Čarovnica (Slovenski narod)
| Čarovnica. T. |
| |||||||||||||
»Alenka, še enkrat ti svetujem, da me poslušaš!« je dejal stari jezuit, pater Filip mlademu, komaj razcvetelemu dekletu.
»Gospod, ne smem, greh bi bilo! Pustite mene, ubogo siroto!«
»Bodi moja, ali pa se boš kesala!« je siknit jezuit in upiral svoje vroče, poželjive oči v dražestno Alenko. Prestrašena je stopila par korakov nazaj in, ko se ji je približal tiho, po mačje, ga je pahnila od sebe, da je odletel v zid.
»Neumnica!« je zarenčal. »To ti naj bo žal! Ti ne veš, kako daleč sega moja roka!«
Tresoča se na vseh udih je zbežala Alenka iz samostanske pristave domov. Dolgo časa je trepetala v strahu in vsa zbegana pričakovala, kaj ji stori pater Filip v maščevanje.
Pater Filip je bil sicer tako pobožen svetnik, da se je morala čuditi, kako ji je mogel govoriti tolikokrat in tako nesramne besede. Vsi so vedeli, da hodi vsak petek k obhajilu in da je prebral sveto pismo najmanj tridesetkrat! Naenkrat pa je počil glas, da je jezuit Filip odpotoval iz samostana nekam daleč. Globoko si je oddahnila Alenka.
Ni pa še pretekel dober mesec, ko so prišli ponjo rabljevi hlapci in jo vlekli s seboj v zapor, in sicer zato, »ker je čarovnica«.
Alenka je od predic že mnogo slišala, kako neusmiljeno ravnajo »sodniki« z ženskami, ki so ovadene za »copernice«. Katera je, prisiljena po groznih mukah, priznala, da je copernica, tisto so sežgali; katera pa ni hotela priznati, tisto so mučili do smrti. Od strahu vsa omamljena, se je stiskala v vlažnem kotu globoke kleti in kleče molila s trepetajočimi ustnami za rešitev.
Opolnoči so se odprla vrata njene ječe.
Tiho, kakor divja zver, se je približala Alenki temna ppšast in odkrila zagrnjeno glavo.
»Pater Filip!« je zaječala Alenka in stegnila sklenjene roke pred sebe.
»Revica moja, pričel sem te rešit!« ji je dejal sladko in ji položil roko na bujno ramo. »Ti ne veš, kako te imam rad!« Njegov glas je čudno odmeval od črnih zidin.
»Proč od mene, črna pošast!« je kriknilo dekle in se vzdignilo na noge.
»Ali te ni škoda, Alenka?« je dejal jezuit. Pazil je, da ne bi izdajal glas njegove silne razburjenosti, gledal pa je v tla in le včasih ošinil deklico s pogledom, da ji je pretresal mraz njeno deviško telo. »Ali te ni škoda? Če hočeš biti moja, te rešim ječe in smrti! Še je čas! Zunaj stoji vojščak, ki hodi k meni k spovedi in mi je vdan. Bodi pametna! Če pa nočeš biti moja, bodo v par trenutkih rabelj in hlapci trgali tvoje lepe ude! Hočeš?«
»Nočem! Rajša umrjem,« je zaječala Alenka.
Jesni! je zaškripal z zobmi in odšel tako oprezno in tiho, kakor je prej prišel.
Nekaj trenutkov poznejeje stala Alenka pred sodniki. Okrog črno pregrnjene mize so sedeli sodniki, pisar, uradni sel, dva porotnika in sodni sluga. Ognjena svetilka je le medlo razsvetljevala ozek prostor; zadaj je bilo nakcpičenih več čudnih orodij. Na mizi pred pisarjem je bila ura s penkom, zvonec in raspelo. Zidovi so bili stašno debeli, vsi črni od svetilk in plamenic. Vrata is hrastovine in železa so zadrževala vsak glas. Alenka se je tresla na vsem životu; še bolj pa bi jo bilo groza, ako bi bila vedela, da je eden izmed preoblečenih porotnikov — jezuit Filip.
Sodnik je pozvonil in vsi so se vzdignili za mizo.
»Alenka,« je izpregovoril sodnik, »znano ti je, da si zaprta zaradi čarovništva. Pripoznaj, kako si se dala satanu zapeljati in kaj si vse doprinesla slabega! Povej nam vse, da rešiš svojo dušo večnega pogubljenja in da se vrneš v zvezo, ki si jo sklenila z Jezusom Krstusom!«
»Saj nisem nič naredila, gospod sodnik!«
»Nikar se ne laži! V tvojem nedriju so našli bel listek z vsakovrstnimi križi in prah, ki je bil bel, rdeč in črn.«
»O vsem tem ne vem nič,« se je začudila Alenka.
»Tiho, nesrečnica! Pri tebi doma so našli tri lonce s kuhanimi zelišči, vmes pa veliko pisano kroto, ki je odprla gobec in potlej izginila. Nihče ne more misliti, da bi bila ti nedolžna. Ako nočeš priznati, da si čarovnica, te bomo mučili. Smiliš se nam, ker si se dala še tako mlada zapeljati hudiču v njegove peklenske zanke. Bodi odkritosrčna! Nikar ne zaupaj satanu, ki ti morda šepeta na uho, da lahko vse zatajiš in ti bo že pomagal on sam. Torej, ali si bila dolgo čarovnica?«
»Nikdar nisem bila kaj takega.«
Sodnik je zopet zazvonil. Skozi majhna vrata je prišel rabelj in deset njegovih pomagačev.
