Čačkočikar in Križkraž
| Čačkočikar in Križkraž Rado Murnik |
| |||||||||||||
I.
Lepo so žvrgoleli muzikalni ptički svojim ljubicam večer
nice sredi jutrove dežele po sikomorah in visokih palmah. Na
vasi nekje so prepevali zaljubljeni fantje, hrenkali na plunke,
delali 'na orglice, udarjali na tamburine. Konec belega mesta
Bimbama sta pa čepela kraj polomáljenega kurnika na slamnatih
pleteninah veleučena gospoda profesor Čačko čikar, vsega alfa-
beta doktor, in pa profesor doktor Križkraž, specialist za samo-
glasnike.
Obadva sta kadila iz dolgih dolgih čibukov, srebala črno
kavico in se nista kar nič menila ne za tamhurine, ne za orglice,
uc za plunke, ne za večernice. Zamaknjena sta tiščala glavi
v preperel rokopis, ki je iz njega bral debeli Čačko čikar na
glas od desne na levo.
»Čira - '!« vzklikne belobradati Kcižkr až, suh kakor bližnja
Suhara, in se nekoliko poguga v novem svetlordečem oblačilu.
»Čara!« se vznepokoji Čačkočikar v temnomodrem kaftanu.
»Čira, hratec, čira!« maje rdeče oturbanjeni Križkraž z drobno
iluvico in ustavi posodico pred usti .
»Čara, Križkr až!« kokodajsne srdito Čačkočikar pa se pra-ska
poti zelenim turbanom.
»Čira, ČačkočiJkar!« se mu zaleti Križkraž živo v besedo
III pr idene porogljivo: »Ali ne znaš hrati?«
»Tukaj piše ,čara'!« zaškciplje Čačkočikar z zobmi.
»Ni .res! Ampak ,čira'!« viče Križkraž in si razburjen gladi
dolgo sivo brado.
»Nc boš kaše pihal!« se zadere Čačkočikar. »Čara!«
»I!«
»A!«
»I! I!«
»A! A!«
»Kaj boš -! Allah te udari s svojo jezo!«
»Naj ne vidim večnega veselja, ako ... «
»Kaj pa ti veš, Čačkočikar l«
»Oho, Križkraž! Ti krompirjevec, ti!«
»Ti, ti ... preoblečena žaba!«
Zdaj pa skočita obadva na rdeče kljunaste copate pokonci.
Čačkočikar, mali valiž, vihti svoj čibuk, Križkraž pa svoj rdeči
dežnik. Nema si stojita gospoda nasproti.
Krvavordeče se nagiba sonce v zaton, zlati palmovemu gaju
debla in užiga polmesece na belih vi tkih minaretih. V trudnem
.vodovju nižave se gledajo žarni oblaki. Počasi in tiho, kakor
sence, plovejo čaplje visoko nad hananovimi setvami tja doli
v nočišča. Od stolpov se oglašajo verni sluge preroka in hvalijo
Allaha pa Mohameda, v daljavi rjovejo šakali. Brez mraka se
je uno čil vroči dan.
Čačko čikar in Križkraž pa se še zmeraj pogledujeta kakor
dvoje presitih petelinčkov na menzuri.
»Jaz - krompirjevec?« izpregovori s težko muko Križkraž.
»Ja-z? Jaz, ki znam vsa sveta pisma in vseh sto in štirinajst sur
iz korana od prve do zadnje besede in tudi narobe po vrsti
na izust!«
»Jaz pa - preoblečena žaba!« se jezi debeluh Čačko čikar.
»Jaz, ki sem bil lani v Mekki! Žabe ne hodijo na božjo pot.«
»A - kaj to, saj sem bil jaz tudi tam.«
»Pa le tri mesece! - O - jaz pa sedem!«
»Prava reč! To se sploh ne tiče prav nič našega vprašanja.«
»Slavn] Abece-stric piše vselej le .čara'!« povzame hitro
Čačkočikar. Skoraj hi se mu bil odvalil trebuh od jeze.
