Čar tolminskih povedk
| ← Zlati Bogatin | ZLATI BOGATIN Čar tolminskih povedk Janez Dolenc |
Bajne povedke → |
| |||||||||||||||
Čar tolminskih povedk
Ta knjiga je eden od dokazov, da tolminsko prebivalstvo ni nikoli živelo brez besedne kulture; tudi tedaj ne, ko je bilo še nepismeno. Stvaritve nadarjenih posameznikov je ohranjalo stoletja v izročilu, jih prilagajalo kraju in narečju, da so se nam ohranila celo v več variantah. Ko je z uvedbo osnovnih šol prišel čas splošne pismenosti, je pojav informativnih medijev, najprej časopisov in knjig, potem pa še radia in televizije zmanjšal potrebo po takšnih izročilih. Začela so padati v pozabo in le redki posamezniki jih še ohranjajo. V zadnjem času oživljajo te povedke v okviru folklornih društev, npr. folklorna skupina RAZOR ima dva dobra pripovedovalca izročil, Angelco Brešan in Ludvika Janeža. Trajno pa se povedke ohranjajo z zapisom in objavo v zbirki GLASOVI, v kateri je pričujoče delo že četrta knjiga. Povedke s Tolminskega so namreč tu prvič zbrane v knjigi. Prve objave se pojavijo po letu 1880: Neki J. Fonovski je v Kresu 1882 objavil pet povedk, a tudi znani tolminski zgodovinar Simon Rutar je v svojo Zgodovino Tolminskega 1882 uvrstil več povedk, posebno zgodovinskih; Fran Erjavec je v Letopisu MS 1882/83 Iz potne torbe iztresel nekaj povedk o vedomcih. Vedeti je treba, da so v Gabršckovih treh snopičih Narodnih pripovedk s Soških planin 1894 kljub naslovu le pravljice, v knjigi Joža Lovrenčiča Gorske pravljice 1921 pa so povedke iz kobariškega kota prelite v verze. Pač pa je v Kotičku malih v Novem rodu 1921 precej objav povedk s Tolminskega in drugih krajev Primorske, ki so jih na pobudo nekaterih učiteljev že zapisovali šolarji. Nekaj povedk sta Joža Lovrenčič (Sholar iz Trente, Tonca iz lonca) in France Bevk (Povest o grofu, ki so ga uši snedie, Nevšečen dogodek, Grof Menin, Hudajužna) porabila za literarno obdelavo. Po vojni je zbiral povedke poleg pravljic Milko Matičetov v Breginjskem kotu in na Bovškem; nekaj jih je objavil v Pionirju 1963/64. Nekatere narečne zapise iz dijaških vrst sem objavil v Tolminskem zborniku 1975 in v Goriškem letniku 1980; nekaj narečnih povedk s Tolminskega je v knjigi Tineta Logarja Slovenska narečja iz leta 1975. Objave tolminskih povedk so bile tudi v Kmečkem glasu in v šolskih glasilih. Povedke v tej knjigi so vse zapisane po letu 1957; tega leta sem prišel kot profesor slovenskega jezika na tolminsko učiteljišce. Tako kot sem sam v domači Poljanski dolini vsa dijaška in študentska leta zbiral izročila, sem želel tu za to delo pridobiti tudi učiteljiščnike. Kmalu sem spoznal, da je Tolminska in sploh Goriška obljubljena dežela starih izročil vseh vrst. Sklenil sem, da v prvem letniku, ko smo precej podrobno obravnavali slovstveno folkloro, vsak dijak zbere vsaj 4 strani A4 formata ljudskega blaga in mi to odda do polletja. Vsak naj skuša to najti najprej v domači družini, po potrebi pa še pri sosedih, sorodnikih ipd. Na tablo sem napisal in razložil, kaj vse zajema ljudska kultura. Uspeh je bil zelo dober, mnogi so se za zbiranje navdušili in zbrali mnogo več, kakor sem zahteval, svojo zbirko pa opremili z lastnimi ilustracijami in zvezali s pisanimi trakovi. To delo sem tudi ocenjeval, zato so se še bolj potrudili. Zelo redko se je