»Nespamatna deklica,« ji je zagrozil sodnik, »ker trdovratno tajiš, te prepuščam rablju, da se te loti z vijaki in lestvami, z vrvmi in ognjem, kakor se zazdi meni prav v tem krvavem vprašanju. Mojster Martin! Ta svojeglavna deklica noče priznati, da občuje s hudičem. Vrši svojo dolžnost!«
»Alenka,« jo je nagovoril rabelj Martin s hripavim glasom, »priznalo jih je že mnogo. Z božjo pomočjo že spoznamo, ali si res čista ali si v zvezi s hudičem.«
Hlapci so prir nili mučilni stol prpravili vijake za palce in razvozlavali vrvi nalašč z mnogim šundrom. Vsa bleda je gledala Alenka te grozovite priprave. V svesti si je bila, da je nedolžna.
Zgrabila sta jo dva hlapca in ji snela verige in vrhno obleko. Še enkrat jo je opomnil sodnik, naj pripozna svoje hudobije, ker je že skrajni čas za to.
»Jaz sem nedolžna!« je odgovorila mirno.
Zdaj jo je popadel rabelj za roko in jo vlekel k mizi, kjer je ležalo raznotero mučilno orodje, razložil ji je, kaj bo vse delal z njo, ako noče pripoznati.
»Kako naj rečem, da sem storila to, kar nisem!« je vzdihnila.
Hlapci so ji slekli še drugo obleko in ji predpasali bel predpasnik. Potem so jo vlekli v stran, jo siloma posadili na stol, ki je bil ves obit s špičastimi žeblji. Navzle hudim bolečinam je zatrjevala, da je nedolžna. Privezali so ji roke na naslonjalo in ji zavezali oči.
»Nastavite ji palčnike!« je zaukazal sodnik.
Mojster in hlapci so ji jeli stiskati palce v vijakih. Alenka je molče trpela grozne muke. Rabelj je mignil hlapcu, da jo je udaril z bičem po hrbtu. Alenka se je stresla, ker z zavezanimi očmi ni mogla pričakovati udarca. Toda nobene tožbe, nobenega vzdiha ni bilo iz njenih ust, in vsi rabljevi opomini so bili zastonj. Jeli so jo bičati. Vse zastonj. Kri ji je lila iz več ran. Odnesli so jo z ostrega stola in ji namazali mučeno truplo z mazili.
»To je šele začetek!« je dejal sodnik. »To so igrače! Nastavite ji zopet palčnike!«
Zopet so ji stisnili palce v vijake in jih s ključi navijali vedno huje, da je brizgala nedolžnemu dekletu kri izza nohtov. Tedaj jo zajokala v strašnih mukah in rotila sodnike, naj ji prizaneso in da ni čarovnica!«
Sodnik je ukazal, naj zopet odvijejo vijake, ker se je bal, da ne bi Alenka prehitro omedlela od groznih bolečin. Velel je pisarju, naj moli molitev, ki je običajna pri mučenju čarovnic. Vsi so pobožno molili, najbolj pobožno pa stari jezuit pater Filip.
»Nategnite ji vrvi!« je zapovedal sodnik.
Vrvi so bile izdelane tako, da so se ozko ovile okoli roke ali noge in so globoko zarezale v zamodrelo premrlo meso. Na vsakem koncu je vlekel drug hlapec, tako da je žagala vrv semintja po krvavem mesu. To je bila druga stopnja muk.
Alenka je strašno zavpila.
»Milost! Milost! Oh, kaj naj izpovem! Ljubi, ljubi Bog, navdihni mi pravo misel! Oh! Oh! Usmilite se me vendar! Vse vam povem, kar vem! Gospod sodnik, zapovejte mojstru, naj neha! Tega ne morem več prenašati! Oh!«
Prenehali so z mukami. Toda Alenka ni priznala ničesar.
»Na lestvo!« je zaukazal sodnik.
Privezali so jo na lestvo, ki je bila napravljena tako, da se je dala raztezati. Ob tem se je raztezalo tudi privezano truplo, raztezale so se mišice in kite in pokali so členi v vseh udih.
»Oh, pomagajte mi!« je kriknila v neznosnih bolečinah in omedlela.
»To je spanje čarovnic,« je dejal jezuit.
Mojster jo je odvezal. Hlapci so prinesli kadila in žvepla in jo kadili, dokler se ni zdramila.
lznova jo je opomnil sodnik, naj prizna, da je čarovnica in da občuje s hudičem.
In zdaj, napol mrtva, je priznala Alenka vse »prostovoljno« in sodnik je vse lepo vestno narekaval pisarju za protokol. Ko je nekoliko okrevala, so jo sežgali na grmadi.
»Neumnica!« je mrmral jezuit, ko je gorelo njeno mlado truplo v plamenu. »Zakaj si bila tako svojeglavna! Skoraj bi se mi zdelo škoda tvojega lepega telesa, če bi ne bilo še — toliko drugih.«