Čačkočikar in Križkraž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čačkočikar in Križkraž
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


                                                         I.

Lepo so žvrgoleli muzikalni ptički svojim ljubicam večer nice sredi jutrove dežele po sikomorah in visokih palmah. Na vasi nekje so prepevali zaljubljeni fantje, hrenkali na plunke, delali 'na orglice, udarjali na tamburine. Konec belega mesta Bimbama sta pa čepela kraj polomáljenega kurnika na slamnatih pleteninah veleučena gospoda profesor Čačko čikar, vsega alfa- beta doktor, in pa profesor doktor Križkraž, specialist za samo- glasnike.

Obadva sta kadila iz dolgih dolgih čibukov, srebala črno kavico in se nista kar nič menila ne za tamhurine, ne za orglice, uc za plunke, ne za večernice. Zamaknjena sta tiščala glavi v preperel rokopis, ki je iz njega bral debeli Čačko čikar na glas od desne na levo.
»Čira - '!« vzklikne belobradati Kcižkr až, suh kakor bližnja Suhara, in se nekoliko poguga v novem svetlordečem oblačilu.
»Čara!« se vznepokoji Čačkočikar v temnomodrem kaftanu.
»Čira, hratec, čira!« maje rdeče oturbanjeni Križkraž z drobno iluvico in ustavi posodico pred usti .
»Čara, Križkr až!« kokodajsne srdito Čačkočikar pa se pra-ska poti zelenim turbanom.
»Čira, ČačkočiJkar!« se mu zaleti Križkraž živo v besedo III pr idene porogljivo: »Ali ne znaš hrati?« 
»Tukaj piše ,čara'!« zaškciplje Čačkočikar z zobmi. »Ni .res! Ampak ,čira'!« viče Križkraž in si razburjen gladi dolgo sivo brado.
»Nc boš kaše pihal!« se zadere Čačkočikar. »Čara!« 
»I!« 
»A!« 
»I! I!« 
»A! A!« 
»Kaj boš -! Allah te udari s svojo jezo!« 
»Naj ne vidim večnega veselja, ako ... « 
»Kaj pa ti veš, Čačkočikar l« 
»Oho, Križkraž! Ti krompirjevec, ti!« 
»Ti, ti ... preoblečena žaba!« 
Zdaj pa skočita obadva na rdeče kljunaste copate pokonci.
Čačkočikar, mali valiž, vihti svoj čibuk, Križkraž pa svoj rdeči dežnik. Nema si stojita gospoda nasproti.
Krvavordeče se nagiba sonce v zaton, zlati palmovemu gaju debla in užiga polmesece na belih vi tkih minaretih. V trudnem .vodovju nižave se gledajo žarni oblaki. Počasi in tiho, kakor sence, plovejo čaplje visoko nad hananovimi setvami tja doli v nočišča. Od stolpov se oglašajo verni sluge preroka in hvalijo Allaha pa Mohameda, v daljavi rjovejo šakali. Brez mraka se je uno čil vroči dan.
Čačko čikar in Križkraž pa se še zmeraj pogledujeta kakor dvoje presitih petelinčkov na menzuri.
»Jaz - krompirjevec?« izpregovori s težko muko Križkraž. »Ja-z? Jaz, ki znam vsa sveta pisma in vseh sto in štirinajst sur iz korana od prve do zadnje besede in tudi narobe po vrsti na izust!« 
»Jaz pa - preoblečena žaba!« se jezi debeluh Čačko čikar.
»Jaz, ki sem bil lani v Mekki! Žabe ne hodijo na božjo pot.«  »A - kaj to, saj sem bil jaz tudi tam.« 
»Pa le tri mesece! - O - jaz pa sedem!« 
»Prava reč! To se sploh ne tiče prav nič našega vprašanja.« 
»Slavn] Abece-stric piše vselej le .čara'!« povzame hitro Čačkočikar. Skoraj hi se mu bil odvalil trebuh od jeze.