zgodilo, da mi je hotel kdo kakšno že objavljeno stvar podtakniti. Tako se je to gradivo nabiralo 33 let ne samo s Tolminskega, ampak tudi s Cerkljanskega, Kanalskega, Brd, Vipavske doline, Krasa in delno tudi z Gorenjskega - odkoder so pač naši učiteljiščniki bili doma. Prisrčna zahvala vsem, ki ste pripovedovali in zapisovali; prispevali ste temeljni delež k tej knjigi. Končno je napočil čas za obdelavo in objavo povednih izročil, kar omogoča Kmečki glas z zbirko GLASOVI. Ta zbirka po moje zelo ustreza za objavljanje povedk, ker omogoča avtorstvo, saj je gradivo navadno zelo raznorodno, delno v narečjih, delno v knjižnem jeziku. Tako bodo povedke, obogatene z ilustracijami, živele naprej, saj se vračajo med najširše ljudske plasti. Ves čas sem zapisovalce, ki so po ukinitvi učiteljišča 1968 bili z gimnazije in ekonomske šole, navajal, da zapišejo tudi natančne podatke o pripovedovalcih ali informatorjih. Večina je to skrbno opravila, nekateri pa pomanjkljivo tako pri imenih kakor pri rojstnih letnicah. Prosim vse, ki bodo odkrili pomanjkljivost ali netočnost, da mi to oprostijo in po možnosti sporočijo pravi podatek. Po toliko letih od zapisa mi je sedaj te podatke skoraj nemogoče preverjati. Tako je jedro knjige ZLATI BOGATIN, ki obsega 190 enot, kar 142 zapisov dijakov tolminske srednje šole, 15 zapisov je iz vzorno urejene zbirke povedk Osnovne šole Bovec Pripovedke, bajke, nagajivke in še kaj iz leta 1982, trije so zapisi študentk Žive Drole in Sonje Lipušček – torej iz šolskih virov kar 160 povedk! Od drugod je 30 besedil: 18 povedk Ludvika Janeža sem posnel na magnetofonski trak in narečno besedilo ustrezno priredil, prav tako sem priredil 8 povedk Angelce Brešan, ki jih je v narečju zapisala njena hčerka Milena. Od ostalih štirih zapisov je eden od popolnoma neznanega zapisovalca. V jezikovnem pogledu sem šel po stopinjah predhodnikov v zbirki GLASOVI. Povedke sem skušal podati v tolminskem pogovornem jeziku, ki ohranja izvirno besedišče in delno tudi skladnjo. Delo predhodnikov je bilo nemara lažje zaradi bolj enotnega narečja pa obdelanem terenu. Tolminska pa je narečno veliko bolj pestra. Razen beneškega narečja na Livku in v Breginju je vse ostalo ozemlje v območju rovtarskih narečij, vrstijo se bovško, borjansko, kobariško in tolminsko narečje. V okviru narečij pa so še posamezni govori - lahko bi rekli, da ima na hribovitem Tolminskem vsaka vas svoj glas. Pogosto nastopajoča divja baba je ponekod jaga, duja, duga ali zelena baba, na Livkupa že krivopeta. Ime grma dobrovite, ki ga divja baba priporoča za zvijanje trte, je skoraj v vsakem kraju nekoliko drugacno: barobek, brbodet, drogovet, drgavet, drgavit, dragavita, novobet, ragabita. Tudi vedomec se v raznih krajih spreminja: badamac, bidounc, vidamic, vidunc. Mevše iz okolice Tolmina se na Kobariškem spremeni v movše ipd. Popolne podobe o tolminskih narečjih še ni, čeprav sta z delnimi raziskavami na tem področju že veliko storila Tine Logar in Helena Čujec-Stres. Uvodna povedka je kobariška Prejnica, ki ima varianto tudi v Lovrenčičevih gorskih pravljicah. Prejnica kot shajališce predic se zdi že kot zarodek manufakture, a posebno pomembno je, da se je tu kovalo in pripovedovalo nešteto pravc (pravljic in povedk), pelo in plesalo. Tak način nastajanja povedk