Čadavec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
ČADAVEC
Marjana Moškrič
Spisano: Neža Iglič
Izdano: Franc-Franc, Murska Sobota, 1998 (COBISS)
Viri: Moškrič, M. (1998) Čadavec
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. pismo Veri


Zajebala si, Vera. Na celi črti. Kako si mogla vse poteptati, zbrisati, odpisati... Kar mogla si... Vse pustiti in oditi nekam na drugo stran sveta. H komu se zdaj vračaš, obračaš, zatekaš? S kom se zabavaš? Ali ljubiš koga? S kom se sprehajaš in goniš in ješ? Imaš svetlolase, modrooke angelčke, ki jih razvajaš, ali morda črne, divje razigrane, ki jih obožuješ? Pozabila si na drugo stran sveta. Zbrisala si jo. So tam zvezde drugačne? Je od tam videti vesolje bolj neskončno? Si sploh še živa, moja kukavičja mati? Jaz sem in Borut tudi.

Zdaj jih imam že skoraj 17. Ti jih imaš 39. Si barvaš lase? Nosiš trajno? Ali pa jih morda še vedno puščaš v dolgih valovih do pasu? Stara moja, počasi se luknja praznine, ki si mi jo zapustila, polni, včasih kaj uide iz nje, a vendarle gre. Zdaj gre. Gre. Ostaja radovednost, ki je zamenjala žalost, jezo, ogorčenost, strah, obup... Gotovo se zavedaš, kaj si mi storila. Ali pa tudi ne?! Saj nisi neumna.
Takrat sta me končno in dokončno vzela od babice. Prej so bili časi selitev. Malo pri babici, malo tu in tam. Sploh ni bilo slabo. Ta stara hiša vaju je oba navdušila. Odločila sta se, da se bosta v njej starala, seveda z mano ob strani. Tako sem kure zamenjala z golobi. Travnik z ulico. Pa kaj siva hiša, pa kaj siva ulica, imela sem tebe in Boruta in nič mi ni manjkalo. Potem pa si kar odšla. Meni nič, tebi nič. Na vrat na nos. Podrla si vse mostove. Borutov in moj most si podrla. Sesulo naju je. Preveč, da bi takrat lahko sploh kaj mislila. Še dobro, da je bila babica še vedno tam. Vrnila sem se nazaj na deželo, Borut pa v daljne kraje, da bi zgradil še več mostov. On ne ruši mostov. On jih gradi. Trdne in močne.
Mojega naenkrat ni bilo več.

Ni več trden ta moj most,
ni več kamen kost...

Zdaj tudi babice ni več. Hiša in vrt sta še. Z Borutom le redko ostajava tam. Vse je drugače ... Zdaj sva tu, v tej naši stari sivi hiši, v stari sivi ulici našega starega sivega mesta. Borut ne potuje več, dela v biroju. Tudi stara Cilka je še vedno tu. Še bolj gluha in stara, a vsaj tu je. Vedno. Nanjo se lahko zaneseš.
Tu je tudi Cveto. Slikar je. Tudi on ne mara tega sivega mesta, zato beži. Ven, ven ... Samo sonce in barve prinese nazaj.
In še glavni. Moj črni Wang, ki ves čas prede, prede na svoji mavrični blazini. Mogoče mi nekoč sprede krila. Kdo ve. Ti že ne, Vera. Ti samo rušiš. Koliko mostov si že podrla?

... ni več trden ta moj most,
ni več kamen kost,
sem ga zapustila,
novega zgradila,
vrvi iz svojih las sem spletla,
z njimi most zapredla;
moj most ni kamen kost,
moj most je v pisan gozd,
je most do mavrice.

Če boš kdaj brala moje pismo, boš ugotovila, da sem postala pesnica. Ne še prava. Sem še na poti. Ampak ne boš. Mojih pisem ti ne boš čitala. Prisegam. Ti ne. Kot po mojem mostu ne bo nihče hodil in nihče ga ne bo mogel podreti. Svoje mostove bom sama gradila in sama podirala. Tako, kot bom sama hotela. Samo jaz in nihče drug. Nihče.
Moj črni Wang pa kar prede, prede ... Kako to pomirja.

Marjetica
Čigava? Pozabljena?

P.S.: Imaš vest? Dobro? Slabo? Se kdaj ponoči zbudiš? Te kdaj preganjam po tistih temnih sanjskih labirintih? Te tlači mora? Kričiš in se potna prebujaš? Jaz te včasih sanjam. Kako rasteš. Kako zoriš.



2. pismo Veri



Cvetota sem že omenila. Slikar je. Malo mlajši od tebe in Boruta in mnogo starejši od mene. Veliko ur sem že preždela pri njem. Tudi slikal me je velikokrat. Pravi, da imam en tak obraz in en tak izraz, da ne ve, ali me bo kdaj zares ujel. Drugače ne dela portretov. Njegove slike so polne pack, vijug in čačk. Ne razumem jih. Čutim jih. Zdaj je v obdobju barv jesenskega listja. Tako so tople, tiste njegove slike. Ogromne so. Ima me, da bi stopila naravnost vanje. Vabijo me, privlačijo me ... Rada imam barve. Vse. Rada imam jesen. Pa trave. Pa pomlad. Poletje. Zimo. Še najraje pa imam drevesa.

Cveto ima majhno hišo na Krasu. Veliko časa preživi tam. Kadar je tu v mestu dlje časa, njegove slike izgubljajo barve. Postajajo blede, meglene, sive in tudi on je vedno bolj bled in nemiren. Takrat je tudi z mano manj prijazen. Vse več časa preživlja zunaj po raznih otvoritvah razstav, bifejih s svojimi prijatelji in prijateljicami, teh mu res ne manjka. Mlade, stare, vseh vrst so. Meni so zoprne in zdijo se mi ogabne. Njegovi mački so potem mnogo večji in težji kot moj Wang. Dan preleži, zvečer pa ima spet kakšno divjo zabavo. Kadar je tak, se Cilka jezi na njega in meni tudi ni všeč. Meni je všeč tak, ko sva sama, brez prijateljev in še posebej prijateljic. Pravi, da me je pogruntal, da sem ljubosumna, naj kar pozabim nanj, da je prestar zame, da sem še otrok in tako naprej, in še pravi, da če ne bom nehala, me ne bo več spustil k sebi, da ne bova več prijatelja... Da bluzim.
Bo že videl. Še kakšni dve leti, potem pa ne bo pogledal nobene več.
Naj ga opišem. Zelo visok. Mislim, da kakšen meter devetdeset. Zelo bled. Temnih, malo valovitih las. Skuštran. Bolj ali manj kosmat. Strašno nežnih rok. Glavne pa so njegove zelene oči, kot pri Wangu, samo da gre za drugačen odtenek, bolj modro zelen; Wang ima rumeno zelenega.
Cveto mi je zares všeč. Kaj morem. Zdaj skrivam to pred njim. Ampak on je res moj princ. Saj vem. Saj nisem naivna, čeprav mi v šoli govorijo, da sem. Da sem naivno, nedolžno bitje. To zadnje sem. Nedolžna. Drugo pa... Kmalu bo drugače. Samo malo časa še potrebuje. V mojih sanjah nekoč spozna, da brez mene ne more več, in potem se plazi in lazi za mano in me prosi in roti ... Samo še malo bom počakala in potem bo tako.

Na jesen.
Ko dozori.
Ti stopim.
Pristopim.
Takrat ti.
Dame.
To je pesem za Cvetota.

Zdaj ga ni tu in kadar ga ni, veliko sanjarim o njem. Že več kot dva meseca ga ni. Še Cilki se zdi čudno. Nekam ven je šel, na Nizozemsko ali kam. Tam ima nekakšno razstavo. Le kaj je našel tam tako dobrega, da se ne more vrniti? Skrajni čas je že!
Vsak dan, ko grem v trgovino, v šolo ali kamorkoli in ko se vračam od koderkoli, visim na njegovem zvoncu. Mislim, da je to kakšnih dvajsetkrat na dan.
Kaj praviš, Vera? Najbrž bi mi hotela dati kakšen nasvet. Kakšno pametno materinsko besedo? Bi mi naredila kakšno čudovito dolgočasno pridigo? Karkoli bi rekla, sanj mi ne bi mogla vzeti.

Marjetica in Wang

P.S.: Kakšno sranje tvezim. Ko se malo obrnem nazaj, šele vidim. Se vidim. Res se. Bluzim? Se cedim? Jebi ga, Vera. Vse to je tu notri v meni in še marsikaj drugega. Toliko hrepenenja je in toliko vsega ...


3. pismo Veri



Šola. Ni preveč dobro. Tako slabo, da ne bi prenesel, pa tudi ni. Ana in Petra sta v redu punci. Tudi Pero in Miha sta kar v redu. Ostali fantje pa... Brrrrrrr. Eni so mozoljasti. Eni pa imajo mastne lase. Brrrrr. Kako sovražim mastne lase. Tisti novi je drugačen, čeprav je včasih videti tako nervozen, drugič pa tako mrtvo hladen. Malo čudaški se mi zdi. Prišel je iz Bosne. Saj veš za Bosno. Saj veš za vse? Pobegnila si iz države, ki se je razblinila. Vidva, ti in Borut, sta imela z njo opravke. Jaz ne... Borut je gradil mostove po Jugi in tudi ti si jo dala skozi. Ostale so fotografije. Vera v Sarajevu. Vera v Beogradu. Mostarju. Ohridu. Cetinju. Lov-čenu. Dubrovniku... In kje še vse... Tara, Neretva, Plitvice...
Ej, Vera, pripoveduješ zdaj tujcem o svoji deželi? Si jim povedala, da imaš tam hčerko? Te je skrbelo zanjo, ko so naslovnice časopisov polnile novice o naših vojnah? Kako zdaj imenuješ svojo domovino?
V šolskem časopisu objavljam pesmi. Podpisujem se kot moški. Max Stone sem. Nihče ne ve, da sem to jaz. Zdaj pa pesem. BALKAN.

Nisem rasel s tabo.
Nič nisem imel s tabo.
Moji starci ja.
Jaz ne.

Žal mi je zate!
Za vse mulce z Balkana mi je.
Vsak večer mi dnevnik vošči dober tek.
Nein, danke,
rečem pokopališkim pejsažem,
krvavim tihožitjem.
Modri starci pa molčijo.

Jaz pa rasem.
Za ta svet.
V ta svet.
Za Evropo? Za Ameriko? Za Balkan?
Za kateri svet, se vprašam!
Hja! Pa tak svet!
Čutim, kako se bližam sovražniku.
Ko modri starci dremljejo.

Ne morem, da ne bi.
Ne zmorem kot Pan.
Za Michaela Jordana bom.
Me slišiš, Balkan?
Mimo vseh bom zrasel.
Bom dober kot Michael Jordan,
bom tolkel po bikih,
bom strl jezernike.
To bom!
Medtem ko modri starci spijo.

Eni otroci so lačni.
Eni so brez rok.
Eni pa nimajo glave.
A se splača rast za tak svet?!
Boljši bom od Jordana
in potem bom vsem povedal
in vsi me bojo poslušali.
Še modri starci me bojo.

Zajebi ta svet!
Pa Evropo in Ameriko,
Balkan in vse!
Za nas gre!
A me slišite, mulci z Balkana?!
Za vas!
Zaradi vas požiram knedl,
zaradi vas nosim ta kamen.
Le kaj naj z njima!?

Max Stone

To je ta pesem. Da boš vedela, kaj mislim o vsem tem okoli nas. V resnici prav malo vem, čutim pa, da je vse to eno samo sranje. Na žalost krvavo. Nesmiselna igra starcev, najbolj kruta do tistih, ki si ne morejo pomagati. Še stara Cilka to ve.

Zdaj pa še malo nazaj k šoli. Sošolci in sošolke me imajo za otročjo, ker ne hodim pogosto z njimi ven. Saj kdaj pa kdaj grem... Moti me tisti hrup, ko nič ne slišiš. Pa ves tisti dim in muzika, ki me odbija. Meni so všeč stari norci, kot sta Tom Waits, Van Morrison... pa še kdo, absolutno pa ne tehno.
Pero ima vedno kakšno, punco mislim. Miha je nesrečno zaljubljen. Name pa se vedno spravi tisti, ki ga ni treba. Vedno je tako. Ni mi všeč, da kdo piha vame in se slini in povrhu še smrdi po pivu. Brrr. Sovražim pivo. Nazadnje je Blaž kar lezel vame, s celo zbirko mozoljev je. Ko sem se ga znebila, me je začel otipavati Jaka. Nagnala sem ga in odšla. Vedno odidem jezna in ogorčena. Saj bi morala vedeti, da v tistem pajzlu ne bom našla pravega.
Potem pa se naslednji dan še norčujejo iz mene. Jebi ga. Pa kaj sploh hočejo. In sem popenila. A je to za njih ljubezen? Jaz nočem tega. Še najbolj noro pa je to, da sem prepričana, da jih je sigurno pol še nedolžnih. Prav tako kot jaz. Le kdo bi spal z vsemi tistimi mozolji in se pokrival s slino? Sranje in sanje. To ostaja.
Glede pijače pa ... Vino mi je še kar všeč. Z Borutom ga večkrat spijeva kakšen kozarec, po kosilu ali po večerji. Pa kaj drugega sem tudi že poskusila. Zares pijana pa še nisem bila. Bi morda morala biti? Tudi kadila sem že. S Petro in Ano včasih kakšno prižgemo. Nisem ravno navdušena. Nobena ni. Zoprno nam pa tudi ni. Bolj za hec kot za res. Prepovedan sad je bolj sladek. Za Ano sploh. Hodi bolj malo ven. Doma jo imajo na vrvici. S Petro je drugače. Je družabna, zabavna in iskana. Cele ure preklepetamo. O fantih, o življenju in vsem. Vse tri stojimo pred tistimi vrati v neznano in mislimo na dan X. Kdaj pride, ko pride. Kako bo. Strah in pričakovanje, pa hrepenenje seveda.
Kaj bomo postale? Zdaj smo v tretji. Počasi se bo treba odločiti ... Zase nimam pojma. Rada berem. Vse, kar mi pride pod roke. Kriminalke, ljubezenske romane, fantastiko in seveda pesmi.
Bralec. To ni poklic, kajne? Imam skrito željo. Zelo je skrita in zelo globoko v meni je in nikoli si je nisem nikomur upala povedati. Še v sanjah ne. Ti morda že slutiš. Rada bi pisala pesmi. Je to sploh poklic? Se da živeti od tega? Najbrž ne, saj sem videvala največjega slovenskega pesnika v Pionirski knjižnici. Takrat še nisem vedela, kdo je. Šele kasneje.
Kje sem ostala? Me, punce.
Petra ima zdaj manj časa. Ima fanta. Starejši je od nje. Študent je. Zelo je ponosna nanj in, kot trdi, tudi zelo zaljubljena. Pravi, da ga čuti v vsakem vlaknu svojega telesa. Mislim, da je njen dan X zelo blizu. Tik pred njo je. Petra bo prva.
Kaj pa jaz? Čutim Cvetota v vsakem koščku sebe? Zdi se mi, da ne. On je visok. Je lep. Je nežen in zdi se mi, da ga v meni ni. Nikoli ga nisem čutila. V njegovi bližini nisem vznemirjena. Sem mirna in varna. Tako lepo in prijazno mi je z njim. To bo druga vrsta ljubezni.
Saj ne more nihče reči, da obstaja samo ena ljubezen. Jebi ga. Ej, Wang! Ti, ki vse slišiš, vse veš in razumeš, povej mi, kaj naj s sabo, kaj naj s svojim življenjem, ali vsaj, kaj naj počnem danes zvečer?
Tako. Zdaj bom končala. Za danes. Za jutri. Naj še pišem? Naj te sovražim? Naj te zbrišem? Odpišem? Naj ti vse odpustim? Le kam te je odnesla pot? Le zakaj te ne pozabim?

Marjetica

4. pismo Veri



Pa sem spet tu. Mi leze pod kožo ali kaj? Postaja navada? Saj je vseeno ... Briga me.

Zmenek. Moji zmenki so redki in ta je eden izmed njih. Neki tipček iz četrte me je povabil. Sploh ni slab. Celo zelo v redu je. Privolila sem in upala, da bo za to izvedela cela šola. Ime mu je Mare. Ne vem, kako me je našel in kdaj zaznal. Nič ne vem. Torej, šla sva v kino. Cel film sem lahko v miru gledala. Nič ni poizkušal. Ena točka zanj. Potem sva šla na pijačo. Pivo? Sem ti že povedala, da ga ne maram. Smrdi mi. Ogabno je. Jaz ljubim drevesa... To ja. Cel kup pesmi sem napisala o njih. O vsakem posebej. O bukvi, boru, brezi... Moji trdni, moji strumni, zanesljivi in prizanesljivi. Tu pa samo konec BALADE O DREVESU.

Tebe zdaj ni več.
Bo vedno ostal en čuden okus.
Zaradi tega vetra, ki žvižga v prazno,
zaradi ptic, ki izgubljene krožijo naokrog,
zaradi mene in mavrice.
Zaradi vsega.
Z a k a j, d r e v o ?

Ampak čeprav te ni več,
te jaz še vedno čutim.
Slutim te, drevo!
Se še vedno potikam po tem vetrovnem griču,
kot še vedno dobivam batine in cveke.

Jebi ga, drevo.
Tako je to.
Saj tudi mene enkrat več ne bo.

Seveda je tudi to pesem napisal Max Stone.

