Čakajoči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čakajoči
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1930
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Takole stojijo v dolgi vrsti, suhi, oguljeni, slabo di�e�i, in se sku�ajo drug nad drugega uveljaviti s svojimi zadevami; vsak ima kaj nadvse va�nega nad seboj, njegovega «primera» ni mo�go�e prezreti. Mnogi si tako s �asom izdelajo cel sistem, po-tuhtajo najraznovrstnej�e zvija�e, kako izstopiti iz mno�ice in vzbuditi zase pozornost. Je tu na primer Kva�ek, kadarkoli stopim v dvorano, stoji izven vrste ob lesenem stebru in z napeto pozornostjo bulji vanj. Primoran seveda, da ga povpra�am, kaj opazuje, se rahlo na�smehne, zamahne z roko in: O, kar tako, ni� posebnega! �rte lesa pa� opazujem, �tudiram njegov sestav. Saj vam je znano, gospod primarij, lesni strokovnjak sem, stavbni tehnik, in takole, ko sem svoj �as------- Z neverjetno spretnostjo znajo potem na takle uvod pritakniti svojo «zadevo». Niti zave se ne �lovek in �e je sredi njegove �ivljenjske povesti � kako je pri�el po krivici sem, kako � o, prosim, gospod zdravnik � z izveli�arsko kretnjo dvigne roko ter jo plosko podr�i v zraku � prosim, no�em izrabljati va�e do�broti jivosti, samo eno naj mi bo dovoljeno izre�i: ali je res tu, tu prostor zame, med temi pameti oropanimi reve�i? In bog me naj udari na mestu s slepoto, �e nisem na lastne o�i videl Trelca (kateregakoli nasprotnika, proti kateremu se je to�aril pri oblast-vih vseh stopenj ter advokate in sodnike obdol�eval podkupije-nosti), kako je v nekem kotu �epetal s predsednikom sodi��a samim in mu ti��al v roke bankovec! 597 Prvi dan, ko sem stopil v bolni�ko sobo, sem moral poslu�ati to povest in z more�o sli�nostjo besed in kretenj jo moram po�slu�ati sedaj pri vsakem obhodu. Nekateri so, ki se jim je z leti �e popolnoma razkrojil razum, da so postali nezmo�ni celo govorice, toda svojo «zadevo> imajo �e vedno. �e paralitik v mre�nici, ki mu uhaja hrana skozi nos, ker ne more ve� dobro po�irati, mi s prekanjenim nasmehom moli vsako jutro svoj listi�, ali pa mi ga neopa�eno vtakne v �ep. Na listi�u ni seveda ve� nikakih �rk, le kaka �uda�ka vijuga, po�slednje njegovo vpra�anje in groza. So tudi, ki se ne znajdejo; ne ume jo se potuhniti vase in iz�delati pretkanega sistema, neukrotljivo bruhajo iz sebe gnev in upor �ez leta �e prav tako, kot ob prihodu. Takoj na desni ob vhodu sedi slepi rudar iz Kanade, kolena zajeta z rokami, niha nenehoma v prostor in vpije: Pustite me ven, pustite me ven! Nikdar ga �e nisem videl, da se ne bi bil zibal in kri�al. Stre�aji celo govorijo, da se ziblje tudi pono�i in ga �e nih�e ni videl spati. Kratko�asen dvainosemdesetleten star�ek je tukaj, ta ni imel baje ves �as svojega bivanja v umobolnici druge �elje, kot da bi dobil � kilni pas! V istini me je ko j prvi dan zaprosil zanj. Po�sre�ilo se mi je, da sem mu ga nabavil, in sedaj hodi ves pre�vzeten v svojem oguljenem fraku in cilindru naokoli ter nosi pas opet kar povrhu suknje. Sku�al sem mu dopovedati, da to ni prav in zdravju celo zelo �kodljivo, toda kot je sicer prijazen, v tem je trmast kakor �ival. Za ni� ga ne morem pripraviti, da bi si opel pas pod obleko. Mesija, «vsesplo�ni �love�ki odre�enik», se sprehaja ob klo�peh od stebra do stebra, v svoji vzvi�enosti sploh ne opa�a navzo�nosti drugih, le �e ugleda na tleh cigaretni ogorek, -se hlastno skloni ter za hip izgubi svojo izveli�arsko dr�o. Tu hodim med temi ljudmi in sem poln ni�vrednosti. Njihov zdravnik sem, pa ne vem nikomur ni�esar dati. Vse moje delo ob�stoji le v tem, da se jim bolj ali manj spretno la�em. Najhuj�e pri vsem pa je, najve�ja groza: ti ljudje venomer upajo, da se bo kaj zgodilo, �akajo!