Križkraž pa ga pogleda prezirljivo od turbana do copat in
od copat do turbana pa reče:
»Črkobrbec piše ,čira'!«
»Pri vseh svetih mačkah - Slovozok je vendar dokazal ... «
»Ničesar ni dokazaI!«
»0 sveti ibis! Kaj klobasaš! Ti bagdadska irhovina!«
»Ali hočeš, da ti pripeljem eno z marelo ? Ti apis! Ti him-
bamska srajca zanikrna ti!«
»Kaj - pa ti - meni?" piha razkačeni Čačkočikar. »Ti
mumija, ti dolga štorklja iti 'štorkljasta! Pašol!«
»Dobro, le zabavljaj! – Psi 1ajajo; karavanaa potuje dalje.«
»Sto peklenskih botrov naj te brez sedla jaha živega! Pa
ven z mojega dvorišča! Ven, pravim! Ti me ne boš učil, kako
se piše! Marš!«
'Ves zelen od jeze stopa Križkraž z dolgimi koraki proti
izhodu. Tam pa Ise urno in burno zopet okrene, pomeri na
Čačkočikarja z dežnikom, ga bliskoma odpre in zacvili stra-
hovito:
»I! I! I!«
Čačkočikarju pa se nahreknejo mišice na obrazu in oči se
mu izbulijo ljuto. Zacepeta z nogami, spusti čibuk in rokopis,
popade podrti kurnik, ga zažene za naspt-o trrik.om :in se dere
kakor šakal:
,
»A! A! A!«
Križkraž mu pokaže v naglici še jezik in o dštorklja s svojim
dežrrikom kakor pokvečena triola.
Tedaj pride nočni čuvaj, umazan Nnbijec z velikansko sulico,
gledat, kaj je.
Ali že vlada mir okrog in okrog mesta Bimbama v deželi
čudežev, v deželi egip tovske teme in kobilic. V daljavi 'šumi
reka, popeva vodovje svojo zamarnljivo tisočletno pesem, šepeta
na palmah perje, tuli zverjad ... Nič pal ne priča, kako stru-
pensko sta se bila pravkar spoprijela preučena . gospoda profe-
so rja in doktorja Čačkočikar pa Križkraž.
II.
V hladni sobi si je ugajal debeli Čačkočikar na mehkem
rl ivu nu , o hložcnem z dragocenimi preprogami. Zlozno je puši'l
svoj večci-ui naržile, odganjal muhe z muhalnikom, si grizel
..deče barvane nohte in gledal po stenah, kjer so se na črnem
brokatu in na pisanem suknu svetile zlate arabeske in reki
iz korana.
Bilo je to v petek, ha turško nedeljo, ki je posebno srečen
dan jutrovcem.
»Križkraž ima prav!« je zamrmral nekako po sili. »Kajpada!
Priznati moram, da težko pogrešam jezikoslovnega prijateljstva
njim. Saj - sicer zavzema kaj ugledno mesto! Toda svadljivi
pritlikavec podira piramido moje veljavnosti! ln če ne hi bilo
uulu-uih avtoritet, ali bi bilo sploh vredno živeti na svetu? Ali
uu] gremm jaz, Čačkočikar, tja k svojemu zadirčnemu žalivcu
in se pogajam z njim? Tega pa že ne! Tako daleč pa vendar
še nismo! Kaj poreko moji učenci? Res ... bolj sem v zadregi
nego bolha v volni. Pa ... kdo izmed naju je pa 'začel? Jaz
ali on, ki se postavlja kakor kakšen faraon, jetika prelačna !
Prekleta svojeglavnost njegova! Krli:hkraž, Križkraž -- .. piši me
pokonci v uho!«
Tu je vstopil črni sluga Halil. Izročil je svojemu gospodu
pismo v treh zelenih zapečatenih mošnjah, ki, so tičale zopet
v zelenem ovo ju, vezeriem z zlatom cin zapečatenem prav debelo.
Pisemce mu je naznanjalo, da rbi prišel profesor doktor Križkraž
rad k Čačko čikarju malo vasovat in da čaka zunaj.
