Čaša opojnosti
| Čaša opojnosti Oton Župančič |
| |||||||||||
ALBERTINA[uredi]
Milostno nebo ti bodi[uredi]
Milostno nebo ti bodi,
Albertina, Albertina!
Naj ti vere ne prelomi,
kot si ti jo prelomila!
Jaz sem hrepenel po tebi,
kakor hrepeni cvetlica
po hladilu tihe rose —
cvet je rosa porosila,
moje lice — grenka solza.
V morju tog se je topila
duša moja, njega klela,
ali zate je molila:
Milostno nebo ti bodi,
Albertina, Albertina!
Moje srce je[uredi]
Moje srce je
polje široko.
V njem so cveteli
krasni cvetovi,
z bujnimi vetri
so kramoljali,
s sončnimi žarki
so se igrali ...
Ti pa, oj deva,
cveti si potrgala,
šopek iz njega
lep si povila,
drugemu si ga
na prsi pripela.
Moje srce je
polje široko —
pusto in prazno
kakor brez zvezdic
nebo visoko,
kakor brez ribic
morje globoko...
Pod Tvojim oknom, Berta[uredi]
Pod tvojim oknom, Berta,
sem šel sinoči,
pozdravili so me
na njem cvetovi.
Ah, tvoje cvetke
me še poznajo, draga,
le ti me nečeš...
Pred božji grob pokleknil sem kristjan[uredi]
Pred božji grob pokleknil sem kristjan.
Medló, glej, lučke se leskečejo...
Uboge duše tak trepečejo,
pogrezujoče se v obup teman.
O duša moja — ugasnil tvoj je dan!
Luč zadnjo ti valovi mečejo
po burnem morju... in rjoveče jo
pogoltne kmalu hladni ocean...
Pred mano Berta. Njeno glavo mirno
kostanjevi lasje obkrožajo
lahno spleteni; žarki božajo
v razkošju tihem žametni obraz,
a njeno srce, njeno srce verno
se pogovarja z bogom isti čas.
Prižgal si plamen mu resnice čiste[uredi]
Prižgal si plamen mu resnice čiste,
a narod te je sramotil in smešil —
»Hvalimo te, častimo te, o Kriste,
ki si s trpljenjem svojim svet odrešil!«
— Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! —
Kedo je tebe v uri težki tešil?
»Hvalimo te, častimo te, o Kriste,
ki si z ljubavjo svojo svet odrešil!«
— Kaj nad dobroto néba obupavaš?
Kaj po temini in po blatu tavaš?
Glej, tudi zate kri od tod je tekla! —
Ves okrvavljen, bled je stal pred mano
in kazal je na prsih črno rano...
O srce grešno — trje si od jekla...
Kako je poln kristjanov temni hram[uredi]
Kako je poln kristjanov temni hram!
A on leži razpet na križu tam,
in množice se tja pomikajo,
z molitvami se mu dobrikajo.
»Odrešenik sveta, pomagaj nam!
Brez Tebe ne vemó ne kod ne kam...
čaščena si...« pobožno sikajo
in svetih ran se mu dotikajo.
In vstala je in šla. In jaz sem vstal.
Nad križanega se sklonila je,
poljub na ustna mu dahnila je.
Gorak je še igral na njih, skladak,
a jaz sem šel in sem mu ga ukral
in odhitel sem — Juda II. — v mrak.
Premnogo noč[uredi]
Premnogo noč
sem objemal temo
po tebi hrepeneč,
in stiskajoč
pesti sem bedel
v blazine razrite ihteč.
In vstajali so
in rajali so
pred mano dnevi minoli.
Sončne žarke v laseh,
plamene v očeh
so šli svojo svetlo pot.
Nazaj, nazaj,
mladostni moj raj!
A od nekod
je pritaval glas
onemogel, pijan in teman:
»Nikoli več, nikoli...«
Ti gizdava devojka Julijana[uredi]
Ti gizdava devojka Julijana!