Ostala sem pri pivu in Maretu. Kaj sva pila? Sok z vodko. Zelo pitno. Bila sem žejna. Mare mi je bil všeč in sploh je bilo tistega večera vse tako krasno. Veliko sva govorila o umetnosti, o književnosti in prav nič me ni motilo, da sem postajala vse mehkejša in mehkejša. Nasprotno. Veliko mi je govoril o pesnikih, ki da jih pozna, in skoraj da se nisem stopila. To je pravi tip zame, sem si govorila in ga požirala z očmi.
Njegov glas je postajal tišji in tišji, prešel je v šepet in se mi popolnoma približal, jaz pa sem bila popolnoma zmehčana in zaupljiva. Njegove roke so iskale. Njegova usta so se približala mojim, so jih poiskala in njegov lepljivi jezik je zdrsnil po njih... Njegove noge so pritiskale ob moje in roke so bile vedno bolj predrzne. Kljub pijanosti mi je bilo nerodno in v moji glavi se je sprožil alarm. »Pozor! Ne nasedaj! Ne pojdi predaleč! Pa še vsem na očeh!« je kričalo v meni. Odrinila sem ga.
»Kaj ti je nerodno? Saj naju nihče ne gleda,« je rekel in tiščal vame. Res. V tistem temnem kotu tistega zakajenega prostora sva bila popolnoma sama in neopazna. Nihče naju ni gledal. Nihče opazoval. Le kdo bi se menil za naju. Pomislila sem na Boruta. Kar srh me je spreletel. Sem se počutila kot kakšna izdajalka. Pa saj sem dosti stara. Odrinila sem zoprne misli, srknila in se spet sprostila.
»Zadnja runda,« je rekel, ko je natakarica pri- nesla pijačo. Katero? Tretjo? Peto? Pojma nimam.
»Potem te povabim k sebi. Na en drink in malo glasbe...« je mrmral, ko so njegove roke še kar naprej segale po meni, v tistem temnem kotu tistega zakajenega prostora. Takrat je bila že sama megla in njegov šepet mi je zaupljivo prilizujoč napovedal strašno skrivnost:
»Veš, nekaj ti bom povedal. Še nikomur nisem. Samo tebi bom. Tebi zaupam. Edini. Veš, jaz sem Max Stone.«
Vse se je v trenutku postavilo na glavo. Sploh ne vem, kako sem vstala in stekla ven. Ven iz tiste luknje v vsej tisti megli, ki je bila povsod okrog mene. Samo to vem, da sem potem bruhala, in zdi se mi, da sem pobruhala vse ulice našega mesta. Ogabno. Po drugi strani pa... Tako je bila rešena moja nedolžnost. Če ne bi bila ravno jaz ta M. S., bi me zmehčano, kot sem bila, z lahkoto odpeljal domov. Tako pa... Ostal je samo gnus. Do Mareta? Do vodke? Me prav zanima, koliko jih je že padlo na to njegovo finto. Naj jo še sama začnem uporabljati? Moram razmisliti... Mogoče bo pa vžgalo.
Tako je bilo. Mare me ni več iskal in komaj da se pozdraviva. Še dobro, da nisem obesila zmenka na veliki zvon. Tako pa je bilo in odšlo.

Marjetica

P.S.: Naslednji dan je Wang crkljal mojega mačka. Imela sem stokilsko glavo. Zdaj razumem Cvetota. Ne bo se ponovilo. Odsvetujem ti lokanje vodke in soka.

5. pismo Veri



Še ena precej neprijetna stvar se mi je zgodila pred kratkim. Se dogaja. Zakaj pišem o tem? Zakaj se mi sploh dogaja? Prej se ni. Nekaj se je spremenilo. Drugače je. Zato to pišem.

Tako je bilo. Sošolka Milena ni iz našega mesta. Živi v najeti garsonjeri v stolpnici. V enajstem nadstropju. Slabo ji gre pri matematiki. Meni, nasprotno, kar v redu. Sploh pa mi gre v šoli kar dobro, če te mogoče zanima.
Tako se je Milena nekega dne priguncala k meni s polnimi usti žvečilke in me vprašala, ali imam kaj časa, da ji razložim to in drugo, in ker sem bila za to, sva se zmenili. Popoldne sem šla k njej in se znašla v tistem ogabnem dvigalu tiste ogabne stolpnice. Je pa že boljša naša siva, razpadajoča bajturina, sem si rekla.
Komaj sva se spravili k matematiki, je že zvonilo. Tipčka, ki je vstopil, mi je predstavila za svojega. Brrrrrrrr. Brkat je, bi rekla da Borutovih let. Njena stvar, sem si mislila. Konec je bilo z matematiko. Od nekje je privlekla steklenico konjaka in že je spet pozvonilo. Vstopil je tip, ki je bil videti malo mlajši od prvega. Takoj me je na nekaj spominjal. Šele kasneje sem se spomnila, da na podlasico. Pili smo. Kolikor se je le dalo, sem blefirala. Sem si rekla, družba je družba. Saj mogoče sploh ni tako slabo, mogoče sem le preveč izbirčna in mi zato ni nikoli nič všeč, ali pa so moje sanjske predstave o družbi res samo sanjske. To se mi je pletlo. Brez veze. V resnici sta bila zoprna in primitivna. Vse je bilo zmenjeno in splanirano že vnaprej. Tudi pila sta že prej in Milena ju je hitro ujela in se s svojim začela mečkati in lizati. Kar tam. Tisti drugi pa se mi je bližal, bližal... Začel je grabiti po meni. Če bi to videl Cveto. Ubil bi ga. Borut pa tako ali tako ne sme izvedeti.
No, tip je kar grabil. Si predstavljaš tiste ogabne roke nekega ogabnega tujega bitja, ki nekaj hočejo? Samo grabile bi. Umazane in prostaške. Hotela sem zbežati, pa so bila vrata zaklenjena, ključa pa ne v njih. Zgrabila me je panika. Začela sem vreščati in kričati. Niso mi hoteli odpreti. Smejali so se mi in mi govorili, da kvarim žur. Kakšen žur!
Stanovanje je imelo eno samo okno. Odprla sem ga in zlezla gor. Na zunanji strani tiste zoprne stolpnice je bil rob, stopila sem tja in stala tam v tistem neumnem enajstem nadstropju in gledala, ali lahko kam prilezem. Ena stvar se mi zdi še zdaj neverjetna. Moja mirnost. Ko zdaj pomislim, kako sem stala tam, se začnem tresti, takrat pa sem bila popolnoma mirna, kot da nisem jaz in da gre za kakšen neumen prizor iz kakšnega trapastega ameriškega filma.
Še zdaj ne vem, ali so me vzeli resno ali pa so imeli počasi vsega dovolj. Rekli so, naj zlezem nazaj in da se lahko spokam.
Šele ko sem imela ključ v rokah, šele takrat sem zlezla nazaj in drvela iz nadstropja v nadstropje, kot da bi imela motor. Najbrž sem bila hitrejša od dvigala.
In tako je bila še enkrat rešena moja nedolžnost. Si mogoče mislila, da ne vem, kaj je hotel od mene? Prav to je hotel. Napiti me. Potem pa še to. Prej teh reči ni bilo. Sem bila še otrok? Sem zdaj ženska?
Moški in fantje, s katerimi pridem v stik, hočejo nekaj od mene in ta nekaj je več kot pogovor. Vsi. Samo eden ne in to ravno on, ki mi je edini všeč. Samo on ne.
Kaj naj še dodam? Bliža se čas, kajne? Moj čas. Že postavljam barikade. Ne bo šlo tako lahko. O ne! Ne vsak!
A misliš, da se je Milena kaj sekirala? Kje pa! Si pa res koza, mi je rekla naslednji dan v šoli. Matematiko ima še vedno cvek.

Tisti novi pa kar sedi tam in gleda, gleda in sprašujem se, ali nas sploh vidi. Govori malo. Le kar je nujno. Samo to vemo o njem, da je eden izmed staršev Bosanec, eden pa Slovenec in da je šele pred kratkim prišel iz Sarajeva, vojna pa traja že skoraj dve leti. Gotovo je dal že marsikaj skozi. Ime mu je Paša. Kristus, kakšno ime! Drugega ne vemo in ni videti, da bi koga kaj zanimalo. Vojna je že predolga in predaleč od nas. Kje je sploh to...
Ta svet je tako čuden. Včasih tako lep, drugič pa krut in trd. Tako umazan in siv. Za mir sem in za drevesa. Pa za ljubezen, da pride nekoč.

Moja skala je Borut. Nanj se zanesem, nanj se naslonim in le njemu stoprocentno zaupam in ne vem, kako bi bilo, če njega ne bi bilo, ali pa bi bil drugačen. Komu bi verjela? Komu zaupala ... Ej, Vera, Vera! Kako verjeti, če si se mi še ti že tako davno izneverila... Res imam srečo, da je tu Borut.
Marjetica


6. pismo Veri



Borut. Kaj naj z njim? Mnogo mi odpušča in dopušča. Sem že rekla, da je moja skala. Moja opora. Moj oče. Moja največja skrb in ljubezen. Sesula si ga. Pa se je pobral. Nekaj let je gradil na Bližnjem vzhodu. Skupaj sva preživljala počitnice in praznike. Največ kar pri babici. Jaz in on in seveda tvoja senca, ki naju je prva leta povsod spremljala. Ta praznina, ta manjko nama je marsikaj pokvaril. Počasi sva to prebrodila. Tvoje mesto je še vedno prazno. Nikoli ni nobene pripeljal v sivo hišo. Vem, da je in še hodi na zmenke, ampak nikoli ni bilo zares. Tudi jaz bi se težko navadila na kakšno tujko. Včasih sem težila, izsiljevala sem mu obljube, da nama ne bo nikoli in nikdar pripeljal nobene ženske, da s Cilko v hiši nikogar ne potrebujeva. Zdaj vem, da nisem imela prav, vseeno pa mislim, da nisem ničesar pokvarila. Saj, če bi našel pravo, bi jo že pripeljal, in če bi bila v resnici prava, bi se tudi midve prenašali.
Na zunaj se ni dosti spremenil. Prav mladosten in poskočen je še. Še vedno igra košarko in daje mladeniče v koš. Še vedno hodi na dolge sprehode... Zdaj je ujet tukaj v tem mestu in njegov nemir se počasi miri.
Je pravi strokovnjak za čorbe. Vse kuha za dva, tri dni, tako se izogneva pretiranemu gospodinjstvu. Manj kuhanja. Manj pomivanja... Itd. Odkar Cilka ne zmore več vsega, si vse deliva in znese nama. Ne bom o tem. Zate to ni važno, za naju pa sploh ni hec.
Tudi o Borutu ti ne bom več govorila, saj ga predobro poznaš. Na rokah te je nosil. Oboževal te je. Dobro je vedel, da nama lažeš, uhajaš, bežiš. On te je hotel samo za naju. Saj, zato pa si storila to. Ti se že ne daš ukrotiti, ti se ne daš privezati, si kričala in meni nič, tebi nič spokala. Le kako si mogla? Skoraj ne mine dan, da ne pomislim na to. Sploh pa bi ti vse odpustil, samo da bi se vrnila. Bi bilo kaj bolje? Pri vsem skupaj pa sploh nisi bila slaba mati. Tako zabavna, sproščena, prhutajoča, prepevajoča... Pa zdaj? Imaš zdaj trdega, mačo tipa, ki ti grozi, te zaklepa in pretepa? Ti je zdaj bolje? Imaš copato, po kateri hodiš, jo teptaš in ji lažeš? Ljuba moja, in kar tako si nasedla temnemu, bogatemu avanturistu z rodovnikom? Je bil res bogat? Je imel res grad? Je res imel rodovnik?
Ko sva že pri rodovniku. Pozabljam na svojega Wanga. Nima rodovnika, ampak je čudovit. Predstavljaj si zares velikega in zares čisto črnega mačka na mavrični blazini, ki prede, prede in vse razume. Čudovit je, ta moj Wang, in čisto sama še kar vzorno skrbim zanj. Nekoč se je izgubil, mislim, da si je dobil ljubico. Ne jedla ne spala nisem, dokler nista Borut in Cveto obrnila pol našega mesta. Umazan, smrdljiv in skesan se je vrnil nazaj k meni. On ja, ti pa ne.
Res je nekaj posebnega. Dala mi ga je babica in je kmalu zatem umrla. Bil je njeno poslovilno darilo.
Marjetica


7. pismo Veri



V stanovanju nad nami ropota. Dobili smo nove sosede. Mi je všeč, da slišim nad sabo korake. Čutim človeško bližino in toplino. Malega drobnega svetlolasega mulčka sem že prvi dan opazila. Motal se je po stopnišču in se kremžil. Živjo, mu rečem, ko ga že najmanj petič v tistem dnevu vidim. On pa nič. Gleda me, kot da bi bila riba na suhem, ali pa da sem kakšna pravljična pošast, za katero do zdaj ni verjel, da obstaja, pa se je vendar pojavila pred njim. Pa nič, si mislim in grem, ko začne kričati za mano.
»Ti bom nekaj povedal! Jaz sem zdaj tukaj doma. Sva pobegnila. Mu nisva nič povedala. Prav mu je, k se je pa vedno jezil na naju, kadar je bil doma in se ni potepal. Pa tepel jo je in mene tudi. In razbijal. Ne moreš si misliti, kaj vse je razbil. In kako je smrdel. Mama je rekla, da od pijače in cigaret. Fuj! Včasih nam je bilo lepo. Je bil prijazen, smo bili veliko skupaj. Potem pa ne več. A si videla moje črno oko? Sem ga dobil od njega, ker sem jokal, ko je mamico vlekel za lase.«
Šele takrat sem ga dobro pogledala. Naše stopnišče je temno in komaj da sem videla tisto modro zelenkasto podplutbo. Kaj naj mu rečem? Da je njegov stari svinja? Da je ubogo malo bitje, ki se še ne zaveda, kako kruto je vse skupaj? Še dobro. Sploh ni videti preveč žalosten. Tako ganljivo majhen in izgubljen in zbegan s tisto pisano podplutbo na tistem bledem in nežnem obrazu se mi je zdel. Kar v naročje bi ga vzela in ga stisnila... Ga raje vprašam, kako mu je ime.
»Juš sem,« mi odgovori in že sprašuje naprej.
»A ti imaš očita?«
»Ja imam ga, ampak nimam mame.«
»Kaj? Sta tudi vidva zbežala? Ali vaju je tepla?«
»Kar šla je. V daljni tuji svet, kot lepa Vida.«
»Kdo je Vida? Moji mami je ime Vida. Ali je tudi tvoji tako imel«

In tako sem spoznala malega Juša. Hitro je bilo sklenjeno prijateljstvo. Ko sem Borutu pripovedovala o tem, je bil kar tiho. Čudno se mi je zdelo, da ni nič spraševal.
»No, izkašljaj,« sem mu čez nekaj časa rekla. Bolj ukazala. Predobro ga poznam.
Potem je povedal, da oba pozna, Juša in Vido. Da se je pred kratkim zaposlila pri njih kot tajnica in da je prihajala vsa zabuhla in pretepena in ker je bilo stanovanje nad nami prazno, ji je ponudil pomoč. Tako.
Juša sem potem srečevala vsak dan. Vedno bolj mi je lezel pod kožo. Cilko je hitro obvladal. Zdaj je njega začela prvega klicati na svojo znamenito govejo juho. Prej je seveda mene. Sem mar ljubosumna na paglavca? Njene goveje juhe imam tako ali tako že čez glavo. To je Cilkina specialiteta in zdravilo za vse. Za moč. Za zdravje. Za veselje in kaj vem še za kaj. Od prvega do zadnjega nas pita z njo. Nihče ji ne uide. Saj ju poznaš. Cilko in njeno juho. Pravzaprav je to edina stvar, ki jo še kuha in se v tistem starem loncu, ki je še iz tvojih časov, cele dneve cmari na njenem štedilniku.
Živahno postaja v naši hiši. Ko bi se vsaj Cveto že vrnil. Ti se ne boš, Vera. Saj se nimaš kam. Se jokaš, se kesaš, žaluješ. obžaluješ? Niti glasu od tebe, po vseh teh letih. Kakšna mati me je rodila?!

Drugače pa me trenutno najbolj zanima ljubezen. Vse v zvezi z njo. Danes, ko sta bili pri meni Ana in Petra, sem Petro kar zbombardirala z vprašanji. Odkar ima fanta, se manj vidimo in tudi nekam skrivnostna je postala. Sem si rekla, ne spustim je, dokler mi vsega ne pove. Kar naprej tičita skupaj. Le kaj počenjata? Smejala se mi je na to moje vprašanje. Skoraj da ni počila. Le kaj ji je? To ji ni podobno. Blefira?
»Ampak si pa res naivna,« mi je rekla.
»Ali res ne veš, kaj delata dva, ki sta sama in se imata rada?«
Potem je vse naštela. Staro lajno drajno. Za cel koš smeti. Kino. Park. Poljubi. Koncert. Poljubi. Posedanje po tihih, mirnih lokalih. Poljubi. In še poljubi...
»Pa saj to vem. Sprašujem te, če sta šla do konca,« sem jo morala naravnost vprašati.
Takrat je zardela.
»Sta ali nista?« sem drezala. Kot zločinec je priznala, da enkrat
. »No, in kaj?« sem še vrtala vanjo.
»Kaj, kaj. Mater si tečna,« se ni dala.
»Kako je vendar bilo?« sem jo gledala in čakala.
»Nič posebnega, pravzaprav sploh ni bilo lepo,«  je končno priznala in vstala.
»Dosti te imam,« je rekla in videla sem, da ima mokre oči.
»Oprosti! Počakaj!« sem jo hotela zadržati.
»Drugič. Saj nisi ti nič kriva. Moram še prespati. Danes ponoči je bilo,« in je zares odšla.
Kaj naj rečem, ko nič ne vem. Razočarana je in zdi se mi preplašena. Mogoče pa to ni prava ljubezen. Žareti bi morala. Cveteti. Ona pa je bila kot kakšna ovenela roža. Kot zločinec. Ena sama slaba vest. To naj bi bilo vendar tisto naj, naj, naj... Jebi ga, Petra. Gotovo ni pravi. Morala ga boš odpisati. Pozabiti. Čeprav je bil prvi.
In se sprašujem, ali je Cveto res tisti moj pravi. Je on tisti, ki ga bom spustila na svoj most v pisan gozd? Kaj pa ti misliš, moj črni Wang? Ja, treba bo dobro razmisliti. Koliko vsega moram še razmisliti... Koga naj sprašujem, nadlegujem in pestim? H komu naj se obrnem? Po kaj naj se? Le po kaj, se vprašam. Bom pa ja sama poskrbela za vse. Ja. Pod drevo se bom usedla. Jebi ga, bom rekla. Pa bo.