Ta �as se mi �ivi tako �udno, malone se mi je docela ustavilo �ivljenje. Ni�esar nimam pred seboj. Vso ve�nost polegam v tej visoki, neznosno belo prepleskani sobi in prislu�kujem �umom onkraj zidov. 598 ;';■..■;■ Za boga, �esa se neki veselijo, kaj �akajo! Da, kaj bi prikrival, �ivim le od nekega zagrizenega sovra�tva do teh stanovalcev onkraj. Zdrav in svoboden hodim med njimi, pa nimam niti malenkosti, ki bi se je veselil, oni pa �akajo s tako �ivalsko vztrajnostjo! �esa se neki veselijo? Ali res ne vedo, da so za ve�no zastavljeni s temi belo prepleskanimi stenami in ni prav nobene re�itve? Sovra�im njihov �ivahen tek ter prerivanje po stopnicah zju�traj ob �estih, ko hite iz spalnic doli v svoj dnevni prostor. Nato potihnejo nekoliko, �ez pol ure pa �e narastejo zopet glasovi in za�uje se cepetanje okrog vrat. Zajutrk. Sovra�im njih pohlepno srebanje juhe. Siti jo se z �ivalskim pohlepom, kot bi vse zasta�vili na to, da odebelijo. Vsak je prepri�an, da bo jutri, pojutri�njem odpu��en. Z ne�uvenim zaupanjem v usodo pri�akujejo, da jih vsak �as odvedejo svojci. Starec s kilnim pasom mi je na primer v�eraj, kot vedno, s prekanjenim nasmehom stisnil v roke listi� papirja, na katerem je �e zdavnaj odguljen poslednji sled �rke: Gospod zdravnik! Danes pride gotovo! Sporo�a mi, da se pri�pelje z opoldanskim vlakom in me odvede. Osem let baje �e moli ta listi� papirja zdravnikom pri jutranji viziti. �ena mu je res menda neko� pred davnim �asom poslala pismo, v katerem mu je zagotavljala, da ga pride iskat. Stare mo�e imam najraj�i, posebno ta star�ek � takoj od po�etka sva sklenila prijateljstvo. In ob tej njegovi ganljivi ilu�ziji, ki jo je izrekel s tako otro�ko vernostjo, se mi je zahotelo, objeti ga, stisnil bi ga rad k sebi zaradi vse svoje ni�vredne na�vzo�nosti. Zasramoval sem se pred stre�ajem. In v �udni raz-dra�enosti, da moram pred osebjem skrivati �uvstva, sem starcu zabrusil v obraz: To je vendar bedasta la�! Nikdar ne pride nih�e po vas in nikdar vas nih�e ne odpelje! Za boga, ali res ne pomnite, da vam je �ena pred osmimi leti umrla? Raztrgale so se mu o�i, neznanska groza mu je spreletela obraz. Potem � brezmo�no se je nasmehnil, poizkusil me je pogovoriti z o�mi, naj se ne srdim, izjavo preklicem � Iznenada pa je zahropel; sunkovito se je vzravnal ter me tre��il s poleg stoje�im stolom. Z veliko spretnostjo je stre�aj, ki je stal pri meni, da me ob takem za��iti, prestregel udarec, da me mo� ni ubil. 599 V ne�uveni u�aljenosti je strgal raz sebe kilni pas, s kate�rim je imel toliko veselja, zalu�il ga je po tleh dale� od sebe in zakri�al: Svinja, svinja, svinja! Ob vhodu na levo je opaziti nekako «bolj�o» mizo. Tu sedi �est, osem ljudi, ki jih dru�i kakr�nakoli imenitnost. Z brez�obzirno odlo�nostjo branijo svojo posest in gorje onemu, ki bi se drznil prisesti. V zadnjem �asu se je pojavil bo�jastnik Magor� pri tej mizi. Nezasli�an dogodek je to in prav radoveden bi bil zvedeti, kak��na zasluga mu je pridobila pravico, sesti med te odli�njake. Pri vsakem obhodu sedaj �ari od zadovoljstva in se odva�no sklanja nad nekako bele�nico. Kadarkoli se ozrem nanj, za�ne naglo pisati. O�ividno ho�e opozoriti na svojo znamenitost ter vzbuditi v meni zanimanje. Nala�� ga nekaj dni mu�im in ga no�em vpra��ati, kaj zapisuje. Danes je popustil on, ni mogel dalje vzdr�ati. Ni mogel ve� pri�akati, da bi ga povpra�al po njegovi zaposlitvi; potegnil me je skrivnostno v stran in izpregovoril: Psihologija je zelo zanimiva veda. Hm. Da. Opozoriti sem tako reko� hotel va�e blagorodje na svoje za�piske v dnevniku. Misliti si morete, da kdo nas inteligentov te�ko vzdr�i brez zaposlitve in tako sem pa� sklenil izpolniti �as z iz-vestnimi opazovanji svoje okolice. Dovoliti