Nocoj, nocoj me poslušaj,
nocoj govori moja duša
s teboj.
Okrásila se s cvetkami poljana.
Tajnostno okrog trepetanje —
povzdigovanje...
Vse travne bilke se zibljejo,
v molitvi se pripogibljejo,
a rožice mašujejo,
iz kelihov jasnih žrtvujejo
soncu nebeškemu svojo kri...
»Pridi, pridi, višine car,
med svoje služabnice zveste,
prejmi ponižnega srca dar,
me vse smo ti čiste neveste!«
Sonce nebeško sije, sije,
sonce nebeško pije, pije
čisto kri —
ali med rožice sonca ni.
Biserne žarke razsiplje povsod,
ali v višini njegova pot
blesteča se bliska.
Zaman ve rožice plakate,
zaman ve rožice čakate
njegovega obiska...
Ti gizdava devojka Julijana!
Nocoj, nocoj me poslušaj,
nocoj govori moja duša
s teboj...
Padale so cvetne sanje[uredi]
Padle so cvetne sanje
v tvoje krilo v tihi noči,
v tihi noči sem te ljubil,
deklica mojà.
Okrog mene je puščoba,
v mojem srcu pa vijo se
kvišku hrepeneči cveti —
k tebi hrepene.
Dvigajo se, dvigajo se...
Pod žarečim nočnim nebom
plavajo tak lahno, rahlo
v nepozabni kraj.
Nad teboj oblak iz samih
rožic in dišav opojnih:
moje sanje... Moje sanje
nate padajo.
In ležišče tvoje mračno
in vse tvoje svetle steze,
vse posipane so z nežnim
cvetjem — sanjami.
Zvezde žarijo pokojno[uredi]
Zvezde žarijo pokojno,
rože duhtijo opojno —
ljubica, lahko noč!
Moja devjojčica spava,
moja ljubezen plava
lahno nad njo.
Tiho okoli, vse tiho...
Skoro ni slišati vzdihov
tople noči
in vse brezmejno okrožje
iskrice milosti božje
siplje na svet...
O ljubica, kadar spusti večer[uredi]
O ljubica, kedar spusti večer
na zemljo fino plétene zavese,
skoz listje šelesti lehak zefir
in mesečina se na vodi trese:
tedaj odplava črni netopir,
in oproščeno širi mi srce se,
ljubezni tihe zašepeče vir,
v skrivnosti tvojih potopim očes se...
Vesoljnost se razgrinja pred menoj...
V vesoljnost odpotuje moja duša
in melodije zvezd nebeških sluša
in trga rajski sad in ga okuša;
in ko se vrne, sladek nepokoj
prinese meni, tebi v dar s seboj...
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota[uredi]
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in sem ves vztrepetal...
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé začútilo je,
kak jasni se noč.
In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota...
O, jaz sem bogat —
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!
Moja Madonna[uredi]
Moja Madonna!
Milost sem našel
v tvojih očeh sinoči.
Najini duši
sta se objeli
v tihi minuti čarobni.
Moja Madonna!
V tihi minuti
vzplavala gosta zavesa...
Sladke skrivnosti
so odgrnile
svoje obličje blesteče.
Moja Madonna!
V čisti jasnini
svojo ljubav sem okopal:
glej, kak trepeče
rosa nedolžna
v kelihu mistične rože!
ZIMSKI ŽARKI[uredi]
Nad mestom belim dremlje težek[uredi]
Nad mestom belim dremlje težek,
oblačen dan,
po ulicah se opotekam jaz,
obupa pijan.
... Ti bela lilija
v ograjku varnem na zelenem homci!
V srebrno čašico svetlobo zlato
si stregla ob žarečem sonci.
Ti verovala si
v nebeški raj
in v njega blaženost,
v njega sijaj,
nekdaj, nekdaj...
A zdaj, a zdaj...
Nad mestom belim dremlje težek,
oblačen dan,
po ulicah se opotekam jaz,
obupa pijan...
