Čarovnica (Lojze Zupanc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čarovnica
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




ČAROVNICA


Gradaški graščak je imel lepo hčerko. Po vsej Beli Krajini je iskal zanjo ženina, toda nihče ni hotel grajske deklice za ženo, četudi je bila bogata in bi z njo priženil grad in devet vasi tlačanov. Po vsej deželi — od Gorjancev do Kolpe — so si ljudje pripovedovali, da je gradaškega graščaka hči — čarovnica ...

Tisti čas je v Gradacu ob Lahinji živel brodar. Bil je mlad ko jutro, lep ko sonce, reven pa ko vsi brodarji. K njemu se je torej namahnil graščak in mu ponudil hčerko za ženo, rekoč:


»Reven si, a mlad,

kar ne more biti vsak;

če hočeš biti še bogat,

mi hčerko vzemi za ženó,

boš v gradu živel z njo ...«


Brodar pa se je zasmejal in odgovoril ošabnemu graščaku:


»Ohej, gospod, zakaj pa ne,

saj vaša hči je res dekle,

ki ima pod palcem peneze.

Bo moja žena tisti dan,

ko jaz do smrti bom zaspan!«


Graščak pa se je razjadil, poklical grajske hlapce in jim velel, naj mladega brodarja ujamejo in zapro v grajsko klet.

Kakor je naročil, tako so storili! Zvezali so brodarja in ga vrgli v grajski stolp v temno ječo. Toda ponoči je vstal vihar in raztreščil vrata grajske kleti. Mladec jo je jadrno odkuril proti domačiji, spotoma pa pel viharju hvalo, ker ga je otel; ni še zapustil grajskega dvorišča, ko je na lipi, ki je rastla pokraj gradu, zagledal trop čarovnic. Jezdile so dolgo metlo in vabile grajsko hčer na zbor:


»Ho, ho, hi, hi,

le vstani grajska hči,

na Klek se nam mudi,

ho, ho, hi, hi!


Ho, ho, hi, hi,

kdor veselo ima in mlado kri,

za nami lahko prileti,

ho, ho, hi, hi ...«


Komaj so zapele, že se je odprlo okno in grajska hči je jezdila metlo ter s čarovnicami odjezdila v temo.

Brodar pa je pohitel domov, pograbil veslo, ga zajezdil in zapel:


»Ho, ho, hi, hi,

jaz imam mlado kri;

na Klek me veslo nesi,

ho, ho, hi, hi!«


Komaj je spregovoril, že se je zgodilo, kar so pele čarovnice, ki niso vedele, da jih posluša živa duša. Veter je zapihal močneje, se uprl v veslo in odnesel mladega brodarja na Klek.

Tamkaj se je brodar prihulil pod drevo in prisluhnil razgovoru čarovnic. Od groze so se mu lasje ježili, ko je slišal, kaj čarovnice pojo in kako se spreminjajo v mačke, miši, sove, žabe in krastače. Ko je prišla vrsta na grajsko hčer, so ji čarovnice:


»To dobro je, to smešno je,

da živa duša še ne ve,

da v žabo se izpremeniš,

kadar na grbo —

z bičem jih dobiš ...«


Toda še pred zoro so bile čarovnice izginile na metlah, kakor so bile prišle.

»Oho, tako se torej streže tej stvari!« se je zasmejal brodar, zlezel iz skrivališča, zajezdil veslo in zapel čarabno pesem ter hitro kakor veter pohitel domov.

Ko je drugo jutro graščak opazil, da je brodar izginil iz ječe, je grajske hlapce poslal ponj. Prignali so ga ponovno v grad. Tamkaj pa se je brodar pričel prenevedati:

»Ohej, gospod, prav rad bom hčerko vzel za ženo, samo dovoli mi, da grem še prej v hlev pogledat, koliko repov bom imel ...«

Odšel je v hlev in pograbil tamkaj konjski bič ter se z njim povrnil pred graščaka in pred vsiljeno nevesto. Oplazil je z bičem deklino po hrbtišču in zapel:


»To dobro je, to smešno je,

da ena duša le še ve,

da v žabo ti se spremeniš,

kadar na grbo —

z bičem jih dobiš!«


Še isti trenutek se je čarovnica spremenila v žabo. Žaloatno je zakvakala in izginila iz gradu.

Ko je ošabni graščak videl kako in kaj, je od žalosti umrl. Mladi brodar pa je ostal v gradu. Imel je vsega na pretek in še malo povrhu!

Kadar se dandanes v Lahinji pod zidovjem starega gradaškega gradu oglasijo žabe, si Belokrajinci pomenkujejo in drug drugega dražijo:


»Hoj, li slišiš žabji rega-kvak?

Le vrzi v vodo vabo!

Če ujameš najstarejšo žabo,

se spremenila bo v grajsko babo!

Pa boš postal graščak —

če le ni vrag ...«