in pesmi omenja tudi Andrej Gabršček. Nasilni konec take prejnice je tudi simbol ne samo propada domačega platnarstva, ampak tudi značilnega ozračja za nastajanje in sporočanje povedk. Veliko sem se ubadal z delitvijo povedk. Upošteval sem njihovo dosedanjo utrjeno delitev, vendar se je le-ta izkazala za preohlapno, zato sem vpeljal nove razdelke za coprniške, strašljive, roparske in novelistične povedke. Mogoče se kakšen poznavalec ne bo strinjal s tako delitvijo, tudi razpored se komu mogoče ne bo zdel dober, vendar se mi sedaj zdi tako najbolje, kot sem razporedil vseh deset razdelkov. Bajne povedke zajemajo vsa bajna bitja iz predkrščanske dobe, kot so velikan, divji mož, divja baba, krivopeta, vedomec, mora, divja jaga ipd. Pojem škrat je razdvojen na bajna bitja dobrih, tudi nagajivih škratov, in na škrate, ki so le drugo ime za hudobce in tako spadajo v drugi, legendni krog. Zapisana ni bila nobena varianta zlatoroga ; vse kaže, da je motiv izumrl v prejšnjem stoletju in da ga je Dežman ujel zadnji hip. Legendne povedke zajemajo vse motive v zvezi s krščanstvom, tako pozitivne osebe (Jezus, Bog, Mati božja, sveti Peter, sveta Ana itn.), kakor tudi negativne (hudič, hudoba, hudobni škrat, Lucifer). Žal nisem našel nobenega povojnega zapisa o trentarskem študentu, slovenskem Faustu, ki je v stiski prodal svojo dušo. Coprniške povedke so povezane s coprnijo ali čaranjem vseh vrst, z neodkritimi in odkritimi zakladi, zakletimi ali uročenimi osebami in zacopranimi predmeti. Veliko je motivov o zlatu v Bogatinu, kamor so ljudje zares hodili kopat zlato podobno kot v Avstriji na Veliki Klek, zato je tudi naslov te zbirke ZLATI BOGATIN. V tem razdelku se pojavljajo coprniki in coprnice, zagovarjalci vseh urokov in bolezni ter klicatelji hudiča s »kalamonom« v roki. Zanimivo je, da je dosti coprnije v zvezi s planšarstvom, npr. zacoprane košpe, zacopran kotel, zacoprana pinja ipd. Zgodovinske povedke so nastale ob resnicnih dogodkih, ki jih je v preteklosti po svoje obarvala ljudska domišljija. Na pasjeglavce spominja Pasjemark, na Turke turški križ v več krajih Tolminske. Precej je motivov o krutosti fevdalcev, zlasti tolminskih grofov. O kmečkih puntih v izročilih skoraj ni sledu. Razlagaine povedke so najobsežnejši razdelek 37 enot, samo z Bovškega jih je kar 20. Nekatere imajo poleg razlage še legendni značaj. Ta aitiološka besedila so pravzaprav ljudska znanost, svojevrstna razlaga nastanka stvaritev narave in tudi človeških rok. Sem štejem tudi razne prerokbe, npr. svete Šembilje in večnega šuštarja (Žida). Strašljive povedke so bile na vsem rovtarskem območju zelo razširjene, o čemer priča tudi pisatelj France Bevk. V svojih spominih je zapisal, da kot otrok ni slišal doma nobenih pravljic, ampak samo strahotne zgodbe, posebno o mrličih, ki se vračajo. Otroci so jih zelo radi poslušali, čeprav so se bali. Zanimiv je motiv, da se ne sme igrati vloge mrtveca, kajti kazen za to je zaresna smrt. Roparske povedke so zgodbe o roparjih in tatovih. Temeljijo na resničnih dogodkih iz preteklosti, čeprav se v eni od njih pojavi čudežni rekvizit: palica, ki odpira vsa vrata. Pomemben motiv so cestni roparji ali ravbarji, o katerih zgodovina poroča, da so ropali trgovce na cesti od Čedada do Predila. Šaljive povedke so blažile grozljivost