Križkraž pa ga pogleda prezirljivo od turbana do copat in od copat do turbana pa reče:
»Črkobrbec piše ,čira'!« 
»Pri vseh svetih mačkah - Slovozok je vendar dokazal ... « 
»Ničesar ni dokazaI!« 
»0 sveti ibis! Kaj klobasaš! Ti bagdadska irhovina!« 
»Ali hočeš, da ti pripeljem eno z marelo ? Ti apis! Ti him- bamska srajca zanikrna ti!« 
»Kaj - pa ti - meni?" piha razkačeni Čačkočikar. »Ti mumija, ti dolga štorklja iti 'štorkljasta! Pašol!« 
»Dobro, le zabavljaj! – Psi 1ajajo; karavanaa potuje dalje.« 
»Sto peklenskih botrov naj te brez sedla jaha živega! Pa ven z mojega dvorišča! Ven, pravim! Ti me ne boš učil, kako se piše! Marš!« 
'Ves zelen od jeze stopa Križkraž z dolgimi koraki proti izhodu. Tam pa Ise urno in burno zopet okrene, pomeri na Čačkočikarja z dežnikom, ga bliskoma odpre in zacvili stra- hovito:
»I! I! I!« 
Čačkočikarju pa se nahreknejo mišice na obrazu in oči se mu izbulijo ljuto. Zacepeta z nogami, spusti čibuk in rokopis, popade podrti kurnik, ga zažene za naspt-o trrik.om :in se dere kakor šakal:
, »A! A! A!« 
Križkraž mu pokaže v naglici še jezik in o dštorklja s svojim dežrrikom kakor pokvečena triola.
Tedaj pride nočni čuvaj, umazan Nnbijec z velikansko sulico, gledat, kaj je.
Ali že vlada mir okrog in okrog mesta Bimbama v deželi čudežev, v deželi egip tovske teme in kobilic. V daljavi 'šumi reka, popeva vodovje svojo zamarnljivo tisočletno pesem, šepeta na palmah perje, tuli zverjad ... Nič pal ne priča, kako stru- pensko sta se bila pravkar spoprijela preučena . gospoda profe- so rja in doktorja Čačkočikar pa Križkraž.

                                                             II.

V hladni sobi si je ugajal debeli Čačkočikar na mehkem rl ivu nu , o hložcnem z dragocenimi preprogami. Zlozno je puši'l svoj večci-ui naržile, odganjal muhe z muhalnikom, si grizel ..deče barvane nohte in gledal po stenah, kjer so se na črnem brokatu in na pisanem suknu svetile zlate arabeske in reki iz korana.
Bilo je to v petek, ha turško nedeljo, ki je posebno srečen dan jutrovcem.
»Križkraž ima prav!« je zamrmral nekako po sili. »Kajpada! Priznati moram, da težko pogrešam jezikoslovnega prijateljstva njim. Saj - sicer zavzema kaj ugledno mesto! Toda svadljivi pritlikavec podira piramido moje veljavnosti! ln če ne hi bilo uulu-uih avtoritet, ali bi bilo sploh vredno živeti na svetu? Ali uu] gremm jaz, Čačkočikar, tja k svojemu zadirčnemu žalivcu in se pogajam z njim? Tega pa že ne! Tako daleč pa vendar še nismo! Kaj poreko moji učenci? Res ... bolj sem v zadregi nego bolha v volni. Pa ... kdo izmed naju je pa 'začel? Jaz ali on, ki se postavlja kakor kakšen faraon, jetika prelačna ! Prekleta svojeglavnost njegova! Krli:hkraž, Križkraž -- .. piši me pokonci v uho!« 
Tu je vstopil črni sluga Halil. Izročil je svojemu gospodu pismo v treh zelenih zapečatenih mošnjah, ki, so tičale zopet v zelenem ovo ju, vezeriem z zlatom cin zapečatenem prav debelo. Pisemce mu je naznanjalo, da rbi prišel profesor doktor Križkraž rad k Čačko čikarju malo vasovat in da čaka zunaj.