Marjetica


8. pismo Veri



Vrglo nas je s tira. Ves razred. Popolnoma brez besed smo ostali. Ta tiha, neopazna Maja. Nikoli ni težila, nikoli za kaj prosila, nikoli ni prva začela pogovora. Komaj da je spregovorila. Večno je sedela v tisti prvi klopi. Navajeni smo bili nanjo kot na klop. Bila je vedno tam. Kar storila je to. Zdaj zija tam tista prazna klop in kriči, kriči... kar Maja nikoli ni.

Šele zdaj, ko je vse zaman, smo izvedeli, da ji je oče umrl, še preden se je rodila. Težko sta shajali. Potem si je mati dobila drugega in izgledalo je, da je vse v redu. Mirna, urejena, mala družina. Pa sploh ni bilo res. Mati je bila snažilka in je delala vse popoldneve in pozno v večer. Stari pa je težil Maji. Že leta jo je posiljeval, ji grozil, da bo povedal materi, če ne bo pridna, in mati bo žalostna in jezna in jo bo poslala stran. Maja je bila samo deklica. Veliko ni vedela, veliko ni razumela. Njena prva in edina ljubezen je bila mati. Bila je njena edina skrb in veselje. Bila je edina ki je bila res njena. Naj jo razočara? Naj jo žalosti? Počasi, kasneje je začela razumevati. Prepozno. Bilo je še huje. Stari ji je govoril, da je umazana packa, da ga je ona zavajala, da je v vsem tem uživala. Vse to je trajalo. Predolgo. Klicala je na tisti telefon. Enkrat. Dvakrat. Ko je poklicala tretjič, je povedala svoje ime. Stvari so stekle. Pa ne dobro. Za Majo ne. Stari prasec jo je obtoževal, mater je hujskal proti njej. Imela je vsega dovolj. Kar odšla je. Storila je to.
Mati, oprosti. Rada te imam. Podpis. Maja.
Kot čreda volov smo stali na tistem pokopališču, kot topoumna, odštekana, zblojena čreda ... Brez besed. Še Pero, ki vedno vse ve in se povsod znajde, je onemel.
Oprosti, Maja. Najbrž je vsak to tisočkrat ponovil v sebi.

Ta dan smo se ga prvič skupaj napili. Pri Perotu. Prvič smo držali skupaj. Prvič se nismo obmetavali z neumnostmi. Zakaj zdaj? Zakaj ne takrat, skupaj z Majo? Zakaj nismo prisluhnili njenemu molku? Zdaj to znamo. Vsi jo slišimo in čutimo težo njenega bremena, pretežkega za enega. Premračnega. Prebolečega. Zdaj si spet lahka, Maja. Ti je zdaj bolje?
Kakšni ljudje smo? V kakšni deželi živimo? Bo stari sploh kaznovan? Še vedno svinja naokoli? Si bo poiskal novo Majo? Živo?
Oprosti, Maja!
Hotela sem napisati pesem za Majo. Sama slama. Si ponavljam. Slama. Slama. Prazna slama. V moji glavi in povsod okrog mene.

nekočkot vselej se zazreš
zažrt v smrt
za naprej in za nazaj

In potem pomislim na malega Juša. Še en tak otrok. Martretiran. Pretepan. Zmeden, zblojen in zbegan. Koliko je še takih in drugačnih. Pa tisti mali Srečko na začetku naše ulice. Stara sta vsak dan pijana. Včasih se pretepata in valjata po ulici, drugič pa se prav tam mečkata in ližeta. Ogabno. Mali Srečko pa se ves umazan in izgubljen preklada naokrog. Naša Cilka ga velikokrat očedi in nahrani. Dobra stara Cilka. Ona ima čas, pravijo. Pa država, pa sociala... To rečejo vsi in že pozabijo na Srečka, ne zmenijo se zanj. Je še prezgodaj. Takrat se bodo, ko bo postal baraba. Ja, takrat.
Kakšne pošasti teptajo ta svet. Ali postajamo rasa deformirancev in idiotov?
Kako prav ima Max Stone, ko se sprašuje: ALI SE SPLAČA RAST ZA TA SVET?
Jušu se ne sme nič zgoditi. Pazila bom nanj. Zabavala ga bom. Razvajala. Tudi na Srečka bom mislila. Slišiš, Maja?!
Slišiš, Vera? Slutiš tudi ti tisto prazno klop? Praznina. Pa saj ti ne veš, kaj je to praznina.

To še ni praznina. Praznina je popolna odsotnost. Praznina je popoln nič. Praznina je na pol prazna omara. Praznina je škatla, polna fotografij. Praznina je vonj, ki ostane.
Marjetica


9. pismo Veri



Pri Cvetotu gori luč. Drvim. Norim. Visim na zvoncu, potem pa kar vdrem noter. Tam stojita. Velika in odrasla. Eden ob drugem. »Oprosti« rečem in zbežim. Bežim k Wangu.

Kaj sem pa pričakovala?! Saj sem samo sanjala. Sanje. Sanje! Nikoli ga ne spustim na svoj most, saj sem vedno govorila, da nikogar ne spustim gor.

Kmalu pozvoni. Prišel je za mano. »Ej, Marjetica, Marjetica,« mi reče. »Kaj delaš? Kaj se greš? S tem sva že opravila. Nočem, da je tako. Ti si moja prijateljica. Pomisli. Razmisli. V svojo noro, vročo glavo si si nekaj vtepla. Ti, jaz in Borut smo prijatelji. Tega ne pozabi in si zapomni. Rad bi, da spoznaš in sprejmeš Magdo. Pred davnim časom sva se izgubila, zdaj pa sva se ponovno našla,« je govoril. Jaz pa sem molčala in gledala stran.
»Daj, dekle! Tvoj princ je tam nekje in komaj čaka, da ga prepoznaš, ti pa ga še opaziti nočeš. Nekje stoji in hrepeni po tebi, medtem ko ti sanjaš o zakrknjenemu starcu. Pridi, Magda čaka in Juš je tudi tam. Sem ga že spoznal. Danes bo v naši hiši zabava. Samo naša. Take še nismo imeli. Tudi Cilka pride in Borut tudi že ve, pa Juševa mati Vida. Rad te imam, Marjetica. Zelo. Magdo pa ljubim. Vedno sem jo.«
»Tudi jaz te imam rada,« mu rečem. Potihem si rečem, preveč.
»Ti kar pojdi, pridem za tabo,« mu rečem. In je odšel.

Si slišal, Wang? Zavrnjena. Saj sem vedela, da bo enkrat prišla ena Magda. Mi je hudo? Sem obupana? Sem žalostna? Cveto, Cveto. S svojimi barvami si me očaral, s svojimi rokami si me začaral. Čarovnija se razblinja. Začaranost megli. Pa še res je. Pa še prav je tako.
Pod drevo se bom usedla. Tam je mirno. Tam je varno. Tam je toplo. Pod star krmežljav bor na gori se bom. Mu bom vse povedala. Da sem taka kot on. Da sem dala vse skozi. Viharje. Točo. Led in strele. Se bova skupaj zjokala in ne bova ničesar več pričakovala. Tam gori se bova predala vetru in vsem in zezala orle.

Kasneje je res bila zabava. Pridružila sem se jim. Bolj čemerna kot ne. Vsi so bili tam. Na vse nas smo nazdravili. Šampanjec. Ledeno mrzel. Še Juš ga je srknil požirek. Vida je prijetna ženska. Malo bleda in živčna. Z Borutom se bolj poznata, kot sem mislila. Naravnost jo vprašam, kaj bo storila s tistim agresivnim tipom, če se naenkrat pojavi pred vrati. Odgovori mi, da je več ali manj že vse urejeno, še nekaj formalnosti, pa bo ločena.
»Ja,« rečem. »Kaj pa če vseeno pride in nam sesuje našo staro bajto?«
»Saj ni tako hudo. Otročji je in nezrel. Presedala sva mu. Ni zrel za zakon. Imel je ljubice. Danes eno, jutri drugo. Midva sva mu bila odveč. Vezala sva ga, on pa je hotel svobodo. Bila sva njegova slaba vest. Ni vedel, kako naj se naju znebi. Tako sva odšla,« je govorila.
»Pa je treba zato pretepati in razbijati?« še sprašujem in ne neham, dokler me ne naderejo, naj ne kvarim zabave, da moje socialno delo lahko še malo počaka. Kaj naj čaka, si rečem. Ta svet je pa res nor. Da nekdo tepe zaradi vesti. Ker ima slabo vest! Ima potem dobro? Ali še slabšo in potem še bolj pretepa? Družina se sesuva. Vse družine se sesuvajo. Saj niso otroci. Enkrat rinejo skupaj, ne morejo eden brez drugega, drugič pa spet sovraštvo in bes. Ne razumem. Potem mi pa še rečejo, da kvarim zabavo, in me zezajo s socialno delavko.

Poročila se bom z drevesom. Moji otroci bodo drevesa. Kaj misliš, Vera, kdo bo pravi zame? Hrast? Bor? Naj ima liste ali iglice? Kako me bodo imenovali, čez leta in leta, ko bom vsa grčasta? Stara hrastovka? Stara borovka? Tu so še topol, gaber, jesen ... Bom še razmislila in vprašala Wanga.
Kako naj končam ? Kako naj se pomirim? Toliko vsega. Preveč.
Polna sem vsega tega. Maja. Juš. Cveto. Pa tisti novi... Paša. Le kako je še ta zablodil noter vame? Zakaj me preganja in nervira? Ja, manj misliti bo treba, prespati in se na vse skupaj požvižgati. Nate, Vera, se vedno bolj.

Marjetica


10. pismo Veri



Zdaj pa o naši dvodnevni ekskurziji. Razrednik slavist se je odločil, da nas bo peljal na Dolenjsko, potem pa proti Beli krajini. Smo se zmrdovali in protestirali, pa ni nič pomagalo. Je rekel, to ali nič. Pa je obveljalo to. Je že boljše kot nič.
Oblezli smo cel kup rojstnih hiš in raznih krajev. Trubar, Jurčič, Levstik nam je zvonilo v ušesih. Pa Novo mesto, Kette in še kaj vem kaj.

Lepa jesen je in topla, barve gorijo in žarijo. Kar naprej se mi mota po glavi otroška pesmica, ki si mi jo nekoč prepevala. Kako že gre? Lepo škrlatno je drevo, ko hladen veter veje... Jesensko listje kam hitiš, ujeli bi te radi...
Tudi novi je šel zraven. Ves čas je bil bolj sam zase in odsoten. Naj se mu približam, sem se spraševala. Saj je sošolec... Le kaj je na tem človeku, kar mi ne da miru? Me privlači? Se mi smili? Nisem še videla njegovega nasmeha. Kaj naj mu sploh rečem? Morda kasneje.
Kosilo. Sedeli smo v stari kmečki gostilni in zganjali kraval. Ne, jaz ga nisem, kajti zgodilo se je, da sem mu sedela nasproti. Kar trda sem postala.
»Kaj me tako gledaš? Saj nisem padel z Marsa,« so bile njegove prve besede.
Še hujše kot z Marsa, sem si mislila in globokoumno rekla: »Ne vem.«
Potem sem molčala. Tudi on. Jedel je in me gledal. Nerodno mi je bilo. Čutila sem mravljince. On pa me je še kar naprej gledal in mirno, počasi žvečil. Najbrž sem bila popolnoma rdeča, prostor okoli naju je zagrnila megla. Samo on in jaz sva tam in v rokah držim tisto neumno polno žlico in ne vem, kaj naj z njo. Naj zbežim?
»Ne glej me tako,« končno izdavim.
»Kako? Veš, da sva soseda? V šoli vidim samo tvoj hrbet, doma te vidim stokrat na dan, kako bezljaš po tisti ulici, in šele zdaj vidim, kako modre so tvoje oči,« govori.
»Kaj? Vohuniš za mano?« zakričim in megla se razblinja.
»Ne, samo v hiši nasproti tvoje živim. Tvoj mavrični pulover mi vsak dan kriči živijo, pa tudi Juša sem že spoznal na ulici. Čuva vam vhod. Zaupal mi je, da ga še posebej skrbi za tisto mlado deklico, divjo Marjetico, da je ne odnese Trdoglav,«  se je hahljal. On se hahljal.
»Torej ti si bil tisti, ki mu je natvezil pravljico o Marjetici in Trdoglavu. Pa sem mu prepovedala pogovore s tujci. Ga bom že vzela v roke, tega mulca. Potem najbrž vse veš, kar ve on, in še kaj zraven, « sem bila vsa rdeča in jezna.
»Ja, marsikaj vem,« se mi je pomenljivo nasmehnil.
Torej se ta človek zna smejati. Pa prav prijetno. V miru sva pojedla do konca in do večera sem ga lahko videla samo od daleč.

Prespali smo nekje v bližini Kostanjevice. Razrednik je šel spat in nam zabičal, naj ne zganjamo hrupa.
»Seveda bomo pridni,« smo mu rekli.
Zbrali smo se v sobi, ki so jo imeli Pero, Miha in on. Imeli smo nekaj pijače in od nekod sta se pojavila še dva jointa. Malo smo se ga napili in malo zakadili. Eni bolj, drugi manj. Nekdo ga je vprašal, ali so tam v Sarajevu tudi pili in kadili. Prvič je spregovoril. Tako, nam vsem. Iz drugega časa. Iz druge globine in širine.
»Kaj pa mislite, da smo počeli med tistim bombami in ostrostrelci? Med grmenji, eksplozijami in vsem tem? Ja, pili in kadili smo, če smo imeli, in vse, kar smo počeli, smo počeli, kot da je poslednjič. Včasih je bilo za koga res. Nobeden ni vedel, kaj bo jutri. Koga jutri ne bo. Res nas je bilo vedno manj. Eni brez glav. Eni pa s puškami. Tudi jaz bi se moral odločiti. Ampak jaz sem spizdil,« je rekel in obmolčal. Molčali smo tudi mi. Mencali.
In odtrgana. Ne roža. Koža.
Potem je pogovor počasi spet stekel. Spraševali smo ga to in ono in sploh vse in on je odgovarjal. Samo o sebi in svojih ni hotel ničesar povedati, razen da je njegova mati Slovenka in da je pol življenja preživel v Sloveniji.
Bil je tako odprt. Ranljiv. Najraje bi ga pokrila in skrila ... Povedal je. Govoril je in zdi se, da se je vanj selil nekakšen mir. V tisti zakajeni sobi ni bil sam. Včasih je tudi omama koristna, saj drugače gotovo ne bi govoril.
Bilo je že pozno. Eni so šli že spat. Pero je smrčal na tleh. Petra se je nekam izgubila in Ana je tudi že prej odšla. Vstala sem. Tudi Paša je vstal.
»Greva še malo ven?« me je vprašal.
Pa sva šla. Zunaj med vsem tistim listjem, pod vsemi tistimi zvezdami sva se nastavila vesolju in čez čas me je prijel za roko.
»Toplina in tišina. To je čudež,« je rekel. »Še vedno trzam, nisem še navajen, vsak čas pričakujem granato od kdovekje. Posebno ponoči.«
In z roko v roki sva stala tam in molčala. Ta človek. Ko sem ga pogledala, mu je po licu drsela solza, pa še ena in še ena. O bog! Ta človek! Najraje bi še jaz jokala. Objel me je in se zaril vame. Ta njegov vonj. Sva stala tam kot en kip in ne vem, ali je minilo eno leto ali tisočletje, in potem mehak poljub. To je bilo vse. Z roko v roki sva odšla nazaj, vsak v svojo sobo, vsak k svojim sanjam. Jaz tisto noč nisem kaj dosti spala.
Kakšen je? Za glavo večji od mene. Dobro leto starejši. Suh. Rjavolas. Če bi ga poznala samo z ulice, bi rekla, nič posebnega, in bi šla naprej, a ostala bi toplina. Prevečresen in žalosten. Ta človek! Bo to to? Bo ta šel z mano v mavrico?
Naslednji dan se je nanj prilepil Pero. Povsod je moral z njim. Samo s pogledi sva se ujela tu in tam. Torej misli name. Me gleda. To niso bile sanje.
Seveda sva se skupaj vračala v našo sivo ulico.
»Greš k meni? Sam sem,« je rekel.
Šla sem. V hišo, podobno naši stari sivi. Živi zgoraj v podstrešnem stanovanju. Eno ogromno okno je tam, ki objema vso našo ulico. Toplo mi je postalo ob pogledu na našo hišo. Tako stara in ganljiva. Tudi če nisi hotel, si od tu vse videl. Stala sem tam in buljila skozi okno. Nisem si ga upala pogledati. Sploh nisem vedela, kaj naj. Oba sva bila tiho in vedela sem, da me opazuje. Pogled sem usmerila k policam, kajti če je česa bilo tam veliko, so bile to knjige. Naj začnem brati naslove?
»Saj ne vem, sem mencala in drsala tla, »mogoče bo najbolje, da grem,« sem ga končno pogledala in se ujela v tisti njegov pogled, da sem se počutila kot muha v pajčevini. V mojem telesu so se dogajale katastrofalne reči. Povej. Reci. Govori, sem ga v mislih prosila. On pa je molčal in me gledal.
»Si sam?« sem končno iztisnila iz sebe.
»Ja, oče je ostal tam, mati pa je v bolnici. Sesulo jo je tisto tam. Hotela je domov, pa smo ne vem zakaj zavlačevali z odhodom. Meni najprej ni bilo nič jasno. Pride in mine. Izi pa je bilo popolnoma vseeno. Samo da je imela svoje punčke. Igrala se je ure in ure. Bolj jo je prizadela polomljena punčka kot pa granata na sosednji hiši. Pa ni bilo vseeno, ravno za Izo no bilo vseeno. Nismo pomislili na to. Na njo. Saj nismo nič mislili.«
»Kdo je Iza?« sem ga prekinila.
»Moja sestrica. Stara pet let. Ne, zdaj bi jih imela šest. Ni je več. Naše družine ni več. Mi smo sesuta družina. Z materjo sva prišla sem. Očeta ne more več videti. Sovraži ga. Krivi ga. Za vojno. Za Izo. Za vse. Zdaj sem tu in z njo je huje in huje.«
»Čisto sam živiš tu? Saj se ti bo zmešalo,« sem rekla.
»Blizu Kamnika živi mamina sestra, moja teta. V redu ženska. Veliko sem pri njej. Nikamor ne grem za dolgo. Obiskujem mamo. Včasih je v redu. Spozna me. Se pogovarjava. Drugič me zamenja z očetom ali s kom drugim in potem dobi napad. Hoče mi izpraskati oči in populiti lase.«
Kaj naj bi mu rekla? Temu nisem kos. Preveč je zame. Prijela sva se za roke in molčala… Dolgo sva se držala in potem sva se poljubljala v tistem mehkem fotelju, v tisti podstrešni sobi in je bilo toplo in bila je tišina.
»Ostani pri meni. Želim si te,« me je prosil.
»Ne morem. Z nikomer še nisem bila. Daj mi čas. Saj imava čas. Jutri bo nov dan in ti boš tu. In jaz,« sem jecljala.
Spet je molčal in čez nekaj časa rekel, da je bolje, da grem. Niti pogledal me ni več. Ni ga bilo več tam.
Pa sem odšla. Brez besed in moči. Zmedena.