drugih povedk, saj so se ljudje ob njih lahko od srca nasmejali. Priljubljeni motiv vaškega posebneža je Mevše, iz katerega je Fran Milčinski ustvaril Poldrugega Martina, zapisal in objavil pa ga je prvič že Andrej Gabršček v svoji zbirki. Živalske povedke so lahko v zvezi s človekom ali pa se dogajajo med samimi živalmi, ki se obnašajo kot ljudje. Na Tolminskem ti motivi niso tako pogosti kakor npr. v sosednji Reziji. Novelistične povedke imajo raznovrstno, a vedno zanimivo in zelo duhovito vsebino, dostikrat hudomušno začinjeno. Imajo lahko tudi neki nauk ali moralo, kot npr. tista o srečnem šuštarju, da bogastvo ni pogoj za srečo. Pri delu so mi bila koristna poleg dosedanjih izdaj te zbirke poglavja o ljudski prozi M. Matičetovega v Zgodovini slovenskega slovstva 1, priročnik M. Stanonik Slovstvena folklora v domačem okolju, T. Logarja Slovenska narečja, Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar in H. Čujec-Stres Slovar besed bovškega narečnega govora v zborniku Pokrajina in ljudje na Bovškem. Nazadnje naj se ustavim še ob naslovu ZLATI BOGATIN. Trentarski vikar Josip Abram navaja v Kugyjevi knjigi Pet stoletij Triglava celo vrsto izročil in sporočil o zlatih zakladih in iskalcih zlata v Bogatinu. Mnogi so pri tem zapravili vse premoženje, nekateri pa so se tudi hudo ponesrečili. Pri iskanju zakladov so zašli in padli v prepad; tako se je zgodilo pohlepnemu kmetu Matevžu v povedki, ki je objavljena v tej knjigi. Mnogi so se poškodovali ali trpeli hudo lakoto in žejo. Slednjo sem skusil tudi sam. Avgusta 1974 sem se iz koče pod Bogatinom napotil na vrh Malega in Velikega Bogatina, s seboj sem imel zelo malo hrane in pijače, ker sem se nameraval izdatneje okrepčati po vrnitvi z Bogatina v planinskem domu na Komni. Na Malem Bogatinu sem stikal po sledovih nekdanjih kopačev in fotografiral. Skazalo se je, da Bogatin tudi takih obiskovalcev ne mara. Nekako me je zacopral, da sem ob vracanju zgrešil pot na Komno in zašel daleč na desno. Sonce je vedno huje pripekalo, hodil sem iz kotanje v kotanjo, a nikjer nobene vode, le kakšno suho korito. Trpel sem neznosno žejo. Nazadnje sem se znašel zadaj za Škrbino in se od tam po ozki stezi spuščal proti Savici. Prestajal sem Tantalove muke, ker sem slap poslušal celo uro prej, preden sem prišel do njega in se napil. Spoznal sem, da stara izročila o Bogatinu niso praznica, ampak odsev njegovih nedoumljivih skrivnosti.
Tolmin, na Jernejevo 1991
Janez Dolenc
1 Prejnica
V starih cajtih so žene zlo predle in tu v Kobaridu pri Mohreidu so imele prejnico. Vsak dan so hodile tja in vsaka je vedela kaj povedat, posebno kakšno pravco. Zvečer pa so prišli tja še pobi in s predicami plesali, včasih do drugega dne. Bog je ukazal, da se v postu ne sme plesat; v prejnici pa se niso vprašali, ali je pust ali post, samo da so bili veseli. Enkrat je na pepelnico prišel v prejnico slabo oblečen petler. Del je plesalcem, naj gejnajo plesat, ker se v postu to ne sme. Oni pa so se mu smejali. Potlej je še dvakrat prišel in jih lepo prosil, naj ga ubogajo, dokler je še cajt. Pa ni nič pomagalo. Petler - Bog sam - je odšel, in ko je v turnu odbilo polnoči, se je prejnica pogreznila skupaj s plesalci, da ni bilo več o njej ne duha ne sluha. Bogve koliko pravc je prejnica nesla s sabo!
Kobarid, 1975