mi namre� morate, da mi sredi teh ubo�cev vse druga�e lahko �tudiramo bolnike, kot pa recimo vi, gospodje zdravniki. Kajti �e stopi va�e visoko-rodje med nas, tedaj se vsi zelo izpremenijo, kadar vas pa ni tu, so nekateri, �e se smem izraziti tako po doma�e, tako reko� sko�raj popolnoma brez vsake olike. Tako se torej v tem zadnjem �asu pe�am z opazovanjem motenega du�eslovja svojih ubogih tovari�ev ter si tu in tam napravim v ta dnevnik kako bele�ko. Zaradi svojega odli�nega ozdravljenja, ki se ga imam vsekakor zahvaliti vam, sem sedaj sklenil, da ta zvezek poklonim vam, da izveste, kako se imamo tudi tako sami med sabo. Z zahvalo sem zvezek sprejel ter ga �e povpra�al po zdravju: Kedaj ste imeli zadnji napad? Hvala za vpra�anje, pokorna hvala! Moje zdravje je tako reko� popolno in izdatno. Napad � no, pa to se ne more �e ve� nazivati polnovredni napad � imel sem v�eraj nekako omotico, pa to je bilo iz �elodca in je kmalu pre�lo. Zadnje �ase mi v 600 �elodcu ni nekaj prav in tako se mi katerikrat zvrti v glavi od �elod�ne slabosti. Tako, tako. No, prav. Pozdravljeni! Izro�il mi je svoj dnevnik: «Zapisnica gospoda Franca Ma-gor�a.» Za boga, �esa se neki veselijo! Zapisnica gospoda Franca Magor�a. 10. marca. Pravi mo� se nikdar ne sramuje svojega �ivljenjskega polo��aja, tako tudi jaz izpovem brez ovinkov: nahajam se v blaznici Sv. Kri�a. Prav ni� se ne sramujem povedati, da sem tu, posebno ker jaz sploh nisem du�evno bolan, temve� trpim le na nekakih kr�ih. Neki slabo iz�olan zdravnik je neko� ugotovil � moj bog, kaj se ho�e, v vseh stanovih se dobe manjvredni zastopniki � izjavil je, da sem bo�jasten. Toda je bilo to, milo re�eno, velika ne�umnost, kajti bolan sem le na kr�ih, po izjavi lastne matere, na kr�ih zaradi prestra�enja. Sicer pa nimam nobenega vzroka, svojo bolezen lep�ati, ker hvala bogu sem sedaj �e popolnoma ozdravel, in sicer po zaslugi na�ega novega veleizobra�enega zdravnika. Dobil sem �est brizg xiphala, 2., 6., 9., 11., 17. in 19. februarja. Sedaj se nahajam tu le �e zaradi kratkega opazovanja, �e je moje ozdravljenje v resnici dokon�no in me bo pri�el vsak �as iskat brat. Zunaj se nameravam posvetiti mirnemu kmetovalstvu in opazovanju narave. �as, ki ga bom prebil �e tu, pa nameravam izrabiti v du�eslovna opazovanja svojih ubogih tovari�ev. Preden pa za�nem o teh, bom izpregovoril besedo o na�ih �uvajih, oziroma stre�nikih. Sicer pa to niso nikaki stre�niki in je na primer Bledica � to je Janez s pegami � zlobnej�i od samega nebodigatreba. Kakor hitro za�uti, da je sam z bolniki, �e si izmisli kako novo lopov��ino. Tako se je minuli teden re�cimo zabaval s tem, da je s pove�evalnim steklom �gal financarja v mre�nici, ki je ubog paralitik in gre vse podenj. Ma��uje se nad njim zaradi vednega �i��enja; Stopi k oknu, ujame s steklom soln�ne �arke ter jih nameri na kako golo mesto bolnikovo. Ubo��ec nekoliko �asa dr�i, potem pa bedno krikne in se popraska. Saj ne re�em, saj je do gotove meje to �isto zabavna igra � reve� namre� vedno znova takoj pozabi, da ga je pravkar speklo in.se moramo smejati vsi, ko �akamo, kdaj bo na novo za�util,in se popraskal. Toda jaz sovra�im tega pegavca, �e dolgo ga imam na piki; ko sem namre� po bolezni prvi� vstal iz postelje, mi je takoj navezal na noge krta�e in zahteval, naj �istim pod. Ker 601 sem se upiral, me je �vrknil s �ibo: hop, hop, da sem posko�il in tako nehote �istil tla. In tako: hop, hop, je �lo z velikim krohotom po vsej sobi. Tega mu ne odpustim nikoli in sem vedno pazil, kedaj mu povrnem. Sploh pa tudi nisem mogel gledati krutosti z le�o in je povsem ne�love�ko. Ko je imel prvi prost dan, sem potegnil pri viziti blagorodnega gospoda zdravnika v stran ter mu javil zlo�instvo. Peljal