ČRIČEK IN TIŠINA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Čriček poje na nebu potne ženske.
Ko lepotica izgovarja goltne samoglasnike,
jo s tipalkami žgečka do duše.
Čuti, da je klasje vitko, kakor njen pas.

S tišino pa je drugače, nasejana je na
turški kolec, trpi med moškim in Bogom,
zastonj, nedomišljena. A odpušča
preglasni in iskrenim, ko jim -
v hudih trenutkih hladnega znoja -
zadrgne grlo.

Tudi tišina je namreč ženska,
zato je čričkov napev vreden slepote.

Črno v ustih, črno. Nič čudnega, da Orfej
ne more spati.