Ko sem prišla domov, je bil Borut še pokonci. Čakal me je. Takoj me je videl potlačeno, Poklapano in pocapljano. Prestrašil se je.
»Nekaj se je zgodil,« mi je rekel.
Potem sem mu vse povedala, celo Paševo zgodbo, zjokala sem vse iz sebe, tam v njegovem naročju. Moja skala me je tolažila, me trepljala. Moja skala me je odvezala.
Ko sem se pomirila, sva vse še enkrat premlela.
»Ja,« je rekel, »življenje!« in je dolgo molčal. »To je ljubezen. V čudnega fanta si se zaljubila.«
Potem je bilo spet nekaj časa tiho, se odkrhal in začel. Le kaj bo to? Zadrega. Borut v zadregi. Resnost položaja se je razblinila in vse skupaj je postalo smešno. Kot da bi mu zatekel jezik. Le kaj hoče povedati?
»Ponavadi mame poučijo hčerke, kako in kaj. Nikoli se nisva pogovarjala o tem. Pa saj si že velika. Saj si pametna in povsod že piše o tem. Najbrž veš, kaj moraš storiti, ali pa vprašaj prijateljice. Saj veš, kaj mislim, zaščita in take reči,« je končno izjecljal. Ubogi Borut. Nebogljeni oče samohranilec. Nerodni moški. Popolnoma je bil zmeden. Najbrž so mu po glavi brenčale čebele, rože in take stvari. Pogoltnila sem smeh in mu rekla, ja. To sem mislila popolnoma resno, kajti edina stvar, za katero sem bila ta večer prepričana, je bila, da se moje barikade tresejo.

Zaljubljena


11. pismo Veri



Kar naprej ti pišem, Vera, in moja pisma so vedno daljša. Pravzaprav postajajo moj dnevnik. Vse moje misli in skrivnosti so tu. Navada je železna srajca, rada govori Cilka. Pa še prav ima. Ne vem, kaj si o vsem skupaj misliš. O preteklosti o sedanjosti. Gotovo je tvoj najboljši odgovor in izgovor, da že mora biti tako. Morda res. Saj vidiš, da boš tu kmalu pozabljena. Tu ti v resnici ni več kaj dosti ostalo. To so moja poslovilna pisma. Slovo od tebe, preden te čisto pozabim. Vedno manj te je v meni. Tvoja hči, del tebe, te briše. Briše te, Vera. Brez maščevanja. Brez jeze. Samo da veš.

Zdaj je tu Paša. Ko sem šla naslednji dan v šolo, sem nekaj časa capljala po ulici in ga čakala, da bova šla skupaj v šolo. Ni se prikazal. Tudi v šolo ni prišel. Pa naslednji dan tudi ne. Že ves teden ga ni. Vsi škilimo v tisti prazni stol. Še eden. Vsak dan zvon im pri njem. Nič. Nič. Nič. Nobene luči. Sama tema.
Potem se je nekega dne prikazal, kot da ni bilo nič. Rekel je, da je bil nekaj bolan in da se je ustavil pri teti. Kar tako meni nič, tebi nič.
Šele kasneje, ko sva hodila po parku, mi je povedal.
»Ko si tisti večer odšla, so vso noč padale granate. Žvižgalo je in pokalo in sesuvalo vse okrog nas. Spet in spet je padla granata na tisti košček dvorišča s tisto posušeno vrtnico in njene punčke so spet ležale krvave in scefrane in tam je bila spet tista njena noga, obuta v tisti neumni rdeči copatek, s tisto smešno pisano pentljo, na katero je bila tako ponosna. Samo to je ostalo od nje,« je drl plaz besed iz njega. In ves obup in strah in groza. Eden drugega sva držala v naročju na tisti klopi. Stisnjena v eno sva bila. Dolgo sva tako ostala. In odtrgana. Ne roža. Koža. Je kričalo v meni. Njegovi poljubi so bili slani.
»Veš, vedno moraš nositi ta mavrični pulover. Zaradi njega sem te opazil. Vsak dan mi je kričal. Živ si in zdrav. Tukaj si in zdaj in še dolgo boš. Boš. In potem tvoj pogled. Tako skrbno neskrben. Tako veselo žalosten. Tako naivno vseveden. Kako si jih nadrla takrat po tisti vaši zabavi. Še Pero je ostal brez besed...«
Z roko v roki sva se vračala. Pred vrati sva se poslovila. Ni me vabil. Ko sem mu rekla, naj gre gor z mano, je rekel, da drugič.
»Obljubi mi,« mu rečem, da nikoli več ne boš izginil tako. Da ne bi nič povedal, da bi kar šel.«
»Ja,« je rekel in vsak s svojim knedlom sva odšla domov.

Naša okna so bila vsa razsvetljena. Cela hiša je bila polna luči.
»Kaj pomeni ves ta direndaj? Samo na zabavo še mislite!« sem jih nadrla, ko so me hrupno in veselo sprejeli. So me čakali. Vsi so bili tam. Cilka. Juš. Cveto in Magda. Vida in seveda Borut.
»Poroka bo,« so rekli.
A! Zato Cilka kar sedi tam, vsa blažena in solzna. To jo gane. To jo razneži. Poroka ali pa majhni otroci? Izvem, da bo kar oboje. Cveto in Magda se bosta poročila, čeprav je Cveto včasih govoril čisto drugače. Ja, zarečenega kruha se največ poje. Spet ena Cilkina. Borut bo njegova priča, Vida pa Magdina. Vse se bo zgodilo tam na Krasu, kjer ima Cveto hišo. Brez pompa in hrupa. Samo mi iz naše stare, sive... Tako sta se odločila.
»Na Krasu je krasno!« je kričal Juš in še »Kje je tvoj Paša? Videl sem vaju. Skozi okno sem vaju videl.«
»Te nič ne briga, mali vohun!« sem mu zabrusila, čeprav je imel prav. Moral bi biti tu, ne pa sam v tisti hiši. Popolnoma sam. Le kaj počne? Saj ga bom jutri videla. Jutri bo nov dan.

Ta hiša. Ta nora, zmešana hiša, kjer smo vsi eden od drugega in drug od enega. Gledam jih. Cveto in Magda cvetita. Naša stara Cilka se je kar pomladila. Petelin Juš kikirika, zadovoljstvo pa kar šprica iz njega. Pa tiho, nežno valovanje med Borutom in Vido, ki napolnjuje ves prostor. Bo to ljubezen? Le kako daleč sta, se sprašujem. Še danes ga bom potipala. Pa ga nisem. Odšel je gor, češ da bo Jušu povedal pravljico za lahko noč. Verjamem mu. Tudi ti mu, kajne? Se še spominjaš, kako to zna? Obe sva ga poslušali z odprtimi usti. Je s pravljicami očaral Vido? Mene že bi.
Pozno je. Še vedno mislim nanje. Na to, kako jih imam vse rada, in na njega seveda, na tujca z druge strani ulice.
Joj! Moj ubogi stari Wang! Zanemarjam ga zadnje čase. Še večerje mu nisem dala. Mleko je tam in hrana tudi. Moja skala na vse misli.

Marjetica


12. pismo Veri



Zdaj že cela šola ve, da jaz in Paša hodiva. Pa nisem srečna. Je to tako? Veliko sva skupaj, ampak nekaj manjka. Pravzaprav vse... Sploh se me skoraj ne dotakne. Kakšen bežen, suh poljub ob odhodu, kot od kakšnega brata. K sebi me ni več povabil. Jaz pa tudi nič ne rečem. Zdi se mi, da se je ohladil. Me noče več?
Po drugi strani pa postaja sproščen in družaben, celo zabaven in fino se imam z njim, a tistega njegovega pogleda, ki me razgali in mi zmehča noge, ni več. Mimo mene gleda. Izogiba se srečanja iz oči v oči. Kaj naj storim? Kaj delam narobe? Ne upam ga vprašati. Bojim se.
Rekel je, da bi me rad predstavil svoji teti Kamili. Da mi bo všeč, da ji je govoril o meni in me hoče tudi ona spoznati, in kako si je oddahnila, ker si je našel prijateljico, in da me res hoče absolutno in stoprocentno spoznati. Kaj naj jaz z njo, če pa ne vem, ali imam njega? Nje nočem. Njega hočem. Vse v redu in prav, samo o nama nič besed. Včasih, ko ga ne gledam, začutim njegov nemiren, očitajoč in vprašujoč pogled. Takrat mi nažene mravljince v telo. To ni strast, ampak strah. To žge. Boli.
Torej me na skrivaj opazuje. Me ocenjuje? Se me hoče znebiti? Mu grem na živce? Mi hoče kaj povedati? Raje zbežim. Raje se umaknem. Kasneje, si rečem. Bo že povedal. Nič mi ne uide.

Tudi Borut je bil tistega večera strašno nemiren. Le kaj mu je? Le zakaj tako menca in hodi sem in tja po stanovanju? Kmalu izvem.
»Kako naj ti rečem,« začne. »Z Vido bi šla... Vidi bi rad pokazal našo hišo. Treba je vse pogledati in popraviti, pa drv ni. Jih bom nacepil. Potem bomo šli enkrat skupaj. No, zaenkrat bo šla sama, brez Juša, in če bi ti poskrbela ta čas zanj... Samo dva dni. Po moje ne bo imel nič proti. Zelo te ima rad, « se je zmedeno usulo iz njega.
Zdaj smo pa tam, si rečem in privolim. Kaj pa čem.
»Samo da bosta previdna,« mu rečem in potem da vidiš to. Borut je rdeč kot kuhan rak in popolnoma brez besed. Da on ostane brez besed. Tu gre zdaj zares.

Tista hiša, to veš, je babičina. Dobro jo poznaš, skrito tam med slivami. Čisto sama stoji na tistem hribu in gozd se ji vedno bolj približuje. Pol ure hoda ni nikjer nobene druge hiše. Rajska. Malo zanemarjena je tam okoli, zaraščeno in divje. To mi je všeč. Tam je še vedno tisti vodnjak z najboljšo vodo na svetu. Notri še stoji stara krušna peč in vse tiste težke lesene mize in klopi. Tam se je čas ustavil pred 100 leti. Ničesar nisva spreminjala. Vsaka žlica, vsaka skodela, vse je še tam, na pravem mestu. Na babičinem. Ko bi bila le še ona tam. Nič čudnega, da Borut pripoveduje tako lepe pravljice. Njegov dom je bil pravljica. Njegova mati je bila... Ne morem se odločiti. Je bila vila ali dobra čarovnica? Z vsemi tistimi zelišči in čaji in z vsem tistim. Za vse je vedela imena, ne eno, po tri in še več. Vsaka stvar je imela svojo zgodbo, svojo pesem. Le od kod je vse pobrala in kako si je mogla vse zapomniti? Bila je prava živa zakladnica vseh tistih rim, vraž, pregovorov in ne vem še česa. Nič čudnega, da so ji v vasi rekli čarovnica. Za vsako stvar so se najprej obrnili nanjo. Pri drobnarijah jim je rada pomagala, če pa je šlo zares, je dvignila roke in jih poslala k zdravniku ali veterinarju.
Najbolj pa meje osupnila z Wangom. Saj sem ti povedala, da mi ga je podarila malo prej, preden je umrla. Komaj da sva se navadila eden na drugega, nje že ni bilo več. Saj vem. Slutila je. Bila je že zelo stara... Kako jo včasih pogrešam. Borut jo tudi. Le malokdaj sva prespala tam. Preveč sva jo čutila. In zdaj ta njegova odločitev. Presenetila me je. V hišo bo pripeljal tujko. Pravzaprav mi je to všeč, sem se počasi počutila, kot da sem v kakšni stari cerkvi, ne pa v ljubi, stari bajti, v kateri sem preživela lepe čase. Ja, k nam so prišli časi velikih sprememb.
Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Ko takole mislim na Boruta in Vido, na Cvetota in Magdo, je vse kot v kakšni ameriški limonadi in si rečem: Zakaj pa ne? Saj je že njihov skrajni čas. Čudno le, da vse naenkrat. Še mene je postavilo v to vrsto. Nikoli nisem bila vraževerna, a tu se zdi, kot da so na delu neke skrivne sile. Skrivne? Saj je ljubezni lahko tako veliko. Vse je lahko ljubezen. Ej, Wang! Si morda ti tisti skrivni čarovnik v naši hiši? Le kaj naklepaš? Ti kar predi, predi na svoji mavrični blazini in spredi, kar hočeš.

Te zanima moj mavrični pulover? Gotovo si ga že povezala z Wangovo blazino. Obožujem pisane barve. Ko je Wang že zrasel, sem povsod iskala blazino zanj. Smola je bila, da sem vzorec in barve nosila v glavi in niti slučajno nikjer nisem našla ničesar, kar bi bilo vsaj malo podobno mojim željam. Od vsepovsod, še sama ne vem, kje vse sem zbrala cel kup raznovrstnih klobk in zaposlila Cilko. Pletla je in pletla. Ko so jo spraševali, kaj plete, je odgovarjala: »Blazino za črno živino.«  Čudovito je spletla.
Volne je ostalo še cel kup in nagovorila sem jo, naj mi splete pulover, pa ne takega navadnega, ampak ogromnega, da bi ga lahko nosila kot obleko, ali pa k hlačam. Samo da bo velik in širok, sem jo prosila. Ljudem, ki so jo spraševali, kaj vendar zdaj počne, je govorila: »Šotor za malo Marjetico.«
Res je unikaten. Podnevi ga nosim, ponoči sušim. Mislim, da ga ne bom nikoli zavrgla. Zdaj celo sploh ne. On je moja usoda. On me je pripeljal k Paši.

Vidiš, kako človeka prevzame in zaposli vrvež življenja? Vse manj o drevesih in tudi pesmi je manj. Ne gre mi. Max Stone je na stranskem tiru. Plevel in pepel ga... Prazen papir pa čaka in bo še. Poiskala sem eno staro. VRBA.

Dobro mi de, ta čarovnica stara.
Me pomirja. Me uspava.
Ko vsa škrbasta in grbasta
čepi ob tisti umazani vodi.
Kot da se je ustavil ta zblojen planet.
Kot da je crknil ta bedni svet.
Da sva sama.
Jaz in ona.
In kima, kima.
Samo kima.
Tako toplo. Tako mehko.
Dve grči sva,
ki ju prav nične gane.
Za naprej in za nazaj.
Za zmerom in z mirom.

Tvoj Max Stone

P.S.: Moja drevesa so dežele za sebe. Vsako od teh zares obstaja. Nekoč ti jih bom pokazala, jih predstavila. Božanska so... Pa kaj vendar govorim? Spozabljam se, kajne? Vedno bližja si mi. Popuščam. K sebi te puščam. Zakaj?