sem gospoda zdravnika do Janezovega kov�ega in smo takoj z velikim zmagoslavjem izvlekli na dan mu��ilno pripravo. Na mestu je bil odpu��en iz slu�be. Sicer je pa zvedel, da sem ga ovadil jaz in mi je �e zadnji ve�er polil posteljo, toda jaz sem rad trpel, ker je bilo v korist skupnosti in nisem prena�al okrutnega mu�enja. 12. marca. Ker sem popolnoma zdrav, so me danes premestili na mirni oddelek. Re�i pa moram, da se v tej spalnici spi skoraj slab�e, kot pa v besnici, kajti tam je imel �lovek vsaj v no�i ve�inoma mir, tu pa nekdo vso no� sedi na postelji in sto�e. Pustite me ven, pustite me ven, je ve�na njegova to�ba. Uverjen sem bil, da bedi, ko tako sto�e, tovari�i pa so me prepri�ali, da dela to v spanju. Nemogo�e je to prav za prav razjasniti, ker je mo� slep, in se ne ve, kedaj gleda in kedaj spi. V dnevnem prostoru je pa tu mnogo prijaznej�e, kot pa v bivali��u nemirnih. Okrog �tirideset oseb je tu in skoraj vse so zelo zanimive. Kar pa me je zelo dirnilo, je to, da se tu, ob vhodu, �opirijo nekaki «bolj�i». Imajo svojo mizo, pogrnjeno s prtom in so vedno le sami zase. Imajo kvarte, �ah, in nikakor ne razumem, kako trpi vodstvo take posebnosti in samovoljo. Tudi neki oficir je zelo o�aben, �eprav ni med njimi. Hodi popolnoma sam zase od stene do stene. Takoj na vse zgodaj sem dobil od njega klofuto, ker ga nisem pozdravil. Obvestili so me, da mu mora vsak salutirati, ki ga sre�a zjutraj prvi, sicer ga kaz�nuje. Tudi tega ne razumem, da trpi vodstvo take nasilnosti. Res ne vem, zakaj so oni «bolj�i» tako imenitni, mar nismo vsi tovari�i? Mo�no je celo, da je kdo nas mnogo bolj zdrav, kot pa kateri onih, o, zelo je mogo�e! Morebiti se nahaja tu celo kdo, ki sploh nima du�evne bolezni, temve� trpi recimo le na kakih ma�lenkostnih kr�ih! O, kaj neki boste! Ne morem prikriti, da bi zelo rad prebiral liste, ki jih imajo oni na mizi. Ko sem pri�el davi v bli�ino, sem cul, ko so se po�govarjali o Eckenerjui in njegovem uspelem poletu �ez ocean. Mogo�e je v tem prostoru �e kdo drugi, ki zna izre�i to ime, �e�prav ne sedi med njimi, o, da, zelo je mogo�e! 602 15. marca. Danes je �el skozi sobo novi vratar. Zelo dobrodu�en mo�akar je videti.

16. marca. Med «bolj�imi» je tudi neki Nemec, o katerem pravijo, da ima isto bolezen kot jaz. Sicer to ni istina, ker vidim, kako ga dr�i skoro sleherno no�, mene pa �e nikdar ni prijelo pono�i. Sploh pa jaz nimam bo�jasti, temve� le kr�e. Nemec spi slu�ajno gori poleg mene in tako imam priliko, da se mu pribli�am. Mislim seveda, da ni treba �e posebej omenjati, da me moja izobra�enost tudi usposablja za to, ker sem ve�� nem��ini. Ko sem ga prva dva ve�era ogovarjal, se je dr�al na�peto kot spodaj pri mizi in me sploh ni hotel opaziti. Tretji dan pa se mi je reve� pa� smilil, posebno hudo ga je dr�alo vso no�, da je bil zjutraj docela uni�en � smilil se mi je pa� in � o�istil sem mu obuvalo. Laskalo mu je in takoj je sino�i govoril z mano. Izrazil se je tako nekako, ko da se ho�e zavzeti zame in za mojo bolezen. Da je bil on spo�etka hudo bolan, sedaj pa je skoraj dober. Le pono�i da ga �e tu in tam prime. (Jaz sicer opa�am, da ga prime sleherno no�, toda zelo mogo�e je, da se tudi motim; morebiti tudi pri njem ni ve� prava bo�jast, temve� le kak�na omotica.) Epilepsija da zahteva posebne nege, potem se �lovek gotovo pozdravi. On da se je neko� �e zavzel za nekoga in je ta, prosim, �e zdavnaj doma. Ve�krat da mu po�lje kako zahvalnico in se ga zelo spominja. Brez njegove pomo�i bi ti�al reve� �e danes tu. Moj novi prijatelj je naro�en tudi na �asopise s slikami. Zve��er jih nosi vedno s seboj v posteljo, da ne pridejo komu ne�poklicanemu v roke. Danes zjutraj sem smel listati v njih, tudi sva se menila o Eckener ju.