Debeluhar ni pomišljal dolgo, temveč je precej umiljeno dejal Halilu:
»Čačkočikar prisrčno pozdravlja gosta in ga prosi, naj bla- govoli prestopiti prašni prag njegove beraške hišice.« 
»Selamum aleikum!« se mu je ublaževalno prismehljal naproti suhi Križkr až, ki je prinesel Čačkočikarju v dar fino dišečega olja in smirenskih smokev.
»Hvala preroku - lepo, da si pnišel!« ga je pozdravljal Čačkočikar in mu pritiskal široko roko na srce. »Moja bajta - tvoja bajta!« 
»Ko Sva se razprla, ljubi Čačkočikarček, mi je bilo jako, jako žal!« je zatrjeval Križkraž z udvojeno prijaznostjo:
»Zakaj te pa včeraj ni bilo nič k meni?« ga je vprašal Čačkočikar napoločitajoče napol skrbno in shranil darove.
»0h ... Čačko čikar!« je vsdihnil Kniškraš.
»Kaj pa je bilo? - Kaj se je pripetilo najbolj učenemu cvetu mojega naroda ?« se je precej prisiljeno razburjal Čačko čikar in neprenehoma gledal prijatelju v krmežljave oči, ki je iz njih brlela vsa prirojena upornost zagrizenega jezikoslovca. »Pojdiva rajša malo venkaj!« je predlagal Križkraž. »Tukaj notri se mi zdi presoparno.« 
Na smaragdnem obzorju' je plavala stara devica, sramežljivo zardela luna, in se počasi dvigala med zvezdni zbor.
V gozdiOku, pod ponosnimi platanami, med gostimi aloami in granatovim grmovjem, divotno posutim z ognjenordečimi cvetovi, sta sedla tolsti Čačkočikar in tanki Križkraž na klopico in nekaj časa debelo gledala v bajnosvetlo, čarobnokrasno noč.
»Povedal bi ti rad nekaj novega!« je začel Križkraž.
»No - le!« 
»Midva se ne smeva več prepirati!« 
»Kajpada ne!« 
»0 Čačkočikar!« 
»0 Križkraž!« 
»Premleval sem stvar noč in dan, predragi moj, zvezda jezikoslovna! « 
»Taz pa tudi, o ti dika učenosti in ljubljenec Allahov!« 
»Velikansko krivico sem ti delal, o Čačkočikar, biser' človeštva!« 
»Jaz pa tebi, Križkraž, luč znanosti!« 
»Prosim te odpuščanja ... « 
»Jaz pa tebe! Še lonci na polici se razpro, pa se ljudje ne bi!« 
»Prernislil sem se namreč temeljito!« 
»0 - jaz tudi!« 
»Ti, Čačikočikar, SI imed ramreč čilsto prav! Čara je edino pravilna oblika.« 
Čačkočikarju se je čelo trenutkoma nagubančilo in iz oči se mu je zasvetil divji ogenj.
»Ne bo dalo!« je zagodrnjal. »Motil sem se strahovito!« 
»Asa - to ni res! Prav nič se nisi motil!« 
»Kaj?« 
»Motil sem se le jaz, ki sem gonil, da se piše čira.« 
»Jok! Očka, ta je pa bosat Čira je pravilno, čira, pri ven velikega preroka!« 
»Ti imaš zmerom druge ume, Čačkočikar! Čara je pravilno, kakor si trdil prejšnje. dni, ko si bil še zdrav in nisi iskal v jajcu dlake!« 
»To si si izmislil na celem. To si izsesal naravnost iz me- zinca!« 
»0 ti zadirčljivica! Tvoja pamet je zelena kakor reka rek.« 
»Ti pa, Križkraž, imaš, zdi se mi, čimdalje bolj kosmata ušesa! Zgužen in raztrgan kakor derviš rraj pridem pred tebe, ako -« 
»Jeza se ti bliska iz oči, da preti nevarnost slami v tvoji buči!« 
Vstala sta in se prepirala tudi še po mestu in se zmerjala in zamrdavala najgrje drug drugemu. Sredi Bimbama pa je hišnik škropil tlak in cesto; kar je zagledal neznanega gospoda, ki mu je molil fige. To je bil Križkraž. Hišnik je mislil, da hoče imeti prejkone natrkani neznanec njega za norca; zato ga je namočil prav pošteno. Ta prizor je pa razveseli] zopet Čačko- rikarja onkraj -ulice tako, el a' se je jel grohotati naglas in se tolči po kolenih. Razjarjeni hišnik je sumil, da se norčuje tudi ta mož, in pozdravil še debeluharja z mrzlim žarkom.