13. pismo Veri



Vida in Borut sta se pobrala. Kot dva smrkavca sta se. Polna skrivnih načrtov in nakan sta se. Juš je že zgodaj skakal po stanovanju in zahteval akcijo. Odpravila sva se ven. Tudi Paša je šel z nama. Oblezli smo mesto in bližnjo okolico. Jaz in Juš sva se imela v redu, Paša pa ne. Zelo tih in resen je bil ves čas. Še Juš ga je vprašal, zakaj je tako čuden.
Mali se je najedel pice in tort, da mu je bilo potem slabo. Tako se tudi za naju ni dan prav nič lepo končal. Poklapani smo se vrnili domov. Bil je že večer. Tokrat je Paša šel gor. Juš je hitro zaspal.
Ja, Paša je bil res čuden. Nemiren. Napet. Njegov pogled je bil trd in oster. Nekako sem hotela popraviti ta dan, ga razvedriti, ta večer. Steklenica šampanjca, ki sva jo imela z Borutom v hladilniku, se mi je zdela kot nalašč za to. Šla sem jo iskat. Ko sem se vrnila z njo v dnevno sobo, mu je v naročju sedel Wang.
»O! Si se kar sam spoznal z Wangom,« sem rekla.
Takrat pa je izbruhnil. Ves bled in spačen.
»Ne bodi osladna! Ti in tvoj maček in tvoja drevesa, pa rože in vse! Nočem spoznati tvojega mačka, tebe hočem!«
»Saj me že poznaš,« sem zajecljala.
»Hočem tebe. Kdaj boš pripravljena? Rekla si. Obljubila si. Kdaj boš prišla?« je bil potem naenkrat ves miren in blag.
»Kadar hočeš,« sem odgovorila. »Samo ne tukaj in ne zdaj.«
»Pridi, kadar hočeš,« je dodal.
»Jutri,« sem rekla.
»Jutri,« je ponovil odsotno. Mi ne verjame? Me je sploh slišal? To je bilo torej to. Ves čas. Ves čas je čakal... Jaz pa njega... Nisem mu prišla nasproti, nisem mu dala roke.
Začnem odpirati tisto neumno steklenico. Zdi se mi, da bo ta pijača grenka. Pogovor se opoteka.
»Si imel že veliko punc?« spet narobe zinem.
»Kaj pa misliš?! Da smo čakali na mir, na travnike, čebele? Na sonce in morje? Skozi vse smo šli. Vojna je, da odrasteš. Da zakrkneš. Da obnemiš. Da si brez glave. Da se zajebeš. Naših deklic ne ljubijo. Posiljujejo jih in ubijejo. Naj nedolžne čakajo na svoje klavce? Naša ljubezen je bila na življenje in smrt. Meja je bila zraven nas. Povsod okrog nas je bila. Nad glavo. Pred nosom. Živeli smo v pričakovanju potovanja brez potnega lista, z zastonjkarskimi kartami. Vsi smo jih imeli. Si predstavljaš to tanko črto med življenjem in smrtjo? Samo slutiš jo lahko. Take reči se dogajajo samo v knjigah in filmih, ampak potem se naenkrat za veš, da si sam sredi vsega tega. Sredi pekla. Jebeš filme. Jebeš knjige. Eden pri drugem smo iskali toplino in varnost. Eden k drugemu smo se zatekali po zavetje. Po kratke trenutke pozabe.
Ja, za trenutek pozabiti in se delati, da vse to ni res. Pa je bilo. Prekleto zares je bilo... Samo jaz, jaz sem navadna rit. Srečna rit, draga moja. Zato sem tu. Moja zadnja deklica je mrtva in še marsikdo je in sploh ni slabo.
Mrtev, miren in hladen. Bolje kot histeričen, preplašen, nor, moten... Bolje kot zver. Čakala me je tam pred vrati svoje hiše. Mrtva in mrzla, z luknjo v glavi. Tako je to, draga moja Marjetica. To je to.« 

Ja. To je to, zvoni v meni. Zakaj kri in nože?! Zakaj ne rože? Zakaj ubiti, če lahko ljubiti? Zvoni in kriči.
»Kaj naj storim,« ga vprašam.
Od daleč se vrne nazaj. Iz pekla.
»Oprosti. Ti nisi nič kriva. Že tisočkrat sem si rekel, da ne bom več govoril o tem, sploh pa ne tebi. Privlekel sem v tvoje življenje ves ta strah in grozo in gnus. Hotel sem ti dati samo sebe in res se ti dajem z vsem tem. Oprosti. V resnici pa sem te vse dneve čakal in si te želel. Kako dolgo naj te še? Saj veš, kako sem sam. Samo ti veš.«
»Saj pridem. Jutri,« mu še enkrat rečem.
»Potem pa pridi. Potrebujem te, da se ti dam. Da te vzamem. Saj veš, da te ljubim,«
»Ja,« sem rekla.
J u t r i. In mir je napolnil prostor okoli naju. Spokoj in tišina sta lezla v naju in šampanjec je vseeno bil sladek in če ne bi bilo Juša, bi se marsikaj zgodilo ta večer.
Stara moja, dan X se bliža. Zdaj mu ne uidem. Si pomislila na svojega? Je bilo lepo? Zdaj bi mi lahko pripovedovala o tem. Me vsaj ne bi bilo tako strah.

Marjetica, poslednjikrat devica


14. pismo Veri



Ves dan je padal dež. Z Jušem sva počela sto stvari. Oba sva bila nemirna. Zame se ve, zakaj. Juš pa, ta mala zmedena glava. Kako ga razumem. Vse polno se mu je zgodilo. Totalne spremembe v njegovem malem svetu. Kar naprej me je spraševal o moji materi. O tebi, Vera. Kako da je kar odšla in se ni nikoli vrnila. Kar tako, brez besed in slovesa. Stokrat sem mu rekla, naj se ne boji za Vido, da bosta z Borutom do večera nazaj. On pa je kar mlel in mlel in kar naprej stal pri oknu. Na vse načine sem ga skušala razvedriti. Vse za kratek čas. Kot nalaščsta tudi Magda in Cveto nekam odšla. Jedla sva skupaj s Cilko, ki je vsa naglušna in revmatična tožila čez vreme. Ni nama bila v razvedrilo. Midva pa sva ga bila tako potrebna. Tudi Paše nisem klicala. Kasneje. Ta kasneje je ves čas zvonil v meni.

Tudi to je minilo. Borut in Vida sta se vrnila že zgodaj popoldne. Mirna in zadovoljna. Juš, baraba mala, je svojo žalost in skrb takoj zamenjal z veselo, nastopaško junaškostjo. Samo da je imel spet svojo Vido. V trenutku je pozabil na svoj strah in na vse. No, ne na vse. Me je prav po moško potrepljal po hrbtu in rekel, da sem dobra baba in da se je imel z mano zelo dobro.
»Ja ,« sem rekla in se mu pridružila. »S takim frajerjem bi šla na konec sveta.«
Ja, na konec sveta. Zdaj bom v resnici morala na konec sveta. Pa ne na tvojega, Vera.

Prišel je čas.
Borutu sem rekla, da bom pozna. Potem sem šla. Ko je padel mrak sem šla. Tako kratka pot, pa tako dolga.
Ko sem prišla gor, je rekel, da se je malo prej vrnil. Da je bil pri mami in da je imela dober dan. Jaz pa sem stala tam in se počutila kot kup ne vem česa. Nasmehnil se je.
»Saj si taka, kot da čakaš na kazen. Nočem, da se bojiš. Da trpiš. Če nočeš, odidi. Še imaš čas. Samo oditi moraš.« 
»Saj hočem,« sem rekla.
Pa me je objel s tistim pogledom, me je ujel v svojo pajčevino. Njegove roke so se me nežno oklenile in mehko drsele. Me je zazibal in me popeljal. On, k mavrici. K svoji me je, da sva poiskala mojo. Njegova mehka koža. Njegov vonj. Kako diši. Kako je gladek. Je ječal. Prosil in molil. So z njega odpadle vse tiste verige in okovi. Je zarožljalo, zazvenelo in zazvonilo. Postala sem lahka in s krili in med vsemi tistimi knjigami so se odprla vrata v pisan gozd. Ta človek! On je moje drevo. Ta človek... Lepo. Toplo. Mehko in dobro. Vse je dobro. Vse bo dobro. Ta svet je tak. Dober in lep je. Čudovit.

Potem. Kasneje.
»Jutri bom imela 17 let,« sem rekla.
»Jih že imaš,« mi reče.
Res. Polnoč je minila.
Pri njem sem ostala. Sva molče prebedela ali prespala ostanek noči? Ne vem. Nisem ločila sanj od bedenja. Oboje se je pomešalo.
Tako padajo barikade, sem rekla Wangu, ko sem se vrnila domov.

Kratko pismo, kajne? O tem še kdaj drugič. Vzelo mi je sapo in zaprlo usta.
Pa ti, Vera? Nič ni drugače, pa vendar nikoli več ne bo, kot je bilo, kot ne bom nikoli več stara 16 let. Na kaj misliš, Vera? Na svoje prve? Na zadnje? Kje si, moja tujka?

tvoja M


15. pismo Veri



Spet sem tu. Ne znam odnehati, kajne? Tudi če bi hotela, zdaj ne znam več. Cedim se po teh papirjih in priznati ti moram, da mi dobro dene. Izbrani sva bili ena za drugo. Zdaj sva ločeni, ampak še vedno sva ena od druge. Se zavedaš tega, Vera? Tega ne moreš pozabiti, tega ne moreš izbrisati. Gumb in gumbnica sva. To sva.

Ko sva se s Pašem vračala iz šole, naju je že na ulici ves prestrašen prestregel Juš, naj greva takoj gor, ker da je nekaj narobe. Dirjala sem, preskakovala po tri stopnice naenkrat, Paša pa za mano in tam nekje daleč je počasi za nama capljal mali. Za hip, samo za kratek hip je v mojih možganih naredilo klik, pa sem ga zatrla, nisem mogla misliti. Zares sem se ustrašila, še bolj pa sem se potem razjezila, ko so sedeli tam v naši dnevni sobi kot kakšni lipovi bogovi s kakšne gasilske slike. Tako mirni in nasmejani. Ne, v resnici sploh nisem bila jezna. Vse jim odpustim. Zaradi tistih nasmehov. Otroci. Zarotniki. Njihov glavni pa mali, nabriti mule. Odkrili so zabavo in igro. Vsevprek so mi voščili. Me objemali, trepljali, se režali in hihitali. Seveda, presenečenje za moj rojstni dan. Ta hiša je nora.
Kakšni vonji, in to iz naše kuhinje! Še nikoli ni tako dišalo. Slastno. Rajsko. Vida in Magda se sučeta tam. Dobri ženski. Vesta, kaj mi manjka. Dobra hrana. Nisem kakšen požeruh, ampak moram priznati, da sem se naveličala najinega enoličnega jedilnika. Z Borutom sva se vedno strinjala, da je škoda časa za kakšne slastne dobrote, in se tolažila, da sploh ni slabo, da sva zato oba tako vitka. Kolikokrat sva molče žvečila in prežvekovala in z veliko težavo stvar spravila po grlu dol.
»To bo treba poplakniti,« je rekel Borut. In sva res, in to dobro, s kakšno pozno trgatvijo.
»Vsaj pijeva dobro,« naju je potem tolažil.
Spet me je odneslo.
Tam smo, kjer slastno diši.
Juš se je spravil k Paši in mu vse lepo razložil.
»Veš, zaradi tebe sem to naredil, da sem te spravil gor. Sem te vrgel na finto, kaj?«
Paša me je presenetil. Sproščeno in normalno se je obnašal. Boš rekla, saj je najbrž čisto normalen, zakaj se ne bi še obnašal tako. Če bi bila jaz na njegovem mestu in če bi takole treščila med starce v eno noro hišo, bi se pogreznila v tla. Ja, ampak oni niso navadni starci. Oni so drugačni. Pol otroci, pol odrasli. Še Juš nosi v sebi nekaj odraslega. Rada jih imam. Ko sem se najedla, sem jih imela še rajši.

Z naše zabave bom zdaj preskočila na drugo. Na zabavo čez cesto. Pri Paši. Nekaj dni kasneje. Povabil je klapo iz razreda.
»Bodimo trendi. Skupaj smo in bomo. Vsak dan. Narediti si moramo lepo.« 
Za rojstni dan mi je kupil CD Toma Waitsa in kraguljčka za Wanga.
»Da se mu prikupim. Najino prvo srečanje ni bilo preveč toplo in prisrčno. Ubogi maček ni nič kriv.«
Saj vem, komu se hoče prikupiti.

Kot sem rekla, bili smo tam in tako topli in lepi so se mi zdeli vsi. česa vse ne stori človeku ljubezen, si pravim. Me prav zanima, kaj me še čaka.
Petra se je razšla, Ana pa ima fanta. Vesela sem. Za Ano. Petra me ne skrbi. Poznam jo, hitro se bo pobrala. Miha in Ana. Kdo bi si mislil. Mu je pregnala iz glave tisto nesrečno ljubezen?
Nič preveč hrupnega ni bilo. Brez bruhanj in prepirov. Tako lepo in dobro nam je bilo tam gori v tistih toplih prostorih tisto hladno novembrsko noč. Stari Pero je prinesel s seboj kitaro. Pel je in igral. Ja, pa marsikaj se je povedalo in izvedelo tisto noč. In seveda o življenju, vesolju in vsem. Pa midva? Nisva kvarila žura. Vsaj mislila sva, da ga ne. Dovolj je bilo, da sem ga videla, da sem ga gledala in ujela kakšen njegov pogled.
»Tukaj je premočno sevanje,« je rekel Pero.
»Med vama kar prasketa.«
Potem ko so odšli, sva se spet združila. Ponovno. Karkoli se bo z nama zgodilo, tega nikoli ne bom pozabila. Vedno bo z mano. Ta človek!

Konec tega tedna se je zgodila tudi poroka. Paša ni šel z nami. Zaradi mame. Mi pa smo se odpeljali tja na Kras, v tisto malo vas, poročili Cvetota in Magdo in se krasno imeli v tisti hiši z vonjem po barvah, pršutu in teranu.
»Si zdaj srečen? Boš pozabil na nas? Me imaš še kaj rad?« sem ga spraševala.
Objel me je in dvignil gor k nebu, prav tako kot takrat, ko sem bila še deklica, in me vrtel, vrtel, naravnost proti zvezdam me je. Nič ni rekel. Vedel je, da vem. Res sem vedela. To je sreča. To je prijateljstvo.
Potem smo ju pustili sama tam. Mi pa smo odšli nazaj. Cilka. Juš. Vida. Borut in jaz. Zadovoljni, a vseeno malo otožni in prazni. Samo Juš se ni dal. Vso pot je kričal: »Na Krasu je krasno!«

Tako. To pa je pismo, kaj? Ena sama zabava. Res je bilo vsega veliko v tem tednu. Toliko se mi ni zgodilo v enem letu, ali pa še več. Sploh pa šele zdaj vidim, da v tej hiši ni bilo pravega življenja. Vse je teklo. Mirno in počasi in bi lahko trajalo še sto in sto let. Ena sama Trnuljčica smo bili. Sploh ni bilo slabo, ampak bilo je vedno isto. Kot kakšne sence smo se valili naokrog. Brez veselja. Zdaj pa je tega v tej hiši veliko. Ja, prava velika družina smo postali.
Nam zavidaš, Vera? Bila si sirota. Izgubljenka. Mogoče sem jaz imela srečo, da sem te vsaj poznala. Ti svoje matere nisi. Sploh nisi vedela, kdo te je rodil. Kakšna kri se pretaka po tvojih žilah? Čigav nemir te preganja? Od vseh, ki si jih imela rada, si zbežala. Od vseh, ki so te ljubili. Borut. Jaz. Babica. Smo te vezali? Smo preveč zahtevali od tebe? Ti pa kar v širni svet, brezdomka. Veš, da te je Borut iskal? Našel je tvojo sled. Ko je misli, da te že ima, si se spet izgubila. Tam nekje v Južni Ameriki. Klical je in pisal na vse strani sveta. Zaman. Jaz ne verjamem. Nočem verjeti.

Meni je tako lepo, Vera. Upam, da tudi tebi ne gre slabo. Pozdravljam te in ti res želim dobro, moja vihrava mati!

Tvoja Marjetica


16. pismo Veri



Zdaj je vse mirno in lepo. Stvari dobro tečejo. Naša hiša se je umirila. Cilka plete za dojenčka. Ha! Tudi Juš je hotel mavrični pulover in ga je Seveda dobil, pa še kapo s tremi cofi. Mojih ostankov je bilo še dovolj. Upam, da jih bo kmalu zmanjkalo, drugače bo kmalu vsa hiša oblečena v mavrične barve. Samo to bi še manjkalo.

Zdaj so že vsa drevesa brez listja. Gola so in Ranljiva. Tista v parku so varna. Kaj pa gozd? Gozd molče stoji in čaka sekire, ki enkrat pridejo. Ja, prišel je tisti čas. Si kdaj slišala kako je, ko pade drevo? Kako se strese zemlja? Kako zaječi, zahrešči? Je vzdih? Je krik?
Drevesa. Dobra stara drevesa. Kaj bi mi brez njih? Kaj bi jaz? Vse je od njih. Iz njih. Dobro spanje jim želim. Vsakemu. In še mnogo, mnogo let.

Jaz in Paša sva tudi dobro. Z njegovo mamo pa ni nič bolje, oče pa se mu sploh ne oglasi. Še dobro, da ima Kamilo. Ta Kamila! Ko pomislim nanjo ali ko jo omenim, mi je, kot da bi mi kdo zabodel grlo v kakšen skrit kotiček mojih možganov.
Preblisk. Sem kaj pozabila? Se moram spomniti? Je važno? Naj raje odrinem in se ne trudim? Ne vem.
Kakorkoli že: sem in tja gre k njej in takrat imam čas. Zase. Za Wanga. Za vse. Pa seveda za Petro in Ano. Takrat se dobimo, kot v dobrih starih časih. Tri zarotnice. Tri klepetulje. Tri spletkarke. Še Juša takrat ne spustim v svojo sobo. Veš, tudi Ani se je že zgodilo. Tudi njen dan X je že preteklost. Tako imamo zdaj še eno skupno točko. Nenavadno, kako smo šle hitro ena za drugo. Devištvo je res ena čudna reč. Samo zato ga imaš, da ga nekoč izgubiš. Enkrat ga je treba. Potem pa se ti nekako toži po njem, po tisti deklici, ki je ni več. Me prav zanima, po čem vse se mi bo še tožilo.
Petra res ne žaluje za svojim študentom. Pravi, da ji je čisto dobro in da ima za nekaj časa vsega, kar diši po moških, čez glavo. Verjamem ji. Doma ima brata dvojčka v najbolj neumnih letih. Kar naprej povzročata težave. Pa še njen oče. Popihal jo je k neki mladi ženski. Njena mati je potrebovala kar nekaj časa, da se je pobrala, če se sploh je.
»Ko bom velika, bom feministka,« večkrat zafrkljivo izjavlja v družbi. Seveda to izzove smeh. Včasih se mi zazdi, da mogoče ne govori tega kar tako v tri dni. Nekaj resnice je v tem.
»Ne smemo biti kot kakšne slepe kure in jim vsega verjeti in se jim pustiti voditi. Same smo krive za vse. Nočem biti taka kot moja mati. Ko je spoznala njega, je vse odpisala. Vse ideje, sanje, pustila je faks in postala uradnica, doma pa je prekladala lonce in prala cunje. Vse samo zanj in zaradi njega. Vsak dan sveže zlikano srajco. A vesta, kaj je to likati cele gore srajc? Sem jih tudi jaz včasih Potem pa se je spokal, stari. K ženski, ki sploh ni bila dosti starejša kot jaz zdaj... Bom imela moške, ampak ne tako. Ne da padem pred njimi na kolena. Pa vaju tudi svarim. Pazi ta se!«
Ja, tako, Petra. Pa še prav ima.
Nekega večera smo na naše sestrstvo spile en šampanjec, ali morda dva, in se hihitale, zdelo se mi je, da ure in ure, in ko je Juš pred vrati zagnal vik in krik, da smo se spremenile v koze, sploh nismo mogle več nehati. Še vedno smo se režale, ko sem med smehom butnila: »Jaz sem Max Stone.«
Režale smo se naprej, kot da sem povedala kakšen dober vic.
»Nakladaš,« je rekla Ana in se še bolj smejala.
»Daj, daj,« je rekla Petra. »Ti že nisi. Se mi je nekdo že zaupal, je že priznal.«
»Kaj?!« sem zavpila in smeh je izpuhtel. »Si bila z Maretom?«
»Kako pa veš? « je odgovorila Petra in potem je prišlo vse na dan.
»Si mu nasedla? Si mu verjela?« sem jo napadla.
»Seveda sem mu verjela, da je Max Stone. Zakaj mu ne bi? Drugo pa je bila katastrofa. Zanj seveda. Hotel me je napiti in položiti. Na take finte ne padam. Nisem mahnjena na umetnike. Njemu pa se je kar cedilo iz oči. Poezija že ne. Odjebi, sem rekla in odšla.«
»Vesta kaj,« se je oglasila Ana. »A vesta, da je tudi mene povabil ven? Pa me ni zanimalo, ker sva takrat ravno začela z Mihom.«
Najbrž si predstavljaš, v kakšen smeh smo padle. Vse nas je bolelo. Se nas je lotil po razredih lepo po vrsti? Je vse vabil? Saj je videti čisto v redu tip. Je kakšen odbit zbiralec ali kaj?
»No,« sem rekla čez nekaj časa.
»Kaj no?« vprašata.
»Ja, kaj rečeta na Stona?«
»Morala bi se podpisati s svojim imenom. Ali se morda česa sramuješ? Zakaj morajo biti oni povsod prvi in glavni? Povej! Oni so junaki Matjaži, me smo pa sirote Jerice,« je polna gneva bruhnila iz sebe Petra.
»Odkriti se moraš. Te bom jaz.«
Komaj sva jo za Ano pregovorili, naj bo tiho. Upam, da bo res. Nočem. Zaenkrat ne.
»Samo svojo skrivnost sem vama povedala, ker vama stoprocentno zaupam. Samo to. Ne me izdati.«
»Ne bom te. Častna. Ampak vseeno dobro premisli.«
Alkohol je počasi izpuhtel in tudi pozno je že bilo, poslavljale smo se, kot da se sto let ne bomo videle. Upam, da bo z nami vedno tako.