Debeluhar ni pomišljal dolgo, temveč je precej umiljeno
dejal Halilu:
»Čačkočikar prisrčno pozdravlja gosta in ga prosi, naj bla-
govoli prestopiti prašni prag njegove beraške hišice.«
»Selamum aleikum!« se mu je ublaževalno prismehljal
naproti suhi Križkr až, ki je prinesel Čačkočikarju v dar fino
dišečega olja in smirenskih smokev.
»Hvala preroku - lepo, da si pnišel!« ga je pozdravljal
Čačkočikar in mu pritiskal široko roko na srce. »Moja bajta
- tvoja bajta!«
»Ko Sva se razprla, ljubi Čačkočikarček, mi je bilo jako,
jako žal!« je zatrjeval Križkraž z udvojeno prijaznostjo:
»Zakaj te pa včeraj ni bilo nič k meni?« ga je vprašal Čačkočikar napoločitajoče napol skrbno in shranil darove.
»0h ... Čačko čikar!« je vsdihnil Kniškraš.
»Kaj pa je bilo? - Kaj se je pripetilo najbolj učenemu
cvetu mojega naroda ?« se je precej prisiljeno razburjal Čačko
čikar in neprenehoma gledal prijatelju v krmežljave oči, ki je
iz njih brlela vsa prirojena upornost zagrizenega jezikoslovca.
»Pojdiva rajša malo venkaj!« je predlagal Križkraž. »Tukaj
notri se mi zdi presoparno.«
Na smaragdnem obzorju' je plavala stara devica, sramežljivo
zardela luna, in se počasi dvigala med zvezdni zbor.
V gozdiOku, pod ponosnimi platanami, med gostimi aloami
in granatovim grmovjem, divotno posutim z ognjenordečimi
cvetovi, sta sedla tolsti Čačkočikar in tanki Križkraž na klopico
in nekaj časa debelo gledala v bajnosvetlo, čarobnokrasno noč.
»Povedal bi ti rad nekaj novega!« je začel Križkraž.
»No - le!«
»Midva se ne smeva več prepirati!«
»Kajpada ne!«
»0 Čačkočikar!«
»0 Križkraž!«
»Premleval sem stvar noč in dan, predragi moj, zvezda
jezikoslovna! «
»Taz pa tudi, o ti dika učenosti in ljubljenec Allahov!«
»Velikansko krivico sem ti delal, o Čačkočikar, biser' človeštva!«
»Jaz pa tebi, Križkraž, luč znanosti!«
»Prosim te odpuščanja ... «
»Jaz pa tebe! Še lonci na polici se razpro, pa se ljudje ne bi!«
»Prernislil sem se namreč temeljito!«
»0 - jaz tudi!«
»Ti, Čačikočikar, SI imed ramreč čilsto prav! Čara je edino
pravilna oblika.«
Čačkočikarju se je čelo trenutkoma nagubančilo in iz oči
se mu je zasvetil divji ogenj.
»Ne bo dalo!« je zagodrnjal. »Motil sem se strahovito!«
»Asa - to ni res! Prav nič se nisi motil!«
»Kaj?«
»Motil sem se le jaz, ki sem gonil, da se piše čira.«
»Jok! Očka, ta je pa bosat Čira je pravilno, čira, pri ven
velikega preroka!«
»Ti imaš zmerom druge ume, Čačkočikar! Čara je pravilno,
kakor si trdil prejšnje. dni, ko si bil še zdrav in nisi iskal
v jajcu dlake!«
»To si si izmislil na celem. To si izsesal naravnost iz me-
zinca!«
»0 ti zadirčljivica! Tvoja pamet je zelena kakor reka rek.«
»Ti pa, Križkraž, imaš, zdi se mi, čimdalje bolj kosmata
ušesa! Zgužen in raztrgan kakor derviš rraj pridem pred tebe,
ako -«
»Jeza se ti bliska iz oči, da preti nevarnost slami v tvoji buči!«
Vstala sta in se prepirala tudi še po mestu in se zmerjala
in zamrdavala najgrje drug drugemu. Sredi Bimbama pa je
hišnik škropil tlak in cesto; kar je zagledal neznanega gospoda,
ki mu je molil fige. To je bil Križkraž. Hišnik je mislil, da hoče
imeti prejkone natrkani neznanec njega za norca; zato ga je
namočil prav pošteno. Ta prizor je pa razveseli] zopet Čačko-
rikarja onkraj -ulice tako, el a' se je jel grohotati naglas in se
tolči po kolenih. Razjarjeni hišnik je sumil, da se norčuje tudi
ta mož, in pozdravil še debeluharja z mrzlim žarkom.
