Čarobna piščalka in meč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O deklici, ki je šla po luč Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
Čarobna piščalka in meč
Tone Ljubič
Čudežna lanena bilka
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Čarobna piščalka in meč


Janezek je že sedmo leto služil graščaku za malega pa¬stirja. Ko se je- sedmo leto -bližalo h kraju, je dobil od doma sporočilo, da mati umirajo in naj pride nemudoma domov, ker si ga mati močno želi še enkrat videti. Stopil je zato h gospodu in ga poprosil za sedemletno plačilo- ter odhodnico. Graščak ga ni pustil oditi. -Rekel mu je: >xNe pustim te sedaj, ko je stari pastir ravno obolel. Če uideš, pa ostaneš brez plačila!« Bridke so- bile te besede za Janeza, a materi je hotel izpolniti zadnjo željo-, zato je sklenil oditi brez plačila. Družina ga je nagovarjala, naj tega nikar ne stori, da bo v gozdu zašel in ga bodo raztrgale zveri. Toda ni se dal pregovoriti in je odhajal. Še prej se je šel posloviti od starega pastirja in grajskega stražarja, ki sta bila z njim najbolj prijazna. Stari pastir mu je ob odhodu dal svojo piščalko in mu povedal: »Če boš kdaj v sili, trikrat zapišči na to piščal, prileteli bodo črni vrani gavrani in ti pomagali.« Janez se je lepo zahvalil in stopil še v stolp k stražarju. Ta mu je dal svoj -meč z naročilom: »Kadar boš z njim trikrat potrkal ob tla, ti postane po¬slušen in 'bo vse posekal« Tega daru je bil še bolj vesel in se je odpravil iz gradu. Ko se je že začelo večeriti, je 'zapazil drugi grad. Mislil je, da bo tam prosil za prenočišče. Že pred gradom pa je prišel do zanikrne kolibe iz lubja. Iz radovednosti si jo je hotel ogledati. V njej je naletel na graščaka tistega gradu, ki se je ravno odpravljal leč na slamnato ležišče. Janezu se je to kaj čudno videlo in je povprašal: »Kako .to, da boste tukaj prenočevali, saj imate v gradu gotovo lepše sobe in.mehkejše postelje!« Graščak je zatarnal: »0, seveda so v gradu lepe sobe, a v njih gospodarijo-peklenščki in raztrgajo vsakogar, ki ostane v gradu čez noč. Če bi se našel kdo, ki bi ostal živ ondi do jutra, bi bil grad rešen in jaz mu obljubim tri torbe zlatnikov.« »Če ni nič hujšega,« je rekel Janezek, »potlej mi le dajte ključe, grem jaz čez noč v grad.« Graščak ga je pregovarjal, a fant je vztrajal in res odšel v grad. Najprej si je v grajski kuhinji skuhal večerjo, da se je dodobra podprl, nato pa je poiskal najmehkejšo postelj in sladko zaspal. Piščalko je vtaknil pod zglavje, meč ob posteljo. Ko je odbila enajsta ura, ga je zibudil močan, piš, ki ga je skoraj odnesel s postelje. Na sredo sobe je stopil vražji poglavar. Velik je bil, da je segel do stropa in ognjen jezik mu je mahal skoraj do pasa. Zadri se je na Janezka: »Crv, kako si upaš prebivati v mojem gradu?« * Zavrtel se je na peti in trikrat zapiskal na prste, pa se je pridremjala čez vrata truma peklenščkov, ki so hoteli zgra¬biti fanta in ga raztrgati. Janezek je bil urnejši, segel je po čudežni piščalki in nanjo trikrat zapiskal. V hipu Je planilo skozi vsa okna polno črnih vranov gavranov, ki so se zadrevili v hudobce ter jih neusmiljeno trgali in kljuvali, da so začeli grozno tuliti in se prevračati. Ta čas je Janezek že imel v rokah čudežni 'meč in je z njim trikrat potrkal ob tla. Kot na ukaz je meč začel udrihati po vražjih bučah in koder je .priletelo. Toliko časa je sekal^ da je vse peklenščke posekal. Nato se je Janezek oddahnil in spet zaspal do juitra, ko je prišel v grad graščak, misleč, da od fanta ne bo niti lasu več. Zelo se je začudil, ko ga je našel zdravega in nasmejanega. Vesel mu je rekel: »Rešil si mi grad, zato na obetane tri torbe zlatnikov. Ce hočeš, pa ostani pri meni in bova skupaj gospodarila.