Borut je ves zmeden. Resno se je zapletel. Seli se po hiši gor in dol. Vedno več se zadržuje zgoraj.
»Kaj boš storil, stari moj?« mu rečem nekega večera, ko sedi tam in žuli svojo pipo in seveda tuhta, tuhta kot kakšen moder starec.
»Veš kaj, če se ti strinjaš, bi zvrtal luknjo in bi naredil spiralaste stopnice. Tako bi združil obe stanovanji. Tu dol bo kuhinja, jedilnica in tvoja soba, vse ostalo pa bo zgoraj. Od tebe je odvisno.«
Kaj naj rečem? Še všeč mi je.
»Se bosta poročila?« ga vprašam.
»Ne,« reče. »Saj je tudi tako dobro.«
Juš mi bo vseeno brat. Mali brat. Saj mi je že.

Spet pomislim na Izo. Tisočkrat sem že. Kolikokrat šele Paša. Nekoč sem ga prosila, naj mi pokaže njeno sliko. Samo eno ima. Mala, drobna, krhka deklica z velikimi, odraslimi očmi. Nekaj jo skrbi. Je z njeno punčko, ki jo drži v naročju, kaj narobe? Je bila takrat že izbrana? Določena?
Šele zdaj počasi začenjam razumevati Paševo željo in lakoto po meni. Nobenega sočutja. Nobenega pomilovanja in tolažbe. Niti razumevanja. Nič takega ni potreboval. Samo ljubezen. Samo človeka je potreboval. Celega. Popolno združitev in zaupanje. Še dolgo, dolgo bo zbiral koščke svojega razsutega življenja.

Nikjer ni most, ki je kamen kost.
Most je zato, da se podre.

Poskušam napisati kakšno pesem. Ljubezenskim sem se odpovedala. Zaenkrat. Tega ne zmorem. Preveč in prelepo je, da bi znala napisati. Morda bom napisala pesem za vse nesrečne in žalostne, za mrtve in žive, za poznane in neznane. Bo to lažje? Za Majo. Za Izo. Babico. Za mulce z Balkana... Zate, Vera. Mislim in tuhtam in potem iztuhtam. Čadavec. To bo pravi naslov. ČADAVEC.
Ja, nabrekli časi črnih čarodejev, čipkasti krči sajastih vešč... Nekako tako bo šla. Prva jo boš brala, Vera. Do takrat, ko jo bom napisala, bom že izvedela tvoj naslov. Nekaj mi pravi tako.

Tvoja Marjetica


17. pismo Veri



V šoli nam je dobro. Čutim prijateljstvo in zavezništvo. Ta Maja. Paša. Naše odraščanje. Z Mileno sem se sprijaznila in Blažu so izginili mozolji. Drugačna jih vidim drugačne. To bo.

O meni zdaj že mnogo veš, ne veš pa, kakšna sem videti. Najbrž imaš ves čas pred očmi ta moj ogromni mavrični pulover in seveda svetle lase, take, kot sem jih imela, ko si odšla. Niso več svetli. Po tvojem odhodu so naglo temneli. Niso črni, so pa zelo temni. Taki kot tvoji. Če imaš kje kakšno svojo staro sliko, se kar poglej. Taka sem. Zelo sem ti podobna. Moji lasje so krajši, nikoli si nisem puščala tako dolgih, kot si jih imela ti. Svetla polt. Modre oči in seveda ta velika usta. Cilka pravi, da sem zdaj taka kot ti, ko te je prvič videla.
»Bolj ji ne bi mogla biti podobna, še nekatere kretnje imaš po njej, čeprav ti jezik teče kot babici,«  pravi Borut.
Si opazila? Zdaj se lahko pogovarjava o tebi. Včasih se nisva mogla. Zadrgnila si nama grlo. Zdaj veš, kakšna sem. Ne lepa ne grda. Taka kot ti...
In končno: živa in resnična. Zavedam se sama sebe bolj kot kdajkoli. To, da sva se s Pašem našla, da sem spoznala ljubezen, da sem ljubljena, me je naredilo tako. Počutim se močno in lepo. Ljubim ga. Noro. Njegovo podstrešje je najino gnezdo. Tam krmiva najino ljubezen. Vse gre od tam in dolgo pot sva prehodila.
Čutim mir in spokoj. Snujem Čadavca in poslušam Waitsa. Tudi ti si ga. Še ena točka za naju.

Bližajo se prazniki. Novo leto. Se tudi ti veseliš? Je tam sneg, kjer si? Ali pa morda živiš v kakšni vroči tropski deželi? Si se navadila? Jaz se ne bi.
Mnogokrat se spomnim na tisto novo leto, ko tebe že zdavnaj ni bilo več, na tisto, ko je odšla babica in sva ga z Borutom po dolgih letih praznovala v tej naši sivi hiši v mestu. Nič več tiste tople peči in vonja po sveže pečenem kruhu in potici. Midva, Cilka in Wang. Osamljeni. Pozabljeni.
Takrat je Borut prvič odkrito rekel, da te ne bomo več videli, da bi se oglasila, če bi bila še živa. Cilka je pokimavala in odkimavala. Dobra stara Cilka. O njej ti nisem dosti pisala. Pa saj veš, že takrat je bila stara. Zdaj je še bolj in še bolj naglušna je. Vse življenje je delala in vedno je bila sama. Kot deklica je prišla v mesto za služkinjo. Tu ni imela nikogar, tam so jo pozabili. Vedno sama. In kako nas je sprejela z odprtimi rokami, ta mala ženska, za katero se ni nikoli nihče zmenil. Nihče je ni razumel. Bila je sitna in muhasta. Tako so jo poznali v trgovini, pri mesarju in povsod. Samo osamljena je bila. Samo malo prijaznosti je potrebovala. Ti in Borut sta to znala. Cilka rada govori o tebi. Čudno. Ta preprosta ženska te ni nikoli obsojala. Nikoli ni rekla o tebi grde besede. Samo zmajevala je z glavo in vem, da še vedno misli nate. Zelo. Prepričana sem, da vsako nedeljo moli zate.
Zdaj je zadovoljna. To je naša babica.
»Veliko družino imam« solzna govori. Ja, zelo ganljiva je postala na svoja stara leta. Tudi to je ljubezen.

Ljubezen! L j u b e z e n!
Ko bi le vsi verjeli vanjo! Saj sem že rekla, da je je za vse dovolj.
Stari Max Stone pa kar spi. Mislim, da je za večno zaspal. Ne morem si kaj, še enkrat ti bom zatežila z njim. Zadnjič. Z eno zaprašeno. HRAST.

Ti pa kar stoj tam.
Neroden, grčast velikan.
Si senilen? Si utrujen?
Tako tih in ogromen.
Zato si mi všeč.
Nič starih modrosti.
Nič novih učenosti.
Vse si vedel. Vse spoznal.
Da si lahko pozabil.
Meni je to všeč. Pa tebi?
Da guncam afne
v tvoji gosti krošnji.

Ja, stari Max. Nekako se mi toži po njem. Preveč sva se oddaljila. Zaključila sva. Sem že vedela, zakaj sem ga izdala Petri in Ani. Ker sem ga zapustila. Takrat sem čez njega naredila črto. Pa vendar sva se krasno imela. Kaj hočeš, že mora biti tako. Pa s tabo, Vera? Je tudi tako, kot mora biti? Jebi ga. to je življenje.

Tvoja Marjetica


18. pismo Veri



Paša se je zadnje čase zadovoljen vračal od matere. Mnogo bolje je bilo.
»Zdaj postaja spet podobna moji materi,« je govoril.
Premestili so jo na odprti oddelek. Spet se je vračala v naš svet. Rekel je, da jo bom lahko kmalu obiskala. Pa je nisem. Nikoli je nisem videla. Nikoli spoznala.
Tam na odprtem oddelku je imela več svobode. Hodila je ven, v park. Predstavljam si tisti zimski park. Vse je rahlo zmrznjeno. Drevesa so brez listja. Mirujejo in čakajo, da jih zasuje in pokrije sneg. Da jih ogreje. Vse je pusto in prazno. Tiho in spokojno. Nekje je našla tisti pas in tisto drevo, pa je kar odšla. Za zmerom in z mirom. Moje drevo ji je ponudilo roko. Moje drevo jo je pripeljalo na drugo stran. Drevesa so vendar dobra, prijazna…
V žepu so našli sporočilo za Paša. Samo nekaj besed. Uničila bi te. Zadušila bi te. Ti se boš pobral. Moraš se.
Kar odšla je. Še ena mati, ki je odšla.
Ni hotel, da grem na pogreb. Sam je šel in seveda je bila tam Kamila. Ta dan je prvič snežilo. Rahlo in tiho so naletavale tiste redke snežinke. Prinesle so mir in spokoj. Zdi se mi, da tudi v Paševo dušo. Ves miren in mehak se je vrnil.
»Zdaj ji je dobro,« je rekel.
»Moral bi vedeti. Saj sem vedel. Odšla je že zdavnaj. Že takrat sem čutil. Le prevara je bila. Sam sebe sem varal. Tako sem si želel. Nikoli. Nikoli več se ni mogla vrniti. Skupaj z Izo je odšla. Takrat.«
Snežink je bilo vedno več, puhaste so spredle zaveso, ki je zadušila vse hrupe. Tišina. Samo še tišina je ostala. Mehka in tako pomirjujoča. Tišina. Neslišnost. Breztežnost. Sanjavost. Mir. Konec. One pa padajo. Padajo. Samo padajo. V neskončnost. Ali one vedo, kaj je neskončnost? Ali kar tako padajo? Brez konca in kraja...
»To mora biti zdaj konec. Mislim, da sem vse doživel. Prišel sem do zadnje meje. Zdaj ne bi prenesel ničesar več,« je rekel tistega večera Paša.
Ja, si mislim. Res je bilo vsega preveč. Je to sploh mogoče? Iz vsega iztrgan. Brez vsega... Z nič bo moral začeti. Z nič si bo ustvaril nov svet. Torej, konec je? Saj mora biti... Vedno. Da potem lahko začneš znova. Jovo na novo. Do kdaj? Do kam? Z njim moram. Z njim bom.
Da bi bil le trden najin most ...
Kakšne stvari se dogajajo. Kot v kakšnem filmu ali knjigi. Ta trdi, podivjani svet. Tako nepredvidljiv, nerazumljiv, pa vendar lep in prijazen... Samo nekaj vem in v to sem prepričana. Jutri bo nov dan.

Marjetica

P.S.: Vse ti odpuščam, Vera. V tem svetu ne sme biti prostora za sovraštvo. Iz mojega ga bom izgnala. Vsem odpuščam. Slišiš? S l i š i t e ?

19. pismo Veri



Juš nori od veselja. Zima in sneg sta ga čisto prevzela. Tam pred babičino hišo vsak vikend delajo snežake, pravi, da jih ima že deset. Jaz ne hodim z njimi. Kasneje...
Nekoč bom peljala tudi njega tja... Spomladi ga bom. Za celo večnost ga bom. Ležala bova tam v travi in duhala, duhala in se predala vesolju. Ta svet je lep. Vsemu navkljub.

Novo leto smo praznovali pri nas. Vsi smo bili. Tudi Cveto in Magda sta se vrnila v mesto. Cilka je spletla že cel kup oblek za dojenčka, čeprav bo Magda rodila šele maja. Moj Wang pa vedno bolj prede in tu in tam se med njegovimi črnimi dlakami zasveti kakšna srebrna.
Po dolgih letih imamo spet spodobno novoletno drevo, ogromno smreko, do stropa. Z vseh koncev smo navlekli okraske, nekaj je še starih babičinih, mogoče jih je hranila še iz svojega otroštva, pa iz naših skupnih časov. Tudi Vida in Juš sta prispevala svoje in še dokupili smo jih. Kup kiča. Kup prijetnega kiča.
Vida je res prava kuharica. Same dobrote nam je pripravila. Razvaja nas.
Takoj po polnoči sva s Pašo odšla. Ven v noč sva šla. V sneg. Tam sva si voščila. Kasneje sva bila pri njem. Lepo je imeti svoje drevo.
Ura je bila že dve, ali še več, ko sva z ulice zaslišala veselo kričanje in smeh. Perotov globoki glas sem že od daleč prepoznala in potem so se mokri in razigrani priguncali navzgor. Seveda je bil Pero. Pa Miha, Ana in Petra. Sneg jih je zvabil ven. Krožili so po mestu in ga po malem cukali in na koncu zavili še k nama, s svojimi hecnimi, rahlo okajenimi, čukastimi pogledi. Planili so po kuhanem vinu, kot žejni v puščavi na vodo. Sploh ne vem, koliko smo ga še skuhali tisto noč. Vem samo, da je ves čas brbotalo in se kuhalo in nam uhajalo čez. Dišalo je po vinu in po nas. V tistem stanovanju se res vsak dobro počuti. Paša mi je nekoč povedal, da je to staro družinsko stanovanje, da ga je nazadnje preuredila njegova mati. Živela je v njem še kot študentka in tudi kasneje, ko je spoznala njegovega očeta, ki je študiral v našem mestu. Prav mogoče je, da je bil spočet v njem. Potem se je poročila in odselila, tu pa so živeli razni najemniki. Še dobro, da ga niso prodali. Kako hitro me odnese.
Bili smo tam in bilo nam je lepo, razen Perotu, ki mu je s pijačo udarila ven njegova žalost. Vedeli smo, da se je pred dnevi razšel z neko žensko. Bila je kakšnih deset let starejša od njega. Ko nam je takrat to povedal, se nam ni zdelo, da bi ga kaj posebno prizadelo. Pa ga je. Kakšna dva meseca sta bila skupaj. Kar bruhnilo je ven iz njega: »Dala mi je nogo, kar dala mi jo je. Zaradi tistega starega klinca mi jo je dala.«  In je kar naprej prepeval eno in isto staro pesem nekega starega benda.

... ti i ja lutamo kroz noč,
potmulo je stenjao moj grad,
izpred nas put bez povratka,
daleko se čuje muzika ...

»Bilo je noro. Z njo sem bil v nebesih. Kako je mogla? Saj vem. Potrebovala me je. Takrat ji je bilo dolgčas. Hotela se je poigrati z mladim žrebcem. Izrabila me je in poteptala. Kot staro, umazano cunjo me je,« je govoril in vmes prepeval.

... ulica hladna besćutna,
nezgodno se voljeti na njoj,
dat' ču ti sve, što zaželiš,
potaknimo ponos zajedno...

»Jebi ga Pero. Se boš že pobral. Saj ni edina,«  smo ga tolažili na vse načine.
»Ja, ni edina, je pa najboljša. Ali pa tudi ne. Ali pa ja. Kaj pa vem,« je mrmral bolj sebi kot nam.
»...dodirni me samo jednom moja draga... popuši mi ponos, draga… ti i ja put bez povratka… fa fa la si mi ti... fa la ti… ulica hladna besćutna… nezgodno se voljeti na njoj... fa fa la...« je ponavljal do onemoglosti. Sta ga zdelala vino in žalost, pa je zaspal. Stara Azra, je rekel Paša.
Ne bo mu hudega, Perotu. Nekaj časa bomo skrbeli zanj, potem pa si bo že kaj našel. Vedno si.