Tako je podelil dcbrotni kizmet suhoparnima jezičnikoma
vsaj količkaj humorja, ki pa se je zdel unejevoljenima možicema.
seveda strašno voden pa neslan.
III.
Po razbeljenern pesku nedogledne puščave jezdita dva moža.
Nerodno in trudno sedita na velblo dih in tiščita vsak svoj slovar
pod pazduho.
Zaradi sonca in prahu si je bil nateknil Čačko čikar zelene'
naočnike, Kriškraž pa črne. Debeluh se guga na sedlu iz zele-
nega haržuna, vezenega s srebrom. Žival mu je posebno lepo
okomotana z vajeti in podprogo iz zelenega usnja, okrašenega
z zlatimi gumbi in vdelanimi dragulji; od vratu ji binglja pre-
mnogo dragocenih amuletov in talismanov. Križkraž pa se poti
v sedlu iz rdečega usnja in bole ga vse kosti.
Zmenila sta se bila namreč po dolgem prepiru, da gresta
pisatelja rokopisa, El Ulemo samega vprašat, kaj je pravzaprav
prav: čira ali čara? Odloči naj njegova beseda.
Slavni El Ulema je prebival v prijazni oazi. Torej sta pa
jeeikoslovca hitro zajahala vsak svojo kamelo. Ker ni bilo daleč
tjakaj, si nista najela nobenega vodnika, in sta, vtopljena vi stro-
k.ovnjaške pogovore, kmalu med sivorumenkastimi griči letečega
peska zabredla v neskončno puščavo.
. Že dolgo je, kar sta bila srečala roj beduinov z vihrajočimi
burnusi na majhnih konjih. Zdaj pa sta zopet sama in niti
kaplje nimata v vodnih mehovih.
Nič se ne gane ... Le zdaj in zdaj se vzdigne razpaljeni,
zibajoči se zrak, plamteč veter zadiha in prežiga brezmejno
pečevje, Žeja ju vedno huje. Afričansko sonce žari, kakor da
bi gorelo vse nebo.
Smrtni mir lega Čačkočikarj
u na čute, glava mu klone, ko
skozi meglo mu gledajo oči. Tu se mu spotakne izmučeni vel-
blod; jezdec se zopet zdrami in pogleda kvišku.
»Oaza!« krikne hripavo.
In glej! - Tam v sinji daljavi se zibljejo visoki vrhovi
palmam na vrtu. Široka, temnomodra reka preliva bistre valove
mimo bujnih trat in livad, mimo sivih zidov čarobnega sara-
censkega gradu ...
Popotnika zbereta poslednje moči, dirjata, dirjata ... Če-
dalje določneje se jima prikazujejo vabilno zelenje, cvetni gaji,
hladni vetrovi, čimdalje natančneje jima razločujejo oči senčne
bregove prečistih voda.
Pogledata - pogledata zopet - oaze ni več.
»Fata morgana!« vzldikneta bolestno in se ustavita.
»Ali nama bo res tukaj umreti, pa še preden izveva, kaj
je prav, čira ali čara?« potoži Čačkočikar.
»Neomajen je kizmet,« mrmra udelani Križkraž.
Skobacata se s klečečih velblodov in pogrneta preprog na
tla. Obrnjena proti Mekki, na pol kleče, na pol sede, jameta
moliti. in se klanjati. Nato pa si potegneta plašča čez glavi
in vdano pričakujeta smrti.