In nikjer, nikjer tolažbe[uredi]
In nikjer, nikjer tolažbe
duši ni potrti.
Stud v življenju, gnus v nasladah —
... A po smrti? ...
Bo li duh v višine vzplaval,
v blaženi, razkošni Eden?
Bo li po teminah taval
luči žéljen, a nevreden?
Bo li pod gomilo spaval
sen nevzdramen, pokoj vreden?
Ah, ne dajte mi pištole —
jaz sem preveč radoveden.
Divje polje duša moja[uredi]
Divje polje duša moja,
sili k tebi — daleč, daleč —
Albertina.
In oblaki hudourni
in vetrovi šumni, burni
dušo mojo spremljajo
k tebi, Albertina.
Okna so zažvenketala,
vzganile so se gardine,
luč na mizi je ugasnila —
duša moja plánila je
k tebi, Albertina.
Ti si moja! Ti si moja!
Kaj trepečeš? Ti si moja!
Daj, napolni vnovič čašo,
da se peni, da iskri se —
vriskajoča duša moja
pije jo na dušek ves.
In pijana spet se vrne
cen, v viharja črno grozo,
in pijana blodi z vetrom
nad šumečimi lesovi,
nad bučečimi valovi —
prosta, prosta...
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj[uredi]
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj,
želja cvetečih in kipečih nad,
nad njim so letali mrakovi črni.
A jaz sem plakal in iztezal roke,
bil se na prsi, padal v rosno travo —
zaman: — izgnan!
Iz teme bliska se kerubov meč.
Jaz hočem, hočem!
V visokem loku je zakrvavel
polnočni vzduh... mrakovi so zbežali
s perotmi plašno frfotaje...
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj:
plameni so podili se po njem.
Aj to je bila divja orgija!
To bil je bakanal nebrzdanih strasti!
Deviške brezice —kako žare!
Parfumovane tamariske in
aristokratsko samujoče teje
udale so se vročemu objemu.
In v nunskih srcih spokornic cipres
zavrelo je pregrešno poželenje:
proč samostanska halja, pajčolan!
— — — — — — — — — —
Minilo je. Pepela vročega
si trosim na razmršene lasé.
Ni treba, kerub!
Čemu nazaj na pusto pogorišče?!
Kot bi viseli zlati sadovi[uredi]
Kot bi viseli zlati sadovi,
jasni sadovi z golih vej...
Kot bi vabili in se ponujali:
trgaj in jej!
Trgal bom, trgal z rokami željnimi
jasni, zlati sad
in utešil bom svojega srca
koprneči gad...
Luči! Luči! Bisernih žarkov!
Več, še več! Do vrha!
Dajte mi čašo polno svetlobe —
Eks! To se pravi: do dna
...Srce, ti moje mlado srce,
ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno,
vase veruj!
STEZE BREZ CILJA[uredi]
Večer[uredi]
Metuljčki slovo že jemljejo,
utrujene cvetke dremljejo,
le vetrček lahen še plava
nad poljem... v snu ziblje se trava.
V daljavi tam črni gozd šumi.
Okrog in okrog prostost šumi.
Vseobsežna je, neizmerna...
Mirnó gori zvezda večerna...
Idila[uredi]
Gospod in gospa
na polje sta šla
pogledat, kje dela pšenica.
In klas je zorel
in mak je žarel,
na licih lahkà rudečica.
Gospod vztrepetal,
objemal, jecljal:
»Ti sladka... ti... sladka ženica!«
Oranža[uredi]
Pala je, pala
zlata oranža
deklici v krilo.
Kdo pa zagnal je
zlato oranžo
deklici v krilo?
Prsi njegovi
živo žareči
lahno drhté
pred njenimi očci.
»Ah ti porednež!«
Kratko borjenje —
in iz naročja
se zakotali
zlata oranža
po tleh...
Parček[uredi]
Ah, ti in tvoja domorodna brada
in tvoja pristna dalmatinska vina
ne pridete mi nikdar iz spomina,
in tvoja ženka, lepa pol, pol mlada.
