toda minilo je že več ko tri tedne in nič se ni zgodilo.

Nekega dne, ko je sonce toplo sijalo, je peljal sam grof svojega sina na grajski vrt med cvetlične gredice, pod milo nebo, na katerem ni bilo videti niti najmanjšega oblačka. Nenadoma pa se je sonce skrilo za temen oblak, ki je priplul od nekod, in se v trenutku spustil nad grad in vrt. Nastala je popolna tema.

Grofic je zakričal na pomoč: »Čarovnik je tu!« Toda oblak se je že dvignil pod modrino neba in grofica ni bilo več... Oblak ju je nosil pod soncem proti deveti deželi. Tedaj je spregovoril čarovnik: »Tvoj oče je mislil, da bo mene, največjega čarovnika, osleparil, a se je zmotil. Moj jetnik si in o tvojem življenju bo odločala moja žena.« Čarovnik je pogledal na zemljo, naredil z roko nekaj čarolij ter izgovoril nekaj skrivnih besed in oblak je padal proti deveti deželi.

Vedno bolj se je dvigala in večala zemlja devete dežele in že je grofic razločil zeleni pragozd, za njim krčevino in požganico, na kateri je ob velikanskem drevesu čepela črna in raztrgana koča. Pred to kočo je legel oblak na zemljo in čarovnik je z grofičem stopil na tla devete dežele. Iz koče pa je tedaj stopila stara čarovnica, tako strašno grda, da je grofic omedlel. Pustila sta ga na tleh ter se odšla v kočo posvetovat.

Čarovnika pa sta imela mlado hčerko, ki je prav tedaj prišla izza koče. Žal ji je bilo, da bi mladi grofic umrl, zato je brž prinesla mrzle studenčnice ter mu močila čelo in senca. In res je grofic kmalu odprl oči ter uzrl pred sabo prelepo mlado deklico.

Takoj sta postala prijatelja in mladenka je spregovorila: »Bodiva si kot brat in sestrica! Mojih staršev pa se nikar ne boj, ker te bom že jaz branila pred njimi. Sedi tja v senco na zeleno tratico, jaz pa pojdem v kočo!« In je odšla. V koči pa sta se čarovnika prepirala.

»Hočem mu izpiti mlado kri, da se pomladim in po¬živim!« je kričala čarovnica. »Ne boš, fanta sem ugrabil in pripeljal jaz, zato je moj in umoril ga bom jaz sam!« Tedaj pa je njuna hči odločno zahtevala: »Grofic je moj, ker sem mu jaz pravkar rešila življenje, sicer bi bil tačas že mrtev!« Nato sta čarovnika popustila: če grofic izvrši tri na¬ložena mu dela, potem naj živi. Hči je odšla iz hiše, čarovnika pa sta premišljevala, kakšno delo bi grofiču naložila, da ga ta ne bi mogel izvršiti.

Drugo jutro popelje čarovnik mladega grofica v divji pragozd, kjer se ustavita. »S tole leseno sekiro mi moraš še danes posekati ta pragozd; drevesa oklesti, razžagaj na plohe in zvali tja na rob, štore izkoplji, nanje vrzi okleščeno vejevje in vse zažgi! Požganico prekoplji v krčevino in v njo pose j ozim¬no rž, ki mora biti višja od mene ter že cveteti, ko pridem zvečer gledat! Če tega ne izvršiš, izgubiš glavo!« pravi čarovnik in odide.

Grofic zamahne z leseno sekiro po prvem deblu in sekira se seveda že pri prvem zamahu razleti na drobne kosce. Sede na kamen in bridko zajoče.

Tedaj pride k njemu čarovnikova hči ter ga vpraša: »Bratec mili, povej, čemu jočeš?« »Kaj ne bi jokal! Tvoj oče mi je naložil veliko drvar-sko delo. S tole leseno sekiro moram skrčiti ta pragozd in v prekopano krčevino posejati ozimno rž, ki pa mora do večera že cveteti. No, zamahnil sem enkrat in sekira se je zdrobila!« »Nič ne jokaj, ti bom že jaz pomagala! Pojej, kar sem ti prinesla, potem lezi v senco in, ko se prebudiš, bo delo izvršeno! Nato pojdeš v kočo in poveš, da si delo končal!« Grofic je rad storil, kakor mu je čarovnikova hči naročila. Medtem ko je spal, pa je hči stopila na kamen, dvignila čarovniško palico, spregovorila nekaj čarovnih besed in glej: pragozd je padel po tleh, nevidne sekire so oklestile veje, žage razžagale debla v plohe, ki so se kotalili in valili na gozdni rob; v plamenih je nastala požganica, neviden plug je oral krčevino, črne brazde so se zlagale druga ob drugo, preko njih pa se je povlekla brana; hči je vrgla po njivi prgišče rži, še počez je poskočila brana, dež je žalil setev in posijalo je sonce ter potegnilo iz črne zemlje zelene bilke v visoko rž, da je v lahnem vetriču vzcvetelo klasje in je vse širno rženo polje zavalovilo...