Kamen mi je padel dol. Kamile za zdaj še ne bom spoznala. Odpotovala je. Pravzaprav ne vem o njej čisto nič. Sploh me ni zanimalo. Stara debela teta? Kakšne sploh so tete? Nikoli nisem imela nobene. Je Borut podoben stricem iz mojih predstav? Je Magda podobna teti? Seveda ne. In ta Kamila je njunih let. Torej ne more biti stara, debela in ne vem še kakšna... Pa še potuje in počne ne vem kaj vse...
Se mogoče ves čas bojim samo tega, da ji ne bom všeč? Kako me bo sprejela njegova sorodnica? Pobožna stara devica? Jebi ga. Je res samo to? Hotela sem zvedeti kaj o njej in sem. Daleč je od kakšne starokopitne tercijalke.
»Kot že velikokrat. Odpotovala je pač. Še sama ni vedela, kam. Najprej nekam v Grčijo. To je ptica selivka. Na zimo odhaja in se s pomladjo vrača. Zame jo zdaj ne skrbi več. Rekla je, da ti bolje vplivaš name kot ona, da sem pri tebi varen,« mi je pojasnil Paša.
Vprašala sem ga, kako si lahko to privošči. Potem mi je povedal. Da je študirala angleščino in umetnostno zgodovino. Da je zdaj prevajalka in da čez leto dela kot norec, da lahko potem na potovanjih vse zapravi. Stara frikica. Otrok cvetja. Hipi. Kakorkoli se že temu reče. Živela je v komunah. Še čisto mlada je bila v Indiji. Povsod je je bilo dosti. Nikoli se ni poročila ali imela otrok in ko je imela vsega dovolj, se je vselila v tisto malo hišo na deželi. Tam prevaja, goji travo in rože in se požvižga na ves svet. Tam jo imajo vsi za čudaško.
»Pravzaprav je res videti malo odkačena. Dokler je malo bolj ne spoznaš, jo res lahko imaš za utrgano. Pa saj boš sama videla,« mi je rekel.
Tudi ti, Vera, si študirala umetnostno zgodovino. Poznaš Kamilo? Pozna Kamila tebe? Tudi ti si tista cvetlična generacija. Ti in Borut. Celo moje ime sta zaznamovala z njo. Otrok cvetja sem. Marjetica. Kakšen absurd. Je ta Kamila morda ključ? Se zato bojim srečanja z njo? Spet sanjam in delam nemogoče kombinacije. Vendar pa... Naša dežela je tako majhna. Še danes bom povprašala Boruta. Morda pa on kaj ve. Mogoče sta se pa kdaj srečala. Nič ni nemogoče.

Le kaj je s tabo? Prosim, da si. Da si izgubila spomin in se dolgo nisi spomnila. Zdaj se spomni, Vera! Prebudi se! Še te čakam. Kljub vsemu.
Srečno novo leto!

S p o m n i s e, V e r a!

Tvoja Marjetica


20. pismo Veri



Dnevi tečejo. Januarja ni več. Februarja bo kmalu konec. Vsi smo zdravi in zadovoljni. Borut je super. Zdaj živi. Pa Vida in Juš. Cveto in Magda sta zdaj tu. Preurejata stanovanje.

Pol svojega časa preživim doma, drugo polovico pa čez cesto. Spet in spet ga odkrivam. Nikoli ni govoril o prihodnosti. Nekoč prej, v drugem času in prostoru, se je ukvarjal s fotografijo. Zasovražil jo je.
Spravil se je na delo. Ampak kakšno. Popolnoma me je presenetil.
»To me pomirja. Odpelje me stran. Potopiti se v čisto drug svet, ki je takšen, kakršnega sam hočeš,«  je govoril in šele zdaj sem izvedela, da je bila njegova mama ilustratorka.
»Še čisto majhen, preden se je rodila Iza, sem ure in ure presedel pri njej v ateljeju. Spremljal in posrkal sem vsak njen gib. Čarovnica z barvami... To je bila. Samo ona in njene barve. Včasih sem bil jezen nanjo. Zdelo se mi je, da me sploh ne opazi, da zanjo ne obstajam. Želel sem si, da bi izginile vse tiste barve, čopiči, papir, da bi sedel v njeno naročje in bil tam leta in leta. Samo jaz in ona. Bilo je, kot da bi slišala moje misli, ozrla se je vame. Pogledala me je z nekim posebnim nasmehom, polnim topline, in vse to je šlo vame in še zdaj jo čutim. Vso krhko, nežno in tiho. Tako, kot je bila. Ni bila preveč za ta svet, sploh pa ne za takšnega, v kakršnem se je nazadnje znašla,« je rekel in molčal in čez nekaj časa nadaljeval: »Ja. Hočem razveseljevati vse te male mulčke, ki jih je polno vsepovsod. Hočem, da so srečni. Napisati hočem tisoč pravljic in jim risati zraven sama sonca in mavrice in rože, pa čarovnice, zmaje, vile in vse tisto pisano sranje. Saj sem hotel že prej. Kolikokrat so me presenetile Izine oči, ko je gledala kakšno slikanico. Knjiga jo je posrkala, pozabila je na vse okoli sebe. Že takrat sem kdaj pomislil na to, pa me je bilo sram priznati. Le zakaj? Da bi pisal in risal pravljice za mulce? Bi res popokali od smeha, če bi jim to povedal? Nekoč kasneje, ko smo že bili v vsem tistem sranju, sem to omenil. Kdo so bili? Pravzaprav ne vem. Tako malo nas je potem še ostalo. Takrat me je, mislim da Sehad, zgrabil za roko. Trdno me je držal. Obljubi, da to storiš. Če preživiš, moraš to storiti. Za vse nas stori to. Ja, obljubil sem mu. Takrat. Nihče se ni smejal. Saj smo bili samo otroci. Potem me je odneslo, spodneslo. Pa še Iza.«

Zdaj torej dela. Riše in piše. Za moje pojme zelo dobro. In vse te barve. Če me ne bi že prej osvojil, bi me zdaj zagotovo. Sem pa res mahnjena na barve, kaj?
Tudi za naju je napisal pravljico. Hočeš pravljico, Vera?

PRAVLJICA O CVETNEM DOLU IN OSTREM VRHU

Bila sta Cvetni dol in Ostri vrh. V tistih časih sta bila, ko si še nismo bili tujci z vilinskimi bitji. Cvetni dol je ležal med velikimi, visokimi hribi, s katerih so se stekali mnogi mali studenci v malo kristalno čisto jezero. Po nekem čudnem naključju so se tu ustavljali dopoldanski in popoldanski sončni žarki. Svetloba, barve in toplota so razveseljevale malo rdečelično deklico, ki je živela v leseni hiški in obdelovala svoj vrt.

Ostri vrh ni bil daleč stran, bil pa je zelo, zelo visoko. Ujet med večne oblake. Na vrhu Ostrega vrha je stal črn grad, brez oken in brez vrat, z ozkim visokim stolpom, na katerem je bil daljnogled. V tem gradu je živel v škrlat oblečen bledi princ. Zaklet? Začaran? Kdo bi to vedel. Hudoben ni bil in zloben še manj.

Le tu in tam je pokukal droben žarek na njegov gradič in le sem in tja je njegov daljnogled ujel podobe iz pisanega sveta. Nekoč se je v njegov pogled zapletel mali Cvetni dol in mala rdečelična deklica je spolzela v njegovo srce in ostala je tam in nobenega miru več ni bilo za princa. Vse dneve je stal tam, na malem visokem stolpu, med oblaki, vetrovi in hladovi. Sneg in ivje sta ga zasipala in je čakal, čakal... Tiste male svetle trenutke je čakal, ki so gasili ogenj njegove duše.

Mala deklica je še naprej obdelovala svoj vrt, pila metin čaj in se umivala v kristalnem jezeru. Saj ni mogla vedeti.

Princ pa ni ne jedel in ne spal. Jokal je svoje zadnje suhe sanje in bi skoraj že umrl, če ga ne bi sanjal vilinec iz Smaragdnega gozda. Vedno, kadar je zaspal, je mali bledi princ blodil po njegovih sanjah in vilinec ni hotel več teh blodečih in morečih sanj. Vtihotapil je deklici v njene sanje vse o malem, v škrlat odetem bledem princu.

Deklica ni pozabila sanj, zalile so njeno srce in ni bilo več tako kot prej. Zdaj je kar naprej pogledovala gor v nebo in samo tu in tam se je od daleč zasvetilo nekaj črnega.

In potem se je sredi vročega dne zgodilo. Ulil se je topel dež. Na princa. Na deklico. Princ je prvič okusil in čutil tople, drobne kaplje in vsaka mu je prinesla več moči. Pa potem? Če naenkrat sije sonce in pada dež, se gotovo prikaže mavrica. Prav to se je zgodilo. Velika, z vsemi svojimi barvami, se je čudežno razlila po nebu. Segala je od črnega stolpa črnega gradu na Ostrem vrhu do malega Cvetnega dola. Nanjo se je povzpel princ in zdrsnil dol, dol med kristalne studence, pisane rože in trave. Pristal je pred deklico.

Brez besed sta se gledala. Brez besed sta si obljubila.

Zeleni vilinec iz Smaragdnega gozda pa je zaspal z nasmehom na ustih in nobenih morečih in blodečih sanj ni bilo več.

To je ta pravljica. Na moja zbadanja, da bi morala biti jaz princesa in kako se poveličuje in se odeva v škrlat, je odvrnil, da so princi bolj zateženi, bolj osamljeni, da so tisti, ki potrebujejo pomoč, da ne znajo pomagati ne sebi ne drugim. Da so samo fasada.
»Saj še čaja ne znajo skuhati,« me je spomnil, da voda vre.
Tudi narisal naju je. Seveda imam mavrično obleko. Pa drevesa. Živa so. Sploh pa imajo vse njegove deklice mavrične obleke in rdeče copatke ...
Seveda ve, da pišem pesmi. Sploh ni bil presenečen.
»Se mi je kar zdelo. Tista tvoja drevesa, pa mostovi. Že od daleč sem te vohal,« me je jezil.
Včasih se pogovarjava o Čadavcu. Kako me preganja. Me muči. Pa vendar ga hočem iztisniti iz sebe. Vem, da je v meni. Čutim ga. Paša pravi, naj ga napišem. Naj ga izpljunem. Da vsak na svoj način pometa svoj prag. Ja, res morava počistiti... Treba je živeti. Treba je čutiti. Pa se vseeno včasih prikrade dvom. Za ta svet? V ta svet?

Ali veš, kaj je čadavec? V vsaki knjigi o mineralih ali kameninah je omenjen. To je kremen. Eden izmed kremenov, ki je črne barve. Njegova barva je posledica obsevanja z radioaktivnimi ali ultravijoličnimi žarki. To je to. Nekaj takega. Tudi jaz vem samo to. Veš, saj nisem tako pametna. Na kamne se sploh ne spoznam. Nekoč sem videla eno lepo fotografijo takega čadavca, ki me je čisto navdušila in potem sem šla pobrskat v leksikon. Zato vem.

S r e č n o, V e r a!

Marjetica


21. pismo Veri



Padli smo v maj. Kakšen mesec. Pravi za ljubezen in moja je močnejša kot kdajkoli. Te preseneča moj dolgi molk? Vidiš, to človeku stori pomlad. Zmede ga in zavede. Že od marca, ko so se pričeli prvi zvončki, me je kot na perutnicah nosilo naokrog. Ni bilo časa. Še za Juša sem si ga morala izbezati od ne vem kod. Zdaj pa sem spet tu.

Borut je z našo pomočjo uredil stanovanje. Večkrat je bentil, da bi nas moral izseliti in vse storiti sam, kajti največ smo mu pomagali s svojimi jeziki. Morala bi videti tiste spiralasto zavite stopnice. Super so. Juš cele dneve visi na njih. Če sem doma, tudi jaz. Samo Wang se jim izogiba. Bolj mu je všeč mirno okno moje sobe Star postaja in se ne meni za hrup v naši hiši, ali pa se še ni navadil na vse te spremembe. Tako živahno v tej hiši ni bilo, odkar si ti odšla. Ti si jo znala razmigati. Povsod je polno rož. Vida je nora na rože. V vseh kotih so in kar naprej odkrivam nove. Grejo dnevi, grejo leta, bi rekel kakšen moder starec.

Konec meseca pride še dojenček, potem bo pa sploh noro, če ne bo Cveto že prej znorel. Ta človek kar nori od pričakovanja.

Ja, včeraj sem zvedela. Še en dojenček bo. Prva stvar, ki sem jo storila, je bila ta, da sem letela k Cilki, da jo vprašam, ali je ostalo še kaj tiste pisane štrene. Da, dobila bom brata ali pa sestro. Si moreš misliti? Malo pozno. Lahko bi mu bila teta, a kaj, ko sta tako srečna. Moja skala se topi. Da se le ne stopi. Tako rada jo imam.

Kaj naj rečem? Da sem srečna? Sem. Čeprav sem ves čas na tihem upala, da se vrneš. Dolgo sem ti hranila prostor. Zdaj to odpade. Kam naj te sprejmem, če se vseeno kdaj vrneš? Sama. Zapuščena. Tu zdaj ni več prostora zate. Ga res ni? Bi se že našla kakšna rešitev. Vedno se najde, če se hoče.

Ko takole pišem in pišem, se mnogokrat sprašujem. Kdo sem? Kakšna sem? Včasih se mi zdi, da sem taka kot tista izgubljena barčica iz tiste neumne pesmi. Oj le naprej, oj le naprej, potem pa oj le nazaj, oj le nazaj... Taka sem, kot sem. Lebdeča. Plahutajoča. Zmedena. Resna. Vesela. Otročja... in še kaj. Kaj?
Le kaj si misliš o meni? Se ti zdim trapasta pubertetnica? Morda prismojena šema? Ali pa neumna koza? Kaj sem? Kdo sem? Če bi bila ti tu, bi mi lahko povedala. Pomagala. Odgovarjala. Naj morim Vido? Saj ima svojih problemov dovolj. Borutu se zdijo taka vprašanja neumna. On je zadovoljen z mano. Cilka je gluha. Magda. Ja, Magda. Z njo se lahko pomenim marsikaj. Pa ne vsega. Ona je zdaj v drugem svetu, v svetu pričakovanja. Nosečnost zelo spremeni žensko. Nisem si mislila.
Tebe ni, jaz pa sem taka, kot sem. To sem. Jebi ga. Želim si. Biti. Čutiti. Hrepenim. Slonim. Medlim. Pišem slabe pesmi. Kvasim neumnosti. Berem šund. Gledam limonade. Enkrat totalno vesela, drugič nesmrtno žalostna. Le kdaj se človek sprijazni sam s seboj? Kdaj se obvlada? Kje je tista meja? Je to, ko odrasteš? Kdaj odrasteš? Si ti odrasla, Vera? Torej sem, kar sem, in taka sem Pašu všeč in se večkrat vprašam, le kaj vidi na meni. Kaj pa jaz na njem? Ne vem.

Paša je pravi norec. Dela. Kar naprej dela. Mavrice in deklice, zvezde, oblaki in vse tiste stvari polnijo njegovo stanovanje.
»Kaj boš z vsem temi« ga sprašujem. »Odnesi kam in pokaži.«
Noče. Pravi, da še ni dovolj dobro. Najboljše hoče. Dela, vrže stran in začne znova. Najprej sem mislila, da to ni normalno. Sem podvomila vanj? Mogoče malo. Potem pa mi je počasi le prišlo. To je njegov beg, je pa tudi obljuba in dolg. Pa izhod, da se pobere, kajti še vedno je poln vsega. Kolikokrat sem ga zalotila, da se sredi noči, v spanju pogovarja z malo Izo, z materjo ali s kom drugim. Vsi so z njim in vedno bodo, samo da bodo počasi manj. Še vedno ga boli. Normalno. Hoče se odkupiti. Spokoriti. Plačati za vse. Da bo manj bolelo. Težko breme nosi. Pomagam mu, kolikor morem. Ljubim ga.
Pravi, da je to dovolj. Mislim, da res. Da si zaupava. Le tako bo šlo naprej. Ja, si rečem, samo beg je, in si oddahnem. Nobena norost, pa še vedno boljši je. Cveto pravi, da je dober, in kar on reče, tudi drži.

Še nekaj mi leži na duši. Pravzaprav se me ne tiče. Ali pa se me? Kot vsakega izmed nas. Gre za malega Srečka, ki sem ga že nekoč omenila. V svoji zaljubljenosti in vsem sem nanj čisto pozabila. Komaj da sem ga opazila, tistega bledega, suhega fantka. Njegova stara sta popolnoma oplela, mislim, da ju je pogoltnilo in da ne bosta več izplavala. Oba zabuhla in obtolčena motita mir naše ulice, njuna mala senca pa se žalostno plazi naokrog. Vidiš, tudi jaz se nisem ustavila. Zmrdovala sem se nad ogabnima pijandurama, pa še tega ne vem, zakaj sta taka. Pa Srečko? Nanj sem naletela pri Cilki. Povedala mi je, da hodi k njej jest, da mu sem pa tja kaj opere in ga umije. Že lep čas. Dobra Cilka. Nikoli ni omenjala, ni se hvalila... No, bil je tam. Ves podplut in zdelan in ko sem ga vprašala, kdo mu je to naredil, komaj da je jecljajoč spravil iz sebe nekaj besed. Kristus, ta otrok komaj da govori. Saj ne more imeti kaj dosti manj let kot Juš.
»Kaj bo z njim?« sem vprašala Cilko.
»Nič,« je rekla, »prišla ga bosta iskat, tako kot zmerom. Če ne danes, pa jutri.«
Kmalu zatem sem res slišala kričanje pred našo hišo. Točno sta vedela, kje je. Mali je dobro vedel, da mora oditi. Žalostno naju je pogledal in odšel. Je to mogoče, Vera?
Naslednji dan sem klicala socialno delavko. Rekla je, da že pozna ta problem, da pa še niso obravnavali njegovega primera in kaj se sploh to mene tiče. Ko sem ji povedala, da je ves v modricah, mi je rekla samo: »Ja, ja. Seveda.«
Prav to je rekla in odložila. Prav gotovo je nekje nekdo, ki bi tega mulčka vzel k sebi, skrbel zanj, ga vzljubil... Saj ga moraš imeti rad.
Kaj bo Srečko, ko bo velik? Bo pesnik ali lopov? Bo inženir ali baraba? Ekonomist ali tat? Filozof ali pretepač? Vse možnosti ima. Tako kot jaz. Tako kot Paša. Kot vsi. Upam, da se bo zanj srečno končalo. Še bom klicala. Na vse konce.
Mogoče pa sploh ne bi bilo slabo, mogoče bi bilo še najbolje, če bi takrat, nekoč, ko bo že vse zares, postala socialna delavka. Razmislila bom. Ni slaba ideja.