Razmišljati baš njena ni navada,
zato pa je marljiva gospodinja,
in — kar je glavno — v vsem se s tabo strinja;
še pesmi tvoje čita jako rada.
Ne domoljubnih le, celo ljubavne.
»Saj to so le odsevi dobe davne
mladostnih let...« tako si misli ona.
In da tak misli, za oba je bolje:
neskáljene korakata vsaj volje
pod slovitim jarmom svetega zakona.
V galeriji slik[uredi]
In čita, čita... in ne vé, kaj čita...
Na steno zdaj pa zdaj pogled hladan...
»Prešestnica pred Kristom — Tizian.«
Očesi trudni živo zažarita.
Da, to je ona — strta vsa, pobita,
povešen pôgled ob sramu plašan,
a to njegov obraz, krotak, miran,
in milost sama čezenj je razlita.
Da, to je Bog, ne oni po cerkvàh!
Pred onim temnim jo bilo je strah,
in pred njegovo jezo je bežala —
a ta jo vabi, tak ljubeče vabi,
da ji poteši srce... »Vi ste slabi,
naj li vas spremim, gospodična?« — »Hvala.«
O svetem duhu[uredi]
Nad kmečko mizo
vise izpod črnega stropa
zlati orehi,
med njimi plava tička,
bela tička, sveti duh.
Deček podpira glavó
in gleda pod strop,
Mimica čita.
»Ti Mimica,
povej mi no — kje pa živijo
takle tički, sveti duhovi?«
»Ha ha ha ha!
O ti bedak!
Da so te slišali
zdaj naš gospod kapelan!
Po roki dve
in okoli ušes,
po roki s tenko palico,
po licu z debelo roko,
potem bi pa vedel!
Ha ha ha ha!«
Verzi[uredi]
Na čast zloženi
in posvečeni
čč. gg. filistrom.
Jaz sanjam maj...
A pravzaprav
jesen je zdaj.
Od pokošenih trav
puhti sladkost
in vseh težav
moj duh je prost.
Tvoja ljubav
kot sočen grozd
visi z višav...
Moj duh je gost
povabljen v raj,
entrée je prost
in to je prav!
Tu...[uredi]
Tu, glej, tu
rasel je mak
rdeči, žareči,
in tu se slak hrepeneči
je vzpenjal v zrak.
In tu, glej, tu
v zeleni lopici,
na hrastovi klopici
naju duši kipeči
spojil je poljub sladak...
Po mizi je plesal
sončni žarek z mušico
polko française,
a pred hladnico
se mori je murček otresal,
ker sva ga bila polila
s kozarcem mrzle vodé...
A zdaj je mrak.
In midvá si sediva nasproti,
molčiva.
Tvoj mož pa prihaja po poti,
po pleši mu zvezde bežé...
Nedolžnost[uredi]
Nedolžnost kakor pajčolan
dekličje lice krije ti,
kot zvezdi dve izza megle
očesci tvoji sijeti.
Po trgu greš... In častniki
po trgu promenirajo,
s pogledi poželjivimi
za tabo se ozirajo.
»Kipeče, bujne prsi te!«
»In fino rezani profil!«
»Hm — če bi le obrazek njen
tako otročji več ne bil...«
A jaz bežim izmed ljudi
in glavo si z roko podprem
in mislim misli žalostne.
In predse nem skoz okno zrem.
Glej... tukaj... tamkaj zvezdica
z višine jasne utrne se,
in ktera pade, več nikdar,
nikdar nazaj ne vrne se.
V aleji[uredi]
Pesem[uredi]
Rendez-vous[uredi]
Hi![uredi]
Ljubice tri[uredi]
Brezplodne ure...[uredi]
Kes[uredi]
Samotna melodija[uredi]
Nočna melodija[uredi]
Himna[uredi]
Moje barke[uredi]
Bohémien[uredi]