Deklica je odšla.

Večerna zarja ga je prebudila in grofic je ostrmel nad lepoto žitne njive. Po stezi pa je že prihajal čarovnik in svojim očem kar ni mogel verjeti: »Prvo delo si izvršil, a jutri dobiš drugo!« Oba sta odšla v kočo. Drugo delo si je izmislila čarovnica.

»Bova videla, če naredi iz onega klanca ravno belo cesto, ob njej cvetoč travnik in sredi njega zeleno jezero z zlatimi ribicami!«

In res, drugo jutro ga pelje čarovnica h klancu, mu da leseno motiko ter mu naloži delo. Grofic gre takoj na delo; zamahne z leseno motiko, da bi izkopal prvi grm, ko se mu motika zdrobi v drobne kosce. Žalosten sede ter bridko zajoče.

Čarovnikova hči mu zopet prinese južino. »Čemu pa jočeš, bratec moj?« ga vpraša sočutno. »Kaj bi ne jokal? Naloženo mi je drugo delo, a lesena motika se mi je pri prvem zamahu zdrobila.« »Nič ne joči, ti bom že jaz pomagala! Pojužinaj to, potem lezi in zaspi; ko se zbudiš, pojdi domov in povej, da si delo končal! Vse drugo bom že jaz sama naredila!« Grofic je pojužinal, legel ter zaspal. Medtem pa so zopet nevidne roke zgrabile grmovje ter ga izruvale iz zemlje kot travico, kamenje je zletelo v klanec, roba ste se od obeh strani zasipala v ravno in belo cesto in ob njej se je zravnal zelen travnik s cvetlicami. S planin je pritekel v dolino bister potoček ter jo spremenil v zeleno jezero in bistre postrvi so se poganjale nad vodo za mušicami. Po beli cesti pa so drdrale krasne kočije.

Šele v mraku se je grofic zbudil. Svojim očem kar ni mogel verjeti, tako lepa je bila ta pokrajina! Ves vesel je tekel proti koči ter povedal čarovniku, da je tudi drugo delo že končano. To pa je oba čarovnika močno razjezilo; sedla sta na oblak ter odplavala k njeni materi, veliki čarovnici devete dežele. Čarovnik ji je potožil: »Tam v daljni prvi deželi sera ugrabil mladega grofica, ki sva ga hotela umoriti, a najina hči tega ni pustila. Za kazen sva mu naložila dvoje težkih del, a je oboje izvršil, prav za prav ju je izvršila najina hči. Sedaj pa želiva, da bi si ti, ki si najpametnejša izmed vseh čarovnic, izmislila tretje delo, katerega ne bi mogla izvršiti!«

Starka se je zravnala in odločila: »Na visokem gorovju naj postavi grad in okoli njega naj bo rdeče jezero. Za vajin obisk pa naj iz trdnjavskih stolpov in okopov streljajo s topovi! To je zelo težka naloga.« Lepo sta se ji zahvalila za nasvet, sedla na oblak ter odplula domov. Drugo jutro sta bila že zarana na nogah. Poklicala sta grofica: »Dvoje del si že izpolnil, a da se rešiš smrti, moraš danes dokončati še tretje! Na onile gori, prav na vrhu, postavi trdnjavo, okoli obzidja naj valovi rdeče jezero in, ko se midva zvečer pripeljeva, da si ogledava grad, tedaj morajo iz trdnjave s topovi tako streljati, da še blizu ne bova mogla!«

Grofic gre zaskrbljen naravnost proti gori, ko ga dohiti čarovnikova hči: »Vse sem slišala. To je izredno težka in nevarna naloga. Zato me dobro poslušaj, da ne boš česa napačno napravil! Na vrhu gore izkopi ji najprej jamico, nato mi odsekaj glavo ter jo postavi vanjo; kri se bo spremenila v rdeče jezero. Nato odsekaj še palce in ostale prste na nogah in rokah ter jih razpostavi naokrog; to bodo trd-njavski stolpi in topovi. — Ko bosta pa oče in mati od¬šla, zopet sestavi vse razsekane ude in jaz bom znova cela in zdrava!« In res, takoj sta odšla na goro, kjer je grofic naredil vse, kakor mu je bila naročila. Vse je šlo po sreči!

