ČETRTI SPEV: SPOROČILNO

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Kdor govori,
je že globko zabredel v življenje.
Pozablja encime jezika,
jec,
jec,
jecljanje.
Onstran pomenov, preden stvari
za človeka postanejo divje in jih domači z imeni.

Preden smo tu, že kot napoved
prisostvovanja,
smo jezikači.
Celota Jezika.

Preden vdihnemo bolečino bitja,
smo jezikači.
Proteinske hvalnice, ki jih brbljamo
v molekularnih vibratih,
obetajo Red.

Red jezikačev jezičnih.
Nihče nas ne more, dojence vsemirja,
privesti k lepoti, k smislu za ritem
cvetočega bezga.
Nič nam ne more ukazati: sanjajte!

Eno, iz vsega, za vse: to smo,
jezikavo vrhunsko dvoumje.

Začutimo se kot samota, kot moč
posebne zavesti -
le če občutimo svet kot privid.

Hud je tak čut. V hipcu smo sivi.
Vrnemo se k izvoru
jez
jez
jezikanja.
Otroci. Majhnih ročic,
velikih oči.

Velikanskih oči,
v katerih je vse.
Nerazločo, brezoblično vse,
polno kot jajce.

Še sapica ne gre v velikanskost
velikanskih otroških oči.

V njej so vsi izgovorjeni in umišljeni
glasovi, vsi psalmi, zakletve, priprošnje, obljube,
vse knjige

in eno samo sporočilo:
"Bodi jezikač!"