Ura mine za uro. Čačkočikar zasmrči od vročine. Križkraž
pa, melanholičen kakor marabuj ob svetem Gange-su, premišlja
za kratek čas, zakaj ima samoglasni.k i niko zgoraj in zakaj je
nima spodaj.
Kar zasliši veselo pokanje biča.
»Pomagajte, pomagajte!« jame kričati in zbudi še Čačko-
čik.arja v sodelovanje.
Nato se prikaže golorok korenjak v irhastih hlačah, z veli-
kansko rdečo marelo in širokokrajnim slamnilcom, na katerem
mil je prišit bel robec nad tilnikom, in žene otovorjene ga osla
proti njima.
»I kaj pa vidva počejnjata ljati?« se začudi mož.
»Votlc, vode!« p rosi hripavi Križkraž in kaže z rokama
v usta.
»Samu an mejh je še imam, buodi ga Buk zahvaljen, pa jo
jnku rad dam, vajste, zetu, de me ne bo špot dama denes al
jiit er, keder bo kaj pridge al govorjejnja od vsmiljenga Sama-
rit nna. Ti uhoga kruota, lačnu si in triidnu, de kumaj gJedaš!
Nu - daj!«
»Tisočera hvala Allahu, Mohamedu in tehi!« se je zahvaljal
Krikraž in dal piti tudi tovarišu.
»I kaj bi Mohamed, uboga kruota, ki še mininstrirat naj znalu!«
Prejkone nista razumela nohene besedice Urhanove govorice,
dasi sta bila jezikoslovca. Vendar sta mu brala misli z izrazitega
obritega obraza in jih posnemala po kretnjah. Včasih pa je
dodal suhorobar tudi po katero arabsko drobtinico.
»Izgubila sva se,« je nadaljeval Križkraž. »Skor o sva umrla
od žeje, moj prijatelj Čačkočikar tukaj in jaz, Križkraž. Ti si
naju otel smrti. Varuj te Allah, in trava naj raste na pragu
vsakemu tvojih sovražnikov! Kdo si pa ti?«
»Pretietu ne buodi!« se je odrezal rešitelj in si brisai pot
z obraza. »Tikruota tiirska ti, ka najsi vidlu mujih lune in žlic
in' rajtuv in rešiet, z ano bes aj do :- najsi vidlu muje suhe ruobe
ljati ne osli? Ja - pa ranku rajs kruota njahi vajdlu, de sem
ribnšku sajme! De pa mi lončarji najsmo, kar buodi, vre ves
svajt vaj. Hvala Bogu, jest sem Ribnčen Urban, po cajlem
svajti znan!«
»Na hakšiš, R' ibn džan!« mu je ponujal Čačkočikar mošnjico
cekinov. »Na, dobri mož iz dežele Frankov, koder hodijo pozimi
ljudje po vodi, na R' ibn džan!«
»Še precej dobru se ti je zngavlu. Pa čistu me vender najsi
zedev. Vaj sta kaj, Buk me vari, de bi vzev zestuojn! Zekaj,
zetu, de net Lejta, kajpek, naj trajba! Dama v Ribnci, ne srajdi
svajta, bi sosajdje po cajli dolini kazali s prstam ze menuo. Lejte
ga, Iejte hinavca, bi vpiJi!! Preketa šiema, vorhio je predajev
v Afriki, ne .siihe ruobe! Dobro drnie nam je zepravu Hibnčenam
vsim, sevajde, -,- Če čta -kiipit od mjane kašnu rešjatu al kar
huodi, nu pa dajta, pa zebaratajmo !«
Čačkočikar in Križkraž sta si izbrala vsak svoj muhalnik,
Urban pa je z olajšano vestjo spravil mošnjiček in dejal:
»Šembrana gespoda odira' nas - zekaj je pa njabi še ml
odrli včasi nekirlku ze likof? Sam zludi vaj, gespoda je pa
nezadnje lie čudna. - Povajta nu, kam sta pa tejla?«
»V oazo k slavnernu El Ulemi!« je oclgovarjal Čačkočikar.
»1 nu - pejmo pa ka vkep ! Morde vama dobru dajlu strim.