Proti večeru pa se je po beli cesti pripeljala kočija; vkljub oblakom prahu je grofic spoznal oba čarovnika in tedaj je zapovedal streljati. Grmelo in pokalo je tako silno, da čarovnika nista mogla niti blizu! In zopet sta se jezna odpeljala.

Grofic pa je zbral topove in vojake, se dotaknil gradu in zopet je bila pred njim živa in zdrava čarovnikova hči. Podala sta si roke ter z gore odšla srečna domov. V sobi pa je čarovnik velel grofiču: »Namenjena ti je bila smrt, a na hčerino prošnjo sva toliko popustila, da si moral izvršiti troje del, ki sta jih oba skupaj tudi dokončala. Nocoj pa morata ležati v teh dveh posteljah in vso noč morata govoriti: ti, hči: grofic, grofic, grofic, a ti, grofic: hči, hči, hči!« Tudi to sta obljubila.

Zvečer je padla trda tema in tedaj ju je pustil sama ter odšel nekam na podstrešje, ker sta slišala njegove stopinje nad seboj.

Tedaj je spregovorila hči: »Zdi se mi, da je nocojšnja noč zadnja za naju v tej koči. Ali slutiš, zakaj morava nocoj ležati tu ter vso noč govoriti? Bojita se, da bi jima pobegnila. Na pod¬strešju pa sta za naju gotovo pripravila zopet kaj slabega in hudobnega. Da pa bova lahko utekla, takoj na delo!« Peljala ga je k postelji, dvignila vzglavje ter mu velela:

»Dihni tja in reci: hči, hči, hči!« Grofic je takoj storil in dih je že venomer govoril. Nato je še ona dihnila pod njegovo vzglavje in rekla: grofic. In oba diha sta zaregljala pesem. Ona pa je poiskala dva para čarovniških škornjev; nataknila sta si jih ter tiho zlezla skozi okno. Zunaj sta že stopala in delala korake, dolge kot dve mizi skupaj.

Ponoči pa sta čarovnika odšla na podstrešje ter poslušala regljanje: »Grofič, hči, grofič, hči...« Tedaj je čarovnik pritisnil na skriven vzvod, deske so zaškripale, v sobi je votlo zabobnelo, skozi špranjo se je pokadil prah in velikansko rezilo je prerezalo obe postelji čez sredino. Zadovoljna sta legla spat.

Ko zjutraj čarovnica odpre vrata sobe, kjer sta ležala njena hči in grofič, na ves glas zakriči: »Stari, ti lenoba, ki tako dolgo ležiš, pridi sem in poglej, kako sta nama ptička ušla! Le hitro na noge in za njima, da nama ne uideta! Pripeljati ju moraš živa ali mrtva!« Čarovnik si je nataknil čarovne škornje, enkrat stopil in že je bil sredi dvorišča pred kočo... Hodil je in stopal po poti, po cesti, skozi gozd ...

Grofič in čarovnikova hči pa sta medtem bila že zelo daleč. Utrujena sta sedela ob cesti na nekem hribčku, da se oddahneta. Kar zapazita na cesti čarovnika, ki se z velikanskimi koraki naglo bliža. »Ob cesti sva, to je dobro! Jaz bom kapelica, ti slikar, vse drugo pa delaj po svoji pameti!« mu je velela.

Čarovnik jo maha bolj po zraku kot po zemlji. Ko pride iz gozda, zagleda belo kapelico in slikarja, ki jo slika. Tam se ustavi: »Dobro jutro, slikar! Ali si videl nekega fanta in dekle, ki sta šla tod po cesti?« »Že vse jutro tukaj slikam, a doslej nisem videl še nikogar!« Čarovnik se jezen vrne proti domu:

»Pa tako pot sem prehodil zaman! Ta vragova sploh tod nista hodila!« Starka ga je pa že pričakovala in rentačila, češ da je za nič. »Kar tiho mi bodi, stara! Zakaj pa sama nisi šla? Kako pa naj bi ju pripeljal, če ju še videl nisem?« »Si li koga srečal ali vsaj videl na poti?« ga preskuša starka. »Srečal ne, pač pa sem ob cesti videl belo kapelico, ki jo je slikal neki slikar. Ta mi je tudi povedal, da tam mimo ni šel nihče!« »Saj sem rekla, da si za nič! Oni slikar je bil grofič, kapelica pa najina hči. Če bi bil kapelici oddrobil le malo ometa, pa bi imel oba. Kar pojdi za njima in ju pripelji!« mu veli čarovnica. Čarovnik uboga in si takoj natakne škornje, s katerimi prestopi dolžino sedmih miz naenkrat. In tako jo zopet maha po cesti in po poljih za beguncema. Za ovinkom stopi iz gozda in ostrmi: kapelice in slikarja ni bilo nikjer. Torej je imela njegova stara res prav!