Tako je podelil dcbrotni kizmet suhoparnima jezičnikoma vsaj količkaj humorja, ki pa se je zdel unejevoljenima možicema. seveda strašno voden pa neslan.


                                                           III.

Po razbeljenern pesku nedogledne puščave jezdita dva moža. Nerodno in trudno sedita na velblo dih in tiščita vsak svoj slovar pod pazduho.
Zaradi sonca in prahu si je bil nateknil Čačko čikar zelene' naočnike, Kriškraž pa črne. Debeluh se guga na sedlu iz zele- nega haržuna, vezenega s srebrom. Žival mu je posebno lepo okomotana z vajeti in podprogo iz zelenega usnja, okrašenega z zlatimi gumbi in vdelanimi dragulji; od vratu ji binglja pre- mnogo dragocenih amuletov in talismanov. Križkraž pa se poti v sedlu iz rdečega usnja in bole ga vse kosti.
Zmenila sta se bila namreč po dolgem prepiru, da gresta pisatelja rokopisa, El Ulemo samega vprašat, kaj je pravzaprav prav: čira ali čara? Odloči naj njegova beseda.
Slavni El Ulema je prebival v prijazni oazi. Torej sta pa jeeikoslovca hitro zajahala vsak svojo kamelo. Ker ni bilo daleč tjakaj, si nista najela nobenega vodnika, in sta, vtopljena vi stro- k.ovnjaške pogovore, kmalu med sivorumenkastimi griči letečega peska zabredla v neskončno puščavo.
. Že dolgo je, kar sta bila srečala roj beduinov z vihrajočimi burnusi na majhnih konjih. Zdaj pa sta zopet sama in niti kaplje nimata v vodnih mehovih.
Nič se ne gane ... Le zdaj in zdaj se vzdigne razpaljeni, zibajoči se zrak, plamteč veter zadiha in prežiga brezmejno pečevje, Žeja ju vedno huje. Afričansko sonce žari, kakor da bi gorelo vse nebo. Smrtni mir lega Čačkočikarj
u na čute, glava mu klone, ko skozi meglo mu gledajo oči. Tu se mu spotakne izmučeni vel- blod; jezdec se zopet zdrami in pogleda kvišku.
»Oaza!« krikne hripavo.
In glej! - Tam v sinji daljavi se zibljejo visoki vrhovi palmam na vrtu. Široka, temnomodra reka preliva bistre valove mimo bujnih trat in livad, mimo sivih zidov čarobnega sara- censkega gradu ...
Popotnika zbereta poslednje moči, dirjata, dirjata ... Če- dalje določneje se jima prikazujejo vabilno zelenje, cvetni gaji, hladni vetrovi, čimdalje natančneje jima razločujejo oči senčne bregove prečistih voda.
Pogledata - pogledata zopet - oaze ni več.
»Fata morgana!« vzldikneta bolestno in se ustavita.
»Ali nama bo res tukaj umreti, pa še preden izveva, kaj je prav, čira ali čara?« potoži Čačkočikar.
»Neomajen je kizmet,« mrmra udelani Križkraž.
Skobacata se s klečečih velblodov in pogrneta preprog na tla. Obrnjena proti Mekki, na pol kleče, na pol sede, jameta moliti. in se klanjati. Nato pa si potegneta plašča čez glavi in vdano pričakujeta smrti.