Kamila se je vrnila. V soboto greva k njej. V naslednjem pismu boš izvedela, kako je bilo. Zakaj ta trapasti občutek? Še vedno. Ves čas. Borut mi ni znal povedati ničesar. Nekaj je cincal, kot da se mu nekaj sanja, na koncu pa je bil prepričan, da je sigurno ni poznal. Mogoče je slišal zanjo ali pa tudi ne.
Ja, morda, rečem in skušam odkleniti tisti skrivni predal v mojih možganih in najti tisto, kar me vznemirja in plaši, pa se ne da. Absolutno se ne da. Bolj ko tumbam, bolj sem prepričana, da nekaj je. Sigurno sem jo nekoč videla, ali pa sem slišala kaj o njej.
Včasih si me vzela s seboj. Megleno se spominjam tistih dolgolasih, pisano oblečenih in z nakitom ovešenih ljudi. Bili so lepi in veseli. Tudi ti si bila taka.
Vera. Vera... Ti poznaš odgovor, kajne?

Tvoj otrok

P.S.: Kje ste, moja drevesa? Če vam to sploh kaj pomeni. Nisem vas pozabila. Vedno ste z mano.


22. pismo Veri



Bila sem. Izvedela sem. Natančno bom vse opisala. Čeprav...

Končno sem prišla do tja, do tiste male, stare hiše, obdane z grmovjem in drevesi. Vse naokrog je bilo polno loncev najrazličnejših oblik in velikosti, iz katerih so štrlele znane in neznane rastline. Tam je bila tudi ona. O bog! Saj ne more biti res. Kot da bi ušla s kakšnega norega filma ali karnevala. Najbolj čudaška obleka, kar sem jih kdaj videla. Od pasu dol nekakšni trakovi. Eden bolj žive barve kot drugi. Zgornji del je imela modro svetlikajoč. Mogoče jopa ali kaj. Ko je premaknila nogo, so spodaj zažarele rumene pajkice. Mavrica. Sonce in nebo. Pa ravno barve mavrice. Moje barve. Upam, da se mi ne bodo zamerile. In njeni ognjenordeči lasje! Je to kakšna nora ženska, ki je prišla sem in pojedlo Paševo teto Kamilo?
»Se boš že navadila,« mi je šepnil Paša. »Mene ne preseneča več.«
Njene zelene oči so se ustavile na meni. Se je zdrznila? Morda za hip. Se mi je samo zdelo? Me pozna? Če je kdaj poznala tebe Vera, mora tudi mene. Le kaj fantaziram. Zdaj pa res pretiravam. Paša naju je predstavil.
»Koliko časa je trajalo. Zdaj si končno tu. Tako sem ti hvaležna. Ti ne veš, kaj si storila s tem fantom. Takrat, ko se je vrnil, je bil starec. Ti si ga potegnila iz vsega. Naredila si ga spet mladega,« je nekam živčno govorila.
Potem smo sedeli na tistem njenem vrtu. Ptice so pele, rože dišale. Največ je bilo regrata. Vse je bilo v znamenju rumenega. Sonce. Tiste nore pajkice in regrat. Ni me spustila z oči. Me je ocenjevala? Me preverjala? Me... ? Določila naju je, da bova čez noč ostala pri njej, ker ima vse sestavine za neko mehiško jed.
Ko se je enkrat razgovorila, sploh ni več nehala. Toliko stvari je natrosila iz raznoraznih časov in krajev. Koliko je doživela, koliko videla. A brez pravega navdušenja. Kot da je bilo vsega preveč. Najbrž je res bilo. Nervozna in nemirna. To je bila.
»Odkar ne kadim več, je še huje. Sicer pa sem navajena. Je vedno isto. Nekaj mesecev ne kadim, potem spet. Že celo življenje se odvajam. Mislim, da bom danes spet začela kaditi,« je rekla in od nekod privlekla cigarete in že jo je zakrival oblak dima.
Ukazala mi je, naj jo tikam. Takega človeka res ne moreš vikati. Ni se mi zdela dosti starejša od mene. Po obnašanju že ne. Z lahkoto sem jo lahko tikala. V tistem oblaku je malo utihnila in tako sem tudi jaz prišla do besede. Začela sem jo spraševati.
»Koliko si stara?« 
»39,« je rekla.
»Si jo poznala?«
»Sem.«
»Ti veš?«
»Vse vem. Zelo si ji podobna. Najprej sem mislila, da je prišel duh in me bo kaznoval za vse, kar sem in nisem počela, « je odgovorila.
Paša ni ničesar razumel, midve pa prekleto dobro.
»Daj, govori, vse povej,« sem jo prosila.

»Bili sva ista generacija. Poznali sva se bolj bežno. Mene je že med študijem odneslo. Najprej sem odšla v Indijo, potem pa sem dobro leto preživela v komuni v Angliji. Ko sem se vrnila, si bila ti že rojena. Vera je takrat prekinila študij, jaz pa sem nadaljevala. Spet samo bežna srečanja. Spletla si je gnezdo in bila je videti zadovoljna. Končala sem študij in za leto dni odšla spet v Anglijo. Ne, pravzaprav me ni bilo dve leti. Z nekim norim Američanom sem se potikala po Turčiji. Ko sem se vrnila, sva večkrat naleteli ena na drugo. Pomalem sva se približali. Bila je nemirna in dostikrat se je potikala po mestu. Tako kot jaz. V čudnih gnezdih sva se zvalili. Jaz sem sicer imela svojo družino, ampak nekako se mi je vedno zdelo, da sem kukavičje jajce. S sestro sva si bili kot noč in dan in doma sem kar naprej povzročala probleme, prepire in težave. Tudi mene je bil en sam nemir in beg. Takrat sva bili veliko skupaj. Gotovo mene ni omenjala. Neprimerna. Neresna. Nezrela. Taka sem bila in temu sva se velikokrat smejali, ampak njen smeh je bil grenak. Želela si je svobodo. Vama je govorila, da hodi na predavanja. V resnici je to hotela, a ji nemir, ki ga je bila polna, ni dal miru. V tistem času je spoznala njega. Bil je nekaj posebnega. Iz drugega sveta in časa. Mislim, da je bil v resnici plemič in da je tam v Angliji zares obstajala nekakšna graščina. Morda razpadajoča. Kaj jaz vem. Šla je z njim. Pa ne tja. Najprej sta šla v Afriko. Še danes mi ni jasno, po kaj. Tudi njej ni bilo. Hitro si je premislila. Zapustila ga je. Denarja je imela malo, pa se je vračala s štopo in se je zgodila tista nesreča, ki sploh ni bila tako zelo huda. Če bi se ji to zgodilo kjerkoli v Evropi, bi lahko po enem mesecu veselo priskakljala domov. Pa je bila v zabačeni Afriki in to jo je zapečatilo.
Izgubila je nekaj krvi in je dobila infuzijo. Nikoli več se ni pobrala. Vse skupaj je potem trajalo dobro leto. Zadnje mesece sva preživeli skupaj. Vrnila se je, veš. Komaj živa se je privlekla do sem. Do mesta. Ko sem naletela nanjo, so ji ostali samo še trije meseci. To hišo sva s sestro podedovali. Ona je bila takrat že v Bosni. Tako sem Vero pripeljala sem in bila do konca z njo. Dokler je živela, se je oklepala upanja, da se bo morda izvlekla. Ni vaju hotela vznemirjati. Izvedela je, da jo je iskal, in nekako ji ga je uspelo usmeriti na slepi tir. Ves čas je upala, da bodo iznašli zdravilo. Niso ga in še do zdaj ga niso. Dobila je okuženo kri.
Marjetica. Kolikokrat je ponovila to ime. Na koncu je ponavljala samo še to. Bolje je, da je takšne, kot je bila takrat, nisi videla. Ko je bilo vsega konec, je bil Borut nekje na Bližnjem vzhodu. Vsak izgovor mi je prišel prav. Njega nisem hotela vznemirjati tam doli, ti pa si se mi zdela. premajhna. Mogoče sem storila napako. Spokala sem. Pravzaprav sem brez vsega odšla nazaj v tisto komuno v Angliji in tam ostala štiri leta. Bili smo popolnoma izolirani. Nič elektrike, telefona. Vse smo pridelovali sami. Hrano. Obleko. Delala sem od jutra do večera. Da bi zbrisala. Pozabila. Pred otrokom sem bežala. Potem, kasneje, sem odlašala, iz leta v leto... Pa je prišla ta vojna in z njo Paša in sestra. Pa smo tu. Kaj naj ti rečem. Oprosti, ali kaj?
Včasih sem se tolažila s tem, da sta jo pozabila, da sta si ustvarila novo družino in da o njej nočeta ničesar več slišati.

»Matere ne moreš pozabiti. Kakršnakoli je, je ne moreš. Sem poskusila. To je edina stvar, ki je ne moreš!« sem kričala.
»Ja,« je rekla. »Saj vem. Tudi jaz sem samo človek. Oprosti, če moreš. Pravzaprav se ne počutim krivo. Zdaj, ko sem ti končno povedala, se ne. Prej sem te ves čas nosila s sabo kot kakšno slabo vest. Mislim, da je moralo biti tako. Nekaj pa moramo prepustiti usodi.«
»Kje je zdaj? Je tu?« sem vprašala.
»Ja, tam poleg cerkve je. Jutri te popeljem tja.«
»Še to. Si že prej vedela, kdo sem, ko ti je Paša pripovedoval o meni?«
»Nisem. vedela. Ne vem. Pravzaprav nisem hotela vedeti. Tista Marjetica mi je kar naprej zvonila v glavi. Kot alarm. Pa sem ga izključila. Saj ne more biti res, sem si govorila. Nemogoče se mi je zdelo, da bi bila prava, saj smo vendar dežela Marjetic. Ko mi je Paša rekel, da imaš temne lase, sem si oddahnila in si rekla, seveda ni ona, saj ne more biti, takih naključij v življenju vendar ni, kajti v sebi sem še vedno nosila sliko male, belo lase deklice, kakršna si bila. Popolnoma bele lase si imela.
»Potem je res? Sva se srečali?« sem zajecljala.
»Ja, včasih te je imela s seboj. Koliko let si imela? Pet? Šest? Kaj pa vem...« si je najbrž klicala tiste davne slike pred oči.
»Nisem te hotela prizadeti. Ne z molkom in ne besedami. To je. In do danes nisem vedela, kaj naj storim. Oprosti. Saj si se me tudi ti izogibala. Odlagala in zavlačevala si svoj prihod,« mi je odgovorila.
»Veš, ljubica moja, življenje je ena sama jeba, kar verjemi stari, utrujeni hipuzli. Ampak obenem je tudi nekaj najlepšega. Kar bodi pripravljena na vse. Boš videla, vse boš prenesla. Boš rekla, to je bilo hudo, huje sploh ne more biti... O ja! Pa bo. Ampak drugič bo lepo in bo še lepše in bo čudovito... Ja, ena sam jeba. V dobrem in slabem. Kar Pašo poglej. Pa še druge in tretje,« je pokadila že ne vem katero cigareto in popila ne vem kateri kozarec vina in nastala je tišina. Samo noč, črički in tišina...

Ali ni čudno? Nobene žalosti ni bilo. Ta je prišla šele kasneje. Bilo je olajšanje. Oddahnila sem si. Nisi me zapustila. Nisi me pozabila. Ves čas si mislila name. Borut je imel prav. Saj sem vedela, da ima, pa nisem hotela priznati. Zato, ker sem te hotela živo, obenem pa sem se bala tvoje brezsrčnosti. Tisto moje večno vprašanje... Kako si to mogla? Zakaj se ne oglasiš? Ja, res je imel prav. Dobro te je poznal.

Bilo je že pozno. Nobene mehiške večerje ni bilo in zvita v klobčič sva ležala v tisti mali izbi in spraševala sem se, ali je to tista soba. Iskala sem tvoj vonj, pa je bil samo njegov, vonj mojega drevesa. Nič ni govoril. Ves večer je molčal in kasneje tudi, samo držal me je in tako je bil topel, topel. Na nič več ne morem misliti. Samo jaz in on. Na vsem svetu. Nič ni pomembno. Samo da je. Da ve. Da je z mano. Jutri bo nov dan.

Zjutraj je bila Kamila malo bolj umirjeno oblečena. Pod očmi je imela črne kolobarje. Mislim, da ni spala.
»Samo še nekaj bi te rada vprašala,« sem rekla.
»Zakaj ti? Zakaj si ji pomagala? Saj je vendar imela vse polno prijateljic. Bila je zelo družabna in vsi so jo imeli radi.«
»Ko bi jo videla tako samo in zapuščeno, izčrpano in bolno! Še popolni neznanki bi pomagala, če bi jo srečala tako. Saj sem ti povedala. Bila mi je podobna. Dovolj je bilo, da sva se enkrat srečali. Bili sva iz istega testa. Tako nemirni. Takega človeka nič ne ustavi, nič ga ne pomiri in ne more si pomagati. Odhaja in bega. Tudi zase še nisem našla zdravila. Kar žene me in takrat moram oditi. Vse to je vedela in tudi to, da se name lahko zanese, da jo bom razumela, da je ne bom nič spraševala, ji očitala, se zgražala... Stoprocentno mi je zaupala, tako kot sem jaz njej. Takrat je potrebovala samo to. In mir. Vesela sem, ker vidim, da si ti drugačna. Marsikaj ti bo prihranjeno.«
Še včeraj tujka. Danes pa... Mi je všeč? Zdi se mi, da sem jo vzljubila kot kakšnega otroka. Kaj mi ni Paša nekoč dejal, da ne ve, kdo je večji otrok, on ali ona? Me zanima, kdaj pravzaprav odrasteš. Ali sploh kdaj? Nosiš vse življenje s seboj vse to? Saj imam še čas. Veliko časa še imam. Toliko stvari in ljudi me še čaka.
Jutri bo nov dan.

Kam naj z vsemi temi pismi? Tam, kamor so namenjena, tam ni naslova. Pisma brez naslova nikamor ne pridejo. Pred davnimi časi sem zaprisegla, da jih ti, Vera, ne boš brala. Potem sem si premislila. Ampak prisega je bila dana. Le zakaj sem prisegla? Nikoli več ne bom. Ej, Vera, Vera!
Nikoli več!

Kljub vsemu in prav zato še vedno tvoja

Marjetica


Zadnje pismo ali konec



To bo to, Vera. Zdaj poznam tvoj naslov. Šele zdaj lahko rečem. Moja mati je mrtva. Imela je hudo, neozdravljivo bolezen. Imela je aids. Kako miren in spokojen je zdaj tvoj dom. Zdaj si mirna. Tudi jaz sem.

Videla sem tisto vaško pokopališče, videla sem tisti kamen, na katerem je zapisano tvoje ime. Dovolj sem videla tistega majskega sončnega jutra. Jebi ga, Vera. Tako je to. Solze so minljiva stvar. Žalost tudi počasi odide. Spomin pa ostane. Na ta maj in na tiste davne čase, ko sva krmili ptice selivke. Zdaj res nikdar več. Za zmerom.

Povedala sem Borutu in Cilki. Nista skrivala solz. Tudi jaz jih nisem. Šele takrat so prišle. Odrešilne. Bilo mi je, kot da mi je na prsih ležala stokilska klada in so jo solze odplaknile. Ne moreš si misliti, kako se je naša stara Cilka zjokala.
»Moj otrok, moj ubogi, nesrečni otrok,« je kar naprej ponavljala.
Ja, za svojo te je imela. Ves čas te je nosila na najpomembnejšem mestu v svojem srcu. Ves čas je mislila nate. Čakala te je. Najbrž bi te do konca. Kljub vsemu je verjela, da se boš nekoč vrnila. Obljubila sva ji, da se bomo enkrat peljali tja. Hoče se prepričati. Hoče se posloviti...

S Kamilo bova prijateljici. To čutim. Še se bom vračala k njej. Zdaj še ne. Kasneje...
Dala sem besedo. Vedno jo držim.

Moja pesem. Za vse, ki sem jim obljubila, za vse, ki sem jih in nisem poznala. Za Majo, za Izo, za tebe, Vera, za malega Srečka, za mulce z Balkana, za vse... MOJ ČADAVEC.

Nabrekli časi črnih čarodejev.
čipkasti krči sajastih vešč.
Tkejo ti, tkejo črviči,
stkejo ti tvoj zali prt.

Se vprašaš ob kamnu, da ga izbruhaš.
Se vprašaš ob skali, da jo izsovražiš.
Se vprašaš ob gori, da jo izničiš.
Pa ja. Ano domini večnih vrvi.

V zajedenosti dneva,
v zažrtosti večera
bregovi in bogovi,
na veke vekov
in en sam večen beg,
zazreš se v srž nečesa,
zažreš se v jedro mrčesa,
nekoč kot vselej se zazreš
zažrt v smrt
za naprej in za nazaj.

Še vedno ano domini ostrih čeri.
In odtrgana.
Ne roža.
Koža.

Tkejo ti, tkejo beli soldati.
Tkejo ti, tkejo mali junaki.

To je to.

Novi dnevi prihajajo in še mnogo jih bo. Bližajo se počitnice. S Pašem kujeva načrte. Kam? Nikamor daleč. V babičino hišo in h Kamili. On si ne želi več. Mir, samoto... Imava zmešane navade kakšnih starcev? Morda. Imava še ljubezen in drug drugega. Vse imava.
Nisem mu povedala za Maxa Stona. Mu ne bom. Naj bo to naša ženska skrivnost. Moja, Petrina in Anina. Pa seveda Wangova. Morda nekoč. Pa saj sploh ni več važno. Videl je Čadavca. Naj me sodi po njem.
»Moreč,« je rekel.
»Morečin trpek, pa vendar lep.« Ja, kakšen pa naj bo, kakšen si pa ti, sem nadaljevala v mislih.
»Ja«, je rekel, »prav imaš.«
Sem mu res samo v mislih?

Če vse premislim in preštejem, seštejem in zdelim, lahko rečem:
Pravzaprav sem srečna, Vera. Imam svoje drevo, imam svojo skalo, malega brata, prijatelje. Vse imam. Tudi tebe, kjerkoli že si, in kljub vsemu verjamem v most, ki je trden kot kamenkost.
Cveto in Magda imata punčko. Lucijo. Zanima me, kaj pričakujemo mi. Malega svetlolasega rožnatega angelčka, ki ga bomo razvajali, ali temnolasega, divjega pobalina, ki ga bomo oboževali?
Kdo ve. Kdo ve. Kdo ve ...

Zbogom, Vera!

Marjetica