Jezen teče po cesti skozi gozd, ko prisopiha do potoka. Ob njem se oddahne. Kar zagleda ribiča, ki s trnkom lovi ribe. Ribič potrpežljivo čaka in čaka, kdaj bo kakšna riba prijela za črva na trnku. Čarovnik gre bliže, ga pozdravi in vpraša: »Imaš kaj sreče?« »Malo, je prevelika vročina. V deževnem času rajši prijemajo, ko je voda kalna in ribiča ne opazijo. Že vidim, da danes z ribo ne bo nič!« »Tako, tako. Pravkar sem se spomnil: ali nisi morda videl iti tod mimo nekega fanta in dekle?« »Sem že precej časa tu, pa nisem nikogar videl!« zatrdi ribič. Čarovnik se vrne ves utrujen od dolge poti in neznosne vročine domov. Hotel je leči in se malo odpočiti. Starka pa ga je nahrulila: »No, ali si že doma in zopet kar sam? Koga si pa zdaj videl ali srečal?« »Srečal nisem nikogar, pač pa sem videl nekega ribiča!«

»Saj sem že rekla, da nisi za nič! To bi bil pa lahko že vedel, da je bil oni ribič naš grofič in riba v vodi najina hči. Če bi se bil dotaknil ribiča, bi imel oba, tako pa nimaš nič! Povrhu sta že tako daleč, da ju niti več ne dohitiš. Že vidim, da moram sama za njima!« Ko je čarovnik odšel, se je ribič naglo pripognil ter izpod kamna izvlekel zlato ribico, ki se je takoj izpremenila v čarovničino hči in dejala:

»Zdaj pa proti morju! Čim prej bova na morju, tem bolje bo za naju, ker sedaj bo gotovo pridivjala za nama mati; na morju pa preneha njena moč.« Ko je čarovnik odšel, se je ribič naglo pripognil ter izpod kamna izvlekel zlato ribico, ki se je takoj izpremenila v čarovničino hči in dejala: Sonce je že zahajalo, ko sta ugledala lesketajoče se morje. Postala sta na bližnjem hribu ter občudovala pre¬krasen sončni zahod.

Kar opazita na cesti oblak prahu, ki se je večal in večal; bližala se je čarovnica! Tedaj je hči pograbila grofica za roko ter ga potegnila za seboj do morja. »Vrzi svoj škorenj v morje!« mu je še velela. Grofic ga brž sezuje ter ga vrže v morje; škorenj se veča in veča ter postane čoln. Žesta v njem, grofic ga z nogo odrine, hči pa potegne iz las zlat glavnik, ga pomoči v morje in na mah je nastal vihar. Veliki valovi so se valili proti obali, ko prihiti na obrežje čarovnica. Kakor dve streli se zabliskajo njene oči. Obstane kot okamenela. »Vajina sreča, da sta mi zbežala na morje, sicer bi vaju takoj raztrgala na drobne kosce! Tako pa sedaj pojdita, kamor hočeta! Tole pa imej za doto, ko se boš poročila!« reče hčeri in vrže v morje škatlo. Nato se čarov¬nica vrne domov.

Hči je ujela škatlo. Sicer ni vedela, kaj je v njej, a nekoč ji bo ta škatla najbrž še dobro služila. Končno sta bila na varnem in rešena! Čoln ju je nosil po morju proti njegovemu domu, v prvo deželo... Na drugi obali se je čarovničina hči skopala in v tem trenutku zgubila vso čarovniško moč. Odprla je materino škatlo; v njej so bile tri prekrasne obleke. Oblekla se je v prvo. Bila je kot modra mesečina. Na hribu je stal grad in tja ju je vodila bela pot: preko mostiča na grajsko dvorišče, po okrašenih stopnicah v grajsko dvorano, kjer ju je z velikim veseljem objel stari grof, grofičev oče. čez teden dni je stari grof priredil velik lov in po lovu grajsko veselico, na kateri je predstavil sinovo nevestico, ki je bila oblekla drugo obleko. Bila je kot zvezdnato nebo. Čez teden dni pa je rog poklical grofove sosede k njuni poroki. Tedaj pa je oblekla tretjo obleko. Bila je kot zlato sonce. V lase si je zataknila zlat glavnik, ves posut z dragulji. Mlada grofica in grofic sta odslej živela srečno na do¬mačem gradu in le kdaj pa kdaj sta se spomnila devete dežele in njunih čarovnikov.