Ura mine za uro. Čačkočikar zasmrči od vročine. Križkraž pa, melanholičen kakor marabuj ob svetem Gange-su, premišlja za kratek čas, zakaj ima samoglasni.k i niko zgoraj in zakaj je nima spodaj.
Kar zasliši veselo pokanje biča.
»Pomagajte, pomagajte!« jame kričati in zbudi še Čačko- čik.arja v sodelovanje.
Nato se prikaže golorok korenjak v irhastih hlačah, z veli- kansko rdečo marelo in širokokrajnim slamnilcom, na katerem mil je prišit bel robec nad tilnikom, in žene otovorjene ga osla proti njima.
»I kaj pa vidva počejnjata ljati?« se začudi mož.
»Votlc, vode!« p rosi hripavi Križkraž in kaže z rokama v usta.
»Samu an mejh je še imam, buodi ga Buk zahvaljen, pa jo jnku rad dam, vajste, zetu, de me ne bo špot dama denes al jiit er, keder bo kaj pridge al govorjejnja od vsmiljenga Sama- rit nna. Ti uhoga kruota, lačnu si in triidnu, de kumaj gJedaš! Nu - daj!« 
»Tisočera hvala Allahu, Mohamedu in tehi!« se je zahvaljal Krikraž in dal piti tudi tovarišu.
»I kaj bi Mohamed, uboga kruota, ki še mininstrirat naj znalu!«
Prejkone nista razumela nohene besedice Urhanove govorice, dasi sta bila jezikoslovca. Vendar sta mu brala misli z izrazitega obritega obraza in jih posnemala po kretnjah. Včasih pa je dodal suhorobar tudi po katero arabsko drobtinico.
»Izgubila sva se,« je nadaljeval Križkraž. »Skor o sva umrla od žeje, moj prijatelj Čačkočikar tukaj in jaz, Križkraž. Ti si naju otel smrti. Varuj te Allah, in trava naj raste na pragu vsakemu tvojih sovražnikov! Kdo si pa ti?« 
»Pretietu ne buodi!« se je odrezal rešitelj in si brisai pot z obraza. »Tikruota tiirska ti, ka najsi vidlu mujih lune in žlic in' rajtuv in rešiet, z ano bes aj do :- najsi vidlu muje suhe ruobe ljati ne osli? Ja - pa ranku rajs kruota njahi vajdlu, de sem ribnšku sajme! De pa mi lončarji najsmo, kar buodi, vre ves svajt vaj. Hvala Bogu, jest sem Ribnčen Urban, po cajlem svajti znan!« 
»Na hakšiš, R' ibn džan!« mu je ponujal Čačkočikar mošnjico cekinov. »Na, dobri mož iz dežele Frankov, koder hodijo pozimi ljudje po vodi, na R' ibn džan!« 
»Še precej dobru se ti je zngavlu. Pa čistu me vender najsi zedev. Vaj sta kaj, Buk me vari, de bi vzev zestuojn! Zekaj, zetu, de net Lejta, kajpek, naj trajba! Dama v Ribnci, ne srajdi svajta, bi sosajdje po cajli dolini kazali s prstam ze menuo. Lejte ga, Iejte hinavca, bi vpiJi!! Preketa šiema, vorhio je predajev v Afriki, ne .siihe ruobe! Dobro drnie nam je zepravu Hibnčenam vsim, sevajde, -,- Če čta -kiipit od mjane kašnu rešjatu al kar huodi, nu pa dajta, pa zebaratajmo !« 
Čačkočikar in Križkraž sta si izbrala vsak svoj muhalnik, Urban pa je z olajšano vestjo spravil mošnjiček in dejal:
»Šembrana gespoda odira' nas - zekaj je pa njabi še ml odrli včasi nekirlku ze likof? Sam zludi vaj, gespoda je pa nezadnje lie čudna. - Povajta nu, kam sta pa tejla?« 
»V oazo k slavnernu El Ulemi!« je oclgovarjal Čačkočikar.
