Čarobna piščal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V revni kolibi med gozdovi je živela uboga vdova. Imela je sina in ga je zelo ljubila, saj ji je od vse družine ostal le on. Hudo se je bala, da izgubi še njega. Bil je lep deček, krepak in pogumen. »Ne hodi predaleč,« ga je svarila, vselej ko je odhajal na lov, »in glej predvsem, da ne zaideš onstran planin!« Žena je dobro vedela, da je onstran planin veliko mesto, in če kdo zaide tja, ne najde nikjer drugje več ne miru ne počitka. Nekoč ga je zmamila radovednost, da bi si le ogledal, kaj je pravzaprav onstran planin. Ves dan je hodil ir. hodil ter naposled prišel v mesto, v tako veliko in lepe mesto, da bi bil najrajši kar tam ostal. Povsod so se dvigale visoke in lepe hiše, stene so imele prevlečene z lepo pre¬pletenim trsjem, po sredini mesta je med vrstami visokega drevja tekla reka, okrog in okrog pa so se širila v nedoglec bogata žitna polja in nepregledni nasadi tobaka. Prav nerad se je vrnil deček v revno kolibo k mater in dokaj dni je doma presanjaril tih in potrt. Mati ga je večkrat zasačila, ko je stal na pragu in nepremično strme proti planinam. Takoj ji je bilo jasno, da je sin vide veliko mesto in hrepeni po njem. In res ji je nekega dne rekel: »Videl sem deželo, onstran gora, mati, in rad bi se vrnil tja. Če mi boš branila, me bo konec.« Žena je premišljevala, kaj naj stori, da bi njenega mladega in še nerodnega sina v mestu lepo sprejeli. Želela je, da bi našel tam srečo. Naposled ji je prišlo nekaj na misel. »Pojdi v gozd, sinko,« mu je rekla, »in prinesi mi veliko ptic.« Deček je šel v gozd, in mati se je brž spravila na delo. Napravila mu je mehak suknjič iz jelovine, hlače, ozaljšane z resicami in visoke mokasine, okrašene s slikami ptic, rib in kač. Obleko je dopolnil še širok turban. Upala je, da bo tako oblečeni fant napravil tudi v mestu dober vtis. Naposled je z veliko skrbnostjo izvrtala še puranovo kost in napravila iz nje piščalko. Po nekaj urah se je sin vrnil. Z velikim veseljem je pobiral ptice iz gnezd in je bil že ves vznemirjen in navdušen zaradi skorajšnjega odhoda. Mati mu je rekla, naj si obleče novo obleko. V njej pa je bil tako lep in čeden, da so ga občudovale celo ptice in mu sedale na klobuk. »Zdaj pa zapiskaj še na piščal,« mu je rekla mati. Poskušal je. Melodija, ki je prihajala iz piščali, je bila tako ljubka, vesela in prijetna, da bi ga bil vsakdo strme poslušal. Dobro pripravljen na vse se je poslovil od matere in se je odpravil v veliko mesto iskat srečo. Z igranjem na piščalko se je v.mestu kmalu vsem prikupil. Ko je zapiskal, so zažvrgolele z njim ptice in so dekleta zaplesala, še rastline in žitno klasje se je ob njegovi pesmi priklanjalo in zibalo v taktu. Razširil se je celo glas, da se je v čudovitega tujca s pticami na klobuku zaljubila sama poglavarjeva hči, za katero so se zaman potegovali odlični vojščaki. Med zavrnjenimi snubci je bil tudi Beli zajec; ta se je širokoustil, da bi zaigral, ko bi hotel, še mnogo lepše ko ta pritepenec, ki se je priklatil kdo ve od kod. Slava znamenitega piščalkarja je prišla na uho tudi poglavarju. Fanta je dal poklicati v svoj šotor. Tedaj pa je deček z milino in obzirnostjo, ki gre takemu poglavarju, povabil njega in vojščake na breg reke. Tu je zaigral ob spremljavi ptic najlepše pesmi. Igral je tako lepo, da so celo ribe privihrale na površje in ga začudeno poslušale. Po koncertu pa so se vojščaki s poglavarjem vred zabavali s tem, da so nalovili na kupe rib. »Odslej boš stanoval kar v mojem šotoru, tujec, in me boš razveseljeval s svojo glasbo,« je velel poglavar. Od tistega dne dalje je jedel in pil s poglavarjem in njegovo lepo hčerko. Deklici je tudi kmalu razodel, da jo ljubi. Ko je bil sklican svet vojščakov, je najprej nekaj časa igral, nato je sedel mednje, kadil pipo in sode¬loval v pogovorih o kraljevih zadevah. Neki dan, ko se je v reki kopal, pa se je med grmovjem prikradel naskrivaj Beli zajec in mu odnesel obleko in piščalko. Nato je stekel v svojo kolibo, se oblekel v ukra¬deno obleko in komaj še o pravem času prihitel na posvet. Poglavar je bil slabe volje in se je oziral naokrog ves besen. »Kje je tujec?« je zagodrnjal. »Kaj danes ne bo nič glasbe ?« Tedaj je stopil predenj Beli zajec. »Videl sem ga, poglavar,« je rekel. »Kar brezbrižno je spal, in ko sem ga zbudil, je zamomljal, da se mu danes pač ne ljubi, in je mirno smrčal dalje. Namesto njega vam bom igral odslej jaz in mislim, da se prav nikomur ne bo tožilo več po glasbi tistega pritepenca!« Nastavil je piščalko na ustnice, napel lica in zapiskal. Toda, o groza! Iz piščalke so privreščali tako grozni glasovi, da so ptice zbežale in se poskrile, da so si vojščaki mašili ušesa in je poglavar kar pobesnel. »Spodite mi tega trapastega norca,« je zavpil, »in slecite mu obleko, saj jo je gotovo ukradel!« Vojščaki so izpolnili ukaz in so Belega zajca izgnali. Ves poklapan je moral med psovkami in posmehovanjem vsega prebivalstva oditi čisto gol iz mesta. Medtem je prišel mladenič iz vode in ni našel več ne obleke ne piščali. »Kako naj grem gol v mesto? Kod naj iščem pi¬ščalko,« je obupaval. Nenadoma se je spomnil svojih prijateljic — ptic. »Ptice!« jih je poklical in pri tem posnemal glasove piščali, »napravite mi obleko.« In ptice so priletele, potrgale so z dreves široke, močne liste in mu s travnimi nitkami sešile obleko. Tak je spet lahko stopil pred poglavarja, ta pa mu je vrnil obleko in piščalko. Drugi dan je bila poroka; poglavarjeva hči in muzikant sta se vzela. Ko sta si obljubila zvestobo in si stisnila roke, so zletele ptice s fantovega klobuka in zakrožile v divjem kolobarju krog ženina in neveste. Pri tem so prepevale poročno pesem, kot bi hotele s tem povedati, da želijo mlademu paru obilo sreče in številnega potomstva.


Indijanska pravljica