« Janezek mu je odvrnil, da mora hitro domu, se zahvalil za denarje in nemudoma odšel iz gradu. Ko je stopal po gozdu, je naletel na poglavarja razbojni¬kov, ki je zakričal: »Denar sem, ali pa te ubijem!« To se je tako hitro zgodilo, da Janezek ni mogel seči v žep po piščalko, zato mu je podal vse tri torbe zlatnikov in mirno rekel: »Naj iti teknejo v božjem imenu. Vendar, bodi tako pri¬jazen in preštejva denarje, da bom vsaj vedel, koliko sem zaslužil.« Razbojnik se je nasmehnil in ugodil. Ko je stresal zlate, da bi jih štela, je Janezek že imel v rokah piščalko in je nanjo* trikrat zapiskal. Brž so privršeli črni vrani gavrani in so razkljuvali razbojnika. Čudežni meč pa ga je razsekal na drobne kosce. Fant Je potem zajahal razbojnikovega konja in odšel dalje. Konj ga je nesel po poti, ki je je bil vajen, to je naravnost k razbojniškemu gradu, ki je bil pod zemljo. Vanj se je šlo skozi vrata, skrita sredi neke skalne grmade. Ko sta prišla do tistih vrat, je fant razjahal in vstopil v podzemni grad. Vrafta so se za njim sama zaprla. No, oh se tega ni ustrašil in Je šel naprej. Prišel je do jokajoče kraljične. Ona mu je povedala, da so jo ujeli razbojniki in da so sedaj šli še po kralja, njenega očeta, da ju skupno umore. Janezek jo je potolažil: »Nič ne jokaj, jaz bom rešil tebe in tvojega očeta.« Sedel je na klopčico zraved nje in čakal razbojnike. Ker jih dolgo časa ni bilo, je stopil malo pogledat po ostalih sobah. V dvanajsti sobi Je našel na polici majhno škatlico, na kateri je bilo napisano: Kdor se namaže s tem mazilom, takoj ozdravi; še mrlič oživi, če ga namažeš s tem. Janezek si je mislil: »To mi bo še prav prišlo,« in Je spravil škatlico v žep ter se vrnil h kraljični. 2.e eno sobo pred je čutil, da je prišel prepozno. Razbojniki so medtem že prišli in ubili kralja in kraljično. Nemudoma je Janezek zapiskal na piščalko in po¬trkal z mečem. Spet so prileteli črni vrani gavrani in. se zaleteli med razbojnike, meč pa jih je posekal kar na mah. Janezek je potem namazal s tistim mazilom kraljevo in kra¬ljičino truplom V trenutku sta oba oživela in se rešitelju lepo zahvalila. KraljiSna ga je prijela kar pod roko, kralj pa ga je potrepljal po rami in mu rekel: »Svojo hčer ti dam za ženo in pol kraljestva.« Janez je bil s tem zadovoljen, le poprej je moral še do¬mov ozdraviti bolno mater, zalto mu je kralj posodil svojo zlato kočijo, s katero se je fant hitro odpeljal proti domu. Kako čudno so gledali domači, ko se je pred hišo ustavila v četver' vprežena zlata kočija. Še bolj čudno pa je bilo, da je iz nje skočil Janezek. Hitro je stopil k bolni materi, ki je bila še komaj živa. Namazal jo je s čudodelnim mazilom, pa je v hipu skočila iz bolniške -postelje zdravejša kot kdaj prej. Potem so vsi trije, mati, oče in Janez, sedli v zlato kočijo ter se odpeljali v kraljevi grad, kjer je bilo čez tri dni ženi-tovanje, kakršnega še nikoli prej ni bilo in ga nikoli več ne bo. Janezek in kraljična sta se vzela in vsi so bili veseli. Na gostiji sem bil tudi jaz in vam povem: krofov je bilo toliko-, da bi jih s tremi štekljači ne odpeljal, štrukeljcev in pečenja pa še več. Vina se je spilo, da so trije svatovci utonili v tistem vinu, ki so ga po nerodnosti polili, jaz sem se pa komaj rešil.