Tiid jest sem nemejnjen kjakej, Al ne vaj sta, s prjaznosti sem
prevzev za tovoar najkaj mehuv cvička. Ravnu ne male kavke
dan zjutraj sva se zmajnila zajn.«
V odil ju je torej proti El Ulemovi zelenici, in srečno 60
dospeli tjakaj v večno zeleno oazo sredi teor etičnosive puščave.
Preslavni El Ulema 'se je zviral v hladni senci palmovega
gaja na mehkih blaeinah, z mozoljasto, napol plešasto glavo
prav prav pod pipo velikanskemu sodu, ki so se svetile na njem
zlate črke: V e r i t a s.
»0 - dober večer, preljubi moj Urhan!« je pozdravljal
izmed vseh treh najprvo slovenskega rešetarja.
»Buk daj sriečo, gaspud!«
»No, to je prav, da si vendar enkrat spet ,pričiizal' z oslom
k meni. Že mi je pošel skoro ves cviček. Saj veš, da izganjam
z njim hudiča. Iznebil sem se jih že osem. Samo še deveta
hudoba, izmed vseh najbolj k osmata, ta se me drži pa kaj trdo-
vratno. Kaj pa tvoj lončeni bajs? ln kako se imaš sploh kaj?«
»E - bo žie, bo žie! Buk Slavejnca ne zepesti: če naj lačn,
je pa žejn!«
»Kajpa vidva!« se je obrnil manj prijazno k jezikoslovcema,
ko je zagledal debela .slovarja pod njiju pazduhama.
Ponižana sta stopila predenj in se mu klanjala do tal.
»El Ulema, sonce učenosti l« ga je ogovoril živahnejši Križ-
kraž, »Bodi, nama p ozdr avkjem sto tisočkrat! Midva, ki nisva
vredna, da se dotakne tvoja desna copata najinih hlač, Čačko-
čikar tukaj in pa jaz, ohadva sva te prišla vprašat, kaj je prav,
čira ali čara, i ali a! Ti sam si napisal tale rokopis - prosiva
torej, povej nama ... «
Vtem je drgnil Urban svojega vročega osla s slamo, Čačko-
čikar pa je smrčal od razburjenosti in škilil na sod. In hudo
so se mu cedile sline.
»Urhan l« je zaklical El Ulema. »Slaho mi prihaja ... Odpri
mi,odpri!«
Rihničan je urno odprl pipo, El Ulema pa usta in je požira]
res vllirtuozno. Ko se ga je naluckal dosita, je mignid Urbanu in
11111 zašcpetaf nekaj na uho. Potem je dejal glasno:
»Drugi narodi zidajo železnice, seraile, tešejo ladje, nabirajo
cekinov kjersibodi, mi pa smo idealni, idealni, idealni - berači!
13rigamo se za same malenko:sti. In ker smo berači, tudi nimamo
nobene prave domače umetnosti. Zakaj vsakemu dobremu umet-
niku se mudi, da jo potegne kam med tuje hogat.ine. Čira ali
čara! He - Urban!«
ln Ribničan je potipal svojega osla z debelim palcem in ga
po~gečkal za ušesom.
»1 - a! 1- a! 1 - a!« je zarigal osel na vse svoje oslovsko grlo.
Vsa zavzeta sta se spogledovala jezikolslovca.
»Lc poslušajta merodajni glas prirode l« jima je svetoval El
Ulema.
»Oba imava prav!« je veselo vzkliknil Čačkočikar.
Objela sta se, se rokovala, si kadila in lezla drug drugemu
v srce.
Ko je naslednje jutro izhajalo sonce, sta se napotila z Urha.
nom proti Bimhamu. Toda še medpotoma je rekel Križk raž
Čačkočikarju:
»Veš kaj? Pa je le čira prav, ker je o:sel najprvo zarigal i!«
»Kaj še! Čara je prav, zakaj a je poudarjal glasneje!«
In začela sta se prepirati odkonca. " Čisto zastonj jima je
hil rigal osel vrlega Rihničana Urhana!