»1 nu - pejmo pa ka vkep ! Morde vama dobru dajlu strim. Tiid jest sem nemejnjen kjakej, Al ne vaj sta, s prjaznosti sem prevzev za tovoar najkaj mehuv cvička. Ravnu ne male kavke dan zjutraj sva se zmajnila zajn.« 
V odil ju je torej proti El Ulemovi zelenici, in srečno 60 dospeli tjakaj v večno zeleno oazo sredi teor etičnosive puščave.
Preslavni El Ulema 'se je zviral v hladni senci palmovega gaja na mehkih blaeinah, z mozoljasto, napol plešasto glavo prav prav pod pipo velikanskemu sodu, ki so se svetile na njem zlate črke: V e r i t a s. »0 - dober večer, preljubi moj Urhan!« je pozdravljal izmed vseh treh najprvo slovenskega rešetarja.
»Buk daj sriečo, gaspud!« 
»No, to je prav, da si vendar enkrat spet ,pričiizal' z oslom k meni. Že mi je pošel skoro ves cviček. Saj veš, da izganjam z njim hudiča. Iznebil sem se jih že osem. Samo še deveta hudoba, izmed vseh najbolj k osmata, ta se me drži pa kaj trdo- vratno. Kaj pa tvoj lončeni bajs? ln kako se imaš sploh kaj?« 
»E - bo žie, bo žie! Buk Slavejnca ne zepesti: če naj lačn, je pa žejn!« 
»Kajpa vidva!« se je obrnil manj prijazno k jezikoslovcema, ko je zagledal debela .slovarja pod njiju pazduhama.
Ponižana sta stopila predenj in se mu klanjala do tal.
»El Ulema, sonce učenosti l« ga je ogovoril živahnejši Križ- kraž, »Bodi, nama p ozdr avkjem sto tisočkrat! Midva, ki nisva vredna, da se dotakne tvoja desna copata najinih hlač, Čačko- čikar tukaj in pa jaz, ohadva sva te prišla vprašat, kaj je prav, čira ali čara, i ali a! Ti sam si napisal tale rokopis - prosiva torej, povej nama ... « 
Vtem je drgnil Urban svojega vročega osla s slamo, Čačko- čikar pa je smrčal od razburjenosti in škilil na sod. In hudo so se mu cedile sline.
»Urhan l« je zaklical El Ulema. »Slaho mi prihaja ... Odpri mi,odpri!« 
Rihničan je urno odprl pipo, El Ulema pa usta in je požira] res vllirtuozno. Ko se ga je naluckal dosita, je mignid Urbanu in 11111 zašcpetaf nekaj na uho. Potem je dejal glasno:
»Drugi narodi zidajo železnice, seraile, tešejo ladje, nabirajo cekinov kjersibodi, mi pa smo idealni, idealni, idealni - berači! 13rigamo se za same malenko:sti. In ker smo berači, tudi nimamo nobene prave domače umetnosti. Zakaj vsakemu dobremu umet- niku se mudi, da jo potegne kam med tuje hogat.ine. Čira ali čara! He - Urban!« 
ln Ribničan je potipal svojega osla z debelim palcem in ga po~gečkal za ušesom.
»1 - a! 1- a! 1 - a!« je zarigal osel na vse svoje oslovsko grlo.
Vsa zavzeta sta se spogledovala jezikolslovca.
»Lc poslušajta merodajni glas prirode l« jima je svetoval El Ulema.
»Oba imava prav!« je veselo vzkliknil Čačkočikar.
Objela sta se, se rokovala, si kadila in lezla drug drugemu v srce.
Ko je naslednje jutro izhajalo sonce, sta se napotila z Urha. nom proti Bimhamu. Toda še medpotoma je rekel Križk raž Čačkočikarju:
»Veš kaj? Pa je le čira prav, ker je o:sel najprvo zarigal i!« 
»Kaj še! Čara je prav, zakaj a je poudarjal glasneje!«  In začela sta se prepirati odkonca. " Čisto zastonj jima je hil rigal osel vrlega Rihničana Urhana!