19. marca. Danes je pri�la med nas blago vest: starej�i in oni, ki poznajo vse obi�aje hi�e, so razpovedali, da se bli�a velika no� in da ob tem �asu zdravnik izbere skupino bolnikov, ki se vedejo najbolj dostojno, in ti smejo potem z dvema stre�ajema za vse popoldne prosto na izprehod. Pomislite, izprehod v prostosti zunaj za nas, ki hodimo vso ve�nost le iz spalnice v dnevni prostor! (Od 1. maja dalje nas po�ljejo �ez dan na dvori��e.) In�enjer od bolj�e mize je prevzel vodstvo izleta, ker treba je vedno 14 dni pred prazniki stopiti v deputaciji pred zdravnika ter mu predlo�iti vestno 603 sestavljen spisek onih, ki prihajajo v po�tev za to veleva�no pod�jetje. �tevilo ne sme presegati desetih. Sicer je po mojem zdrav�stvenem stanju in izobrazbi nedvomno, da bom tudi jaz med izbranci, vendar je mogo�e, da bi bila pri stvari kaka zloraba in bi me mogli spregledati. Kajti povsem naravno je, da se bodo udele�ili izleta vsi �lani «bolj�e» mize ter vlekli s seboj tudi novi�narja, ki se niti oble�i ne more ve� sam. �e se zgodi to, je zelo mogo�e, da bodo spregledali mene. Za vsako ceno se moram sedaj �e bolj spoprijateljiti z Nemcem, da zastavi ob potrebi dobro besedo. On vlada skoraj nad vsemi. 22. marca. Kakor je presenetljivo, vse ka�e tako, da me sprejmejo v krat�kem k «bol j�i» mizi. In potem � potem je seveda tudi udele�ba pri izletu zagotovljena. Kje bi si bil mogel predstavljati tovpo�etku, ko sem pri�el sem in � da, sramoval sem se tedaj zabele�iti, da mi je dal in�enjer zau�nico, ko sem se v prvo pribli�al njihovi mizi in dejal, da tudi jaz poznam Eckenerja. Da je prvi preletel z aeroplanom Atlantski ocean. Usekal me je za uho in ima ta dru�ba tako mo�, da noben stre�ajev ni niti trenil, ko so bili pri�a temu prizoru. Nezasli�ano so vplivni. Zelo me je pekla sramota, zalezel sem se v kot, obenem pa strastno sklenil v sebi, da moram postati �lan njihove dru��ine. Moj dru�abni polo�aj me vendar povsem usposablja za to. In in�enjer me je udaril le iz jeze, da sem izobra�en tudi jaz. Da bom postal njihov �lan, je pa tako: novinar, ki je v zad�njem �asu vidno propadel, si je v�eraj zlomil nogo ter so ga pre�peljali v bolnico. Ker se je tako izpraznil prostor in je njegov povratek malone nemogo�, mi je v�eraj moj prijatelj zaupal � Vzhi�eno sem mu stisnil roko, objel sem ga. Nazval sem ga svojega za��itnika in re�itelja. Vesela vest me je du�ila vso no�. �udno se mi �ivi ta zadnji �as, skoraj docela se mi je ustavilo �ivljenje. Vso ve�nost polegam v tej visoki, neznosno belo pre-pleskani sobi in nimam prav ni�esar, da bi pri�akoval. Stanovalci onkraj vedno kaj �akajo. Vedno se �esa veselijo. Z �ivalskim pohlepom srebajo juho. Danes v no�i sem se prebudil in je bilo tako �alostno. Za hip me je ob�lo, da bi jih morebiti poprosil, �e me sprejmejo k «bolj�i» mizi.